Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Nihil amori Christi praeponere« – »ničesar ne postavljati pred ljubezen do Kristusa« je najverjetneje ena ključnih duhovnih usmeritev ustave zahodnega meništva Pravila svetega očeta Benedikta.
Oče zahodnega meništva v četrtem poglavju svojim menihom namreč predstavlja in v življenje ponuja pripomočke za dobra dela, ki morejo ne malo koristiti tudi nam. Menihovo in - na drugačen način, pa vendar - tudi kristjanovo življenje mora vsak dan bolj postajati kristocentrično.
Že pri najzgodnejših iskalcih Resnice najdemo to temeljno usmeritev, ko denimo tako v Vita Antonii svetega Atanazija beremo prav podoben aksiom »... μηδὲν τῶν ἐν τῷ κόσμῳ προκρίνειν τῆς εἰς Χριστὸν ἀγάπης« - »ničesar na svetu ne gre postavljati pred ljubezen do Kristusa« ali pri svetem Ciprijanu »Christo nihil omnino praeponere« - »sploh ničesar ne postavljajte pred Kristusa«.
Če bomo torej svoje življenje vsak dan bolj in vsekakor zavestno prilikovali Kristusovemu življenju, če bomo svojo voljo ukrojevali po Kristusovi volji, ki je iskala le izpolnitev Očetove volje, potem bomo enkrat morda resnično mogli postati eno z njim samim. Ne le v trenutkih blagoslovljenosti in motrenja na tem svetu, marveč v večnosti. Če bomo torej na prvo mesto v svojem življenju postavljali Kristusa in bo naš edini cilj posnemati njega, potem ne bomo težko postali sveti, dobrotljivi, človekoljubni, usmiljeni, ljubeznivi, vztrajni ali miroljubni. Če bo Kristus naše edino vse, potem bo celo ta solzna dolina v kateri čakajoč večnost ždimo, postala prijetnejša, svetlejša, bolj Božja.
Preljubi v Kristusu,
drznite si vsaj danes postaviti Kristusa v središče svojega življenja in dopustite, da vas spremeni ter napolni z mirom in ljubeznijo. Miren postni dan vam želim.
RB IV,21
Vita Antonii 14. Cf. Movrin, David, ur. Izviri meništva. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2011.
Cypr. Dom. Orat. 15.
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Nihil amori Christi praeponere« – »ničesar ne postavljati pred ljubezen do Kristusa« je najverjetneje ena ključnih duhovnih usmeritev ustave zahodnega meništva Pravila svetega očeta Benedikta.
Oče zahodnega meništva v četrtem poglavju svojim menihom namreč predstavlja in v življenje ponuja pripomočke za dobra dela, ki morejo ne malo koristiti tudi nam. Menihovo in - na drugačen način, pa vendar - tudi kristjanovo življenje mora vsak dan bolj postajati kristocentrično.
Že pri najzgodnejših iskalcih Resnice najdemo to temeljno usmeritev, ko denimo tako v Vita Antonii svetega Atanazija beremo prav podoben aksiom »... μηδὲν τῶν ἐν τῷ κόσμῳ προκρίνειν τῆς εἰς Χριστὸν ἀγάπης« - »ničesar na svetu ne gre postavljati pred ljubezen do Kristusa« ali pri svetem Ciprijanu »Christo nihil omnino praeponere« - »sploh ničesar ne postavljajte pred Kristusa«.
Če bomo torej svoje življenje vsak dan bolj in vsekakor zavestno prilikovali Kristusovemu življenju, če bomo svojo voljo ukrojevali po Kristusovi volji, ki je iskala le izpolnitev Očetove volje, potem bomo enkrat morda resnično mogli postati eno z njim samim. Ne le v trenutkih blagoslovljenosti in motrenja na tem svetu, marveč v večnosti. Če bomo torej na prvo mesto v svojem življenju postavljali Kristusa in bo naš edini cilj posnemati njega, potem ne bomo težko postali sveti, dobrotljivi, človekoljubni, usmiljeni, ljubeznivi, vztrajni ali miroljubni. Če bo Kristus naše edino vse, potem bo celo ta solzna dolina v kateri čakajoč večnost ždimo, postala prijetnejša, svetlejša, bolj Božja.
Preljubi v Kristusu,
drznite si vsaj danes postaviti Kristusa v središče svojega življenja in dopustite, da vas spremeni ter napolni z mirom in ljubeznijo. Miren postni dan vam želim.
RB IV,21
Vita Antonii 14. Cf. Movrin, David, ur. Izviri meništva. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2011.
Cypr. Dom. Orat. 15.
Kako naj se človek vede v času, ko se izmikajo, spodmikajo številna oporišča, na katera je lahko doslej opiral svoje razmisleke in zlasti svoja življenjska vodila? Po eni strani nam je na voljo do zdaj nevideno bogastvo različnih izbir. Po drugi strani pa smo vse bolj nadzorovani in manipulirani, tudi v svojih izbirah in motivih zanje. Zdi se, da smo se znašli v nerešljivem nasprotju med neznansko svobodo praznih izbir in vse večjim nadzorovanjem. Kako torej ravnati zaradi tega nasprotja. Najprej velja malo globlje pogledati v to nasprotje. Že malo bolj poglobljen uvid nam pokaže, da morda sploh ne gre za kako nasprotje, pač pa za dve strani iste stvarnosti. Namreč za dve strani iste temeljne plehkosti sodobnega življenja in kulture. Bogastvo izbir je po večini bogastvo znotraj potrošniško in medijsko propagiranih in s tem tudi nadzorovanih izbir. Tudi oblike nadzorovanja v glavnem skrbijo zato, da bi ljudje ostali znotraj predvidljivega potrošniškega vedenja. Zato iskanje izhoda iz nasprotja med izbirami in nadzorovanjem ni v tem, da skušamo izigrati mehanizme nadzora, ali v tem, da se umaknemo v svojo zasebnost ali v osamo. Treba je poiskati drugačen zorni kot gledanja na te probleme. Tu nam vsekakor lahko pomaga omrežje medosebnih povezav, s katerimi soustvarjamo in soosmišljamo svoj svet. Ta mreža je sicer lahko krhka, vendar daje smisel našemu življenju in početju. Še več, če se poglobimo v vsestransko povezanost in soodvisnost ljudi, morda lahko uvidimo, da je svoboda predvsem v sposobnosti, da prostovoljno prevzemamo svoj del odgovornosti za to omrežje soodvisnosti, čemur lahko rečemo tudi temeljna pozornost in sočutje do drugih ljudi (pa tudi drugih živih bitij, s katerimi si delimo ta planet). Takšen odnos do sveta nam bo hitro razkril iluzornost praznih obetov svobode in groženj z nesvobodo sodobne potrošniško in medijsko konstruirane družbe.
