Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andraž Arko: Očiščenje

03.03.2024

Režiser Julien Duvivier spada med petih velikih klasikov v zgodovini francoske kinematografije. Med drugim je znan tudi po ekranizaciji slavnega župnika don Camilla in njegovega nasprotnika, župana Pepponeja. Duvivier pa je leta 1935 posnel tudi film Golgota, v katerem Jezus prvič govori na filmskem platnu, in to po francosko. Ena izmed odlik tega filma je, da pripoveduje pasijonsko zgodbo precej nekonvencionalno, medtem ko gledalec postane del množice, ki je vpeta v celotno dogajanje. Verjetno pa je eden najboljših prizorov iz filma Jezusov izgon trgovcev iz templja. Hitra menjava kadrov doseže vrh v impresivnem prizoru, ko kamera sledi Jezusu skozi stebrišče, pri tem pa je bolj kot Jezus v središču sam vstop v čustveno situacijo dogodka. S tem, ko kamera skuša zajeti kaotično dogajanje, je prizor izgona trgovcev iz templja prikazan tako, kot ga ni uspelo prikazati nobenemu režiserju ne prej ne pozneje. Ta evangeljski odlomek, ki ga beremo tudi pri bogoslužju današnje, tretje postne nedelje, je še kako izzivalen. Ne le za filmske ustvarjalce, ampak za vse nas, saj je res nenavadno, da je Jezus, ki spodbuja k dobremu in govori o ljubezni, spletel iz vrvi bič in tako goreče nagnal trgovce in menjalce denarja iz judovskega templja. To je popolnoma logično, saj je bil tempelj namenjen molitvi, ne poslu. Ta tam ni imel kaj početi. V tej luči nam lahko ta dogodek pomaga pri samoizpraševanju o našem mešanju svetega in posvetnega, pa naj si bo to v cerkvenem, institucionalnem ali občestvenem smislu, lahko pa tudi čisto osebnem. Nekako v duhu Pavlove misli, ko pravi, da smo Božji tempelj in da Božji duh prebiva v nas. In postni čas je idealna priložnost, da pri sebi pogledam, kaj se je v moje življenje, v moje odnose, v moj odnos z Bogom vpletlo takega, kar tja preprosto ne spada. Kaj je treba očistiti, izgnati, odstraniti. Pa ne z lastno močjo. Trgovce in menjalce z vso živino vred je iz templja izgnal Jezus. Zato je dobro, da ko prepoznam stvari, ki ne spadajo v moj tempelj, prosim Jezusa, naj jih od tam izžene in odstrani. Vrata svojega templja pa mu seveda lahko odprem tako v osebni molitvi kot predvsem v zakramentu spovedi, ko prav v Jezusovem odpuščanju prejmem to očiščenje, ko mu dopustim, da iz mojega templja izžene vse, kar tja ne spada. Ne nazadnje je to eden najlepših načinov priprave na naš največji praznik, veliko noč, ko se spominjamo tega, kar s podobo nakazuje tudi Jezus v današnjem evangeljskem odlomku: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.


Duhovna misel

3605 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Andraž Arko: Očiščenje

03.03.2024

Režiser Julien Duvivier spada med petih velikih klasikov v zgodovini francoske kinematografije. Med drugim je znan tudi po ekranizaciji slavnega župnika don Camilla in njegovega nasprotnika, župana Pepponeja. Duvivier pa je leta 1935 posnel tudi film Golgota, v katerem Jezus prvič govori na filmskem platnu, in to po francosko. Ena izmed odlik tega filma je, da pripoveduje pasijonsko zgodbo precej nekonvencionalno, medtem ko gledalec postane del množice, ki je vpeta v celotno dogajanje. Verjetno pa je eden najboljših prizorov iz filma Jezusov izgon trgovcev iz templja. Hitra menjava kadrov doseže vrh v impresivnem prizoru, ko kamera sledi Jezusu skozi stebrišče, pri tem pa je bolj kot Jezus v središču sam vstop v čustveno situacijo dogodka. S tem, ko kamera skuša zajeti kaotično dogajanje, je prizor izgona trgovcev iz templja prikazan tako, kot ga ni uspelo prikazati nobenemu režiserju ne prej ne pozneje. Ta evangeljski odlomek, ki ga beremo tudi pri bogoslužju današnje, tretje postne nedelje, je še kako izzivalen. Ne le za filmske ustvarjalce, ampak za vse nas, saj je res nenavadno, da je Jezus, ki spodbuja k dobremu in govori o ljubezni, spletel iz vrvi bič in tako goreče nagnal trgovce in menjalce denarja iz judovskega templja. To je popolnoma logično, saj je bil tempelj namenjen molitvi, ne poslu. Ta tam ni imel kaj početi. V tej luči nam lahko ta dogodek pomaga pri samoizpraševanju o našem mešanju svetega in posvetnega, pa naj si bo to v cerkvenem, institucionalnem ali občestvenem smislu, lahko pa tudi čisto osebnem. Nekako v duhu Pavlove misli, ko pravi, da smo Božji tempelj in da Božji duh prebiva v nas. In postni čas je idealna priložnost, da pri sebi pogledam, kaj se je v moje življenje, v moje odnose, v moj odnos z Bogom vpletlo takega, kar tja preprosto ne spada. Kaj je treba očistiti, izgnati, odstraniti. Pa ne z lastno močjo. Trgovce in menjalce z vso živino vred je iz templja izgnal Jezus. Zato je dobro, da ko prepoznam stvari, ki ne spadajo v moj tempelj, prosim Jezusa, naj jih od tam izžene in odstrani. Vrata svojega templja pa mu seveda lahko odprem tako v osebni molitvi kot predvsem v zakramentu spovedi, ko prav v Jezusovem odpuščanju prejmem to očiščenje, ko mu dopustim, da iz mojega templja izžene vse, kar tja ne spada. Ne nazadnje je to eden najlepših načinov priprave na naš največji praznik, veliko noč, ko se spominjamo tega, kar s podobo nakazuje tudi Jezus v današnjem evangeljskem odlomku: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.


