Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007. Navdihnila jo je žametna revolucija na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni možnosti za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene.
Ne gre za poceni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj popolnoma iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri bo, ko bo spet zapadel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, v katerih iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad.
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male,
ki še verjejo vanje.
Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o tem, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti; treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo. Pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, treba jo je sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih; nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja.
Pomlad pač ni uspeh, dosežen rezultat, sadovi – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je napor, samo to, da se spopadamo in soočamo s svojimi mejami, ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, saj so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo. To je pomlad: »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti)
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007. Navdihnila jo je žametna revolucija na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni možnosti za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene.
Ne gre za poceni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj popolnoma iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri bo, ko bo spet zapadel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, v katerih iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad.
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male,
ki še verjejo vanje.
Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o tem, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti; treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo. Pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, treba jo je sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih; nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja.
Pomlad pač ni uspeh, dosežen rezultat, sadovi – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je napor, samo to, da se spopadamo in soočamo s svojimi mejami, ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, saj so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo. To je pomlad: »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti)
Srce, ki tehta, ni sposobno ljubiti. Hecno, mar ne, toda če odmislimo tržnico, mesnico, mešalec za beton in tekmovanja in se obrnemo k tistemu, kar je res pomembno v življenju, potem … Potem tisto, kar vržemo na tehtnico, nima teže. Kar merimo, je vedno premajhno. In premalo. Kar štejemo, ne šteje. In čemur postavimo ceno, nima vrednosti. Morda je Jezus prav zato dal le eno zapoved! Da bi nas obvaroval pred preštevanjem, ki vodi v računanje in preračunljivost in še naprej v tehtanje, merjenje in zamero. Kajti ene same reči ne šteješ. Še meriš in tehtaš je običajno ne, ker je nimaš s čim primerjati. Ena sama zapoved: ljubi. »Ljubi Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo! Ljubi bližnjega kakor samega sebe! Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!« In še tisto, kar radi preslišimo in neradi sprejmemo: »Ljubite svoje sovražnike!« Neki dober duhovnik mi je pred kratkim rekel, da se to, da sem kristjan, nekako mora poznati v mojem življenju. Mora! Kot se pozna, če sem športnik ali pesnik ali vegetarijanec. Da sem kristjan, se mora, če ne drugje, kazati vsaj v tem, kako vozim, kakšen voznik sem. Mora! »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro le tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. … Vi pa ljubíte svoje sovražnike. … In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6, 32-36) Bog je duhovit. Ko nas je ustvaril, nam je dal telo, kakršnega imamo. In le dveh delov telesa ne moremo videti brez tuje pomoči, brez pomoči ogledala: obraza in zadnje plati. Drugi, naši bližnji, nam držijo ogledalo. Drugi, naši bližnji, nam povejo, ali imamo obraz ali smo brezobrazni ter kolikšne in kakšne riti smo.
Na eno od najtežjih vprašanj, zakaj je lahko nekdo dober in v nekom drugem prevladuje zlo, sem odgovor, ki sem ga razumela in doumela, našla nedolgo tega. Boj dveh strani osebnosti poteka v vsakomer od nas. Zakaj se ne moremo ali ne znamo odločiti samo za dobro? Zakaj iz dneva v dan povzročamo zlo? »Kaj je človek? Kakšna korist je od njega? Kaj je njegovo dobro, kaj njegovo zlo?« (Sir 18,8) Odgovor vam bom, cenjeni poslušalci in poslušalke, skušala ponazoriti z zgodbo. »Nekoč davno je stari Čeroki svojemu vnuku povedal eno od življenjskih resnic. V biti vsakega človeka poteka bitka, kot borba med dvema volkovoma. En volk predstavlja zlo. Predstavlja bes, zavist, ljubosumje, pomilovanje, pohlep, aroganco, samopomilovanje, krivico, greh, srd, manjvrednost, laž, lažni ponos, egoizem … Drugi volk pa predstavlja dobro. Predstavlja tisto, kar daje užitek, mir, ljubezen, upanje, vedrino, ponižnost, ljubeznivost, iskrenost, darežljivost, resnico, sočutje in vero, je končal svojo zgodbo. Mali Indijanec se je za nekaj trenutkov zamislil. Vse svoje misli je usmeril v globino teh besed in potem je vprašal svojega deda: 'Kateri volk na koncu zmaga?'« In vi, kaj bi odgovorili malemu Indijancu? Odgovor starega Čerokija je bil: »Vedno zmaga tisti volk, ki ga hranimo.« Ruski pisatelj in dobitnik Nobelove nagrade za književnost Aleksander Solženicin je bil prepričan, da ločnica med dobrim in zlom teče skozi srce vsakega človeškega bitja. Skozi vsako človeško srce – in skozi vsa človeška srca. Skozi moje in vaše. Verjamem, da celo v srcih, preplavljenih z zlom, ostane majhen jezik dobrega. In tudi v najboljših srcih ostane neizkoreninjen kotiček zla. Do današnjega jutra še nihče ni v celoti pregnal zla s sveta, lahko pa se zlo skrči v vsaki osebi. Med dvema volkovoma v naši biti je le ozka meja, preko katere se iz oči v oči gledata zlo in dobro. Tako zlo kot dobro lahko prestopita mejo, dobro lahko izpodrine zlo, in zlo lahko izpodrine dobro. Oba volkova zaradi lakote tulita, in to, kar jim bomo vrgli v gobec, bosta oba pojedla enako hlastno, z velikim tekom. Le da se bosta po hranjenju obnašala različno. V naši naravi je, da smo pogosto nasilni, neuvidevni do sočloveka, da smo drug drugemu volk. V naši ovčji koži, ki je na otip mehka in topla, pa preži volk. Še več: lahko menjamo tudi dlako, a narave nikdar. Rešitev, ki nam jo ponuja stari Čeroki, je preprosta. Predvsem pa se bojte grabežljivih volkov. K vam lahko pridejo tudi v ovčjih oblačilih.
