Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebej del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovit telesni ustroj človeka, ki pa vendarle ne deluje sam od sebe.
Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako eno kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj škoduje ne drugim.
Verjamem pa tudi, da je kateri med vami, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša vreč, polnih zlata. Je pa častno.
Vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, ni samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Globoko verni se v polnosti izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok številni planemo, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta.
Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge.
Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami.
Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebej predolgih.
In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.
3719 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebej del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovit telesni ustroj človeka, ki pa vendarle ne deluje sam od sebe.
Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako eno kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj škoduje ne drugim.
Verjamem pa tudi, da je kateri med vami, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša vreč, polnih zlata. Je pa častno.
Vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, ni samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Globoko verni se v polnosti izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok številni planemo, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta.
Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge.
Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami.
Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebej predolgih.
In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.
V teh zgodnjih jutrih človek težko vstane. »Tako rana ura in že tako svetlo,« je v teh dneh pogosto na naših ustnicah. Naj bo zaželeno ali ne, vam vseeno, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci želim, da bi bil to dolg in vesel dan. Samo pomislimo, kaj lahko danes vse postorimo, kam vse lahko gremo, kaj lahko preberemo, ali če drugega ne, vsaj pogledamo. Toliko stvari se nam obeta in toliko si danes lahko privoščimo. Hitro bi me kdo lahko obdolžil, da vas usmerjal k sebičnemu razmišljanju, da imate že dovolj raznih reklam za dopust, ki nam vseskozi prigovarjajo, kaj naj bi si ne le lahko, ampak celo morali privoščiti. Moje uvodne besede naj bi izzvenele, kot da moramo misliti le nase. Kaj pa tisti, ki ne morejo niti vstati iz postelje, ki jim je noč minila v nenehnem pogledu na počasno uro in nemem pritoževanju, kdaj bo že vendar napočil dan, in tisti, ki so se zbudili v bolečinah? »Bi se upal tudi njim zaželeti vesel dan?« bi mi upravičeno kdo očital. Seveda, kdo bolj potrebuje v teh toplih dneh veselje, kot ti, ki si niti ne morejo privoščiti trenutka brez bolečin in skrbi. Spet bi lahko priletel očitek, da je lahko meni, ko mi nič ne manjka in je vsako jutro največji napor odpreti oči, potem pa gre vse skoraj samo po sebi. V teh dneh, ko se vsi nekam odpravljajo, priklenjeni na postelje pa so še bolj sami, je to jutranje voščilo prepoceni. A kaj nam pomaga tako moraliziranje! Ti, ki si ne morejo privoščiti veselega jutra, zaradi tega ne bodo nič bolj z lahkoto čakali novega dne. Prav zaradi njih moramo mi, ki lahko, izkoristiti današnji dan. Pri tem ne mislim na to, kar nas morda sem ter tja postavi pokonci. Ko namreč vidimo trpečega, onemoglega, bolnega in si sami pri sebi rečemo, da tako slabo nam pa vendar še ne gre. Ne tega, ker je to vseeno le sebična misel in v nemoči drugega iščemo le lastno potrditev. Želim vsem nam, ki zmoremo sami skrbeti zase, da bi pomislili na preprosto in globoko dejstvo, o katerem sem pred kratkim prebral: »Bolni se kozarca vode, ki mu jo kdo da, manj razveseli, kot pa nasmeha in veselega srca, ki ta kozarec spremlja.« Zato brž vstanimo, z nasmehom nasitimo prvega, ki ga srečamo. Odžejajmo danes z dobrim srcem te, ki jih srečamo. Dovolj je tistih bolnih, ki imajo dovolj vode, a premalo dobre volje in veselja okrog sebe. Dan je dovolj dolg, dragi prijatelji, da zvečer ne bo nobenega več v naši bližini, ki bi moral zaspati z žalostjo v srcu.
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopoly-u se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopoly-a. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopoly-em, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?