“Ne bodi preveč pravičen in ne delaj se pretirano modrega: zakaj bi se ugonabljal?” (Pridigar 7,16) Te besede dajo misiliti. Očitno je, da naj bi si po eni strani prizadevali za pravičnost in modrost, po drugi strani pa nas Salomon, ki je to napisal, opozarja, naj ne bomo preveč pravični še posebej, ko sodimo o drugih, predvsem pa se ne bahajmo s tem. Povedano drugače: Ne bodimo torej samopravični. To pomeni, naj ne postanemo ošabni, in to ne glede za katero našo lastnost, spoznanje ali dosežek gre. Pozvani smo razmišljati o sebi, se vprašati, zakaj se do drugih vedemo kot sodniki in zakaj se bahamo s svojim znanjem oziroma tem, kar vemo ali kar smo dosegli. Neizpodbitno dejstvo je namreč, da na zemlji ni človeka, ki bi delal samo dobro in nikoli ne bi naredil ničesar narobe. Vozniki avtomobilov se srečujemo s trenutki, ko nam zastane dih; nevarna prehitevanja in prehitra vožnja sta zagotovo primer tega. Prav tako pa tudi s trenutki, ki nas ujezijo: ko nam nekdo vzame prednost ali se s prehitevanjem kolone na avtocesti poskuša vrniti pred vse čakajoče in tako pridobiti nekaj metrov. Toda če smo iskreni, si moramo priznati, da tudi sami kdaj prekršimo kakšen prometni predpis, spregledamo kakšen avto ali s prehitevanjem poskušamo pridobiti nekaj sekund na naši poti do cilja kamor potujemo. V Pismu Rimljanom 12,3 piše: “Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal.” S temi besedami smo povabljeni, da se bolje spoznamo, da smo v določenih okoliščinah bolj zadržani in da drugim ne vsiljujemo svojih pogledov. Prav je, da smo v življenju načelni; a poučevanje drugih o tem kakšni bi morali biti, ohranimo za tiste res redke trenutke in posebne priložnosti, ko je to na mestu. Največkrat je vse, kar ljudje okrog nas potrebujejo od nas le malo ljubezni, usmiljenja in razumevanja. Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bomo danes hitri v hvaljenju in počasni v graji. Hitri v odpuščanju in počasni v sojenju, htiri v pomoči in počasni v zavračanju. Brzdajmo svoj temperament in svoj jezik, da bomo namesto besed, ki ranijo in povzročajo škodo, govorili tiste, ki zdravijo in prinašajo korist. Ne bodimo samopravični in ne delajmo se pretirano modre: ne škodimo sebi in drugim!
Advent je tisti čas v letu, ko izprežemo iz vsakdanjih obveznosti in svoj čas namenimo družini, prijateljem in sebi. Je čas, ko se iz zunanjega, pridobitnega sveta umaknemo v umirjeno vzdušje doma. Lahko se odklopimo, pamet spustimo »na pašo« in se poglobimo vase. Noge vržemo na fotelj in ne počnemo ničesar. Preprosto lenuharimo. Tudi to nam advent dopušča, dovoljuje. A zakaj bi za to, da ne počnemo ničesar, sploh potrebovali dovoljenje? Ali ni naš čas le naš čas in tako z njim lahko počnemo, kar nas je volja? Lahko ga investiramo v kaj koristnega ali smiselnega, lahko pa tudi ne. Lahko za določen vložek dobimo določen iztržek, lahko pa tudi ne. Lahko pa vložimo nič (vsaj v smislu surove ekonomske logike), pa dobimo ogromno. In ravno v tem je moč brezdelja oziroma, če povemo naravnost in mimo vseh ovinkov, lenobe. Poglejmo si le enega izmed najbolj znanih primerov. Za Sokrata, očeta filozofije, bi težko rekli, da si je vsakdanji kruh služil v potu težaškega dela. Vsaj ne v smislu danes vse prežemajoče ideologije dela. Sokrat ni bil vpet v dvanajsturni delavnik. V tem smislu ni investiral veliko svojega časa. Pa vendar se je ves čas poglabljal vase in si zastavljal moralna, politična, duhovna in druga eksistencialno pomembna vprašanja. Zanimala ga je resnica. In resnico je nenehno preverjal v pogovoru z drugimi. Sokrat je posedal in premišljeval, ter spet posedal in se o tem pogovarjal z drugimi. Kaj je to drugega kot podoba lenuha? Še ne tako dolgo nazaj so nekateri v zelo podobnih barvah slikali moderne Grke: posedajo, nič ne delajo in veliko govorijo. A Sokrat je s tem, da je počel nič, da je investiral nič, iztržil ogromno, ali natančneje, ogromno smo iztržili mi, ki danes živimo idejo Evrope. Sokrat z vprašanji ni spravljal v obup le sogovorcev, ampak je postavil temelje filozofije in tako določil kurz duhovnemu evropskemu razvoju za prihodnjih 2.500 let. Nemški pisatelj Heinrich Böll v eni svojih kratkih zgodb pripoveduje o turistu, ki brezdelnemu ribiču prigovarja, naj podjetneje porabi svoj čas. Saj mu bo to zagotovilo blaginjo, da bo lahko v miru in brez naprezanja preživel svojo starost. Ribič ga začudeno pogleda: zakaj bi se naprezal, da bi lahko šele čez toliko in toliko let sedel na obali in lenobno opazoval sončni zahod, če to lahko počne že zdaj. To bi bila zares neekonomična investicija časa. Sokrat se je držal točno tega načela, pa poglejte, kaj vse se je rodilo iz tega.
Življenje v Bogu je kot življenje oceana. Gladina se nenehno spreminja. Lahko je gladka, kot olje mirna površina, ki pa se zaradi različnih podnebnih dejavnosti hitro spremeni v večje ali manjše valove. Lahko pride celo cunami z rušilnimi posledicami v morju in na obali, ki uniči ali vsaj popolnoma spremeni življenje. Toda v globini ostaja ocean miren, naravna svetloba vanj ne prodre. Dnevna dogajanja na gladini ne vplivajo na ustaljen življenjski red organizmov, ki so se v teh izjemnih razmerah razvili v nenavadne oblike. Tak mir nam obljublja Jezus v svojih prilikah, ko vedno znova pravi, da nam daje mir, kakršnega svet ne more dati. Leta in leta sem razmišljala, o kakšnem miru govori Božja beseda. Saj vendar ne moreš ostati miren ob vsakdanjih obveznostih in dogodkih, ki se vrstijo minuto za minuto in zahtevajo nenehne odločitve. Povzročajo valove napetosti, skrbi in strahove, pogosto pa tudi valove veselja, zanosa in navdušenja. Nikakor pa ne more človek ostati miren ob veselih in še pogosteje tragičnih dogodkih v širšem družbenem okolju. Mir in počitek v Bogu ne pomeni imeti gladino svojega življenja ves čas mirno in gladko kot olje. Ta mir pomeni valove, ki razburkajo naše življenje, a ne prerastejo v velike, rušilne valove ali cunamije, ki uničijo naše odnose in duševno zdravje. Umirijo se v gotovosti globine Boga, v popolni veri, da vse pripomore k blaginji tistega, ki veruje. Je pa pomembno zaporedje bibličnih besed, ki obljubljajo zaupanje in mir v tem razburkanem svetu. Pavel pravi, da najdemo mir in počitek v Bogu, ne z Bogom. Biti v Bogu pomeni, da nam pomeni kisik v nas in nas obdaja z vseh strani vsak trenutek življenja. Z Bogom pa pomeni, da nam je Bog kot nahrbtnik, ki ga odložimo, kjer koli nam ustreza, in nanj celo pozabimo. To pa je nevarno. Lahko pridejo cunamiji.
V duhovnem življenju so pomembne drže, razpoloženja. Te drže nam omogočajo sprejemanje tistega toplega, lepega nadnaravnega, kar nam je namenjeno. Prva stvar je dialoškost, odprtost za pogovor, sprejemanje. Molitev je pogovor, je zavedanje in sprejemanje Božje navzočnosti, biti v območju nekoga, ki te ima rad. Brez zaupanja ne bo šlo. Do tistega, ki mu zaupamo, smo odprti in sprejemljivi. Bog od nas ne pričakuje, da bomo popolni ampak, da mu zaupamo, bolj ko mu zaupamo, več milosti prejemamo. Zaupanje, ki je osnovano na Božji ljubezni in usmiljenju. Ponižnost je naslednja drža, ki pritegne Božje darove. Ponižnost je v tem, da dam prostor drugemu, najprej s priznanjem svoje nepopolnosti nato s priznanjem svojih darov in meja dovolim, da se drugi ob meni počuti kot doma. Danes nihče več noče biti pokoren nikomur. Po moje gre za napačno interpretacijo pojma. Pokorščino smo iztrgali iz območja ljubezni, zato jo prevečkrat razumemo kot prisilo in kratenje svobode. Če imaš nekoga zares rad, ti ni težko reči prav imaš. Zato je poslušnost ali pokoršina tudi drža, ki je potrebna v duhovnem življenju. Še en pomemben pogoj za duhovno življenje je: da živmo sedanji trenutek. Preteklost je za nami – lahko jo samo izročimo Božjemu usmiljenju, prihodnost je neoprijemljiva, nedorečena in jo lahko predložimo Božji previdnosti. Samo ta trenutek nam je dan in v tem trenutku se nam lahko Bog daje. Bolj ko bomo v sedanjosti, bolj bomo stiku z resničnostjo, s seboj in presežnim. Da srce ohranjamo svobodno in prosto je pomembna nenavezanost. Potrebno je imete svoje načrte, se lotevati dela toda ne trmariti in škodljivo vztrajati pri svojem programu, gledanju in svoji modrosti. Lahko bi rekli storiti vse kar je v naši moči, potem pa izročiti, da kakšna stvar gre tudi drugače kot smo načrtovali mi in se pozneje izkaže kot dobra. Duhoven človek živi v miru. Najprej z Bogom, s samim seboj in z drugimi. Ohranjati v sebi notranji mir mi omogoča, da se dobro odločam, premislim in tudi modro ravnam. In zadnja drža, ki se mi zdi, da je sad duhovnega življenja, je hvaležnost. Hvaležnost je silno rodovitna zato, ker kaže na to, da smo dojeli, da nam je vse podarjeno in nam omogoča sprejemanje novih danosti. Hvaležen človek je lep človek, ker je odprt in v hvaležnosti sprejema to, kar mu življenje prinaša.
Epidemija zaradi bolezni covid-19 je prizadela vse in nam spremenila življenje. Avtor današnje Duhovne misli, katoliški duhovnik, dekan Gornjega Grada in župnik v Mozirju Sandi Koren, poskuša najti upanje in milost tudi v tem težkem času, še posebno za tiste, ki so izgubili svoje bližnje zaradi te bolezni.
Na današnjo nedeljo bi si lahko postavili vprašanje: Kaj imata skupnega sv. Miklavž, ki danes goduje, rdeči semafor, koronavirus in adventni čas? Verjetno iščete povezave in stične točke. Sam sem šel z drugega konca – začel sem pri pričakovanju. Ja, pričakovanje je tisti »pojem«, je tisto »stanje«, ki jim je skupno. Se spomnite svojih otroških let, svoje mladosti, ko ste pričakovali sv. Miklavža? Pričakovanje je bilo veliko več kot darilo, ki je bilo velikokrat skromno. Ampak pričakovanje! Misel o čakanju lahko nadaljujemo z rdečim semaforjem. Se vam je kdaj mudilo? In avto pred vami ustavi pri rumenem semaforju, potem sledi rdeči in vi strmite v semafor. In to tako, da bi ga verjetno hipnotizirali, če bi bilo to mogoče. In potem naprej: koronavirus. Utrujeni smo od čakanja, utrujeni od pričakovanja. Kdaj bo konec? Kdaj bo življenje zopet »normalno«? Kdaj bomo lahko zopet sedli in v miru popili kavico s sosedom, s prijatelji, z znanci. Vse to je eno čakanje, pričakovanje. Razmislek o čakanju, pričakovanju bi lahko razširili na celotno življenje, ki je konec vseh koncev eno samo čakanje. Kar naprej nekaj čakamo: da gremo v šolo, da šolo končamo, da se zaposlimo, da se poročimo, da ustvarimo družino, da dočakamo upokojitev, da dočakamo vnuke … Čakanje. V naših cerkvah bomo danes prižgali drugo adventno svečo. Beseda advent prihaja iz latinske besede in pomeni prihod, pričakovanje, čakanje. Pa smo zopet tam … Stara zaveza v Svetem pismu je čakanje Mesije. In advent je tisti neposredni čas – pričakovanje pred rojstvom Jezusa Kristusa. V današnjem evangeliju beremo o Janezu Krstniku, ki je »zadnji« v čakalnici pred prihodom Jezusa Kristusa. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« Tako težko pričakovani Jezus Kristus trka tudi na naša vrata. K sreči je tako prijazen in vljuden, da trka. Ni terorist, ni nasilnež – je Ljubezen, ki jo Bog pošilja v naše življenje. Z Njim sta »čakanje« in »pričakovanje« lažja.
»Zrelost je vse.« S temi besedami Lojze Kovačič končuje svoj avtobiografski roman Kristalni čas, ki velja za najboljši slovenski roman v zadnjih petindvajsetih letih. Bralca pušča razdvojenega, ker ne ve, ali pisatelj vidi svoja razmerja do štirih žensk, ki jih opisuje v romanu, kot dolgo, negotovo, z užitki in bolečino tlakovano tavanje, ki ga končno pripelje do zrelosti, ali pa je roman nekakšna iskrena samokritika, češ da bi ravnal drugače, kot je, če bi osebnostno dozorel. Bolj verjetna je tretja možnost: da Kovačič zrelosti sploh ni hotel opredeliti. Kot da je ves roman namenjen posrednemu dokazovanju, da se zrelost izmika vsaki splošno veljavni opredelitvi. Kajti človek je tako odprt sistem, da je vsak sistematičen opis zrelosti abstrakcija brez praktične vrednosti, uporabna kvečjemu za ideologe. Kovačič ni imel pri pisanju nobene vnaprejšnje ideje, ki bi jo želel v mehki literarni obliki vsiliti bralcem. Na vprašanje, zakaj piše, si je odgovoril: »Pišem, da bi odkril, kakšno bo nekaj, kar me žre in s čimer se bojujem, videti, ko bo napisano.« Gre za preprosto ugotovitev, da ima življenje skrivnosten potek, ki ga ni mogoče v celoti načrtovati, usmerjati ali nadzirati. Tako razumevanje zrelosti ni primerno za pedagoge, terapevte, duhovnike in druge usmerjevalce človeških usod. Vsi ti bi si morda želeli, da bi bil konec romana Zrelost je vse pravzaprav naslov novega romana, v katerem bi opisal bistvo zrelosti. Toda Kovačič tega ne stori, ker je svobodnjak, ki ne verjame, da bi bilo mogoče njega ali kogar koli drugega spraviti v okvire zrelostnih standardov, utemeljenih na tej ali oni doktrini. Toda zadrega, kaj je Kovačič hotel povedati z zadnjim stavkom, ostaja. Že to, da je izraz zrelost uporabil in z njim povzel vsebino svojega romana, priča, da je to storil z namenom. Zrelost je zanj morda to, da življenje, ki presega naše racionalne okvire, preprosto sprejmemo v njegovi skrivnostni usojenosti. Ni čudno, da mu je potem tuj vsak organiziran poseg v človeka od zunaj. Skoraj nagonsko se na daleč izogiba vsemu, kar diši po veri v revolucionarno izdelovanje ljudi in družbe. Čeprav Kovačič ne verjame, da bi lahko kdor koli radikalno spremenil to, kar mu je namenjeno, za vsem skupaj vendarle ne vidi slepe usode. V četrtem poglavju si zastavlja vprašanje: Kje je Bog? In potem niza čase in kraje, ko ga je začutil. In dodaja: »O Bogu ni treba govoriti nikoli. Zato, ker ga je že vsak zanikal na površju, v globini ga ni še nihče.«
Skorajda prepričan sem, da si vsak od nas talente predstavlja kot zlato in dragulje, torej kot nekaj svetlega in bleščečega in vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar je temu nasprotno. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno. Material je pa lahko … kakršen koli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moj odziv na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne? Tudi zaradi bremen zdajšnjega trenutka zdaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno. In da prihajajo pred moja vrata vse manj naključno, vse težje stvari z vse bolj tehtnim sporočilom. Te talente lahko zakopljemo, jih odmaknemo na stran, jih ignoriramo in jih preprosto prezremo. Ker pa prihajajo vedno znova, ne da bi jih kar koli od tega odvrnilo, se mi zdi, da je njihovo stalno trkanje na moja vrata poziv, naj z njimi sodelujem. Naj z njimi nekaj naredim. Naj jih uporabim za nekaj, kar me bo premaknilo. Če sem prav pošten, me te težke stvari pravzaprav hranijo, ohranjajo me pri življenju, ker sem živ, vse dokler se premikam. Ne razumem jih in niti malo mi niso všeč. Nisem tiste vrste pobožen kristjan, ki bi samo sklonil glavo in prikimal. Ne, jaz vpijem, pritožujem se, z vsemi štirimi se upiram. In med tem razmišljam o njih in o sebi. In o tem, kaj želijo od mene. Mislim, da takrat z njimi sodelujem, da me takrat začnejo spreminjati. Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme. Tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost.
Rada imam poezijo. En sam kratek hip in že si drugje – sredi nepreglednih prostranstev drugega časa in kraja. »Biti tam, kjer še ni bilo sveta,« je zapisal Rade Krstić, in to je poezija. Skozi magijo jezika prefiltrirana izkušnja posameznika v vsej njeni neponovljivosti. Zapisana, je poezija dana drugim v veselje, v premislek in za poglabljanje vedenja o tem, kako nezasegljiv je svet. Čas, ki ga živimo, zaznamujeta nepregledno množenje informacij na eni strani in naraščajoča potreba po gotovosti na drugi. Nečesa se moramo oprijeti v praznini, v kateri visimo, zato se oklepamo sami sebe. V svojih zmagah in preizkušnjah vidimo prototipe edinih mogočih življenj. Vsevednost brizga iz komentarjev k člankom, iz blogov in kolumn, v televizijskih oddajah, na pogovorih ob kavi. Uporabljamo osiromašen, enoznačen jezik, poln velelnikov. Naš svet je ves svet. Dvomi so, a so potlačeni pod prag zavesti, kjer jih pustimo tleti skupaj s sanjami in strahovi, in presenečeni smo, ko smo ponoči priče eroziji vsega, kar smo zgradili čez dan. A če je težko živeti z negotovostjo, ki je vtkana v tkivo sodobnega sveta, je še težje živeti brez nje. Biti oropan za nelagodje nestabilnosti, ki ga vzbuja življenje že s tem, ko z vsakim začetkom vselej prinese tudi konec, pomeni privoliti v zadušljivo iluzijo ponovljivosti. Poezija je način življenja na odprtem. V vsaki pesmi se zrcali konec naše in začetek povsem druge izkušnje, ki je samo slutljiva, a v resnici nikdar do konca zapopadljiva. Branje poezije je vaja v širjenju zavesti za vse, kar je neskončno večje od nas samih. Je lovljenje ravnotežja nad previsnim prepadom, pod katerim se razprostira morje, vse globlje in vse bolj nepregledno.
Tako imenovana »pot nespoznatnosti« (arab. »maslak al-tadžhil«) in »učena nevednost« (arab. »al-džahl al-haqiqi«) pomenita sestavni del islamske teološko-mistične tradicije. Znotraj islamske teologije veljajo predvsem »mutaziliti«, pripadniki islamske sholastike, za pomembne zagovornike spoznavne metode via negativa. Toda poleg omenjenih muslimanskih sholastikov, ki so negativno metodo uporabljali, predvsem nanašajoč se na Božje atribute, so nauk o »nespoznatnosti Božjega bistva« učili predvsem muslimanski mistiki. Če je sufizem, islamsko mistiko, po eni strani mogoče označiti kot »kraljevo pot« spoznanja Boga, pa po drugi strani obstajajo številni sufiji, ki možnost popolnega spoznanja Boga odločno in absolutno zanikajo. Po njihovem razumevanju človek kvečjemu lahko spozna resničnost Božjih atributov – ne pa resničnosti Boga samega. Abu Nasr Al-Saradž, avtor prvega sistematičnega priročnika o sufizmu, v tem kontekstu opozori, da se Bog kot Absolut človeku daje spoznati samo toliko, kolikor lahko človek prenese – torej nikoli v celoti in popolnoma. Božja absolutnost in popolnost ostajata človeku nedoumljivi. Asket in mistik Abu Talib Al-Makki v svojem obsežnem delu »Živež src« poudari, da je Bog vselej drugo od naših predstav in vednosti o Njem. »Spoznanje nespoznatnosti« postane tako najvišja modrost spoznavalca, intelektualna ponižnost pa njegova najpomembnejša vrlina. V tej luči je treba razumeti tudi to mistikovo ugotovitev: »Skrajna meja spoznanja resničnih spoznavalcev je njihova nezmožnost dokončnega spoznanja. Kajti kar na koncu dejansko spoznajo, je to, da Boga [v Njegovem bistvu] ni mogoče spoznati.« Še posebno zanimiva so v tem kontekstu osebna Božja razodetja, ki nam jih v svojem delu o mističnih postajališčih posreduje skrivnostni muslimanski mistik iz 10. stoletja, Abduldžabar Al-Niffari (»Knjiga mističnih postajališč in nagovorov«, Kud Logos 2020). Po njegovih besedah Bog o samem sebi razodeva tole: »Veličastvo ne pripada nikomur razen Meni in nihče ga ni vreden razen Mene. Jaz sem Veličastni, čigar bližina je za mistika nevzdržna in vztrajanje v mističnem zrenju nemogoče. Razodel sem vidno, a sem vidnejši od njega; njegova bližina Me ne doseže in njegov obstoj ne vodi k Meni. Skril sem nevidno, a sem še bolj skrit od njega; nobeno od njegovih znamenj ne kaže Name in nobena od njegovih poti ne pelje k Meni.« Absolutna presežnost in z njo povezana načelna nespoznatnost Boga se jasno izrazita tudi v tej sentenci, ki jo Al-Niffari pripiše Bogu: »Če bi razodel govorico veličastva, bi ta kot srp razcefrala razum in razpihala spoznanja, kot vihar razpiha pesek. In če bi glas veličastva spregovoril, bi potihnili glasovi vsake razlage in bi se pomeni vsakega znamenja vrnili v ničnost«. Po Al-Niffariju človek Božjega samorazodetja sploh ne bi mogel prenesti, kajti Bog mu je zaupal: »Ne razodenem se nobenemu očesu in nobenemu srcu, ne da bi ga pri tem izničil.« Glede možnosti dokončnega, popolnega in celostnega spoznanja Božje biti Bog mistiku vzame zadnje upanje: »Ne obstajajo niti vrata niti pot, ki bi vodila k Meni.« Tako torej Bog, ki je po Koránu sicer človeku »bližji od njegove vratne žile« (50:16), za mistika v svojem bistvu ostaja navsezadnje nedoumljiva in nespoznatna Skrivnost, h kateri se lahko le neskončno približuje.
Bilo je na samem vrhuncu zime, ko se je skupina učencev nekega učitelja odpravila na pot skozi gorsko dolino. Zares je bilo zelo hladno in vse tri učence je skrbelo za zdravje učitelja, ki ni bil več najmlajši. Čeprav jih je skrbelo, da bi morda zbolel, mu nihče ni upal reči, naj se bolj obleče. Končno se je eden izmed učencev opogumil in dejal: »Učitelj, ni prav, da nimaš primerne zaščite pred tem vremenom. Vsi se strinjamo,« je še dejal in pogledal proti drugim učencem, kot da bi pri njih iskal podporo, »da bi bilo prav, da bi ti poiskali lep krzneni plašč, ki bi te grel.« Učitelj je razumel namene učencev, a je hkrati želel, da spoznajo še pomembnejšo lekcijo trenutka. Čeprav je udobje nekaj dobrega, a če ga tukaj in zdaj ne občutimo, ni vredno obupovati zaradi tega. Prav tako jim je želel pokazati, kako se lahko prilagodijo vsemu, kar življenje prinaša, ampak njegove besedo so naletele na gluha ušesa. Učenci so vztrajali: »Ne, učitelj, to ni prav. Spoštujemo tvojo skromnost, ampak res bi ti prav prišel lep in topel plašč. Sicer lahko še umreš od mraza in kaj bo potem z nami. Dovoli nam, da ti ga kupimo.« Ko so se tako pogovarjali, so hodili mimo velike reke in nenadoma so zagledali na reki plavati plašč – prav takšen, kot so ga imeli v mislih. Eden izmed učencev je vzkliknil: »Poglejte, čudež! Naše molitve so uslišane. Kakšno srečo imamo!« Učenci so vztrajali, naj učitelj pograbi plavajoči plašč in učitelj je na prigovarjanje končno zakoračil v mrzlo reko. Učitelj se je približeval plašču, ko ga je nenadoma nekaj povleklo v vodo in že ga je tok odnašal. Učenci so bili v šoku, saj je bilo očitno, da se učitelj z nečim bojuje. Eden je zaklical proti njemu: »Je vse v redu!? Kaj se dogaja? Učitelj, spusti vendar plašč, sicer boš še utonil!« Od daleč so tedaj zaslišali učiteljev glas, ki je zaklical nazaj: »Jaz ga že hočem spustiti, ampak to ni plašč! Je rjavi medved … In on je tisti, ki noče spustiti!« Pogosto smo ljudje prepričani, da bi nas nekatere stvari, na primer napredovanje, drugačna služba, boljša obleka, nov avto ali novo stanovanje končno zares naredile srečne in uresničene. Nekaj nam manjka, morda želimo uresničiti pričakovanja drugih, ki pravijo, da bi tisti 'krzneni plašč' dokončno rešil našo stisko. A kaj ko nas lahko naše prizadevanje, da bi pograbili ta dosežek, tako prevzame, da pozabimo na vse dobro, ki ga uživamo že ta hip. Preden se poženemo v nevarne vode, razmislimo, ali je res naša sreča odvisna od pridobljenega 'plena'.
Začnem se nemirno presedati, kadar kdo ne neha odgovarjati na klic iz – temu pravim – čvekofona. Razumem in tudi občudujem dejstvo, da nosimo ves svet kar v ta malem žepu. Že običaji telefon se nam je zdel nebeška dobrina, za mobitele bi bili pa pradedki rekli, da so hudičeva iznajdba. V splošnem jih pa ni nihče napovedoval. Veliko veliko pozneje pa je publicist Stane Gabrovšek ugibal, kakšna da bosta Ljubljana in svet čez 20 let. Kar je že zdavnaj minilo in se vse tudi uresničilo, če za nas izvzamemo napoved, da se nam bo glavnina vsega prometa v vse smeri preusmerila pod nebo. A v nabito polnem avtobusu se nisem peljala že najmanj pol stoletja. Čvekofoni, ti mi gredo zdaj na živce. Za svojega zapravim bore malo, me pa ščiplje radovednost, koliko denarcev se je na račun nateklo nekomu, ki je poklical mojega obiskovalca in sta potem gvooriiilaaaa debele pol ure – za moje pojme o samih nenujnih stvareh. A gre za nekaj drugega: za vedenje, za bonton. Oprosti, kliči pozneje, sem na obisku, bi morala pojasniti klicana oseba, ne pa natresati še to, kje je zadnje čase hodila in kako naj v napovedi razporedi svoje dohodke, da bi ji nanesli čim manj davka. Nižjo postavko privoščim, netaktnost do obiskanke pa težko odmislim. Zdaj je vse nadvse pametno. Ne le telefoni, tudi druge naprave in kar cela naselja. A prvo čudo komunikacije na daljavo je imel v naši vasi mnooogo pred drugo svetovno vojno upokojeni železničarski uradnik g. Jurij. Na ušesa je nataknil – reklo se je: detektor – in poslušal bogve kaj. Kar zame, otroka, niti ni bilo povsem nedoumljivo, saj si je na nos natikal tudi monokel, ko se mi je skrivnostna zdela že samo beseda! Pamet je pa, prisegam, pripisoval samo ljudem. Ne detektorju in ne monoklu. Pred kratkim mi je zaprlo sapo, ko sem slišala prvošolko govoriti o aplikacijah. Končno in zelo pozno sem se zavedla, da stojim ob cestišču, promet pa drvi po veleširokopasovnici mimo. Ja, mimo mene. In sem se potolažila z blagim spominom na pokojno dninarico Mano. Nosila je krilo do tal, jaz pa komaj do kolen in z razporkom ob strani.
Skoraj vedno, ko sem pripravljal adventne duhovne misli, sem moral govoriti, da našo adventno umirjeno pričakovanje božičnega praznika motijo zunanji hrup in predvsem številne obveznosti. Zaradi njih moramo tekati sem ter tja in v naglici opraviti to in ono ter se ne moremo posvetiti bližnjemu, zlasti družini in duhovnosti. Letos pa je drugače. Epidemija nas je zaprla v domove in ustavila naše življenje. Zato vas vabim na potovanje, na izredno zanimivo potovanje. Vem, že ste dvignili obrvi, če se mi morda ni narobe zapisalo. Ne, vabim vas na svojevrstno potovanje. Neki otrok je opazil, kako slepi človek vsako nedeljo prosi pred cerkvijo. Ko mu je izročil svoj dar, ga je vprašal: »Kako dolgo si že slep?« »Od rojstva.« »S čim pa se ukvarjaš?« »Astronom sem.« »Kako astronom? A nisi slep?« je bil začuden otrok. »Da, a se rad ustavim in občudujem zvezde, ki jih nosim v svoji notranjosti. Zakaj ne poskusiš tudi ti?« Na potovanje v svojo notranjost nas vabi tudi adventni čas. Najprej z adventnim venčkom, ki ima pomenljivo simboliko, zgovorno tudi za čas, v katerem smo se zdaj znašli in ki številne spravlja v obup. Venec ima obliko kroga, ki ponazarja neskončnost in nam sporoča: Bog je večen, nima ne začetka ne konca. Tudi Božja ljubezen do nas nima konca. Venček je narejen iz zimzelenih vejic, ki jim mraz ne more do živega. Zimzelene vejice so sicer različne od pokrajine do pokrajine (ponekod so smrekove, drugod cipresine itd.), vse pa nam sporočajo, da je Bog Emanuel (Mt 1,23), kar pomeni Bog z nami in nas ne bo nikoli zapustil. Kakor krog, v obliki katerega je adventni venec, nima konca, tako tudi Božja ljubezen do nas nima konca in Bog nas nikoli ne zapusti, tudi v zdajšnjem času preizkušnje epidemije in bolezni. Tudi v času, ko so številni negotovi in se bojijo zase ali za svoje najbližje. Bog ostaja z nami, da nam vliva pogum in nam daje moči. Ne zavrnimo ga, ampak mu odprimo svoja srca. Na adventnem vencu so štiri sveče, ki so najprej znamenje štirih adventnih nedelj kot nekakšnih stopnic do božičnega praznika. Vsako nedeljo gori ena sveča več, veselje in pričakovanje se stopnjuje, rojstvo Božjega Sina je vse bližje. Z vsako nedeljo je več svetlobe na adventnem vencu. A naj ta svetloba, simbol upanja, ne ostane samo na njem, ampak se prelije tudi v naše življenje. To vam ob začetku adventnega časa tudi iskreno želim.
Na letošnjem svetovnem kongresu Mednarodnega PEN-a, ki se je kot toliko drugih konferenc moral odvijati »na daljavo«, smo posebej obeležili 60. obletnico Odbora za pisatelje zapornike. Če pomislimo, da se to pisateljsko društvo, ki deluje v kakšnih 140 državah, poteguje za svobodo 200 pisateljev, je to izjemno poslanstvo. Francoski pesnik, prijatelj Slovencev, Pierre Emmanuel, se je spraševal: Kako je mogoče, da pesniške zbirke izhajajo v zelo majhnih nakladah in še manj je ljudi, ki jih berejo, pa vendar vsi diktatorski režimi naprej pozaprejo prav pesnike! Pesniška beseda prihaja iz iskrenega srca. Vsi vemo, zlagana poezija je slaba poezija! Zato se pesem že po svoji naravi steguje k resnici, teži k lepoti radosti sreče, hkrati pa nam sporoča, da trpljenje obstaja, da človeška duša še vedno ječi v bolečini in da jo grabi obup. A pesnik ne govori le o svojih stiskah in upih, ampak tudi o tem, kako doživlja in vidi svet okoli sebe. Zato je kakor otrok, ki je upal na glas povedati, »da je cesar nag«! Izreči resnico, ki jo drugi prav tako opazijo, a si o njej ne upajo spregovoriti, je vsekakor nevarno početje. Zato takrat, ko govorimo o zaprtih pisateljih in si prizadevamo, da bi jih osvobodili, želimo pravzaprav osvoboditi resnico in ji pomagati, da v svobodi zaživi med nami, zato je tudi razumljivo, da ne uspemo vedno. A spomnimo se, da je bil omenjeni Obor za pisatelje zapornike ustanovljen prav na 11. november, se pravi na praznik sv. Martina. V tem je lepa simbolika, a ne samo, ker je ta dan za Evropo istočasno praznik premirja ali konca prve svetovno vojne. Sveti Martin je tudi podoba viteškega vojaka, ki je razpolovil svoj plašč in ogrnil z njim reveža. To pomeni, da tudi pesnik deli z nami tisto besedo, ki jo nosi v sebi, in nas z njo ogreje, zaščiti in prebuja upanje. Ali pa obratno, iz nas naredi Martine, saj se nam predstavi tudi kot revež in nam spregovori v imenu teh, ki trpijo, trepečejo in so izgnani na rob mesta ali ven iz družbe. Zelo zanimivo je, da tudi prerok Izaija Mesijo predstavi kot tistega, ki bo osvobodil jetnike, kar pomeni, da so v vseh časih bili po zaporih tudi nedolžni. Toda prav ta Mesija, ki se nam predstavi kot Odrešenik, pravi, da bo ob koncu časov povabil v svoje kraljestvo ljubezni te, ki so poleg drugih dobrih del obiskali bolnike in jetnike. Zanimivo je, da jih omenja skupaj. V teh dneh imajo Jezusove besede še poseben pomen, saj so naši bolniki po bolnišnicah postali pravi jetniki. Do izraza lahko pride naša iznajdljivost srca, da jih obiščemo na nov način in jim povemo, da niso sami.
