Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebej del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovit telesni ustroj človeka, ki pa vendarle ne deluje sam od sebe.
Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako eno kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj škoduje ne drugim.
Verjamem pa tudi, da je kateri med vami, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša vreč, polnih zlata. Je pa častno.
Vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, ni samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Globoko verni se v polnosti izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok številni planemo, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta.
Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge.
Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami.
Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebej predolgih.
In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.
3717 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebej del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovit telesni ustroj človeka, ki pa vendarle ne deluje sam od sebe.
Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako eno kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj škoduje ne drugim.
Verjamem pa tudi, da je kateri med vami, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša vreč, polnih zlata. Je pa častno.
Vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, ni samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Globoko verni se v polnosti izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok številni planemo, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta.
Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge.
Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami.
Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebej predolgih.
In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.
Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam.Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A.M. Slomšek)Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen.Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi.Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja.
Tobija Lionelli, znan predvsem kot kapucinski pater Janez Svetokriški, je izdal zbirko pridig Sacrum promptuarium, Sveti priročnik, v petih knjigah. Ena najbolj znanih je »Na noviga leta dan«, v kateri spodbuja različne stanove k temu, da bi modro in v Bogu živeli skupaj. Poslušajimo enega najbolj znanih odlomkov iz nje:Zatorej, vi žene, aku hočete enu dobru ljetu mjeti, ne pošilejte špegat za vašim možem, ne odgovarjajte njemu; kadar on reče "ja", vi ne rečte "ne", de vam se ne bo zgodilu kukor uni ženi, katera je imela en tako dolh jezik, de je zmerom hotla možu udobit. En dan mož prnese damu 12 druzgu anu reče ženi, de ima taiste h kosili prpravit. Ona jih vzame, jih gleda an reče: "Nejso druzgi, ma so kusi." Mož pravi: "Si slepa, de ne vidiš anu ne poznaš kuse od druzgu?" Ona pravi: "Misln, de si ti obnoru, k praviš, de so kusi." Muž pravi: "Bodjo kusi ali druzgi, glej, de jih ti dobru spečeš," anu se proč pobere, de bi uržoh ne imel se ž njo preperat. Sedeta k mizi, začneta te tice jejsti. Ona vseskuzi je djala: "Ah, koku dobru so pečeni ti kusi! Gvišnu so debeli anu dobri ti kusi" an taku naprej. Mož k nji pravi: "Nej bojo že druzgi ali kusi, jej anu muči!" Ona pej: "Zakaj bom mučala? Ja, ja, ja, de so kusi," an taku naprej. Takrat mož: "Jest bom sturil tebi bet tiho!" anu jo dobru oklofeta an se sz hiše pobere. -- Drugu ljetu na taisti dan se spumne žena na kuse an pravi možu: "Spuneš se, kaj si bil meni lani na današni dan sturil zavolo unih kusu, za katire si rijeku, de so druzgi?" Zupet se začneta preperat inu spet jo še bel oklofeta. Ona začne šrajat na vus glas. En šušter, kateri je blizi štacuno imel, teče v hišo gledat, kaj ta šraj pomeni. Zastopi od gospuda, kaj se je zgodilo, anu gre nazaj v štacuno; začne svoji ženi pravit, kaj se je zgodilo. Ona pravi, de taista gospa ima prav, on pej je rijeku, da ne. Se začneta kregat in preperat, vse do tiga, de se je on bil rezjezil anu popade za šobo anu ženo začne ometat inu goslat. Ljudje, kir so mimu šli anu so ta boj vidili, vprašajo, zakaj tole gre. Zastopijo uržoh, anu se rezglasi po mejsti; žene so ženam prov dale, možje so rekli, de nimajo prov. Povsod se vzdigne kreh inu boj. -- Oh, preproste žene, de za enu neč sebe v zamero per možu prpravijo! Ah, gledajte na ta faconetel inu sturite kakor Livija, katera nihdar svojmu cesarju se nej zuper postavila ...En srečen, vesel anu usih troštov nebeških puhn dan anu začetek noviga lejta, nebeško večnost voščim anu prosim od taistiga, kateri danes tu sladku anu nersveteši ime JEZUS si je izvolil ... Prav tega blagoslova ter medsebojnega spoštovanja in razumevanja vam skupaj z Janezom Svetokriškim želim v letošnjem letu 2023.
