Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen, tudi če ostane brez vida.
Ciceronova poanta je, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, ampak mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma.
Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil veliko let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države.
Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kje naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred svojimi lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen, tudi če ostane brez vida.
Ciceronova poanta je, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, ampak mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma.
Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil veliko let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države.
Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kje naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred svojimi lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
Danes Katoliška cerkev zaznamuje praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v Duhovni misli razglablja o materinstvu. Duhovno misel bere Igor Velše.
Večina ljudi se zaveda, da imajo besede neverjetno moč. Toda izreči pravo besedo ni dovolj. V svetopisemskih Pregovorih lahko preberemo pomemben nasvet, povezan z našimi besedami: "Zlata jabolka v srebrnih koških so besede, izrečene o pravem času." (Pregovori 25,11) Napačne besede ob napačnem času nam jemljejo pogum. Napačne besede ob pravem času nas jezijo. Prave besede ob napačnem času nas zmedejo. Prave besede ob pravem času pa nas spodbujajo. Včasih je najboljša stvar, ki jo lahko naredimo za nekoga, ta, da molčimo. Ko smo v skušnjavi, da damo nasvet, ki ga nihče ne želi, da rečemo "saj sem ti rekel, da bo tako" ali da javno izpostavimo napako, je najbolje, da se ugriznemo v jezik. Toda ko je čas, da spregovorimo, kako lahko izrečemo pravo besedo ob pravem času? V eni od zadnjih ofenziv druge svetovne vojne je general Dwight Eisenhower med obhodom v bližini reke Ren srečal vojaka, ki je bil videti malodušen. "Kako se počutiš, sin?" ga je vprašal. Mladenič mu je odvrnil: "General, zelo sem napet in nemiren." "No, če pa je tako," je rekel Eisenhover, "potem sva dober par, saj sem tudi jaz napet in nemiren. Če bova hodila skupaj, bova drug drugemu dobra družba." Prva ključna stvar za to, da izrečemo pravo besedo ob pravem času, je ta, da smo pozorni na okoliščine. Če se lahko naučimo biti dovzetni za dogajanje okrog nas, okoliščine, v katerih je človek, s katerim govorimo, smo na najboljši poti, da izrečemo pravo besedo ob pravem času. Ni pa pomembno le kaj rečemo in kdaj to naredimo: prav tako pomembno je, kako nekaj rečemo. Ljudje prepoznamo razliko med praznimi besedami in besedami, ki prihajajo iz srca; besedami, ki so izrečene samo zato, ker je to prav, in besedami, ki resnično izražajo naše misli in občutke. Prave besede ob pravem času lahko naredijo veliko več kot pa le dajo dober občutek človeku, ki so mu namenjene. Takšne besede lahko imajo vpliv, ki je pozitiven in trajen. Slikar Benjamin West je kot otrok rad risal. Ko je nekega dne znova uporabil svoje barve, čopiče in drugo opremo, je pri tem ustvaril tudi precejšen nered v sobi. Zavedal se je, da se bo njegova mama kmalu vrnila domov, zato si je obupno prizadeval vse pospraviti in očistiti. Toda ni mu uspelo. Ko je mama vstopila v sobo, je pričakoval najhujše. Toda takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Mama je vzela v roke njegovo sliko, jo pogledala in rekla: "Kako čudovita slika tvoje sestre." Nato ga je poljubila na lice in odšla. West pravi, da je s tem poljubom in temi besedami postal slikar. Ne poznam okoliščin, v katerih ste odraščali. Morda ste imeli starše, ki so razumeli moč spodbude. Morda pa v vašem življenju ni bilo in ni nikogar, ki bi spregovoril pravo besedo ob pravem času. Toda ne glede na to, ali ste bili deležni takšni besed ali ne, jih lahko zdaj podarite naprej. Poiščite priložnosti, ko lahko druge spodbudite s svojimi besedami. Morda bo prav to spremenilo njihovo življenje na bolje.
Tudi letos prihaja sv. Miklavž in prinaša darila. A ne samo otrokom, temveč tudi odraslim. Marsikaj nam bo prinesel. Vprašanje je samo, ali bomo te darove znali videti in sprejeti. V teh adventnih dneh se lahko zavemo, da smo bili že marsikdaj v življenju obdarjeni. Pa ne samo s to ali ono stvarjo, temveč da je vse naše življenje en sam velik dar. Kaj sem naredil za to, da sem ta trenutek živ in zdrav? Imam za to morda kakšne zasluge? Prav nobene. Čisti dar je, da sem ta trenutek tukaj, kjer sem. Lahko me tudi ne bi bilo. Ali pa kaj sem storil, da sem srečal svojega sozakonca, življenjskega sopotnika ali zaupnega prijatelja? Spet lahko rečem, da nič. Kajti to, da sem ga srečal, ni bilo v moji moči. Srečanja nisem povzročil sam s svojimi močmi in prizadevanji, ampak mi je bilo podarjeno. Kot čisti, nezaslužen in zastonjski dar. Ali si lahko štejem kakšno zaslugo za to, da sem našel svoje mesto pod soncem, službo, kjer bolj ali manj z veseljem opravljam svoje delo? Res je, da sem poslal kar nekaj prijav za različna delovna mesta, a na končni potek dogodkov vendarle nisem mogel vplivati, in pristal sem tam, kjer je zame najbolje. Če se zamislim, se ne bom mogel načuditi, kako čudovito se je vse skupaj odvilo. Spet se zavem nedoumljive presežnosti daru. In končno vprašanje po daru vseh darov. Bliža se božič in advent je priprava na ta veliki praznik. Toda kaj pravzaprav praznujemo? Bog se je učlovečil in postal človek, da bi nas odrešil in nam dal svoje življenje, ki se tudi s smrtjo ne bo končalo. Ali sem kaj naredil za to, da se je to zgodilo? Ali imam za to, da sem v Kristusu deležen sinovskega življenja, ki več ne mine, kakšno zaslugo? Že samo vprašanje zveni predrzno, a je zastavljeno zato, da se zavem brezdanje presežnosti daru, ki nam je dan v učlovečenem Božjem Sinu. Nobene zasluge za to nimam, in je nikoli ne bom imel. Bog sam je tako sklenil v svoji nezaslišani svobodi in ljubezni. Obdaril me je s Seboj in s svojim Božjim življenjem. Zato so besede, ki jih Jezus pove Samarijanki, namenjene vsem nam: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode« (Jn 4,10).