Pogosto slišimo ali beremo: Ljudje naj bi si želeli le še udobja, bogastva in varnosti in to bi hoteli doseči brez težav in naporov. Postali so vrednotno izpraznjeni in moralno slepi, zato gre vse k vragu. Tako nekako gredo mnoge tirade bolj ali manj jezljivih kritikov sodobne družbe. Seveda potem običajno sledijo nasveti in zahteve o tem, da je nujno treba poiskati izginule vrednote in moralna načela in jih s pravo vzgojo in s pravimi vzori znova privzgojiti ljudem, še zlasti mladim. Tu se ne bom spuščal v razpravo, koliko je danes res med ljudmi vrednotne izpraznjenosti in moralne slepote, koliko pa ni tudi ta vtis proizvod medijske in ideološke propagande z raznih strani. Bolj me zanima vprašanje, kaj sploh pomeni »posedovati« kake etične vrednote ali slediti kakemu moralnemu načelu. V medijih in v vsakdanjih pogovorih pogosto naletimo na mnenje, da tako »posedovanje« zajema predvsem sposobnost za ocenjevanje o tem, kaj je v kakih okoliščinah dobro in prav in kaj ni, in glasen zagovor teh ocen. Tipično za tovrstna mnenja je, da je v njih precej bolj v ozadju nedvoumno ravnanje v skladu s temi ocenami. Vsakodnevna praksa nas vendarle uči o tem, da sta nenehno poudarjanje svojih moralnih zahtev in preverjanje, ali se ljudje držijo teh zahtev, najboljša in verjetno tudi najkrajša pot do korupcije morale, tj. do izkoriščanja moraličnega govorjenja za povsem druge, nemoralne cilje. Nasprotno pa so ljudje, ki le redko govorijo o svoji ali tuji morali in se le redko sklicujejo na moralnost, pri tem pa sledijo svoji izvorni altruistični usmerjenosti, izjemno pošteni in dosledni. Tisto, kar nam najbrž resnično najbolj primanjkuje, vsekakor ni moraliziranje, temveč nepopačena in neposredna altruistična usmerjenost, ki zajema tako sposobnost sočutja z drugimi in dajanja pomoči drugim v stiski kot tudi sposobnost iskrenega širjenja veselja in radosti med ljudmi okrog nas. Želim vam, da boste lahko danes lahko kaj storili s tako usmerjenostjo.
Zavest zbere posamezne tone v melodijo, v »časovni predmet« Prirejeni odlomek iz knjige Iskanje poti (Štirje časi – Pomlad), Lj. 2002 (2011), str. 289–291. Nemški filozof Edmund Husserl, utemeljitelj sodobne fenomenologije, je razlikoval med doživljajskim časom zavesti in fizikalnim časom, pri čemer je poudarjal primarnost prvega. V svojih Predavanjih k fenomenologiji notranjega zavedanja časa (1905–1910, obj. 1928) je podal naslednji primer: »Ko zazveni nov ton v melodiji, tedaj prejšnji ne izgine brez sledi, sicer ne bi mogli opaziti medsebojnih razmerij med toni, ampak bi imeli vsak hip le en sam ton in eventualno v času med dvema tonoma pavzo, nikoli pa ne bi imeli predstave neke melodije« (Husserl, op. cit., § 3). Za doživljanje časa je bistvenega pomena naša sposobnost retencije, zadrževanja nekega občutka ali zaznave ali mislih, v zavestni pozornosti. Golo zaporedje tonov še ni melodija. Če bi se zaporedje tonov kot nihanj strun oziroma nasploh kakih fizičnih dogodkov dogajalo zgolj v »zunanjem« času, še ne bi bilo v pravem pomenu časovno, saj se ne bi »časilo« v celoviti melodiji, kajti zanjo je nujna povezanost tonov, ki pa jo omogoča zavest. Enako velja, če traja le en sam ton, kajti ne glede na to, ali je ton en sam ali jih je več ali so povezani v melodijo, je »trajanje občutka nekaj drugega kot občutek trajanja« (Husserl, prav tam, 10). Občutek trajanja pa je možen samo v zavesti – in ko struna izzveni, ko preneha slušni dražljaj, ton ostaja v zavesti, čeprav se spremeni iz zdajšnjega v pretekli ton, saj nenehno novi zdaj izpodriva prejšnjega, vsak prejšnji zdaj pa se spreminja v pravkar. Vsak ton kot »časovni predmet« izzveneva v retenciji, podobno kakor se kak vidni predmet v prostoru oddaljuje od nas. Husserl primerja to izzvenevanje tona s kometovim repom, ki se vleče za glavo kometa daleč v vesoljni prostor. Husserlovo pojmovanje časa je v marsičem blizu njegovemu sodobniku, slavnemu francoskemu pisatelju Marcelu Proustu. Tudi Proust je v svojih romanih pod skupnim naslovom Iskanje izgubljenega časa napisal mnogo lepih in resničnih misli o glasbi, na primer tole: »Ko se mi je odkrilo to, kar je v Vinteuilovi sonati najbolj skritega, se mi je tisto, kar sem razločil in vzljubil takoj spočetka, začelo zaradi privajenosti, nad katero čustvo nima moči, že izmikati in mi uhajati. Ker vsega tistega, kar mi je sonata nudila, nisem mogel vzljubiti hkrati, ampak le po kosih, drugo za drugim, ni bila nikoli v celoti moja – bila je pač taka kot življenje.« (V senci cvetočih deklet, str. 113–4)
Sodelavka me je nekega krasnega jutra, ko sem ji govorila o lepoti vzhajajočega sonca in čudovitih barvah zarje, trdo postavila na realna tla z besedami: Veš, jaz tega danes nisem videla niti občutila … Razmišljam samo o tem, da je danes zadnji dan, ko moram plačati kup položnic … Ni me užalila, samo v moje navdušeno govorjenje se je priplazila skrb matere, žene in gospodinje, ki mora danes plačati kup položnic in še ne ve, ali ji bo sploh ostalo kaj denarja za jutri. Res je, položnice se del našega življenja, naših skrbi in upov, če seveda nismo med tistimi srečneži, ki imajo sanjske službe in kup denarja. Lahko smo še tako duhovno usmerjeni in verni, ko na mizi ležijo položnice kot grozeče zveri, ki požirajo denar, je naša prva in edina skrb: ali imamo dovolj, da vse to plačamo? Položnice so me spomnile na delo misijonarjev, ki so odhajali in še odhajajo v najbolj odročne kraje sveta, navadno med najrevnejše ljudi. Tam svojega delovanja ne začnejo z zidavo cerkve ali kapelice, ampak najprej pomagajo ljudem preživeti. Prav presenečena sem bila, ko je misijonar frančiškan, ki je bil v našem samostanu na dopustu, na vprašanje, kaj dela, odgovoril nekaj čisto drugega, kot sem pričakovala. Ni govoril o številnih krstih, poučevanju verouka in tako naprej, ampak je preprosto dejal: Kopljem vodnjake. To je bilo njegovo delo, njegovo misijonsko poslanstvo – kopati vodnjake in ljudem pomagati, da najdejo vodo za preživetje! Tam v Afriki, v vodnjaku, ki ga je skopal slovenski misijonar, se še danes zbira voda in vsa vas živi od tega božjega daru. Zato je pomembno in bi rada pomagala, da bi vsi ljudje lahko plačali svoje položnice vsak mesec sproti in bi jim še kaj ostalo. Moja sodelavka se zna tudi prešerno nasmejati. Ne smeji se, ko plača položnice, ampak ko vzame v naročje svojega prvega vnuka in jo ta objame z malimi ročicami in ji v otroškem jeziku pripoveduje nekaj, kar samo on razume. Kot žuboreča voda iz misijonskega vodnjaka v Afriki se prižge svetloba v njenih trudnih očeh. Ve, zakaj hodi na delo in zakaj se trudi, da vsak mesec plača tiste položnice. Ve, zakaj živi, in to je nekaj tako lepega in dragocenega kot zarja po temni noči.
