Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba o dobrem pastirju je zagotovo ena najbolj znanih v Novi zavezi. Ko je Jezus povedal: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce (Jan 10,10), je vsakdo takoj vedel, o čem govori. V tistih časih so ovce držali v obzidanih ali ograjenih prostorih; čredo so običajno sestavljale živali, ki so pripadale različnim lastnikom. V ta zaščiteni notranji prostor so ovce vstopale skozi vrata, ki jih je varoval "vratar oziroma čuvaj". Čez dan je najeti pastir živali vodil na dobre pašnike in jih oskrboval z vodo. To ni bilo brez nevarnosti. V gorah so čredo lahko napadli gorski levi, medvedi ali volkovi, zato je pastir pogosto tvegal svoje življenje, da bi jo zaščitil.
Pastir je bil edini odgovoren za blagor črede. Jezusova pastirska služba je aktualna še danes. Tudi zdaj je v celoti in popolnoma s tabo in mano. To je dokazal, ko je "položil svojo dušo (za tebe in mene ) na križu". Od takrat naprej Nova zaveza govori o tem, da nas zastopa pred našim nebeškim Očetom. On je pastir, ki skrbi za svoje ljudstvo. Prišel je, "da bi imeli življenje in ga imeli v obilju". (Jan 10,10)
Zato lahko mirno izpovemo: Kristus je prišel osvobodit ljudi strahu pred smrtjo, saj smo v Kristusu tudi mi premagali smrt in bili tako spravljeni z Bogom. Apostol Pavel je zato lahko hladnokrvno zapisal: »Zanesljiva je tale beseda: Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli.« (Tim 2,11).
To je torej poslanstvo Dobrega pastirja. Da skrbi za nas ovce in da za našo varnost in odrešitev daruje svoje življenje. To je Kristus storil na veliki petek za vsakega izmed nas. Tudi jaz in ti lahko rečeva: »Vzljubil naju je, in daroval sam sebe za naju.« Apostol Pavel je v Pismu Rimljanom (8,35) zapisal: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? In potem nadaljuje: »Nobena stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni.« Izhajajoč iz tega, želim vsem trpečim, bolnim, žalostnim in umirajočim telesno in duhovno ozdravitev, tolažbo in prenovljeno skupnosti z Vstalim Kristusom. Velika noč je premagala veliki petek, zato bodimo neomajni in vztrajni v deljenju Božje ljubezni, usmiljenja in molitvi za trpeče.
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zgodba o dobrem pastirju je zagotovo ena najbolj znanih v Novi zavezi. Ko je Jezus povedal: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce (Jan 10,10), je vsakdo takoj vedel, o čem govori. V tistih časih so ovce držali v obzidanih ali ograjenih prostorih; čredo so običajno sestavljale živali, ki so pripadale različnim lastnikom. V ta zaščiteni notranji prostor so ovce vstopale skozi vrata, ki jih je varoval "vratar oziroma čuvaj". Čez dan je najeti pastir živali vodil na dobre pašnike in jih oskrboval z vodo. To ni bilo brez nevarnosti. V gorah so čredo lahko napadli gorski levi, medvedi ali volkovi, zato je pastir pogosto tvegal svoje življenje, da bi jo zaščitil.
Pastir je bil edini odgovoren za blagor črede. Jezusova pastirska služba je aktualna še danes. Tudi zdaj je v celoti in popolnoma s tabo in mano. To je dokazal, ko je "položil svojo dušo (za tebe in mene ) na križu". Od takrat naprej Nova zaveza govori o tem, da nas zastopa pred našim nebeškim Očetom. On je pastir, ki skrbi za svoje ljudstvo. Prišel je, "da bi imeli življenje in ga imeli v obilju". (Jan 10,10)
Zato lahko mirno izpovemo: Kristus je prišel osvobodit ljudi strahu pred smrtjo, saj smo v Kristusu tudi mi premagali smrt in bili tako spravljeni z Bogom. Apostol Pavel je zato lahko hladnokrvno zapisal: »Zanesljiva je tale beseda: Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli.« (Tim 2,11).
To je torej poslanstvo Dobrega pastirja. Da skrbi za nas ovce in da za našo varnost in odrešitev daruje svoje življenje. To je Kristus storil na veliki petek za vsakega izmed nas. Tudi jaz in ti lahko rečeva: »Vzljubil naju je, in daroval sam sebe za naju.« Apostol Pavel je v Pismu Rimljanom (8,35) zapisal: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? In potem nadaljuje: »Nobena stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni.« Izhajajoč iz tega, želim vsem trpečim, bolnim, žalostnim in umirajočim telesno in duhovno ozdravitev, tolažbo in prenovljeno skupnosti z Vstalim Kristusom. Velika noč je premagala veliki petek, zato bodimo neomajni in vztrajni v deljenju Božje ljubezni, usmiljenja in molitvi za trpeče.
Pred leti je ruski komik prvič potoval v Ameriko. Bil je navdušen nad tem, koliko različnih instant proizvodov lahko kupiš v tamkajšnjih trgovinah. Na voljo je mleko v prahu. Samo dodaš vodo in mleko je tu. Na voljo so zrnca za pomarančni napitek. Samo dodaš vodo in pomarančni napitek je tu. Potem je videl otroški puder in pomislil: »Kako čudovita dežela! Če želiš otroka, prahu samo dodaš vodo, in … « No, vemo, da v življenju stvari niso tako preproste in tako lahke. Za dosego cilja si je treba prizadevati. Za velike stvari so potrebni veliki napori. To resnico poudarja tudi Jezus v današnjem evangeliju, v katerem je zelo zahteven, saj med drugim pravi: »Noben izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). Ni lahko postati kristjan. Pa tudi za druge stvari se je treba potruditi. Športnik se mora zgodaj odločiti, kateri šport bo treniral, kakšen rezultat hoče doseči in potem temu ustrezno vaditi. Vzemimo primer udeležencev olimpijskih iger. Nekateri izmed njih so trenirali od šest do deset let, da so se uvrstili med udeležence olimpijade. Kako visoko ceno morajo plačati! Biti Jezusov učenec ne pomeni vznesenih čustev za en dan ali za kratko obdobje. Ne, gre za celostno daritev Gospodu. Za celostno in dolgotrajno daritev. Jezusov učenec mora biti pripravljen zapustiti stvari, ki ga ovirajo na poti za Nazarečanom. V času komunističnega preganjanja vere je v Rusiji obstajala tudi podzemna Cerkev, ki se je na skrivaj zbirala k molitvi. Tako se je zbrala tudi skupina vernikov k nedeljskemu bogoslužju. Čez dan so postopoma prihajali, da ne bi vzbudili pozornosti tajne službe in do večera so se že vsi zbrali. Zaprli in zastrli so okna in zaklenili vrata. Tiho so začeli peti prvo pesem, ko sta dva vojaka z avtomatskima puškama vdrla v stanovanje. Ukazala sta, naj se vsi z rokami kvišku postavijo k steni. Eden od vojakov je dejal: »Če se kdo odpove veri v Jezusa Kristusa, lahko zapusti ta prostor. Dva ali trije so kmalu zapustili skupnost. Zatem sta odšla še dva, potem še trije. Po nekaj trenutkih smrtne tišine sta vojaka zaprla in zaklenila vrata. Nato sta dejala: »Kar obdržite roke kvišku, toda zdaj za čaščenje Boga. Tudi midva sva kristjana in naučila sva se, da ne zaupava nikomur, ki ni pripravljen umreti za Kristusa!« Da, za velike stvari so potrebne velike žrtve.
