Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se vede pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal?
Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se vedli, da se bomo lahko vključili v utečeno življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?«
Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Hočemo ali nočemo, že od mladega smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije.
Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki stalno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo.
So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in biti pozoren na lepe lastnosti svojih bližnjih.
3611 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se vede pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal?
Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se vedli, da se bomo lahko vključili v utečeno življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?«
Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Hočemo ali nočemo, že od mladega smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije.
Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki stalno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo.
So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in biti pozoren na lepe lastnosti svojih bližnjih.
Samuel H. Miller je v knjigi Dilema sodobne vere napisal zgodbo o komedijantu Karlu Valentinu. Na odrski sceni je stopnišče v temi, nanj pa pada le snop svetlobe z ulične svetilke. Valentin hodi naokrog in obupno nekaj išče. Čez čas ga policist vpraša, kaj je izgubil, Valentin pa pove, da išče ključ od svoje hiše. V iskanju se mu pridruži policist, a ker ničesar ne najdeta, Valentina vpraša, ali je prepričan, da je ključ izgubil ravno tam. Valentin mu prizna, da je ključ izgubil drugje, a da ga na tistem kraju ne išče zato, ker tam ni svetlobe, ampak le tema. Med branjem zgodbe sem pomislil, da Boga iščem na napačnih krajih in na napačen način. Iščem ga v luči, izgubljam pa ga v temi. Boga ne morem vedno videti jasno. Viden je posredno, na način, ki ga celo utajuje. Boga ni težko videti v snopu svetlobe, ko mi gre dobro. Težko ga vidim v temnih krajih, ko gre za zloglasne zapore, tovarne smrti, lačne dojenčke v deželi Burundi, od bomb pohabljene otroke v Kambodži, prisilno prostitucijo otrok, otroško pornografijo, trgovino z ljudmi, poskuse na ljudeh, sadistične zločine iz zabave, ekološki kriminal … Samo na enem mestu je v muzeju genocida vidnih 40.000 kubičnih metrov še ohranjenih čevljev, ki so jih nacisti pobrali jetnikom, ko so prispeli v taborišče smrti. Krščanska vera lahko razreši zadrego, ker pozna odgovor. Smrt je predmet spoznanja. Smrti ne moremo spoznati, ne da bi jo vzljubili. Ne gre za njeno zanikanje, ampak za njen odnos do Stvarnika Življenja, ki je najvišje dobro. Ne gre za vprašanja, ampak za odgovor, ki je Kristus – vstajenje in življenje. Nihče ni kriv za Kristusovo smrt, ne Judje ne Rimljani, saj ne gre za krivdo, ampak za izročitev. Kristus si življenja ni pustil vzeti, temveč ga je izročil (dr. Anton Mlinar). Izročitev je edini odgovor na postavljeno vprašanje. S tem so razrešena tudi vprašanja etike – vedeti, kako pravilno živeti in kako pravilno umreti. Ko stokajoče kričim v nebo in sprašujem, ali je Oče v nebesih, se mi dozdeva, da mi nebo odgovarja, da je naslovnik neznan. Naslovnik postane znan, če v naslovu napišem – Jezus Kristus.
Kolikokrat ste že nasedli oglaševanju, kupili neki izdelek, ki se je zdel res »ah in oh«, in ste na koncu razočarani ugotovili, da ni izpolnil tistega, kar je v reklami obljubljal. Lahko je šlo čisto za vsakdanjo stvar, kot je jogurt. Recimo, da ste v hipermarketu pred hladilnikom z jogurti, v katerem so na petih policah na dolžini šestih ali sedmih metrov. Pri vseh blagovnih znamkah in vseh mogočih okusih se človek v takem primeru znajde pred težko odločitvijo. Pa recimo, da vam pritegne pogled jogurt z okusom jagode. Na ovitku so prav bleščeče in okusne, pogled ponuja nekaj čvrsto napetih in sočno sladkih jagod. Po možnosti z nekaj kapljic rose, ki se je nabrala na površini. Seveda kupite ta jogurt z mislijo, da v rokah držite več kot samo jogurt – že skoraj sveže nabrane sladke jagode z jogurtovim prelivom. Potem pa odprete in poskusite prvo žličko – in vse skupaj po okusu spominja bolj na pralni prašek kot na jagodni jogurt, kaj šele na jagode z embalaže! Kolikokrat se nam lahko zgodi, da na podoben način pristopamo do ljudi. Da je embalaža, torej dober vtis ali videz, tisto, po čemer ocenimo človeka. In kolikokrat je temu sledilo razočaranje zaradi izjemnega razkoraka med tem, kar se je kazalo navzven, in onim, kar je v resnici bilo v njegovi notranjosti. Seveda lahko velja tudi nasprotno, ko smo bili prijetno presenečeni nad nekom, ki morda na prvi vtis ni učinkoval nič kaj posebno, prej morda nasprotno, pa nas je osebno srečanje z njim pozitivno presenetilo. V ta kontekst nekako sodijo tudi Jezusove besede iz evangelija današnje nedelje, ko pravi: »Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.« Poželenje pomeni, da se ustavim samo pri zunanjem videzu, pri embalaži. Pomeni, da sploh ne vidim bistva, da dejansko ne zmorem videti osebe, ampak samo embalažo. Še več: da mi človek kot oseba sploh ni pomemben, ampak je objekt, ki mi pomeni nekakšno izpolnitev ali zadovoljitev. Z drugimi besedami: poželenje onemogoča odnos, ker mi ni pomemben človek, ampak je pomembna moja sebičnost. Kaj in kako bo z drugim, mi je popolnoma vseeno. Samo da bo meni dobro. Tako je, če se ustavimo pri embalaži – pa naj je konkretno to vezano na fizični videz, vtis, ki ga človek naredi, na predsodke, vnaprejšnje sodbe oziroma pričakovanja. Videti in spoznati pravo vsebino pa pomeni srečati se z osebo, vzpostaviti in graditi odnos, ki temelji na osebnem spoštovanju in drugega videti kot sočloveka, vrednega enakega dostojanstva, ki ga imata drug pred drugim in pred Bogom.
Ksenofont, zgodovinopisec iz 4. stol. pr. Kr., je v Spominih na Sokrata zapisal številne pogovore slavnega atenskega filozofa s sodobniki. V enem izmed njih je Sokrat razpravljal o tem, s kakšnim človekom naj sklepamo prijateljstva, da bodo ta trdna in nas bodo usmerjala na pravo življenjsko pot. Sokrat je menil, da bi morali iskati takega posameznika, ki »obvladuje svoja telesna poželenja, ki je dober gospodar in zanesljiv človek, tak, ki nikakor ne bo zamudil priložnosti, da svojim dobrotnikom povrne z dobroto, in je zato svojim družabnikom v korist«. Čeprav se je sogovornik s tem odgovorom strinjal, pa ni bil povsem prepričan, kako naj ugotovimo, kateri ljudje bodo imeli dober vpliv na nas, še preden se začnemo z njimi družiti. Sokratov nasvet glede tega je bil, naj pogledamo, kako so se vedli v preteklosti, saj je to najboljši kazalnik tega, kako se bodo vedli v prihodnosti. Podobno namreč preverjamo tudi kakovost različnih obrtnikov: »Kiparjev ne ocenjujemo na podlagi njihovih trditev,« je odgovoril filozof, »temveč tistemu, ki je že v preteklosti delal lepe kipe, zaupamo, da jih bo dobro izdeloval tudi v prihodnje.« Po njegovem mnenju bomo prav na podlagi posameznikovega vedenja najbolje vedeli, ali je to človek, s katerim hočemo stkati prijateljske vezi. Pozorni bi morali biti torej na dejanja in ne na izrečene besede, saj so te lahko samo prazno govoričenje, s katerim nas nekdo zavaja, nasprotno pa nam bo vedenje vselej pravilno nakazalo, s kakšnim človekom imamo opravka. Toda kako pritegniti pozornosti dobrega človeka, ko ga enkrat najdemo? Kako se mu približati in ga pridobiti za svojega trajnega prijatelja, se v nadaljevanju sprašuje sogovornik. Gotovo ne s prilizovanjem in hlinjenjem, je prepričan Sokrat, saj bodo tudi nas dejanja kmalu razkrinkala. Ravno nasprotno: če hočemo pridobiti dobrega prijatelja, »moramo sami biti dobrohotni v besedah in dejanjih«. Sami moramo torej imeti iste lastnosti, ki jih iščemo pri nekom drugem. »Si mar mislil,« je v nadaljevanju rekel Sokrat sogovorniku, »da lahko slab človek dobi dobre prijatelje?« Malopridnež vrlemu človeku ne bi mogel postati prijatelj, »saj ne more človek, ki ravna sramotno, postati prijatelj nekomu, ki sramotna dejanja prezira«. Tako Sokrat spodbuja tudi nas, naj si prizadevamo predvsem za to, da bi sami postali krepostni, kajti le tako bomo v svojo družbo privabili enako vrle posameznike in si medsebojno bogatili življenja.
