Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prvi dan velikonočne osmine nas vabi, da bi novico Kristusovega vstajenja, veselo alelujo poneseli drugim, med svoje bližnje in do skrajnih mej sveta. Po starem izročilu danes namreč premišljujemo o poti emavških učencev, ki se pobita ob dejstvu Kristusove smrti vračata domov ... Razočarana, kot pogosto tudi mi, ker je bil Kristus nemara le še eden izmed karizmatičnih voditeljev, novih obrazov na mesijanski sceni, v bistvu pa, tako se je zdelo, recept za propad ... Ko so že mislili, da je on Mesija, glej, ga pribijejo na križ in tam se vse konča. Nič spektakularnega, nič osupljivega se ne zgodi ... Domnevni Mesija pač umre ... In vendar resnica ni tako preprosta. Učenca namreč odpotujeta proti Emavsu še pred zarjo velike nedelje in klicem radosti, ki se izvije iz grla Marije Magdalene, prve priče praznega groba. A zato se jima na poti pridruži modri, vsevedni neznanec, ki jima brž, ko ne razodene srčike odrešenjske skrivnosti, ki je pogosto tako absurdna, da je ne razumemo v celoti niti danes. »Ostani z nami« mora zato, predragi, postajati tudi naša prošnja. Ostani z nami, Gospod, razodeni nam, da bomo razumeli, daj se nam spoznati, da te bomo še bolj ljubili. »Gospod, ne dopusti, da bi grehi zatemnjevali oči duha, tako da bi te ne videli, četudi si pri meni, in bi te ne prepoznali, četudi slišimo tvoj glas.«
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj svetloba slavno vstalega Kristusa razsvetli tudi naše oči, nas prežari in napolni z velikončnim veseljem, da bomo mogli iz njega živeti in ga deliti tudi z drugimi. Milosti poln dan vam želim.
1 Da Ponte, Ludovico. Meditazioni V. Torino: Marielli, 1852.
3711 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Prvi dan velikonočne osmine nas vabi, da bi novico Kristusovega vstajenja, veselo alelujo poneseli drugim, med svoje bližnje in do skrajnih mej sveta. Po starem izročilu danes namreč premišljujemo o poti emavških učencev, ki se pobita ob dejstvu Kristusove smrti vračata domov ... Razočarana, kot pogosto tudi mi, ker je bil Kristus nemara le še eden izmed karizmatičnih voditeljev, novih obrazov na mesijanski sceni, v bistvu pa, tako se je zdelo, recept za propad ... Ko so že mislili, da je on Mesija, glej, ga pribijejo na križ in tam se vse konča. Nič spektakularnega, nič osupljivega se ne zgodi ... Domnevni Mesija pač umre ... In vendar resnica ni tako preprosta. Učenca namreč odpotujeta proti Emavsu še pred zarjo velike nedelje in klicem radosti, ki se izvije iz grla Marije Magdalene, prve priče praznega groba. A zato se jima na poti pridruži modri, vsevedni neznanec, ki jima brž, ko ne razodene srčike odrešenjske skrivnosti, ki je pogosto tako absurdna, da je ne razumemo v celoti niti danes. »Ostani z nami« mora zato, predragi, postajati tudi naša prošnja. Ostani z nami, Gospod, razodeni nam, da bomo razumeli, daj se nam spoznati, da te bomo še bolj ljubili. »Gospod, ne dopusti, da bi grehi zatemnjevali oči duha, tako da bi te ne videli, četudi si pri meni, in bi te ne prepoznali, četudi slišimo tvoj glas.«
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj svetloba slavno vstalega Kristusa razsvetli tudi naše oči, nas prežari in napolni z velikončnim veseljem, da bomo mogli iz njega živeti in ga deliti tudi z drugimi. Milosti poln dan vam želim.
1 Da Ponte, Ludovico. Meditazioni V. Torino: Marielli, 1852.
Zakaj se pritožujemo nad Naravo? Ona je bila do nas blagohotna: življenje, če ga le znaš uporabiti, je dolgo. Enega je obsedla nezasitna pogoltnost; drugega marljiva prizadevnost v opravljanju odvečnih opravil; spet drugi je napojen z vinom, tretji ohromel od lenobe; četrtega izčrpava ambicioznost, ki je vedno odvisna od volje drugih; petega ženeta pohlepna lakota po trgovanju in upanje na dobiček po vseh deželah in po vseh morjih; nekatere muči poželenje po vojskovanju in nikdar se ne zgodi, da ne bi bodisi snovali nevarnosti drugim bodisi nemirno oprezali za tistimi, ki prete njim; so tudi takšni, ki jih - v prostovoljnem suženjstvu - použiva nehvaležna služba dvorjana; mnoge je posrkalo hlepenje po lepoti drugega človeka ali pa skrb za svojo lastno; večina ljudi nima nobenega jasnega cilja : blodna, spremenljiva in sama s seboj nezadovoljna lahkotnost jih žene v nove in nove načrte; nekateri se ne morejo odločiti, kam bi se naravnali, in usodna ura jih zaloti, ko vsi otrpli zehajo; vse to je tako res, da ne morem dvomiti o resničnosti orakeljsko zvenečega stiha največjega pesnika: "Kar res živimo, je le majhen del življenja." Pregrehe nas obkrožajo in pritiskajo na nas od vseh strani; ne pustijo nam, da bi spet vstali, ne da bi dvignili oči in razpoznali resnico. Preplavljajo nas in nas priklepajo na poželenje; svojim žrtvam nikoli ne dovolijo, da bi se vrnile k sebi. Mar meniš, da govorim o ljudeh, katerih hibe so splošno znane? Poglej tiste, katerih sreča privablja množice: dušijo se v lastnih dobrinah. Kako mnogo jih je, ki jih njihovo bogastvo teži! Koliko jih je, ki jim govorništvo in skrb za vsakodnevno razkazovanje nadarjenosti pijeta kri! Koliko jih je, ki so bledi od neprestanega uživanja! Koliko jih je, ki jim gneča klientov okrog njih ne pusti niti trenutka svobode. Skratka, oglej si jih vse, od najnižjih do najvišjih: eden kliče na pomoč na sodišču, drugi mu jo nudi; tega obtožujejo, oni ga zagovarja, tretji mu sodi - nihče si ne prizadeva, da bi postal sam svoja last, vsak se izčrpava v ukvarjanju z drugim. Povprašaj, kako je s tistimi, katerih imena se ljudje učijo na pamet, in videl boš, da si jih zapomnijo po tehle znamenjih: ta služi temu, oni onemu, nihče pa samemu sebi. Višek nesmiselnosti je potemtakem ogorčenje nekaterih, ki se pritožujejo nad oholostjo svojih predstojnikov, češ ti nimajo časa, da bi nas sprejeli, kadar bi mi radi! Kako si lahko kdo drzne pritoževati se nad oholostjo drugega, ko pa sam nima nikoli časa zase?!
Ko smo v devetdesetih letih na televiziji spremljali padec berlinskega zidu, smo jokali od veselja. Čutili smo, kako je padlo nekaj, kar je ljudi delilo, jih omejevalo, jim zastiralo pogled in jih prikrajšalo za svobodo. Ko zdaj gledamo vse več novih ograj, ki rastejo ob evropskih mejah, so te ograje predstavljene kot nekaj čisto drugega, kot nekaj kar nas varuje pred nevarnostmi, kar nam omogoča da neobvladljive situacije držimo pod kontrolo, torej kot nekaj dobrega, kot nekaj kar daje varnost in stabilnost. Ljudje rabimo meje in ograje tudi v vsakdanjem življenju. Da nam nekdo drugi ne ogrozi notranje svobode in ne pohodi vrt naše samostojnosti. Zato učimo že otroke, naj postavijo meje igricam na računalniku in sami izberejo tisto, kar želijo, a ne samo vzamejo, kar jim drugi ponujajo. Učimo mladostnike, naj postavijo meje in ograje želji poskusiti vse, kakor tudi želji po uživanju. Učimo odrasle, da postavijo meje hrani, pijači, delu in vsemu, kar lahko ogrozi kvaliteto njihovega življenja. So torej meje in ograje tudi nekaj dobrega? Ljudje največ ograj in zidov postavijo takrat, ko jih je strah, ko se bojijo nečesa, kar je večje in močnejše od njih. Ograje na mejah evropskih držav rastejo v čudnem času strahu. Bojimo se – beguncev, ljudi, ki iz drugega kontinenta , druge kulture in vere, prihajajo k nam. Želijo živeti kot mi, v blagostanju in bogastvu, v miru in ob dobrih prihodkih. Mi, ki smo tukaj doma, pa se jih bojimo. Saj vemo, da nimajo orožja, a se čutimo ogrožene