Do popustov in akcij smo različno razpoloženi. Nekateri jih komaj čakajo, drugi pa se zanje ne zmenijo. Rdeč napis: akcija se pojavi večkrat v živilskih trgovinah, običajno je ta ponudba kar stalna. Bolje, da je kaj živilskega blaga cenovno znižanega, kot da bi bilo zavrženo. Če se mu bliža konec veljavnosti trajanja, še ni pokvarjeno; kakovost bi pa prej ali slej lahko popustila. Mogoče je samo natolcevanje, da kaka država pošilja blago s preseženim rokom trajanja v tretji svet. Verjetno je pa res, da živila ne postanejo neužitna takoj naslednji dan po zapisanem datumu. Prav je, da se počutimo glede kakovosti živil varno. Blago iz akcije je gotovo prehrambno varno. Ob tej strogi skrbi v našem času, ko je vsega na pretek, in kljub premišljenemu potrošniškemu sistemu zaradi površnosti posameznikov v njem nujno tudi kaj zavrženega, mi prihaja v spomin čas pomanjkanja, kakršnega povzroči vojna. Kako da ni nihče zbolel, ko se je prihranjene zaloge prijela plesen ali gniloba, pa je gospodinja živilo samo očistila, prekuhala, precvrla, in ko smo ga pojedli, ni nihče rekel av! Kje tiči odgovor: v lakoti, v zdravem želodcu ali v tako imenovanih izrednih razmerah? Nikakor jih ne želim ponovno doživeti, zdi se mi pa pretirano in pregrešno zavreči katero koli živilo, če mu je pred kratkim pretekel rok trajanja. Nekaj tolerančnega časa je nedvomno zagotovljenega. Blago iz akcije je zagotovo varno. Hitro se zrepenčim ob opazki, češ »ta pa zmeraj kupuje v akciji, a je tako reven«. Če je ali če ni, nihče nima pravice drugega soditi in oprezati, kaj kupuje, koliko in kje. Pred blagajno kdo zlaga iz do vrha napolnjenega vozička, za njim pa drug drži v roki le sendvič. Po tem ni mogoče soditi, da je prvi bogatin in zapravljivec. Lahko pa presodim, da si želi drugi na hitro potešiti lakoto. Iz oddaljene preteklosti se ne spomnim kakih akcij in posebnih popustov. Se pa iz prvih razredov spominjam zapisa v berilu: Lakota je najboljši kuhar, tebi pravim, lahkokruhar. Če sem se zmrdovala nad kako jedjo, sem zvedela, da bo dobra, ko bom lačna. Navadno ne kupujem v akcijah. Nikoli ne razmetavam. Podpiram prizadevanje za neoporečnost živil in blaga. Pri kosilu v restavraciji pa tudi naključnemu sosedu rečem: »Bog požegnaj.«
Sprašujem se, kako to, da si upam o najbolj kočljivih rečeh govoriti s tolikšnim pogumom, čeprav z zardevajočim obrazom pred bralci in Bogom. Zavedam se, da se s tem izpostavljam različnim presojam in tudi obsodbam in kritikam. Kaj mi je tega sploh treba? Generaciji, ki več ne verjame v bodočnost, odkar je 6. avgusta 1945 gobasti oblak prve atomske bombe zatemnil sonce nad Hirošimo, je težko govoriti o dobrem Bogu. Na prvi pogled se zdi, da je celo sámo Sveto pismo antipriročnik govora o Bogu. Spraševati se ni greh. Dvom je sonda vere. Trpljenje si zasluži odgovor in našo pozornost. Filozof in pisec Fabrice Hadjadj (r. 1971), judovski spreobrnjenec v krščanstvo, se sprašuje, ali je bil Hitler močnejši od svetopisemskega Boga in ali ga je Hitler zares premagal. Ostareli filozof Hans Jonas, ki je kot Jud okusil dramo prekletega holokavsta, nad čigar vpitjem je bilo nebo gluho, pa je v Konceptu Boga po Auschwitzu zapisal: »Kateri Bog je lahko to dopustil? Auschwitz nam prepoveduje govoriti o dobrem Bogu, udobno nameščenem v nebesih, kajti sinjo modrino njegovega neba je zameglil dim iz krematorija. Ali je Bog nemočen pred zlom? Ali je bil Auschwitz edina obljubljena dežela?« Svet hoče odgovor, ne le mahanja s Svetim pismom. Corrie ten Boom je okusila trpljenje v nacističnem taborišču Ravensbrück, a je kljub temu ohranila pogumno vero. Ko je prišla iz taborišča, je rekla: »Nobena jama ni tako globoka, da ne bi bil Bog še globlji.« Na steni znane univerze v Princetonu je napisano svarilo: »Bog ravna subtilno, ni pa zloben.« Bog ni škodoželjen in ne postopa z nami zlonamerno in zahrbtno. Kar koli naredi, stori v naše dobro. Tudi takrat, ko je okus grenek. Južnoameriški Indijanci imajo radi grenka zdravila, saj mislijo, da so drugačna nekoristna in jim ne pomagajo. Kristjan je vedno vesel, ker v vsaki situaciji zaupa Bogu. To me spominja na ptico taščico, ki poje svoje serenade, tudi ko dežuje. Ko je nevihta, domala vse ostale ptice pevke utihnejo, taščica pa ne. Njena posebnost je, da poje, tudi ko se zgrnejo črni oblaki. Pravi kristjan ne poje le v sončnem vremenu, ampak tudi v deževnem. Njegova pesem je Kristus.