Vroč dan. Nad 30 stopinj. Popravilo lokalne ceste. Štirje delavci, dva s čepico in dva gologlava. Nobeden več mlad. Sodeč po zagorelosti in fizionomiji, sta bolj z juga kot iz senčnih krajev. Zoženo cestišče, kar je razumljivo. A ne vsakomur. Nekdo pred mano trobi. V zvezi z registrsko tablico poznam opazko: kr-eten. KR. Tudi moja je taka. Motiv za premislek o vedenju na cesti. Več: o naši človečnosti. Kaj ga, kr-etena, žene k nestrpnosti? A mi misel preskoči drugam. V razred in malo ven iz uradnega učnega načrta. Naravnost v Bengalijo. K Pticam selivkam, k Tagoreju. Njegove besedilne bliskavice so bile kot nalašč za vsebino vzgojnoizobraževalnega procesa. Ja, kako mogočno poimenovanje za šolski pouk! Ena od njegovih miselnih jedric pravi: Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. Naj jo ponovim, si jo boste laže zapomnili: Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. Zdaj pa pomislimo, mar to ni res! Moja srčna misel vsem, ki se, drveč po avtocesti, spomnite na težake, ki so jo gradili. Mar se zavedamo, koliko znoja je bilo na njej prelitega? Kako nesorazmerno majhno je bilo plačilo za trdo delo v sončni pripeki in v grozljivem mrazu. Pa kako težko je kakšna družina doli na našem nekdanjem Jugu pričakovala očetov zaslužek! Drsimo po gladkem asfaltu in pravimo, da bi morala biti tu štiripasovnica. Kajpada in še kak primeren bonus. Ne, cest res ne ljubimo. Kvečjemu jezimo se, ker so prenatrpane, preozke, že kar valovite, skratka preveč izvožene. Seveda, ti tovornjaki! Z Bližnjega vzhoda skozi naše kraje nekam bogve kam. Kar je sicer res, a prenatrpane ceste so vseeno samotne, saj jih nihče ne ljubi. Na njih tudi veliko nesreč. Kaj nezgod, nesreč! Da mora sredi ceste ugasniti toliko življenj! Ko se peljemo po njej, nekje nekdo še joka. Sirote se ne odsolzijo kar takoj po pogrebu. Za naš odnos do sočloveka gre, ko imamo v rokah volan. Kr-eten in podobne opazke. Menim, da je tak čustveni naboj strupena puščica. Soodgovorni smo. Zlato pravilo človečnosti pravi, da ne stori drugemu ničesar takega, česar ne bi rad doživel sam. To si velja zapomniti.
Starost, ki jo zaznamujejo telesne bolečine, je zgled za prenašanje tegob. Starost, ki je našla pot k Bogu, je živo znamenje resnice, po kateri se zgledujejo mlajši. Ni prekaljenega življenja, razen življenja starih. Ko se torej siva glava in zgubano čelo odpirata delovanju svetega duha, priča umrljivo telo o edinem potrebnem. O zvestobi božjemu klicu, o delu, ki se ponuja v človeku, ki hodi za Jezusom.
Za etično delovanje in ravnanje ni važno, ali si moški ali ženska, ampak kakšen človek si. Preprosto: ali si človek, ki je sposoben svojim nagonom, željam in ambicijam določiti mejo, da bo ob tebi lahko prebival še kdo drug.
