Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se vede pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal?
Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se vedli, da se bomo lahko vključili v utečeno življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?«
Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Hočemo ali nočemo, že od mladega smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije.
Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki stalno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo.
So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in biti pozoren na lepe lastnosti svojih bližnjih.
3612 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se vede pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal?
Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se vedli, da se bomo lahko vključili v utečeno življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?«
Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Hočemo ali nočemo, že od mladega smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije.
Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki stalno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo.
So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in biti pozoren na lepe lastnosti svojih bližnjih.
Dnevi so vse krajši in verjetno ste, spoštovani poslušalci, že opazili, kako temačno je še zunaj. Vseeno vam želim dobro in da bo dobro tudi dolgo jutro. Ta nam pridejo prav, da se pripravimo na dan, ki se nikakor noče pokazati, in v miru postorimo to, kar v poletnih dneh pogosto v naglici pozabimo. Bo kdo rekel, da jutro še gre, ampak zvečer je takoj noč in ne moreš nič pametnega postoriti. Mrak pade že zgodaj in tudi hladno je, da nas nič ne vleče iz toplih stanovanj na meglene ulice. Po drugi strani ni tako neumno reči, da če ni nujno treba, zakaj bi bežali od doma. »Ljubo doma, kdor ga ima«, ni le lepa tolažba v teh hladnih in dolgih večerih, ampak tudi priložnost, da si ga končno ustvarimo, če ga že nimamo. Starejši se bodo še spomnili, če drugače ne, vsaj iz kakšnih prebranih mohorjanskih večernic, kako se je v dolgih jesenskih večerih družina zbrala ob krušni peči in prisluhnila pripovedovanju starejših. K temu so pridružili še molitev in dan se je končal v objemu domačnosti, ki je gradila zaupanje drug v drugega. Nič nam ne bi škodovalo, če bi tudi danes zmogli prisluhniti starejšim. Iz njihovih pripovedovanj bi se kaj naučili in razumeli, iz česa rastemo, hkrati pa bi jim dali priložnost, da ovrednotijo svoje življenje. Take življenjske zgodbe, če nam jih pripovedujejo tisti, s katerimi smo še posebej povezani, nam vlijejo občutek vtkanosti v veliko večjo stvarnost, kot jo kaže dolg in hladen jesenski večer. In nič ne bi škodilo, če bi tudi zmolili. Mnogi danes ne znajo ali se jim zdi to potrata časa. Nič hudega, saj je prava molitev preprosta in predvsem čas, ki si ga vzamemo za globok premislek, kar naj bi nas povezalo z najglobljim in najboljšim v sebi. Pred kratkim sem poslušal zgodbo matere, ki je bila ob nasilnem, lenem in pijanskem možu na robu obupa. Bala se je, da bo kaj storila sebi ali svojim trem otrokom. V nemoči in strahu si je vzela čas za molitev, v njej je našla moč in pred kratkim ji je eden izmed sinov rekel, da ko mu je težko, pomisli le nanjo in gre. Oba sta molila, mati k Bogu, sin k spominu na mater, k božjemu v njej. Jutro je dolgo, zato si vzemimo čas in načrtujmo, da si bomo zvečer utegnili utrgati čas za druge. Kot obupana mati ali kot njen sin lahko molimo: k Bogu ali k tem, ki so nam zgled in pomoč. Tako bodo pripovedi naših starejših hrana za upanje mladih in večeri vir topline za vse noči, naj bodo še tako temne.
Še vedno se nahajamo v času, ko imajo naši pridni kmetovalci polne roke dela. To je namreč čas, ko iz njiv, sadovnjakov, vinogradov in vrtov pobirajo vse tiste pridelke, povrtnine in sadje, za katera so že v spomladi in preko celega poletja pridno skrbeli, in katere jim kljub njihovemu znoju na obrazu ter žuljem na rokah ni pobrala kakšna naravna nesreča ali suša. Vse to so počeli zato, da bi si zagotovili svoje preživetje ali pa si celo izboljšali svoj materialni položaj. Prav ta slednji vzrok pa je pri večini tudi izvir njihovega nezadovoljstva. Četudi je letina bila še tako dobra in obilna, je iz leta v leto nekako tako, da s plačilom niso najbolj zadovoljni. Toda to še zdaleč ne velja le za kmete. Podobno ali celo še slabše je tudi z vsemi ostalimi ljudmi, ki opravljamo takšen ali drugačen poklic, smo na višjem ali nižjem položaju. Tisto, kar imamo in kar smo dosegli, nam nikoli ne zadostuje. Svoje roke vedno iztezamo za nečim, kar je več, boljše, kar sosed še nima, čeprav dobro vemo, da se bo od vsega tega potrebno ločiti ali pa nam bo kdo to enostavno ukradel in bomo v trenutku ostali praznih rok. To se je zgodilo tudi nekemu bogatemu podjetniku, ki je čez noč bankrotiral. Ker ga je to zlomilo, ga je obiskal njegov duhovnik. Začel se mu je tožiti z besedami: »Vsega je konec, vse sem izgubil!« Duhovnik pa je brez razmišljanja povedal: »Zelo mi je žal, da ste izgubili ženo!« Začudeni mož ga je presenečeno pogledal in dejal: »Ne, ne, moja žena je tu!« Duhovnik je nadaljeval: »Žal mi je, da ste izgubili svoj karakter!« Potem je našteval stvar za stvarjo, dokler mož ni začel protestirati, da vse to vendar ima. »Ampak, če se dobro spomnim, ste mi dejali, da ste vse izgubili!«, je opominjajoče rekel duhovnik, ki je na koncu moža s toplimi besedami vzpodbudil k temu, naj se ne odreče upanju, katero prav tako še vedno ima. »Brat moj, zresni se! Saj nisi izgubil ničesar, kar bi imelo resnično vrednost!« Vrednost našemu življenju, ki se kaže v zadovoljstvu, miru, potrpežljivosti, torej ne daje naše materialno premoženje, ampak mu daje naš odnos do stvari, ki jih ni moč otipati in ki ne minejo. To pa so med drugim tudi vera, upanje, ljubezen, katerim je Jezus učil ne le svoje takratne učence, temveč tudi vse nas. Da je temu res tako, nam priča izpoved nekega modrega človeka, ki je dejal, da si z denarjem sicer lahko kupimo posteljo, ne moremo si pa kupiti spanca, lahko si z njim kupimo knjige, ne pa modrosti, jesti ne pa teka, zdravilo, ne pa zdravja, razkošje greha, ne pa miru in zadovoljstva. Zato si sedaj v tem mesecu reformacije poleg zagotavljanja materialnega bogastva v enaki meri vzemimo čas za zagotavljanje bogastva naše duše, za kar so se v prvi vrsti trudili tudi naši reformatorji.