Rod matere Terezije je izhajal iz Albanije ali iz Dežele orlov, kot jo radi poimenujemo. Ob lepi jadranski obali ima njena pokrajina tudi čudovite visoke gore, kjer gnezdijo divje ptice. Albanski jezik je zelo star, po izročilu naj bi bil ilrski, vsekakor je soroden keltskim jezikom. Tako je tudi v materini govorici te izjemne osebnosti neka skrivnostna melodika, v njeni narodni pesmi so skokoviti intervali, pastirji v albanskih gorah še danes prepevajo v oktavah. Albanci so se v srednjem veku spustili z gora, tako se je tudi Terezijin rod naseli v današnji severni Makedoniji in mlada Anjeza, to je bilo njeno krstno ime, se je rodila pred prvo svetovno vojno v makedonskem Skopju. Lahko bi rekli, da je mati Terezija vse življenje nosila v sebi visoke ideale, ki jih ponazarjajo vrhovi gora, predvsem pa skrivnostno ljubezen, ki je kot neobičajna melodija prehajala iz njene pojoče duše v srce drugega človeka. Zato se je brez težav spuščala v globino človeške osebe in se vživljala v kulturo, jezik, življenje, predvsem pa v trpljenje človeka pred seboj. Toda mati Terezija je bila kristjanka in v krščanski veri jo je najbolj prevzelo sporočilo, da se je Bog utelesil v človeškem bornem telesu. Zato ji bo človekovo telo, pa naj bo še tako nebogljeno, bolno ali tudi pohabljeno, predstavljalo navzočnost samega Boga. Kristus je svoje učence opozoril, da bo takrat, ko bo odšel, še vedno bival v telesu ubožca, nebogljenega otroka ali trpeče žene. Tako se je mati Terezija odpravila iskat svojega Gospoda tja, kjer resnično biva, med siromake in med najbolj uboge otroke. Da bi bila pri delu uspešna, je ustanovila redovno skupnost Hčere božje ljubezni. Tako se dekleta z njo vsako jutro odhajale iskat otroke, ki so usihali in umirali na smetiščih, jih vodile v sirotišnice. Dajale so tudi nego vsem bolnikom, med njimi niso delala razlik, ampak so jih sprejemale iz vseh ver in okoljih, tudi te, ki so bili zaradi kastnih indijskih razmer »nedotakljivi«. Vse niso mogle ozdraviti, tudi ne nasititi, toda vse so hranile s svojo ljubeznijo, ki so jo prejele od Boga. Kot vemo, je mati Terezija s svojim delom zaslovela po vsem svetu. Občudovanje za njeno delo je bilo leta 1979 kronano z Nobelov nagrado. Papež Janez Pavel II., ki jo je osebno poznal, pa jo je razglasil za blaženo in leta 2016 tudi za svetnico. A najpomembneje je, da se lahko ob njenih Hčerah božje ljubezni še danes vsak bolnik, ki umira na robu družbe, zave, da je človek, da ima svoje dostojanstvo in čeprav je nebogljen, tudi svoje poslanstvo.
Sosed, ki ga Nesrudin ni preveč maral, je prišel nekega večera na obisk. Prišel je z namenom, da Nesrudina poprosi, če si lahko od njega sposodi njegovega osla. Potreboval ga je, da bi nekaj pretovoril na njivo ob koncu vasi. Nesrudinu je bil sosed tako antipatičen, da mu nikakor ni želel posoditi svojega osla. Rekel mu je: »Z veseljem bi ti posodil svojega osla, ampak ravno včeraj je prišel do mene brat iz sosednje vasi in si je sposodil osla, da bi pretovoril nekaj pšenice v bližnji mlin. Žal osla ni tukaj.« Sosed je bil razočaran, saj mu je to prekrižalo načrte. Vseeno se je prijazno zahvalil Nesrudinu in se obrnil, da bi odšel. Ko je naredil le nekaj korakov stran, je iz hleva zaslišal oslovo riganje. Sosed se je nekoliko zmeden obrnil k Nesrudinu in ga vprašal: »Sosed, mar mi nisi rekel, da osla ni tukaj?« Nesrudin pa se je ozrl k sosedu in mu odvrnil: »Prijatelj, komu boš vendar verjel? Meni ali oslu?« Ljudje imamo zelo močno sposobnost, da se v nekaj prepričamo, rečemo, celo, da nekdo tako laže, da samemu sebi verjame. Živimo tudi v času ’fake news’, lažnivih novic, ki nam ne dajejo gotovosti, ampak mora vsak izmed nas sam ločiti zrna od plevela. To nam jemlje precej moč in pozornost, ki bi jo sicer lahko namenili čemu drugemu. Vendar je pomembno, da postavimo predse takšen filter, ki ne spusti kar vsakega plevela skozi. Vseeno pa je pomembno, da znamo tudi v novicah, ki pridejo do nas, odkriti tiste plati, ki nam sprva niso čisto razvidne. Morda novica z bombastičnim naslovom v sebi skriva tudi kaj dobrega, če smo to pripravljeni videti. Tako se je tudi v Nesrudinovem kraju razširila razburljiva vest, da se je učenjakov osel izgubil. Ko so za to novico izvedeli Nesrudinovi sosedi, so se razžalostili. Odpravili so se k našemu učenjaku na dom, da bi mu pomagali poiskati dragocenega osla. Ko pa so prispeli pred hišo, so zagledali Nesrudina, kako se veseli in zahvaljuje Bogu. Vprašali so ga: »Učenjak, mar nisi žalosten, ker se je tvoj osel izgubil?« Nesrudin pa se je le nasmejal in jim rekel: »Pravzaprav sem vesel, saj mi je Bog pomagal, da nisem jezdil osla, sicer bi se z njim izgubil še sam!«
Ob prvih šolskih in študijskih dneh v septembru in oktobru se v mislih rada vrnem k svojemu prvemu šolskemu dnevu. Šolski uspeh ob koncu osmega razreda pri meni ni bil ravno odličen, bil pa je prav dober. In to je zadostovalo, da so mi bila vrata v svet znanja na široko odprta. Brez omejitev in točk. Vpisnih mest je bilo v vseh srednjih šolah dovolj. Svet je ležal pred menoj kot na dlani, vendar tako brezskrben vseeno ni bil. Pri rosnih petnajstih letih, doma nekje Bogu za hrbtom, kot radi rečemo, sem se morala odločiti za svoj sanjski poklic, zapreti zadrgo na črni potovalki in stopiti na avtobus. Zavedala sem se, da skromni tovarniški dohodki mojih staršev ne bodo zadostovali za bratovo in moje šolanje. Glavno gonilo mojega odhoda v srednjo šolo in s tem tudi bivanja v internatu je bila misel, da si svojega življenja ne predstavljam za tekočim trakom v bližnjih tovarnah, ki je zanesljivo dajal kruh vsakemu, ki je želel delati. O tem, da sem za kakšen poklic še posebno nadarjena in kateri so moji darovi, nisem vedela nič. Življenjsko vreteno me je vrtelo v različne smeri, kdaj pa kdaj sem padla z vrteče se plošče. Danes, po več kot treh desetletjih, sem še vedno podobna lončarju, ki »z muko gnete mehko glino in oblikuje posamezne predmete za našo vsakdanjo rabo. Iz iste ilovice oblikuje takó posodo za boljšo rabo kakor drugo, obojno na enak način; v kakšne namene bo katera služila, odloča lončar.« (Prim. Mdr 15,7) »Mar lončar ne razpolaga z glino tako, da lahko iz iste mešanice naredi eno posodo v čast, drugo v nečast?« (Rim 9,21) Cenjene poslušalke in poslušalci, z vsemi poklici je tako kot z lončarjevim. Z mojim in vašim, s poklici vaših otrok, hčera in sinov, vnukov in vnukinj. Na prvi pogled poklic lončarja ni privlačen, vse prej kot to. Ko vrti lončarsko vreteno in gnete glino, je navadno umazan od nog do glave. Toda lončarjevo delo za nas postane častno, ko vzamemo v roke glinasto posodo ali vazo. Na njiju ni več sledu umazanije in prahu. Pa še nekaj je, zaradi česar mi je lončarjev poklic blizu. Kadar se mu posoda, ki jo je oblikoval iz gline, v roki pokvari, lahko iz nje naredi drugo, kakor se mu zdi prav (prim. Jer 18,4). Večina nas je kakor glina v lončarjevih rokah. Četudi smo si izbrali sanjski poklic, lahko pridemo v roke lončarju, ki bo iz nas oblikoval nečastno posodo. Mogoče je bil komu, ki v današnjem jutru stopa skozi vrata učenosti, sanjski poklic položen že v zibelko. Večina pa se bo verjetno kar nekaj časa vrtela na plošči življenjskega vretena. Oblikovanje gline se namreč začne šele potem, ko jo lončar vzame v roke in se začne vrteti lončarsko vreteno. Vsem vam, ki že opravljate svoj poklic, kličem: Naj bo vaše delo častno.