Vsakdanje stvari in skrbi silijo v ospredje. Velikokrat nas premotijo in tisto pomembno, celo bistveno, gre včasih neopazno mimo. Ne da se vsega. Vedno nam zmanjkuje časa, vedno hitreje se vrti življenje. Kot bi nas prehiteval čas. Nekoč je neki kmet, ki je imel polno opravkov na vrtu in v hlevu, zadihano vstopil v hišo in se sesedel na stol. Ženi je omenil, da mu je slabo. Videti je bilo, da potrebuje zdravniško pomoč. Namesto da bi ona takoj poklicala reševalce, je v vedro natočila vodo in mu začela umivati noge. Medtem se je kmetovo stanje tako poslabšalo, da je vendarle poklicala pomoč. Ko so končno prišli do zdravnika, je kmet že umrl. Nisem mogla dopustiti, da bi ga zdravnik videl s tako umazanimi nogami, je izjavila kmetica. Ali bi bilo mogoče kmeta rešiti, če bi prišel prej, ostaja dvom, ki ne mine in ne mine. Ne vemo, nikoli ne vemo, kako dolgo bomo živeli, kdaj pride čas za odhod. Vsak dan je lahko zadnji. Na to ne bi smeli nikoli pozabiti. Vsak dan je pomemben. Vsak trenutek je na neki način nepogrešljiv, je vreden, da se mu posvetim. Je enkraten, saj se nikoli ne bo ponovil. Če ga zanemarim, če ga zapravim, mi je lahko žal, a ne bo se vrnil. Nikoli več ni druge priložnosti. Veliko je spoznanje, da z občutljivostjo, tudi čuječnostjo hodim skozi življenje, se poglobim, spremljam dragocene trenutke, ki se pojavijo. Namesto, da hrepenim po njih, se jim posvetim danes – ljubeč pogled svojega bližnjega, objem otroka, žareče nebo ob sončnem zahodu, čudovita glasba, hvaležen klic, prijazen stisk roke, šopek zvončkov v drobni ročici vnukinje, toplina doma, pozornost soseda, veselje ob ozdravitvi, mir srca … Morda lahko človeka postane kar malo strah, ker se vse spreminja. Kako močno smo povezani s spremembami, iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan, iz leta v leto, vedno hitreje in vedno bolj izrazito. Ne samo drugi, tudi sam se spreminjam, ne obstanem, hodim skupaj z drugimi ali mimo drugih. Približujem se cilju. Kako dobro je, da se brez sprenevedanja zavedam cilja, da se ob tem na silo ne ustavljam, ampak hodim, vztrajno hodim, uživam lepoto, si prizadevam, borim za dobro, izbiram bistveno, zaupam, se veselim, doživljam nemoč, ko ne gre po moje. A verujem, da prihajam k tebi, moj Bog. Zgodi se Tvoja volja.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Velikana slovenske poezije Franceta Prešerna nekateri radi imenujejo slovenski Orfej. Ne samo, da se ta mitološka podoba pogosto pojavlja v njegovi poeziji, tudi sam je hotel popeljati svojo ljubljeno Evridiko, ki ji je bilo ime Julija, v veselje in radost. Vendar mu to ni uspelo in tako je v svoji žalosti pisal Sonete nesreče. Toda prav v nesreči je Prešeren postajal »novi Orfej«, podobno, kot so grški krščanski očetje našega Odrešenika primerjali s tem pevcem. Kristus namreč vse kristjane popelje k novi svetlobi in sreči. Tudi za našega pesnika bi lahko veljale preroške besede, ki jih je izgovoril sam, vendar brez posmehljivosti: bil je kot nekakšen »nov Orfej, ki k sebi vlekel je Slovene«. V grški mitologiji je bil Orfej tudi glasnik miru, saj je s svojimi strunami in poezijo znal spraviti grška ljudstva med seboj. Podobno si je tudi Prešeren želel sprave med Slovenci, želel je, da bi jih združil skupni ideal in vzpostavil med njimi mir in srečo. Od tedaj se v Prešernovem imenu ne prepoznajo le slovenski književniki, ampak vsakdo, ki mu je mar slovenski jezik. Zato smo lahko tudi mi danes pozorni na Prešerna kot na tistega, ki na eni strani opeva izgubljeni »raj pod Triglavom«, na drugi pa ga znova zaznava v svoji viziji ter nam kaže, kako lahko do njega prispemo. V »Sonetih nesreče« obžaluje, da je zapustil domači kraj in da ga je v svet speljala »uka žeja«. V tem hrepenenju po izgubljenem slovenskem »Edenskem vrtu« lahko vidimo več kot samo nezaupanje v sodobno tehnično civilizacijo, ki nas trga iz domačega okolja. Gre za to, da znanje, ki si ga vsak mladenič in mladenka želita, ne bi hkrati pomenilo izgube spoštovanja in zanemarjanje lepot slovenske kulturne krajine. Prešeren nas opozarja, da se moderna tehnologija ob zanesenosti nad svojimi uspehi lahko kaj kmalu sprevrže v izgubo pristnih človeških odnosov. Znanost in tehnični dosežek nas ne odtujita od nas samih in naše sreče le, če ohranita temeljne človeške vrednote, spoštovanje do dela in čudovite narave, ki nas obdaja. Toda vrnimo se k Prešernu kot k »novemu Orfeju«. Če pozorno beremo njegov »Krst pri Savici«, vidimo, da Črtomir sprejme krščanstvo iz rok svetniškega meniha, ki evangelij oznanja z besedami ljubezni. Toda k temu ga je pregovorila Bogomila. Že na zemlji mu je razgrnila »nebeško glorijo« – to pomeni, da svetloba Ljubezni, novih spoznanj in sreče lahko napoči le s krščansko kulturo in duhovnostjo že v tem življenju. Če dosledno sledimo Prešernovemu iskanju nove luči, potem je »novi Orfej« Bogomila, ki simbolizira lepoto poduhovljenega in ljubečega dekleta. Lahko končamo z besedami, da Prešeren preroško naznanja novo duhovnost – tisto, ki jo bo razkrila ženska duša, inteligenca ženskega srca, in ki lahko Slovence znova popelje v njihov izgubljeni »Edenski vrt«.