Spoštovani, čeprav sem teolog, priznam, da moj dialog z Bogom glede vprašanja trpljenja ne bo nikoli končan. Ko mu postavljam vprašanja, kot da se mi izmuzne, zato ostaja le nemi krik hrepenenja po luči pred zatemnjenim Božjim licem. Takrat za hip pomislim: »Če teologi in filozofi nimamo odgovora, bodimo raje tiho in se ne sprenevedajmo. Kajti naše za lase privlečene rešitve utrjujejo barikade ateizma in sramotijo Boga.« Ali ne bi bilo bolj pošteno priznati svojega poraza? Morda bi ga, ker smo že naveličani in utrujeni od takih vprašanj, a zanimivo, da nam tega ne dovoli Božji nasprotnik, čeprav hkrati ščuva in izziva s spodkopavanjem. Ironično, kajne, da prav on spretno Bogu rešuje kožo. Moje razmišljanje mi je potrdil tudi judovski pisec in filozof ter nobelovec za mir, Elie Wiesel, na čigar delo sem slučajno naletel. Govori, kako je kot najstnik preživel pekel Auschwitza in v njem izgubil oba starša. V svoji knjigi Proces iz Shamgoroda piše o obtoženem Bogu, čemur sem se takoj pridružil z odprtimi ušesi. Nihče ga ni hotel braniti in biti njegov zagovornik. Pisatelj pravi, da so bile že vse vloge dodeljene, le vloga advokata ne. Nihče ni želel braniti Boga. Napeto sem ugibal, kako se bo zgodba razpletla. Končno se je pojavil neki tujec. Odleglo mi je. Zamolklo sem pomislil: »Naj mu bo, saj je kot Bog naredil tudi kaj dobrega.« A ker je ta izvedenec tako modro in spretno branil Boga, so se vsi čudili. Tudi jaz sem se spraševal, od kod takšno pajdaštvo? Zato so sodnika zaprosili, naj se uspešni in sijajni advokat Boga, slavni advocatus Dei, glede na to, da je tako dobro poznal Gospoda Boga, avditoriju predstavi. Sploh pa, ker se je hvalisal, kako blizu mu je. Napetost je rastla in vsi so komaj čakali, da zvedo, za koga gre. Tudi jaz sem bil neučakan. Končno je slavni advokat nastopil in se predstavil: »Jaz sem Satan.« Presunljiv prizor, kajne? Kakšna groteskna bizarnost! Ostal sem brez sape, zato sem globoko vdihnil. Edino zlodej, sam hudič, je imel hrabrost braniti in zagovarjati Boga glede vprašanja trpljenja in zla. Pričal in trdil je, da je Gospod Bog pri ustvarjanju vse ustvaril dobro in da ni kriv. Pomislil sem: »Če kronični lažnivec, oče laži, govori resnico, je vredno premisleka, ne pa prigovorov ali pa prehitrih odgovorov.« Strinjam se, kar trdi švicarski teolog Johannes B. Brantschen, da je Boga zatajila ista svoboda, ki jo je Bog podaril človeku. Človeška svoboda se je odpovedala ljubezni. A prav svoboda je cena resnične ljubezni. Brez nje ni ljubezni. Bile bi le ustvarjene marionete. Prebrisani zlodej ve, kako je s tem. Tudi njemu je Bog podaril svobodo, a jo je zlorabil. Božja ljubezen posledično vključuje svobodo. Kdor jo hoče imeti, mora sprejeti tudi tveganje za njeno zlorabo, s tem pa tudi za trpljenje. Dobro, da ne obstaja tisto, kar večina smatra za Boga. Vse, kar dopusti Bog, naj se nam zdi še tako slabo, je v resnici najboljše za nas. Nekdo je rekel, da lahko Bog piše ravno tudi s krivimi, vijugastimi črtami.
Pogosto slišimo ljudi, razočarane nad vsesplošnim razpadom sistema vrednot in razkrojem osebne vesti posameznika, kako rečejo: »Če kradejo vsi drugi, bom pa kaj malega ukradel še jaz.« In tako tudi mi, ker nekateri ali, dandanes že kar večina okrog nas, išče luknje v zakonih in jih zlorablja, storimo kakšno manjšo nezakonitost bodisi na cesti, pri plačevanju davkov in podobno. Ker drugi zlorabljajo zakon, ga tudi mi ne uporabljamo več. Na táko, precej nevarno logiko sklepanja so opozarjali že v antiki. Tako naj bi predvidoma znameniti rimski govorec Cicero v svoji zbirki občeveljavnih predpisov Topika zapisal: »Zakonita je vendar uporaba in ne zloraba.« Kako nesmiselno je tovrstno sklepanje, da zakon ni več veljaven, da se mu lahko ognemo in izognemo, ker ga zlorabljajo drugi in ker ima luknje, ki to omogočajo, pa si lahko ogledamo na primeru enega od t.i. argumentov zlorabe: Če rečemo: Teza 1: Kladivo je ubilo človeka. Teza 2: Vsa kladiva so slaba. Sklep: Kladiv se je treba znebiti. Seveda za kladivo vsi vemo, da samo zato, ker ga je nekdo uporabil v zlovešče namene, ni izgubilo svoje izredno uporabne funkcije, ki jo ima tako pri domačih opravilih kot v gradbeništvu. Veliko bolj nevarno pa je tovrstno sklepanje v bolj zapletenih argumentacijskih postopkih, zlasti v družboslovnih vedah, kjer je lahko odlično sredstvo za zagovor ideologij. Gre torej za sklepanje iz posamičnega na splošno, ki je pogosto zlorabljeno kot izgovor za zlorabe. In ko se bomo naslednjič hudovali nad tem, kako drugi kršijo zakone, se spomnimo na Cicera, kaj velja in mora vsak trenutek veljati kot naš življenjski moto in cilj: »Uporaba, ne zloraba je zakonita.«
V današnjem času, ko je zaradi vseh družbenih omrežij že težko ohranjati svojo zasebnost resnično zasebno, nas lahko o vrednosti preprostega in od javnosti umaknjenega življenja pouči stoiški filozof Seneka. Ta je živel v 1. stoletju in svoja razmišljanja o svetu prelil v obliko pisem, naslovljenih na prijatelja Lucilija. V enem pismu ga tako opozarja na nevarnosti, ki posamezniku pretijo, ko se pretirano zanaša na javno mnenje in se ravna po pričakovanjih množice. Ta ima po Senekinem mnenju pogosto kvaren vpliv, saj podpihuje naše hibe, podžiga naše častihlepje in nas vznemirja. Seneka ugotavlja, da se sam iz javnosti nikdar ne vrne domov tak, kakršen je odšel, saj ga ta večinoma samo vznemiri in pretrese. »Marsikaj od tega, kar sem si v duhu uredil, se tam skali,« pravi, »marsikaj, kar sem odgnal od sebe, se zopet povrne.« Počuti se kakor bolniki, »ki jih je dolgotrajna bolehnost tako oslabila, da se ne morejo nikamor več ganiti brez škode.« Še zlasti vidi nevarnost v raznih zabavah in praznovanjih, saj smo takrat »laže dostopni za razne pregrehe.« Sam se s takih dogodkov vrača »bolj pohlepen, bolj častiželjen /…/ in celo bolj krut in nečloveški,« zato meni, da je treba zlasti mlade in nežne posameznike, ki se še niso utrdili, »umakniti pred ljudstvom,« saj bi jih »lahko množica drugače mislečih zapeljala na napačna pota.« Še razsodni in umerjeni ljudje včasih ne morejo »vzdržati navala pregreh,« ki v množici pritiskajo nanje! Tako nas »mehkužen razvajenec, s katerim živimo, polagoma oslabi in pomehkuži, bogat sosed nam zbuja pohlep po denarju, zloben spremljevalec prenese nekaj svoje pokvarjenosti tudi na najbolj poštenega in preprostega tovariša.« Ker ima torej lahko množica na nas izjemno velik vpliv, saj vselej »vplivamo vzajemno na drug drugega,« Seneka Luciliju in s tem bralcu svetuje, naj se druži samo s tistimi, ki ga lahko moralno izboljšajo ter se izogiba ostalim, ki bi nanj lahko imeli kvaren vpliv. Tudi svojih darov naj ne razkazuje zgolj zato, da bi ugajal množici in požel slavo, saj to vodi v napuh in posledično v propad pravih vrednot. Kajti človek se po njegovem mnenju ne uči zato, da bi razkazoval svoje znanje pred množico, ki bi mu odobravajoče ploskala, pač pa se uči zase. Prav zato naj tudi »prezira veselje, ki izvira iz odobravanja in pohvale, ki ju daje množica,« naj bo »zadovoljen sam s seboj« in naj »v sebi išče svoje odlike.«
»V dajanju prejmemo. Skozi odpuščanje nam je odpuščeno. Skozi umiranje (jaza) se rodimo v večno življenje.« »Človek ima samo toliko znanja, kolikor ga uporablja.« »Nikogar ne imenuj za sovražnika, saj so vsi tvoji dobrotniki in nihče te ne prizadene. Nobenega sovražnika nimaš razen sebe.« »Gospod, daj mi Vedrost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti, Pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko, in Modrost, da prepoznam razliko.« »Kdor dela z rokami, je delavec. Kdor dela z rokami in z glavo, je obrtnik. Kdor dela z rokami in z glavo in s srcem, je umetnik.« »Majhen sončni žarek je dovolj močan, da razsvetli veliko temo.«
Pravijo, da je sveta vladar. Vladar revnih in bogatih. Nekateri ga imajo kot vrag tóče, drugim gre kot méd. Nekaterim žvenketa v žepu, spet drugim ga stalno primanjkuje. Če ga nimate je hudo, če ga imate preveč pa je že potrebno malce pameti. O denarju govorim: o cekinih, zlatnikih, srebrnikih različnih oblik in žlahtnosti kovin. Nekateri mislijo, da so denar izumili Feničani. A to ne bo držalo. Izumili so ga neznani ljudje, neznane civilizacije, neznano kdaj v zgodovini. Ljudje so kmalu ugotovili, da je bilo zelo nerodno zamenjavati blago za blago in so izumili denar, ki je vmesno menjalno sredstvo. Od takrat, ko je denar krožil med ljudmi nekako po ‘naravni’ poti pa do dandanašnji je ta ‘naravna’ pot začela ubirati vse smeri. Ljudje, da pridemo do denarja, majhnih ali velikih zneskov, počnemo marsikaj. Za denar pa tudi. Je že tako, da so se našli zviti in pametni posamezniki, ki so odkrili, kako uporabiti denar kot orodje za bogatenje. Vaših transakcij ne poznam, poznam le tiste s katerimi lahko razpolagam sama. Več ali manj uporabljam plastični denar, sem pa tja za svojo zbirko kupim kakšen star krajcar ali goldinar ter nato modrujem, koliko časa so morali moji bližnji predniki delati, da so zaslužili goldinar in kaj so za njegovo vrednost lahko kupili. Predvsem pa se pri obračanju svojega denarja držim mamine modrosti, ki pravi, da naj zapravim samo toliko kolikor imam. Glede na to, da je moja glava bolj podobna srebrnemu kot zlatemu kovancu, in da pogosto delam od jutra do večera, bi lahko kdo utegnil pomisliti, da se kópam v zlati banji. Te ne premorem, premorem pa nekaj zelenega zlata. Ali ste vedeli, da nekje v Indijskem oceanu živi majhen polžek kavri. Polžja hišica, dolga od 15 do 30 mm, je na otip zelo prijetna. Ko jo držimo v rokah, imamo občutek da držimo porcelanasto skodelico. Ker so majhne in drobne, jih ni bilo težko prenašati v usnjenih mošnjičkih. Od takšnih in drugačnih oblik denarja mi je najbližji groš. Gre za denar z majhno vrednostjo, ki je pravzaprav drobiž. O njem prepeva tudi izjemen slovenski satirik v svoji pesmi Za dva groša fantazije. Cenjeni poslušalci in poslušalke. Ko se boste v današnjem jutru odpravljali od doma na delovna mesta, v bolnišnice, mogoče na jesensko križarjenje okrog sveta, vzemite s seboj mošnjiček z dvema grošoma fantazije. Z njima boste lahko delali coprnije, da bo lepši naš svet in da bo komu tudi v dežju posijalo sonce. Samo za dva groša fantazije. Judeževe groše pa zakopljite globoko v zemljo.
Znanec mi je pripovedoval, kako se je nekoč s fičkom pripeljal na sestanek, kjer so bili v glavnem sami direktorji. Skoraj vsi so se pripeljali z mercedesom. Eden od njih se je obrnil k mojemu znancu in mu rekel: »Vi se lahko pripeljete s fičkom, ker ste nekdo – drugi potrebujejo za svojo potrditev mercedese.« Na to pripombo sem se spomnila, ko sem na televiziji gledala oddajo o neki imenitni prireditvi, kjer je bila ženska, ki je imela na sebi zelo drag nakit in so jo vprašali, kaj ji to pomeni. Odgovorila je: »Ko imam na sebi ta nakit, sem nekdo.« Zamislila sem se nad tema dvema zgodbama. Verjetno ni tako malo ljudi, ki želijo potrjevati, da so nekdo, tako, da skušajo druge prekašati ali pa jim biti vsaj enaki s svojim materialnim standardom. Veliko jim pomeni, da imajo drag avto, morda tudi hišo in vikend, zraven pa se še radi pohvalijo, da igrajo tenis, ker prav ta šport nekako spada k statusu. Toda ali ste potem res nekdo? Nekdo je tisti, ki zna biti izviren, ki ne posnema drugih, ki mu je malo mar, kaj bodo drugi rekli. Nekdo je tisti, ki hoče vztrajati pri poštenju, tudi če je njegova okolica skorumpirana. Tega »biti nekdo« se ne da kupiti z denarjem in tudi ne izsiliti z vezami in poznanstvi. Nekdo ne postaneš z maturitetnim spričevalom in tudi ne z diplomo. Nihče te ne more imenovati, da si nekdo. Nekdo postajaš v življenju, če prisluhneš svojemu notranjemu glasu in mu ostajaš zvest, tudi če je to v očeh ljudi neumnost in če gre, od zunaj gledano, v tvojo škodo. Nekdo je tisti, ki je v življenju že marsikaj pretrpel, pa ni postal zagrenjen, ampak se je iz tega vedno kaj naučil.
Kadar v duhu potrošniškega materializma začne prevladovati želja po imeti, uspeti in postati nekdo, se lahko kaj hitro zgodi, da postane človek poleg mene le sredstvo za dosego mojih ciljev, moje lastne samouresničitve. Kako in kaj pa je z njim, je slednjič popolnoma vseeno. Samo, da sem jaz dosegel svoje. Nasproti temu pa nas v božji besedi za današnjo nedeljo apostol Pavel spodbuja: »Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge.« Torej se naj ne bi vrteli le okoli sebe, saj je bistvo v podaritvi drugemu. Kot temeljni normativ ravnanja pa postavi Jezusa z utemeljitvijo, da se kot Bog ni oklepal tega dejstva, da je enak Bogu Očetu, ampak je zapustil Božje bivanje in vstopil v človeškost – v naš čas in prostor. S tem, ko je Jezus kot pravi Bog postal tudi resničen človek, je v dejansko sestopil v človeškost. Pavel nekoč Filipljanom, danes pa tudi nam, predstavi to Jezusovo ravnanje kot temeljni normativ, ki naj nam bo v zgled v odnosu do drugega. Jezus sestopi iz božje sfere v našo človeško omejenost in končnost – vse to z namenom, da bi se nam približal. Ni gledal nase, na svoje dobro, na svoje dobro počutje in koristi, ampak na naše. Tako zelo je gledal na korist ljudi, da je do skrajnosti šel skozi ponižanje in trpljenje. Kakšno normo ravnanja naj bi potemtakem mi izpeljali iz tega za svoj slog življenja? V prvi vrsti prav gotovo to, da se ne oklepam sebe, ne gledam samo na to, kakšno korist bom jaz imel, kaj bom jaz dosegel, kaj pridobil, kako uspel … Da se preprosto neham vrteti se okoli sebe in svojega popka, kar me slednjič vodi samo v vse večjo oddaljenost od drugih in v osamljenost. Biti popularen, biti nekdo, zasedati nek pomemben položaj, imeti veliko pod palcem in tako naprej, vse prevečkrat vodi v osamljenost, preprosto zaradi moje usmerjenosti na sebe samega. Ko naš življenjski slog predvsem zaznamuje sebičnost in vrtenje okoli sebe, potem je tudi naš pogled usmerjen na nas same in ne na druge: mislim predvsem nase, živim le zase, hočem le zase – za drugega pa me prav malo briga. Toda ravno bivanje v sozvočju z drugim dejansko daje barvitost in polnost življenju. Še več: življenje ZA drugega dejansko vodi k resnični izpolnitvi našega življenja. Prav v tem pa je srčika norme, ki nam jo apostol Pavel daje za zgled: Jezusov spust v zemeljsko bivanje, ki vsebuje odpoved sebi in usmerjenost k drugemu, k človeku in človeštvu ter seveda sama podaritev sebe – to je tisto, kar naj bi tudi mi živeli. Kajti bistvo in smisel našega bivanja ni v iskanju lastnega jaza in ugodja, ampak v iskanju in odkrivanju drugega ter v podarjanju drugemu. Podarjanju, ki lahko vključuje tudi odpoved in celo žrtvovanje. Ampak samo v tem in s tem, dobi naše življenje resnično izpolnjenost in pravi smisel.
Kako zelo se vse spremeni v enem samem življenju; doba človeškega življenja pa pravi SP, je 70 oziroma 80 let, »če smo zdravi«. Tudi daljša in še daljša se obeta. Tako se bo nasulo še več sprememb. V otroštvu nisem poznala tehnične igrače; nič kovinskega, nič plastičnega, kaj šele elektronskega. Le v veliki Savnikovi izložbi je okoli Miklavža vozil električni vlakec in begal otroške oči in pamet. Zakaj neki mi silijo v spomin poletni večeri, kakršnih ne morem več doživeti. Čakam na kresnice, a jih ni. Ni netopirjev. Ni majskih hroščev. Ni kobilic, kje je kak nočni metulj? Pa tudi očeta, h kateremu bi se primaknila, ni, da bi zrl v prižigajoče se zvezde in, star kot je že bil, povedal pesmico iz pred-stoletne čitanke za 1. razred: Nobeden bi ti ne povedal, zaman natanko bi pozvedal; kako visoko je nebo, to Bog nebeški ve samo. To je bila moja zgodnja verska, naravoslovna in leposlovna vzgoja. Podobno je z zimskimi večeri. Televizijski po vsej vasi, ki sploh ni več vas, je zgolj naselje. S fotelji, radiatorji in modernimi kamini, nič več s kmečko pečjo in vonjem po mleku ter koristnim poslom, kot je zbiranje fižola. Nikjer več pešca. Vsi se vozimo, vozimo. Posledica: ne poznamo se več. A res? Kdo pa je to? Kje da stanuje? Aha, a tam. Tam je nekoč živela dninarica Mana. Seveda, te pa vi niste poznali. Kak sprehajalec pride mimo. Pa ne v paru ali z otrokom kot nekoč, ampak s psom. Ta z velikim, oni z najmajhnim. Zjutraj in potem še pod noč. Kar je šolarjev, jih prevaža poseben avtobus, a do šole ni niti dva kilometra. Če se kateri od njih le znajde na cesti, pozdravit ne zna. A kaj vse to! Zanimivo je, ko se znajdem med povabljenci v zasebnem ali v gostinskem prostoru. Vsaj po pet gostov biva nenehno na komunikacijski ravni z mobijem na ušesu. Kakšen tudi ob hrani. Preprosto odloži žlico in iz njegovih odgovorov nekomu na oni strani brezžičnosti razberem, da na srečo ne gre ne za nenadno rojstvo ne za nepričakovano smrt, ampak za povsem navaden čvek neolikanega homo sapiensa ob skupni mizi. Da bi se kdo pred jedjo pokrižal, kje neki! Vse teče. Nič novega pod soncem. Ali res?