Ker sem učitelj zenovske meditacije, verjamem, da je prav povedati nekaj osnovnega tudi o budizmu, ki je temelj zenovske tradicije. Predvidevati je, da najbrž tudi številni poslušalci o budizmu ne vedo prav veliko. Zgodovinski Sidharta Gautama, imenovan tudi Buda, je izviral iz plemiške družine in je živel v petem stoletju pred našim štetjem na področju severovzhodne Indije, današnjega južnega Nepala. Kot devetindvajsetletni kraljevi naslednik je zapustil ženo in otroka, trdno odločen, da bo poiskal odgovor na večno vprašanje trpljenja in smrti. Odgovor je po približno 6 letih preizkušanja različnih metod meditacij in telesne askeze našel in ga strnil v nauk o štirih plemenitih resnicah: resnico o trpljenju, resnico o vzrokih trpljenja, resnico o odpravi trpljenja in resnico o osemčleni poti, ki vodi k odpravi trpljenja. Pri tem je poudarjal, da ni primerno oziroma je celo škodljivo, če se človek na tej poti zateka v pretirani asketizem ali pa povsem predaja telesno duševnemu uživanju. Učil je srednjo pot med obema ekstremoma, s poudarkom na meditaciji. Zgodovinskega Gautamo Sidharto imenujejo Buda zato, ker je doživel prebujenje k izvorni človekovi naravi. Zanimivo je, da se slovenska beseda buden precej ali pa v celoti prekriva s sanskrtsko besedo BUDHA, ki označuje prosvetljenje oziroma prebujenje k izvorni človekovi naravi. Budizem ni le etični kodeks, racionalna filozofija ali pa psihološko razlaganje človeka, je tudi religija. Pa ne zaradi tega, ker je Buda kasneje postal oboževani, pač pa zaradi elementov vere v bistvo njegovega nauka. V budizmu je zato primerneje govoriti o veri v sočutje, strpnost, v razumevanje ter o veri v metode, kako razvijati takšne lastnosti. Gre za vero v to, da je še v času življenja mogoče preseči človekov “mali jaz’’ in ego, ki sta posredno ali neposredno odgovorna za večino človeških zablod in trpljenja. Učenje srednje poti med strogim asketizmom in običajnim življenjem človeka spodbuja, da svojega intelekta ne bi uporabljal le za zadovoljevanje potreb ega, temveč za preseganje le-tega. Iz Indije se je Sidhartov nauk razširil še v druge azijske dežele. Največ zaslug za to ima kralj Ašoka (304-232 pr. n. št.), ki je želel, da bi se s to miroljubno religijo seznanili po vsem svetu. Budistične menihe je pošiljal daleč zunaj meja svojega kraljestva, celo do stare Grčije in Egipta. Tudi sam je živel in vladal po budističnih načelih. Zgodovinarji menijo, da je prav zaradi takšnega načina vladanja razpadlo največje kraljestvo na indijski podcelini, ki je tedaj obsegalo tudi današnji Afganistan.
Poznam gospo, ki ob službi in družini že petnajst let skrbi za svojo bolno in ostarelo mamo. Mamino stanje se z vsakim letom poslabša, zato je asistenca z vsakim dnem bolj celostna. V vseh teh letih ta gospa ni bila na dopustu, preživela ni niti ene same noči zdoma, njen prosti čas je čas oskrbe. O tej zgodbi bi lahko rekli marsikaj, mene nagovarjajo predvsem odzivi okolice. Skoraj vsi so si enotni, da je položaj krut in nepošten, da gospa iz leta v leto bolj nepreklicno izgublja svoje lastno življenje in da bi se morala nemudoma obrniti na dom za ostarele. Da je opisani položaj nadvse težak, vejo vsi, ki so kaj podobnega že izkusili. Na ozadju potrošniškega povzdigovanja potreb in želja pa se pozivi okolice razumejo še drugače – lahko bi rekli, da kot klici k zdravemu razumu. Ta gospa, tako se zdi, se zdravemu razumu nepreklicno odreka in ubira povsem nerazumo pot. V njeni drži je nekaj, česar ne smemo uzreti, če naj ne načnemo temljev, ki nam dajejo udobje in varnost. V družbi, ki hoče regulirati vse sfere našega obstoja, so izbira, užitek in svoboda, pa naj bodo še tako zlagani, sveti. V taki družbi je drža te gospe opredeljena kot čudaštvo, ki ga je treba izkoreniniti. A prav v tem izzivalnem kljubovanju je skrito sporočilo. To, kar spreglejujemo, sije. Sije iz zatemnjenega zakulisja odra, na katerem hočemo odigrati vsak svojo neponovljivo vlogo, in nam govori. Kaj nam govori? Govori nam, da življenje v svoji neskončni zapletenosti postavlja pred nas izzive, ki jim brez kančka norosti ne bi mogli biti kos. Da z uravnilovkami zdravega razuma, pravičnosti in preračunljivosti nekaterih odločitev ne moremo pojasniti. Govori nam, da so zunaj sfere egocentričnih aktov, ki prek medijske samopromocije uživajo navidezen monopol, še druge mogoče drže. Da za večino teh drž ne bomo nikoli izvedeli, ker je prava plemenitost zadržana. Da je prepričevanje prepričanih jalovo in da so molčeča dejanja nad besedami. Govori nam, da tudi v obubožanem času, kakršen je naš, posamezniki še vedno, zavestno ali instinktivno, živijo karitas. Manj neposredno pa nam morda govori tudi o tem, da dajati se ne pomeni nujno končati svoje lastno življenje. Z dajanjem življenje morda zares šele začnemo. Odpremo ga za nekaj novega, za nekaj, v najboljšem pomenu besede – drugega.
Neveljaven email naslov