Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovane poslušalke, poslušalci, ste se danes že pošteno usedli? Verjetno je za to še prezgodaj. Pošteno sedeti je za zvečer in ne za zjutraj, bi kdo rekel. Vseeno bi vas povabil, da se spomnite trenutkov, ko ste končno našli čas in prostor, da ste se lahko oddahnili na udobnem sedežu. Ob takih priložnostih se najprej umirimo. Naše misli ne begajo več. Telo se sprosti. Spomin prebudi. Udobno nameščenim na težko pričakovanem stolu nam pogosto mislijo pohitijo na pot, ki nas je pripeljala do tega trenutka. V hvaležnosti ali obžalovanju. Tarnanju nad izgubljenimi trenutki, naporom, ki ga je terjalo življenje, ali z radostjo dosežkov, ki smo jih uspeli narediti. Pogled s stola je jasnejši. Naše sodbe, ko smo udobno nameščeni, so veliko bolj plodne za trenutke, ko bo spet treba vstati.
Če ste kdaj poromali v Rim, ste kljub velikemu drenju pred njo gotovo obiskali baziliko sv. Petra. Čisto na koncu te mogočne cerkve je posebno okno, ki ga je oblikoval slavni Bernini. Rumeno prosojen alabaster ima v svojem spodnjem delu vdelan stol. Naj bi šlo za sedež apostola Petra. Človek se ob trumah turistov, ki poslušajo svoje vodiče, posnamejo nekaj fotografij in pohitijo k drugim znamenitostim, tam težko umiri. Se pa je vredno prepustiti rumeni svetlobi in teži in mogočnosti stola, ki ga nosijo dva zahodna in dva vzhodna učitelja Cerkve. Najprej se je smiselno vprašati, kako to, da je v oltarju stol. V zgodovini in še danes najrazličnejši vladarji uporabljajo tron, prestol za vladanje. Tudi papeži so nastopali z veliko oblasti. Pobožnost, ki je ohranjala spomin na sedež apostola Petra, se je začela v časih, ko ni bilo nobene možnosti po oblastni drži. Voditelji Cerkve so bili v prvih stoletjih, v času preganjanja predvsem tisti, ki so tolažili, opogumljali in sami trepetali za svoja življenja. Številne naše prednike je vodila globoka potreba po človeku, ki bi zmogel miren premislek, jasno sodbo in odločno besedo. Podobo Svetega Duha, ki je nad sedežem sredi tega okna, sporoča prav to. Na ta sedež naj bi sijala moč resnice, ki jo podpirajo štirje modri možje vzhoda in zahoda.
Pogosto so v umetniških delih upodobljene sedeče matere, ki sprejemajo v svoje naročje otroke. Mati, ki tolaži; mati, ki sprejema; mati, ki varuje. Vsega tega ne potrebuje le otrok. Vsak izmed nas kdaj pa kdaj želi najti varno zavetje sredi nemira, tolažbo sredi razočaranj, jasnosti sredi negotovosti. Prav to so naši predniki razumeli ob misli na apostola Petra in njegove naslednike. Želim nam vsem, da bi se danes dobro usedli, ne samo na kakšen udoben stol, ampak tudi v življenju. Našli trdnost in gotovost, modrost in treznost, da bomo lahko vladali svojemu življenju.
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovane poslušalke, poslušalci, ste se danes že pošteno usedli? Verjetno je za to še prezgodaj. Pošteno sedeti je za zvečer in ne za zjutraj, bi kdo rekel. Vseeno bi vas povabil, da se spomnite trenutkov, ko ste končno našli čas in prostor, da ste se lahko oddahnili na udobnem sedežu. Ob takih priložnostih se najprej umirimo. Naše misli ne begajo več. Telo se sprosti. Spomin prebudi. Udobno nameščenim na težko pričakovanem stolu nam pogosto mislijo pohitijo na pot, ki nas je pripeljala do tega trenutka. V hvaležnosti ali obžalovanju. Tarnanju nad izgubljenimi trenutki, naporom, ki ga je terjalo življenje, ali z radostjo dosežkov, ki smo jih uspeli narediti. Pogled s stola je jasnejši. Naše sodbe, ko smo udobno nameščeni, so veliko bolj plodne za trenutke, ko bo spet treba vstati.
Če ste kdaj poromali v Rim, ste kljub velikemu drenju pred njo gotovo obiskali baziliko sv. Petra. Čisto na koncu te mogočne cerkve je posebno okno, ki ga je oblikoval slavni Bernini. Rumeno prosojen alabaster ima v svojem spodnjem delu vdelan stol. Naj bi šlo za sedež apostola Petra. Človek se ob trumah turistov, ki poslušajo svoje vodiče, posnamejo nekaj fotografij in pohitijo k drugim znamenitostim, tam težko umiri. Se pa je vredno prepustiti rumeni svetlobi in teži in mogočnosti stola, ki ga nosijo dva zahodna in dva vzhodna učitelja Cerkve. Najprej se je smiselno vprašati, kako to, da je v oltarju stol. V zgodovini in še danes najrazličnejši vladarji uporabljajo tron, prestol za vladanje. Tudi papeži so nastopali z veliko oblasti. Pobožnost, ki je ohranjala spomin na sedež apostola Petra, se je začela v časih, ko ni bilo nobene možnosti po oblastni drži. Voditelji Cerkve so bili v prvih stoletjih, v času preganjanja predvsem tisti, ki so tolažili, opogumljali in sami trepetali za svoja življenja. Številne naše prednike je vodila globoka potreba po človeku, ki bi zmogel miren premislek, jasno sodbo in odločno besedo. Podobo Svetega Duha, ki je nad sedežem sredi tega okna, sporoča prav to. Na ta sedež naj bi sijala moč resnice, ki jo podpirajo štirje modri možje vzhoda in zahoda.