Danes, ko se še posebno najmlajši veselijo Miklavževega obdarovanja, prižigamo na adventnem vencu drugo svečo. Medtem so naši kraji, še zlasti prestolnica, že močno odeti v praznično okrasje lučk, ki ustvarjajo nežno in romantično ozračje po ulicah, seveda ob vseh stojnicah s svojo vabljivo ponudbo. Napočil je namreč veseli december, v katerem se pripravljamo na prihajajoče praznike. Oziroma, bolje rečeno, praznujemo že kar ves mesec. Bum svetlobe, ki je prevzel mesto in blišč izložb, ki nas vabijo k zapravljanju za naše najdražje. Kljub vsej prijetnosti si moramo nazadnje priznati, da za nas, kristjane, to ni in ne more biti resnična priprava na praznik Jezusovega rojstva, rojstva luči. Vsa ta praznična razsvetljava v resnici govori samo o enem: o hrepenenju po svetlobi, po luči. Kako torej, da se ob toliko lučkah nazadnje zgodi, da na sam praznik božiča ali pa pozneje ob novem letu, marsikoga zavije tema? Včasih žal tako močno, da si celo vzame življenje. Zdi se, kot da se svetloba veselega decembra nazadnje prelije v temo in stisko. Kot da se vsa pričakovanja o praznovanju božiča, ob katerem si predstavljamo, da se bomo morali imeti čudovito in bomo tudi notranje nekaj doživeli in bili izpolnjeni, naenkrat sesujejo. Pot Cerkve gre v drugačni smeri. Kristjani se na božič ne pripravljamo v hrupu in blišču veselega decembra, ampak smo v adventu, pričakovanju Kristusovega rojstva. Adventni venec s postopnim prižiganjem sveč tako na simbolni ravni kaže na odpiranje naše notranje teme, bolečine in stiske Bogu; ko ga vabim, naj razsvetli temine mojega srca, naj ponovno prižge luč upanja v moji duši, ki je tako močno obremenjena od naporov in bolečin življenja. K temu, postopnemu in poglobljenemu odpiranju Bogu, nas vabi tudi božja beseda: »Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze; vsaka dolina naj se izpolni in vsak hrib in grič naj se zniža; in kar je krivo, naj bo ravno, in kar je hrapavo, postani gladka pot; in vse človeštvo bo videlo božje zveličanje.« Toda, na prihod tega zveličanja, tega odrešenja, ki ga pooseblja ravno praznik božiča, se moram pripraviti. Ne v bežanju pred samim seboj in omamljanju s sojem umetne luči ter druge komerciale, ampak z notranjo poglobitvijo, s srečanjem s seboj in svojo bolečino, ki jo postopno odpiram Bogu in mu pustim, da začne zdraviti rane mojega srca. Samo po tej poti notranje priprave bo lahko božič res doživet kot praznik odrešenja, kot praznik rojstva luči, ki je Jezus Kristus, ki razsvetljuje temine naših src.
Molitev je dihanje duše in brez nje smo v svoji notranjosti suhi in nerodovitni kot puščava. Kako in kaj molimo? Navadno imamo v srcu skrite molitve, ki smo se jih naučili na pamet že kot otroci od staršev, dedkov in babic ali pa pri verouku. Če hodimo k maši, tudi mašno besedilo ostane neizbrisno vtisnjeno v naše srce. Vprašanje pa je, koliko verjamemo v to, kar izgovarjamo v svojih molitvah. Na primer v očenašu, tej osnovni molitvi, ki naj bi jo naj poznali vsi. Ali res verjamemo, da je naš oče Bog? Kajti če res verjamemo, ko govorimo Oče naš, potem so vsi ljudje naši bratje in sestre! Vsi – ne glede na barvo kože, jezik, spol, bančni račun ali vero! V očenašu me posebno gane prošnja: Pridi k nam, Tvoje kraljestvo! Božje kraljestvo naj pride k nam, kajti mi smo slabotni in grešni in težko se vzpenjamo, da bi šli v duhovne višave in se dotaknili Božjega prestola. Zato pa Božje kraljestvo prihaja k nam! Najbolj po daritvi svete maše, ko se po sveti hostiji sam Gospod dotakne naše duše in našega telesa, pa tudi po vseh dejanjih ljubezni in sočutja, ki smo jih deležni od svojih dragih ali tudi od preostalih ljudi. Če verjameš v to, da je Bog tvoj oče, potem ne moreš nikoli obupati! Tudi če bi te vsi zapustili, bi vendarle ostal zapisan v Božji dlani kot njegov ljubljeni otrok, ki ga ima Bog tako rad, da je dal svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje! In če veruješ, da je Bog tvoj oče, potem si tudi ti sam kraljevič ali kraljična, čeprav oblečen v krhko posodo človeškega telesa! Pri molitvi torej ni toliko pomembno, ali molimo v prekrasni cerkvi ali v svoji razmetani izbici, ampak da verjamemo v to, kar izgovarjamo. Potem nam molitev daje moč in greje srce.