Stali so pred prestolom in Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila( Jn 7,9) V knjigi Razodetja so odrešeni, stanovalci nebes oblečeni v bela oblačila. A že tukaj na zemlji se ljudje radi oblečemo v bela oblačila, posebej ob pomembnih priložnostih in posebnih slovesnostih. Tudi Jezus je bil na gori spremenitve oblečen v bela oblačila: Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu ( Mk9,3). Belo oblačilo, bela barva ima v sebi nekaj skrivnostnega, nekaj duhovnega. Barva vseh barv je bela barva. Še danes moderne žene, dekleta in neveste želijo vsaj enkrat v življenju obleči sanjsko poročno obleko bele barve. Kot otroci smo prvič oblekli bele oblekice za sprejem prvega svetega obhajila. Takrat smo se res počutili kot posebna bitja, a prek te bele obleke je na nas prišlo nekaj angelske miline in lepote in zaradi tega so se nam zasvetile otroške hrepeneče oči. Bela oblačila so odsev večnega človeškega hrepenenja, da se vzdigne nad svojo revščino grešnosti, da iz blata skušnjav, ki jim vsak dan podleže, zaživi v tisti lepoti in sijaju, ki jo daje svetost. Svetost namreč naredi ljudi neizmerno privlačne, lepe in neodoljive. V belih oblačilih smo podobni zasanjani zimski pokrajini, ko čisti sneg pokrije vse smetišča, vse nepravilnosti, norosti in napake človeških rok in naredi iz naše zemlje pokrajino pravljične lepote. Spomnim se deklice, ki je pri verouku, ko smo govorili o poroki, narisala sijajno kočijo, bele konje in mamico in očka v belih oblačilih. Spodaj je napisala: Poroka mojih staršev v prihodnosti…takrat bom tudi jaz nosila belo obleko. V belih oblekah smo ljudje podobni svojemu Stvarniku, ki, kot pravi knjiga Razodetja, sedi na »velikem belem prestolu ( Rz 20,11)« je oblečen v oblačila, bela kot sneg, in obličje mu sveti kakor sonce. A tudi vsako dejanje ljubezni, dobrote in sočutja našo dušo pobeli od znotraj. To je bela lepota svetosti, ki nikoli ne mine.
Zelo dobro se spominjam izjave neke socialne delavke, čeprav je od takrat, ko sem jo slišala, minilo že veliko let. Bila je na precej vodilnem položaju in je takole povedala, kako je doživljala svoje delo: »Imela sem občutek, da prenašam vodo v situ. V svojem življenju sem tako znosila ogromno vode.« \tAli se ne dogaja podobno mnogim ljudem? Vse življenje se z vsem srcem trudijo za nekaj, pa so nazadnje praznih rok in nimajo kaj pokazati. Ali je bilo potem sploh vredno truditi se za vse to? Morda bi kdo tudi rekel, da vse skupaj ni imelo smisla in mu je na koncu žal za ves trud. \tSocialna delavka, katere izjave se spominjam, ni rekla tako. Zelo veliko je delala, zdaj ima občutek, da nima kaj pokazati, pa vendar ji ni prav za nič žal. Zaveda se, da je vse imelo smisel in da je bilo v tistem trenutku potrebno. Ta zavest ji je dovolj, ne potrebuje drugih dokazov in potrdil. Zato govori tudi o situ in vodi z neko dobrohotnostjo in v njej ni začutiti nobene zagrenjenosti. \tPovsem drugače pa sem doživela starejšo žensko, ki je v svojem aktivnem življenju tudi delala na vodilnem položaju. Zdaj skuša biti dejavna v župniji in pomagati na različne načine. Zelo odločno je večkrat ponovila: »Hočem videti efekt. Hočem videti, kaj je moje delo premaknilo, koliko je komu pomagalo. Če ne vidimo efekta, nimamo prave motivacije za delo.« \tDva pristopa do dela, ki ju tudi sicer srečujemo v življenju. Prva ženska dela in živi zelo sproščeno. Ni obremenjena s tem, kakšen mora biti rezultat. Druga ženska je nenehno nezadovoljna, ker učinek njenega dela ni nikoli tak, kot bi želela. Vedno bi želela kaj več. Kaj pa je tisto, kar ljudem resnično pomaga, ostaja skrivnost. Včasih mimogrede izgovorjena beseda, drobno dejanje, ki se ne zdi omembe vredno, ali kaj podobnega. Pomembno je, da prihaja iz srca in da živimo v zavesti, da ni nič, kar dobrega naredimo, zaman. Tudi če tega… ne vidimo.