Da ne pozabiš, da ne gre iz spomina! Takih reči se kar nabere. Zapečateno prav na dnu zavesti. V nekem možganskem vozlu, v nekih celicah. \tPravimo za koga, da ima izreden spomin. Spomni se vseh podrobnosti, kdo drug, udeležen pri istem dogodku, pa komaj kaj. \tNekateri ljudje, da živijo samo v spominih. Postarani ljudje, osameli v življenju in še kdo. Toda v kakšnih spominih: sproščeno veselih ali ogrenelih? Najbrž je to odvisno od njihove narave, temperamenta. Melanholiki so že v mladosti nagnjeni k potrtosti. Večni jokavci tarnajo, čeprav jih fizično nič ne boli. Najbrž se jim trdno vtisnejo v spomin predvsem neljubi dogodki. Življenje jim jih pa dodaja še zato, ker se ga ne zmorejo in ne znajo zares veseliti. \tKako daleč seže komu njegov spomin? Tudi tja do drugega leta starosti. A ni rečeno, da mu bo služil vse življenje s tako natančnostjo. Vsi poznamo črne luknje v spominu. Izbrisano za vekomaj. Kot da pri tistem in takem in takrat nismo obstajali. In obledeli spomin, ki ni več natančen. \tKaj kdo posebej neguje kot spomin? Ni kataloga na svetu, v katerem bi bilo to zapisano. Dogodki v otroštvu so, pravijo strokovnjaki, zelo pomembni. Komur se takrat zgodi kaj hudega, ga utegne pomembno zaznamovati. Komur je sijalo samo sončece, ga pa kaka poznejša ujma vrže ob tla. Spet taka, da je ne bo pozabil. \tVčasih so bile v silni modi spominske knjige. Kakšni obeti so bili tam urimani in urisani za trajno spominjanje; – otroci smo kruljave verze starih lastnikov prepisovali v svoje spominske zvezčiče. In jih pozabili. \tOstati komu v spominu ima dvorezen pomen. V prijaznem ali neprijaznem namreč. Če pomislimo samo na svoje učitelje! Mar ne gojimo na katerega posebno lep spomin in na drugega takega, da bi ga raje izbrisali, pa ni mogoče. Kake vzornike skušamo posnemati. Težko nam je, da s kom, ki ga ni več, nismo bili dovolj ljubeznivi. Cankarjeva Skodelica kave je že marsikomu izprašala vest. \tS spominom je kdaj povezano odpuščanje. Pravimo: saj sem odpustil, pozabil pa nisem. Pretresljiv se mi zdi svetopisemski navedek: Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, tako daleč bom vrgel tvoje grehe in SE JIH NE BOM SPOMINJAL (Ps. 103). \t
Prof. Anton Trstenjak je človeka opredelil kot "bitje prihodnosti". Res je, živali, pa naj bodo še tako ljubke, živijo le zdajšnji utrinek časa. Le človek je tisti, ki zre v prihodnost, jo pričakuje in jo tudi želi priklicati v zdajšnji čas. Toda človek jutrišnjega dneva ni sposoben zaobjeti, še manj zapopasti. Ta čas se pač samo bliža, zato lahko prihodnji čas le pričakujemo, po njem hrepenimo, zanj prosimo in o njem sanjamo. Zato bi lahko rekli, da je človek bitje pričakovanj. V nas je večna mladost, ki zre v prihodnost in upa, da najlepše šele pride. Prav hrepenenje po neskončnosti, ta neusahljiva želja, ki jo z ničemer ne morem zadovoljiti in ki je uprta v prihodnost, pa je tudi osnovna religiozna drža. Že beseda sama re-ligija pomeni spet povezati. Versko obredje in vsa verska praksa nas res povezujeta s pozabljeno preteklostjo, hkrati pa tudi še z nesluteno prihodnostjo. Zato se globoko veren človek ne ozira samo v preteklost, ampak prav tako zre v prihodnost, jo pričakuje in tudi na svoj način ustvarja. Beseda religija pa ima še drug pomen. Nekateri razlagajo, da prihaja iz latinske besede re-legere, spet preberem ali spet si izprašam vest. Po tej razlagi pa religija pomeni prav tako moralno zahtevnost ali etično spreobrnitev. V dveh pomenih te besede se nam razkriva tudi pojem adventa. Na eni strani je to čas veselja, obdobje radosti, ko z razigranim srcem pričakujemo božič, kar pomeni občutje sreče ob misli, da se bo znova rodil Božji sin. Toda na drugi strani se moramo na prihod mesije ali odrešenika tudi pripraviti, očistiti in zato je potrebna spreobrnitev srca. Povabljen sem, da se znova zavem, kaj je najlepše, najpomembneje, kaj je tisto, kar bo ostalo in čemu pripada tudi večni jutri. Zato prižigamo vsako adventno nedeljo na adventnem venčku novo svečo. To je izraz spoštovanja slovenskega kulturnega in duhovnega izročila, ki pravi, da bomo ob prihodu prazničnih dni vsi ovenčani, vsaka naša hiša, vsak dom. In na drugi strani ima ta venec štiri sveče, kar pomeni, da nas bo ogenj očistil, nam pomagal odstraniti to, kar je preveč ali pa premalo dobro. Adventi venec nam pove, da prihajata luč in toplina ognja Božje ljubezni.