Drage moje učiteljice in učitelji! Mnogo vas je … premnogo. Preveč verjetno, da bi se vas vseh spomnil … da bi si zapomnil vse, ki so z redovalnico v roki prečkali mojo pot k učenosti! In čeprav sem kot učenec o vas verjetno razmišljal podobno kot moji otroci o svojih učiteljih ali pa morda še slabše in (še) bolj ostro, se vas takole iz časovne razdalje prav vseh spominjam blago in predvsem s hvaležnostjo. In nič novega ne bom povedal, če zapišem, da so se mi v spomin najbolj vtisnili tisti, pred katerimi sem kot učenec najbolj trepetal, se jih bal (zdaj vem, da se temu reče: strahospoštovanje!), ki so veliko zahtevali in smo jih zato temu primerno - mirno lahko rečem - sovražili! In vsi tisti, ki smo jih takrat tako ljubili in častili, ker so se z nami zabavali in nam popuščali, so zdaj le blede sence na sliki spomina in komaj jim še vem imena. Če sploh! Je že tako: Roka, ki zgolj boža, je sicer prijetna in blaga … a po navadi uspava. In ne pripelje nikamor. Saj tisti, ki spi, ne hodi. Razen seveda, če ga ne nosi luna! A roka, ki vodi … ki ve, kam vodi … ki ve, da mora voditi … trdno stisne. In ne izpusti! In pusti odtis. Boli, o seveda boli, a si na cilju. In mravljinci, ki jih čutiš zaradi stiska, te še leta spominjajo na tistega, ki te je vodil. Ki te je s svojim stiskom rešil iz prenekatere stiske! In zdaj kot oče, kot nekdo, ki vzgaja in uči, še toliko bolj cenim vse tiste učitelje na moji poti, ki so kljub moji jezi, slabi volji, grdim besedam in celo sovraštvu, vztrajali … in niso izpustili moje roke … čeprav sem se branil in upiral … in so me pripeljali, kamor so me morali pripeljati … kamor so se s svojim poklicem zavezali, da me bodo pripeljali! In se seveda zavedam, da učiteljic in učiteljev nisem srečeval samo v šolah, v razredih, v predavalnicah … ampak so me učili in vodili prav vsi, ki sem jih srečal in srečeval v življenju … In se s strahom zavem, da tudi sam učim in vzgajam in vodim vse, ki jih srečam in srečujem … In premišljujem, kolikokrat sem spustil, ko bi moral držati, in kolikokrat držal, ko bi moral spustiti … kolikokrat sem božal, ko bi moral prijeti … kolikokrat sem kazal, ko bi moral voditi … kolikokrat sem bil na počitnicah, ko bi moral učiti …
Pomembni ljudje so v zgodovini pustili svoj pečat – ali pozitivnega ali negativnega. Po pomembnih ljudeh so bile poimenovane ulice, četrti ali celo mesta. Pa naj je bilo to v davni preteklosti, ko so po vladarju ali tiranu poimenovali na primer mesti Cezarejo in Antiohijo, ali pa niti ne v tako zelo davni preteklosti – na primer Leningrad, Titovo Velenje ali pa Kidričevo. Edini, ki je vse daleč presegel, je bil Amerigo Vespucci, saj sta po njem dobili ime kar dve celini! Ampak to se po večini zgodi šele po smrti. Kaj ti to takrat koristi! Zato je pomembno biti pomemben tukaj in zdaj. Pojaviti se na naslovnici revije ali med prvimi vestmi pri poročilih; imeti veliko ogledov ali sledilcev na socialnih omrežjih; prejeti nagrado ali priznanje. Skratka – pomembno je biti opažen, biti nekdo, biti pomemben. Da pa bi to dosegli, smo pogosto pripravljeni plačati visoko ceno. Marsikdaj previsoko. Zanimivo je tudi, da ko se znajdemo v sistemu, ki je hierarhično organiziran, naenkrat pride do izraza pomembnost. Pa naj bo to v nekem podjetju, vojski, policiji, politični stranki, državnem aparatu, Cerkvi in še kje. Nekje nezavedno se vzpostavi potreba po uveljavitvi svoje pomembnosti, potreba po napredovanju na višje mesto, potreba po višjem činu, funkciji, poziciji. Ker se pač ustvarja vtis, da višje ko si, pomembnejši si in več si vreden. In prav v tem grmu tiči zajec! Potreba po lastni pomembnosti namreč nemalokrat izvira prav iz lastne vrednosti. Oziroma če smo natančnejši – iz občutka lastne nevrednosti. Ker morda v sebi nosim občutke, da nisem vreden, da nisem dovolj dober, lep, sposoben, uspešen in kar je še tega, skušam to pridobiti na način, da se bom tako uveljavil, da bom od zunaj dosegel priznanje, da sem pomemben. Zato je med nami tudi toliko tekmovalnosti, ogroženosti in zavisti. Ker pač drugi ne more in ne sme biti pomembnejši od mene. Ampak vsi dobro vemo še iz otroških let: tudi če sem bil najboljši v razredu pri matematiki, se je kmalu našel nekdo, ki je bil še boljši od mene. In vedno se najde nekdo, ki bo sčasoma boljši, sposobnejši, uspešnejši, mlajši, lepši od mene. In potem? Jezus nas v evangeliju današnje nedelje izziva prav s tem. S priliko zbode navzoče farizeje, ko se ti na gostiji grebejo za prva mesta pri mizi. Kajti lahko se zgodi, da se usedeš na prvo mesto, pa bo prišel nekdo, ki je pomembnejši od tebe, in se boš moral s sramom umakniti in mu prepustiti to mesto. Navzočim farizejem in danes tudi nam pa pušča Jezus v premislek močan izrek: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Se