December je zadnji mesec. Mislim: zadnji v letu. Čeprav je lahko za marsikoga zadnji sploh. A to lastnost imajo čisto vsi meseci v letu. Vsi dnevi v letu, pravzaprav. Vsaka ura je lahko zadnja, ker »ne vemo ne dneva ne ure« (Mt 25, 13). In morda se prav v tem skriva razlog za decembrsko veseljačenje: v strahu, da se bliža konec; da zadnjič počnemo, kar koli že počnemo; da se zadnjič družimo, s komer koli se že družimo; da zadnjič pijemo, jemo, plešemo, gledamo, dihamo, ljubimo; da bo konec, mi pa še nismo doživeli, dosegli in postorili tega ali onega, nismo še opravili tega ali onega, nismo še popravili tega ali onega … December je zadnji mesec. Mesec, ko se potegne črta in naredi izračun. Ko urejamo in usklajujemo podatke, da bodo naše bilance in naše statistike urejene. December je mesec, ko najemamo kredite, da odplačamo, pokrijemo in skrijemo še neodplačane dolgove. December je mesec, ki nam da misliti. Zato se opijanjamo, da pozabimo. In ne mislimo. December je mesec, ki nas razgali. Zato se še lepše oblečemo. December je mesec, ko se počutimo sami v svojem strahu. In osamljeni. Zato se toliko družimo. December je mesec, ko se oglasi vest. Zato toliko kričimo in pôjemo. Da bi preglasili vest. In strah. December je mesec, ko se slepimo in si zatiskamo oči pred resnico. Zato prižgemo čim več luči. Da sploh kaj vidimo. In da ne bi videli lastne teme. A na koncu decembra, na koncu zadnjega meseca, na koncu leta … kot tudi na koncu življenja in na koncu koncev … ni konec. In ni konca. Ni smrti in pozabe. Je Rojstvo in Večni spomin. Ni le »koledarski« nov krog, ampak resničen nov začetek. Vsaj mi, krščeni in birmani, bi se morali tega zavedati! Decembra se spominjamo trenutka v zgodovini, ko se je Stvarnik spustil med stvari! Ko je Vsemogočni postal nemočen. Ko je Bog postal človek! Ko se je Večni podvrgel času. In prostoru. December je zadnji mesec in skrajni čas, da se zavemo, da je Novorojeni že zdavnaj uravnal bilance in statistike, odplačal kredite in raztrgal zadolžnico. December je zadnji mesec in skrajni čas, da spoznamo, da je Novorojeni izvir žive vode, ki resda omami, a ne upijani, in da ni lepšega oblačila kot obleči Kristusa. December je zadnji mesec in skrajni čas, da odpremo oči in se prepustimo Novorojenemu, ki je Luč. … Resnična Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (Jn 1, 9) In nikoli več ne bomo ne sami ne osamljeni. In nikoli več nas ne bo strah ne Boga ne ljudi. Ne decembra. In nikoli več ne bomo rekli, da je konec.
Avtor današnje ponovljene Duhovne misli arabist in islamolog dr. Raid Al Daghistani razmišlja o eksistenci in kontemplaciji. Gre za kontemplacijo nad stvarstvom, ki je navzoča v delih islamskih mistikov.
Ob izgubi svojega najbližjega, svojega ljubljenega, potrka k tebi praznina. V družini te podpirajo otroci, vnuki, tudi ti jih. A neke vrste puščava se razteza okrog tebe in v tebi. Tako se zazdi. Ljudje se trudijo, da bi pomagali. Na stotine načinov, a kot da ne morejo do tebe. V nekem delu zavesti se avtomatično pojavi hvaležnost, ker je toliko pozornosti, prijaznosti, poskusov pomagati. Pa nekako ostajaš v samotnih, praznih širjavah. Oziraš se za tišino, prosiš za mir, ko lahko tišina govori, ko vanjo stopajo spomini, ki z vso močjo, neustavljivo silijo v tvojo bolečino. Pride mi na misel, da imam tam v zgornjih delih omare albume. Res je tudi množica fotografij na računalniku, a mi v zdajšnjem počutju računalnik nekako ne ustreza. Le za nujne, neodložljive stike. Albumi. Pred menoj so. Vem, da bo v vsakem od njih zgodba, da bodo močni spomini. Me bodo na novo boleli? Previdno si jih želim priklicati v sedanjost. Zavedam se, da so povezani z njim, ki je odšel tja v nebeško prostranost. Vem pa tudi, da ta prostranost sega na neki nov način, še ne dobro udomačen, v moj zdajšnji svet. Tudi najini spomini so vpisani v ta mozaik večnosti. Odpiram strani. Na nekaterih so čudoviti posnetki, v katerih sva velikokrat skupaj, nasmejana ali ožarjena s presunljivo svetlobo zahajajočega sonca, ali pred kakšno znamenitostjo, v družbi z domačini iz daljnih dežel, v mirnem okolju, srečna, v družbi z vnuki, doma ob praznovanju, ali v akcijski drži, na vrtu, na sprehodih, pohodih s prijatelji, v planinah, na olimpijski tribuni s slovenskimi zastavami, v podmornici, deževnem pragozdu. Sama sebe zaslišim, kako se smejem. Kar zdrznem se. Kot bi naredila prekršek. Nimam pravice do veselja. Pridem do tja, kjer sva v družbi prijateljev. Koliko lepega smo doživeli, kako smo desetletja gradili močno prijateljstvo, ga oblikovali tudi z zaupanjem ob svojih padcih, uspehih in neuspehih, osebni in skupni rasti. Dragoceno je in ni minilo, me prešine. Za prijatelje si je treba čas vzet', je naša skupna pesem. Nekje ob globeli praznine zaznavam sence prijaznih, prijateljskih podob, ki ljubeče ponujajo roko. Vabijo, da zlezeš ven. Ne vedo, da ne moreš. V tišini se kdaj zasliši Božji glas, ki vabi, da se samo premakneš, narediš korak. Prijatelji mislijo dobro. Zelo počasi zmorem. Zdaj še ne z vsemi. Hvaležna sem zanje, za vse, počasi se bom vrnila. Tu sem, Gospod, tu sem in si želim slišati, kaj Ti hočeš, kaj je zdaj moje poslanstvo. Ljudje lahko pričakujejo drugače, a tudi če me ne razumejo, tudi če me težko čakajo, se v svoji "razcapanosti", ranjenosti želim še malo zadržati v puščavi. Samo s teboj, Gospod. Da se očistim, da izbrskam iz prašne zmede bistvo. Ne morem kupiti Njegovega obiska, ne morem ga prisiliti, po moji umeščenosti v tok življenja. Pride, na svoj način. Le zaupati je treba Vanj. Zaupam v ljubezen bližnjih, čudovite prijateljske odnose, zanje si je treba vzeti čas. Po njih mi govoriš. In moj ljubi bo vedno prisoten, na nov način nas bo spremljal in nas podpiral. Zaupam v Ljubezen.