Ljubezen je lepa, je preprosta, včasih pa tudi zaplete človekovo življenje. V današnji Duhovni misli o ljubezni razmišlja igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin.
Pred skoraj pol stoletja so moje otroštvo in otroštvo mojih sovrstnikov zaznamovale bele in ostre zime. Nizke temperature in visoki snežni zameti so nedvomno prispevali k izoblikovanju moje pokončnosti. Ko sem se pozneje začela vzpenjati po življenjskih gričih in gorah, sem verjetno zaradi svoje značajnosti marsikomu šla na živce, mogoče sem komu stopila na žulj. Verjetno me kdo tudi ni razumel ali pa ni hotel razumeti in prebiti moje ledene skorje. Življenjska pot je marsikoga od nas odnesla in tudi zanesla na različne poljane. Fižolovke, okrog katerih smo s prevelikimi smučmi otroci vijugali, so kaj kmalu nadomestili debeli koli. Le da sama nisem več vijugala okrog kolov, temveč sem jih s kolom dobivala po glavi. Upam pa, da je zaradi mojega udrihanja s kolom, glava bolela čim manj ljudi. Ob pravih zimah in visokih zametih vsaj vemo, kdo je krivec za zdrs na ledu in slabo splužene ceste, mar ne? Veliko težje pa je s prstom pokazati na krivca, ko se znajdemo v težkih, nemalokrat čudnih življenjskih zametih. Še težje je uperiti prst vase. Res pa je tudi, da za vse padce in zdrse v življenju nismo krivi sami. Srčika mojega današnjega razmišljanja ni iskanje izgubljenega krivca v kupu snega in ledu, prav tako ne iskanje zmagovalca, ki se je iz golega veselja zaril v kup snega. Spregovoriti želim le o našem vijuganju po progi življenja. Po moji ali vaši progi življenja, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, so postavljeni različni količi. Tako kot so proge naših življenj različno dolge. Nekateri elegantno vijugajo mimo količev, spet drugi mogoče šele stojijo na startu življenja in s strahom zrejo v globino. Ne, v življenju nimamo vsi enakih možnosti. Tako kot tudi enako ne prenašamo ostrih in dolgih zim. Nekaj pa vendarle imamo skupnega. Progo življenja, pa naj bo ta še tako zavita, moramo prevoziti vsi. In to od vrha navzdol. Še prej pa se moramo na vrh povzpeti: s smučkami na rami ali pa s kabinsko žičnico. Lahko pa se nam zgodi tudi, da bo sneg, preden bomo prišli na vrh vzpetine, skopnel. A to ne pomeni, da moramo čakati na prihod nove zime, navzdol se lahko spustimo tudi po suhi travi. Na kako visoko zasneženo goro se morate povzpeti vi, da boste začeli vijugati v globine svojega življenja, ne vem. Vem pa, da se lahko že z manjše vzpetine zazremo v čisto belino življenja. Šele z vrha vzpetine ali ledene gore bomo lahko opazili umazane zaplate snega, ki tudi za snežne kepe niso več primerne. Snežni zameti pa bodo videti majhni in lažje premostljivi. In še nekaj: življenje ni sestavljeno samo iz ene discipline. Včasih se vrtimo na eni nogi, drugič na obeh. Predvsem pa moramo paziti pri doskoku. Lahko še tako dolgo letimo in na svet okrog sebe gledamo zviška, na koncu lahko pristanemo v kupu umazanega snega. Pa mirno in varno vijuganje vam želim.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Na današnjo nedeljo obhajamo praznik Jezusovega darovanja v templju – svečnico. Praznik svečnica je štirideset dni po božiču in po slovenskem izročilu zadnji dan božičnega časa. Ime svečnica izvira iz običaja, da na ta dan po stari navadi v cerkvah blagoslavljamo sveče. To ima velik simbolni pomen, saj sveča ponazarja prazničnost in razsvetljenje teme duha ter nas kristjane opominja, da smo otroci Luči. Praznik namreč izvira iz svetopisemskega dogodka, ko sta Jožef in Marija prinesla dete Jezusa v izraelski tempelj, da bi za svojega prvorojenca darovala, kot je bilo predpisano v judovski postavi. V templju pa sta srečala starčka Simeona, ki je vzel malega Jezuščka v naročje in o njem prerokoval, da bo »luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela«. Tako so blagoslovljene in prižgane sveče pri bogoslužju ta dan prispodoba Jezusa, ki razsvetljuje človeštvo. Ker je torej svečnica praznik, na katerega sta Jožef in Marija Jezusa v templju darovala, lahko bi rekli tudi – posvetila, je v Katoliški cerkvi to tudi dan Bogu posvečenega življenja, ko se redovnice in redovniki spominjamo dneva svoje posvetitve Bogu. Na ta dan se srečamo med sabo v zahvali, molitvi in medsebojnem druženju. Dan posvečenega življenja je uvedel papež Janez Pavel II. leta 1997 kot dan molitve za može in žene, ki so se odločili za življenje v enem izmed katoliških redov ali skupnosti apostolskega življenja, da bi se redovniki in redovnice vsako leto še bolj zavestno in hvaležneje spomnili daru poklicanosti, hkrati pa tudi preverili svojo pot ter prosili za zvestobo na tej poti, da bi bili res gospodovi in za ljudi. Zato so še kako na mestu besede današnjega prvega berila iz knjige preroka Malahija. Prerok govori o angelu, ki ga pošilja Bog, da bi prečistil tiste, ki so mu posvečeni: »Kakor zlato in srebro jih prečisti, da bodo darovali Gospodu daritve, kakor je prav. Tedaj bo Judova in jeruzalemska daritev Bogu všeč, kakor v starodavnih časih in kakor v nekdanjih letih.« Vabilo, ki velja predvsem nam, posvečenim, da bi poglobili svojo vero, svoj odnos z Bogom, še posebno če smo se v tem upehali, polenili, zaspali, se oddaljili ali močno zablodili. Vabilo k spreobrnjenju, prečiščenju in očiščenju, ki velja predvsem nam, ki smo se posvetili Bogu kot redovniki, hkrati pa vabilo vsem, ki s krstom pripadamo Bogu: da bi bila naša življenja ne ravno Luč, prav gotovo pa lučke »v razsvetljenje poganov in slavo« vsemogočnega Boga.
Do zavedanja majhnosti drobnega zrnca na planjavi sveta me pripravi pogled v zvezdno nebo in na posnetke morskega dna. Pa tudi nagneteno polne ulice velemest in travnato širjavo tik pred hišnimi vrati. Sveže nasut pesek na makadamski poti. Javorjeva semenska jadra v zraku. Lastovičji parlament na žicah. Pogled na orla razprtih peruti, suverenega vladarja višin. Občudovanje. Zazrtost. Včasih to komu omenim. Pravzaprav zdaj ljudi s tem že preizkušam. Nisem strokovnjak, a saj že od nekdaj velja, da se ljudje o ljudeh pomenkujejo in jih po svoje presojajo. Presojati se sme, soditi pa ne. Rezultati pa me ne razveseljujejo. Ta in oni me samo debelo gleda. Verjetno vem, kaj si misli. Da imam preveč časa in da je to, kar počnem, brez pomena. Kdo drug se prizanesljivo nasmehne. Tretji se trudi, da bi me nekako pohvalil, češ da sodim med redke primerke, ki se jim zdi vredno »orati globlje«, kot se reče. Kdo se tudi pridruži tej izumrli rasi človeške vrste; malokdo se v današnji dinamiki še zmore pogrezati v nekakšno mozganje o človeku in človeštvu. Kar priznaj, mi pravi, da je to jalov posel. Vseeno pa mi posnetki z morskega dna ne dajo miru. Ponesejo me nazaj v dijaška leta. S kakšnim navdušenjem nam je znan naravoslovec govoril o živalskih vrstah, njegova najbolj priljubljena téma pa so bili pajki. Seveda, prav lahko jih je opazoval, morskega dna pa takrat še ne. Bili so primerni za šolsko rabo. Mogoče bi ga danes razneslo od strmenja in je prav, da je vse prihodnje samo slutil. Kaj drugega si pa glede njegove ljubezni do pajkov nisem zapomnila kot izjavo, da bo »obleka iz pajčevine še dolgo ostala neizpolnjen sen prenekatere dame«. Da, to sem si dobesedno zapomnila, vse drugo pa pozabila. Leta in čas te po svoje obrusijo in že pride dan obžalovanja tega, kar si preslišal, predremal in za zmeraj zapravil. Tako mi posnetki morskega dna s pestrostjo vsega živega in raznovrstnega zdaj grmadijo v zavest spoznanje, pozno spoznanje, da minuta zamujena res ne vrne se nobena. Pa smo zato res usodno prikrajšani? Ne vem, mogoče. Mogoče pa ravno ne. Saj obstajajo nadomestitve, tako imenovane kompenzacije. Primanjkljaj z nekega področja nadomeščam z védenjem česa drugega. Povrhu pa to, pri čemer niti osnov ne razumem, vse bolj občudujem. Zazrtost. Da ni več časa za tako početje. Kakšna je posledica hitenja in površinskosti? Bezljanje v več smeri hkrati in neutešenost. Takoj nekaj drugega in spet hitro in najhitreje. No ja, tako je pač zdaj. Pred časom se je za posebneža reklo, da sliši travo rasti. Slišim je še ne, zraste pa nam že pred očmi.