vam zdi, spoštovani poslušalci, spoštovane poslušalke, da vas kaj posebnega vleče v današnji dan? Kako bi si iskreno zaželeli dobro jutro, če bi bil dan pred nami popolnoma prazen in nas ne bi nič vleklo vanj? Kolone, ki se vsako jutro vijejo proti službam in šolam, same po sebi ne govorijo o tem, da res čutimo, kako nas kakšno delo kliče. Pogosto že v ponedeljek vzdihujemo in si dopovedujemo, da bo kmalu petek in potem bomo spet lahko zadihali. Če se po jutru dan pozna, je prav, da pomislimo tudi na svoje delo. Končno v njem preživimo večino svojega življenja. Včasih so se ljudje veliko bolj poistovetili s svojim delom in bili ponosni na svoj poklic. Danes ob vprašanju, ko se s kom prvič spoznavamo, res da še vedno vprašamo po službi. A ob prvem odgovoru hitro dodamo vprašanje, koliko ob tem zasluži. Poklic je postal predvsem vir preživetja, zagotavljanja sredstev, manj pa dokazovanje in potrjevanje sebe. Če že to je, mora prihajati poklicanost iz nas samih. Delali bi tisto, v čemer se dobro počutimo. Vendar v sami besedi poklicanost je vključen pomen, da nas kdo kliče. Bog je bil nekoč pogost krivec za tak poklic. Človek se je čutil od Boga poklican, da opravlja tako ali drugačno delo. Sodobna družba veliko bolj poudarja poklicanost, ki izhaja iz zadovoljevanja lastnih potreb. Vendar raziskave vedno bolj kažejo, da je človek v svojem poklicu veliko bolj zadovoljen, če čuti, da ga kdo kliče, potrebuje. Predstavljajte si preprostega delavca na gradbišču. Dobi tako in tako minimalno plačo, če jo sploh v celoti dobi. Njegov prispevek ne bo nikjer zapisan, z upokojitvijo ga bodo tudi njegovi sodelavci zelo hitro pozabili. Kljub temu lahko ob svojem delu čuti, da je poklican. Če se zaveda, da bo njegovo natančno delo omogočilo prijetno in varno bivanje ljudi v hiši, kjer sodeluje pri graditvi, bo vsakdanje delo dobilo veliko večji pomen. Dejstvo, ki si ga ni treba izmisliti, saj sami vemo, kako slabo prenašamo površnosti in nepravilnosti v svojih bivalnih ali delovnih prostorih, torej občutek poklicanosti, ki ga ta preprosti delavec zares živi, ne le olajša vsakdanji trud, ampak pozneje polepša dan vsem, ki bodo te prostore uporabljali. Končno vsi iščemo dobre mojstre, učitelje, zdravnike, ki ne le služijo, ampak živijo za svoj poklic. Želim vsem, da bi v današnjem dnevu zmogli vsaj kdaj odkriti, kako, če drugega ne, smo poklicani, da polepšamo dan drug drugemu. In verjamem, da če bomo to danes živeli, ne bo lepo le jutro, ampak tudi večer.
Zadnje čase pogosto pomislim na pravilo, da vsaj ne laži, če že ne zmoreš spregovoriti o resnici. Ob tem se spomnim znanca, ki desetletja ni zmogel povedati resnice o svojem odraščanju. Kot da ga je sram krivice, ki se je zgodila njegovi družini. Zaradi strahu si ni drznil čutiti in videti, kar je bilo res. Sprenevedanje je postala drža in način preživetja. Kolikokrat se zaradi pomanjkanja sočutja in spoštljivega odnosa zatre pristnost, iskrenost v odnosih. Zanikam jezo, ker se ta zame ne spodobi, saj sem prijazen človek. Namesto da bi izrazil odpor do nečesa, rečem, da me to pač ne zanima. V meni se je zasidralo prepričanje, da je resnica ogrožajoča, ali da so moji občutki nesprejemljivi, sramotni. Raje molčim, če pa se že oglasim, povem kaj mlačnega, nejasnega, všečnega, predvsem pa vedno znova in znova zanikam svoje občutke, svoje mnenje, svoje izkušnje, sebe. Pesnik Tone Pavček je rad uporabljal močne, zelo srčne besede. Čeprav je bilo njegovo življenje polno preizkušenj, tudi bolečine, izgub in razočaranj, žalosti in trpkosti, je znan po iskrivosti, spodbudnih besedah. Kako čiste so njegove besede o upanju, ljubezni, veselju do življenja. Danes zelo pogosto poslušamo, beremo, kako je svet grozen, sebičen, umazan. Dobro se je zavedati, da je svet res v marsičem tak, a tu sem tudi jaz. S svojo prodornostjo ločim laž od resnice. Pri vsem, kar se dogaja z menoj in drugimi, se zavedam soodgovornosti. Svet, ki v njem živim, je edini svet, v dobrem in slabem ga živim. Se zavem, da je enkratno in neponovljivo to moje življenje, edino, ki ga imam in naredim z njim karkoli je mogoče, vse, kar zmorem. Lahko ga naravnam »po svoji podobi«. Ki jo izrazim na pristen način. Se ne bojim. Ni dovolj, če rečem, da nič nisem naredil narobe. Pomembno je, kaj si naredil. Trdim, da ne sovražim nikogar, toda ali sploh koga ljubiš. Ničesar nisem vzel, toda ali si komu kaj dal. Nisi potisnil človeka v prepad, toda ali si mu pomagal iz njega? In končno ne lažeš, resnice pa tudi ne poveš. Kako močna je misel – bodi vroč ali hladen, ne bodi pa mlačen. Če boš mlačen, te bom izpljunil, pravi Gospod. Ne boj se, vztrajaj. Gradi na novo. In tudi če je težko, ne klonite, pravi Pavček. Brazgotine se zacelijo, ostanejo, pomembno je, da šivi zdržijo in ne popustijo.