24.09.2019

Tako lepo mi je

Vedno sem vesela, ko srečam človeka, ki je zadovoljen s svojim življenjem in to tudi pove. V svetu, v katerem živimo, to ni tako pogosto. Zdi se, kot da moramo neprestano nekaj stokati in da sploh ne znamo več reči, da smo veseli in zadovoljni. Kot da bi bilo to že sumljivo. \tPrav o tem sem premišljevala, ko sem bila spet na obisku pri starejši gospe, ki ji življenje prav gotovo ni bilo postlano z rožicami. Marsikaj težkega je doživela. Ampak zdaj je to zanjo preteklost in gleda nanjo iz določene razdalje. Pravi, da se je ob vsem tudi marsičesa naučila. Predvsem pa se je naučila biti hvaležna za vse, kar je dobrega. Takole mi je pripovedovala: »Veste, tako lepo mi je, kot še nikoli. Nečak mi je pomagal urediti stanovanje in še nikoli mi ni bilo pozimi tako prijetno toplo. Pomislite, sedaj, na stara leta, imam še pomivalni stroj, česar bi si pred leti nikoli ne upala predstavljati zase. Res je, da vedno slabše vidim in ne morem več toliko brati, zato pa več poslušam in premišljujem. Tudi do trgovine ne morem več sama, ampak vedno znova se znajde kdo, ki gre z menoj po stvari, ki jih moram nabaviti. Seveda pa potrebujem vedno manj. Zanimivo, da ljudje prav radi prihajajo k meni na obisk, in če se le da, poskrbim, da vedno znova spečem kakšno pecivo. Tako lahko obiskovalcem ponudim svoje izdelke. Res, tako lepo mi je!« Še in še je naštevala, česa vsega se veseli. Ko srečujemo stare ljudi, je navadno prav obratno. Največkrat poslušamo, kako so nesrečni, ker tega in onega ne morejo več, ker sorodniki in znanci neradi prihajajo na obisk in ker ni nikogar, ki bi jim kaj pomagal. Včasih poslušamo tudi, kako se jim je celo življenje dogajala krivica in ni bilo nič, prav nič, česar bi se lahko z veseljem spominjali. Ali ljudje sploh kdaj pomislijo, da prav s takšno negativno držo odganjajo ljudi od sebe in si težijo življenje? Z obiska od te gospe sem odhajala dobre volje. Dala mi je tudi zelo pomembno lekcijo za življenje: če sama ne znam biti zadovoljna, mi ne more prav nihče pomagati.


23.09.2019

Duhovna misel

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.


22.09.2019

Duhovna misel

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in z glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem programu Radia Slovenija.