Človek bi pričakoval, da bo svet postajal vedno boljši, ker bo življenje postajalo lažje. Če pomislim samo na to, kaj sem doživela v svojem življenju. Spominjam se, kdaj smo dobili prvi pralni stroj, sesalec za prah, prvi hladilnik, prvi televizor, telefon, računalnik, internet in še marsikaj. Vse to človeku v marsičem olajša življenje. Pa imamo res občutek, da živimo lažje? \tVčasih razmišljam tudi o knjigah. Spominjam se, kako sem še kot otrok začela kupovati knjige, z velikim spoštovanjem, kot svetinje. Danes tudi knjiga ne pomeni več tega, kar je nekoč. Če imaš denar, lahko izdaš kar koli, tudi največjo neumnost. Pa tudi pri strokovnih člankih se včasih skoraj zgrozim, ko vidim ob članku, dolgem na primer dve strani, našteto literaturo tudi za dve strani ali še več. Kaj je v tem članku sploh še originalnega, kar ni prepisano od drugod? \tZase ugotavljam, da vse manj berem in vse več poslušam. Poslušam ljudi, poslušam njihove zgodbe, poslušam življenje okrog sebe. S tem ne bi želela odvračati ljudi od branja, ker je gotovo tudi to potrebno. Sama sem v življenju zelo veliko prebrala, zdaj pa se mi zdi, da berem drugače, ne iz knjig, ampak iz življenja. Verjetno so mi tudi knjige, ki sem jih prebirala, pomagale na tej poti in mi zato ni žal za nobeno, ki sem jo prebrala. \tOb tem razmišljanju sem se zelo razveselila drobne misli Anthonyja de Mella, ki govori prav o tem, kako so se ljudje naučili brati napisane knjige, pozabili pa so umetnost branja nenapisanih knjig. Učenci so prosili učitelja, naj jim pove kakšen primer nenapisane knjige. Dolgo je odlašal z odgovorom, nekega dne pa je rekel: »Pesmi ptic, zvoki žuželk vsi razglašajo Resnico. Trave in cvetlice vse kažejo na Pot! Berite na ta način!« \tK temu bi dodala še to: poslušati ptice in žuželke, opazovati trave in cvetlice je zelo pomembno. Nič manj ali pa še bolj pomembno pa je poslušati in opazovati ljudi, ki so pred nami, v njihovih radostih in stiskah.
Današnjo Duhovno misel o duhovnem človeku, o razmerjih med človekovim telesom, dušo in duhom je pripravil evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega.
Ne obstaja nobeno globlje vprašanje kot je krik: »Bog, zakaj?« Še najbolj se sprašujemo, kako pojasniti Božja početja, ko gre za neopravičljivo trpljenje. Teologi ne smemo ljudem ponujati poceni kupljene tolažbe, kajti večina ljudi itak živi v tihem obupu. Jonathan Henry Sacks (r. 1948), britanski Jud, rabin, filozof in teolog pravi, da Sveto pismo ne zagovarja, da moramo sprejeti, česar ne moremo razumeti, ampak da moramo sprejeti samo tisto, česar ne moremo spremeniti. Največji junaki vere v Svetem pismu so Boga veliko spraševali, a zaradi tega niso bili heretiki, skeptiki ali grešniki, in niso izgubili vere v vero. Meni je všeč teologija protesta. Všeč mi je, da v Svetem pismu piše, da se je celo Bog spraševal in obžaloval, da je ustvaril človeka s svobodno voljo, kajti svoboda pomeni tudi svobodo delati zlo. Zakaj ni ustvaril programiranih bitij, ki bi mu prepevala slavo in bi pred njim klečeplazila, namesto da nam je zaupal svoje partnerstvo? Takšen Bog ne obstaja; razen če si ga predstavljamo kot filozofsko šalo. Toda če pravici ni zadoščeno na tem svetu, kdaj ji bo? Ali moramo plačevati kazen za zločin, ker živimo na planetu Zemlja, ne da bi nas kdo vprašal za našo privolitev. Ali je to pošteno? Zavedam se, da če bi bil Bog tako majhen, da bi ga lahko razumeli, ne bi bil dovolj velik, da bi ga oboževali. Vprašanja trpljenja in zla ne moremo razrešiti s filozofsko-teološkim razglabljanjem, ampak z odrešenjskimi dejanji. To zagovarja tudi Jonathan Henry Sacks v svoji uspešnici Veliko partnerstvo (The Great Partnership), v kateri je zapisal tragično judovsko šalo iz časa nastanka nacizma: »Čas: leto 1938, kraj: potovalna agencija v Nemčiji. V agencijo stopi Jud. Ženski za pisalno mizo pove, da bi rad kupil vozovnico za potovanje v tujino. »Kam?« ga vpraša potovalna agentka. »Kaj ponujate?« jo vpraša Jud. Potovalna agentka mu dá globus. Jud ga počasi vrti, gleda deželo za deželo, vedoč, da je vsaka od njih zaprla vrata za ljudstvo njegove vere. Potem vrne globus agentki in jo vpraša: »Ali nimate kakšnega drugega sveta?« Pisec pritrdi, da naš svet ni svet, ki bi ga izbrali mi, a je edini, ki ga imamo. Z zlom v njem se lahko sprijaznimo ali pa Bogu prijavimo protestno noto proti zlu. Potem pisec konča: »Protest se začne s krikom, ki utihne šele, ko slišimo Sodnika vse Zemlje, kako nas poziva, naj mu pomagamo prinašati pravičnost v človeški svet, ki ga gradimo skupaj.«
Duhovno misel je pripravila filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc. V njej se, tudi ob primerih iz stare Grčije, sprašuje o izgubi etike v družbi.