zaradi njihove številčnosti, mladosti, trde vere in neomajnega poguma da najdejo in se naselijo v obljubljeni deželi. V Svetem pismo imamo številne zgodbe o narodih, ki so potovali iz kraja v kraj, a imamo izraelski narod, božji narod, ki je iz suženjstva skozi puščavo našel pot v obljubljeno deželo. In so uspeli, ker je bil Bog z njimi. V Svetem pismu imamo 365-krat zapisane besede – ne bojte se, ne boj se! Za vsak dan v letu en ne boj se. Ki prihaja od Boga, od očeta narodov in Stvarnika vseh ljudi. Ki gleda z obeh strani meja in ograj in ima rad vse ljudi – na levi in na desni strani ograje. To je posebej dobro vedel sveti papež Janez Pavel Drugi, ki je v svoje prvem govoru kot prvi papež iz vzhodne evropske države, nekajkrat vzkliknil – ne bojte se, ne bojte se Kristusa! Vemo, kaj je vse naredil za Evropo, za svet. Tudi sedanji papež Frančišek je med prvimi obiski obiskal prav begunce. In še danes ponavlja, da jih moramo sprejeti, ker so oni naši bratje. Ograje se širijo. In zgleda, da se bodo še širile. Ali tudi med narodi in ljudmi? Ali tudi med bogatimi in ubogimi? Ne bojte se! je rekel Jezus po vstajenju prestrašenim učencem. Ne bojte se, govori tudi danes vsem Evropejcem. Če je On med nami, bodo tudi te žičnate ograje nekoč zacvetele in enkrat postale vrt, ki ga bomo skupaj občudovali – ljudje z ene in druge strani ograj in meja.
V dvajsetem stoletju, zlasti po 2. vatikanskem koncilu, smo končno kristjani različnih Cerkva začeli premagovati medsebojne predsodke in obsodbe. Med nami se je razvilo lepo sodelovanje. Drug drugemu smo odprli vrata in ponudili roko. Zlasti pa smo odkrili dragocenost skupne molitve. Za edinost se je molilo tudi že prej, vendar je bila to molitev za vrnitev in spreobrnjenje drugih, ne sebe. Le počasi se je uveljavila misel, da moramo prepustiti Bogu, kako bo uresničil edinost in da je treba moliti za takšno edinost, »kakršno želi Kristus«. Dandanes prihodnje vidne edinosti ne razumevamo več kot poenotenje ali pripojitev ene Cerkve drugi, ampak kot edinost v različnosti in kot občestvo Cerkva. Pri tem odkrivamo in spoštujemo, kar je sveto pripadnikom druge veroizpovedi. Molitev za edinost ni nič drugega kot pridruženje Jezusovi molitvi v dvorani zadnje večerje. V tem je njena posebna odličnost in lepota. Ne molimo sami, ampak svoj šibki glas pridružimo glasu Božjega Sina, njegovi prošnji, ki jo Oče ob svojem času nezmotljivo usliši. »Jezusova prošnja 'Da bi bili vsi eno' je njegova zadnja goreča molitev k Očetu. Ve, da prosi za nekaj, kar je Očetu najbolj pri srcu. Bog je namreč ustvaril človeštvo kot svojo družino, s katero naj bi delil vse, tudi svoje božje življenje. Kaj si želijo starši za otroke drugega kot to, da se imajo radi, si pomagajo, živijo združeni? In kaj je njihova največja žalost, če ne to, da vidijo, kako so sprti in se niti ne pogovarjajo več? Tudi Bog je vso večnost sanjal, da bo njegova družina povezana, da bodo otroci živeli v občestvu ljubezni z njim in med seboj. Od prvega greha dalje se je človeška družina vedno bolj drobila: že prvi človek Adam je krivdo za prvo polomijo prelagal na Evo, Kajn je iz zavisti ubil svojega brata, v Babilonu so se ljudstva sprla in razkropila ... Zdelo se je, da je Božji načrt propadel. Vendar se Bog ne vda in stori vse, da bi se njegova družina spet zedinila. Končno pošlje na svet svojega Sina in mu zaupa veliko nalogo: da v eno samo družino zbere razkropljene otroke, da v eno čredo zbere ovce, ki so se izgubile, da podre zidove ločitve in sovraštva med narodi in tako ustvari eno samo novo ljudstvo. To je Jezusovo delo: da iz vseh nas naredi eno, kakor je on eno z Očetom, eno samo družino, eno samo ljudstvo. Zato je postal eno z nami, zato je nase naložil naše razdeljenosti in naše grehe ter jih pribil na križ. Edinost je dar od zgoraj, za katerega moramo prositi z vero. Pred vsako odločitvijo, pred vsakim dejanjem naj bi se vprašali: Ali to pomaga graditi edinost? Ali to prispeva k edinosti? Predvsem pa živimo v edinosti s tistimi, ki so pripravljeni z nami deliti Jezusov ideal in njegovo molitev.
Spoštovani, v južni Franciji je spomenik dveh dečkov, ki drug drugega nosita. Pod njim pa so vklesane besede: »Ni mi težak, ker je moj brat.« V tednu molitvene osmine za edinost kristjanov želim tudi jaz kot iskren vernik v bližnjem videti svojega brata. Pri tem mi pomaga molitev očenaš, saj mi predstavi novo sliko Boga, ko Jezus v aramejščini pravi: Ábinu šebašámajim jitegadaš šemeká ... Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime … Jezusov Bog je Oče, aramejsko aba, kar pomeni ôči, ati. Ne gre za nov naziv ali vzdevek Boga, ampak za pristen, zaupen, odkrit, ljubeč in domač odnos z Bogom. Sekularizirana družba Boga Očeta zavrača. Postajam otrok biogenetske manipulacije, iz epruvete, a z nepotešeno nostalgijo po Očetu. Hiša nebeškega Očeta pa ni zapor, vojašnica, taborišče, ampak je ljubeči dom sredi divjega sveta. Prave ljubezni pa ni brez svobode. Zato v hiši Boga Očeta ni verig, ključavnic in zapahov, ker nisem suženj, ampak sem Božji otrok in dedič. Vsa vrata so odprta in na vseh piše, kot pravi Avguštin: »Ljubi in delaj kar hočeš!« Želim moliti molitev očenaš, ker se zgubljam v brezoblični masi povprečja, predmet Božje pastorale pa je posameznik kot oseba. Hudič ustvarja množice, Bog Oče pa mi vrača dostojanstvo in identiteto. Božja ljubezen je nesrečna, če sem nesrečen. Mojo izgubljenost nosi kot večno bolečino v svojem srcu. Če ne molim očenaša, ne morem biti kristjan, saj je to molitev vseh molitev. Zaimek naš me v molitvi postavlja v občestvo. Pove mi, da je Bog naš Oče, ne pa njihov, njegov, tvoj ali pa samo moj. In da nihče nima monopola nad njim. Zato ga želim deliti z drugimi, v Očetovi družini pa spoštujem tudi drugačne. Želim se odreči egoizmu, napuhu in predsodkom. Kajti če imam Boga za Očeta, me Bog sprašuje tudi po bližnjem. In če bližnji ni moj brat, potem tudi Bog ne more biti moj Oče. Molitev očenaš je sinovska šele takrat, ko je bratska. Človeku vrača sočloveka, bratu pa sobrata. Je molitev sinov in hčera. Je ekumenska molitev, ki briše Kristusove solze zaradi razdeljenosti Cerkve in vabi k edinosti v spravljeni različnosti. Kajti bolj ko se bližam k Bogu Očetu, bolj se približam tudi k svojemu bližnjemu.
Ko spremljamo grozljive vesti o vsakovrstnem trpljenju ljudi, tako v naši bližini kot v svetu na sploh, pa naj so to posledica naravnih nezgod, tragičnih nesreč ali človeškega zla, se nam vsaj za hip zbudi sočutje do žrtev tega trpljenja. Naše sočutje se rado zoži na hipne mešanice občutkov zgroženosti, dobrih želja in morda predstav o tem, kako bi se mi sami počutili v opisanih tragičnih razmerah. Vendar nam že malo globlji razmislek pokaže, da to še ni pravo sočutje. Pravo sočutje namreč traja in se poveže v globoko naklonjenost do prizadetih in identifikacijo z njihovo bolečino. To pa vzbudi našo pripravljenost na sodelovanje in pomoč v njihovem premagovanju bolečin in težav. Tedaj sočutje prerašča...