Pogosto so v umetniških delih upodobljene sedeče matere, ki sprejemajo v svoje naročje otroke. Mati, ki tolaži; mati, ki sprejema; mati, ki varuje. Vsega tega ne potrebuje le otrok. Vsak izmed nas kdaj pa kdaj želi najti varno zavetje sredi nemira, tolažbo sredi razočaranj, jasnosti sredi negotovosti. Prav to so naši predniki razumeli ob misli na apostola Petra in njegove naslednike. Želim nam vsem, da bi se danes dobro usedli, ne samo na kakšen udoben stol, ampak tudi v življenju. Našli trdnost in gotovost, modrost in treznost, da bomo lahko vladali svojemu življenju.
Spoštovani, Jezus je za učno metodo uporabljal slikovite prispodobe. Znane so prilika o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi (kovancu) in izgubljenem sinu (Lk 15), a med njimi je razlika. Pastir, ki ima sto ovac in eno izmed njih pogreša, gre pogrešano ovco iskat. Žena, ki ima deset kovancev in enega izmed njih izgubi, gre izgubljeni kovanec iskat. Potem sta še dva sinova in enega izmed njiju več ni, ker odide od doma, a ga oče ne gre pridno iskat. V prilikah manjka en odstotek ovac, deset odstotkov kovancev in kar petdeset odstotkov sinov. Kakšno stopnjevanje! Sin je neprecenljiv in nenadomestljiv. Jezus je naglasil, da sta bila ovca in kovanec izgubljena, a sta bila nato najdena, sin pa ni bil le izgubljen, ampak je bil tudi mrtev, nakar je oživel. Sinovo stanje je najbolj tragično. Ovca in kovanec se nista izgubila namenoma, neodgovorni sin pa je svoje dejanje načrtoval in je odšel od očeta namerno. Toda v stiski je pogledal vase in si rekel: »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem …« (Lk 15,17-18) Resnično spreobrnjenje prihaja od znotraj. Žal se mnogi spovedujejo, malo pa se jih kesa. Jezus je v priliki o razvpitem izgubljenem sinu povedal veliko podrobnosti, zato je ta prilika daljša od prvih dveh. Običajno se enačim z mlajšim sinom, ki je očeta zapustil, a se je nato vrnil. Zaustavim se pri proslavi, ki je bila sklicana zaradi velikega veselja ob najdeni ovci, kovancu in mlajšem sinu. Kaj pa, če sem v vlogi starejšega brata in pri tako nepravičnem praznovanju nočem sodelovati ter se zaradi vrnitve očetovega mlajšega sina, ki je moj brat, nočem veseliti, ampak očetu očitam. Dejansko je bil starejši brat bolj vesel, dokler njegovega mlajšega brata ni bilo doma. V resnici je bil izgubljen starejši sin, ne pa mlajši. Mlajši sin je bil daleč od doma, a s srcem blizu očeta, starejši sin pa je bil ves čas doma, a s srcem daleč od očeta. Nevarno je biti ves čas z milostnim očetom, vendar ne postati podoben očetu. Prava ljubezen je nesrečna, če ve, da je kdo nesrečen. Boga ne smem ubogati iz dolžnosti, ampak iz ljubezni. Ne smem poveličevati pravil, medtem ko oče namesto pravičnosti izkazuje milost. Bog ne sprejme vsakogar, ampak samo grešnike. Mlajši sin je izšel iz svojega greha, starejši sin pa je ostal v svoji pravičnosti. Sprašujem se, kdaj bo spoznal, da se lahko v pekel vstopi tudi skozi nebeška vrata.
Na današnjo nedeljo obhajamo praznik Jezusove spremenitve na gori. Papež Benedikt je ob današnjem evangeliju zapisal, da gre za gledanje teme z očmi vere. Treba se je povzeti v višave, da bi lahko gledali na dogajanje v svetu z Božjim pogledom. Jezus se je povzpel na goro, da bi molil. Gora je kraj bližine z Bogom. Gora je kraj, kamor se povzpnemo iz kraja, v katerem vsak dan prebivamo, da bi zadihali čisti zrak stvarstva. Za vernega je gora tudi kraj odmika, kraj molitve, kraj meditacije. In vsebina današnjega praznika je spremenitev, je dogodek molitve. Jezus se v molitvi potopi v Boga in luč ga obsije, toda ne izstopi iz zgodovine, ne pobegne poslanstvu, zaradi katerega je prišel na svet. Za kristjana moliti ne pomeni uiti iz resničnosti, uiti odgovornosti, temveč jo sprejeti ter jo zaupati zvesti in neizčrpni Gospodovi ljubezni. Na sceni današnjega praznika imamo Boga Očeta, potem Jezusa Kristusa in njegove apostole: Petra, Jakoba in Janeza. Bog Oče v evangelijih spregovori samo dvakrat. Prvič, ko Jezusa razglasi za Sina, pri krstu, in drugič tukaj, po napovedi njegove smrti in vstajenja. Spremenitev je tako potrditev poti, na katero je krenil s krstom, je predujem velikonočne slave. Bog Oče se razodeva po Sinu. Mi spoznavamo Boga po Sinu. Po Sinu spoznavamo Boga Očeta. In v tem kontekstu začutimo pomembnost Božje besede, pomen evangelija, ki nam govori o Jezusu. To je ena najboljših poti, če želimo spoznati Boga. Ob prebiranju današnjega evangelija bi lahko zavidali Petru, Jakobu in Janezu za njihovo izjemno doživetje: zrli so slavo Božjega Sina in predokušali delček raja. Toda dokler smo tukaj, je naš odnos z Bogom bolj v poslušnosti kot v gledanju. Po Jezusu se je apostolom razodel Bog sam. Na gori Tabor jim je bilo tako lepo, da so želeli ostati. Toda ne, z Jezusom so se spustili z gore, vrnili so se v »ta« svet, v življenje. Čas dopustov je, čas oddiha, ki ga mnogi preživijo na morju, v planinah, na potovanjih, na duhovnih vajah, v molitvi. Toda to ni naše »stalno prebivališče«. Tudi mi bi radi ostali »tam«. Pa ne gre – moramo se vrniti. Izziv je, da se vrnemo drugačni, bogatejši, pomirjeni. Za verne pa tudi izziv odkrivanja, da je Bog vedno z nami. Mati Terezija je zapisala: »Če najdeš srečo in veselje, ljudje utegnejo biti ljubosumni. Vseeno bodi vesel. Dobro, ki ga danes delaš, bodo jutri ljudje pozabili, vseeno delaj dobro. Daj svetu najboljše, kar imaš, in morda to ne bo dovolj. Vseeno daj svetu najboljše, kar premoreš.«