Alain de Botton v svojem delu z naslovom »Skrb za status« raziskuje predvsem vzroke strahu pred tem, da bi bili uvrščeni niže na družbeni lestvici, kot bi si želeli. Ugotavlja, da je ta povsod navzoča skrb močno povezana z občutkom sprejetosti v družbi, ki prav z dodeljenim statusom stalno potrjuje našo vrednost in pomembnost – gre torej za družbeno določeno povezavo med statusom in ljubeznijo. \tPri tem se naslanja na misel ameriškega psihologa Williama Jamesa iz 19. stoletja, ki je ugotavljal, kako družba vpliva na nas. Zapisal je zanimivo opombo, da nas je v resnici najbolj strah tega, da bi se znašli med ljudmi, ki bi nas popolnoma prezrli in jim ne bi bilo mar za nas. Če bi se vsak posameznik, na katerega bi naleteli, pretvarjal, da sploh ne obstajamo, bi najverjetneje »v nas kmalu zavrela jeza in preplavil bi nas nemočen obup, v primeri s katerim bi se najhujše telesno trpljenje zdelo kakor olajšanje.« De Botton se ob tej trditvi sprašuje, kako je mogoče, da ima družba tako velik vpliv na nas. Zakaj misel, da se nihče ne zmeni za nas, v nas povzroča tolikšno psihično trpljenje? Smo res tako zelo odvisni od nje? In zakaj pripisujemo tuji pozornosti tolikšen pomen? \tPotem ugotavlja, da je mnenje družbe za nas tako zelo pomembno, ker se v nas očitno razrašča dvom o svojih vrlinah in kvalitetah. Kadar nismo trdno prepričani o svoji vrednosti, sodbo o sebi utemeljujemo na podlagi tujega mnenja. »Zavest o naši identiteti je ujetnica sodb naših bližnjih. Če jih naše šale spravljajo v smeh, kmalu postanemo prepričani, da smo zabavni. Če nas hvalijo, si za to pripisujemo velikanske zasluge. Če pa se izogibajo našemu pogledu, kadar stopimo v sobo, ali postanejo nestrpni, ko jim povemo, po kaj smo prišli, zlahka podvomimo o svojih odlikah.« Idealno rešitev za osvoboditev od odvisnosti od tujih potrditev vidi v realni samooceni – če bi bolje poznali svojo vrednost in zaupali sebi, »nas tuji namigi na našo nepomembnost ne bi prizadeli,« je prepričan filozof. Če bi bili samozavestnejši, bi bili tudi manj občutljivi za pripombe drugih in vseeno bi nam bilo, ali nas bližnji potrjujejo ali zapostavljajo oziroma se nam celo posmehujejo. Seveda se De Botton zaveda, da je doseči tako miselno stanje zelo težko, saj za samozavest vseeno potrebujemo tudi nekaj zunanje potrditve. Toda že to, da se zavedamo odvisnosti od tujega mnenja, se mu zdi velik korak, saj tako ne bomo vselej dopustili, da nam družba pride do živega in nam poskuša odvzeti občutek, da vendarle imamo dobre lastnosti.
Čas dopustov je. Vsak konec tedna se vijejo dolge kolone proti morju in nazaj. Vsakoletna selitev narodov na blaženo morsko obalo. Zato me je še toliko bolj zabolelo, ko sem slišala, kako sta se dva fanta iz šestega razreda pogovarjala o sošolcu, ki je reven, kajti »oni ne gredo na dopust«. Zamislite si to! Ves svet gre na morje, vsi se mesec ali dva pripravljajo, da gredo na morje, oni pa ne! In so takoj zaznamovani, drugačni, skoraj nenormalni … Ni mi dalo miru, pa sem fanta, katerega družina ne gre na dopust, vprašala, zakaj ne gredo na morje. Vem, da niso tako revni, da si ne bi mogli privoščiti nekaj dni tam nekje ob jadranski obali kot vsi drugi. Fant mi je povedal, da ne gredo zato, ker je dedek hudo zbolel in mamica noče, da bi bili daleč od njega … Zasolzile so se mi oči. Da, tako drugačna je ta družina! Ne bo šla na dopust, v nasprotju z vsemi modnimi tokovi in reklamami, ker ne želi pustiti samega dedka, ki je zbolel. Ali je res tako, da je danes že vse digitalizirano in določeno, tudi to, kam in kako naj gremo na dopust? Pa se hvalimo, kako smo svobodni, napredni, neomejeni, kako hitro lahko vse uredimo na internetu. Pogosto pa prav stvari in omrežja ter novodobno hlapčevanje ugledu in prestižu vržejo ljudi v novo odvisnost. Ne vem, kako preživlja poletje družina, ki ni šla na dopust. Vem pa, da je dedek, ki je hudo bolan, miren in srečen, saj ga vsak dan kdo pride obiskat, po potrebi pa tudi ostane z njim. Počuti se kot kralj, kot je sam rekel, saj mu domači omogočijo, kar koli si zaželi. Ti otroci ne bodo imeli spomine na morje leta 2019, imeli pa bodo spomine na ljubezen do dedka, ki jih je tistega vročega poletja bolj povezala kot vse sodobne dopustniške igre. In beseda sočutje jim ne bo tuja, saj so jo doživeli in vpili vase. Kdo ve, mogoče pa jim bo prav zato letošnji dopust brez morja ostal v spominu do konca življenja …
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Dobro jutro, cenjene poslušalke in cenjeni poslušalci. Ena od mikavnejših podob, kadar med prostim časom stopam po skorajda golih otokih, obdanih z vodo, in po suhi kraški pokrajini, so kamniti zidovi. Enostaven kamnit suhi zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto. Izmed vseh zidov, pred katerimi sem se v življenju znašla, so mi kamniti najbližji. Po navadi kamnit zid, ki ga imate v tem trenutku mogoče v mislih vi, ni tako visok, da ga ne bi mogli preplezati ali celo preskočiti. S seboj lahko vzamete tudi pručko, pripomoček za vzpenjanje, in že se boste znašli na drugi strani zidu ali pa boste samo pogledali čez njegov rob. Na drugi strani vas bo lahko čakala opleta njiva, negovana vinska trta, zablodéla ovca z gosto dlako ali pa figa s sočnim in sladkim sadom. A v mojih mislih imajo kamniti zidovi globlji namen. Ko ste enkrat na drugi strani – pa čeprav vas je moral kdo dobesedno vreči čez – lahko z razkritjem svoje izkušnje pomagate drugim. Ljudje smo izjemni graditelji. Na dolgo neodgovorjeno vprašanje – koliko je dolg veliki kitajski zid, stara obrambna gradnja – smo odgovor dobili šele pred nekaj leti, pa čeprav je zgodovina gradnje tega mogočnega obrambnega zidu dolga skoraj dve tisočletji. Prve sledi zidu segajo še v 8. stoletje pred Kristusovim rojstvom, ko je bila Kitajska razdeljena na veliko malih držav. Da bi se države obranile medsebojnih napadov, so začele graditi obrambne zidove. Ljudje ne gradimo samo zidov iz kamnov in opek, gradimo tudi zidove nezaupanja, odtujenosti. In ti so navadno še daljši in trdnejši od velikega kitajskega zidu. Zaradi dolin in ostrih gorskih grebenov so strokovnjaki potrebovali kar sedem let raziskovanja, da so ugotovili njegovo pravo dolžino. Človeški zidovi, pa ne tisti, s katerimi omejujemo svoje parcele in dvorišča, so zgrajeni iz trdovratnih materialov. V stroj za mešanje navadno zmečemo vse tisto, kar daje naši nedostopnosti še večjo moč. Velikokrat nas kdo postavi pred zid ali pa sami za vsako ceno rinemo z glavo skozenj. Verjetno ni zidu, v katerega ne bi mogli zvrtati vsaj majhne luknje in pokukati na sosedovo stran. Lahko pa za naše obzidje sami koga povabimo. A za vsak slučaj v žepu hlač le nosite kamenček, s katerim boste lahko zapolnili luknjo in se prenehali razgaljati pred vsem svetom. Poletni čas in vročina nas bosta razgaljala že sama po sebi. Škoda, da nas največkrat zanima samo tisto, kar je za sosedovim zidom. Najvišji zidovi so namreč naši lastni. Če zid predolgo gradimo, nam lahko zmanjka moči, da bi ga porušili ali celo preskočili.