Ljudje imamo načelno radi jasna navodila. Ko kupimo kakšno novo napravo – pa čeprav je ta pravzaprav že stara, hočem reči: znamo jo uporabljati, priskrbeli pa smo si novejši model – najprej natančno preberemo navodila. Zato, da ne bi storili kakšne napake in naprave ne bi pokvarili. Da potem ne bi imeli težav pri reklamaciji in uveljavljanju garancije. pa tudi zato, seveda, da bomo znali z napravo pravilno ravnati in ji s tem podaljšati rok uporabe in življenjsko dobo. Z drobnimi razlikami enake naprave načelno vsi enako uporabljamo.Kako drugače pa je s pravili in zakoni! In z zapovedmi! Še posebno z božjimi zapovedmi. Ljudje so se sposobni na smrt spreti zaradi različnih interpretacij navodil za igro »Človek, ne jezi se«. Je treba vreči točno število pik za vstop v hlevček ali je dovoljen presežek? Se sploh reče hlevček ali se reče hiša? Ali samo cilj? Ali čisto drugače? Ali figurice preskakujemo ali igramo na zbijanje oziroma požiranje?Vem, da gori rdeča luč na prehodu za pešce, pa saj sem varno prečkal, avto je bil še čisto daleč! Zakaj bi uporabljal smernik? Kot da onega za mano zanima, kam grem. Naj se briga zase!Z leti – in precej bridkimi izkušnjami – sem ugotovil, da z ljudmi, ki ne znajo pravilno prevoziti krožišča, ali pa celo namenoma nočejo, nima smisla razpravljati o politiki, predvsem pa z njimi zaman razpravljaš o – kaj pa vem – recimo smislu življenja.Kdo jim bo pa ukazoval, kako naj živijo svoje življenje?!Kdo drug kot Gospodar življenja!Včasih, ko sem razočaran in slabe volje, razmišljam o tem, kakšna gneča bo pred okencem za reklamacije ob koncu življenja!
Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo izmed njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom.Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe.*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec, ne krivičnik, ne prešuštnik.V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar – povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on – neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega.Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.
Podati zadovoljiv odgovor na vprašanje zla v svetu je najtežja naloga. Toda mi, ne pa Bog, kreiramo gospodarsko, politično in družbeno krivico, napovedujemo vojne z nuklearno fuzijo, zlorabljamo otroke, izvajamo posilstva, povzročamo lakote in povečujemo ozonsko luknjo. Planet smo pripeljali do točke, ki jo imenujem geocid, tako kot poznamo suicid, genocid, herbicid … Pred našimi očmi se dogaja ekološki kriminal in ni pošteno, da zanj krivimo Boga kot dežurnega krivca.Naslednji vzrok trpljenja so naravne katastrofe, kot so poplave, potresi, vulkani …, za katere kot posamezniki nismo neposredno odgovorni. Prav tako nimamo vpliva na rojstva otrok s prirojenimi hibami in na bolezni. Ateizem rešuje problem trpljenja z zanikanjem Boga, vendar s tem ne reši vprašanja samega trpljenja. Zgodi se še huje, kajti če ne obstaja inteligentni Stvarnik, so svet ustvarile nezavedne neosebne sile, slepi slučaj ali muhasta usoda, kar problem trpljenja le še poslabša. Tako nam preostane najboljši odgovor, ki pravi, da nam Stvarnik ni odvzel stvarne svobode odločanja. Računalnik ne more narediti moralne odločitve. Ne moremo ga okriviti za napačne odločitve niti se zanje ne čuti krivega. Ne more nas prositi za odpuščanje niti nas ne more ljubiti. Trpljenje ima veliko različnih obrazov. Pisec Malega princa Antoine de Saint-Exupéry se sprašuje: »Ali sploh obstaja stvar, zaradi katere ni treba trpeti?« Sveto pismo ne daje neposrednega odgovora, ki bi v svetu zla in trpljenja zadovoljil naš intelekt, lahko pa poteši potrebe našega srca, saj je najhujše trpljenje to, če ne znamo več ljubiti (Dostojevski). Iz Svetega pisma izvemo, da je Bog vnaprej razpel varno mrežo pod nami, da ne bi popadali v brezno pogube. Bog vse ureja in vse usmerja h končnemu dobremu. Predvidel je rešitev človeštva in sveta ter pravično poslednjo sodbo. Do takrat se spopadamo z navidezno srečo hudobnih, kot se je nekoč spraševal Asáf, dokler ni spoznal njihovega pravega konca, rekoč: »Jaz pa – moje noge so se skoraj spotaknile, moji koraki so malodane spodrsnili … Torej sem zaman prečistil svoje srce in si v nedolžnosti umival roke. Saj sem bil pretepan ves dan, vsako jutro me je zadela kazen … Ko sem premišljeval, da bi to spoznal, je bila v mojih očeh muka, dokler nisem prispel do Božjega svetišča, spoznal njihovega konca.« (Psalm 73,2.13–17)
Rabija, slavna sufijska mistikinja iz srednje veka, je tako kot vsak dan hodila po ulici na poti na tržnico. Na tržnici je vsak dan razglašala spoznanja, do katerih je prišla. Tam je vsak dan opazovala drugega znanega mistika, Hasana, kako je sedel pred vrati mošeje in glasno molil: »Bog, odpri vrata! Prosim, odpri vrata in me spusti noter!«Tistega dne Rabija ni več uspela prenašati Hasanovega joka in vpitja. Hasan je neprestano vpil: »Odpri vrata, spusti me noter! Zakaj me ne poslušaš, zakaj ne uslišiš mojih molitev!« Vse prejšnje dni se je Rabija le nasmejala ob prizoru jokajočega Hasana, tisti dan pa je stopila k njemu, ga močno stresla in rekla: »Prenehaj s tem nesmislom! Vrata so oprta. Dejansko si že noter!«Hasan je pogledal Rabijo in v tistem trenutku doživel spoznanje. Globoko se je priklonil pred Rabijo in dejal: »Pravočasno si prišla, sicer bi takole prosil vse življenje. Vendar sem že leta to počel, kje si bila do sedaj? Vem, da greš po tej ulici vsak dan. Morala si me videti tukaj, kako molim in jočem?«Rabija mu je odgovorila: »Res je, vendar lahko resnico izrečemo le v določenem trenutku, prostoru in kontekstu. Čakala sem na pravi, rodoviten trenutek. Danes je napočil, zato sem se ti približala. Če bi te nagovorila včeraj, bi se razburil, morda celo ujezil. Lahko bi se uprl ali mi dejal: ’Zmotila si mojo molitev!’ - in ni prav, da zmotimo molitev.«»Hotela sem ti povedati, da ne bodi nespameten, da so vrata že odprta – da si dejansko že noter! Ampak morala sem čakati na pravi trenutek,« je Hasanu še dejala Rabija. V muslimanskem svetu celo kralj ne sme zmotiti molitve berača. Tudi policija ne sme zmotiti molitve osumljenca, ki ga išče. Počakati mora, da ta dokonča molitev, šele nato ga lahko prime. Molitve se ne sme zmotiti. Mistikinja Rabija je čakala na pravi trenutek, ko bi Hasan lahko sprejel resnico. Tudi v naših življenjih smo le v redkih trenutkih dojemljivi za spoznanja, ki ne sodijo v naš kontekst. In prava umetnost je povedati naš vidik resnice na način, da jo drugi lahko sprejme. Rabija je Hasanu hotela sporočiti, da se mu ni treba več mučiti in da je že sprejet, vključen. Da je že noter. Božja vrata so odprta, ampak mi smo tudi že ves čas na notranji strani. Le kdaj nam je to težko sprejeti in potrebujemo čas milosti, da to spoznamo.