Gore so danes za večino obiskovalcev predvsem igrišče in gledališče. Na srečo so še vedno tudi kraj samote in kraj pobega. V gore so se zatekali puščavniki. Na gorah ali na njihovih pobočjih so gradili samostane in svetišča. V jame najvišjih gora so se umikali himalajski modreci. Danes se zdi, da teh praks ni več. Morda gore postajajo vse bolj prazne prav zato, ker so vse bolj polne? Zato se pogosto sprašujem, kako bi lahko v sodobnem svetu gore videl kot svetišče? Zakaj bi jih želel videti kot svetišče? Sam verjamem, da je življenje velik misterij. Če bi rekel skrivnost, bi se zdelo, da gre za nekaj, kar nam je nekdo zamolčal. Tega ne verjamem. Verjamem, da gre za skrivnost, ki je nihče zares ne pozna. Verjamem tudi, da je njeno odkrivanje naša življenjska naloga. Sobica, tempelj, cerkev, samostan, meditacija, terapevtska ordinacija so lahko prostor gledanja vase, prostor reševanja lastnih težav. Tudi v samoti gora, med hojo, lahko premlevam podobna vprašanja. Toda premlevanje je vendarle zgolj premlevanje. Tempo vsakdanjega življenja me ščiti pred spraševanjem o skrivnosti o življenju in smrti. Sili me bežati, da se ne bi spraševal po smislu. Soba, prazna cerkev, meditacija in terapija so kraji zaščite in varnosti. Tudi zato, da tam lahko varno gledam vase. Gore so kraj nevarnosti in tveganja, so čas, ko moram pogledati prek sebe. Cepina sem moral zapičiti v zmrznjen mah na vrhu previsa in verjeti, da bosta zdržala mojo težo. Ključno mesto sem nujno moral preplezati, ker bi bil padec prehud. S smučmi sem zapeljal na strmino, ki me je strašila v trenutku, ko sem potreboval popolno koncentracijo. Da bi preživel, sem moral sprejeti možnost smrti. Vem, sliši se fatalistično, malo noro, morda celo samomorilsko? Teh tveganj, trenutkov in občutkov nisem zavestno iskal. Zgodili so se, kot se zgodijo marsikomu, ki se pogosto potika po gorah. Kot gorski reševalec sem videl tudi tiste, ki so tvegali preveč. Vse to bi me lahko povsem prestrašilo ali pokazalo na nesmiselnost takega početja. Toda trenutki preživetja so mi vsakič prinesli občutek smisla. V tistih trenutkih življenje ni imelo nikakršne plehkosti, takrat ni bilo pomanjkanja smisla, niti ni bilo osebnih težav. Bila je le neskončna volja do življenja. Vera, da je treba živeti. Danes vem, da sem tvegal preveč. A bistven nauk je, da je življenje skrivnostna igra s smrtjo. Življenje ni bežanje pred smrtjo. Življenje je pogled smrti v oči. Pogled v to skrivnost nas napolni z življenjem in smislom. Od tod se lahko rodijo vera, upanje in ljubezen, ne glede na njihovo pojavno obliko. Gore so zame svetišče, zato ker sem tam najbolj jasno razumel rob, med časom, ko me še ni bilo, in časom, ko me ne bo več. Rob, ki mu pravimo življenje.
V spisu z naslovom O prostem času je Seneka, rimski filozof iz 1. stol., razmišljal, ali ima prosti čas in življenje v zasebnosti sploh kakšno vrednost. Delo je v marsikaterem pogledu zelo aktualno: današnji storilnostni pogled na svet, ki ga je vpeljal kapitalizem in poveličuje aktivnost, produktivnost in trdo delo, je namreč precej blizu rimski družbi, ki je bila prav tako izredno praktično naravnana: Rimljani so v primerjavi s filozofskimi Grki veljali za narod pragmatičnih pravnikov, osvajalskih vojakov in uspešnih politikov. Njihovo življenje se je odvijalo sredi vrveža na forumu, javno udejstvovanje je višjim slojem utelešalo življenjski cilj, filozofija in deloma poezija pa sta sprva pogosto obveljali za nekoristni dejavnosti brez širše družbene vrednosti. V tem spisu, ki velja za najkrajšega, Seneka prevrednoti tipično rimsko pojmovanje in v duhu stoiške filozofije pripisuje umiku v zasebnost izjemen pomen za duševno zdravje. Njegovo delo je tako pravzaprav nekakšna hvalnica notranjemu, poduhovljenemu življenju. »Boljši bomo, ko bomo zaživeli sami zase,« je zapisal in nadaljeval: »Še več: umik nam omogoča, da stopimo v družbo najboljših ljudi in si izberemo kak primeren zgled, po katerem bomo uravnavali svoje življenje. Brez prostega časa pa to ni mogoče.« Trdil je torej, da lahko človek samoizpolnitev doseže s tem, ko se občasno odmakne od vrveža množice, ko ne usmerja več glavnine svojih moči v zunanji svet, pač pa goji svojo notranjost in duhovno širino. S tem sicer ne zavrača povsem javnega udejstvovanja, saj so bili stoiki načeloma naklonjeni delu za skupnost, vendar poudarja, da je zasebno, intimno življenje enako ali celo še bolj temeljno za lastno in družbeno dobrobit. Ti dve sferi, zasebno in javno, predstavi kot dve državi, ki jima je vsak podložen: prva je skupna, duhovna, večja in nima meja, druga pa je fizična in nam jo je določilo naključje. »Tej, večji, moremo služiti tudi v prostem času,« zapiše, »pravzaprav počnemo to še bolje ravno v prostem času, ko se sprašujemo, kaj je resnica, ali je ena ali jih je še več; ali je človek dober po naravi ali zaradi omike,« in podobno. Kajti narava je po stoiškem prepričanju človeka ustvarila za oboje: »za kontemplacijo sveta in za dejavnost.« Lahko bi torej rekli, da je posameznikova dolžnost, da poleg javnega enako skrbno v okviru prostega časa goji tudi svoje notranje življenje ter v svojem polnemu urniku opravkov in obveznosti nujno najde tudi nekaj uric prostega časa.