Moja vsakodnevna pot v službo in iz nje, ko izstopim iz avtobusa, vodi po isti poti. Le sto ali nekaj metrov več, za katere bi človek lahko hitro pomislil, da so postali že rutina. Da je že vsak moj korak tehnično dovršen in časovno izmerjen. In da se na tej kratki pešpoti ne more zgoditi prav nič, kar bi zmotilo mogoče že nekoliko naveličano in zdolgočaseno pot v službo in iz nje. Moji odhodi in prihodi niso odmerjeni točno na minut. A vendar se nekako gibljejo v tistih jutranjih urah, ko ljubljanske ulice ponovno oživijo. Sem pa tja svojo pot podaljšam še do tržnice, pozdravim branjevko in na vogalu Tromostovja pokimam Rudiju. Rudi za razliko od mene ubere svojo dolgo pot iz manjše dolenjske vasi v nečloveških jutranjih urah. Nemalokrat se povzpnem tudi po frančiškanskih stopnicah in vstopim v cerkev. Kako pomenljivo. Z okna moje delovne sobe lahko vidim enega izmed dveh frančiškanskih zvonikov. In če moje misli niso preobtežene s težo lastnega dne, slišim tudi zvonjenje. Zvonjenje, ki me opominja, vabi in po potrebi lahko tudi zbudi, če bi se zgodilo, da bi na delovnem mestu nehote zakinkala. Nato hitim še s pozdravljanjem in kratkim klepetom mojih uličnih sosedov, ki so uspeli preživeti v svojem poslu. Nekaterim manjka samo še leto dni do upokojitve, nekateri se upokojitve bojijo, drugi pa računamo, koliko let bomo morali še hoditi v službo. Včasih grem na jutranjo kavo ali pa popoldanski čaj v bližnjo kavarno, kjer me že deset let postreže vedno nasmejani natakar. Na videz brezbrižno jutro ali pa pozno popoldne tako postane moja molitev. Vanjo vpletem ljudi, ki jih mimobežno srečujem že deset let. Za večino od njih niti ne vem, kako jim je ime. Današnje jutro sem bila nekoliko zgodnejša. Vrata bližnje cvetličarne so še zaprta. Tako sem znanki z ulice samo pomahala v pozdrav. Včasih mi gospa podari cvet in po materinsko poduči, kako naj ga negujem. Moje osebne jutranje molitve je konec. Odklenem službena vrata. Za njimi nismo več samo znanci z ulice, brez imen … A vseeno je kdaj naša skupna molitev razglašena in neosebna.
Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina.
Že od nekdaj je človek rad zrl v nebo in pričakoval ta ali oni utrinek, in ko se mu je pokazal, se je ob njem nasmejal. Pomenil mu je srečo ali vsaj presenečenje, ki ga čaka. Podobno je hodil skozi gozd in pričakoval, da bo okoli sebe uzrl kakšen sadež, ki bo pomagal preživeti njega in njegovo družino. Zagotovo je poprej pričakoval, da se bo kakšno dekle ozrlo nanj in bo imel ob sebi družico, ki ga bo spremljala, ko bo iskal primeren kraj za nastanitev. Toda najlepše pričakovanje je bilo, ko je čakal, da se mu bo rodil otrok. To je pomenilo, da mu je prek otrok zagotovoljen jutrišnji dan, tudi takrat, ko njega samega ne bo več med živimi, bo prek sina vstopal v prihodnji čas. Da, človek je že od vsega svojega začetka bitje pričakovanj. V tem pričakovanju ga je seveda tudi strah, kaj bo prinesel jutrišnje dan. Toda to stisko pričakovanja miri zaupanje v božanstvo, ki ga spremlja, varuje in mu obljublja, da ga bo obiskalo na poseben način. V obzorju globin človeške duše tudi prerok Izaija zagotavlja svojemu ljudstvu, da se dobri Bog ne kesa svojih obljub in da jih bo zagotovo izpolnil. Takoj na popade radovednost: za kakšne obljube pa je šlo? Kaj neki posebnega je izvoljeno ljudstvo pričakovalo od svojega Boga? Pravzaprav smo presenečeni, da za nas nič posebnega, obljublja jim poštenega človeka, tistega, ki bo v Izraelu vzpostavil pravičnost. Ampak kraljestvo poštenja res ni nič posebnega? Če pomislimo na vsa oboroževalna tekmovanja, na ugonabljanje oceanov, na vedno večjo stisko tretjega sveta, na naraščajočo grobnico prebežnikov, ki s imenuje Sredozemsko morje, vidimo, da je takšna pravična dežela dobesedno »kraj, ki ga ni«, se pravi u-topija. Pa vendar Kristus, nadaljuje napoved svojega predhodnika profeta Izaije in pravi, da vse te preizkušnje, stran poti in tudi zlo, ki se bo še pojavljalo, nikoli ne bo moglo izničiti vere in ljubezni, ki jo on prinaša. Zato nas opogumlja in pravi: zravnajte se in dvignite svoje glave, vaše odrešenje se približuje«. Apostol Pavel je še bolj zgovoren in zatrjuje, da tam, kjer se pomnoži zlo, se je poveča tudi milost ljubezni. Zato je adventi čas, trenutek, ko se nam bo razkril sam Bog. In kako se bo njegova ljubezen sklonila k nam? Da bi jo videli, ni več potrebno zreti v nebo, ampak pogledati okoli sebe. Opazili bomo otroke in ko bo vsak naš otrok postal naš »kralj«, ki ga varujemo, bomo prek njegovega smehljaja razumeli, da Bog vendar prihaja k nam, saj je vsak otrok Božje bitje, ki prinaša presenečenje in upanje jutrišnjega dne.
Spominjam se poljudnoznanstvene oddaje, ki je prikazovala življenje žiraf. Morda niste vedeli, a žirafe porodijo svoje mladiče stoje. In tako je prva stvar, ki jo novorojena žirafa doživi, trimetrski padec na trda tla. Malo drugače od našega jutranjega postavljanja na noge, kaj ne? Čeprav se nam kdaj zjutraj zdi, kot da smo zares padli v nov dan s treh metrov višine. Še vedno nekoliko zbegan žirafji mladič se poskuša postaviti na noge, a pri tem se njegova mama obnaša milo rečeno čudno. Svojega mladiča namreč nežno brcne v zanjo plat, kar ga seveda spet vrže po tleh. Verjetno še bolj zmeden žirafji mladič se znova poskuša spraviti pokonci, a kaj ko ga že naslednja nežna brca spet spravi na tla. Ves proces se še nekajkrat ponovi, dokler ni novorojeni žirafji mladič že preveč izmučen, da bi se postavil nazaj na noge. Tedaj ga mama žirafa še enkrat nežno brcne in ga tako prisili, da vstane. Od tedaj naprej svojega mladiča nikoli več ne porine na tla. Zakaj ta neobičajen in na videz prav nič materinski prizor? Razlaga je preprosta: da bi mladič preživel napade plenilcev, mora biti prva lekcija, ki se je nauči v življenju, kako se hitro spraviti na noge. Tako materina navidezna krutost ni več tako kruta. V naših življenjih nas marsikaj spravi ob tla in kdaj potrebujemo kar nekaj časa in moči, da se spet postavimo nazaj na noge. Stati na svojih nogah je znamenje, da želimo živeti življenje v polnosti in da smo pripravljeni na življenjske izzive. Ti bodo tudi danes prišli v takšni ali drugačni obliki – in morda nas bodo tako kot žirafjega mladiča pritisnili ob tla. Ampak lekcija, ki se je mora žirafji mladič hitro naučiti, da ne postane obrok plenilcev je, kako se čim prej pobrati na noge. Materini sunki in nežne brce so mladiču 'hitri tečaj' življenja. Takšne brce – v zadnje tri črke – kdaj potrebujemo tudi mi, da se nam okrepijo klecava kolena. Lahko pa smo po potrebi kdaj tudi nežne žirafje brce tudi drug drugemu, da si pomagamo postaviti na noge, obstati in iti naprej – novim življenjskim izzivom naproti.
Evangelist Marko je zapisal neobičajno okoliščino, ko so se Jezusovi učenci znašli v viharju na jezeru, ker jih je Jezus vabil v pustolovščino vere. Medtem ko so se oni kot izkušeni ribiči bojevali za življenje, je Jezus mirno spal na krmi. Vsi smo v čolnu sredi viharjev življenja, globoko verni, vendar prestrašeni. Neki mornar je med vojno svojim domačim v pismu napisal: »Če boste slišali, da sem v bitki padel, ne jokajte. Spomnite se, da je celo ocean, v katerega bi potonil, samo luža v roki mojega Boga Odrešenika. Jezus, ki je na krmi spal, je bil videti kot nebogljen popotnik. Kako malo so učenci dojeli! V njihovem čolnu je bil pravzaprav stvarnik in upravljavec morja in zemlje. Noben vihar ne more potopiti čolna, v katerem počiva gospodar vesolja. Vse se pokori njegovi besedi, samo človek ne. Priznam, da v viharju težko popolnoma zaupam Bogu, ker se mi zdi, da Odrešenik spi. Njegovo spanje je lahko slikovit prizor, moje uspavanje vere ali pa nauk, da moram biti v viharju tako miren tudi jaz. Bog me težav lahko obvaruje, ali pa da moč, da jih prenesem. Učenci so bili namreč na cilju že takrat, ko so ga sprejeli v čoln. Čoln našega življenja ni udobna, luksuzna potniška ladja – križarka, ampak je čoln za reševanje. Kajti kjer ni viharjev, ni nevarnosti. Kjer ni nevarnosti, ni strahu, kjer ni strahu, ni testiranja, kjer ni testiranja, ni učenja, kjer ni učenja, ni duhovne rasti, kjer ni duhovne rasti, ni vere. Vsak kristjan potrebuje tri reči: božjo besedo, molitev in preizkušnje. Božja beseda in molitev nas božata, preizkušnja pa nas utrdi. Veste, znani vojščaki ne postanejo veliki v vojašnici, ampak na bojišču. Neki človek je nenehno živel s težo strahu. Ko je taval po pašnikih, zatopljen v svoje črne slutnje, je srečal veselega pastirja, ki je imel zaupanje v Boga. Popotnik mu je priznal, da mu to manjka. Pastirja je vprašal, ali je mogoče, da Bog v množici ljudi ljubi tudi njega. Pastir mu je pokazal svojo vasico v dolini. »Ali vidiš vsako hišo posebej in tudi okna vsake hiše?« Popotnik mu je pritrdil. Potem je pastir nadaljeval: »Ne obupaj. Sonce je eno samo, pa vendar obsije vsako okno v naši vasici, tudi najmanjše in najbolj skrito. Morda si otožen zato, ker je tvoje okno zaprto. Odpri vsa polkna in te ne bo več strah.
Imeti, imeti je že zgodnja človekova potreba. Kaj vse hoče imeti otrok. Marsikateri tudi vse dobi. Zasut je z igračami in oblačili, z odraščanjem pa pričakovanja po imeti ne pojenjajo. Mobiteli in druge privlačne lažne potrebe obsedejo že prav majhne šolarje. Menda jih v šoli ne smejo uporabljati, a pomembno zanje je, da jih imajo. Sicer bi tudi po mnenju staršev veljali za zaostale, revne, neprilagojene in posledično čustveno prizadete. Za božjo voljo, tega pa ne! Kako zelo podlegamo okoliščinam in kako hitro odmislimo področja duhá. Sicer nikomur ne pride na misel, da bi dojenčka hranil s pikantnim paprikašem in malčkom in šolarčkom tudi ne ponuja ostrega noža. Zdravila za otroke so opremljena s posebnimi navodili in njihova vsebnost jim je prilagojena. Niti s kamilicami jih ni varno predozirati. Toda cepetavec hoče, in ko dobi, pričakuje nadaljevanje. Kako hitro mu podležemo! Na drugi strani pa toliko spodbud po: biti. Razlage in dokazi, da je pomembneje biti kot imeti. Ko jih poslušamo, smo ali ZA ali PROTI. Proti, če se mi zdi vse razen uživanja v uživanju imetja brez zveze. Če bi hotel kaj plemenitega biti, bi se moral marsičemu odreči. V napredni družbi pa ja ne bom obračal kolesa nazaj v zaostalost. Mar bi bil boljši človek, če bi spal na slami namesto na ležišču prestižne znamke? Kaj pravzaprav pomeni ta "biti"? Saj vem, da sem in da bivam. V predalu imam jedilni pribor, a ga ne smem imeti? Menim, da lahko lesenega, plastičnega, kovinskega ali pa zlatega. In prav ob njem izdam svojo bit, svoje notranje jedro. Ob zavedanju presežnega pomena bivanja, bi ne maral jesti z zlato žlico, vedoč, da mi meče v goltanec milijone podhranjenih ljudi. Pomen med imeti in biti mi mora postati čim prej jasen. Malo pozno je takrat, ko korak že omahuje. Takrat so tudi možgani že bolj otopeli. Ni druge poti do biti kot takoj stopiti na malce bolj raskavo pot in se utrditi v hoji. Modri vzgojitelji in starši znajo, zmorejo in seveda hočejo otroka voditi po njej. Pa mu na primer željo po mobitelu kot osebni lastnini uresničijo šele tam v 4., 5. razredu. Učitelj pa sploh ne opazi, da bi bilo prej z njim kaj narobe. Ni moglo biti, ker mobitelska izkušnja zanj ni bila edina družinska vzgojno-posestniška vaja. S kakšno žlico jemo?
Rimski govornik, politik in filozof Ciceron je precej svojih besedil oblikoval kot premisleke o temeljnih življenjskih vprašanjih. V Pomenkih v Tuskulu se je tako spraševal o življenju po smrti ter s tem povezanim vprašanjem o dobrem življenju. »Kakšen je pravilni način življenja?« se sprašuje, »Po katerih načelih naj se ravnamo? Kako bomo dobri ljudje in dobri državljani?« Sam je namreč kot zaveden patriot verjel, da mora posameznik gledati tudi na skupno dobro, na dobro države in ne zgolj na lastno korist. V Pomenkih pa tudi v drugih delih je zato trdil, da bi si moral vsakdo prizadevati za udejanjenje vrline in za skrb za državo. Pri tem se ne bi smel osredotočati na dolžino, temveč na kakovost življenja: čeprav smrt »vsakodnevno grozi v negotovih pripetljajih in zaradi kratkega življenja nikdar ne more biti daleč«, modrega moža strah pred njo ne bi smel odvrniti od tega, da ne bi vselej pomagal državi in deloval v korist sodržavljanov. Kajti modrec se zaveda, da je »potomstvo, ki ga sicer ne bo uspel videti, tudi njegova stvar.« Njegovo delovanje bi morala potemtakem po eni strani usmerjati skrb za prihodnje rodove, po drugi strani pa želja, da bi tudi sam utelesil vrlino. Tako bi se lahko izkazal za najboljšega na vseh področjih: za najboljšega moža, politika, državljana in nasploh najboljšega človeka. Ciceron večkrat poudari, naj se človek loteva podvigov iz želje po vrlini in ne po slavi: če bo hlepel zgolj po slavi, se bo odvrnil od vrline in zašel na kriva pota, to pa mu ne bo prineslo prave sreče v življenju. Nasprotno pa prav življenje v skladu z vrlino in udejanjanje te vrline v vsakdanu vodi do resnične blaženosti. Medtem ko vrlina ne sledi želji po slavi, pa želji po vrlini »nujno sledi tudi slava, čeprav si ne prizadevaš zanjo,« zatrjuje Ciceron. Lahko se sicer zgodi, da dobremu človeku za njegovo dobroto in vrlino ni poplačano že v njegovem zemeljskem življenju, nedvomno pa bo nagrade deležen po smrti, ko bo užival v božanski blaženosti.
V človekovem srcu se vedno na novo pojavljajo lepe melodije. Le od kod so prišle vanj? Lahko rečemo, da je človek zapel, še predno je spregovoril, kajti znal je prisluhniti melodijam neba. Slišal je za ptice, ki so od nekdaj žvrgolele, in človek je v njih zaznal nekaj več kot ritmični zvok ali zanimive glasove. Začel je uživati ob ptičjem petju, ga oponašati in tudi sam je zažvrgolel. In tudi ko je postal zelo zgovoren in razvil dar pripovedništva, se je še vedno rad zatekel k petju. Kadar je beseda pospremljena z melodijo, pridobi novo moč, še neznan polet, saj nam globlje razkrije pomen samih besed. Zdaj razumemo, zakaj ob izrazu globokih čustev človek znova potrebuje ne samo navadne besede, ampak tudi pesem. Pomislimo, naši najbolj veseli trenutki, pa tudi najbolj žalostni so pospremljeni s pesmijo. Prepevamo in zaplešemo ob svadbi, otožno zapojemo na pogrebih, zajuckamo od veselja, ko se nam je rodil otrok, ob visokih obletnicah dvignemo kozarce, a ne brez petja. Pravijo, da k najglobljim čustvom spadajo tudi religiozna razpoloženja. Kako izraziti najintimnejši svet, kako ga ubesediti, ko so pa besede tako šibke! Tudi za molitev potrebujemo pesmi, nujne so melodije srca, da bi izrazili tisto, kar je neizrekljivo, da bi povedali še več kot zmore sama beseda. Zato se je že zelo zgodaj razvilo tudi liturgično petje. Bogoslužne melodije želijo povedati več kot razposajena razigranost, izraziti želijo globinsko veselje, ki ga vsak nosi v sebi v obliki najlepših hrepenenj. Zato je pomembno, da so svetopisemska besedila tudi v odličnih slovenskih prevodih ohranila lepo melodiko slovenskega jezika. Hvaležni smo lahko našemu pesniku Simonu Gregorčiču, da je vnesel v svoje prevode bibličnih psalmov toliko melodičnih odtenkov. Zelo zanimivo je, da je današnja svetnica sv. Cecilja postala nebeška zaščitnica cerkvenih pevcev in glasbenikov zaradi njenega življenjepisca, ki pravi, da je kljub zvokom orgel slavila Boga. To se nam zdi malce paradoksalno, toda če pomislimo, da so bile v antiki orgle zelo bučne, kar nič melodične in so jih imeli za posvetni instrument, potem lahko občudujem Cecilijo, da je njeno srce prepevalo kljub nemogoči glasbeni spremljavi. In v tem je simbolika lepih pesmi in melodij: kljub hrupu sveta, kljub tragičnemu občutju življenja, vendar ne bodo utihnile melodije in lepota notranjega sveta. Srce se bo vedno odpiralo melodijam, ki prihajajo od zgoraj.
Ljudje vseh časov želijo svet popraviti, ker z njim, takšnim, kot je, niso zadovoljni. Želja, da bi svet izboljšali, je plemenita in tempirana bomba hkrati. Koalicijske sile so leta 2001 vdrle v Irak, da bi odstranile diktatorja Sadama Huseina in vzpostavile demokracijo. Papež Janez Pavel drugi je rotil Busha in Blaira, naj ne posegata na tuje ozemlje. Nista ga poslušala. Danes je Irak padla država, z uničeno družbo, daleč od vsake demokracije. Papež je vedel, da je boj proti terorizmu samo pretveza za dosego ekonomskih interesov, kot je ideal pravične družbe samo pretveza za nasilno revolucijo, po kateri zavlada prevratniška klika. Jezus se je od teh modelov distanciral. Na Pilatovo vprašanje, ali je res judovski kralj, kot beremo v današnjem evangeliju, je odgovoril pritrdilno, vendar z bistvenim dodatkom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta." Prav tega dodatka niso upoštevali številni krščanski vladarji, začenši s Konstantinom Velikim, ki je leta 312 pred bitko z Maksencijem, tekmecem za oblast, pri Milvijskem mostu blizu Rima na nebu zagledal križ, obsijan z napisom – V tem znamenju boš zmagal. Konstantin in za njim številni kralji in cesarji so celih 1400 let Kristusov križ preobračali v ideologijo, s katero so dajali legitimnost svoji tuzemski vladavini. Jezusov model reševanja padlega sveta, polnega krivic, tragedij in zmede v dušah ljudi, je v sprejetju križa: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj." Evangelij temelji na oznanilu, da nastane nekaj novega, boljšega in lepšega le tam, kjer se uresniči nova zapoved ljubezni do bližnjega. Če je kdo zares razumel človeško psiho, padli svet in z izvirnim grehom ranjeno človeško naravo ter dvoumnost človeških strasti, je bil to Dostojevski. O svojem izhodu iz prepleta dobrega in zla, je rekel tole: "O sebi vam lahko povem, da sem otrok stoletja, otrok nevere in dvoma, in to vse do zdaj in morda celo do pokrova na krsti. Kakšne muke mi je povzročalo in mi še zmeraj povzroča to hlepenje po veri, ki je v moji duši toliko močnejše, kolikor več je v meni argumentov proti njemu. In vendar mi Bog včasih podari minute, v katerih sem popolnoma miren. V teh minutah ljubim in zdi se mi, da me ljubijo drugi, in prav v takih minutah sem si izdelal simbol vere, v katerem mi je vse jasno in sveto. Ta simbol je zelo preprost: verujem, da ni ničesar, kar bi bilo lepše, globlje, bolj razumno, pogumno in popolno od Kristusa, in ne samo, da ni – z ljubosumno ljubeznijo si govorim –, da tudi ne more biti. Še več, če bi mi kdo dokazal, da je Kristus zunaj resnice, in bi bila resnica res zunaj Kristusa, bi raje ostal s Kristusom kot z resnico." Svoje občutje Boga in "sijoče osebnosti Kristusa", pravi Saraskina, raziskovalka Dostojevskega, je Dostojevski prinesel iz katorge, iz zapora v Sibiriji, kjer je vklenjen v klade preživel štiri leta. In kaj je počel v katorgi? Bral je evangelij, skoraj samo evangelij, saj je bil evangelij edina knjiga, ki je bila dovoljena v zaporu. Dobesedno pravi: "Samo tam, v ječi, v katorgi, sem živel zdravo, srečno življenje, tam sem spoznal samega sebe …. Tam sem spoznal Kristusa, spoznal sem tudi ruskega človeka in začutil, da sem tudi sam Rus. … Ne govorite mi, da ne poznam ljudstva! Poznam ga: od njega sem spet v svojo dušo sprejel Kristusa, ki sem ga spoznal že v hiši staršev kot otrok in ki bi ga kmalu izgubil, ko sem se preobrazil v 'evropskega liberalca'."
Budistična anekdota o odlašanju kot vrsti lenobe naj bi nas spodbudila k marljivosti, ki je ena izmed šestih popolnosti, ki predstavljajo bistvo budizma. Nekoč je živel tibetanski menih, ki se je spoprijateljil z neke vrste škratom, ki mu po tibetansko pravimo theurang. Theurangi so temačni, kosmati škrati, ki imajo samo eno nogo in radi kockajo. Pravijo, da če se želimo z njimi spoprijateljiti, moramo iti na sotočje treh rek, vreči kocke in reči: "Jaz sem zmagala, theurang je izgubil." To moramo ponavljati tako dolgo, dokler theurang ne zapade skušnjavi, se nam prikaže in iztegne roko, rekoč: "Ne! Nisem izgubil! Podaj mi kocke!" Takrat ga moramo zgrabiti za roko in mu dejati: "Ne bom te spustila, dokler ne postaneš moj prijatelj!" Tako se je tudi ta menih spoprijateljil s takim škratom. Živela sta skupaj v samostanu in theurang mu je prinašal, kar koli si je zaželel. Menih je srečno živel v razkošju. Čeprav je vedel, da bi moral meditirati, je s svojo prakso nenehno odlašal. Svojemu prijatelju je dejal: "Seveda sem zdaj zelo srečen, vendar moram meditirati, da se pripravim na smrt. Opozori me, ko boš videl, da se približujem smrti." Škrat je obljubil, da bo to storil. Leta so tekla in nekega dne je theurang omenil svojemu prijatelju: "Lama, ali si opazil, da ti lasje sivijo?" Menih mu je odvrnil: "Seveda imam sive lase, saj se staram!" Škrat si je mislil: "Vse je v redu. Lama me je razumel." Nekaj let pozneje mu je theurang dejal: "Lama, izpadajo ti zobje!" Menih mu je odgovoril: "Seveda mi izpadajo zobje, saj se staram." Škrat si je spet mislil: "Če lama to ve, potem je vse v redu." Nekega dne je theurang svojemu prijatelju naznanil, da bo naslednji dan umrl. Menih se je razjezil in ga okaral: "Zakaj mi nisi tega prej povedal? Prosil sem te, da me opozoriš!" Theurang mu je odvrnil: "Saj sem te velikokrat opozoril! Najprej sem ti povedal, da ti sivijo lasje, in ti si mi odgovoril, da se staraš. Mislil sem, da si razumel. Potem sem ti povedal, da ti izpadajo zobje, in spet si mi odvrnil, da veš. Velikokrat sem te opozoril." Tokrat je meniha resnično zaskrbelo, kaj bo z njim, toda kaj naj bi storil zdaj, ko mu je preostalo tako malo časa? Ta vrsta lenobe, ko stvari odlašamo, ker naj bi imeli še dovolj časa, je zahrbtna, saj naše zmotne predstave ustvarjajo lažen občutek varnosti. Čeprav vemo, da bomo morali vsi umreti, resnično verjamemo, da je to nekje daleč v prihodnosti in da nam bo uspelo dokončati vse, česar se lotimo. Zato vedno odlašamo s svojo duhovno prakso, ki nam lahko pomaga živeti srečno in izpolnjeno življenje. Pomembno je torej, da s svojo duhovno prakso, pa tudi drugimi dolžnostmi in nalogami, ki jih pred nas postavlja življenje, ne odlašamo, temveč da se jim marljivo posvetimo že danes.
Vas danes, drage poslušalke, dragi poslušalci, čaka kaj lepega, zanimivega, odgovornega? Če ste tako rano pritrdilno odgovorili, bo dan poln, hitro minil in večer bo prinesel zadovoljstvo. Tisti, ki ste le vstali in še to ne veste zakaj, razen to, da ne morete več spati, ste verjetno zastrigli z ušesi. Dan bo za vas tak, kot je bil včerajšnji in bo verjetno tudi jutrišnji. V svoji turobnosti se bo vlekel in na koncu, če bi vas vprašali, kako je bilo danes, bi le zavzdihnili, da nič posebnega, da tak kot vsak drugi dan. Vsi smo kdaj pa kdaj deležni tega zadnjega. Življenje se ujame v ustaljene kolesnice, dolgčas napolni naše življenje in nič več nas zjutraj ne vleče iz postelje. S tem se moramo spopadati in še dobro, da moramo v službo, šolo, na tako ali drugačno delo, poskrbeti za otroka, bolne, ostarele, skrbeti zase, saj nas to edino drži pokonci. Brez tega bi se zaprli vase, izgubili ves polet. Na srečo pridejo spet trenutki, ki nas prebudijo, potegnejo iz utečenosti in vlijejo nove moči. Kaj pa, če se nam to vleče, če se preveč navadimo na prekladanje iz dneva v dan, če nas zagrabi tisto obupno prepričanje, kako nam življenje ne more nič več dati, če smo siti vsega, vseh in še najbolj samega sebe, če se zapremo v svoj svet in nočemo iz njega? Kaj pa takrat? Ni lahko, gotovo je le eno, da bom zelo težko kaj spremenil, če ne bo v meni vsaj malo zaupanja. Francoski mislec J. J. Rousseau je zapisal, da zaupanje dvigne dušo. Brez zaupanja, brez temeljne vere vase in še bolj v koga drugega je težko najti kaj smiselnega v življenju. Poglejmo samo te današnje srečneže, ki z vsem nemirom čakajo, da bodo šli h komu na obisk. Brez zaupanja in vere, da bo to srečanje prineslo kaj lepega, se tega gotovo ne bi veselili. Že tako gremo prepogosto z bojaznijo, kako se bo vse skupaj razpletlo. A vseeno zvečer, ko pokličemo nazaj in se zahvalimo za lepe skupne trenutke, vemo, da je bilo to tisto, kar nas je zjutraj globok v duši spreletavalo, ko smo se odpravljali na obisk. Zaupanje je bilo potrjeno in zato se je še bolj utrdilo. Nismo samo verjeli v tega človeka, sedaj verjamemo tudi vase. Še bolj zaupam sebi, da sem vreden zaupanja. Želim vam v današnjem dnevu vsaj enega srečanja, ki bi nas utrdil v zaupanju, najprej v drugega in s tem tudi vase. Najprej moramo iti ven, začeti prvi korak, vsaj poklicati, da bo to hrepenenje po zaupanju našlo potrditev.
Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. Zadnje se potem deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) je v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja Abu Hamid al-Ghazali ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot prav z mističnim okušanjem (Rešitelj, str. 55), kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči le z učenjem in intelektualnim naporom, temveč samo z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija pomeni jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t.j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki temelji ravno na neposredni notranji izkušnji posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Kot je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, drugo eksistencialno-intuitivno. Neposredno mistično okušanje je, po Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ne pozna, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih, kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in značaj.
Neveljaven email naslov