Ko rečemo »zvestoba«, običajno takoj pomislimo na moža in ženo, na zakonsko zvestobo. Kar je sicer lepo in prav. Pa vendar se bojim, da smo pojmovanje zvestobe vsaj v svojih mislih, če ne tudi v stvarnem življenju, skrčili in zožili na 220 X 180 centimetrov … kar je nekako povprečna dolžina in širina zakonske postelje. Kajti: če ne ob »zvestobi«, pa prav gotovo ob »nezvestobi«, takoj pomislimo na varanje in se že trkamo po prsih, češ: »To pa jaz nikoli!« A kaj sem pravzaprav obljubil, ko sem dal besedo, da bom »zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju«? Mar res zgolj to, da ko boš nesrečna, ne bom iskal tolažbe pri kakšni drugi, ki bo srečna? In da ne bom, ko boš zbolela, šel po zdravila h kakšni tretji, ki bo kar prekipevala od zdravja? Ali k četrti? Ali k peti? Kdo bi štel?! Zvestobo lahko pravilno in v polnosti razumemo samo, če obljubo povemo do konca: »da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja!« Ljubezen in spoštovanje pa sta sestavni del prve in največje zapovedi, in sta nujni v vsakem odnosu, ne le v odnosu do bližnjega. Toliko bolj pa sta seveda nujni v zakonu, kjer mož in žena postaneta eno meso. Eno telo. Eno srce in ena glava. Prevara, oziroma prešuštvo je seveda najvidnejša in najbolj boleča oblika nezvestobe, a nezvest sem lahko v mnogočem, v velikem in v malem. In se nezvestoba dostikrat skrije v kaj, kar je na prvi pogled družbeno koristno, sprejemljivo in celo pohvalno. To, da sem priden delavec, sposoben in tako rekoč nepogrešljiv na svojem delovnem mestu, je sicer lepo, a če me pogrešata žena in družina, če sem več v službi kot doma, če pohvalo in potrditev iščem, dobim in najdem med sodelavci in ne pri ženi … je to že prvi znak, da je služba moja ljubica! Lahko sem najboljši strelec ekipe, najčistejši tenor ali najgloblji bas zbora, a če so treningi in vaje na družinskem urniku pomembnejši od govorilnih ur, roditeljskih sestankov, nastopov v glasbeni šoli ali brisanja ritk in noskov … je to jasen znak, da je moj hobi postal moja ljubica! Lahko sem dejaven v skupnosti, župniji, pripravljen poprijeti za vsako delo in poskrbeti za vse, a če sem domača opravila preložil na ženo in otroke, če je moja družina lačna moje bližine ... potem sta dobrodelnost in pobožnost moji ljubici, ki jima dajem prednost pred zakonito ženo! Jasno je, da me moji talenti, delo, hobiji, prijatelji, skupnost delajo to kar sem - in me seveda tudi gradijo v dobrega in boljšega moža in očeta - a imajo vrednost le, če sem dober in vedno boljši mož in oče!
Ko sva se preselila na novo lokacijo, nama je soseda s strogim izrazom, skoraj grozeče, rekla: »Zdaj pa morata postaviti dvometrsko betonsko ograjo.« Takrat je pač tako mislila. Spomnim se, da me je spreletel srh po vsem telesu. Kaj naj to pomeni? »Ne," sem zaslišala reči svojega moža, "betonske ograje pa ne bo." Poskušala sem omiliti ta pogovor, pa sem ponudila, da narediva zeleno, grmičasto ograjo. Samo polži se bodo zaredili v njej, me je zavrnila ženska. Naredili bomo ograjo, ki se ne opazi tako zelo, bolj naravno, je odločil mož. Odločnost je pomagala. Vsaj betona ne bo. Do tedaj nikoli nisva imela opravka z ograjami, le z oznakami meje, ki smo jih sprejeli sosedje. Pa smo se razumeli. Včasih se je bilo sicer treba malo pogovoriti, dogovoriti. Na primer o hruški, ki je rasla pri nas in se raztezala k sosedu. Naj bodo sadeži, ki padejo na sosedovo, pač sosedovi. Pa še kakšno košaro več so jih dobili. In je bilo vse dobro. Naj sadeži padajo na vse strani, naj jih uživa čim več ljudi. Da ne bo treba samo rabutati … Izraz rabutati se v naši deželi uporablja za nekaj, kar je velik užitek. Da nekomu rabutaš češnje, potem pa še kaj drugega. Meni se je to vedno zdelo malo čudno, toda zabava je bila velika, tako je bilo vsaj videti na obrazih tistih, ki so glasno pripovedovali o tem. Toda zakaj skrivaj, zakaj na hitro, da ne bi videl lastnik? Nekaj ni čisto prav, se je zdelo moji občutljivi naravi. Potem pa sem to doživela sama. Sredi noči se je pred odprtim oknom spalnice močno zamajala naša marelica, polna sadežev. Željno smo pričakovali, da bo dovolj zrela. In bila je, vendar je še čakala, da jo »slovesno« oberemo. Šumenje nas je prebudilo. Mož je zašepetal: »Potihoma prinesi lonec vode.« Moja stran postelje je bila bližja kuhinji. Nič nisem spraševala, hitro sem natočila vodo in mu jo prinesla ob odprto okno. Hitro je odgrnil zaveso in presenečeno sem zaslišala: »Daj mi kahlo!« Potem je pljusknilo po vejah, seveda voda, ne kaj drugega. Moški na drevesu je skočil na tla, jezno zavpil in zbežal, proti oknu pa je zalučal zrelo marelico, da se je razbila ob okviru. Zaradi teme sicer nisva videla, kdo je rabutal, vendar sva domnevala. Naslednje jutro so pri sosedu nadaljevali popravljanje strehe. Skupina delavcev je bila nekoliko manj glasna kot prejšnji dan. Nisem se ukvarjala s tem, ali si je kdo izmed njih ponoči iskal osvežujočo malico na našem drevesu. Obrali smo marelice, z možem sva soglasno naložila sadeže v posebno košarico in nesla sem jo sosedovim delavcem. Obstali so, potem pa so jim zasijali obrazi. Glasno so se zahvaljevali in dan je bil svetel, še lepši ob žlahtnih sadežih naše lepe marelice. Ni bilo krivično. Kar je krivično, je nično in to moramo odpraviti, da se vidi, da je izničeno. Razvada je posebno dober slovenski izraz. Če ga analiziraš, opaziš, da je v njej poseben poudarek na tem, da ne dopusti oblikovanja dobre navade. Da ne prestopiš svete zaveze, spoštovanja sočloveka, njegovega premoženja, ne storiš nečesa nesprejemljivega. Kje se začne? Kje se sproži razvada? Nekatere vrste ravnanja so tako napačne, da te zaradi njih izločijo. So popolnoma nesprejemljive. Sicer bi veliko ljudi izgubilo živce, avtoritete, ki so potrebne, bi se izničile. Če otrok vidi preveliko tolerantnost, če vidi, da meje ne držijo, nastane zmeda. Vzgoja ne funkcionira več. Otrok se počuti kot središče sveta. Ni več prilagojen na resnične možnosti, ni opremljen za življenje. Taki ljudje so kot baloni, središča sveta, ki letajo brez nadzora in se ne prizemljijo.
Današnja nedelja Kristusa Kralja vesoljstva je zadnja v cerkvenem letu, saj bomo s prihodnjo, prvo adventno nedeljo, stopili v novo cerkveno leto. Na konec nas pripravlja tudi božja beseda, ki smo jo te dni poslušali pri bogoslužju. Vsaka prelomnica, vsak konec in nov začetek nam ponudijo priložnost, da se ustavimo in ovrednotimo obdobje, ki ga puščamo za seboj. Da na neki način potegnemo črto in morda stvari zastavimo na novo. Navsezadnje tudi zato, da se pripravimo na svoj konec, če še tako neradi pomislimo nanj. Toda dejstvo je, da smo ljudje minljiva bitja in da se bo vsakemu nekoč izteklo zemeljsko življenje. Takrat bomo res morali potegniti črto in podati obračun o svojem življenju. Vsake toliko se tudi v širši javnosti pojavijo napovedi o koncu sveta. Samo spomnimo se, koliko je bilo povedanega o koncu sveta, ki naj bi prišel leta 2000. Ali pa leta 2012, ko naj bi se po koledarju starih Majev vse končalo. Kljub vsemu temu pa drži, da je ta naš svet minljiv in nekoč ga bo konec. Vprašanje je le, kdaj bo prišel ta konec. Gotovo bo zame konec sveta takrat, ko bom končal svoje zemeljsko življenje, čeprav bo svet kot tak še naprej obstajal. Že sama misel na to me lahko plaši in spravlja v obup. In vendar, če se zavedam, da moje življenje ni v mojih rokah, ampak v božjih, lahko upam in verujem, da se ne bo vse končalo s kupčkom pepela v pločevinki, ampak me čaka popolnoma drugačen način bivanja. Ne žalosti ne stiske ne bolečine ne bo več, ničesar slabega, ampak samo dobro; odrešen bom tudi svoje omejenosti, slabotnosti in nemoči. To je seveda vprašanje moje osebne vere. Brez žive vere mi ostajajo samo še prepuščanje bivanjski neperspektivnosti, iskanje hipnega užitka in zadovoljevanje svojih egoističnih potreb in zahtev. Toda kdaj bo napočil ta konec? Jezus sam pravi, da »za tisti dan in uro ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče«. Ali lahko enoletnemu otročiču mamica razloži in dopove, da ga bo pustila v vrtcu in se bo ponj vrnila popoldan? Težko, ker enoleten otrok tega še ne razume in lahko doživi veliko stisko ob ločitvi od nje. Pogosto smo podobni enoletnemu otroku, ko v strahu razmišljamo o koncu. Jezus nam obljublja, da bo z nami vse dni do konca sveta. Vprašanje je le, ali mu res zaupam, ali verujem, da se bom ob koncu srečal z njim.
Tiho, kot da bi nekako vzniknila iz ljudskega hrepenenja, se je med nami spet začela debata o evtanaziji. Iz nje odzvanja predvsem ena, zdi se, popolnoma upravičena zahteva: da si vsak človek zasluži spodobno živeti in tudi spodobno umreti. Menim, da ne gre samo za »prijetno«, nebolečo hitro smrt. Menda gre bolj za izogibanje trenutku, ko se počutiš vsemu svetu odveč, ko si ponižan pred ljudmi zaradi plenic, demence ali nepokretnosti. Ni torej toliko problem v prenašanju bolečine, težava je v pogledu družbe na takega človeka. Če je breme, ne pa dragocenost družbe, hkrati pa še trpi, se zdi logično, da je nesmiselno vztrajati pri življenju. Trpeti, biti nemočen, tih in negiben na postelji ali na kakšnem drugem sodobnem križu je postalo ne samo nekaj nezaželenega, ampak celo sramotnega, škodljivega za družbo. Seveda nihče noče biti odveč in v napoto, nekoristen človek, ki porablja čas in denar. Ob tej debati vedno znova pomislim na svojega očeta, ki je počasi umiral od zahrbtne bolezni. Spremenila ga je, močno, korenito, da ga skoraj ni bilo mogoče spoznati. Ne le da je nekoč krepki mož postajal vse šibkejši, ne le da ni mogel več hoditi, sčasoma tudi govoriti ni mogel več, vse tišji je bil. Sčasoma se nisva več mogla pogovarjati, samo še na postelji sem se lahko privil k njemu, on pa je vzel mojo dlan v svojo in jo močno stisnil. Imel me je rad, čutil sem to bolj kot kdaj koli prej. In bolj kot kdaj koli prej sem ga tudi jaz imel rad, najbliže sva si bila, bližje kot tedaj, ko je bil krepak. Trpljenje ga je resda močno spremenilo, mene pa še veliko bolj. Drugačen, mehkejši človek sem postal, bolj človeški tudi do drugih, ne samo do njega. Moj oče mi je postal vreden, dragocen, zlat je postajal, ko so mu plahnele mišice, ko mu je zamiral glas. Pa pravimo, da nemočni, trpeči ljudje ne morejo ničesar več storiti! Kaj pa vemo, ali ne bomo v svojem življenju morda celo več prispevali z nemočjo kot s svojimi sposobnostmi, ali ne bomo več dali, ali ne bomo več ljudi česa naučili s svojim prenašanjem trpljenja na postelji, tihi v svoji temni noči, kot s prepričljivimi besedami … Morda si zato Jezus ni želel evtanazije, težko, hudo je dotrpel svoje življenje. Tako nas je spremenil – bolj kot s čudeži, bolj kot z modrimi nauki: čisto človeški je postal. Njegova najmočnejša pridiga je njegova tišina na križu, človeška tišina nemoči, v kateri je vzbudil naše sočutje. V njej smo mu bliže in on je bliže nam, ki tudi trpimo, in to je za vsakega človeka v življenju dovolj in največ – bližina, ki jo ustvarja samo trpljenje. Zato nam je Bog najbliže, ko trpi. Tako blizu smo si v trpljenju in zaradi njega tudi ljudje, pa naj to čutimo ali ne.
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in poslušalke. Ali pomislite kdaj na svojo usodo? Po verovanju nekaterih ljudi usoda določa potek človekovega življenja tako, da se nanj ne da vplivati. Ko imamo v mislih usodo, imamo pred očmi navadno samo nekaj slabega in težkega. Govorimo o igri usode in njenih nedoumljivih poteh. Verjamem, da koga od vas v tem jutru usoda neusmiljeno preganja in tepe. Mogoče ima kdo vaše življenje v rokah ali se z njim celo igra? Na žalost nisem dovolj modra, da bi lahko uganila vašo prihodnost ali rešila vaše življenjske uganke, spoznala znamenja in čudeže ali celo posledice usodnih trenutkov in časov. Prav tako ne verjamem v prerokovanje usode iz kart, kave, zvezd in z dlani. Ko v mislih premlevam zgodbe svojih najbližjih, prijateljev, nekdanjih sodelavcev, znancev in bežno preletim dnevne domače in svetovne novice, se mi zdi moja usoda usmiljena in radodarna. Za to sem ji neizmerno hvaležna. Tako v moji igri življenjske usode kot v vaši se velikokrat znajdejo krojači, ki mislijo, da lahko krojijo mojo in vašo usodo, tako kot se zdi njim prav. No, takim »šivankarjem« je treba šilo in krojilo vzeti iz rok ter niti življenja po najboljših močeh držati v svojih rokah. Če vsaj malo verjamete v usodo, potem ne dovolite, da bi vaše življenjske niti imeli v rokah drugi. Človekova usoda je in bo begala marsikoga, od preroka Jeremija, ki v svoji molitvi pravi: »Vem, Gospod: človek ne usmerja svoje poti, popotnik ne določa svojih korakov« (Jer 10,23), do preprostih ljudi, ki so prenašali in ohranjali védenje okoli človekove usode iz roda v rod. Tako eno izmed teh govori, da naj bi bila okoli naših teles ovita človekova usoda. Grki naj bi razumeli usodo in njene stopnje (npr. nesrečo, poroko, starost, bolezen, smrt itn.) kot niti, ki so jih spredli bogovi ali sojenice in jih dali človeku kot vence volne, niti oziroma vezi. »Nit življenja« marsikje simbolizira človeško usodo. Po antičnih predstavah vsakdo izmed nas dobi nit na vretenu, ki predstavlja dolžino življenja. Kdaj se bo naša življenjska nit pretrgala, ne vemo. Tako kot tudi ne vemo, kako in kam se bo odvrtel in zapletel klobčič življenjske niti. Ne glede na našo nevednost in slepo zaverovanost v težko usodo iz svojih življenjskih niti vseeno lahko spletemo lepe vzorce, le pletilke moramo vzeti v roke. In to ne katere koli: v roke moramo vzeti pletilke, ki so primerne za debelino naših življenjskih niti. Pa smo spet pri usodi oziroma »štrikanju«. Na življenjskem vretenu imamo nekateri navito debelo nit, drugi tanko. Ali lahko pletemo s tankimi ali debelimi pletilkami in ustvarjamo enake vzorce, pa boste morali ugotoviti sami.