Zanimivo je poslušati ljudi, kako si predstavljajo srečo. Zanimivo jih je tudi opazovati, ali se počutijo srečne. Največkrat nimaš občutka, da so srečni. Večina pa postavlja kot pogoj za srečo zdravje. »Samo da bo zdravje, pa bo že šlo,« pravijo. Potem pa zdravje je, pa kljub temu ne gre. Ali pa nasprotno, zdravja ni, pa kljub temu gre. Znanka, katere mož je bil nekaj časa težko pokreten in na vozičku in je pred nekaj meseci nenadoma umrl, povsem nepričakovano, mi večkrat pripoveduje, kako sta si s skupnimi močmi skušala narediti življenje za oba čim bolj znosno. On ni bil nikoli siten, ona pa je tudi znala biti potrpežljiva in iznajdljiva. Zdaj, po njegovi smrti, ji je sicer težko, v tolažbo pa ji je dejstvo, da sta toliko let res lepo preživela skupaj. Kljub njegovi invalidnosti. Zdaj pogosto hodi na pokopališče in sreča tam veliko ljudi. S številnimi se zaplete v pogovor in prav o takšnem pogovoru mi je pripovedovala. Ženski, ki ji je tudi pred kratkim umrl mož, je rekla: »Res sem vesela, da sva triintrideset let tako srečno preživela skupaj.« »Kaj, triintrideset let je bil zdrav?« je zanimalo žensko. »Ne, ne, midva sva bila srečna do konca, tudi še po tem, ko je bil na vozičku in povsem odvisen od tuje pomoči. Ne morete si predstavljati, koliko sva se midva presmejala, celo ob nezgodah, ki so se nama zgodile z vozičkom.« Ženska tega ni mogla povsem razumeti, kot da je prišla iz nekega drugega sveta. Večina ljudi res ne more razumeti, da sreča ni odvisna od zdravja, od premoženja, od popolne brezhibnosti. Zato si tudi ljudje veliko bolj prizadevajo za nabiranje materialnih dobrin in delajo mogoče in včasih skoraj nemogoče stvari, samo da bi ostali zdravi, namesto da bi več svoje energije vlagali v dobre medsebojne odnose. Ti ne prihajajo kar sami od sebe, zanje si je treba prizadevati, vsak dan znova. In to prizadevanje se ne sme nikoli končati, tudi ne v starosti, tudi ne tik pred smrtjo.
Noč ima svojo moč, so zapisali naši modri predniki. Noč pomeni čas, ko se ne vidi, ne dela in ne ustvarja. Zato je rojevanje novega jutra zmeraj poseben, slovesen čas. Odkar moram pogosto zgodaj zjutraj na pot, me vsakič znova prevzame počasni prihod svetlobe, ki se prebija skozi oblake. Nehote se nasmehneš in korak postane lažji. Poleti imamo srečo, da so dnevi dolgi in noči kratke ter lahko opazujemo zarjo na vzhodnem delu neba. Vsa lepota rdeče zlate barve se iz neba preseli v srce, če si le vzamemo čas in se ustavimo ob enem najlepših naravnih čudežev. In zakaj pravimo, da se jutro »rojeva«? Za jutrom pride dan, za katerega pa ne vemo, kakšen bo. A že samo dejstvo, da prihaja, budi v nas upanje na nekaj novega, svežega, odrešilnega! Tako kot ob rojstvu otroka, ko mati pozabi na bolečine in težave ter objame novo življenje kot nekaj najbolj enkratnega, kar se ženski lahko zgodi! Otrok, ki ga drži v naročju, je majceno, nebogljeno bitjece, v vsem odvisno od nje, a že čez nekaj let bo mogoče prav ta otrok delal velika, čudovita dela za svet in ljudi. Novo jutro je vedno še ena nova priložnost, da živiš. Da vstaneš iz teme svoje bolečine, težke usode, nemogočih odnosov in se odpraviš po osvetljeni cesti naprej v nov dan. Saj tam nekje na koncu poti, tam, kjer si najmanj verjel, mogoče najdeš rešitev in lahko prižgeš svojo luč. Potem boš razumel besede blaženega Antona Martina Slomška: »Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti!«
Spolna zloraba mladoletne osebe po služabniku oltarja je zločin. Tudi njegovo aktivno istospolno – ali raznospolno – življenje je vredno obsodbe. Kajti postava celibata živi iz pomena vzdržnosti. Nad njo pa je zakrament mašniškega posvečenja. Hudodelstvo ima v takšnih žalostnih primerih, kar je še posebej tragično, več razsežnosti. Ne gre le za osebni moralni padec duhovnika, ampak za omadeževanje Cerkve, Jezusove ozaljšane neveste. Gre za razvrednotenje krščanskega nauka, kakor mu verno ljudstvo prisluhne in ga ponotranja. Ko se namreč ta nesreča zgodi, se verniki na obrobju Cerkve – teh ni malo – usodno pohujšujejo. Razumljiv srd nad grešnikom, odetim v mašniško obleko, prenesejo na institucijo; na stanovske sobrate, ki prikrivajo ali pomagajo prikrivati greh; pa tudi na nedolžne služabnike oltarja. Naposled zapičijo nemilost še v Jezusa, ki naj bi vse to dovoljeval. Pohujševanje obrobnih vernikov se najpogosteje konča v izstopu iz Cerkve. Uradno število članov verske ustanove tudi iz tega razloga upada. A Jezusova Cerkev, ki ji daje življenje Sveti duh, ni zgrajena na slabotnih, bolnih, nesrečnih. Sicer jih usmiljeno sprejema, ne more pa temeljiti na njihovi moči, saj so nemočni, grešni in vredni pomilovanja. Vendar le peščica obžaluje primere tovrstnih zlorab in sočustvuje z žrtvami. Večina žigosa prestopnike. Vse, tudi nedolžne v Cerkvi, stlači v kalup obrekovanja. Žalostna dejanja krivičnih izpostavlja v kričečih, trajnih barvah. Podleži naj bi bili krivi, postaja geslo ogorčenih, da ljudje zapuščajo Cerkev. V resnici je negodovanje znamenje zavrnitve, slabokrvne vere. Negodovalci so namreč v takih primerih že zapustili Jezusa, še preden so to storili njegovemu skrivnostnemu telesu, pa čeprav je sočustovanje z žrtvami prva skrb razsvetljenega srca.