V religijah različnih tradicij ima srce osrednje mesto, ko se sprašujemo o tem, kdo je človek in kako naj živi svoje življenje: tako je v indijski kulturi, v muslimanskem in krščanskem religioznem izročilu. Hindujska legenda pravi: v začetku so bili ljudje bogovi, androgini, se pravi, moški-ženska hkrati. Kot taki so imeli veliko moč. Toda Bramán, najvišji od bogov, se je odločil, da jih razdeli na dvoje, da ga ne bi mogli ogroziti v njegovi vsemogočnosti. Kljub tej rešitvi, se je še vedno bal, da človek ne bi znova odkril svojega božanstva, zato se je z bogovi posvetoval, kam bi skril božansko naravo, da je človek ne bi našel. Bogovi so rekli, naj jo skrije na dnò zemlje, tam je gotovo ne bo iskal. Bramán se ni strinjal, saj je človek sposoben dospeti na dno zemlje. Bogovi so predlagali, naj skrije človeško božanskost na dno morja. Tudi ta odgovor Bramana ni zadovoljil, saj je človek sposoben priti tudi v morske globine. Tedaj so mu bogovi odgovorili, da ne vedo več, kam bi še lahko skril človekovo božanskost. Zdaj se je Braman nečesa domislil: skril jo bo na dno človeka samega, tam je zagotovo ne bo iskal. In res, človek je že bil v vesolju, dosegel je tudi dno zemlje in morja, toda samo peščici je prišlo na misel, da bi šli vase, na dno sebe, kjer je skrita božanskost človeka, njegova veličina. To, kar vzhodne religije označujejo kot dno biti, Sveto pismo imenuje srce. Jezus izrecno pravi: »Blagor čistim v srcu, kajti ti bodo Boga gledali« (Mt 5,8). Samo v srcu je mogoče videti Boga in ga slišati. Zato je v evangeliju rečeno: »Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Različna izročila nam kažejo, da je resnična narava človeka skrita v njegovem srcu. Čeprav se zdi, da je v sodobni kulturi naše srce otopelo in otrdelo, se je v prostoru in času zgodilo nekaj, kar je dokončno omehčalo našo otopelost in brezčutnost: »Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Človeško srce je ožívil dih živega Boga.
V Svetem pismu lahko preberemo naslednje navodilo: “Dragi prijatelji, naj vam bo jasno: vsak naj bo vedno pripravljen, da prisluhne, naj si vzame čas, preden kaj reče, in še posebej, preden se razburja.” (Jak 1,19 Življenje z Jezusom) Čeprav si vsi trije nasveti v tem kratkem besedilu zaslužijo posebno pozornost, se bomo tokrat osredrotočili na poslušanje. Poslušanje je najpomembnejša, a pogosto najbolj zanemarjena veščina komuniciranja. Nekdo je rekel: “Bog nam je dal dve ušesi in le ena usta – in takšno naj bi bilo tudi razmerje med našim poslušanjem in govorjenjem.” Kaj lahko naredimo, da bi postali boljši poslušalci? Učinkovito poslušanje zahteva več kot pa le slišati besede. Zahteva, da najdemo pomen in razumevanje v tem, kar je izrečeno. In pomen ni v besedah, ampak ljudeh. Zato je pomembno, da se ne osredotočimo na misli, ki jih oseba izraža, ampak na osebo samo. Pozabimo nase in na to kar želimo povedati. Ohranimo očesni stik. Odložimo delo, ki ga opravljamo. Vso svojo pozornost posvetimo tistemu, ki govori. Potem, ko se začnemo osredotočati na osebo s katero se pogovarjamo, še vedno lahko naletimo na številne ovire za učinkovito poslušanje. Naštejmo jih le nekaj. Motnje, kot so telefonski klici, prižgan televizor in podobno. Obrambna drža, ki jo zavzamemo takrat, ko se čutimo ogrožene in se začnemo braniti; takrat preneha nam biti mar za to, kar druga oseba misli ali čuti. Projiciranje, ko govorcu pripisujemo svoje misli in občutke ter predvidevanje, ko mislimo, da vemo kaj želi oseba povedati. In nenazadnje je tukaj še ponos, ki izvira iz prepričanja, da vse vemo in da se od drugih ne moremo ničesar naučiti. Naš cilj bi seveda moral biti vse te ovire za uspešno poslušanje. Zato je pomembno, da kadarkoli je to možno poskrbimo za primerno fizično in mentalno okolje za poslušanje. Temeljni razlog za skorajda vse komunikacijske težave je v tem, da ljudje ne poslušajo zato, da bi razumeli, ampak zato, da bi se odzvali. Največja napaka, ki jo lahko naredimo v želji, da bi učinkovito komunicirali je, da damo glavni poudarek na izražanje svojih čustev in misli. Pri tem pa pozabimo, da si večina ljudi – vključno z nami – predvsem želi biti slišani, spoštovani in razumljeni. Ena od prednosti dobrega poslušanja je ta, da to in prizadevanje, da sogovrnika razumemo, v njem budi željo, da razume nas. Poslušanje tako ustvarja okoliščine, ki pomenijo zmago za obe strani!