Pred dnevi, ko sem bil v Kölnu, sem lahko obiskal impozantno gotsko katedralo sredi mesta, ki leži ob reki Ren. Že večkrat sem opazil, da se ta čudovita katedrala omenja v kakšnih samospevih iz romantike in post romantike, predvsem v Schumannovem ciklu Pesnikova ljubezen Heinricha Heineja. Vem, da so tudi iz naših krajev hodili v Kelmorain na romanje. Takšno poimenovanje mesta Köln am Rhein, je kdaj zapaziti v kakšni slovenski baladni pesnitvi. V vsaki mogočni katedrali občudujem zahtevnost arhitekture. Predstavljam si zaporedje dogodkov, ki so potrebni, da taka zgradba nastane: najprej ideja o Bogu in človekova želja po približevanju Njegovi veličini, nato arhitekturni načrt, potem izbor izvajalcev, finančni načrt, delovna sila, obrtniška znanja, pa vsa logistika, predvsem pa duhovna moč in prepričanje, da je taka zgradba potrebna. Tistemu, ki vstopi vanjo, pomaga pri...
Začutila sem nekakšno tesnobo, ko mi je znanec začel pripovedovati o resnih zdravstvenih težavah, o rojstvu nedodošenčka, o izgubi službe. Zdrznila sem se, ko sem na njegovem obrazu zaznala stisko in strah. Jobova zgodba ni bila več predmet refleksije in motrenja, pač pa živa rana pred mojimi očmi. Ustrašila sem se, a ne le usode sočloveka, pač pa tudi impulza v meni, ki mi je prišepetaval, naj zbežim; zbežim čim dlje stran od roba sveta. Ljudje znamo biti sočutni, a najlažje smo taki do podob na televiziji in do zgodb iz časnikov. Ko je med nami in pričevalcem blažilec posrednika. Ta nam omogoča, da ostanemo na varnem pri sebi, da vede ali nevede občutimo zadovoljstvo ob lastni izvzetosti iz nesrečnih okoliščin. Morda prav zaradi licemerstva, ki ga slutim v besedi sočutje, ta izraz nerada uporabljam. Ne ker bi bila ta beseda kakor koli pomanjkljiva, prevečkrat uporabljena ali zlorabljena, pač pa bolj zato...
Hermann Cohen (1842−1818) nemški filozof novokantovske usmeritve, sledi zgodovinsko realiziranemu pojmu etike; ta ima svoj trajni izvor v dobrem kot pratemelju, ki sploh omogoča zgodovinsko ugotovljiv nastanek etike, tako v starogrškem kot judovskem izročilu...
V času razprtij – v času, ko želijo nekateri celo Boga spraviti na našo stran proti nenašim, bi vam rad povedal šalo: Jezus je šel na nogometno tekmo. Igrali so katoličani in protestanti. Prvi so zabili gol protestanti. Jezus je vzkliknil: »Bravo!« in od navdušenja vrgel svoj klobuk visoko v zrak. Navijača, ki sta sedela za njim sta komentirala: »Protestant je!« Čez čas pa so zadeli gol katoličani. In Jezus? Enako navdušen je vzkliknil svoj »Huraaa! Bravo!« in zopet vrgel svoj klobuk visoko, visoko. Navijača se začudeno spogledata in komentirata: »Ateist je!« Bog ni ne ...