Današnji čas zaznamuje vseprisotna tehnika, neprestan razvoj in vse, kar je dosegljivo nemudoma in kar se da tako ali drugače izmeriti. Vse vrednote, ki bi jim lahko dali pridevnik duhovne, so bolj ali manj postavljene v drugi plan. V ospredju je uspeh, ki se ga da meriti, vsi skrbimo za osnovno preživetje in hitimo iz dneva v dan, da bi morda nekoč le prišli za stalno na zeleno vejo. Ampak se niti ne zavedamo, kako naše vrednote in odnos do življenja zaznamujejo prav vsak naš dan. Na primer: V neki vasi so se vaščani zbrali, da bi molili za dež. Na dan molitve se ljudje zbrali na trgu, le en deček pa je prišel z dežnikom v roki. To imenujemo vera. Ko oče vrže otroka v zrak, se ta smeji, saj ve, da bo ujet. To imenujemo zaupanje. Vsak večer gremo v posteljo brez zagotovila, da se bomo naslednje jutro zbudili živi. Ampak vseeno si pripravimo bujenje, da nas zbudi. To imenujemo upanje. Za jutrišnji dan imamo že načrtovanih kup stvari, čeprav ne vemo prav ničesar o prihodnosti. To imeujemo prepričanje. Vidimo, koliko je na svetu trpljenja, ampak ljudje se še vedno poročajo in imajo otroke. To imenujemo ljubezen. Videl sem starejšega gospoda z napisom na majici: »Nisem star 80, ampak mladostnih šestnjast s štiriinšestdeset let podlage.« To imenujemo življenjska drža. Teh šest kratkih primerov nam je lahko v spodbudo, da se zavemo, kako drugačno je življenje, ker mu ljudje dajemo svojevrsten pomen. Samoumevnost je poglavitna past, ki nam onemogoča, da bi svet okrog nas videli kot dar in vsak trenutek kot podarjen. Če se nam v naglici opravkov in obveznosti kdaj uspe ustaviti in občutiti hvaležnost, se kar naenkrat marsikaj okrog nas spremeni. Morda nam to uspe doživeti že danes, morda se nam uspe kratko ustaviti in občutiti hvaležnost – čeprav le za eno stvar, ki tako za nas ne bo več samoumevna.
Rad imam burjo. Tako zelo vse prečisti, zrak in glavo … in tudi srce. Človek ob njej občuti neko novo svobodo, ker odnaša odvečno, da ostane bistveno. Tako naravnost uživam, ko mi veter spodnaša temelje in me guga med vožnjo po cesti. Z veseljem opazujem zunanjost, ki je taka kot jaz: modro nebo in oblaki, ki se podijo po njem, drevesa, ki se uklanjajo moči narave – in vse polno plastičnih vrečk in ostala svinjarija, ki se je nabrala na ograji. Evangelij nas čisti tako, da provocira, da sprašuje, da vznemirja, da dreza prav tja, kjer smo mislili, da smo najboljši in najmočnejši. Kamen spotike je, ne pa naša potrditev. Tisti nebodigatreba, ki vedno sesuva naš mir in dobro počutje. Tako se mi velikokrat zgodi, da ob toplem zadovoljstvu, kako dober človek sem, doživim kak hladen tuš. Prejšnji teden sem se jezil, ker mi je nekdo iz skupnega hladilnika kradel jogurte. Ko sem razmišljal, da bi mu napisal sporočilo – nekaj v zvezi s sedmo zapovedjo – sem se spomnil na svoje rabutanje češenj. In sem se hitel opravičevati, češ, da to ni isto, da se tisto skoraj ne pozna. In sem moral pred seboj umolkniti. Evangelij vedno provocira. In če ne provocira, ga ne razumem pravilno. Evangelij je namreč namenjen temu, da slepim vrača vid. In slep človek je vedno izgubljen človek, čeprav se tega vedno ne zaveda. Zato Jezus zdravi tako, da provocira. Da opozarja na stvari, ki so napačne. Ki me uničujejo, pa jih sam ne vidim. Neprijeten je. Pred mano postavlja moje temne plati, moje slabosti, ki jih ne maram ali jih ne znam videti. Ne zato, da bi me uničil, da bi me potrl in mi povedal, da sem ničvrednež. Ampak da bi se jih zavedal. In da bi s tem, da se jih zavedam, zrasel. Kdor ima temne plati, ima vedno prostor za rast. Čudna igra življenja je to … da si slep, ko misliš, da vidiš. In da vidiš, ko ugotoviš, da si slep. Vedno hodimo med slepoto in lučjo in prav kmalu je vse lahko obratno, kot si mislimo. Zato je zdravo vedno ostati na poti. Ostati učenec. Hoditi in ne počivati. Ker dober človek ni tisti, ki ne greši, ampak tisti, ki se zaveda tega, da je grešnik.