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Sv. Peter in sv. Pavel sta svetnika, ki godujeta danes, spoštovane poslušalke in poslušalci. Med seboj popolnoma različna, vsak z drugačno življenjsko zgodbo. Peter preprost ribič ob Galilejskem jezeru, Pavel izobražen farizej in še rimski državljan. Vsak na svoj način sta se odzvala klicu, ki je usmerjal njuno življenjsko pot. Za sv. Petra bi bili danes medijski naslovi: »Od ribiča do papeža«, za sv. Pavla pa bi na družbenih omrežjih pisalo: »Od preganjalca do oznanjevalca.« Glede na njuno različnost tako značajev kot življenjskih poti se upravičeno sprašujemo, kaj jima je bilo skupno, če sploh kaj? Človeško gledano nič, vendar se je njuna različna življenjska pot združila, ko sta se odzvala Božjemu klicu in v svojem življenju prepoznala, da želita prinašati veselo oznanilo Jezusa Kristusa vsemu svetu. Oba sta namreč postala Jezusova apostola. Za mnoge nelogično ali celo nesmiselno, vendar še kako uresničljivo in realno. To, kar ti Bog položi v srce, ne moreš kar tako preslišati ali zakriti. To so storili tudi možje, ki bodo danes ali so v teh dneh postali katoliški duhovniki. Od najmlajšega Primoža, starega 24 let, do najstarejšega Marka, starega 52 let. 20 slovenskih fantov in mož se je v nekem trenutku odločilo, da bodo svoje življenje posvetili Bogu in ljudem, ko so v svojem srcu zaslišali Božji glas, ki jih je vabil, naj stopijo na pot za Kristusom. Šest ali več let so se pripravljali na to poslanstvo. Ne zato, da bo duhovniško posvečenje postalo cilj njihovega življenja, ampak da bo današnji dan, ko bodo postali duhovniki, tista točka v njihovem življenju, iz katere se bodo lahko v polnosti duhovništva darovali za vsakega človeka v oznanjevanju vere, upanja, ljubezni, dobrote, poštenosti, ponižnosti, skromnosti, empatije … Vsak izmed njih je imel na razpolago široko paleto življenjskih izbir in vendar je bil najmočnejši klic v njihovem srcu Božji glas, ki je vabil k popolni odločitvi za Kristusa v duhovniškem poklicu. Mogoče se bo komu izmed vas to zdelo nenavadno, celo čudno za današnji čas, vsekakor pa je pogumno. Pogumno od mladih duhovnikov, ki jih imenujemo novomašniki, pogumno pa je tudi za nas, če znamo v svojem srcu prisluhniti notranjemu Božjemu klicu, ki daje smisel našemu življenju – in po naši odločitvi – tudi življenju ljudi okrog nas. Zato vas povabim, da z mislijo in molitvijo podpremo te mlade može, da bi bili dobri pričevalci Božje ljubezni in miru v današnjem času. Takšnega pričevanja, te ljubezni in te Božje bližine pa danes vsi še kako potrebujemo.
Danes lahko na koledarju najdemo Mirka, Miroslava, Mirana ali pa Ireneja. To, slednje ime je namreč grško, v svojem korenu pa vsebuje pojem miru in se zato ponuja za prevode, ki smo jih omenili na prvem mestu. Ta Irenej, ki je živel v 2. stol. po Kr., ima pri svojem imenu še dodatek Lyonski, ker je deloval v tem galskem – danes francoskem – mestu med keltskimi domačini, ki so se počasi latinizirali, še bolj pa med priseljenci iz Male Azije, ki so govorili grško; tudi sam je namreč prišel iz maloazijske Smirne, današnjega Izmirja v Turčiji. Tam je imel za učitelja škofa in mučenca Polikarpa, ki je bil učenec evangelista Janeza; torej je bil Irenej še v zelo bližnjem stiku s svetopisemskimi časi in dogodki. Ne vemo, kateri in kakšen migrantski val ga je prinesel v Galijo, današnjo Francijo, vemo pa, da je od tam šel tudi v Rim, kamor je nesel pomembna sporočila tamkajšnjemu škofu. Tudi sam je postal škof, to je voditelj krščanske skupnosti v Lyonu, tedanjem Lugdunumu. Skratka, bil je pomembna osebnost in je nekako obvladal ves tedanji svet. Še posebej pa ga cenimo zaradi njegovih spisov, ohranjenih v latinskem in armenskem prevodu. V obširnejšem delu z izvirnim naslovom Predstavitev in razkrinkanje tako imenovane lažne gnoze ali s krajšim Zoper krivoverstva nam podaja prvo poglobljeno krščansko teološko refleksijo. Spodbudile so jo različne gnostične skupine, ki so v evangeljsko sporočilo vnašale krščanstvu tuje, večinoma dualistične vsebine. Te so zlasti postavljale v nespravljivo nasprotje duha in materijo. Zaradi prefinjenosti izraza in miselne prikupnosti so bile zelo vplivne celo v Cerkvi. Irenej pa je s svojo prodorno analizo pokazal, da je Bog en sam, da nima nekega tekmeca – protiboga; da je ta edini Bog ustvaril vidno in nevidno, duhovno in snovno in da je tudi snov poklicana k odrešenju; da je človek duhovno in telesno bitje (in ne le duh, ki bi bil ujet v ječo telesa); in da odrešenje zadeva tako duha kot telo. Izdelal je veličastno vizijo odrešenja, ki ni v uničenju materije, kot so domnevali gnostiki, ampak v njenem poveličanju. Človek je poklican, da v svoji snovnosti, ki jo bo prežarila Božja slava, stopi v komunikacijo z Bogom. Smisel in vsebina nebes ni v zmagi duha nad snovjo, ampak v zmagi ljubezni nad grehom. Človek bo tako vso večnost – kot pravi latinski prevod: semper nova confabulans Deo – kramljal z Bogom o vedno čem novem. Irenej nas tako še po 18 stoletjih nagovarja in nas uči ceniti vse ustvarjeno in iskati smisel življenja v komunikaciji, med seboj in z Bogom.