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Gledam ljudi na ulici. Za njimi so prazniki, polni voščil in želja za srečo. Na njih pa ni nasmeha, v njih sta skrb in strah, vanje se je zarezalo občutenje popolne nemoči. Zdi se, da živijo po nareku nujnosti – treba je nekaj kupiti, treba se je veseliti, treba je praznovati, ker smo tako naučeni, ker so praznični dnevi vsako leto zaukazani. V resnici pa so ljudje utrujeni od bremen vsakdana. Izčrpani so od zgodb o goljufijah politikov in tako imenovane intelektualne stroke. Obteženi so s pehanjem za zaslužkom, da doživljenjsko odplačujejo zablode in poraze tistih, ki odločajo o slovenskem gospodarstvu, šolstvu, o naši politični prihodnosti. Ali lahko v prazničnih dneh, ko si sežemo v roko in zaželimo srečno, potemtakem še obstaja beseda, ki bi ji lahko tako zelo verjeli, da bi prodrla do našega srca? In na drugi strani beseda, ki bi iz našega srca lahko prišla čista, svetla, topla in neomadeževana? Tudi sami vedno bolj podlegamo logiki, da so vsi okrog nas velike barabe in da zato ni nič hudega, če si kakšno majhno goljufijo ali privilegij privoščimo tudi sami. Za nas postaja sprejemljiva vrednota »poštenost z malo goljufije«, kot je ...
Priznajmo: Zahod, še posebej Evropo, je preplavil val islamofobije. Toda kako je prišlo do tega? In zakaj ravno zdaj? Je res kriva islamska religija? Islamofobija se zdi povezana s terorizmom islamističnih skrajnežev, ki se zdi neustavljiv. Prvič v zgodovini teroristična skupina terja celo svojo lastno državo! Opraviti imamo z dejansko nevarnostjo in z veliko grožnjo. Toda nevarnost in grožnja ne prihajata niti s strani islama niti s strani beguncev, temveč sta realni posledici političnega vakuma, ki je nastal v kriznih območjih bližnjevzhodnih držav kakršni sta Irak in Sirija. Razlogov za nastanek tako imenovane »Islamske Države« je več: od nevzdržne situacije, ki so jo povzročile dolgoletne vojne, do sektaških konfliktov in krvavih bojev za oblast. Motivi »islamske države« pa so...
Naj nas danes spodbudi ena sama beseda, ki sodi med kreposti: pogum. Pogumen človek se kljub oviram in težavam neustrašeno prizadeva za tisto, kar meni, da je prav in dobro. To se sliši precej abstraktno, ampak pogosto moramo pokazati kar nekaj poguma, da se izkažemo kot samostojni posamezniki. Ni najlažje biti res to, kar sem oz. bi želel biti, ne da bi me povozile želje in pričakovanja drugih. Lažje se je namreč prilagajati večini in tuliti z volkovi, kot pa biti drugačen. Pogum potrebujemo v konkretnih situacijah, ko začutimo, da se dela krivica. Povzdigniti svoj glas je namreč tvegano. Tedaj se človek izpostavi in postane lahka tarča za protiudarce. Nadenj se lahko poskuša zvaliti krivdo ali ga očrniti. Nihče namreč noče biti kriv, kajti prevzemanje odgovornosti je nekaj napornega. Začeti je potrebno seveda pri sebi in ko ugotovimo...
Nevljudno je na samotni poti srečati neznanca in iti molče mimo. Pozdrav je podoben blagoslovu, deluje pomirjujoče. Navsezadnje pa blagoslov lahko pojmujemo kot pozdrav, saj blago – slovo pomeni prijazno besedo in tak naj bi bil vsak deberdan! Pa boglonaj, da se poznamo, je imel navado reči znani planinec Joža Čop komur koli, ki ga je srečal. Pomenljiv je stari slovenski pozdrav »dober dan Bog daj«. a ga ni več slišati. Pred kratkim mi je dih zastal, ko sem slišala zdravnika, ki je odhajal iz bolniške sobe, reči: Zbogom. Kaj takega in tako rekoč na delovnem mestu! Malo v šali malo pa zares velja, da na sodišču in pri zdravniku raje ne pozdravljaj z »na svidenje«. Ni se mi pa še zgodilo, da bi kdo ...
V stari del našega glavnega mesta nas popelje Plečnikovo Tromostovje in Prešernov trg, s pesnikovim kipom in pesniško muzo. Na vedno živahen trg se stekajo ulice: Miklošičeva, Nazorjeva, Wolfova, Čopova, Trubarjeva ... Tudi za nas s podeželja so bile te ulice domače, kraji, kjer smo bili dogovorjeni za srečanja. Tu smo lahko kupili vse, kar smo potrebovali za naš vsakdan. Od obhajilne oblekice do konjske uzde. Trgovci so nas bili veseli, mi prav tako njih. Zdelo se nam je, da smo že stari znanci, pa čeprav smo se srečali enkrat ali dvakrat letno. Ne vem točno kdaj, a zagotovo vsaj petnajst let nazaj, če ne celo več, se je trgovska podoba jedra mesta začela spreminjati. Slovenska imena blagovnih znamk so zamenjala ...