Dobro jutro spoštovane poslušalke in poslušalci. Ste se danes kam namenili? Imate že navsezgodaj načrte za današnje popotovanje? V teh jesenskih dneh res bolj delimo izkušnje z minulih poletnih popotovanj, kot pa da bi imeli pred očmi nove. Lepo je poslušati navdušene pripovedi popotnikov, ki so se srečno vrnili domov. Veliko težje je prenašati take, ki se hvalijo, kje vse so bili, a znajo v vsaki stvari s te svoje poti najti kaj slabega. Temu ni bila všeč hrana, onemu pijača, spet so nekateri nezadovoljni z vsakim, ki ga srečajo, da ne govorimo o čudnih navadah in kulturah. Če drugega ne, jih je vsaj vreme razočaralo. Pogosto si želimo, da bi tako pritoževanje zaključili s preprosto pripombo, da jih ni nihče silil na to ali ono potovanje. Bojim se, da bi to še bolj spodbudilo njihovo pritoževanje. Ni najhuje poslušati o slabi popotniški izkušnji. Težje je gledati človeka, ki se ni nič naučil iz tujega sveta, ki ga je smel spoznati. Še slabše je, ker bo s to slabo voljo živel tudi doma. Morda bi kdo mislil, da je izbral napačen kraj, napačno obliko potovanja, se ni pripravil, morda ni vzel pravih stvari s sabo. Poznamo popotnike, ki se podajo po svetu brez vsega, a ob tem zmorejo spremeniti svoje življenje in s svojimi izkušnjami bogatiti druge. Tudi taki so, ki niso hoteli na pot, a so iz pregnanstva, begunstva, celo ugrabitve naredili pravi zaklad zase in za človeštvo. Ob tem se spominjam evangeljske misli, ki pravi, da hudo prihaja iz človeka in da ni treba posode čistiti od zunaj, ampak od znotraj. Nekje sem prebral, da je najpomembnejši kos prtljage, ki ga vzamemo s sabo, veselo srce. Če človek pomisli na vse nergače, ki se vračajo z dopusta polni nejevolje, ne moremo drugega, kot da pritrdimo tej misli. Brez odprtih oči in veselega srca nas nobena stvar ne more navdušiti, še najmanj tisto, kar nam je tuje. Prav odprtost za vse tuje, drugačno, včasih celo čudno, je edina pot, da se naučimo česa novega v življenju. Želim vsem nam v današnjem dnevu, da bi znali in zmogli hoditi skozi današnje potovanje. Pojdimo kamor koli že z odprtimi očmi in polni pričakovanj. Le tako se bomo iz današnjega dneva kaj novega naučili za jutrišnji dan. Ne pozabimo pa že navsezgodaj vzeti s sabo veselo srce. Radost v srcu odpira vsa vrata, še tista, ki smo jih zaklenili v jezi. Človek z veselim srcem je namreč povsod doma.
Pred časom sem spoznal dekle in se vanjo zaljubil. Marsikaj sva skupaj doživela, tako svetle kot tudi temne trenutke. Po približno letu dni mi je okrog novega leta – novo leto, nov začetek pač – povedala, da se ne vidi z mano v prihodnosti. Želela je, da se razideva. Iskreno in pošteno od nje. Kot človeka iz mesa in krvi me je to seveda prizadelo. A odločitev in svobodo drugega je treba spoštovati. Te besede o spoštovanju svobode drugega sem prej sicer že večkrat slišal, toda zdaj sem se moral soočiti s tem, kako se bom odzval na resničnost, ki je nisem mogel spremeniti. Znašel sem se pred dvema možnostima, prva je bila zamera, obup, resignacija in vdanost v usodo; druga pa pot vere, zaupanja, izpuščanja iz stisnjene pesti, ki hoče zadržati, in odprtost za nekaj novega. Priznam, da ni tako samoumevno izbrati druge poti, saj se ta običajno križa s prvo. Čeprav sem ubral pot vere in zaupanja, sem še vedno (in to precej pogosto) zašel na pot zamere in obupa. In tako sem precej časa stopicljal in se opotekal med vdanostjo v usodo in vero, a se kljub vsemu vedno znova odločil za slednjo. Pred kratkim se mi je v pogovoru s prijateljem posvetilo, v čem je razlika med eno in drugo potjo. Ko človek obupava, ne vidi več smisla. In prav to je vdanost v usodo – odsotnost smisla. Vera in zaupanje pa mi nasprotno dajeta gotovost, da ima vsak dogodek v mojem življenju – naj bo še tako klavern – smisel in da je Nekdo, ki ve, kaj se mi dogaja, ker je prehodil to pot pred mano. Iz tega odnosa s Smislom samim, z živim Logosom, sta mi na skrivnosten način začela pritekati vedrina in upanje na novo, nikoli sluteno. Šele pozneje sem doumel smisel te izkušnje, ko sem naletel na ta aforizem. Učenec je vprašal učitelja: »V čem je skrivnost tvoje vedrine«? Učitelj mu je odgovoril: »V iskrenem in popolnem sodelovanju z neizbežnim«.
Znameniti grški basnopisec Ezop, ki naj bi se rodil na obalah Male Azije ali pa v grški Trakiji v 6. stoletju pr. n. št., je bil suženj, a je zaradi svoje modrosti, ki jo je strnil v kratke, poučne zgodbe, dobil svobodo. Med njegovimi basnimi je tudi zgodba o bahavem atletu. Takole se glasi: »Neki mož je bil na potovanju, potem pa se je vrnil domov. Nastopaško je pohajkoval po mestu ter na glas in daleč naokrog govoril o svojih pogumnih dejanjih v različnih deželah, ki jih je obiskal. Na Rodosu, je dejal, je skočil tako daleč, da ga ni človeka na zemlji, ki bi mu bil enak. Prisegal je, da ima priče, ki lahko potrdijo njegovo zgodbo. Človek, ki je stal v bližini, pa je tedaj pripomnil: 'Prav. Če govoriš resnico, je tu tvoj Rodos, daj, skoči!'« Zgodba je izvrstna za naš čas, v katerem se tako rekoč utapljamo v inflaciji lepih besed, ki jih vsak dan z ekranov in udobnih foteljev ponujajo politiki, lažni podjetniki, kulturniki in samooklicani razlagalci družbene morale. Poziva namreč ljudi, naj ne razsipavajo svojih besed, naj ne zmagujejo z obiljem samohvale in besednega prepričevanja, temveč s svojimi dejanji. Kako nas molk naredi za velike ljudi, so poudarjali že prvi grški modreci. Kleobul z Rodosa je dejal: »Treba je rad poslušati, ne blebetati.« Hilon iz Šparte je rekel: »Tvoj jezik naj ne prehiteva razuma.« Periander iz Korinta pa, da je tišina nekaj lepega. Zato se tudi mi, ko nas bo poneslo na polja laži in samohvale, spomnimo na lepoto tišine. Ne smemo iskati prič za resničnost naših besed v življenju, temveč moramo s svojimi dejanji biti pristni pričevalci resnice. Povedano drugače: svoje besede moramo znati živeti, ne samo in zgolj govoriti ter se pri tem sklicevati na druge ljudi.