Spominjam se, kako so v mojem otroštvu pri porokah metali posebne bombone, ki smo jih na Primorskem imenovali konfeti. Za otroke je bilo to zelo privlačno. Bomboni padajo »z neba«. Toda niso padali kar tako. Treba se je bilo potruditi in se postaviti ob cesto, kjer je šel poročni sprevod. Bombone je bilo treba ujeti … Skratka, treba se je bilo potruditi. Nekaj podobnega je z darom odrešenja. Nebesa so zastonj in si jih ne zaslužimo, toda vsakdo se mora odreči stvarem, ki mu preprečujejo, da bi prejel ta čudoviti dar. To pomeni, da moramo zapustiti samozadostnost, stare grehe, da bi lahko stopil skozi ozka nebeška vrata. Pri nekaterih oglasih boste slišali sporočilo: »ponudba velja do tega datuma«. Nekaj podobnega nam Jezus naroča. Moramo se odločiti in hitro odgovoriti na njegovo vabilo, kajti ko se nebeška vrata zapro, bo prepozno. »Akcije« bo že konec! Lahko bomo trkali na vrata in vpili, a bo prepozno. Vrata so sedaj odprta in sedaj je priložnost. Evangelij pravi, da so vrata ozka in da so samo ena vrata. Ozkost vrat nam govori, da bodo skoznje lahko šlo malo ljudi, saj bodo morali vstopati posamično, po eden. Kdor danes potuje, ima izkušnjo pregledov na letališčih, kjer moramo čakati v vrsti in posamično vstopati skozi kontrolo. Gre za ozka vrata, skoznje ne smeš nesti nobene prtljage, nobene torbe. Nič! Še žepe moraš izprazniti. »Ozka vrata«, o katerih govori evangelij, so nekaj podobnega. Skoznje bomo morali brez prtljage in bomo deležni pregleda našega življenja. Lisica se je hvalila pred mačko, da ima veliko načinov, kako pobegniti sovražniku. »Poznam veliko zvijač,« je dejala. »Jaz pa poznam samo enega,« je dejala mačka, »a običajno se rešim na ta način.« Komaj je mačka to izrekla, sta zaslišali lajež lovskih psov. Mačka je v trenutku splezala na drevo in se skrila med vejami. »To je moja rešitev,« je dejala. »Kaj boš pa ti storila?« je vprašala zvitorepko. Lisica je najprej pomislila na en izhod, nato na drugega. Medtem ko je razmišljala, katero pot naj izbere, je bilo že prepozno. Psi so jo dohiteli in pokončali. Mačka, ki je to videla, je dejala: »Bolje je ena, varna in gotova rešitev, kakor sto, na katere ne moreš računati.« Tudi danes nam svet ponuja sto in sto različnih načinov rešitve, toda obstaja samo ena gotova pot, da dosežemo odrešenje – po edinem Odrešeniku Jezusu Kristusu.
Danes maturantke in maturanti v jesenskem roku pišejo esej. O ocenjevalnih kriterijih razmišlja filozofinja in prevajalka dr. Ignacija Fridl Jarc.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kaj bolj učinkuje, pogled ali beseda? Pravimo, da beseda zdravi, pa tudi ubija. Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša je rečeno v molitvenem obrazcu. Gregorčič pa: semkaj k meni sedi, oko v oko mi gledi. \tNeprijetno postane ob človeku, ki umika pogled. Kako neosebno delujejo govorniki, ki občinstvu ne privoščijo pogleda. Kak vzneseni pridigar nadvse ognjevito razlaga razne pomene, z očmi pa bega po stropu. Ob podoživljanju kakega dogodka kdaj kar zamižimo. Kadar zremo v daljavo, segamo z mislijo preko obzorja. \tOči da so zrcalo duše. Torej pogledi. Prijazno te gleda, oči se mu svetijo, kakšen srep pogled in podobne pripombe so posebne vrste osebna izkaznica. Starih šolskih matičnih listov se spominjam. V njihove rubrike smo učitelji zapisovali značilnosti učencev. Razgrnjeno platno njihovih šolarskih časov. Bolj ali manj nadrobno opisano; odvisno od učitelja, kakopak. Z mislimi pogosto odsoten, nekam zagledan. To je veljalo za učenčka v nižjem razredu, za istega malo pred koncem njegove šolske obveznosti pa: razmišlja stvarno, pogumno gleda v oči. Velik lok, pomemben razpon, in lahko si samo predstavljamo, kaj vse piše v kakih naših karakteristikah. \tTak je tvoj pogled na življenje, pravimo, moj je drugačen. Pogled na stvari in dogajanja nas usmerja, pomaga nam rasti, zoreti, razumevati. Lahko nas tudi vara in se prepozno zavemo napačnih stališč. Več ko se nam nabere izkušanj, boljši pregled se nam razkrije. Kako usodna utegne biti kaka zagledanost v koga ali pa v kaj! \tPogled se tudi sopomenka za mišljenje. Pogled pomeni presojanje. Kako razumem dogajanja v svetu, kako zgodovinske dogodke. Kaj si mislim o soljudeh. Kaj o besedah in dejanjih osebnosti, s katerimi se srečal ne bom nikoli, pa krojijo usodo sveta. Tu in tam se da prebrati, kako ljubeči so bili do otrok posamezni diktatorji. Ampak samo do svojih. Nekateri pa niti do lastnih ne. \tPogledati skozi prste. Davkarija nerada upošteva ta pomen. Oderuhi tudi ne. Blagajničarka kje za kak cent. Razumni in dobrosrčni učitelji pa zmeraj. Toliko bolj, če gre za prizadevnega učenca. Kak neizprosnež pa mrcvari na čez in čez. Ravnatelj je našemu hladnokrvnežu nekoč rekel: Pomislite vendar, nekoč boste tega fantiča srečali kot odraslega človeka! \tTako je s pogledi. Sežejo daleč, včasih pa niti do konca nosu.