21.09.2019

Duhovna misel

Stopite na živilski trg, prodajalci ponujajo same domače pridelke in izdelke. Saj to me samo veseli. Se pa spominjam časov in let, ko domače ni bilo skoraj nič vredno; to iz trgovine, po možnosti iz marketa, kot da ta ne bi bil enaka tržna in trgovinska točka. Zbogom stara ostrešja in staro pohištvo. Vzcvetele so zamenjave z novim, sodobnim, boljšim. Vendar so se kmalu pokazali razpoke in razpadanje. Novi materiali so bili sicer preizkušeni, a le v laboratoriju. Zob časa je pa grizel po svoje. Hkrati so se posamezniki kljub neizkušenosti izkazali za razumnei in so zavrženo starino koristno uporabili. Zanimivo: za dom, ki so ga šele gradili. Vedoč, da morajo zgraditi trdnega, ne takega na tvegano preizkušnjo. Domače pridobiva veljavo. Vendar se zgodi, da prebrisani prodajalec kupi blago tujega porekla in ga preloži v gajbico z etiketo pridelano v Sloveniji. Do kraja nepošteno, vendar pridobitno. Domače velja tudi za medosebne stike. Neradi se gibljemo v kakem odnosno napetem okolju. Prijetno je tam, kjer tudi med neznanimi ljudmi ne čutimo zadrege. Kjer beseda steče, kakor rečemo. Pa tudi, če najprej o vremenu in letnem času. Saj se spomnite Prešernove bodice: kdor govoriti kaj ne ve, ta vreme hval' al' toži. Vzvišena zadržanost je neprimerno slabše izhodišče kot šala na račun mokrega klobuka. Zbogom, domačnost, če te protokol posadi poleg povabljenca, ta ti pa ves čas obrača hrbet, saj se pomenkuje le z onim na svoji desnici. Potem pa v nastopu močno poudarja pomembnost sodelovanja, razumevanja, obzirnosti, dialoga. Domače ima tudi meje. Seveda domačnost vključuje soseda, a ne tako, da bi ta postal nadležen. Se vam dogaja, da vam prihiti na vrata takoj po tem, ko vas je kdo obiskal? Prav nič za domačo ne more veljati navada koga, če odkrije pokrovko na mojem loncu. Po internatih so si dekleta včasih izposojala oblačila. Poznam gospo, ki je staro navado malo razširila. Preprosto vzame kaj in gre. Po domače, kajpada.


20.09.2019

Duhovna misel

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.


19.09.2019

Duhovna misel

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.


18.09.2019

Duhovna misel

Ljudje se hote ali nehote ponašamo s številnimi lastnostmi, z njimi si olajšamo ali pa otežimo življenjski vsakdan. Od študija naprej pa do dandanašnjega me begajo človeške lastnosti. Tako dobre kot tiste manj dobre. Če bi me v današnjem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, prosili, naj vam naštejem pet svojih slabih lastnosti, bi me spravili v zadrego. Veliko raje bi vam naštela pet ali celo deset dobrih. Brez kakršnekoli zadrege. Na prvo mesto bi postavila odkritosrčnost. V svojih duhovnih razmišljanjih sem z vami odkrita. V mislih z vami kramljam, pa čeprav vas v bistvu ne poznam. Z marsikaterim stavkom, besedo razkrivam svojo notranjost ter opozarjam na trdosrčnost in ozkosrčnost današnjega sveta. Kako odkritosrčni smo, ko kramljamo s taksisti in drugimi ljudmi, ki jih v bistvu ne poznamo, kajne? Včasih imam občutek, da lahko neznancu v petih minutah razgalim vse svoje srce. Brez kančka strahu, da bo moja odkritosrčnost zlorabljena. Navadno so dobre lastnosti hitro zlorabljene. Zato nam popolnoma neznani ljudje pri razkrivanju naših srčnih pletežev pridejo še kako prav. Ne bojimo se, da bi v nas uperili puščico ozkosrčnosti. Bolj ko bomo odkritosrčni, toliko prej bomo trčili tudi ob trdosrčnost, neusmiljenost ljudi, od katerih smo pričakovali iskrenost. A trdosrčni niso samo drugi ljudje, tudi jaz in vi smo podvrženi slabim človeškim lastnostim. Zato je prav, da o njih pišemo in govorimo. Da se jih zavedamo. Tisto, kar spoznamo, da delamo narobe, lahko tudi popravimo, tako trdosrčnost kot ozkosrčnost. Brez zavedanja lastnih napak bomo videli samo svoje dobre lastnosti oziroma napake drugih. Tudi naša odkritosrčnost nas lahko zaslepi in hitro se lahko zgodi, da postanemo del povprečnega vsakdana, kjer prostora za srčnost, tisto dobro, ni več. Življenje sámo je največji kamnosek. Še tako trdno skalo lahko zbrusi v živo in srčno bitje. Milimeter za milimetrom. Lahko pa nas življenje zdrobi v škodljiv prah, ki se zažira v vse pore naših medsebojnih odnosov. In tega je najtežje otresti s sebe. Kakšen napis bo vklesan na naših življenjskih ploščah, je, spoštovane poslušalke in poslušalci, odvisno od nas samih. Mi sami smo tisti, ki v rokah držimo različna kladiva in dleta. Mogoče se bo kakšen ročaj zaradi trdote skale zlomil. A kladivo je še vedno kladivo in dleto dleto. Tako kot sva jaz in vi še vedno človeka, dokler se ne spremeniva v prah. A vseeno si kdaj oblecite zaščitno obleko, nataknite zaščitna očala in rokavice. Tako se boste obranili škodljivih odkruškov, svojih in drugih.