Za velike duhove velja, da vidijo globlje in dlje kot navadni ljudje. Tako znajo oblikovati tudi svoj pogled na prihodnost in njihova modrostjo kaže narodu pot. Takšen je bil zagotovo tudi blaženi Anton Martin Slomšek, pisatelj, pedagog, duhovnik ter tudi prvi mariborski škof. Bil je sodobnik Franceta Prešerna in če je slednji kot velikan slovenske poezije ponesel slovensko pesem v evropski vrh, jo je Slomšek kot izraz lepote slovanske duše in v vsej človeški toplini razširil na vse svoje rojake. Vedeti moramo, da so bila v začetku 19. stoletja slovenska narečja zelo močna in da so predstavljala oviro pri sporazumevanju Korošcev in Štajercev s Kranjci. Toda še predno se je pojavil politični program Matije Majerja Ziljskega o združeni Sloveniji, je enotnost slovenskega naroda dosegel Slomšek s skupnim govornim jezikom, ki ga je vzpostavil z enotnim pridigarskim jezikom. Že v Celovcu in kasneje v Mariboru je začel bogoslovce poučevati v lepi slovenščini in jim privzgojil občutek za čist in iskren jezik. Odslej so pridigarji uporabljali govorico, ki so jo razumeli po vseh slovenskih pokrajinah in ki je bila hkrati polna veselja in radoživosti. Slomšek je našemu jeziku pomagal, da se je znebil germanizmov in da so ga obogatila tudi druga narečja, poleg osrednje Slovenije. Prav na to Slomškovo zaslugo opozarja slovenistični strokovnjak prof. Marko Jesenšek. Pridigarski jezik v tem času pa ni bil samo najbolj razširjena in poslušana slovenska javna beseda, bil je hkrati tudi najbolj izčiščena, lepa in pogumna beseda, ki je preko svetopisemskih izrazov želela zaobjeti in razgrniti globino človeških src in nas popeljati na rob večnosti. Ker je pridigar uporabljal nekoliko vzvišene in svete besede, je takšen postal tudi ves slovenski jezik, jezik praznika in praznovanja, bo rekel kasneje tudi Cankar. Pridigarje je vodilo versko duhovno izkustvo svetega bogoslužja in jih usmerjalo k ljubezni do slovenskemu malega človeka ter mu pomagalo, da je znal izražati plemenitost svojega srca in da pridobival vzvišeno pokončno etično držo.
Današnjo družbo kreirajo medijski plačanci, ki propagirajo hrano, luksuz, užitke, bordele, spolni turizem, nagoto, nasilje, centre za terorizem, kriminal in kulturo smrti. Vladajo nam računalniški programi, androidi in kiborgi – mehanizmi tehnike brez srca in ljubezni. Hvala Bogu, da imamo implantate – srčni spodbujevalnik, inzulinsko črpalko, umetno srce, kontaktne leče, slušni aparat, zobno protezo, skeletne proteze – a se žal ne sprašujemo, zakaj tesnoba, strah, drgetanje, negotovost in tolika zaskrbljenost v nas. Izgubljamo obraz, čeprav smo bili ustvarjeni po Božji podobi, imago Dei. Postajamo brezoblična in neizrazna gmota, lepa in vitka postava, ne pa oseba. Latinska beseda persona, grška pa prospon, izvirno pomenita obraz, ki ga ima samo oseba. Žal človeštvo postaja brez-obrazno, brez sramu in miline na licu obraza. Postajamo posamezni osámljenci brez osebnosti. Posameznik (p)ostaja oseba samo v skupnosti. Zato je krščanski Bog trooseben – Oče, Sin in Sveti Duh – in biva v skupnosti občestva, kar ohranja njegov obstoj. Mi pa svet in človeštvo razkrajamo. Zato vse postaja virtualno, nerealno in iluzorno: fiktivni vpisi, denar, ljubezen, poroke, fiktivna potovanja, verovanja in Bog … Hočemo se dokopati tudi do fiktivnega trpljenja. A sreča je, da nas osebni Bog Svetega pisma kljub vsemu ljubi takšne kot smo. Grešniki so mu na nek način celo ljubši kot pravičniki, zato ker nas je ustvaril po načelu ljubezni, ne pa pravičnosti. Bog ni Bog prava, ampak ljubezni. Ni Bog pogodbenega razmerja, ampak zaveze. Ne ljubi me zato, ker sem jaz dober, ampak zato, ker je on dober. Ne gre za vprašanje dobrote ali hudobije, svetosti ali greha, kajti vse, kar je izven Boga, je itak grešno. Zato veličine krščanstva ne dokazujem s svojim perfekcionizmom, ker moja popolnost temelji na človeški oholosti in veličini. Krščanstvo je vera grešnih, majhnih, pomanjkljivih in šibkih, ki se zanašamo na dar Božje milosti. Bogu je všeč moja neizumetničena nerodnost in preprostost. Ni se mi treba pretvarjati, da bi mu ustrezal in ugajal. Ni se mi treba opravičevati, da bi dosegel naklonjenost milostnega Boga, da bi me opravičil. Karl Barth (1886-1968), švicarski protestantski teolog, je v Cerkveni dogmatiki sočasno s tem ponudil tudi rešitev teodiceje, vprašanja opravičenja Boga, z izjavo: »Bog je opravičen, ker opravičuje grešnega človeka. Opravičujoč grešnega človeka Bog opravičuje sebe tudi glede trpljenja, ker s trpljenjem na križu opravičuje grešnega človeka v celoti, saj se sam ne more opravičiti.« Človek, ki glede trpljenja zaslišuje Boga, bi se moral nad tem zamisliti. Iztok Mlakar v Pašijonu pravi, da se je nad človeško hudobijo do Križanega zgražal celo hudič in ni mogel verjeti, da se je človek sposoben naslajati ob mučenju nedolžnega Kristusa s tolikšnim sovraštvom. Nad človeškim sadizmom se je zjokal celo hudič, ker se mu je Kristus zasmilil, človek pa je ostal ravnodušen.