Deček se je pod žgočim soncem s svojim očetom spuščal s hriba. Zagledala sta moža, ki se je vzpenjal proti njima, ves prepoten, s težkim nahrbtnikom na rami, ki ga je pritiskal ob tla. Ko je moški prispel do njiju, ga je deček vprašal, kaj nosi v nahrbtniku in zakaj se tako muči, ko se vzpenja v hrib. Moški je dečku odgovoril, da se je njegova peč pokvarila in da se je moral spustiti v dolino, da bi zbral dovolj kamnov, da si bo zgradil novo peč. »Zakaj ne poiščete še več kamnov,« je vprašal deček, »in si zgradite še večjo peč, ki vas bo grela in v kateri boste pekli hrano? V dolini je še polno kamnov.« »Oh, ti mali deček,« mu je odvrnil mož, »ne veš še, kaj pomeni delati, ne veš kako težko je tovoriti.« Moški položi roko na dečkovo ramo in reče: »Ko boš tako velik kot jaz, boš zadovoljen tudi z majhno pečjo.« Tako so se razšli in nadaljevali vsak svojo pot. Ko sta se deček in njegov oče spuščala naprej v dolino, se jima je nasproti približal drug moški. Bil je enake velikosti kot prejšnji, nosil je enako velik nahrbtnik, vendar ta moški se ni zdel ves obtežen, tako kot prejšnji. »Kaj nosite v nahrbtniku?« je zanimalo dečka. »So notri kamni? Si boste zgradili majhno peč?« »Oh, ne« se je široko nasmejal moški, »ne bom gradil nobene peči. Veš, v dolini sem delal na polju, ko sem naletel na zaklad. Diamanti, rubini in biseri! Imam dve hčeri, ki se bosta poročili. Odprl bom trgovino, prenehal bom prodajati od vrat do vrat, zgradil si bom novo hišo ...« »Zakaj pa ne poiščete še več diamantov« ga je prekinil deček, »gotovo jih je še kaj v dolini?« »Fant moj,« je dejal moški, »verjemi, vso dolino sem preiskal. Ne verjamem, da je doli še kakšen diamant.« In spet so se razšli, deček in oče sta nadaljevala svojo pot s hriba. Čez čas se je oče obrnil k dečku in rekel: »Vidiš, ko nosiš diamante, niso nikoli pretežki. Tudi prvi moški je imel lahko v nahrbtniku diamante, ampak jih ni prepoznal.« Vsak dan ima svojo težo. Vsak dan prenašamo takšne ali drugačne nahrbtnike s seboj. Kdaj niti ne vemo, kaj prenašamo s seboj, morda nas daje naveličanost in nas breme vleče k tlom. Morda je kdaj dobro dvakrat pogledati in prepoznati tisto vrednost, ki nam lahko olajša korak naprej. Poglejmo danes dvakrat ali trikrat če je potrebno, morda se le kaj zalesketa.
Slavni ameriški pisatelj Stephan Covey je v eni od svojih knjig zapisal stavek: »Nabrusi žago!« Stavek je del zgodbe o gozdnem delavcu, ki si je v potu svojega obraza prizadeval obžagati drevje z žago, ki je bila že zdavnaj čisto topa. Ko ga je nekdo opozoril, naj si žago nabrusi, je odvrnil: »Nimam časa, da bi jo nabrusil, podreti moram še toliko dreves …« Zgodbo o žagi lahko prenesemo na naše telo in našo duševnost. Telo in duševnost sta orodji, ki nam pomagata, da lahko izpeljemo svoje načrte, zato ju moramo kdaj pa kdaj tudi nabrusiti. V današnji družbi, ko se moderni človek srečuje s skrhanim telesom in dušo, govorimo o izgorevanju in praznih baterijah. Zato moramo baterije napolniti z novo energijo oziroma si opomoči. A ne pozabimo: žago lahko nabrusimo samo toliko časa, dokler ima zobe. Skrhani se namreč hitreje polomijo kot nabrušeni. Res pa je, da pri žagi lahko zamenjamo celoten list. Tako kot žaga lahko preneha peti, nam tudi telo in duševnost – skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti, ti dve čudoviti orodji – odklonita poslušnost in nas pri izpolnjevanju naših načrtov pustita na cedilu. Če želimo, da nam žaga dolgo služi, moramo z njo ravnati gospodarno in preudarno. Tako kot s svojim telesom in duševnostjo. Za polnjenje človeških baterij žal ne obstaja polnilnik za hitro polnjenje. Ko enkrat naša duševnost preneha zvoniti, jo bomo težko napolnili. Kako to, da je toliko izgorelih ljudi, ki še komaj premikajo svoje telo? Da o prazni duševnosti niti ne govorim. Saj so tudi naši starši delali od jutra do večera, pa vendar večina ni vedela, kaj je napad panike ali sindrom izgorelosti. Kako to? V času mojih staršev ni bilo pohlepne vsemogočne reklame, ki bi jih potegnila za seboj in jih slepila z utvaro, da morajo vsako prosto minuto do vrha napolniti s plačljivo zabavo. Kmet se je pod večer, ob koncu trdega dela usedel na klop pred domačijo in gledal na svoja žitna polja. Seveda so tudi moji starši poznali svoje stiske, trpeli pomanjkanje, vendar drugačno kot danes. Če v tem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, pričakujete, da vam bom na vaše domove poslala akumulatorje za polnjenje življenjskih baterij na daljinsko upravljanje, ste se zmotili. Sami boste morali zamenjati baterijo ali jo priklopiti na akumulator. Jaz vam lahko samo prenesem priporočilo znane logoterapevtke Elisabeth Lukas, ki vsakomur, kdor teče v hrčkovem kolesu, priporoča, naj takoj izstopi in se poda v tišino. V tišini boste spoznali, kako vam lahko uspe, da bi se v prihodnje hrčkovemu kolesu v velikem loku izognili in ostali telesno in duševno pripravljeni na izzive našega časa.
Neveljaven email naslov