17.09.2019

Duhovna misel

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.


16.09.2019

Duhovna misel

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.


15.09.2019

Duhovna misel

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in z glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem programu Radia Slovenija.


14.09.2019

Duhovna misel

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in z glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem programu Radia Slovenija.


13.09.2019

Nesmisel vojne

Spoštovane poslušalke in poslušalci! V teh dneh se spominjamo 80-te letnice začetka druge svetovne vojne. Terjala je na milijone žrtev in povzročila veliko opustošenje. Današnja Duhovna misel je posvečena razmišljanju o nesmiselnosti vojn. Pripravil jo je pravnik in ekonomist, dr. Peter Millonig.


12.09.2019

O zgodovini

Najznamenitejši rimski govornik Cicero v svojem spisu O govorniku poveličuje zgodovino in ji izreče kar nekaj hvalnic. Imenuje jo pričevalka časa, luč resnice, življenje spomina in glasnik preteklosti. Med vsemi temi oznakami pa navede ugotovitev, ki je z leti in stoletji postala najznamenitejša izmed vseh – da nas namreč zgodovina največ nauči. Cicero meni, da le iz poznavanja preteklosti lahko tehtno in premišljeno oblikujemo prihodnost, pretekle izkušnje človeštva naj bi pomagale prihodnjim rodovom, da bi znali bolj preudarno presojati svoja dejanja. Toda mar ta Cicerova misel resnično drži? Ali ni po prvi svetovni vojni prišla še hujša, še bolj nasilna in morilska druga svetovna vojna? Mar smo danes kot ljudje dejansko kaj manj zasužnjeni, kot je bila družba v antiki? Ustavnopravno se zdimo vsi svobodni – nismo vpeti v okove in ne v prisilno delo. Zdi se, da sami odločamo o sebi. Konec je dobe individualnega zasužnjevanja, značilnega za antiko, konec nacionalnega zasužnjevanja v času kolonializma. A dejansko smo ljudje danes tudi v Evropi ovrednoteni le toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nam nekdo, ki mu prekrižamo njegove osebne interese, javno ne razvrednoti naše osebnosti in avtoritete. Sužnji svojih značajev, navad in potreb, ki jih je v nas vzdramila potrošniška kapitalistična ideologija, smo. In iz zgodovine se človeštvo, čeprav bi se iz nje moralo učiti, doslej ni naučilo skoraj ničesar. Morda je edino spoznanje ob Cicerovi misli, da je zgodovina učiteljica življenja, za zdaj to, da se iz zgodovine, žal, ničesar nočemo naučiti.


11.09.2019

Revolucija samega sebe

V nevarnih časih živimo. Čezmerno zanemarjanje identitete posameznika, ta razvpiti modni trend v stilu teorije »gender«, pri kateri naj bi si spol (kot katerokoli drugo stvar v trgovini pač) izbrali kar sami, po navdihu ali počutju menda, je mnoge od nas očitno pahnilo v neki podzavesten strah, da jo počasi izgubljamo. Začeli so jo grabiti z obema rokama, nasilno, kakor nekdo, ki se utaplja, marsikdaj celo utopi tistega, ki ga poskuša rešiti. Tako nasproti »svobodnim« ali, bolje rečeno, ljudem brez vsakršnih meja in norm po vsem svetu spet vznikajo ekstremisti vseh vrst. Nekaj v človeštvu bi radi ubranili, morda nekaj zlomljenega popravili, a na napačen način. Na hitro, vehementno bi radi menda kar vse, kar ne sodi v njihove kategorije, zmečkali kot smrdeč čik, misleč, da se svet popravi tako, da se nekaj preprosto vrže v smeti. Tako smo ljudje počeli že neštetokrat, revolucionarno, z zastavo in puško na rami. Vsakič s številnimi žrtvami. Vsakič brez rezultata. Samo kri, nobenega uspeha ni bilo z revolucijami. Toda čeprav vsi vemo, kakšna so dejstva, delamo enako, smo pač navajeni tako. Kar se razlikuje od naših normativov, bi tako kot neki drugi ljudje, ki jih globoko preziramo, tudi mi preprosto postavili pred strelski vod. Da tako uničujemo in ne popravljamo sveta, vemo, dokler smo na strani žrtve. Pa nismo vedno samo tam … Zato so danes evangeljski stavki o zapovedi ljubezni do sovražnikov, o usmiljenju in dobroti brez plačila kar svojevrstna provokacija. Neumni, nerazumni, resnično nori so, tako da jim tudi mnogi kristjani ne morejo pritrditi. Pa so potrebni, rekel bi, da tudi nujni, ker so edini, ki držijo svet pokonci, da se ne bi v imenu svojega svetega prav že poklali med seboj. Provocirajo namreč drugačno revolucijo, edino, ki ne preliva krvi in ki nikogar ne uničuje: revolucijo sebe. Evangelij je namreč znak stop spirali nasilja, ki uničuje in ne popravlja in iz katere človeštvo lahko izstopi samo tako, da se nekdo upre logiki človeško »normalnega«. Da zažene novo, sprva neumno logiko usmiljenega Očeta, ki jo razume šele odrasli otrok. Ta ve, da navzven počasna, neumna starševska logika z nerazumno potrpežljivostjo edina lahko nekaj spremeni. In da se načela »ne sodite«, »odpuščajte«, »dajajte« slej ko prej in prav kmalu spremenijo v »… in ne boste sojeni … vam bo odpuščeno … se vam bo dalo.« Pri ljudeh, ne le pri Bogu. »S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« (Lk 6,38)


10.09.2019

Svetovni dan preprečevanja samomorov

Življenje je nekaj lepega. Kljub stiskam, težavam in razočaranjem se veličina človeka pokaže v spopadanju z njimi. V sebi počasi začuti, da je vredno živeti. Lahko se zgodi, da pride človek do roba, ko misli, da ne gre več naprej, da se ni vredno veseliti svojega življenja. To popolnoma drži. Ovire v življenju človeka niso namenjene temu, da bi se ustavili, ampak da jih premagamo. V življenju je treba odrasti, postajati bolj usposobljen za soočanje s težkimi dogodki. Pred oči mi pride mlado dekle iz Kambodže. Rodila se je s prirojeno pomanjkljivostjo. Ob rojstvu so ugotovili, da se ji ena noga ni do konca razvila. Tudi prstov na roki ni imela. Živela je daleč stran od mesta v hiši, zgrajeni na reki, na bambusovih butarah. Uspelo ji je priti v misijonsko šolo. Naučila se je šivati in drugih gospodinjskih opravil. Vrnila se je v svojo plavajočo vas, kjer so ljudje obsojeni na to, da se tam rodijo, živijo in umrejo. Toda našla je način, da je njeno življenje dobilo smisel. Druga dekleta v vasi je učila šivanja in drugih gospodinjskih opravil. Ko sem jo srečeval ob dvodnevnih obiskih, sem jo vedno videl nasmejano. Takrat se je tudi poročila in pričakovala je prvega otroka. V svojem življenju se je borila. Skušala je najti smer in smisel svojega življenja. Ni obupala, ampak se je spoprijela z življenjem. Veliko je podobnih zgledov ljudi, ki se v življenju borijo in ne odnehajo. Merila uspešnosti naj bi bila mladost, lepota, bogastvo, zdravje. Smo kdaj pomislili, od kod prihajajo vsa ta zunanja merila? Živim med ljudmi, ki nimajo bogastva, velikokrat so bolni. In vendar so veseli. Na drugi strani imamo ljudi v civilizaciji z visokimi standardi skrbi za človeka, pa so vseeno vedno bolj osamljeni in imajo občutek, da so nanje vsi pozabili. Spoznanje, da je življenje vsakega človeka nekaj enkratnega in neponovljivega, drugačnega, lahko človeka potegne iz omreženega pogleda miselnosti, ki mu jemlje pravo svobodo odločanja v življenju. Tudi besedi SVOBODA in SREČA zaslepita človeka. Besedi svoboda in sreča sta med seboj tesno povezani. Prava svoboda nas dela občutljive za ljudi okoli nas. Ali imamo pravico do svobode in sreče? Ne gre za pravico, gre za pot, za prizadevanje. Svoboda ne more postati izgovor za razpuščenost. Naredila naj bi iz nas ljudi, ki so občutljivi za ljudi okoli sebe. In to je prava pot k sreči. Ko bomo osrečevali druge ljudi, bomo tudi sami občutili srečo. Sreča se samo prek drugega človeka vrne k nam (tako logoterapevt Frankl). Korak k drugemu človeku, ki zahteva nek trud, osrečuje tudi nas. Naredimo ta korak danes in vsak dan znova. Življenje tako dobi pravi smisel.