Sokrat, eden izmed najpomembnejših antičnih filozofov, je vselej poudarjal pomen skromnega življenja. Verjel je namreč, da je obvladovanje svojih telesnih in duševnih potreb ključno za dobro in srečno življenje, tisti ljudje pa, ki tega ne zmorejo in postanejo sužnji strastem, po njegovem mnenju nujno telesno in duševno propadejo. Menil je, da razuzdanec »najbolj škodi prav sebi; največja škoda namreč ni le to, da zapravi svojo posest, ampak da pogubi tudi svoje telo in duha,« zatrjuje v premišljevanjih, ki jih je po Sokratovi smrti v Spominih zapisal njegov učenec Ksenofont. Ta je med drugim zapisal tudi pogovor med filozofom in sodobnikom Antifontom. Le-ta je nekoč pristopil k Sokratu in se pritožil, da ne razume, kako je lahko zadovoljen s svojim skromnim načinom življenja. »Ješ in piješ najslabše vrste hrano in pijačo, ovijaš se v reven plašč, ki ga nosiš pozimi in poleti, ne nosiš čevljev in ne hitona. Ne sprejemaš denarja, ki prinaša radost in ki imetniku omogoča svobodnejše in lepše življenje,« mu je očital in sklenil, da mora biti njegovo življenje res nesrečno. Toda Sokrat mu je v pogovoru dokazal ravno nasprotno in poudaril, kako malo pravzaprav človek potrebuje za dobro in srečno življenje. Glede zadnjega je tako odvrnil, da morajo ljudje za denar delati in so torej sužnji dela, ker pa sam za pouk ne zahteva plačila, se lahko potemtakem kadar koli odloči, da nekomu ne bo posvečal časa in ga poučeval, če ni pri volji. Torej je v nasprotju z Antifontom veliko svobodnejši in tako tudi srečnejši, saj ni odvisen od pehanja za dobičkom. Podobno ga je poučil glede hrane in pijače: »Gre tebi tvoj živež bolj v slast kot meni moj?« ga je vprašal in mu tako skušal namigniti, da vrsta hrane nima prav nič opraviti z našo željo po njej – lakoto namreč vsi občutimo enako, torej bi za potešitev zadoščala tudi povsem preprosta hrana. Sreče torej ni mogoče najti v veliki količini dragih, ekstravagantnih jedi, saj nam bogatejša hrana ne daje večjega občutka sitosti – taka miselnost nas kvečjemu naredi odvisne od nepotrebnih materialnih dobrin. »Mar ne veš, da je človeku treba manj hrane, če z užitkom jé, in da manj hrepeni po pijači, če z užitkom pije?« ga je pobaral. Enako je trdil tudi glede oblačil: ker so ljudje pozabili na njihov prvotni namen, so postala dobrina, po kateri pretirano hrepenijo, toda Sokratu je preprost plašč povsem dovolj, da ga ščiti pred mrazom. »Se ti ne zdi torej, da jaz, ki kar naprej urim svoje telo v prenašanju vsega mogočega, vse laže prenašam kot ti, ki temu ne posvečaš pozornosti?« je vprašal Antifonta in sklenil: »Videti je, Antifont, da ti sreča pomeni razkošje in prestiž; jaz pa sem mnenja, da je nič potrebovati božansko, potrebovati prav malo pa največji približek božanskemu.«
75 let je minilo, od kar so vojaki Rdeče armade vstopili v najbolj žalostni prostor na zemlji. Mnogi so takrat mislili, da se nikoli več ne bo zgodil takšen kolektiven zlom moralne zavesti. Verjelo se je, da Auschwitz predstavlja planetarno katarzo, po kateri človeštvo nikoli več ne bo dopustilo koncentracijskih taborišč in genocidov. Danes vemo, da so bili ti upi pretirani in zaman. Mračna zgodovina homo sapiensa traja še naprej.
Evangelijski pridigar Silvester Molan premišljuje o drugem Kristusovem prihodu.
Neveljaven email naslov