Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007. Navdihnila jo je žametna revolucija na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni možnosti za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene. Ne gre za poceni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj popolnoma iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri bo, ko bo spet zapadel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, v katerih iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad. V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o tem, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti; treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo. Pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, treba jo je sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih; nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja. Pomlad pač ni uspeh, dosežen rezultat, sadovi – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je napor, samo to, da se spopadamo in soočamo s svojimi mejami, ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, saj so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo. To je pomlad: »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti)