Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal v zaslon, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov.
Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka.
Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13)
Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred menoj sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža niti hitro računati niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in ne prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka?
Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri oglašanju želodcau prav nič ne pomaga.
Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal v zaslon, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov.
Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka.
Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13)
Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred menoj sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža niti hitro računati niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in ne prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka?
Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri oglašanju želodcau prav nič ne pomaga.
Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
Vsak par, ki si želi ustvariti trajno in ljubečo zakonsko skupnost, brez težav najde kopico strokovnih nasvetov. Pristop Svetega pisma je drugačen. Ne navaja elementov srečnega partnerstva, temveč predstavi cilj in pot do njega. Že na začetku Svetega pisma beremo, da »bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso«. Eno srce in ena duša. V čem je problem neštetih knjig, ki parom svetujejo, kako naj ustvarijo ljubečo zvezo, v čem je problem vseh dosedanjih modelov priprave na zakon, tega neskončnega nizanja vsebin, ki naj bi jih pari poznali že pred poroko? V tem, da ti modeli in te gore knjig o zakonu sicer povedo veliko koristnih stvari, zakoncev pa ne uvedejo v skrivnost, kako postati eno meso, ena duša in eno srce. Očitno ne razumemo dvojega. Prvič, da kopičenje vedenja z nizanjem elementov o tem, kaj je dober zakon, ne rodi bistvenega – enosti srca in duše. Drugič, da ima ta enost duhovno oz. presežno bit, ne pa le psihološke, biološke in etične. Moderni zakoni, žal, preveč temeljijo na psihologiji in biologiji, premalo pa na veri, po kateri v zakon vstopa Bog s svojo odrešenjsko močjo. Poglejmo sporočilo preproste primerjave. Šele v zadnjem obdobju, ko je vsakomur jasno, kako ogrožena je Zemlja, naš edini planet, na katerem lahko preživimo, smo začeli dojemati Zemljo kot en sam velik organizem. To, kar se zgodi v Sahari, ima vpliv na brazilski deževni pragozd; to, kar se dogaja na dnu oceanov ali v navadnih glivah, je odločilno za razgraditev snovi v minerale, ohranitev fotosinteze in kisika v ozračju itn. Bog med zakoncema je ta kozmos, ta eksistencialna celota, v kateri imajo elementi, ki smo jih omenjali, vsak svoje mesto. Če zakonca vsega, kar se jima dogaja, in vsega, kar vesta o zakonskem življenju, ne znata vstaviti v okvir, ki ga zarisuje Bog, če tega okvira ne znata vzpostaviti, če med njima ni Boga kot milostne gravitacijske sile, ki elemente povezuje v hierarhičnem redu in jih drži v ravnovesju, v njihovi imanentni funkciji, ne zadostuje nobeno vedenje o posameznih elementih, ampak vse leti narazen. Ko to dojamemo, ko to resnico ponotranjimo, naj se napotimo k bistvenemu izzivu zakonske zveze, ki je: kako naj midva, duhovno in psihološko krhka, z božjo pomočjo vzpostaviva ta kozmos – enost najinih src, duš in teles? Kajti šele tedaj, ko med nama v Bogu nastaja ta kozmos, zares obstajava kot mož in žena; šele potem naju je smiselno poučevati o številnih elementih za dobro partnersko zvezo, in šele po vsem tem nama je smiselno govoriti o poslanstvu in nalogah, ki jih imava kot mož in žena, oče in mati.
Če vam je kdaj kdo rekel, da živite na oblakih, vam je dal vedeti, da življenja ne dojemate v vsej stvarnosti. Na oblakih smo vedno v vzporednem svetu. Zanaša nas, odnaša, prekucuje. Je kar lepo, še posebno če lahko dolgo traja. Sestop pač je, kakršen je, a ni nujno, da je tragičen. Kaj vas preganja, se sprašuje Puškin, usoda, zavist, zloba …, pa ugotovi, da »večno holodnije, večno svobodnije, njet u vas rodini, njet vam izgnanija«. Jadrajo z milega severa v južno deželo. Belim oblakom pravimo tudi ovčice. Po nebu se pasejo in imajo moč, da nas pritegnejo k premisleku. Nismo njihovi pastirji, vabljivo pa jim je slediti, le da hitro spremenijo obliko in niso več to, kar so bili. Vzbujajo občutek o neujemljivi svobodi. Oblaček beli moj, ko plul boš nad vasjoj – je spesnil pesnik Aškerc – postoj nad njoj, postoj. Tako marsikdo s tujih tal pozdravlja domači kraj; pomislimo na številne begunce, izgnance, izseljence. Računalniški jezik pozna oblake, besedilca v stripih pogosto tičijo v njih. Oblak simbolizira tudi občutek, razpoloženje, našo naravo. Čustveno potlačenost primerjamo z oblačnim nebom, svojo vihravost s plesom oblakov. Vse pogosteje mislim na vitkega, že priletnega profesorja Azarova, ki nas je poučeval ruščino. V naše kraje ga je zanesel beg pred boljševiško revolucijo. Djeti, djeti, vi ne razumeti, je pravil, vi razumeti, ko ostareti. Nanašalo se je na pesem o oblaku, ki jo je napisal na tablo. Oblaček se je spustil na morsko čer, da bi prenočil. Ko se je zjutraj dvignil na nebo, je skalnati velikan, vlažen od njegove sledi, tihceno zajokal. I tihonko plačet on v pustinje … Oblaki so rdeči, kaj nek' pomenijo … pravi naša stara vojaška pesem. Številne je pospremila na odprta bojišča in v strelske okope. Prva svetovna, prej že balkanska, pozneje druga svetovna vojna, za njo tista milostno kratka – Bog daj, da zadnja pod našim obokom neba, da ne bo več treba peti Oblekla bom črn gvant. Simon Gregorčič prijateljstvo črnogledo povezuje z oblakom; prijatelj da je kakor senca, a ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Za jokavce pravimo, da se ulije iz njih kot iz oblaka. So pa oblaki povezani z obleko. Obleka je namreč obvleka in oblaki so obvlaki.
Eden od poglavitnih človeških grehov je napuh. Nastaja, kadar se precenjujemo. In poveličujemo svoje odlike. Kadar je srce prepričano, da smo prvaki v znanju in kreposti. V intuiciji, preroštvu in razumu. Uspeva nam prodorna družbena analiza, vsakršna kombinatorika umskih prebliskov – in že smo polni sami sebe. Kot genialci napredujemo naglo po lestvici ugleda. Ko je treba druge očarati, potegnemo iz zakladnice življenjskih izkušenj barvite kostume lastne odličnosti. Ne vemo, zakaj nas je Bog ustvaril tako dovršene, vemo le, da smo izjemni. Izklesani iz žlahtnega kamna največje veljave. Nič ni polovično na nas, poosebljamo celovitost. Izobilje lepote, privlačnosti, razuma. Naša karizma je neprimerljiva in daleč nad vsem, kar so kdaj koli videle človeške oči. Naši čezmernosti se klanjajo na levi in desni. Na parketu imenitnih zabav in na časopisnih straneh oblikovalcev javnega mnenja. Prosijo nas, da bi komentirali pojave časa, saj vidimo s svojega gledišča ves svet. Ni zgodbe, ki je ne bi poznali, tudi ne takšne, ki je ne bi razumeli. Znamo presojati, pijemo globoke požirke iz čaše razumnosti, v nas domuje sila modrosti. Nikoli nismo v zadregi za katerikoli odgovor. Vse vemo, vse obvladujemo, vse prekašamo. Človek napuhnjenih misli je odložil ponižnost. Nima slabosti. Poraz ga nikoli ne oprasne. Kako torej, ob vsem naštetem, napuh ne bi bila poglavitna hiba srca?
Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kakovost življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarja po srečanju s Petrom Opeko omenil, da je presenečen, kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed, ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo, ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!
Vem, da ni priporočljivo, popularno pa sploh ne, da govorim o božjih zapovedih. Saj imamo ljudje težave že z najbolj osnovnimi pravili, kaj šele, da bi upoštevali prepovedi ali celo zapovedi … božjih pa sploh ne! Naše ceste so dokaz, da je tako. In žal tudi pokazatelj, kam takšno ravnanje pripelje. In če že drugim ne, bi moralo biti vsaj kristjanom upoštevanje cestnih predpisov preprosto izkazovanje ljubezni do bližnjega, ki je del prve in največje zapovedi. Morda se bo komu zdelo čudno, smešno ali celo pregrešno primerjati cestne predpise z božjimi zapovedmi, vendar sem osebno zelo prepričan, da je primerjava še kako na mestu. Prepričan sem, da se ljudje za volanom na cesti vedejo ravno tako kot v stvarnem življenju. Nekdo, ki divja, ne meneč se za kogar koli, ki brezobzirno prehiteva in izsiljuje prednost, bo naredil kariero s komolci in prek trupel. Nekdo, ki vpije na druge voznike, bo vpil tudi na ženo in otroke. Ali na sodelavce. Ali na učence. In nasilnež bo parkiral svoj avto prek dveh, celo treh parkirnih prostorov. In nekdo, ki pobegne s kraja nesreče, bo pustil, da podjetje mirno propade, in si izplačal še mastno odpravnino. In predpisi, zapovedi so nujni za red na cesti, za red na svetu. In so enaki vsepovsod, za ves svet, za bele in črne, za Eskime in Kitajce. In niso komplicirani. To niso neki pravniški akti s po sto šestindvajsetimi amandmaji, da na koncu več ne veš, kaj si bral na začetku. Ne. Zapoved oziroma predpis je jasna, enostavna reč, da lahko vsakdo razume, da lahko vsakdo v hipu razbere: omejitev šestdeset. Obvezna smer. Prepovedano prehitevanje. Veruj v Boga. Ne ubijaj. Ne kradi. Kratko, enostavno, jasno. Samo upoštevati jih je treba. A vsakič, ko podražijo kazni za prekrške, vzdihujemo: »Kako bomo pa zdaj to plačali?« »Kako bomo pa to zdaj plačali?!« in ne »Bomo pa nehali kršiti predpise!« Ne! Ker to vsi počnemo. Vsi kršimo pravila. In se potem še čudimo, zakaj je toliko nesreč na naših cestah, toliko mrtvih. Tako kot nihče več ne upošteva zapovedi, sploh pa ne, če, ali pa prav zato ne, ker so božje. Ker se to pač ne dela, ker ni moderno, ker me omejuje … In se potem čudimo, da gre svet, kamor pač že gre.
Mnogi med nami ste se že udeležili službenih usposabljanj in izobraževanj. Na enem takšnih seminarjev, ki se ga je udeleževalo približno petdeset oseb, je predavatelj sredi svojega referata presenetil zbrane. Nenadoma se je odločil za skupinsko igro. Vsakemu izmed zbranih je razdelil po en balon in jih prosil, da nanje napišejo svoje ime. Nato so vse balone zbrali in jih dali v drugo sobo. Tedaj so udeležence seminarja napotili v to sobo in jim naročili, naj vsak izmed njih v petih minutah najde balon s svojim imenom. Udeleženci so se zagnali v sobo in mrzlično iskali svoje ime na balonu. Pri tem so se zaletavali drug v drugega, se prerivali in si stopali na prste. Vse skupaj je v petih minutah preraslo v popoln kaos. Po koncu odmerjenega časa ni bilo prav nobenega udeleženca, ki bi v rokah držal svoj balon. Takrat je predavatelj zaprosil zbrane, naj poberejo najbližji balon, pokličejo ime, ki je napisano na balonu, in ga izročijo lastniku. V nekaj minutah je imel vsak izmed njih pripadajoči balon. Predavatelj je povzel izkušnjo skupinske igre: »To je pokazatelj dogajanja v naših življenjih. Vsak izmed nas kot ves iz sebe išče uresničitev vse naokrog, ne da bi vedeli, kje jo najti. Naša uresničitev pa je povezana z uresničitvijo drugih. Ko pomagamo drugim odkrivati njihovo srečo, bomo našli tudi svojo.« Nekdo je dejal, da je ljubezen stanje, ko nam sreča drugih ljudi predstavlja takšno nujnost kot naša sreča. Kot udeleženci seminarja nas zasledovanje le lastne sreče lahko tako zaslepi, da lahko pri tem pohodimo ljudi okrog sebe. Tako smo osredotočeni na ’svoj’ balon sreče, da kar pozabimo, da srečo iščejo tudi drugi okrog nas. Pa sreče končno sploh ne dočakamo, saj nam običajno zmanjka časa. » Vsi ljudje hitijo, v panje kjer živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna,« je pred leti napisal Andrej Šifrer za Neco Falk. Tudi danes se bomo morda znašli med temi ljudmi, ki hitijo za srečo. Pa čeprav se je že tolikokrat izkazalo, da je ne dosežemo in da se nam vedno znova izmuzni. Morda bi jo lažje našli, če bi se znali kdaj ustaviti, si pogledati v oči in si podariti nasmeh. Morda pa je vredno poskusiti. Namesto da se prerivamo za svojem balonom, ga podajmo in bomo prejeli svojega.
Sokrat, eden izmed najpomembnejših antičnih filozofov, je vselej poudarjal pomen skromnega življenja. Verjel je namreč, da je obvladovanje svojih telesnih in duševnih potreb ključno za dobro in srečno življenje, tisti ljudje pa, ki tega ne zmorejo in postanejo sužnji strastem, po njegovem mnenju nujno telesno in duševno propadejo. Menil je, da razuzdanec »najbolj škodi prav sebi; največja škoda namreč ni le to, da zapravi svojo posest, ampak da pogubi tudi svoje telo in duha«, zatrjuje v premišljevanjih, ki jih je po Sokratovi smrti v Spominih zapisal njegov učenec Ksenofont. Ta je med drugim zapisal tudi pogovor med filozofom in sodobnikom Antifontom. Le-ta je nekoč pristopil k Sokratu in se pritožil, da ne razume, kako je lahko zadovoljen s svojim skromnim načinom življenja. »Ješ in piješ najslabše vrste hrano in pijačo, ovijaš se v reven plašč, ki ga nosiš pozimi in poleti, ne nosiš čevljev in ne hitona. Ne sprejemaš denarja, ki prinaša radost in ki imetniku omogoča svobodnejše in lepše življenje,« mu je očital in sklenil, da mora biti njegovo življenje res nesrečno. Toda Sokrat mu je v pogovoru dokazal ravno nasprotno in poudaril, kako malo pravzaprav človek potrebuje za dobro in srečno življenje. Glede zadnjega je tako odvrnil, da morajo ljudje za denar delati in so torej sužnji dela, ker pa sam za pouk ne zahteva plačila, se lahko potemtakem kadar koli odloči, da nekomu ne bo posvečal časa in ga poučeval, če ni pri volji. Torej je v nasprotju z Antifontom veliko svobodnejši in tako tudi srečnejši, saj ni odvisen od pehanja za dobičkom. Podobno ga je poučil glede hrane in pijače: »Gre tebi tvoj živež bolj v slast kot meni moj?« ga je vprašal in mu tako skušal namigniti, da vrsta hrane nima prav nič opraviti z našo željo po njej – lakoto namreč vsi občutimo enako, torej bi za potešitev zadoščala tudi povsem preprosta hrana. Sreče torej ni mogoče najti v veliki količini dragih, ekstravagantnih jedi, saj nam bogatejša hrana ne daje večjega občutka sitosti – taka miselnost nas kvečjemu naredi odvisne od nepotrebnih materialnih dobrin. »Mar ne veš, da je človeku treba manj hrane, če z užitkom jé, in da manj hrepeni po pijači, če z užitkom pije?« ga je pobaral. Enako je trdil tudi glede oblačil: ker so ljudje pozabili na njihov prvotni namen, so postala dobrina, po kateri pretirano hrepenijo, toda Sokratu je preprost plašč povsem dovolj, da ga ščiti pred mrazom. »Se ti ne zdi torej, da jaz, ki kar naprej urim svoje telo v prenašanju vsega mogočega, vse laže prenašam kot ti, ki temu ne posvečaš pozornosti?« je vprašal Antifonta in sklenil: »Videti je, Antifont, da ti sreča pomeni razkošje in prestiž; jaz pa sem mnenja, da je nič potrebovati božansko, potrebovati prav malo pa največji približek božanskemu.«
Na današnjo nedeljo v Katoliški cerkvi obhajamo nedeljo Jezusovega krsta, s katero se liturgično zaključuje božični čas. Slovenska tradicija pa je, da po naših cerkvah jaslice pustimo vse do svečnice, to je do drugega februarja. Tu in tam pa še zapojemo kakšno božično pesem. Evangelij opisuje to, kar se je zgodilo na obali Jordana. Vedeti moramo, da Jezus ni bil krščen kot otrok, ampak kot odrasel. Bil je krščen na pragu svojega javnega delovanja, pri svojih tridesetih. Besede, ki jih evangelist Marko navaja na začetku današnjega evangelija: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Mr 1,11), nas uvedejo v jedro današnjega praznika Gospodovega krsta. V sklopu božičnih slovesnosti razmišljamo o Jezusovem rojstvu, kakor so ga napovedali angeli, odeti v čudovito Božjo svetlobo. Papež Benedikt je zapisal, da je pomen božiča kakor tudi pomen bogoslužnega leta v tem, da se približamo božjim znamenjem in jih prepoznamo vtisnjene v dogodkih vsakdanjega življenja. Božič in Gospodovo razglašpenje sta praznika, ki nam želita odpreti oči in srce za skrivnost Boga, ki je prišel, da bi bil z nami. Praznik Jezusovega krsta nas uvede v vsakodnevnost osebnega odnosa z Njim. S potopitvijo v Jordan se je združil z nami. Postal je z nami solidaren. Eden izmed nas. In v tem je Jezusova veličina. Čeprav je vladar sveta, ni prišel kot kralj, ni prišel kot predsednik, ni prišel kot diktator, ni prišel kot vsemogočni oblastnik, ampak je prišel kot človek, ki želi biti blizu vsakemu človeku. In prav zato so vrata do njega odprta vsem ljudem: majhnim in velikim, revnim in bogatim, preprostim in pametnim. In krst je za kristjana »vstopno« mesto v to solidarnost, v to občestvo, v Cerkev. Lahko bi nadaljevali in dejali: zgled nam je dal. Martin Luther King, veliki borec za državljanske pravice, je dejal: »Če samo enemu človeku pomagam do upanja, ne bom živel zaman!« Zveni tako preprosto. Poskusimo. S prvim korakom lahko poskusimo že danes. Izkoristimo priložnost.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot negiben bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tato sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.
To je zgodba o razumevanju prave narave stvari. Iz budističnega stališča sta relativna celo čas in prostor, zaradi česar nimata nespremenljivega, trdnega obstoja. Različni dogodki lahko v istem prostoru potekajo istočasno. To lepo prikazuje zgodba o tibetanskem mojstru Milarepi in jakovem rogu. Tibet je zelo mrzla dežela, vendar je Milarepa obvladal jogijsko tehniko notranje toplote (»tumo«), zato je celo v visokih pogorjih Himalaje nosil le bombažno ogrinjalo. Tudi eden od njegovih učencev je obvladal tumo, vendar je bil manjše rasti kot Milarepa, zato so ga imenovali Rečungpa. »Re« v tibetanščini pomeni bombaž, »čung« pa majhen, zato so ga klicali »mali, v bombaž oviti jogi«. Milarepa ga je nekoč poslal v Indijo, da bi od tam prinesel nauke, ki jih še ni prejel. Rečungpa se je vrnil z naročenimi nauki, vendar je zraven prinesel še nekaj knjig o črni magiji. Ker je v Indiji prejel veliko redkih in dragocenih naukov, je bil na to malce preveč ponosen in si je mislil, da je že dosegel enako raven spoznanja kot njegov učitelj. Milarepa, ki mu je prišel naproti, da bi ga pozdravil, je to vedel in je nameraval uničiti te knjige, ki bi Rečungpi samo škodovale. Medtem ko je Rečungpa odšel po vodo, jih je Milarepa hitro sežgal. Ko se je Rečungpa vrnil in to videl, se je silno razjezil in je Milarepi dejanje zameril. Hodil je za njim in kuhal mulo. Morala sta prečkati prostrano planoto, kjer ni bilo ne rastja ne zavetja. Na tleh sta našla jakov rog in Milarepa je dejal Rečungpi, naj ga vzame, saj jima bo morda kmalu prišel prav. Rečungpa ga je nejevoljno ubogal in si mislil, da se je njegovemu učitelju zmešalo, saj uničuje dragocene stvari in zbira ničvredne. Ko sta dosegla osrednji del planote, se je nad njima razbesnela silovita nevihta s točo. Milarepa je Rečungpi naročil, naj rog položi na tla, in Milarepa je hitro smuknil v zavetje notranjosti roga. Rog se ob tem ni povečal in tudi Milarepa se ni skrčil. Udobno se je namestil v rogu in začel prepevati pesem, s katero je vabil Rečungpo, naj se mu pridruži. Seveda Rečungpa tega ni zmogel, ker še ni dosegel končnega spoznanja prave narave resničnosti, zato je ostal zunaj sredi nevihte in njegov ponos se je razblinil v nič. Kako je to mogoče? Kako se lahko človek usede v jakov rog, ne da bi se rog povečal ali človek zmanjšal? Take navidez nemogoče stvari se lahko zgodijo, ko popolno razumemo pravo naravo stvari.
Dvom, strah in negotovost so stalni spremljevalci človeka kot končnega bitja, ki se zaveda samega sebe. Ti občutki so sestavni del človekovega prebivanja v svetu kot odprtem prostoru iskanja in osmišljanja. Toda k eksistencialni dinamiki človeka sodijo tudi njihova pozitivna nasprotja, kot so gotovost, upanje in zaupanje. Pri tem gre za univerzalna človekova notranja stanja in občutenja. Upanje (»radža«) in zaupanje (»tawakkul«) zavzemata tudi pomembno mesto znotraj islamske religije, predvsem znotraj njegove mistične tradicije, sufizma, ki ga je mogoče na splošno opredeliti kot »vedo o človekovih duhovnih stanjih«. Muslimanski mistiki »upanje« pogosto obravnavajo skupaj z njegovim dopolnjujočim elementom »strahu«, ki pa nikakor ni razumljen negativno. Strah pred Božjim srdom – ki sovpada s strahospoštovanjem pred Transcendenco in pred Svetim – in upanje na Božjo milost, sta kakor dvoje »kril«, ki vernika med njegovim letom k Stvarniku držita v duhovno-duševnem ravnovesju. Sufijski mistiki upanje na splošno označujejo za »naravnanost in navezanost srca« na nekaj, kar mu je ljubo in po čemer hrepeni, a se še ni zgodilo, temveč se bo uresničilo šele v prihodnosti. Upanje je upanje na prihajajoče. Tako je upanje tesno povezano z »za-upanjem«, ki pa v islamski kontemplativni tradiciji ne velja le za notranje stanje, temveč tudi za pomembno religijsko-duhovno vrlino in celo za najvišji izraz religioznosti same. Po Al-Ansariju resnično »zaupanje v Boga« vznikne šele iz človekovega duhovnega uvida v Božjo absolutnost in vsemogočnost. Popolno zaupanje v Božjo voljo – ki je nasprotje slepega verovanja, saj izvira iz gotovega spoznanja in človekove predanosti – nikakor ne izključuje človekove zavzetosti in prizadevnosti. Prav nasprotno: zaupanje spodbuja človekovo udejstvovanje, tako da ga napolnjuje s prizanesljivostjo, notranjim mirom in gotovostjo. Sufijsko »hermenevtiko zaupanja« je tako mogoče povzeti s Schleiermacherjevim razumevanjem bistva religioznega občutja kot »občutja popolne odvisnosti«, izhajajočega iz same »izkušnje neskončnosti«, ki človeka neskončno presega in ga hkrati tudi osmišlja. Pri tem ne gre za suspenz človekovega dejanja, temveč za njegovo dejansko poglobitev prek zavesti o Presežnosti. Takšna drža lahko prispeva k večji humanosti: človek ravno NI absolutno svoboden in vsemogočen, pa vendarle absolutno odgovoren in bistveno dejaven. »Popolno zaupanje« gre tako z roko v roki s »popolno odgovornostjo«, da moramo storiti vse, kar moremo, in sprejmemo ter zaupamo, česar ni mogoče spremeniti. Upanje na Božjo milost in zaupanje v Njegovo previdnost tako iz sufijske perspektive ne pomenita človekove pasivnosti in nedejavnosti, temveč zmogljivost in vzgib, ki pa ju je treba nenehno kultivirati, vzgajati in ohranjati.
Nenapisano pravilo slovesa od starega leta so tudi novoletne zaobljube. Osrednji statistični urad je med prebivalci naše domovine izvedel raziskavo o desetih najpogostejših novoletnih zaobljubah, ki jih naredimo Slovenci. Vabim vas, da skupaj preletimo deset najpogostejših zaobljub po uradnih statističnih podatkih, saj o njih poročajo malodane vsi mediji, resni in malo manj resni. Naše zaobljube se vrtijo okrog odvečnih kilogramov, pitja alkohola, neuživanja sadja in zelenjave, kajenja, telesne neaktivnosti, zapečkarstva, možganske zaspanosti, zapravljivosti, deloholizma in z njim povezanega stresa ter dobrodelnosti. Vrstni red zaobljub sem povzela po uradnih podatkih. Največji problem, ki nas pesti, so torej kilogrami. Po uradnih podatkih nas je bilo v letu 2017 čezmerno hranjenih ali debelih več kot polovica prebivalcev Slovenije, starih 18 let ali več. Človek bi pomislil, da res živimo v deželi, kjer se cedita med in mleko. Pravzaprav se vse vrti okrog telesne teže: čezmerno pitje alkohola – še posebej napitka iz hmelja – povzroča nabiranje odvečnih kilogramov. Če prenehamo kaditi, postanemo kandidati za preveliko telesno težo. Zaradi telesne neaktivnosti naši sklepi zarjavijo. Če delamo po 16 ur na dan pred računalniškim zaslonom, komajda še znamo hoditi … Še in še vzporednic s kilogrami bi lahko našli. A kaj, ko novoletne zaobljube že prvi dan novega leta izpuhtijo v nič. Poleg novoletnih zaobljub poznamo še zaobljube, ki jih redki poklicani dajo Bogu: poznamo redovne in samostanske, začasne in večne zaobljube. Največkrat so to zaobljube čistosti, pokorščini in uboštvu. A ne samo v religiji, tudi v javnem življenju poznamo zaobljube, kot so sodniške, vojaške, predsedniške … Da ne omenjam Hipokratove prisege … Ali je težje, ko prelomimo besedo, ki smo jo dali sami sebi, ali tisto, ki smo jo dali drugim, boste presodili sami. Je pa boj z odvečnimi kilogrami, ko se čarobne formule in napitki izkažejo za neučinkovite in zdravju škodljive, izjemno zahtevna zaobljuba. Če odmislimo, kaj vse lahko s seboj prinese odvečna telesna teža, debelušni ljudje veljamo za dobrovoljne. Znamo se pošaliti na svoj račun in iz svojih novoletnih zaobljub. In tako se bo ob koncu leta ponovno zamenjala samo letnica, konfekcija v garderobni omari pač ne. Hkrati pa se nam bodo zaobljube, kot so čistost, pokorščina in uboštvo, zdele preprostejše. Naj zaključim z modrim Sirahom, dragi poslušalci in poslušalke: »Ne obotavljajte se ob pravem času izpolniti obljubo, ne odlašajte vse do smrti s poravnavo dolga. Preden se zaobljubite, se pripravite, ne bodite kakor človek, ki preizkuša Gospoda.« (Prim. Sir 18,22–23)
Fanta, ki sta okrog božiča hodila po hribih, sta zgrešila pot in nato veliko ur hodila, preden sta prišla v neko vas. Ker nista predvidevala, da bosta toliko časa na poti, ju je zalotila tema, predvsem pa sta bila tudi zelo lačna. Ko sta prišla do vasi, sta potrkala pri prvi hiši in povedala, da sta zašla, da sta lačna in da prosita za malo kruha. V hiši so ju najprej malo začudeno gledali, ker se pač redko zgodi, da pride kdo prosit za kruh. Potem pa so ju prijazno povabili noter in prednju na mizo postavili potico. Fanta sta pozneje pripovedovala: »Vzela sva samo majhen košček, ker je bila potica. Če bi nama dali kruha, bi si upala vzeti več in bi se bolj najedla.« Ob tej pripovedi sem premišljevala o naši pomoči. Velikokrat se želimo pri pomoči izkazati, velikokrat pa tudi mislimo, da dobro vemo, kaj drugi potrebuje. V resnici pa v pomoč projiciramo svoje lastne želje in potrebe in se sploh ne poglobimo v to, kaj drugi od nas pričakuje in za kaj nas prosi. Fanta bi bila bolj vesela kruha kot potice, ker bi lahko bolj potešila svojo lakoto. Lahko pa razmišljamo ob njuni pripovedi tudi drugače. Bili so praznični dnevi, prijazno so ju povabili noter in postregli s potico. Želeli so, da tudi premražena in tuja fanta občutita praznično vzdušje. Morda fanta preprosto nista znala sprejeti daru, ki jima je bil dan zastonj. Tudi tega se bosta morala v življenju še naučiti, zakaj najlepše in največje stvari v življenju dobivamo zastonj kot dar.
Še ne dolgo tega smo kristjani in vsi ljudje dobre volje praznovali božični sveti večer, ko smo se spomnili, da je bil rojen odrešenik in ko se je v najdaljši noči začela svetlikati božanska svetloba, ki je posvetila v našo nebogljenost. Nocoj pa se bomo spomnili, da ta luč, ki nam ogreje in razsvetli srce, prežene tegobo in daje novo upanje, znova prihaja k nam z jutrišnjim novim letom. Znova si bomo nazdravljali in si zaželeli sreče, zdravja in lepih dogodkov. Po navadi ta večer najprej pomislimo na vse tisto lepo, kar smo v tem letu doživeli pa tudi na preizkušnje, ki so se nam zgodile. Najprej smo veseli, ker smo še vedno živi. Ko pomislimo, kaj vse se je v tem letu dogajalo po svetu, vidimo, da to ni nekaj nujnega. Tudi, da smo za enkrat kolikor toliko zdravi, vsaj toliko, da si lahko z nasmehom zaželimo vse dobro v letu, ki prihaja. Prav pa je, da rečemo Bogu hvala tudi za preizkušnje. Res nam je marsikatera zadala rane, toda hkrati nas je utrdila bolj pogumno zremo v prihodnje. S pogledom v prihodnost nam papež vsako leto za novo leto zaželi mir. Mir pa v svetem pismu ne pomeni zgolj odsotnosti vojn, spopadov in ubijanj. Mir, o katerem govorijo judovski preroki, je veselje, kjer je vsega dovolj. To je čas, ko so vsi ljudje spoštovani, ko tudi revež ni lačen in ga ne zebe. Takrat mladina prepeva in starčki imajo lepe sanje. Tudi zanje misel na prihodnost ni mora. Toda življenje poznamo in težko verjamemo, da bodo kmalu iz sveta izginili sovraštvo, nasilje in trpljenje. Toda če se začnemo zavzemati za vsakega otroka, potem bo ljubezen do nedolžnih in nebogljenih otrok zmanjšala tudi nasilje in sovraštvo v svetu. Ko bi si vojskujoče strani zastavile vprašanje, ali je ljubezen do njihovih lastnih otrok res večja kot sovraštvo do nasprotnikov, bi zelo zmanjšali svoja nasilna dejanja. Tako se nam božična skrivnost prelije v novo leto. Včasih je bil ta dan »praznik obrezovanja Gospodovega«. V Bibliji pomeni obreza zavezo z Bogom, z njegovo dobroto, pravičnostjo in usmiljenjem. S tem obredom je otrok postal Božji ljubljenec, z njim bo Bog imel posebno veselje in ga bo varoval. Toda prerok Ezekijel je spregovoril o »obrezi srca«. Če ljudje obrežemo svoja srca samoljubja in zaverovanosti vase, potem bomo Bogu dopustili, da prek nas blagoslavlja svoje ljubljence. V novem letu se bo lahko Božja svetloba s svojo milino širila na naše otroke in vse ljudi.
Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
Spoštovani, sprašujem se, kaj sploh lahko povemo o Bogu? Nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki je izvirni povzetek krščanskega verovanja, pove o Bogu le nekaj enostavnih besed: »Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari.« Ali so te besede dovolj? Zagotovo lahko o Bogu povemo več. Vendar ali res? Kakšno je tveganje, ko povemo o Bogu preveč? Ko govorimo o Bogu, moramo biti zelo previdni, da iz Boga ne ustvarimo idola, ki ustreza našim pričakovanjem in predstavam, nakar sledi razočaranje, ko se kaj ne zgodi. Stara Cerkev se je tega zavedala, zato so veroizpovedne izjave o Bogu jedrnate in brez podrobnosti. Bog ni problem, ki ga je treba rešiti, ni vprašanje, na katero je treba odgovoriti, ni stvar, ki jo je treba dokazati, ni nauk, ki ga je treba pojasniti. Bog je skrivnost, ki jo je treba izkusiti. Verske izjave prvenstveno niso rezultat naše inteligence, ampak našega srca. Gre za odnos, tako kot ga imamo z drugimi. Kristjani izpovedujemo o Bogu v prvem delu Nicejsko-carigrajske veroizpovedi pet reči. Prvič, verujemo, da Bog obstaja. Priznavamo, da nismo mi Bog, ampak smo od njega odvisni. Drugič, verujemo, da je Bog, ki se je sam razodel, samo eden. Tretjič, verujemo, da je Bog Oče. Ne gre za spol ali projekcije človeškega očetovstva. Božje očetovstvo pomeni, da je Bog oseben in odnosen (občestven), ker je Trojstven. Ker je Oče, ni abstrakten in ravnodušen, ampak je v življenje sveta vpleten in vključen. Četrtič, verujemo, da je Bog vsemogočen. Priznavamo, da se Bog razlikuje od človeka, ker je v Bogu končna moč in vir vse moči. Bog je vsemogočen v svoji ljubezni, zato ni strašljiv. Božja vsemogočnost ne pomeni, da lahko Bog naredi vse, saj ne more neobstajati, lagati, grešiti, storiti zla, ker je to proti njegovi naravi. Triada atributov Božje vsemogočnosti, vsevednosti in vseprisotnosti govori o gospostvu Boga, zato ga imenujemo Gospod. Petič, verujemo, da je Bog stvarnik nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari. To pomeni, da stvarstvo ni bog, in da obstajata materialna in nematerialna resničnost. Na tej točki mora naše natolcevanje o Bogu utihniti, kot je to storila prva Cerkev v svoji veroizpovedi. V Svetem pismu ni brez razloga zapisano: »Utihnite in spoznajte, da sem jaz Bog.« (Ps 46,11) »Gospod je v svojem svetem templju, umolkni pred njim vsa zemlja!« (Hab 2,20)
Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi … veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje … V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze … V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč … Na moje veselje pa čakaš zaman … Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak … in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši, pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In da bom odkril veselje v svojem srcu! Amen.
Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se vede pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal? Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se vedli, da se bomo lahko vključili v utečene življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?« Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Če hočemo ali ne, že od mladih dni smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije. Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki nenehno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo. So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in bodimo pozorni na lepe lastnosti svojih bližnjih.
Nepredvidljivi časi, hitro spreminjanje ukrepov in omejevanje pravic v nas vnašajo nemir. Veliko je različnih mnenj, vsak je prepričan o svojem prav, iz dneva v dan se povečuje nestrpnost. Tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stol. se v sedmi knjigi svojih dnevniških zapisov in filozofskih premislekov sprašuje, kako naj človek živi v skupnosti tako različno mislečih posameznikov. Pri tem izhaja iz stoiške predpostavke, da smo ljudje del skupne celote in neločljivo povezani med sabo. To dalje pomeni, da imajo dejanja medsebojen vpliv: če delujemo v skupno dobro, delujemo tudi sebi v prid, in nasprotno: vsa naša nepremišljena dejanja bodo pustila posledice v širši skupnosti. V primeru nesoglasij in krivic zato Mark Avrelij ne verjame, da bomo z nasiljem in neprijaznostjo stvari kakor koli izboljšali, ampak priporoča blagohotnost. Naroča nam, naj se pogosto spominjamo, da so tisti, ki nam povzročijo nekaj slabega, enakega rodu kot mi sami – da smo torej vsi del istega sveta, da dihamo isti zrak, da enako živimo in enako umremo. V luči večnosti in človeške minljivosti pa so storjene krivice nepomembne in bomo nanje slej ko prej tudi pozabili. Dalje nas opozarja, da ljudje »delajo nápake iz nevednosti in zoper svojo voljo«, saj pogosto storijo kaj po nesreči, zaradi napačnih predpostavk ali pa njihovim dejanjem sledijo posledice, ki si jih pravzaprav niso želeli. Takole v nadaljevanju razmišlja filozof: »Kadar se kdo nad teboj spozabi, se takoj vprašaj, kakšno mišljenje ima o dobrem in hudem, da je mogel grešiti. Kajti če boš to ugotovil, se ti bo zasmilil in se ne boš ne čudil ne jezil: saj imaš mogoče sam o dobrem in hudem enako ali podobno naziranje. V tem primeru mu je treba torej odpustiti. Če pa se tvoj nazor o nravstvenih dobrinah ne sklada z njegovim, ti bo blagohotnost do njega, ki se moti, še tem lažja.« V razmislek nam daje tudi tole: po stoiškem nazoru dejanje ni dobro ali slabo sámo po sebi, ampak smo mi tisti, ki ga kot takega dojemamo – od nas samih je torej odvisno, ali bomo sočloveka oklicali za krivičneža ali ne in s tem dopustili, da nas prizadene. Vpliv na nas bo imel le, če mu bomo to dovolili, zato nas Mark Avrelij opominja, da je moč pravzaprav v naših rokah. »Tvoja vladajoča razumska sila v tebi po njegovem prestopku ni slabša, kot je bila prej,« zapiše v svojih premišljevanjih. Če nam nekdo stori krivico, s tem kvari le samega sebe, ne pa tudi nas, in prav blagohotnost mu bo pokazala, da zmoremo svojo moralno držo kljub krivicam ohranjati neoporečno.
Neveljaven email naslov