Kaj da na srcu grejemo? Samo najlepše dogodke, doživetja in pripetljaje. Vi najbrž mnoge, kdo drug redke. Saj se doživetja tudi ne dotaknejo vsakogar enako močno. Občutljivost se je temu reklo, zdaj pa pravimo senzibilnost. \tKljub tolikšnemu napredku in spremembam na vseh področjih ostaja davni pomen bistva, globine, človečnosti, ljubezni. Izražen je v vseh zvrsteh umetnosti. Gojijo ga verstva in posvetne vede. \tČuteče srce, kamnito, zvesto, vroče, ljubeče, ranjeno, hvaležno, prebodeno, izdano srce. Vedno s svojo edinstveno zgodbo, toda neštetih inačic. To, kar čuti tvoje, je znano tudi mojemu srcu, toda drugače! \tSvoje otroke grejejo starši na srcu. Otroci njih. Kar me je v poklicu najbolj pretreslo, je bilo to, da tako imenovani »neprilagojeni« otrok ni dovolil sošolcu, prav tako prestopniku, žaliti njegove mame. Stolkel bi ga na tla, če ne bi vmes posegel vzgojitelj. \tO grejemo na srcu, marsikaj grejemo na srcu. Res da kdo le kanarčka ali muco, »ker vse razume, samo govoriti ne zna«. Vredno je pomisliti, kako močno je kdo navezan na kakega sočloveka, a ni treba, da je sorodnik. Tudi ne prijatelj, ampak nekdo, ki mu je nekoč – kakor pravimo – pripognil vejo, kar pomeni, da mu je k čemu pomagal. Recimo, da je bila to služba, pogoj za vsakdanji kos kruha. Kako so še pred nedavnim dninarji greli na srcu posestnika, ki jim je omogočal preživljati se. Lahko se prav nam prikradejo mnogo manj naklonjeni časi, kot je današnji. \tPovsem cenen predmet nam lahko trajno ogreva srce. Zame je to povsem orumenela staaara podobica angela varuha. Dal mi jo je, mali črni vrani, večno objokani prvošolki, sam g. škof, ne da bi tudi od mene pričakoval katekizemski odgovor. Narod sestavljajo ljudje, tudi nebogljeni osiroteli otroci. Doživetja v otroštvu, pravimo, so prvotno izročilo življenja. \tČe grejete na srcu kako prijazno besedo, le grejte jo. Mogoče zadnjo, ki ste jo od koga še lahko slišali. \tPostavi stražo pred svoja usta, svetuje Sveto pismo. Besede znajo biti strupene puščice. Že tiste za tjavdan – besede od torka do srede – nosijo v sebi strupeno kal. Kaj šele žaljivke. Kdor reče bratu norec, povzema evangelij Jezusove besede in ga čaka peklenska dolina. \tBolje je biti na srcu ogret.
Človek nujno postavlja vprašanja. To je njegova posebnost. Najpogostejše vprašanje je, zakaj Bog dopušča zlo. Hudičeva eruptivna ukana je, da se Boga bojimo bolj kot hudiča in mu pripisujemo Auschwitz, Dachau, Jasenovac, Nagasaki, Hirošimo, Srebrenico … Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je menil, da je dobro, da ne obstaja samo dobro, ampak tudi zlo, kajti brez zla ne bi bila dana možnost za svobodno izbiro. Ko so Alberta Einsteina vprašali, ali je možno, da bo enkrat vse tudi znanstveno dokazano, je odgovoril: »Da, verjamem, vendar to ne bo imelo nikakršnega smisla.« Nato je nadaljeval: »Če želite Beethovnovo Peto simfonijo izraziti z matematično krivuljo, ki prikazuje pritisk zraka na poslušalčeve bobenčke v ušesih, je to možno, vendar to ne bi bila več Beethovnova Peta simfonija.« Enako velja za vprašanje zla in trpljenja. Znanost ne daje odgovorov na končna vprašanja, kdo sem, zakaj živim, zakaj trpim in kam grem. Tako kot ne moremo znanstveno dokazati ljubezni, lepote, iskrenosti, vere …, znanstveno ne moremo dokazati, zakaj zlo in trpljenje. Nedojemljivost bolečine je del božje nedojemljivosti. Če težko razumemo človeško besedo, kako težko razumemo šele božjo besedo. Johann Wolfgang von Goethe je zapisal: »Ljudje ne vedo, koliko časa in napora je treba, da bi se naučili brati. Za to sem potreboval osemdeset let in še ne morem reči, da mi je uspelo.« Kje torej najti smisel? Zakaj naivno verjamemo sladkobnim ponudbam zmikavtov in pozabljamo, da je brezplačni sir samo v mišelovki? Ludwig Wittgenstein (1889–1951), ki velja za enega največjih filozofov 20. stoletja, je smisel našel v krščanski veri. Glede nje je izjavil: »Ni razumljiva, ni pa nerazumljiva.« Po njegovi oceni življenje brez Boga nima namena ne cilja in je absurdno. Tudi če bi živeli večno, bi bilo življenje brez smisla absurdno. Kdor odpre srce božji ljubezni, je rešen. Kdo bo povrnil izgubljeni položaj Bogu? Italijanski dramatik Curzio Malaparte (1898–1957), član Komunistične partije Italije, se je po spreobrnjenju v krščanstvo spraševal, kdaj se bomo pogumno dvignili proti zlu, ki nam preti – ubogim razkosanim telesom, zapuščenim v rdečem blatu nekega bojišča. Če svet trpi, trpi zaradi našega greha, ker si ne upamo braniti pravice in dobrote in se bojimo biti resnični kristjani, saj smo ob nedeljah kristjani, v ponedeljek pa ateisti.
Vse premalo se zavedamo, da ni tako samo po sebi umevno, da nam stvari v življenju tečejo gladko in po načrtih, ki smo jih sami naredili. Že pri čisto preprostih stvareh nam to postane jasno šele takrat, ko se nekaj zatakne. Ko na primer nekdo zboli, izgubi službo, doživi prometno nesrečo, umre ali pa se pojavijo naravne nesreče. Potresa, poplave, plazu in še marsičesa nihče ne jemlje kot nekaj, kar spada v naše življenje. Pa vendar se dogaja tudi to. \tNavadno smo tudi premalo hvaležni za vse to, kar zmoremo in kar imamo. Vedemo se, kot da tako mora biti. In vendar je lahko tudi drugače in pogosto dejansko je drugače. Takrat nam ostaneta dve možnosti. Lahko smo na smrt nesrečni, ker nekaj ne gre tako gladko, kot bi želeli in s svojo nesrečo bremenimo vso svojo okolico. Lahko pa v tej novi situaciji poiščemo tisto, kar nam je še ostalo, kar še zmoremo in skušamo iz tega narediti najboljše. Izbrati mora človek seveda sam, tega ne more storiti nihče namesto njega. \tPoznam invalidko, ki že dolgo let ne more hoditi, ki je v vsem odvisna od tuje pomoči. Večina ljudi, ki v vsakem trenutku lahko gredo kamor hočejo, si tega sploh ne more predstavljati. Mnogi bi bili v njeni koži zelo nesrečni in bi to svojo nesrečo dali čutiti tudi drugim. Ona pa na glas vsem pove: »Hvaležna sem, da lahko pišem. Tako sem povezana z mnogimi prijatelji po svetu. Ne morem jih fizično obiskati, vendar se mi zdi, da smo si bliže, kot če bi se videvali vsak dan. Morda prav zaradi teh pismenih vezi tudi več vemo drug o drugem in tudi bolje razumemo drug drugega, kot če bi se površno zelo pogosto srečevali. Zame je to prav poseben, zelo dragocen način komunikacije.« \tVesela sem, kadar dobim njeno pismo. Govori mi o upanju, o tem, da človek lahko prenese veliko več, kot bi si v prvem trenutku upal pričakovati o sebi. Govori mi o tem, da je od mene odvisno, kako se v življenju spopadam s težavami, ki mi prihajajo na pot. Potrjuje staro resnico, da je vsak človek svoje sreče kovač.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila govorijo o večno zanimivih eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncu tedna pa ob 6.50. Na Prvem.
Naj bo dan, spoštovane poslušalke, poslušalci, poln upanja in vam že pred večerom želim prijetne sanje. No, bi mi marsikdo odvrnil, težek dan je pred mano; delo, ki ga moram opraviti, mi ne dovoljuje sanjarjenja in praznega upanja. Upanje je v mojih rokah in mojem trdem delu, vse drugo so prazne besede, bi dodali drugi. Drži! Ljudje, ki sanjarijo pri belem dnevu, so pogosto drugim v breme. Ne vabim k takim sanjam, ki bi nas trgale od življenja. Te sanje in to upanje mora biti del našega življenja, kot ga živimo tukaj in zdaj. Verjetno ste že prebrali ali slišali kakšno pripoved o puščavskih popotovanjih. Kljub temu da je danes veliko lažje potovati skozi neizmerne daljave, kot je bilo to nekoč, je to še vedno polno tveganja. Vsi, ki so se kdaj izgubili sredi neizmerne, neobljudene puščave, in so se potem rešili, govorijo o pogumu, ki so ga takrat potrebovali. Če bi tavajoči izgubili pogum, bi bilo po njih. Brez poguma ne bi šli naprej. Pri tem se morajo varovati pred utvaro lahkih rešitev, kot so razne fatamorgane, prividi oaz. Kljub vsemu, tako trdijo, moraš imeti pred očmi neko oazo, saj samo dokler imaš vero, da tam nekje je obljuden svet, boš šel naprej. Pred kratkim sem poslušal ženo, ki se z možem trudi že osem let, da bi dobila otroka. Vsi, ki smo jo poslušali, bi ji radi dali neko upanje. Hkrati nismo hoteli dajati lažnih obljub. Kako naj opogumimo take ljudi? Je pri tem dobro lagati? Prav iz blodnje po puščavi se lahko naučimo kaj za svoje življenje. Prividi oaze so lahke rešitve in ženi, ki čuti praznino, ko nima svojih otrok, bi lahko tak privid dal lažno upanje, da se bo čez noč vse uredilo. Z lahkoto si zamisli lastno družino z otroki, privid, ki je le blodnja, hitra rešitev. Vseeno mora imeti neko upanje, ki jo bo vodilo naprej. V puščavi veš, kje je in kakšna je oaza, šele, ko si tam. Tej ženi smo lahko vlili pogum le tako, da smo ji pokazali, kako lahko napolni prazen prostor svoje družine s tem, kar je zanjo dosegljivo. Da še bolj ceni ljubezen svojega moža, da z veseljem sprejema svoje nečakinje in nečake. Ni treba pozabiti na bolečino, le odpre naj svojo praznino za te, ki so že okrog nje. Če ne bom verjel in sanjal, da mi danes lahko prinese kaj lepega, bo šlo božje kraljestvo mimo mene. Želim vsem nam, da bi vsaj malo verjeli, da so nebesa že vsaj malo del našega življenja, in jih bo še več, če bomo nebeške sanje vsaj malo zaživeli.
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
Duhovno misel je pripravila filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc. Naslovila jo je Kmet in v njej izreka hvalnico slovenskemu kmetu. Ugotavlja, da številni izrekajo še danes besedo kmet kot žaljivko. Čeprav je po mnenju avtorice prav kmet ohranil slovenstvo.
Neveljaven email naslov