Francoski filozof Sartre iz 20. stoletja se je v svoji filozofiji eksistencializma ukvarjal s človekom in njegovo vlogo v svetu. Trdil je, da je človek svobodno bitje, ki je absolutno odgovoren za svoje odločitve in dejanja, saj jih svobodno izbira. Zato je po Sartrovem mnenju zgolj od njega samega odvisno, kakšen človek bo postal – »Človek je tisto, kar naredi iz sebe,« pravi Sartre v svojem znamenitem eseju z naslovom Humanizem je zvrst eksistencializma. Eksistencializem, kakor je poimenoval svojo filozofijo, namreč trdi, da je »človek najprej neki projekt.« »To pomeni, da človek v svetu najprej biva, se srečava, se pojavlja v svetu in šele nato definira. Če se človek, kakor ga pojmuje eksistencialist, ne da definirati, potem se ne da zato, ker sprva sploh nič ni. Bo šele naknadno in to takšen, kakršnega se bo naredil. Človeške narave ni,« trdi Sartre. To pomeni, da je človek najprej živo bitje, ki biva oziroma eksistira in se šele naknadno opredeli ter se poistoveti z nečim: npr. da zase trdi, da je dober človek. Je prazno platno, na katerega naknadno slika svojo podobo in ji pridaja lastnosti. Toda če pride ta opredelitev naknadno, »potem je človek pač odgovoren za tisto, kar je. Prvi korak eksistencializma je torej narediti človeka za lastnika tistega, kar je, in mu naložiti vso odgovornost za njegovo eksistenco.« Ker je človek bistveno svoboden, je seveda tudi bistveno odgovoren zase, za to, kar postane oziroma za to, v kaj se naredi – in po Sartru ni odgovoren samo zase, pač pa za vse ljudi, saj s svojimi odločitvami vpliva tudi na sočloveka in širšo družbo. Kajti posameznik »s svojo izbiro nenehno izbira tudi vse druge ljudi,« se torej konstantno odloča, s katerimi posamezniki se bo obkrožil, družil in nanje tudi vplival s svojim ravnanjem. »Izbrati si, da boš to ali ono, sočasno pomeni potrditi vrednost tistega, kar smo izbrali, zakaj nikoli ne moremo izbrati slabega,« pravi Sarte. »Kar izberemo, je zmeraj dobro, in nič ne more biti dobro za nas, kar ni dobro za vse.« Pri odločanju bi morali torej imeti pred očmi ne samo dobrobit zase, pač pa predvsem dobrobit za skupnost. Sartre pravi, da je človek tudi bistveno angažiran, saj se nenehno uresničuje, nenehno dela in izpopolnjuje samega sebe, da bo postal, kar hoče postati. Nenehno izbira ter pri tem potrjuje svojo neizmerno svobodo. Je pravzaprav svoboda na delu, ki mora šele postati to, kar je – mora se šele narediti.
Nekdo mi je pripovedoval, kako je obiskal direktorja velike firme, ki je imel na pisalni mizi šahovsko uro. Ta ura je naravnana tako, da zazvoni po treh minutah. Vprašal ga je, čemu takšna ura v pisarni. Direktor je razložil: »Svojim odrejenim, ki prihajajo k meni z najrazličnejšimi problemi, dam tri minute časa. V treh minutah mora vsak jasno razložiti svoj problem. Ve, da ga bom poslušal samo tri minute. Kdor se potrudi in svoj problem v treh minutah jasno razloži, se mora prej z njim dobro spoprijeti, o njem dobro razmisliti. In izkušnja je pokazala, da po tem dobrem razmisleku devet ljudi od desetih sami rešijo svoj problem in mene sploh ne potrebujejo. Pomislila sem, da je takšna šahovska ura zelo koristna zadeva. Ljudi prisili, da temeljito razmislijo o sebi in o svojih problemih. Na videz je to zelo »trd« direktor. Ljudje si predstavljajo dobroto skoraj vedno tako, da si moraš vzeti za reševanje problemov drugega veliko časa, da moraš še in še potrpežljivo poslušati, brez konca. In ljudem, ki zaradi problema prihajajo, pogosto sploh ni jasno, kaj je njihov problem. Pričakujejo, da jim bodo to povedali drugi in ad bodo tudi drugi razrešili njihov problem. V resnici je največja pomoč v tem, da postane človek, ki potrebuje pomoč, sam aktiven. Velikokrat ga je treba k temu prisiliti. Nikomur ne moreš pomagati, če se on sam za to aktivno ne odloči in če sam ne naredi odločilnega koraka in temeljito razmisli o sebi. Veliko manj stisk bi bilo, če bi se ljudje zavedali, da v bistvu vsak človek le sam zase lahko najde rešitev problema. Drugi so mu pri tem samo v oporo. Prvi korak k temu pa je, da o sebi zares temeljito razmisli.
Najraje imam sveže utrgane ter tiste v žepu, a ne vseh. Sad nizkega južnega drevesa svojo sočnost in sladkost ohrani tudi, ko ga posušijo. Med drevesi, ki so se znašla v Svetem pismu, zaseda mesto takoj za oljko. Ko sta Adam in Eva pojedla prepovedan sad z drevesa iz sredine raja, so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov in z njim prekrila svojo goloto. O smokvi ali figi govorim, o zelo starem sadežu, ki je star vsaj toliko kot jabolko. Nekateri narodi figo uvrščajo med božje sadeže, podobno kot oljke. Poleg plodov so namreč uporabni tudi listi in les. Antični Grki in Rimljani so fige cenili kot izvrstno hrano, ki hitro da energijo, zato so jih uporabljali starogrški atleti. Nekatera stara plemena so fige šteli kot najbolj dragoceno dobrino narave. Navkljub zgoraj naštetemu pa je figa ostala figa. O tem nam pripoveduje tudi basen, ki jo v svojem govoru uporabi Jotám, in sodi med najstarejše primerke modrostne literature in je izraz nasprotovanja ustanovitvi kraljestva. »Šla so, šla so drevesa, da si mazilijo kralja. In drevesa so rekla smokvi: ‘Pridi ti, kraljuj nad nami!’ Smokva jim je rekla: ‘Mar naj pustim svojo sladkobo in svoje sladke sadeže in se grem povzdigovati nad drevesa?’« A poleg sočnih in sladkih fig poznamo še konjske, pasje ter človeške fige. Slednje pridelamo tako, da palec položimo med kazalec in sredinec ter svojo pest oblikujemo v figo, ki jo lahko komu pomolimo pod nos, pokažemo od daleč ali pa jo skrijemo globoko v žepe hlač. Figo pa lahko tiščimo tudi za hrbtom. Figa v žepu in za hrbtom premore sladkobo le, če jo držimo zato, da s tem želimo komu, da bi se mu kaj uresničilo. Sicer pa smo figamož. Kako to, da se je ta imeniten svetopisemski sadež znašel tudi v našem vsakdanjem življenju sporazumevanja, ne vem. Vem pa, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, da ste tako fige v žepu kot za hrbtom okusili tudi sami. Ali pa jih celo, Bog ne daj, kdaj tudi sami tiščali v žepih ali za hrbtom. Takšno početje, še posebej, ker je tovrstno dejanje neopazno za tistega, kateremu je namenjeno, ni lepo. Pa še nekaj, fige pri nas dozorijo dvakrat na leto. Najprej v juliju in drugič od konca avgusta do oktobra. Zato raje kakšno figo utrgajte z dreves in jo ponesite v usta ter držite dano besedo ali obljubo. Tudi mi se lahko potrudimo, da bomo kdaj podobni figi: tisti iz basni. Prav nič ošabni in prevzetni. Mogoče se premalo zavedamo, da tudi mi premoremo dobrine s katerimi lahko sočloveku damo moč, predvsem pa ga sprejmemo in nam je zanj mar. In ne pozabite: s figovim listom lahko zakrijete samo telesno nagoto, nagoto duše pač ne.
Neveljaven email naslov