Še kot otroci smo se igrali igro, katere tri želje si želimo, da bi nam bile izpolnjene. Tudi kralj Salomon priznava, da je še vedno otrok, samo deček, in da mu manjka marsikatera izkušnja, tudi razumnost in razsodnost. Vendar nima treh želja, ampak eno samo. Ta želja je, da bi bil moder. To pa je že začetek njegove slavne bistroumnosti ali razumnosti, ki je postala znamenita po vsem takrat znanem svetu. Ampak bodimo pozorni, Salomon si ni želel jasnih vizij, prikaza prihodnosti in uvida v skrivnostnost vsakdanjega življenja. Njegova želja je bila, da bi imel srce, ki bi znalo prisluškovati večnosti, srce, ki bi zaslišalo Božji glas in začutilo, kaj je prav in kaj ne. Tako srce bi znalo razlikovati med dobrim in hudim in potem tudi prav ravnati. Salomonova modrost je, če uporabimo Jezusove besede, skriti zaklad, izjemen biser in zajetna mreža izjemnega ulova rib. Za ta zaklad je bil Salomon pripravljen žrtvovati prav vse: dolgo življenje, oblast in bogastvo. Taka modrost je nekaj drugega kot velika domiselnost in iznajdljivost v bitkah z nasprotniki, prerašča tudi izjemno poznavanje arhitekturnih zakonitosti, ki omogočajo, da se čudovite zgradbe poženejo do neba. Prav tako gre za čisto nekaj drugega kot za besedno umetnost, ki užene vsako uganko, tudi tiste, ki jih je skovala iskriva kraljica iz Sabe. Z božjo modrostjo je mogoče prisluškovati večnosti in ob njeni pomoči se k nam sklanjajo neskončne vrednote, ki nas popeljejo onkraj naše domišljije in naše borne ustvarjalnosti, pa naj bo ta še tako silovita. Kajti modrost iz večnosti nam tudi razkriva, kaj je dobro in kaj zlo v našem vsakdanjem življenju. Zelo zanimivo je, da se danes tudi nekateri filozofi, ki se nimajo za verne, kot npr. Francoz Luc Ferry, vračajo k Salomonovi modrosti. Mislec Ferry pravi, da je nujno predpostavljati nekaj absolutnega onkraj človeka in sveta, če želimo vzpostaviti etiko, ki bo absolutno obvezujoča, neizogibna in s katero se ne bo mogoče pogajati. Toda vrnimo se k besedam evangelija, ki poudarjajo, da je treba to modrost najprej ljubiti. Ta ljubezen ne pomeni zagrenjenosti, da sami nismo bogovi, prav nasprotno: ljubezen do večne modrosti je veselje. Zaradi tega veselja nad modrostjo, nad odkrivanjem neskončne dobrote, je človek sposoben prodati vse, kar ima, in kupiti tisto njivo, na kateri je našel čudovit biser, biser Modrosti.
Prav mogoče, da se že bojite, kakšen bo vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali še k verouku in angleščini, potem na trening nogometa, pa morda na tekmo, potem še na klarinet v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Marsikdo izmed nas meni, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdanjik z obveznostmi, da slučajno ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljen čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj, kar je popolnoma prepuščeno človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rasejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo storiti brez vas in preostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli.
V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega govori o človekovi osamljenosti v življenju. Verni ljudje, kot pravi, pa nikoli niso sami, saj je z njimi Bog.
Malo zgodaj je še, da bi posijalo sonce. Vseeno vam v tem jutru želim, da bi bili ves dan polni luči. Brez luči v življenju smo izgubljeni. Še teže bi se čudili lepoti, ki nas obdaja. Poleg tega nam luč pomaga, da se izogibamo vsemu, kar bi nam lahko škodilo. Včasih je dovolj drobna lučka, da nas vodi v temi. Pogosto se kopljemo v svetlobi in niti ne opazimo, kako hitro lahko zapravimo njen vir. Verjetno smo že vsi videli sončno uro. Včasih je bil to edini vir za orientacijo v času. Senca je določala in usmerjala življenje skupnosti. Ponoči se je ta ura ustavila in s tem tudi življenje. Brez vira svetlobe je sončna ura le okras, ki ne vpliva na naše življenje. Šele s soncem, virom svetlobe, živi in usmerja naše življenje. Poznamo prispodobe o blodenju v temi; da smo zaslepljeni, če ne poznamo rešitve, in podobno. Človeštvo je že od nekdaj povezovalo razumevanje s svetlobo, lučjo, ki razsvetljuje. Rešitev je bila vedno kot nekakšna svetloba, ki posije in nam je potem vse jasno. Tudi otroci to hitro razumejo. Vsi, ki ste starši, veste, kako težko je otroka navaditi na temo, še posebej v časih, ko jih je česa strah. Marsikateri noče zaspati v temi in če nič drugega, hočejo imeti koga ob sebi. Starejši smo ob poplavi umetne svetlobe že pozabili, kaj je prava tema. Sam sem doživel globoko izkušnjo teme v podzemnih jamah. S skupino smo ostali nekaj časa v popolni temi. Čas se je vlekel in negotovost je naraščala. Luč, ki je prekinila to našo temo, je prinesla pravo olajšanje. Prav zaradi te dobrote, ki jo prinaša svetloba, pogosto pozabimo na njen vir. Danes je samoumevno, da je luč na vsakem vogalu, sonce sije vsak dan, luna sem ter tja, zato pa imamo ulične svetilke. A ne gre le za zunanjo svetlobo, ki zadovolji naše oči. Gre predvsem za notranjo svetlobo, ki potolaži otroka, nam ponudi odgovore, kako naprej, in nas utrdi v prepričanju, da smo na pravi poti. Zato si je veliki angleški mislec in svetnik Janez Henrik Newman zaželel, da bi bil tako, kakor sončno uro uravnava sonce, Bog tisti, ki bi uravnaval njega. Saj imamo lahko drobno ročno svetilko, prav tako naglavno ali ulično, tudi sonce je čudovit vir svetlobe, a povsod so sence in temačni kotički. S svetlobo, ki prihaja od Boga, teh senc ni, še manj nejasnih poti. Bog je tisti, ki te najbolje vodi skozi življenje. Prav te božje luči vam želim v današnjem dnevu, da bo vse videti lepo in dobro.
Filozofi so že od nekdaj opominjali ljudi, naj ne pretiravajo v materialnih dobrinah, pač pa naj se zadovoljijo z malim – človek namreč za življenje ne potrebuje veliko eksotične hrane in pijače, pač pa lačnemu in žejnemu povsem zadostuje preprost obrok. To je v svojih filozofskih delih zagovarjal tudi Ciceron, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., ki je v prid temu prepričanju zbral številne zglede iz grške in rimske zgodovine ter na ta način svoje sodržavljane pozival k preproščini. Kot primer tako navaja nekega skitskega filozofa Anaharzisa, ki je zaničeval materialne dobrine in živel sila preprosto, kot piše svojemu prijatelju v pismu: »Za ogrinjanje imam skitsko ogrinjalo,« pravi, »za obuvalo trdo kožo podplatov, za ležišče zemljo, za prikuho lakoto, za jed pa mleko, sir in meso.« V zgled bi nam moral biti tudi slavni atenski filozof Sokrat, ki naj bi ob neki priložnosti, ko so v sprevodu mimo njega nosili izredno veliko količino zlata in srebra, presenečeno vzkliknil: »Koliko je reči, ki jih sploh ne potrebujem!« Da se ljudje običajno sploh ne zavedajo, kako malo v resnici potrebujejo za življenje, pričajo anekdote o vladarjih, ki so imeli vsega v izobilju in tako niso nikdar občutili lakote in žeje. Ko je tako perzijski kraj Darej na begu pil skaljeno vodo, umazano od trupel, je rekel, da ni nikdar pil z večjim užitkom – kajti še nikdar ni pil žejen. Podobno se je zgodilo tudi z egiptovskim vladarjem Ptolemajem, ko so mu na poti čez Egipt dali jesti navaden črni kruh, ki je veljal za hrano revežev – ker je tedaj prvič začutil lakoto, je izjavil, da ni nič okusnejše od tistega kruha. S tem je poskušal Ciceron pokazati, da za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb človek ne potrebuje razkošnih in preobilnih obrokov, poleg tega pa hrane nasploh niti ne bo znal primerno ceniti, če ne bo nikdar okusil pomanjkanja. Zaradi tega je izredno občudoval Špartance, ki so zagovarjali precej preprost in asketski način življenja. Ko je nekoč pri njih večerjal sirakuški tiran Dionizij, je potožil, da ni nič kaj užival v črni juhi, ki je bila prvi obrok večerje. Kuhar mu je odvrnil: »Nič čudnega, kajti manjkale so začimbe.« Dionizij je seveda takoj nato povprašal, katere začimbe misli, kuhar pa je mu takole odgovoril: »Napor pri lovu, znoj, lakota in žeja; kajti s temi rečmi se navadno začinijo pojedine pri Špartancih.«
»Glejte, sejalec je šel sejat« (Mt 13,1-23) so besede, s katerimi naš Gospod začenja svojo morda eno najznamenitejših prilik – priliko o sejalcu ali bolje priliko o zemlji in semenu, ob kateri se želimo ustaviti še to nedeljo. Vsaj v najpreprostejši razlagi, ki jo ponudi najprej sam Kristus, je jasno, kdo je Sejalec, kaj je seme in kdo smo zemlja. Gospod Bog seje razodetje (κήρυγμα), oznanilo ali drugače Božjo besedo, Bog se torej oglaša(θεοφάνεια), Bog se razodeva, če hočete, kakor sejalec seje seme. In kakor sta od mesta, kamor seme pade, odvisna njegova rast in končno sad, tako od človeka, ki je odprt, voljan sprejeti Boga in utrpeti njegovo razodetje, odvisno njegovo dojetje Boga in sad njegovega duhovnega življenja. Ne, da se Bog noče danes razodevati, človeštvo v svoji navidezni samozadostnosti slepo misli, da njegovega razodetja ne potrebuje, pa čeprav more prav v Bogu odkriti in doumeti svoje lastno dostojanstvo in veličino te Božje najodličnejše stvarjanine. »Ni Sejalec kriv, temveč tisti, ki noče spremeniti življenja.« Da, Gospod, na mestu je vprašanje, ki ti ga postavlja sveti Janez Krizostom, ko pravi: »Odkod si prišel in kako si prišel, Gospod, ti, ki si povsod pričujoč in vse napolnjuješ? Ko si se nam približal po svojem učlovečenju, gotovo nisi šel z enega kraja na drugega, temveč si sprejel človeško naravo ter stopil na nov način in bližino z nami. Ker mi nismo mogli iti tja, kjer Bog prebiva, in sicer zato ne, ker so naši grehi bili kakor zid, ki nam je zaprl pot, si ti prišel k nam. Zakaj si prišel? ... Prišel si, da bi obdelal in zrahljal zemljo ter vanjo vsejal besedo kreposti in ljubezni ...« Ne gre za vprašanje, ali se Bog oglaša danes, gre za vprašanje, ali ga je človek še sposoben sprejeti, prepoznati, spoznati in utrpeti? Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, preljubi v Gospodu, želim vam, da bi vsaj danes puskušali biti rodovitna zemlja in bi dopustili, da se Bog razodene tudi v vašem življenju in bi to obrodilo sad, ki ostane. Prijetno nedeljo vam želim.
Ko je takrat 47-letna Susan Boyle v tretji sezoni priljubljene resničnostne oddaje Britanija ima talent samozavestno zakorakala na oder, nihče ni pričakoval tega, kar je sledilo. Njen okrogel obraz, neurejena pričeska in za takšno priložnost precej skromna obleka so nedvomno pri žiriji, občinstvu in gledalci pred televizijskimi zasloni izzvali neizgovorjeno, a tako očitno vprašanje: Le kaj ta ženska počne tukaj? Po kratki predstavitvi ji je Simon Cowell zastavil vprašanje o tem, kaj so njene sanje. Kot iz topa je odgovorila: Želim postati poklicna pevka. Telesna govorica članov žirije in občinstva niso razkrili le dvoma o tem, da se kaj takega lahko zgodi, ampak je bilo zaznati tudi posmeh. Toda ko je Susan Boyle po prvih taktih glasbe odprla usta in začela peti pesem I Dreamed a Dream iz znanega muzikala Nesrečniki, ki temelji na zgodovinskem romanu Victorja Hugoja, so vsi ostali brez besed. Občinstvo je bilo navdušeno, ljudje so vstajali in ploskali, ona pa je pela. In verjetno je bilo ob tem le malo takih, ki se jim koža ne bi naježila. Z besedami: “To je bilo največje presenečenje, ki sem ga doživel v vseh treh sezonah oddaje,” je njen nastop pospremil član žirije Piers Morgan. In potem dodal: “Ko ste na začetku izjavili, da želite biti pevka, so se vam vsi smejali. Zdaj se ne smeji nihče. To je bil neverjeten nastop!” In čeprav Susan Boyle na takratnem tekmovanju ni zmagala, je njen debitantski album postal najbolje prodajani angleški debitantski album vseh časov. Ta zgodba je lahko sodobna prispodoba: ko se v nas o kom utrdi določena podoba, jo le težko spremenimo. “Po videzu in nastopu ta Susan Boyle nikakor ne more biti genialna pevka!” Naše izkušnje nas potrjujoče trepljajo po ramenih, ko nekoga vnovič “popredalčkamo”. Mislimo si, da tega človeka poznamo, čeprav očitno ni tako. David je v enem od svojih psalmov priznal, da ne pozna niti svojih vzgibov. Mi pa trmasto vztrajamo, da poznamo ljudi. Mislimo, da vemo, kdo je “faca” in kdo je samo povprečnež. Toda to še zdaleč ni tako. Okoliščine, izkušnje, zgodovina, poreklo in še številni drugi dejavniki vplivajo na človeka in ga oblikujejo. V 1. Samuelovi knjigi 16,7 beremo odlomek s temi besedami: “Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.” Tudi mi lahko po tem Božjem zgledu in z njegovim delovanjem izoblikujemo ljubečo naravnanost, ki nam bo omogočila v vsakem človeku videti “Susan Boyle” – človeka, ki lahko naredi nepričakovano.
Mestni ljudje so hodili v gozd, ne v gmajno, in verjetno je še tako. Sicer pa noben gozd ni gmajna, saj ima lastnika, pa tudi če je to država. Gmajna ima izvor v nemškem gemein, skupnem. Skupna nam ostaja v tem, da se lahko gibljemo v njej, če ni označeno drugače. Prajvit, privat, namreč. A tudi tam ni ravno ograje; vsaj zdi se mi, da ne. Je pa pogosto drugače, kot je bilo. Bilo je urejeno in zgledno, zdaj pa ni. Gozd se zarašča v goščo. Lastniki ga ne čistijo več, saj kdo pa še potrebuje butare! Preveč krušnih peči je spremenjenih v kamine. Lepo, kolikor je to priča dobrih časov. Slabo, kolikor je to dokaz nepremišljene brezskrbnosti. Značilna za goščo je zaraščenost. Prejšnje gozdne poti postajajo bolj stezice kot vozna smer. Uhojene, a le od sprehajalcev. In mnogi med njimi ne ločijo gabra od hrasta, za brest pa mogoče še slišali niso, kaj šele za maklen. Kaj menite, kaj je to za eno drevo, me je pred kratkim ogovorila sprehajalka. Divja češnja, drobnica, njen kiselkasti sad je za ptice poslastica. Veliko naših gmajn ima oznako mešanih gozdov. Jeseni se zgodi, da naletiš na šolarja s šopom raznovrstnih listov. Pri pouku, da se bodo učili z njih prepoznavati drevesa. Poklon učiteljici, če jih pozna iz narave, ne iz učbenika. Gmajne, gozdovi so prostor za živali in mnogim varen dom. Sovražnik jim vseeno grozi od povsod. Polhec in tvoj kožušček! A si se končno le ujel v ono past? Sicer bi še visela obešena na veji. Polšja mast velja za domače zdravilo. Polhovke mogoče tudi še niso iz mode. Lisice in jazbec in razna zavetja divjadi. Precej blizu prihaja medved; včasih na sprehodu pomislim nanj. In me je že malo strah. Da je ne na hitro ucvreti, je bilo slišati lovčev poduk na teve. Pa volk? Ne vem, kako bi ravnala Rdeča kapica. Na bližnji jasi srna. Spomni me na šolsko berilo z naslovom Bambi. Mama srna v njem poučuje svoj radovedni naraščaj. Sploh ne induktivno, kar so nam glede poučevanja vtepali glavo, češ ki da je edino pravilno. Ampak kar deduktivno, kar je v teoriji veljalo za najboljše, v praksi ga je bilo pa bore malo. Mladi srnjaček je namreč hotel od mame zvedeti potrebne reči o poti, po kateri hodita. A mu ni povedala drugega, kot da je to »pot srn«. Nobene razlage; kar zapomni si, smrkavček. Eh, gmajne. Kaj vse bi nam lahko povedale, a molčijo. Vredno je razumeti pomen tega, iz katere smeri privršijo vetrovi. V starem šolskem berilu je pisalo: Komur gozd prijazen je, neznana mu bojazen je. Mogoče pa to še velja.
Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Odpovedovanje je zahtevna notranja drža. Mogoče je celo najzahtevnejša, kar jih pozna človeško srce. Namesto da bi okusili svobodo vsakršnega predajanja, se omejujemo. Zakaj? Le komu v korist? A dvom nad samoomejevanjem ni na mestu. Mora biti, ker je vzgojno in zdravilno. Gradi plemenitost. Saj požrešnost ni le telesna kategorija, temveč predvsem duhovna kategorija neobvladanja. Ta ne pozna meja. Noče jih imeti. Zase želi svobodo, odločitev po meri hrepenenja. Osebne poželjivosti. Vendar izživeta strast ne prinaša sreče. Ko se uteši, zna biti ravnodušna. A bolj verjetno je, da ostaja pohotna. Odpovedovanje – to je njegova vrlina – ne trati telesnih moči, zbira jih. Daje prodornost umu, ki se napaja iz moči notranjega miru. Nastopa s pokončnostjo prepričljivega, v sebi skladnega in zadovoljnega človeka. Čar odpovedovanja je v tem, da smo, ko tako živimo, na voljo Božjim spoznanjem. Zahrepenimo po Jezusovi pričujočnosti. Saj mu sporočamo, da smo krepostno pripravljeni na srečanje z njim. Odpovedovanje je tako zanesljiva pot do Božjega srca. Pravzaprav je edina pot do svetosti.
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razpravlja o naravnem družbenem razvoju.
Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A.M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen. Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja.
Dihotomijo tradicionalno – svobodomiselno, konservativno – progresivno imamo za samoumevno. V te predalčke postavljamo drug drugega. Nikogar ne pustimo zunaj, ker bi bil sicer neulovljiv. Tega pa nočemo. Za vsakogar hočemo imeti merila, da ga ocenjujemo in sodimo. Ali se kdaj vprašamo, katera izmed teh opredelitev velja tudi za nas? Smo konservativni tradicionalisti ali progresisti? Kako je z drugimi, ne vem. Zase lahko rečem, da sem tradicionalist in vendar svobodomiseln; sem konservativec, ker se opiram na izročilo, in sem hkrati progresivec, ker verjamem, da se lahko stvari nenehno izboljšujejo in napredujejo. To, kar sem pravkar povedal o sebi, ni srednja pot ali zlata sredina. Eno in drugo je prazna opredelitev. Zagotovo mi je popolnoma tuje tisto pojmovanje, ki svobodomiselnost in progresivnost razume kot radikalni in univerzalni prelom s preteklim. Ne verjamem torej v možnost in smiselnost totalnih preskokov v ničemer, zato zavračam vsako revolucijo, ki vse preteklo odpravlja z namenom, da vzpostavi popolno novost. Lahko pa me seveda kdo vpraša, kako potem razumem Abrahama, od katerega Bog zahteva, da zapusti svojo matično deželo, prelomi s svojo tradicionalno vero, kulturo, narodnostjo in praksami vsakdanjega življenja. Ali je ta biblična radikalnost, ki zahteva prelom s starim, kakor koli podobna novodobnim postulatom revolucije? Po odgovor se lahko napotimo k današnjemu odlomku iz knjige preroka Izaija, ki pravi: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, za kar sem jo poslal.« Ta odlomek nam pove, da je Božja beseda globlja stvarnost kot katera koli sociološka ali filozofska opredelitev, ki smo jo omenili v uvodu. Sam sebe vidim usidranega prav v območju te vere. V njej se mi namreč podarja presežno, Božje, ki po svoji naravi ni ne tradicionalno ne progresivno. Kajti Njegova Beseda je od začetka, pravi sv. Janez. Zemljo pa poji in jo dela rodovitno tudi zdaj in bo imela uspeh tudi ob koncu časov, dodaja Izaija. Zaradi te vere se mi ni treba zapletati v vsakodnevne politične, družbene in kulturne antagonizme. Seveda me vsa ta trenja prizadenejo, proti njim nisem imun, a ker jih postavljam na drugo, nižjo raven kot svojo vero, jih s tem relativiziram ter jim jemljem tisto zaresnost, ki jo od mene neupravičeno pričakujejo. S te – meta pozicije – v moči Svetega Duha privzemam tako brezčasna izročila, kot se prepuščam svobodomiselnosti in progresivnosti.
Neveljaven email naslov