09.09.2019

Bile so sanje

So trenutki v našem življenju, ko se nam zdi, da smo se dotaknili nečesa, kar ni del naše resničnosti. Kot da smo sanjali. Ti trenutki niso nujno povezani z na videz velikimi dogodki. Lahko so to zelo drobne stvari, ki pa v človeku vzbudijo občutek, da gre za nekaj neizmerno velikega. \tKo poslušam ljudi in opazujem njihove odzive, vidim, da so takšni trenutki vedno povezani z našimi medsebojnimi odnosi. Na tem področju se dogajajo stvari, ki so v svoji navidezni majhnosti zelo velike, ki nam pomagajo živeti in ob katerih se nam zdi, da smo se nekako dotaknili nekega drugega, neskončno lepega sveta. Takšni trenutki ostanejo v nas, nam pomagajo živeti in nam dajejo moč tudi takrat, ko je težko in se nam zdi, da skoraj ne bomo zmogli naprej. \tTo se dogaja nam vsem. Le da nekateri ljudje to zaznajo, drugi pa tega nočejo ali ne morejo zaznati. Tega ne more nihče storiti namesto njih. Ko postaja človek starejši, ga prav spomini na takšne drobne trenutke pomladijo in mu pomagajo najti neko notranje ravnotežje. Napolnjujejo ga tudi z zadovoljstvom in hvaležnostjo za prehojeno življenjsko pot. To ne pomeni, da je bila vedno lahka, bili pa so na njej trenutki, ko je lahko vzkliknil: »Bile so sanje!« \tOb vsem tem sem razmišljala, ko sem dobila pismo triindevetdesetletne gospe, s katero sem skupaj preživela dopoldne. Pogovarjali sva se o marsičem in morala sem jo občudovati v njeni življenjski modrosti. Nekaj ur sva se pogovarjali in snovi za pogovor nama ni in ni zmanjkalo. Po nekaj dneh pa sem od nje dobila prijazno pismo, v katerem je med drugim pisalo: »Bile so sanje … Vse, kar sem doživela na obisku pri Vas, mi je nepozabno in nerazumljivo! Toliko enkratno lepega, toliko toplih besed, o katerih še vedno veliko razmišljam … Ne, to niso bile sanje, bila je resnica!« Tudi zame je bilo to srečanje kot v sanjah in resnica hkrati.


08.09.2019

Za velike stvari so potrebni veliki napori

Pred leti je ruski komik prvič potoval v Ameriko. Bil je navdušen nad tem, koliko različnih instant proizvodov lahko kupiš v tamkajšnjih trgovinah. Na voljo je mleko v prahu. Samo dodaš vodo in mleko je tu. Na voljo so zrnca za pomarančni napitek. Samo dodaš vodo in pomarančni napitek je tu. Potem je videl otroški puder in pomislil: »Kako čudovita dežela! Če želiš otroka, prahu samo dodaš vodo, in … « No, vemo, da v življenju stvari niso tako preproste in tako lahke. Za dosego cilja si je treba prizadevati. Za velike stvari so potrebni veliki napori. To resnico poudarja tudi Jezus v današnjem evangeliju, v katerem je zelo zahteven, saj med drugim pravi: »Noben izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). Ni lahko postati kristjan. Pa tudi za druge stvari se je treba potruditi. Športnik se mora zgodaj odločiti, kateri šport bo treniral, kakšen rezultat hoče doseči in potem temu ustrezno vaditi. Vzemimo primer udeležencev olimpijskih iger. Nekateri izmed njih so trenirali od šest do deset let, da so se uvrstili med udeležence olimpijade. Kako visoko ceno morajo plačati! Biti Jezusov učenec ne pomeni vznesenih čustev za en dan ali za kratko obdobje. Ne, gre za celostno daritev Gospodu. Za celostno in dolgotrajno daritev. Jezusov učenec mora biti pripravljen zapustiti stvari, ki ga ovirajo na poti za Nazarečanom. V času komunističnega preganjanja vere je v Rusiji obstajala tudi podzemna Cerkev, ki se je na skrivaj zbirala k molitvi. Tako se je zbrala tudi skupina vernikov k nedeljskemu bogoslužju. Čez dan so postopoma prihajali, da ne bi vzbudili pozornosti tajne službe in do večera so se že vsi zbrali. Zaprli in zastrli so okna in zaklenili vrata. Tiho so začeli peti prvo pesem, ko sta dva vojaka z avtomatskima puškama vdrla v stanovanje. Ukazala sta, naj se vsi z rokami kvišku postavijo k steni. Eden od vojakov je dejal: »Če se kdo odpove veri v Jezusa Kristusa, lahko zapusti ta prostor. Dva ali trije so kmalu zapustili skupnost. Zatem sta odšla še dva, potem še trije. Po nekaj trenutkih smrtne tišine sta vojaka zaprla in zaklenila vrata. Nato sta dejala: »Kar obdržite roke kvišku, toda zdaj za čaščenje Boga. Tudi midva sva kristjana in naučila sva se, da ne zaupava nikomur, ki ni pripravljen umreti za Kristusa!« Da, za velike stvari so potrebne velike žrtve.


07.09.2019

Duhovna misel

Do popustov in akcij smo različno razpoloženi. Nekateri jih komaj čakajo, drugi pa se zanje ne zmenijo. Rdeč napis: akcija se pojavi večkrat v živilskih trgovinah, običajno je ta ponudba kar stalna. Bolje, da je kaj živilskega blaga cenovno znižanega, kot da bi bilo zavrženo. Če se mu bliža konec veljavnosti trajanja, še ni pokvarjeno; kakovost bi pa prej ali slej lahko popustila. Mogoče je samo natolcevanje, da kaka država pošilja blago s preseženim rokom trajanja v tretji svet. Verjetno je pa res, da živila ne postanejo neužitna takoj naslednji dan po zapisanem datumu. Prav je, da se počutimo glede kakovosti živil varno. Blago iz akcije je gotovo prehrambno varno. Ob tej strogi skrbi v našem času, ko je vsega na pretek, in kljub premišljenemu potrošniškemu sistemu zaradi površnosti posameznikov v njem nujno tudi kaj zavrženega, mi prihaja v spomin čas pomanjkanja, kakršnega povzroči vojna. Kako da ni nihče zbolel, ko se je prihranjene zaloge prijela plesen ali gniloba, pa je gospodinja živilo samo očistila, prekuhala, precvrla, in ko smo ga pojedli, ni nihče rekel av! Kje tiči odgovor: v lakoti, v zdravem želodcu ali v tako imenovanih izrednih razmerah? Nikakor jih ne želim ponovno doživeti, zdi se mi pa pretirano in pregrešno zavreči katero koli živilo, če mu je pred kratkim pretekel rok trajanja. Nekaj tolerančnega časa je nedvomno zagotovljenega. Blago iz akcije je zagotovo varno. Hitro se zrepenčim ob opazki, češ »ta pa zmeraj kupuje v akciji, a je tako reven«. Če je ali če ni, nihče nima pravice drugega soditi in oprezati, kaj kupuje, koliko in kje. Pred blagajno kdo zlaga iz do vrha napolnjenega vozička, za njim pa drug drži v roki le sendvič. Po tem ni mogoče soditi, da je prvi bogatin in zapravljivec. Lahko pa presodim, da si želi drugi na hitro potešiti lakoto. Iz oddaljene preteklosti se ne spomnim kakih akcij in posebnih popustov. Se pa iz prvih razredov spominjam zapisa v berilu: Lakota je najboljši kuhar, tebi pravim, lahkokruhar. Če sem se zmrdovala nad kako jedjo, sem zvedela, da bo dobra, ko bom lačna. Navadno ne kupujem v akcijah. Nikoli ne razmetavam. Podpiram prizadevanje za neoporečnost živil in blaga. Pri kosilu v restavraciji pa tudi naključnemu sosedu rečem: »Bog požegnaj.«


06.09.2019

Ali je Hitler premagal Boga?