Ob zadnji in najtemeljitejši selitvi v mojem življenju, ki je bila nujna posledica moje odločitve, so mnogi podvomili o moji modrosti. Če sodim po kupih knjig, ki sem jih skrbno zložila v škatle, je premorem kar nekaj. Škatle različnih kvadratastih oblik bodo nekaj časa zaprte delale družbo kupu škatel, ki jih je pred nekaj leti doletela enaka usoda. Že od takrat gojim le pobožno željo, kako bom vsako knjigo ponovno vzela iz škatle in jo postavila na primerno mesto na knjižni polici, jo mogoče ponovno prebrala. Kot da me življenje še ni dovolj izmodrilo, še vedno kupujem knjige in jih neusmiljeno, prebrane in neprebrane, zapiram v škatle. Čakajoč, da bom samo podrgnila po Aladinovi čudežni svetilki in bo duh, ki izpolni vsako željo, zložil knjige na knjižne police, jih celo prebral namesto mene in še bolj navdahnil moja modrovanja. V nasprotju z dečkom Aladinom, ki si je, upajoč na boljšo prihodnost, žepe napolnil z dragulji, sem jaz svoje napolnila z modrostjo. Kralj Salomon v knjigi Pregovorov zapiše, da je »modrost boljša od biserov, nobena želja ji ni enakovredna« (Prg 8,11). Če gre verjeti njegovi modrosti, potem se mi ni bati ničesar. A modrosti nisem črpala samo iz knjig, ki so jih napisali veliki pisatelji, temveč mi je tudi življenje samo neumorno nalagalo kreposti, ob katerih sem rastla in še vedno rastem, zavedajoč se, da me loči še kar nekaj prgišč od šolske modrosti do tiste, ko bo moja siva glava kar omahovala od same modrosti. Niti se ne štejem med tiste, ki mislijo, da so pojedli vso modrost z veliko žlico. Tako kot v vsem rastemo tudi v modrosti. Ne da stare modrosti izpuhtijo, le nekatere presegajo druge. Verjetno se je to zgodilo tako meni kot vam, cenjeni poslušalci in poslušalke. Ko se danes oziram na pretekle odločitve, ki jim je nedvomno botrovala tudi modrost, v trenutkih svoje šibkosti celo podvomim, ali sem res ravnala dovolj modro. Ne nazadnje so me moje modre odločitve pripeljale do pakiranja škatel oziroma do življenjske prelomnice, ko bo eno izmed pomembnih vlog zopet igrala življenjska modrost. Le da sem tokrat prodornemu mišljenju in ustreznemu ravnanju dodala še eno modrost: srčno. Ta bo odslej v mojem življenju igrala glavno vlogo. V očeh moje srčne modrosti je zlato le kupček peska in srebro se nasproti njej šteje za blato (prim. Mdr 7,9). Srčno modrost sem dobila po pošteni poti, zato jo dajem brez nevoščljivosti in ne skrivam njenega bogastva (prim. Mdr 7,13). Stavek sem si izposodila v Knjigi modrosti, delu neznanega avtorja. Te nisem zaprla v škatlo. Vzemite Knjigo modrosti tudi vi kdaj v roke. Med prebiranjem boste spoznali, da je za vse en vhod v življenje in enak izhod. Vmes pa je modrost, ki se giblje hitreje kakor katero koli gibanje, zaradi svoje čistosti prodira in pronica skozi vse (prim. Mdr 7,24–25).
Srečala sem nekdanjega soseda. Povedal mi je, da se je veliko spremenilo, odkar sem odšla. Omenil je tudi sosedo Ivano, da jo zelo redko vidi. Na vrtu sedi, pod hruško. Tišje je rekel, da se je spremenila. Iz nekdanje živahne ženice, polne življenja je postala tiha, turobna. Spomnila sem se, da mi je vsako leto prinesla hruške: Zvončke sem vam prinesla, je rekla. Z veseljem je delila svojo solato. Ko sem rodila sinčka, mi je prinesla kokoš. Da boste močni, mi je zatrdila. Veselo se je smejala. Večkrat sva se srečali. Za praznike sem ji nesla potico. Čakala me je in me navdušeno pozdravila. Vaša je najboljša, je rekla. Odločila sem se, da jo ponovno obiščem. Kaj se dogaja z njo, da beži pred ljudmi? Je razočarana? Potrebuje pomoč ob zdravstvenih težavah? Tako topla, vesela je bila njena bližina. Bila je kot angel, ki je varoval vso vaško okolico. Človek se včasih počuti nično, ali pa skoraj nično. Da bi se najraje vdrl v zemljo. Majhen, nemočen. In ob tem pride malodušje. Koliko ljudi je okrog nas, ki živijo v nekakšni odmaknjeni, zaprti drži. Z grenkobo opazujejo ljudi in čakajo, kdaj bo kdo spet »narobe« odreagiral nanje. Prestrašenost, žalost, zamera zatemni pogled. Takrat spodbudne besede, lepota in priložnosti v življenju letijo mimo. Kot bi vse to želelo takoj umreti. Tako človeško je to. Zgodi se. Najbolj me boli, ker se ne morem z nikomer pogovarjati, mi je rekla Ivana, ko sva se srečali in sem jo lahko objela. Pa sem se zatekla v senco moje hruške. In se mi zdi, da me razume. Ljubo drevo, v njegovi senci me ni strah, v šumenju krošnje slišim pesem mojega življenja, čutim svobodo duše, gledam na svojo pot. Zaprem oči in opazujem ljudi, ki so se zvrstili v mojem življenju. Predstavljam si, da hodijo mimo kot v sprevodu. Držijo se za roke. Tako se zdi. In mi je prišlo na misel. Vsi smo povezani. V vseh obdobjih življenja. Kot pri drevesu, v raznih letnih časih. Listi odpadejo, življenje ostane. Razdrapano, trdo, staro deblo, ki ga plemenito razkazuje svetu in govori o vztrajnosti, tudi žrtvovanju, skrivnosti vsega, kar je in kar ga obdaja. Mogoče se bom nekoč tudi jaz prijela za roko. Za tisto roko, ki mi je najbližja. Sedela sem ob njej in jo prijela za roko. Ljubezen opogumlja. Sprva samo od daleč zaslišiš njen odmev. So grde strani življenja, ampak je tudi lepo, svetlo. Ko zbereš moč, se zaveš, da je vse odvisno od tebe. Iščoče stopaš naprej in se oziraš za ljudmi.
V Sloveniji, zamejstvu in tudi med Slovenci drugod po svetu te dni potekajo slovesnosti ob Dnevu državnosti. Spominjamo se uradne neodvisnosti države, ki je bila sicer razglašena naslednji dan, 26. junija. Ob prazniku prisluhnimo mislim o domovini, ki jih je zapisal škof, pesnik in pedagog Anton Martin Slomšek. Bral bo Ivan Lotrič.
Ob snovanju scenarija za film Persona (1966) je Ingmar Bergman (1918–2007) zapisal: »Tudi če je molitev le krik v prazen prostor, se temu kriku ne smemo odreči.« Bergman, sloviti švedski gledališki in filmski režiser, dramatik in scenarist, je s svojim ustvarjanjem raziskoval mitologijo, iskal je Boga in smisel življenja, vse pa povezoval s psihologijo likov. Globoko je bil prepričan, da vsak človek, pa naj pripada kakšni verski denominaciji ali ne, na nek način moli, sicer se lahko njegov duševni svet zlomi. Molitev je človeku imanentna, kajti kar je v nas, veselje ali žalost, moramo z nekom deliti. Toda nikoli ne moremo vsega izreči svojim bližnjim: ali zato, ker jih takrat, ko jih potrebujemo, ni, ali zato, ker nas je strah, da nas ne bodo razumeli. A v nas nikoli trajno ne zamre upanje, da nas onstran vsega vidnega nekdo sliši, nas razume in nam odgovarja. Podobno kot Bergman je razmišljal Tertulijan, izjemen mislec in teolog na prelomu 2. in 3. stoletja. V eni od svojih razprav je zapisal: »Moli sleherna stvar. Moli živad in zverjad, seveda po svoje: ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu, odpira usta in jih giblje s svojim dihom. Pa tudi ptice, ko zletijo proti nebu, žvrgolijo in razprostirajo peruti, in zdi se, kot da slavijo svojega Stvarnika.« In nadaljuje: »Molitev izmiva grehe, tolaži malodušne, odganja skušnjave, spremlja popotnike, dviga padle, prestreza padajoče, daje zvestim stanovitnost« (prim.: Tertulijan, O molitvi, v: Bogoslužno branje 2, str. 163). Čeprav je molitev, kot smo slišali, del notranje biti slehernega živega bitja, ni nikoli v celoti osvobojena dvomov. Sv. Avguštin se je v tej negotovosti naslonil na sv. Pavla in v njegovi izkušnji prepoznal univerzalni odgovor (prim.: sv. Avguštin, Pismo vdovi Probi, v: Bogoslužno branje 5, str. 137). Zapisal je, da tudi sv. Pavel ni vedno vedel, česa naj prosi, kako naj prosi, in ali naj sploh prosi, še zlasti, ko mu je bil dan trn v meso, da ga bije, torej nadloga, ki je ni opisal in imenoval, vendar ga je spremljala vse življenje. Pavel je trikrat prosil Gospoda, naj mu trn odvzame. Naposled je prejel Božji odgovor, zakaj se ne zgodi, za kar prosi, in zakaj bi mu ne bilo v prid, če bi se zgodilo, kakor si želi: »Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje« (Kor 12,9). Gorazd Kocijančič, sodobni slovenski filozof, se kot vrhunski poznavalec Svetega pisma in cerkvenih očetov zelo dobro zaveda številnih kočljivih vprašanj, ki nas prešinjajo, ko molimo. Toda te zadrege naše molitve ne ukinjajo, ker je njeno bistvo samopreseganje. Prav po molitvi, pravi Kocijančič, se naš duh s prošnjo in zahvalo, še posebej pa s čudenjem, odpira v brezmejno, kjer je po Janezu Zlatoustem naše dokončno sidrišče, zatočišče in razlog za veselje.
Ko je Solon, eden izmed sedmih modrecev, obiskal takrat najbogatejšega kralja Krojza v Mali Aziji, mu je slednji razkazal vse svoje dragocenosti z namenom, da bi ga modrec zaradi tolikšnega bogastva oklical za najsrečnejšega človeka tiste dobe. Toda Solon je odvrnil, da ta naziv pripada nekemu Atenčanu, ki je živel preprosto in pošteno v krogu svoje družine, doživel rojstvo svojih vnukov, nato pa v bitki pogumno dal življenje za svoje sodržavljane. Krojz s tem odgovorom ni bil zadovoljen, ker pa je upal, da ga bo Solon imenoval vsaj za drugega najsrečnejšega človeka, ga je povprašal, kakšno je njegovo mnenje glede tega. Solon je po premisleku odgovoril, da to mesto zasedata Kleobis in Biton iz Argosa, sinova Herine svečenice, prislužila pa sta si ga s svojim pobožnim dejanjem. Zgodilo se je namreč, da bi morala njuna mati načelovati neki pomembni verski slovesnosti, a je živela precej daleč stran od templja, poleg tega pa se tudi vprežna vola nista pravočasno vrnila domov. Da mati ne bi zamudila, sta se njena sinova javila, da bosta sama privlekla kočijo do Herinega templja. Ljudje tam so se čudili njuni telesni moči in seveda pohvalili njuno odločitev, da priskočita materi na pomoč. Po opravljenem bogoslužju je svečenica prosila podobo boginje, naj njenima sinovoma v zahvalo za tako pobožno dejanje podeli največji blagoslov, ki lahko doleti smrtnike. Ko so vsi skupaj opravili žrtvovanje in povečerjali, sta mladeniča zaspala kar v templju, zjutraj pa so ju našli mrtva. Sodržavljani so jima postavili spomenik v Delfih in se še dolgo spominjali njune pobožnosti. Krojza tudi ta odgovor ni razveselil in jezno je pripomnil, da ni mogoče, da bi si mrtvi lahko pridobili naziv najsrečnejšega človeka. Toda Solon mu je rekel: »Recimo, da človek živi 70 let, kar je lepa doba, toda od vsega tega časa si niti dva dneva ne bosta enaka. Vse človeštvo je podvrženo naključju, srečo pa vselej spremlja tudi nesreča, vzponom vedno sledijo padci, ki prihitijo hitro kot silni veter in v trenutku postavijo naš položaj na glavo. Ne moremo vedeti, kaj nas v življenju še čaka, pa tudi bogovi so ljubosumni in se večkrat poigrajo s smrtniki. Včasih res doživimo trenutke blaženosti, toda mi Grki ne znamo občudovati bežne sreče: preden razglasimo nekoga za srečnega, hočemo videti, kako bo umrl. Res si srečen, kralj, izredno bogat in vladar mnogih ljudstev, toda ne morem reči, da si resnično srečen, dokler ne izvem, da si dobro zaključil svoje življenje.«
Živel je stari oče, ki ga je njegov vnuk na večer pogosto obiskoval, sedel k njemu in ga spraševal najrazličnejša vprašanja. Nekega večera je prišel vnuk kot običajno svojemu staremu očetu z jeznim izrazom na obrazu. Najprej ni nič rekel, ni povedal, zakaj se jezi, le srepo je gledal. Stari oče mu je tedaj dejal: »Pridi, vnuk, sedi sem in mi povej, kaj se ti je zgodilo danes.« Vnukov jezni obraz so počasi zamenjale solze. Hlipajoče je fant le dejal: »Skupaj z očetom sva šla danes v mesto, kamor je oče odpeljal pohištvo, ki ga je izdelal za neko družino. Za nagrado, ker sem mu pomagal, mi je kupil mali nožiček. In ko sem na ulici čakal na očeta, so me obkrožili fantje, ki so o meni začeli govoriti grde stvari. Največji med njimi, me je porinil, da sem padel na tla. Iz rok mi je padel nožiček in eden izmed fantov ga je pograbil in skupaj z drugimi stekel stran.« Fant je za trenutek prenehal jokati in se spet močno razjezil: »Sovražim jih, sovražim!« »Naj ti povem zgodbo,« mu je dejal stari oče. »Tudi sam sem bil včasih jezen na koga. Ampak spoznal sem, da te jeza utrudi in prav nič ne škodi tvojemu sovražniku. Podobno je, kakor da bi sam vzel strup in si želel, da škodi tvojemu sovražniku. S takšnimi občutki sem se pogosto boril. Zdelo se mi je, da v meni živita dva volka, eden bel, drugi siv. Beli volk je dobrodušen in nikomur ne škodi. Z vsemi okrog njega živi v miru in nikomur ne zameri, če mu kdo nehote stori kaj slabega. Bojevit je samo, če se bori za dobro stvar. Siv volk pa je nasprotno poln jeze. Že najmanjša stvar ga lahko razjezi. Z vsakim se stepe brez najmanjšega razloga. Niti razmišljati ne more trezno, ker je tako jezen. Vendar je kljub vsej jezi nemočen, saj ne more ničesar spremeniti. »Včasih je težko živeti z obema volkovoma, saj vsak izmed njiju želi prevladati nad drugim,« je zaključil zgodbo stari oče. Fant je napeto gledal v njegove oči in ga vprašal: »Kdo bo zmagal na koncu?« Stari oče se je nasmehnil in mu dejal: »Tisti, ki ga bom hranil.« Danes se lahko morda že pri zajtrku vprašam, katerega volka bom hranil?
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
S stališča spoznavne teorije bi danes težko našli večjo razliko, kot je tista med znanjem in etiko, oziroma med težnjo po resnici in težnjo k dobremu. Obstaja sicer množica razprav in argumentov o tem, da naj bi šlo za nepresegljivo razliko med tem, kaj v svetu obstaja in tem, kaj je vredno in dobro. Vztrajanje na tej razliki med znanjem in etičnim pa je prav danes zašlo v resno krizo. Na to kažejo številne ekonomske, ekološke in civilizacijske krize, do katerih je prišlo zaradi slepe uporabe znanstvenih spoznanj, namenjene le dobičkom in kopičenju moči nad ljudmi in naravo in pozabo na etično plat uporabe spoznanj. Smo torej pred pomembno nalogo, kako ponovno povezati znanstveno prizadevanje in etično ravnanje. In kako to doseči, da ne bi spodkopali tako znanosti kot etičnosti. Do notranje povezave med spoznanjem in etičnostjo lahko pridemo le tedaj, če spoznanje razumemo kot celoto vseh oblik preverljivega in racionalnega dojemanja stvari in dogajanj v svetu. Etičnost pa kot celoto vseh oblik dosegljivega in odgovornega ravnanja v raznih okoliščinah. Vendar pa za oboje potrebujemo kompetentno in odgovorno nanašanje na predmete svoje dejavnosti in situacijam primerno in celostno občutenje in razumevanje življenjskih situacij. To pa zahteva od človeka globlji uvid v celoto življenja, kot jo ponuja sodobni svet in njegovi upravljavci. Vendar, kako naj dosežemo ta globlji uvid? Namesto neposrednega odgovora na to nelahko vprašanje morda tale namig: Globina nam je bližja, kot si mislimo. Bodimo odkritosrčni sami do sebe. Jasno poglejmo, kaj nam preostane od naše zavesti o samem sebi, potem ko se odlepimo od vseh pozitivnih in negativnih predstav o samem sebi. Morda se nam bo zdelo, da nam ne bo preostalo čisto nič. Prav, ampak vseeno pogumno poglejmo v ta »nič«. Morda se nam bo tedaj – vsaj za malo – odprl oni globlji uvid, o katerem govorimo.
Grški zdravnik Hipokrat, ki velja za očeta znanstvene medicine, je zapisal: »Življenje je kratko, pot do znanja dolga, pravi trenutek uren, izkušnja negotova, presoja težka.« S temi stavki je z globoko osebno odgovornostjo in etiko hotel povedati, da zdravnik ne more presojati na kratko, tako rekoč – kot bi rekli danes – »v petih minutah«, ampak se mora vživeti v pacienta in dolgo proučevati vse okoliščine njegove bolezni. Prav tako je hotel poudariti, kako težko je postaviti pravilno diagnozo, zakaj za vsako raziskavo, s katero pridemo do določenega znanja in spoznanja, je potreben čas, odločitev o življenju in zdravljenju drugega človeka pa mora biti sprejeta hitro, če hočemo njegovo bolezen in njene morebitne zaplete čim prej preprečiti. Hipokrat nas torej s svojo mislijo drami predvsem v odgovornost za svoje sklepe, besede in dejanja, s katerimi odločamo o življenju drugih ljudi. Danes živimo v času instant znanosti, ko se tako rekoč dnevno rušijo stare in nenehno postavljajo nove znanstvene hipoteze o tem, kaj je za človeka zdravo in dobro in kaj ne. Ker na človeka ne gledamo več celostno, ampak je znanstvenik usmerjen le še na proučevanje – če uporabim metaforo filozofa Hegla – posameznega drevesa v gozdu, lahko tezo, ki jo s svojim raziskovanjem in eksperimenti na določenem specifičnem področju dokaže posamezni znanstvenik, spet drugi z drugimi, novimi dokazi kmalu ovrže. Znanstveniki pa v želji po uspehu in lastni promociji pogosto izgubijo občutek, da lahko imajo njihova spoznanja dolgoročne ali celo usodne posledice za človeka, vsa živa bitja ali naravo v celoti. Zaverovani v moč in veličino svojih znanstvenih spoznanj enostavno ne opazijo, da odločajo o drugem, kar od njih terja izredno razgledanost, usposobljenost in odgovornost. V takih trenutkih bi moral biti Hipokrat naša tiha vest, da to, kar počnemo, delamo z vso strokovno usposobljenostjo, s temeljitim proučevanjem vseh okoliščin in z dolgotrajnim pridobivanjem znanja.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci. Verjetno ima vsak izmed nas koga v svojem krogu znancev, ki je v teh dneh povezan z maturo. Naši maturanti v teh dneh zaključujejo zrelostni izpit. Tisti, ki smo po bližje vključeni v to, vemo, koliko raznih stvari je potrebno, da vse poteka pošteno. Še več so v to vložili naši maturantje in njihovi učitelji. Kaj vse je potrebno, da vsem omogočimo pravično opravljanje zrelostnega izpita. Saj menda še nismo pozabili, kaj pomeni maturirati?! Vsaj včasih se je temu reklo, zrelostni izpit, trenutek, ko je kdo dokazal svojo odraslost. Ni vam treba delati v šoli, še manj je potrebno biti sam maturant, da veste, o čem se ob sami maturi najbolj govori. Niste se zmotili; o tem, ali jo bo kdo opravil ali ne. Nič novega. Pri tem ne smemo pozabiti, da narediti ali ne ni bistveno. Pomembno je, kako so naredili drugi. No, se ne veselijo sošolke, sošolci uspeha drug drugega? Na videz že, globoko v sebi pa so ob uspehu prijateljev zaskrbljeni, še posebej, če se vpisujejo na isto fakulteto, ki ima omejitev vpisa. Zato niste povsem zadeli, če ste pomislili, da je z maturo povezana le uspešnost. Zrelost je tako in tako porinjena na stran, prvo je možnost za prihodnost. Iz mature smo uradniško uspeli narediti zelo zapleten in drag sistem sprejemnih izpitov ter tekmovanje v doseganju najvišjega števila skupnih točk. Zrelost ni ravno v tem, da svojega najboljšega prijatelja doživljam kot nasprotnika, ki ga moram premagati, če hočem uspeti. Ne gre več za zrelostni izpit, kjer bi si mladostnik dokazal, da je uspešno prehodil in zaključil svojo pot do odraslosti. Veliko bolj je to le ovira, ki jo je treba preskočiti. Nič čudnega, saj tudi za nas velja, da so izkušnje preteklosti le takrat smiselne, če nam odpirajo prihodnost. Mladim smo uspeli narisati prihodnost v luči perspektivnega študija in predvsem v zmagi nad konkurenco, zato jemljejo izkušnjo odraslosti s tem pogledom. Morda je zgodaj za premišljevanje o tem, kaj je zrelost in kaj ni. Sem pa prepričan, da našim mladim ne želimo, da bi bila njihova prihodnost le v izrivanju in premagovanju najboljših prijateljev. Bodimo danes blizu tem, ki odraščajo. Naj vidijo v naši bližini tisto pravo zrelost, ki ni v tekmovalnosti in strahu pred drugimi, ampak v prijaznosti in pozornosti. Za tako zrelost ni treba dragega in zapletenega aparata izpitnega centra, še manj strokovnega izpita izvajalcev. Dovolj je biti človek in današnji dan je prav primeren za dokazovanje naše zrelosti v iskrenem prijateljstvu.
Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se najé njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najbolj pomembnih dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi, in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje zaključujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
Po enomesečnem postu muslimanski verniki danes praznujejo ramazanski bajram. Že zgodaj zjutraj so se zbrali pri skupnih molitvah, praznovanje pa bodo nadaljevali v družinskem in prijateljskem krogu. V današnji Duhovni misli bomo prisluhnili modrostnim izrekom Rumija, enega najslavnejših islamskih filozofov in mistikov. Bral bo Ivan Lotrič. »Zvezde so naredile krog in na sredini mi plešemo.« »Svojo telesno podobo klešeš v vse stvari kot znak, da si pozabil, od kod zares si.« »Ko pride On, od mene ne ostane niti las. Senca ljubi sonce, toda ko pride sonce, senca izgine.« »Duša, preveč te skrbi! …Kaj ti mar tistih, ki ne vidijo tvoje lepote in so gluhi za tvoje pesmi?« »Besede lahko pomagajo pri loščenju ogledala srca, preveč besed pa ogledalo umaže.« »Mistik pleše na soncu in posluša glasbo, ki je drugi ne slišijo.« »Išči v sebi, kajti to, kar si želiš, si že ti sam.«
Neveljaven email naslov