Sufizem, duhovno-mistična tradicija islama, je s svojimi nauki, praksami in vrednotami stoletja dolgo pomenil ideal religiozno-moralnega življenja muslimanov in muslimank. Tudi danes ima v različnih predelih islamskega sveta zelo velik vpliv na vsakdanjo pobožnost verujočih. V ospredju sufizma kot poti duhovnega izpopolnjevanja in mističnega spoznanja stoji nauk o vrlinah, ena izmed osnovnih kategorij tega nauka pa je – revščina. Seveda je v kontekstu sufizma revščina (Arab. faqr) razumljena v duhovnem smislu, torej kot zavestno prizadevanje za skromnost in materialno neodvisnost. Zato lahko govorimo o »kultivirani« ali »hoteni revščini« kot notranji drži in religiozni vrlini. Tak pomen pojma revščine ustreza njeni duhovno-eksistencialni razsežnosti, ki muslimanskim mistikom pomeni eno izmed tako imenovanih »postajališč« na poti k Bogu. V tem smislu revščina ne pomeni mistikovega cilja samega na sebi, temveč metodo za doseg svoje notranje čistosti in Božje bližine. Sufi je nekdo, ki je ravnodušen do materialnega izobilja in bogastva: v tem smislu je preprosto faqir, »reven«. Revščina je »protiutež poželenja«, »vzgojiteljica osebnega značaja«, »dresura jaza«. Kot asketska drža ni nujno v eksplicitnem nasprotju do bogastva, čeprav njegovo legitimnost napravi vprašljivo. Znameniti sufijski mojster iz 9. stoletja, Ibrahim Al-Khawas, hvali revščino kot duhovno-religiozno vrlino z najlepšimi oznakami in nazivi. Tako je revščina zanj »ogrinjalo plemenitosti, obleka Božjih poslancev, plašč dobrosrčnih, krona bogaboječih, okrasje verujočih, zakladnica spoznavalcev, hrepenenje novincev, trdnjava poslušnih in ječa grešnikov«. »Kultura revščine« ima v zgodovini islamske pobožnosti dolgo in bogato tradicijo. Toda šele z uveljavitvijo sufizma kot duhovne znanosti je kot osebna lastnost postala nujna dimenzija islamske duhovnosti in religiozne moralnosti. Nauk o revščini, ki v tem kontekstu združuje asketsko držo in voljo po samopremagovanju, pa tudi skromnost, zaupanje, hvaležnost in radodarnost, je tako sestavni del sufijske literature in učenja o duhovno-moralnem samoizpopolnjevanju človeka. Toda sufiji imajo ob učenju o revščini v duhovnem smislu v mislih tudi čisto konkretno socialno revščino, ki jo obravnavajo kot del človekovega položaja v svetu. Pri tem sufijski mojstri in učenjaki soglasno poudarjajo pravičen, sočuten in predvsem milosten odnos do revnih. Koransko oznanilo in prerokovo izročilo sta tudi v tem primeru pomembna vira njihovega učenja. Tako se sufiji pogosto sklicujejo na prerokovo izjavo, po kateri je ravno ljubezen do revnih ključ do raja. Poudarjajo, da je za revne treba poskrbeti in da jim je treba pomagati po svojih najboljših močeh. S tem skrb za revne postane religijska dolžnost in duhovna naloga tako posameznika kot tudi skupnosti. Naklonjen, prizanesljiv in strpen odnos do revnih je tako eden ključnih aspektov kolektivne moralnosti v sufizmu. Dovzetnost za revščino in sočutje do revnih sta pomembni lastnosti duhovne zavesti v islamu. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada je opozarjal: »Če srečaš revnega človeka, se mu približaj z milino in blagostjo, ne z učenjaštvom in znanjem.« Kajti milina vzpostavi zaupanje, medtem ko pretirana vednost revnega lahko spravi v zadrego. Vrlina prijaznosti ima pri tem pomembno vlogo: revnim iskrena prijaznost včasih pomeni več kot materialna pomoč, ki jo damo z notranjo prisilo ali očitno ošabnostjo.
Najznamenitejši rimski govornik Cicero v svojem spisu O govorniku poveličuje zgodovino in ji izreče kar nekaj hvalnic. Imenuje jo pričevalka časa, luč resnice, življenje spomina in glasnik preteklosti. Med vsemi temi oznakami pa navede ugotovitev, ki je v teku let in stoletij postala najznamenitejša izmed vseh - da nas namreč zgodovina največ nauči. Cicero meni, da le iz poznavanja preteklosti lahko tehtno in premišljeno sooblikujemo prihodnost, pretekle izkušnje človeštva naj bi pomagale prihodnjim rodovom, da bi znali bolj preudarno presojati svoja dejanja. Toda mar ta Cicerova misel resnično drži? Ali ni po prvi svetovni vojni prišla še hujša, še bolj brutalna in morilska druga svetovna vojna? Mar smo danes kot ljudje dejansko kaj manj zasužnjeni, kot je bila družba v antiki? Ustavnopravno se zdimo vsi svobodni – nismo vpeti v okove in ne v prisilno delo. Zdi se, da sami odločamo o sebi. Konec je dobe individualnega zasužnjevanja, značilnega za antiko, konec nacionalnega zasužnjevanja v času kolonializma. A dejansko smo ljudje danes tudi v Evropi ovrednoteni le toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nam nekdo, ki mu prekrižamo njegove osebne interese, javno ne degradira naše osebnosti in avtoritete. Sužnji svojih značajev, navad in potreb, ki jih je v nas vzdramila potrošniška kapitalistična ideologija, smo.In iz zgodovine se človeštvo, čeprav bi se iz nje moralo učiti, doslej ni naučilo skoraj ničesar. Morda je edini spoznanje ob Ciceronovi misli, da je zgodovina učiteljica življenja, zaenkrat to, da se iz zgodovine, žal, ničesar nočemo naučiti.
Na Božič vas vabimo, da prisluhnete razmišljanju mag. Alojza Cvikla, metropolita in mariborskega nadškofa o pomenu tega velikega praznika.
Bliža se sveti večer, ko kristjanke in kristjani pričakujejo rojstvo Odrešenika. O tem pričakovanju in samem prazniku nam bo spregovorila evangeličanska duhovnica Judit Andrejek.
Bliža se dan, ko se bomo tudi letos zazrli v ganljiv prizor: Jezus tam v betlehemskem zatočišču, ob njem Jožef in Marija, pa nekaj pastirjev. Topel dih živali je grel tisto borno zavetje, v katerem se nam je rodil naš Odrešenik – v katerem se je tako revno približal našemu življenju.V ljudskih zgodbah živi sporočilo, da se nam tudi danes bliža v revnih in brezpravnih. In le če jim odpremo srce, lahko Sveto in svetlo vstopi tudi k nam samim. Pred leti sem med legende o sv. Frančišku Asiškem pripisal novo zgodbo. Takole se glasi: Bil je božični večer. Sveti Frančišek se je prebijal skozi mraz zimske noči proti cerkvici Svete Marije Angelske v Porciunkuli. Ob Mariji je hotel skupaj z brati doživeti sporočilo svetega večera. Premišljeval je, kako bi lahko čim bolj osebno doživel prihod in bližino Rešenika.Ko je bil blizu cerkvice, je zaslišal tiho ječanje. Ob poti, pod osamljenim hrastom, je ležal prezebel berač.»Brat, ali te zebe?« je vprašal Frančišek, ko se je sklonil nad reveža, zavitega v cunje.Berač je pogledal Frančiška in njegov pogled je povedal, da ga zelo zebe.Frančišek je slekel ogrinjalo in ga pokril.Hvaležen pogled berača, rahel nasmeh, toda njegov trepet se ni umiril. Močan mraz je reveža skelel do kosti.Frančišek je vrnil ubožcu nasmeh, potem se je sklonil in ga objel. In takrat … kot da ne objema berača, kot da prižema k sebi samo božje Dete, Novorojenega, ki se smehlja in ga zre z neizmerno hvaležnostjo in ljubeznijo.Radost, neizmerna radost je napolnila Frančišku srce!In čez čas … Ko ni bilo več ne berača ne Deteta, ko je le še ogrinjalo ležalo na tleh, se je Frančišek vesel zahvalil Bogu za znamenje in sporočilo.Odhitel je k bratom in jim pripovedoval dogodek in potem … Potem so bratje odhiteli vsak po svoji poti, da bi našli in razveselili novorojeno Dete, ki jih je čakalo v siroti, v revežu, v zapuščenem in osamljenem …Bog se vedno znova uteleša v jedro stisk časa in prostora; zapušča ‘rajsko’, da bi bil sočutno Bližnji s trpečimi. Rodil se je kot tujec v Betlehemu, nadaljeval je pot begunca v Egiptu, da bi lahko bil sočuten sopotnik brezdomcem. Ko se ob tolikem trpljenju na svetu sprašujemo: »Kje si, o Bog?« nam On odgovarja: »Ni vprašanje: “Kje sem jaz?” Če me ne vidiš, je vprašanje: “Kje si ti?” kajti jaz sem v breznu bolečin s trpečimi. In ti? Kje si ti, da me nisi našel tam?« Kako pomembno je odpreti srce. Samo po odprtem srcu lahko tudi k nam vstopi Ljubezen sama. In potem je praznik ne le navzven, ampak tudi navznoter prazničen.
Prej ali slej se v življenju pojavijo težave, stiske. Ko se nakopičijo problemi, človeka to prisili, da bolje razmisli o svojem življenju, o svojih prioritetah, vedenju, odnosih. Številni se ob tem spomnijo na Boga. Ozirajo se Vanj, ki sporoča, da jih vedno ljubi, v vsem, kar so in se jim dogaja, torej ljubi brezpogojno. Številni se nanj v sreči spomnijo, ko jim gre dobro. Ali pa tudi ne. Ko ima človek vse, kar si želi, ko je lepo, po njegovih pričakovanjih, je poln sebe. Ne želi, da ga kaj zmoti, ozira se le po bleščečih znamenjih lahkotnega, sebičnega življenja. Lahko pa se odločiš in hodiš skozi življenje z Bogom. To živiš, kažeš z vedenjem, delovanjem, svojimi besedami, držo, v vsem. Z Bogom odkrivamo ranljivost sebe, drug drugega, vseh, vsega sveta. Učimo se, kako pridobiti naklonjenost ob pokončni drži, odvrniti težave, bolezen ali pa to sprejeti, ko ne gre več drugače. Brez hudih zamer. Sovraštvo pripelje do nepopravljive poškodovanosti. Človeško dušo je treba obvarovati enoumja okolja, sploh enoumja, ki lahko poškoduje.Vzklije seme spoznanja, da obstaja človeška duhovna svoboda in se utrjuje ob ustrezni izbiri drže, ne glede na to, kako deluje okolje. Da človek zmore biti on, tudi če je drugačen, ob doživljanju lepote narave, besede, sočutne skrbi za drugega, v »znanju, ki ti ga nihče ne more vzeti«, v pripovedovanju zgodb, ki so nam lahko zgled. Posebno pomembne so tiste človeške podobe, ki so se s svojo dobroto zapisale v našo zavest. Tisti ljudje, ki so sposobni v najrazličnejših, tudi nepredvidenih okoliščinah delati dobro. Kako blagodejno je z malimi in večjimi pozornostmi, gestami, potezami odpirati oči, videti možnosti, kako olajšati težave in razveseljevati, prebujati radost. Kot da zasnuješ notranjo svobodo. Zadovoljstvo ob sebičnosti je povsem kratkotrajno in vodi v praznino, izvotljenost odnosov. Ohranjati svoje dostojanstvo bivanja ni samo enkratna poteza. Ta lahko prebuja, a potrebna sta notranja odločitev in negovanje. Iz srca si zaželim, da bi bil vreden bivanja. Kako opaziti, kaj se mi dogaja, kaj delam, kako ravnam v konkretnih okoliščinah. Je to notranja, iskrena svoboda? Koliko smisla je v tem? Smiselno ni le življenje, ki daje človeku možnost, da je ustvarjalen ali da se izpopolnjuje v poklicnem uresničevanju, doživljanju umetnosti, v materialnem napredovanju. Vedno je potrebno soočanje ob tem z ogledalom, ki ti kaže resnico. So prisotni ob tem ljubezen, dobrota, empatija, srce? Smiselno življenje je tudi takrat, ko se človek znajde v izsiljenih omejitvah bivanja. V trpljenju, ki odpira oči. Nobena preizkušnja, nobena težava me ne more ločiti od bistva.Ko sprejmeš vse, se tudi v najtežjih položajih, nemočen zaveš, kako pomembno, presežno in smiselno je skupaj z Njim celovito oblikovati svoje življenje. Šele stiska napravi človeško bivanje za celoto. Ob tem se zavedaš vedno več dobrega, prebudi se hvaležnost za vse. V vsem, tudi v drugih ljudeh Iščeš dobro. Zavedaš se božje navzočnosti in se čudiš, kako skrivnostno je človek vpet v večno življenje.
Samo tri dni nas še loči od svetega večera in v tej božični devetdnevnici pozdravljamo Vzhajajočega, ki prihaja z višave in je »svetloba večne luči in sonce pravice«. Zelo zanimivo je, da prav v dnevu, ki je najkrajši v letu, saj je zimski solsticij, zapojemo vzhajajoči svetlobi v pozdrav. Prav zaradi tega nam bogoslužje omogoča, da prepevamo tudi odlomek iz Visoke pesmi. Skupaj z ženinom, ki poje, ko prihaja in skače čez gore, preskakuje griče ter je podoben gazeli ali mlademu jelenu, ko istočasno vzklika: »Vstani moja draga, lepotica moja, ker glej, zima je minila, deževje je prešlo. Cvetlice so se prikazale v deželi, čas petja je prišel in glas grlice je slišati v naši deželi.« (Vp, 12)V najtemnejšem dnevu leta smo povabljeni, da prisluškujemo okoli sebe, kje neki je prihajajoče življenje, ki se že javlja? Kje je dobrota, ki se oglaša? Kje je pravica, ki se je že zasvetlikala? Pomembno je zaslišati majhen glas dobrote in opaziti tudi neznatno svetlobo, ki prihaja in ju pozdraviti. Božična noč in z njo božični mir, bo zasijal, če začnemo tudi sami deliti iskre dobrote, ki so nas presenetile. Marija je prav tako pohitela v gore, k sorodnici Elizabeti, da bi z njo delila čudovito novico, da bo tudi sama postala mati. In ob njej zve za čudežni dogodek, Elizabetin sin Janez Krstnik se že javlja, že prerokuje in tudi tokrat pove, kdo je pred njim. Tako prepozna svojega Gospoda in njegovo mater. Podoben je ženinu iz Visoke pesmi, ki poskakuje in pleše, ker je pred njim Odrešenik sveta, nova svetloba, novo življenje in upanje za vse ljudi.Marija kot odgovor Elizabeti prav tako zapoje, tokrat svoj slavni Magnificat. Kako močno odmevajo njene besede: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen!«. Tudi mi smo povabljeni, da z Visoko pesmijo in z Marijo zapojemo, kajti velike reči nam je storil dobri Bog. Naklonil nam je, da ga poznamo po imenu in naredil nas je za svoje prijatelje. Vsako leto na novo občutimo, kako znova prihaja k nam, nas ne pusti samih in nam prinaša besede tolažbe in novega upanja. Dnevi pred Božičem so že milostni trenutki, ko se opogumimo in svojim dragim upamo izreči besede ljubezni ter se jim s pozornostjo ljubeče približamo, hkrati pa se spomnimo teh, na katere smo skozi leto pozabili. Naj naša okolica opazi, da je naše srce že razigrano in veselo.
V tretjem poglavju svojega dela z naslovom »Skrb za status« Alain de Botton išče vzroke za naraščanje strahu pred izgubo statusa v materialnem napredku zahodnega sveta v zadnjih stoletjih. Ob vseh prednostih tega gmotnega napredka je namreč po njegovem mnenju mogoče opaziti, da »strmi upad resničnega pomanjkanja paradoksalno spremlja nenehen, celo naraščajoč občutek pomanjkanja in bojazni pred njim.«Toda zakaj sklepamo, da to, kar imamo, ni dovolj? Kje je izvir tega občutka pomanjkanja? Po Bottonovem mnenju je v ozadju našega nezadovoljstva in strahu primerjava med nami in drugimi pripadniki skupine, s katero se poistovetimo. Naše mnenje o zadostni količini materialnih dobrin, bogastva, veljave ali različnih priložnosti se tako ne oblikuje neodvisno od drugih, vedno si ga ustvarimo s primerjavo svojih okoliščin z življenjskimi razmerami ljudi, ki naj bi nam bili po statusu enaki. Primerjava našega trenutnega stanja z razmerami v preteklosti je tako brezpredmetna, trdi De Botton. »Dejstvo, da smo iz zornega kota zgodovine premožni, na nas ne napravi nikakršnega vtisa. Šele ko bomo imeli toliko – ali tako malo – kakor ljudje, s katerimi smo odrasli, s katerimi delamo, ki so naši prijatelji in s katerimi se istovetimo v javnem življenju, bomo lahko verjeli, da se nam dobro godi.«Gre torej za povpolnoma psihološki proces, ki ga De Botton ponazori s primerom telesne velikosti: če smo na primer razmeroma nizke postave, a živimo med ljudmi, ki so podobne velikosti, se z vprašanjem telesne višine pravzaprav ne bomo ukvarjali. Če pa bi, nasprotno, nekateri posamezniki prerasli druge, čeprav le za nekaj centimetrov, bi »najbrž kmalu začutili nelagodje in se vdali nezadovoljstvu ter ljubosumju – čeprav se sami nismo zmanjšali niti za milimeter,« pravi filozof. Na višjo postavo (oziroma kakršno koli drugo razliko) bi tako začeli gledati kot na dobrino – postala bi razločevalna lastnost med »boljšimi« in »slabšimi«, ki bi porušila prvotno stanje enakosti. Pri tem je zanimivo prav to, da ne zavidamo kar vsem po vrsti, pač pa le tistim, ki jih imamo za sebi enake. Podobno misel je v svoji Razpravi o človekovi naravi zapisal že David Hume, filozof iz 18. stoletja: »To, kar ustvarja zavist, ni velikansko nesorazmerje med nami in drugimi, temveč, nasprotno, podobnost.« Zato nas De Botton dobrohotno opominja na nekoliko neprijetno resnico, da je »le malokateri uspeh neznosnejši od uspeha naših najbližjih prijateljev«.
V evangeliju po Mateju drugem poglavju je zapisan del poročila o Kristusovem rojstvu. Posebej zanimivo v njem pa je to, da podaja različne odzive na Jezusa. Gre za pomembno tematiko, saj se vsak človek, ki sliši zgodbo o Kristusu ali se sreča z njegovimi trditvami, mora odzvati na ta ali oni način. Prvi odziv je odziv kralja Heroda. Ko so modri z Vzhoda povpraševali po tem, ki se je “rodil kot judovski kralj”, se je Herod vznemiril. Njegov politični položaj je bil negotov. In če k temu dodamo še njegovo nenasitno željo po moči in oblasti, ni čudno, da je bil nezaupljiv. Ko je začutil grožnjo svojemu položaju, je pokazal izjemno krutost in ukazal, naj v Betlehemu, kraju Jezusovega rojstva, pomorijo vse dečke, mlajše od dveh let. Prvi odziv je torej sovražno zavračanje.Povsem drugače so se odzvali modri z Vzhoda. Ti učenjaki so na podlagi svojega proučevanja filozofije, naravnih znanosti in religije v nadnaravni zvezdi, ki so jo videli, prepoznali znamenje nečesa posebnega. Če k temu dodamo še v prvem stoletju zelo razširjeno prepričanje, da se bo v Judeji pojavil vladar, ki bo vladal vsemu svetu, ni nič čudnega, da so se odpravili na dolgo pot. Ko so na njenem koncu prišli do Betlehema in “zagledali dete”, so “padli predenj in ga počastili” (Matej 2,11) .Druga mogoča odziva na Kristusa in njegov nauk sta sprejemanje in čaščenje.V judovskih voditeljih tistega časa pa vidimo še en odziv. Čeprav so ob novici o prihodu modrih, ki so iskali kralja, tudi oni bili vznemirjeni - verjetno zaradi tega, ker so se bali, kako se bo odzval kralj Herod - in čeprav so modrim pomagali najti Jezusa, pa so ostali povsem ravnodušni. Preprosto jim je bilo vseeno. V teh treh odzivih - sovraštvu in zavračanju, sprejemanju in čaščenju ter hladni ravnodušnosti, so predstavljeni trije mogoči odzivi vsakega človeka na Kristusa. Morda pa je ob tem treba dodati še to: ravnodušnost ni trajen odziv. Kot vidimo iz poznejših evangeljskih zapisov, so se tisti, ki so se sprva odzvali tako, pozneje pridružili tem, ki so Kristusa sovražili, ali pa tem, ki so ga sprejemali in častili. Ko gre za Jezusa, je nemogoče ostati ravnodušen.Nobenega dvoma ni, da je učlovečenje Boga v detetu, rojenem v Betlehemu, najpomembnejši dogodek. Kakšen je vaš odziv nanj?
December bi lahko poimenovali tudi »mesec dobrodušnih sivobradcev«: Miklavža, Božička in dedka Mraza, ki nas v tem mesecu obdarujejo. Otroci pišejo pisma, čakajo enega, dva ali celo vse tri, da jih bodo presenetili z bogatim darilom. Tisti, ki v dobrodušneže ne verjamemo več, pa vseeno na tiho pričakujemo, s čim nas bodo presenetili tisti, s katerimi smo si blizu.Da je pričakovanje še večje, poskrbijo trgovci z vsem kičem in komercialo ter seveda z intenzivnim trgovskim pritiskom na vse nas. Ob vsem tem se izgublja bistvo adventa, ki je pričakovanje, saj ga zatira tako imenovano predpraznično vzdušje, ki je v resnici že popolnoma praznično, tako da z vsem pompom popolnoma iz-prazni praznik, ki tako lahko postane praz-nik. Nazadnje namesto obljubljanega prazničnega veselja, sreče in radosti v srcu ostanejo praznina, osamljenost in tesnoba. Preprosto zato, ker moje srce ni bilo pripravljeno na praznik.In kaj je smisel praznika – božiča? Mi smo obdarovani, saj nas Bog Oče obdari z rojstvom svojega Sina. Obhajamo torej spomin tega rojstva in se veselimo dejstva, da nam je Oče podaril Sina. Sin pa nam je podaril sebe in nas naučil podarjati se drug drugemu. Če se je moje srce v adventu pripravljalo na Jezusov prihod, potem bo gotovo veselo sprejelo božični dar – Jezusa samega.In kaj je ta dar? Bog postane človek, tak kot ti in jaz: je lačen in žejen, ima prebavne motnje, ga boli glava, se udari s kladivom po prstu, ga prizadene nesramnost drugih, ga boli napadanje, se počuti nerazumljenega, osamljenega, je žalosten, trpi in čuti tako telesno kot duševno bolečino. Samo zato, da bi kot Bog in kot človek vse to delil z menoj. Hkrati pa pokazal pot iz vsega tega: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Če sem res pripravljen sprejeti ta dar, pomeni, da ga bom predajal tudi drugim. Če se pustim obdarovati, potem bom tudi ta dar delil naprej in ga ne bom obdržal zase. Obdarovanje bližnjih je v resnici bolj simbolno izkazovanje pozornosti, ki pa je brez pomena, če v te odnose z bližnjimi ne vstopam z ljubeznijo. Če Jezusovo rojstvo razumem v tej luči, potem bo božič lahko res poln, sicer lahko ostane povnanjena plehkost, zunanji blišč in notranja beda s praznino. Da bi bil božič poln!
Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu, ni bilo čudeža.Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega.Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen.Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan).
Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja, kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kvaliteta življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot, izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarju po srečanju z Petrom Opeko omenil, da je presenečen kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takšnih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!
Najvišji se je ozrl na nizkost svoje dekle, je izvoljenka odvrnila nebeškemu slu, ko ji je razgrnil Božji načrt.Naj se zgodi po Njegovi volji, je pristavila v predanem spoštovanju.Mati Božja, zaročenka Marija iz zgledne, a neznane nazareške družine, je s tem svojim dejanjem vzpostavila ponižnost kot plemenito duhovno držo zvestega človeka.Predvsem po ponižnosti smo namreč, v očeh Stvarnika, spoznani in utemeljeni.Če se ji pridruži krotkost srca, smo sposobni Božjega dotika.Spojitve z življenjem Večnega.Mati Božja, mlado, a modro dekle iz Davidovega rodu, bi lahko zavrgla nebeško ponudbo.Lahko bi se prestrašila žgočih srčnih bolečin, ki jih je v svojih nedrjih nosilo Sinovo življenje.Lahko bi prosila angela Gabrijela za čas premisleka.Za uvidevnost nebes, da trpljenja, ki jo čaka, ne zmore nositi.Da bi se zgrudila pod njegovo težo in ostala nekoristna za soodrešenje sveta.Lahko bi se pogajala, v upanju, da bo predlog umaknjen.A kraljica vseh rodov se je popolnoma predala Božjemu hotenju.V trenutku najglobljega premišljevanja je zavrgla vse dvome o lastni sposobnosti.Vedela in čutila je, da je obdarjena na poseben način.Da je Bog ne bi povabil, naj se mu pridruži pri izpolnitvi svetih prerokb, če bi bila nepopolna.Ko je namreč Najvišji ustvaril življenje, si je zamislil Brezmadežno kot novo Evo.Kot ženo, ki, obdana z dvanajstimi zvezdami, rodi Odrešenika.Kot ljubečo mater, ki svojega Sina pospremlja do vznožja križa, da bi nihče, kdor Vanj veruje, ne bil pogubljen.Bitje iz mesa in krvi ne more sprejeti takšne odgovornosti, če bi bilo omadeževano.Trajno čudo se je zgodilo lahko samo zaradi brezmadežnosti Matere Božje.Zaradi milosti, položene v voljo stvarjenja.
»O vera v Kristusa, mojega Gospoda, obračam se k tebi, ki vključuješ in pokrivaš lepo podobo mojega Ljubega. Ti si čista, močna, jasna, brez zmot; ti si vir, iz katerega pritekajo vode vseh duhovnih dobrin,« je pogovor s svojo vero ubesedil sveti Janez od Križa, cerkveni učitelj in eden največjih mistikov vseh časov, čigar praznik danes slavimo v sveti Cerkvi. »Zato si jo ti, o Kristus,« nadaljuje sveti Janez, »v pogovoru s Samarijanko imenoval studenec in si trdil, da bo v tistih, ki bodo verovali vate, izviral studenec 'vode, tekoče v večno življenje ...'. Samo ti, vera, si bližnje in primerno sredstvo za zduženje duše z Bogom. Ti in Bog sta si tako podobna, da je med vama samo ta razlika, kakršna je med verovanjem in gledanjem. In res, ker je Bog neskončen, ga ti predstavljaš kot Neskončnega; ker je eden v treh osebah, ga predstavljaš kot Troedinega. In kakor je on temà za razum, tako tudi ti slepiš in zatemnjuješ to našo zmožnost. Tako se samo po tebi, o vera, Bog razodeva duši v božji luči, ki presega vsak razum. Pomnoži torej, Gospod, mojo vero; kolikor bolj živa bo, toliko tesneje bom združen s teboj.« (Cantico Spirituale 12,1-3; Salita del Monte Carmelo II,9,11)Kako nekaj krhkega je vera, a hkrati trdnega. Tako hitro jo je omajati, a obenem moremo z njo vzdržati vse. Vera je več kot zgolj neko prepričanje ali lepo čustvo, vera je dar in v svoji trdnosti pogosto postaja popolna gotovost, da Bog resnično je. Zaradi mlačne vere je v krizi naše človeštvo, zaradi mlačne vere je v nevarnosti naša človečnost, zaradi močne vere, zaupanja v Boga so mučenci mogli in morejo vzdržati in veselo sprejemati celo smrt. Vera ni pomoč slabotnim, vera je življenje, življenje v zaupanju (πίστις), v prepuščanju Bogu, vera je življenje v Bogu; vera se začenja na tem svetu in se – uperjena v večnost – v večnost tudi nadaljuje, ko zaupanje prehaja v gledanje. Občudovati moramo svetnike, na poseben način današnjega godovnika svetega Janeza od Križa, ki so verovali tako močno, da je njihova vera začela postajati živeta resničnost že na tem svetu, ko jim je bilo dano okusiti in zreti nebesa že tu na zemlji, ko so združenje z Bogom – čeprav le za nekaj trenutkov – mogli predokusiti že v tej solzni dolini. Brezplodno je pehanje sodobnega človeka, ki želi vse razumeti in empirično določiti, tako ideološko poveličuje znanost in razum ter ju predstavlja kot presežek preživetega verovanja, a pri tem pozablja, da se resnično, pravo spoznanje začenja šele po zemeljski smrti, ko moremo pravo resničnost uzreti šele v Bogu. Vera pa je tista pot, ki se je moremo okleniti že na zemlji, je metoda, če hočete, po kateri spoznavamo Nespoznavno, še preden se z njim srečamo iz oči v oči. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vere, ki bi osmišljala vaše življenje, vere – spoznanja Kristusa v vašem življenju, v ljudeh, ki jih boste danes srečali, vam iskreno voščim.
Neveljaven email naslov