Kaj je spomin?« se sprašuje eden od sogovornikov v Ciceronovih Pomenkih v Tuskulu, »Kakšno moč ima ta zmožnost? Od kje izhaja njena narava?« Pri tem govorec ne želi razpravljati o spominu posameznih odličnih mož, pač pa o splošni zmožnosti, ki je lastna vsem ljudem. Meni namreč, da je ta zmožnost ključna pri dokazovanju nesmrtnosti duše. Takole sklepa: če duša ne bi bila nič več od življenjske moči, bi bilo življenje človeka podobno življenju rastlin in dreves. Tudi zmožnost, da si nekaj želimo oziroma pred nečim bežimo, ni lastna le človeku, saj si tudi živali želijo nekih stvari in se od drugih odvračajo. Ima pa tudi zmožnost spomina in prav na to zmožnost se govorec v nadaljevanju opre – zatrjuje namreč, da je spomin lasten le človeku, pri tem pa se najprej sprašuje, od kod sploh izhaja. »Zagotovo ne iz srca, krvi, možganov niti atomov,« pravi, »nisem pa prepričan, ali je nekaj zračnega ali ognjenega.« Po njegovem mnenju je duša bodisi podobna zraku ali pa ognju, vsekakor pa mora biti nekaj ...
Temeljna potreba človeka, temeljna potreba vsakega izmed nas je, da bi nekomu pripadal, da bi se ob nekom počutil dobro, lepo in varno, da bi bil priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen. Da bi zadostili temu najglobljemu hrepenenju, smo pripravljeni narediti marsikaj. Prav gotovo si tudi zaradi vsega tega tako zelo prizadevamo, da bi bili uspešni, prepoznani, da bi nekaj dosegli v svojem delovanju ali karieri: da bi se morda znašli v soju žarometov, zasuti z aplavzom, dosegli takšno ali drugačno priznanje … Nenazadnje je sodobna kultura popolnoma usmerjena v promocijo samega sebe z neprestanim objavljanjem sebe in svojih fotografij – selfijev ali v nerodnem slovenskem prevodu – sebkov. Vse to in še marsikaj drugega počnemo, samo zato, da bi zadosti najglobljemu notranjemu hrepenenju – da bi bili ljubljeni. Zakaj? Ker je preprosto to temeljenja potreba vsakega človeka, saj smo bitja odnosov. Prav zato biti priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen, pomeni izpolnitev, ki pa se lahko zgodi samo v pristnih odnosih. Prav tega pa nam danes še kako primanjkuje. Kljub vsem povezavam, ki nam jih omogoča digitalno komuniciranje...
Živimo v času diktature jaza. V času, ko vse težje uzremo to, kar nas obdaja, ko vse težje začutimo drugega ob sebi. Človeka smo postavili v središče sveta in zdaj častimo sami sebe, ker mislimo, da bomo tako ubežali občutku svoje majhnosti in svoji telesni minljivosti. Da bomo na tak način premagali to, kar nas presega. V neprestanem boju z večjim in bolj večnim od človeka pa ne uzremo, da smo postali največji sužnji. Ne sužnji Boga ali religij, kot nas prepričujejo tako imenovane napredne, liberalne družbene teorije, temveč sužnji potrošniškega kapitalizma, ki mu sodobno poveličevanje egoizma kar najbolj ustreza. Prepričuje nas namreč, da imamo pravico, celo dolžnost zadovoljiti svojo tisoč in eno željo, da potrebujemo tisoč in eno stvar, da imamo tisoč in en razlog ves čas zase nekaj zahtevati in ne dajati. Skrb za dušo, za njeno vest in dobroto, za njeno ljubezen je zamenjala skrb za telo, za njegove užitke, potrebe in želje. Naenkrat smo srečni, ker imamo službo, v kateri delamo deset ur na dan zato, da nato v petih minutah prostega časa lahko sebi in predvsem svojim otrokom nekaj privoščimo. Za pet minut sreče...
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Neveljaven email naslov