Sprašujem se, kako to, da si upam o najbolj kočljivih rečeh govoriti s tolikšnim pogumom, čeprav z zardevajočim obrazom pred bralci in Bogom. Zavedam se, da se s tem izpostavljam različnim presojam in tudi obsodbam in kritikam. Kaj mi je tega sploh treba? Generaciji, ki več ne verjame v bodočnost, odkar je 6. avgusta 1945 gobasti oblak prve atomske bombe zatemnil sonce nad Hirošimo, je težko govoriti o dobrem Bogu. Na prvi pogled se zdi, da je celo sámo Sveto pismo antipriročnik govora o Bogu. Spraševati se ni greh. Dvom je sonda vere. Trpljenje si zasluži odgovor in našo pozornost. Filozof in pisec Fabrice Hadjadj (r. 1971), judovski spreobrnjenec v krščanstvo, se sprašuje, ali je bil Hitler močnejši od svetopisemskega Boga in ali ga je Hitler zares premagal. Ostareli filozof Hans Jonas, ki je kot Jud okusil dramo prekletega holokavsta, nad čigar vpitjem je bilo nebo gluho, pa je v Konceptu Boga po Auschwitzu zapisal: »Kateri Bog je lahko to dopustil? Auschwitz nam prepoveduje govoriti o dobrem Bogu, udobno nameščenem v nebesih, kajti sinjo modrino njegovega neba je zameglil dim iz krematorija. Ali je Bog nemočen pred zlom? Ali je bil Auschwitz edina obljubljena dežela?« Svet hoče odgovor, ne le mahanja s Svetim pismom. Corrie ten Boom je okusila trpljenje v nacističnem taborišču Ravensbrück, a je kljub temu ohranila pogumno vero. Ko je prišla iz taborišča, je rekla: »Nobena jama ni tako globoka, da ne bi bil Bog še globlji.« Na steni znane univerze v Princetonu je napisano svarilo: »Bog ravna subtilno, ni pa zloben.« Bog ni škodoželjen in ne postopa z nami zlonamerno in zahrbtno. Kar koli naredi, stori v naše dobro. Tudi takrat, ko je okus grenek. Južnoameriški Indijanci imajo radi grenka zdravila, saj mislijo, da so drugačna nekoristna in jim ne pomagajo. Kristjan je vedno vesel, ker v vsaki situaciji zaupa Bogu. To me spominja na ptico taščico, ki poje svoje serenade, tudi ko dežuje. Ko je nevihta, domala vse ostale ptice pevke utihnejo, taščica pa ne. Njena posebnost je, da poje, tudi ko se zgrnejo črni oblaki. Pravi kristjan ne poje le v sončnem vremenu, ampak tudi v deževnem. Njegova pesem je Kristus.


05.09.2019

Mati Terezija

Rod matere Terezije je izhajal iz Albanije ali iz Dežele orlov, kot jo radi poimenujemo. Ob lepi jadranski obali ima njena pokrajina tudi čudovite visoke gore, kjer gnezdijo divje ptice. Albanski jezik je zelo star, po izročilu naj bi bil ilrski, vsekakor je soroden keltskim jezikom. Tako je tudi v materini govorici te izjemne osebnosti neka skrivnostna melodika, v njeni narodni pesmi so skokoviti intervali, pastirji v albanskih gorah še danes prepevajo v oktavah. Albanci so se v srednjem veku spustili z gora, tako se je tudi Terezijin rod naseli v današnji severni Makedoniji in mlada Anjeza, to je bilo njeno krstno ime, se je rodila pred prvo svetovno vojno v makedonskem Skopju. Lahko bi rekli, da je mati Terezija vse življenje nosila v sebi visoke ideale, ki jih ponazarjajo vrhovi gora, predvsem pa skrivnostno ljubezen, ki je kot neobičajna melodija prehajala iz njene pojoče duše v srce drugega človeka. Zato se je brez težav spuščala v globino človeške osebe in se vživljala v kulturo, jezik, življenje, predvsem pa v trpljenje človeka pred seboj. Toda mati Terezija je bila kristjanka in v krščanski veri jo je najbolj prevzelo sporočilo, da se je Bog utelesil v človeškem bornem telesu. Zato ji bo človekovo telo, pa naj bo še tako nebogljeno, bolno ali tudi pohabljeno, predstavljalo navzočnost samega Boga. Kristus je svoje učence opozoril, da bo takrat, ko bo odšel, še vedno bival v telesu ubožca, nebogljenega otroka ali trpeče žene. Tako se je mati Terezija odpravila iskat svojega Gospoda tja, kjer resnično biva, med siromake in med najbolj uboge otroke. Da bi bila pri delu uspešna, je ustanovila redovno skupnost Hčere božje ljubezni. Tako se dekleta z njo vsako jutro odhajale iskat otroke, ki so usihali in umirali na smetiščih, jih vodile v sirotišnice. Dajale so tudi nego vsem bolnikom, med njimi niso delala razlik, ampak so jih sprejemale iz vseh ver in okoljih, tudi te, ki so bili zaradi kastnih indijskih razmer »nedotakljivi«. Vse niso mogle ozdraviti, tudi ne nasititi, toda vse so hranile s svojo ljubeznijo, ki so jo prejele od Boga. Kot vemo, je mati Terezija s svojim delom zaslovela po vsem svetu. Občudovanje za njeno delo je bilo leta 1979 kronano z Nobelov nagrado. Papež Janez Pavel II., ki jo je osebno poznal, pa jo je razglasil za blaženo in leta 2016 tudi za svetnico. A najpomembneje je, da se lahko ob njenih Hčerah božje ljubezni še danes vsak bolnik, ki umira na robu družbe, zave, da je človek, da ima svoje dostojanstvo in čeprav je nebogljen, tudi svoje poslanstvo.


Stran 89 od 181
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov