Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebej del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovit telesni ustroj človeka, ki pa vendarle ne deluje sam od sebe.
Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako eno kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj škoduje ne drugim.
Verjamem pa tudi, da je kateri med vami, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša vreč, polnih zlata. Je pa častno.
Vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, ni samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Globoko verni se v polnosti izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok številni planemo, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta.
Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge.
Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami.
Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebej predolgih.
In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.
3718 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebej del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovit telesni ustroj človeka, ki pa vendarle ne deluje sam od sebe.
Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako eno kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj škoduje ne drugim.
Verjamem pa tudi, da je kateri med vami, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša vreč, polnih zlata. Je pa častno.
Vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, ni samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Globoko verni se v polnosti izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok številni planemo, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta.
Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge.
Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami.
Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebej predolgih.
In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.
Spoštovani, zgodba govori o dečku, ki je bil strasten zbiralec steklenih kroglic, frnikol. Živel je poleg deklice, ki je imela veliko sladkarij. Rekla mu je: »Če mi boš dal vse svoje frnikole, ti bom dala vse svoje sladkarije.« Deček je o tem razmišljal célo noč. Naslednji dan je skril nekaj svojih frnikol pod posteljo, ostale frnikole pa je dal deklici v zameno za njene sladkarije. Naslednjo noč spet ni mogel spati; tako nesrečen je bil. Vso noč se je premetaval v postelji. Kaj mislite, da ga je tako skrbelo in vznemirjalo? Razmišljal je o tem, ali mu je deklica res dala vse svoje sladkarije. Zanimivo, kajne, namesto da bi ga pekla vest, ker ji on ni dal vseh svojih frnikol. V odnosu do Boga in bližnjih sem podoben temu dečku. Od Boga in od drugih pričakujem in celo zahtevam vse, sam pa ne dajem vsega, ne da bi me pri tem pekla vest in bi me bilo sram. Apostol Pavel je zapisal, da Bog ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril (Rim 8,32)? Kristjanov poklic, poslanstvo vsakega kristjana mora biti ljubezen. Ko so starega puščavnika vprašali, kaj je treba storiti, da bi bili odrešeni, je odgovoril: »Ljubiti.« Ljubiti moram s čisto ljubeznijo, kajti greh je vse, kar je proti ljubezni. V gozdovih severne Evrope živi majna žival, imenovana hermelin, ki je pozimi znana po svojem snežno belem krznu. Hermelin varuje svoj beli plašč pred umazanijo nagonsko, kar lovci na krzno izkoristijo. Hermelinom ne nastavljajo zank, ampak najdejo njihov dom, nakar vhod votline v skali ali v duplu drevesa namažejo z umazanijo. Nato spustijo lovske pse, ki hermeline preganjajo. Prestrašene živali bežijo proti svojemu domu, a zaradi umazanije na vhodu nočejo vanj vstopiti. Raje obstojijo in dovolijo, da jih ujamejo psi, samo da ne bi umazali svojega belega krzna. Ohranitev čistosti jim pomeni več kot življenje. Tako je tudi z ljubeznijo do Boga in bližnjega. Drži, kar je o krščanski ljubezni zapisala Mati Terezija: »Sad vere je ljubezen v čistem srcu, sad čiste ljubezni pa je služenje.« Jezus je postavil ljubezen do Boga in bližnjega v središče; ti dve ljubezni sta neločljivi. Božji obraz vidim na obrazu bližnjega. Ljubezen je edino merilo vere. Drži, da Bog ne potrebuje naših dobrih del, a jih potrebujejo naši bližnji. Kristjan ne živi zase, ampak za Kristusa in bližnje.
Hrast, ki vihar na tla za zimski trešne …, naenkrat ne zgubi moči poprešne. Ribičev iz Vrbe je to vedel, saj mu je zibka stekla sredi še neokrnjene narave. Je pa močan občutek videti podirajoča se mogočna drevesa. Drevo je postalo simbol. Govorimo celo o svetih drevesih. Ljudi primerjamo s trdnimi hrasti, pokončnimi smrekami, upornimi bori, prebičanimi viharniki, upogljivim jelševjem. Da mi je biti drevo, pravi Štefan Steiner, veje bi stezal v višine; v trdo, a dobro zemljó zakopal bi korenine. In Miran Jarc: Ne morem roké ti več dati, ker sem videl rasti drevo /…/, nekatera drevesa samotna rastó. In nekdo drug: Midva sva dobro drevo, v soncu sva se svetila. Za drevo, ki je rastlo na meji in ga je lastnik posekal, sta se kdaj mejaša sprla na smrt. Pa prepiri zaradi sadov, ki padejo z vej na sosedovo stran. Tudi jeza zaradi drevesa, ki meče senco na sosednji vrt. In lastnikov srd, kadar v gozdu za kakim obetavnim deblom ostane samo štor. Stoj kot drevo brez zavetja; višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko … Ta pesnikova samozavest ni brez veljave. A spet je treba imeti smisel za simboliko. Zelo dobro jo prepoznajo otroci iz daljnosežne starčkove oporoke, naj dobi v krsto hruškina semena. Takoj vedo, da bo iz njih zrastlo drevo in se bodo še sladkali z njegovimi medenkami. Pa tudi koristnost drevesa od krošnje do korenin znajo razložiti tja do iverí, ki zmore nadomestiti svečo. Odkar se mladež drži le za mobilnike in ne pohaja več skozi gmajne, je pa komaj še opaziti v drevesno skorjo zarezana srca. Koliko jih še ve, kaj je grča? Bukve ne ločijo od lipe. In kaj neki je »črni trn ob gorski stezi strmi«, ki cvete prvi med drevesi in med grmi? Davni pesnik pravi: Rad poromam k tebi, stari samotar, da kramljava sredi gorskega pokoja o lepoti boja, o skrivnosti znoja, preden se zažene v naju nov vihar. Ko žled ali požar ali lubadar uniči gozd, so osiromašeni najmanj trije rodovi. Zaradi človekovega pohlepa kar ves svet. Ne pustošite ne zemlje ne morja, ne dreves, svari Razodetje.
Avtor današnje ponovljene Duhovne misli, arabist in islamolog dr. Raid Al Daghistani, razmišlja o kontemplaciji islamskih mistikov, ki so z izkustvenim spoznanjem odstirali tančice resničnosti in poskušali doseči pot spoznanja presežnega – božanskega.
Nekega sončnega poletnega dne je mama po maši peljala svoje otroke na mestno plažo, da bi se igrali na mivki. Sredi vrveža je zaslišala zvonec. Bil je prodajalec, ki je prodajal sladoled na plaži. Mama je otrokom dejala, naj počakajo, ker se bo takoj vrnila. Pohitela je k prodajalcu in z enim očesom občasno pogledala na otroke. Kupila je sladoled in se hitro vrnila k otrokom, ki so se srečni igrali na mivki. Ko se je sklonila k njim, da bi jim dala sladoled, je opazila, da imajo v ustih mivko. Nameravala jim je dati sladoled, oni pa so imeli polna usta mivke. Poraja se vprašanje, ali ima mama rada otroke s polnimi usti mivke. To je odvečno vprašanje. Seveda jih ima rada. Otroci z mivko v ustih niso nič manj njeni otroci. Čeprav ima mama rada svoje otroke tudi z mivko v ustih, pa ne želi, da bi taki tudi ostali. Zato jih je peljala k najbližji pipi in jim izprala usta. Zakaj? Ker jih ima rada. Podobno ravna Bog z nami. Pelje nas k pipi in pravi: »Izperi si umazanijo. Imam nekaj boljšega zate.« Očisti nas slabega, grešnosti, slabosti, predsodkov, zagrenjenosti in pohlepa. Ne uživamo v čiščenju in včasih si celo bolj želimo umazanije kot sladoleda. Zatrjujemo, da lahko jemo tudi pesek. Res lahko. Toda če to storimo, izgubljamo tudi sami. Bog nas ljubi take, kakršni smo, a ne želi, da bi taki tudi ostali. Ko so ljudje v sinagogi slišali Jezusove besede, da ga je Gospod mazilil, »da bi prinesel blagovest ubogim« (Lk 1,18), in da ga je poslal, da bi slepi spregledali, so bili jezni. Vrgli so ga iz shodnice in ga odpeljali na rob stene, da bi ga porinili čeznjo. Ali niso ljudje v Nazaretu s tem rekli: »Dober sem tak, kakršen sem, ni se mi treba ozirati na Boga«? Lahko že dolgo hodimo za Gospodom – vedno velja isto: »Ne boš napredoval, če se ne zavedaš, da moraš rasti in napredovati in se spreobrniti. Bog deluje v mojem življenju in želi v njem nadomestiti stvari s svojim boljšim predlogom, podobno kot je mati želela umazani pesek nadomestiti s sladoledom. Največkrat pa sem prav jaz ovira za sprejem boljšega Božjega predloga. Moja vzvišenost, samozadostnost in nepripravljenost, da bi Boga prosil za pomoč in storil to, kar od mene pričakuje, mi preprečujejo, da bi sprejel njegov predlog in šel po njegovi poti. Vsak dan se moramo spomniti, da nas Bog ljubi take, kakršni smo, a nas ne želi pustiti takih za vedno. Želi, da rastemo in se izboljšamo.
Ne vem, kaj je težje, odpustiti ali sprejeti odpuščanje. Toda nekaj je gotovo: da je težko biti človek, to pomeni biti srečen v svoji krhkosti in nemoči, delati napake in skupaj z njimi živeti veselo in izpolnjeno. To je še toliko težje, odkar se nam je v glavo prikradla ideja, da je mogoče biti srečen in izpolnjen le tako, da ves čas doživljaš zmage in uspehe, da si srečen tedaj, ko si močno in mogočno bitje. Pa ni tako. Močni in mogočni, neporaženi ljudje živijo prazna in samotna življenja. Močnejši so videti, šibkejši so. Nekakšen poraz je sprejeti, da ne dosežeš tega, kar si si želel, oziroma tega, kar si od sebe pričakoval. Da si samo človek, omejeni človek, ki potrebuje svoj čas. Da si človek, ki je potreboval leto dni, da se je naučil hoditi, ki je potreboval sedem let, da se je naučil pisati in brati, da si človek, ki potrebuje vse življenje, da se nauči ljubiti. Verjetno je to eno najtežjih spoznanj o sebi. Da potrebujemo čas, veliko časa, da lahko naredimo korak. In da v tem ni nič slabega. Da pač človek rase samo počasi. Pasti, to pomeni postajati človek. Reči: »Ne morem več,« »Nimam pojma,« »Grešil sem« in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo naučiti. In najpomembnejši besedi, ki jih spoznamo tam, sta: sem »samo človek«, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. Tako se naučimo svojih meja. Potem je do sreče samo še en korak: da jih spoštujemo. Biti počasen, delati majhne korake, ki jih zmoreš, to te naredi mirnega in veselega in srečnega. Ko imaš pogum sprejeti, česar ni mogoče spremeniti, in spremeniti, kar se lahko spremeni. Ko marljivo naredim, kar pač lahko in česar sem v svojih pomanjkljivostih sposoben, ter z vznemirjanjem ne presežem svojih meja, ko zmorem zapustiti delo nedokončano in svoja dejanja nepopolna, ostane v meni zelo veliko prostora. Prostora za razvajanje. Prostora, v katerem se pustim imeti rad. V katerem si pustim biti obdarovan s tistim, kar neskončno presega vse moje moči in sposobnosti. Takrat se začne sreča.
17. decembra 1927 se je zaradi trka z rušilcem pred obalo ameriške zvezne države Massachusetts potopila podmornica. V njej je ostala ujeta posadka. Reševalci so na različne načine poskušali rešiti mornarje, a vsi poskusi so bili neuspešni. Ko se je naslednji dan eden izmed potapljačev, usposobljenih za reševanje v takih okoliščinah, potopil do podmornice, je zaslišal odmev udracev po jeklenemu oklepu plovila. Približal je svoje uho in spoznal, da gre pravzaprav za vprašanje, ki ga je z znaki morsejeve abecede zastavil mornar, ujet v notranjosti: “Je kaj upanja?” Se tudi vi kdaj sprašujete to? Kot mama samohranilka brez zadostnih finančnih virov, s katerimi bi plačala vse položnice? Kot nemočen mož ob bolniški postelji svoje žene, ki mu je zdravnik rekel, naj se pride poslovit od nje? Kot podjetnik, ki ga je epidemija in z njo povezane težave pripeljala do roba propada? Se kdaj sprašujete: “Je kaj upanja?” Vsakdo pozna take občutke. Celo optimisti, ki kozarec zmeraj vidijo na pol poln in imajo za melodijo zvonjenja na svojem telefonu nastavljeno skladbo “Vem, da danes bo srečen dan …” Včasih nam preprosto zmanjka upanja. In ko se to zgodi, kam se lahko obrnemo? V prvem pismu Timoteju, 4. poglavju, 10. vrstici, je napisano: “Svoje upanje smo naslonili na živega Boga, ki je odrešenik vseh ljudi.” Tudi vi naredite tako. Ko menite, da ste ujetnik okoliščin, na katere nimate vpliva, ne pozabite tega, kar vam Bog obljublja v Jakobovem pismu 5,16, kjer piše, da imajo molitve ljudi, ki želijo biti v pravem odnosu z Bogom, veliko moč. Ko se počutite majhne in nepomembne, se spomnite, da se Bog upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost (1. Petrovo pismo 5,5). Čeprav se vam zdi, da ste spregledani, ne pozabite, da Bog pozna vaše ime (Izaija 43,1) in ve celo za število las na vaši glavi (Matej 10,30). Ko mislite, da vas nihče ne razume, se spomnite besedila v pismu Hebrejcem 4,15, ki vam sporoča, da Kristus, vaš veliki duhovnik, razume vaše slabosti in sočustvuje z vami. Ko ste prepričani, da se morate s svojimi težavami spopadati sami, vedite, da je Bog z vami tudi takrat, ko je najbolj temno (Psalm 23,6), in da vas želi popeljati tudi iz najbolj brezupnih okoliščin (Psalm 50,15). Ko menite, da so vaše napake in vaši grehi tako veliki, da vam jih niti usmiljeni in ljubeči Bog ne more odpustiti, ne pozabite, da je to že naredil, da jih je izbrisal, kakor veter izbriše oblak z neba (Izaija 44,22), jih zagnal v globino morja, da se nikoli več ne pojavijo (Mihej 7,19). Ne spreglejte tega, kar je napisano: “Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu.” (Rimljanom 8,1) Ko se soočate s svojo minljivostjo in umrljivostjo ter se je bojite, ne pozabite, da je Kristus, ki je življenje (Janez 14,6), s svojim vstajenjem premagal smrt (1. Korinčanom 15,54) in da je to temelj upanja v vaše vstajenje ob Kristusovem drugem prihodu (1. Korinčanom 15,20.21.51-53). Ko se vam zdi, da se žalost in nesreče ne bodo nikoli končale, da življenje ni pravično in da je videti, kot da v njem najbolj uspevajo najbolj krivični, ne pozabite, da je Bog določil dan, ko bo pravično sodil vesoljnemu svetu (Apostolska dela 17,31). Gradite svoje življenje na Božjih obljubah in zagotovilih, zapisanih v Svetem pismu. Ker so Božje besede zanesljive, bo vaše upanje neomahljivo. V življenju boste doživljali viharje, pihali bodo močni vetrovi. Toda na koncu boste obstali, ker se boste zvesto držali Božjih obljub.
Rada poslušam mlade ljudi, ki znajo opazovati življenje in iskreno povedati, kako doživljajo razne okoliščine. Prav v tej svoji iskrenosti so nam lahko veliki učitelji. \tTako imam v lepem spominu pogovor s sedemnajstletnim fantom, ki je v enem letu doživel dve smrti v sorodstvu. Pripovedoval je, kaj vse so takrat doživljali, in je sklenil takole: "Ko bom šel spet koga kropit, bom tiho." Doživljal je ljudi, ki so prihajali kropit pokojnika in so govorili, govorili. Govorili so tudi neumnosti, govorili so besede, ki niso bile nikomur v pomoč. Govorili so pravzaprav sami sebi, ker jih žalujoči sploh niso poslušali. \tVerjetno bi še marsikdo lahko povedal kaj podobnega. Ljudje mislimo, da moramo nekaj reči v tolažbo, da se to od nas pričakuje, da preprosto ne smemo molčati. Številni tudi mislijo, da je tolažba samo v besedah. Molka se vedno bojimo. Vedno nas učijo samo govoriti, nikoli nas niso učili molčati. Kot da je znamenje slabosti, če ne najdeš besed. Toda kaj lahko sploh rečeš? Kaj lahko rečeš človeku, ki je tako žalosten zaradi izgube ljubljenega človeka, da sploh ne more slišati, kaj okrog njega govorijo? Stisk roke, objem ali preprosto tiha navzočnost so lahko večji izrazi spoštovanja kot plaz besed. \tV takšnih trenutkih doživljamo svojo nemoč in nikoli jih ne bomo "obvladali". Vsakokrat znova nam bo težko in vsakokrat znova bomo v zadregi, kaj bi rekli. Prav zaradi te zadrege govorimo in govorimo, samo da nismo tiho. Zato je prav, da se o tem tudi več pogovarjamo, da nam bo takrat, ko se bomo spet znašli v takšnih okoliščinah, nekoliko laže preprosto molčati. Da se tega ne bomo tako zelo bali in ne bomo občutili poraza, če bomo tiho. \tUpam, da se bo ta fant, s katerim sem se pogovarjala, vse življenje spominjal, kako je sklenil: "Takrat bom tiho."
Opazovala sem najmlajšega člana naše družine, ko se je učil hoditi. Padel je najmanj stokrat, a ni odnehal! Vstajal je, lovil vse okrog sebe, spravljal v obup svoje starše in stare starše – a vztrajnost se mu je izplačala! Po napornih padcih, po glasnem joku in neštetih udarcih je namreč res shodil! V življenju je veliko stvari, ki jih moramo nenehno ponavljati. To niso samo koraki, ali dihanje, to so tudi druge stvari, ki zahtevajo od nas kar precej napora. Vendar, ko uspemo, vidimo, kako se ponavljanje izplača, kako je dragoceno. Pri molitvi in pri maši vedno znova ponavljamo iste obrazce in iste besede. Mnogi pravijo, da ne molijo in ne hodijo v cerkev, ker je to ponavljanje dolgočasno in jih ne zanima. A vendar prav vsa verstva in vsi molitveni načini temeljijo na ponavljanju. Kajti to ne pomeni samo dolgočasno govorjenje ali blebetanje, ponavljanje molitev je dosti več. Ponavljanje je to, kar beseda sama pomeni – nekaj, kar je bilo staro, narediti za novo, sveže, zanimivo! PO-NOVITI ali ponoviti – narediti spet novo! Ponavljati besede iz Svetega pisma pomeni vstopiti v neskončno dolgo reko vseh, ki so že pred nami molili in ponavljali te iste svete besede. Izgovarjamo besede, ki imajo težo, saj vanje verujejo mnogi in mnoge, kot so verjeli tisoči skozi tek časa. S ponavljanjem besede postanejo naše, obnovimo jih, v njih spet zatrepeta življenje in so popolnoma novo odkritje za tistega, ki jim prisluhne. Narava ima svoj ciklus, ki se nenehno ponavlja. Za vsako zimo pride pomlad, za pomladjo poletje in jesen. Za dežjem pride sonce, za soncem dež. Tudi človeško telo temelji svoje življenje na ponavljanju. Ponavljamo dihanje od trenutka, ko smo z glasnim krikom prišli na svet, in vse do konca življenja, ko prenehamo dihati. Tudi naša duhovna bit potrebuje ponavljanje – nekaj, kar je tako globoko stopilo v našo duhovnost, da je postalo naše dihanje, naša cirkulacija, naša vsakdanja hrana. Duhovnost je nevidna stvarnost. Ne moremo je otipati, slišati ali videti. Duhovnost je nekaj v nas, nekaj, kar vemo, da je, kot zrak, ki ga ne vidimo, a se njegovega obstoja zavedamo šele, ko ga nimamo. Da bi naša duša in naš notranji človek živela, da bi se lahko dotaknila roba nevidnega sveta, ki je večji od nas, je potrebna molitev. Preprosta molitev, ki se ponavlja in v duhovnem področju plete most do prisotnosti Onega, ki nas je ustvaril, v katerem živimo, se gibljemo in smo. Kot smo danes ponovno vstali in ponovno odprli oči, tako ponovno odprimo srce in ponovimo molitve svojega otroštvo. Kot takrat tudi danes lahko ogrejejo naše srce in vlijejo upanje, da bo danes blagoslovljen dan.
Etnologinja in publicistka Alenka Veber v današnji ponovitvi Duhovne misli razmišlja o uravnoteženosti v življenju.
Danes goduje za Slovence pa tudi po svetu zelo priljubljeni svetnik Anton Puščavnik, ali kakor ga rado imenuje ljudsko izročilo »Anton s pujskom«. V srednjem veku so namreč iz higijenjskih razlogov in kužnih bolezni prepovedovali, da bi s prašiči popotniki in romarji hodili v vas, a ker so redovniki sv. Antona puščavnika skrbeli za reveže, so imeli ta privilegij, da so s prašički smeli stopit tudi v naselja. Sveti Anton, ki je živel na prelomu od 3. v 4. stoletje je postal vzor puščavniškega življenja. Kot vemo je prav puščavništvo začelo v Cerkvi nadomeščati mučeništvo. Mučenci so bil v prvih stoletjih krščanstva žive priče, da obstaja še nek drug svet in tudi večne vrednote, za katere ni samo vredno živite, ampak tudi umreti. V tem duhu so tudi pobožni možje hodili v puščavo in živeli le za večne vrednote molitve in ljubezni. V puščavi ni visokih gora in hribov in imamo občutek, da se nebo dotika zemlje. Ta mistična pokrajina je menihom pomagala, da so zrli v večnost. Toda puščavniki le niso bili tako sami. Ne samo da so se povezovali v občasne skupnosti, našli so jih tudi ljudje v stiskah in jih prosili pomoči. Iskali so njihove modrosti, potem pa tudi prosili za njihovo molitev, ki jih je osvobajala mnogih tegob, najbolj pa bolezni. Ubogi ljudje so ob njih prejeli novo moč za življenje. Kasneje so po zgledu sv. Antona ustanavljali redovne skupnosti, ki se niso samo predajale molitvi in globokemu duhovnemu življenju, ampak prav tako delu za reveže. Takrat še ni bilo socialnih ustanov, zato so bili Antonovi redovniki tisti, ki so pokazali, da pred Bogom nihče ni odpisan in da lahko tudi lačni otroci dobe hrano ter prejmejo ljubečo besedo. Lik svetega Antona Puščavnika je vplival tudi na nastanek drugih meniških skupnosti kot so redovniki sv. Martina in benediktinci, ki pa so prišli tudi v naše kraje. Prinesli so nam navdih krščanskega usmiljenja do lačnih in do revežev. Slovenska ljudska vernost pa je to veselo praznovanje, ko je vsak povabljen k mizi, povezala s kolinami. Sveti Anton je postal zavetnik domačih živali, tistih, ki so prijateljice človeku pri njegovem delu, hkrati pa ga nasičujejo in mu pomagajo k preživetje. Za slovenki kmečki živelj so prav pujski pomenili varčno hrano, ko se je ni smelo metati stran in ko so prašički naznanjali praznično slavje, čas, ko bo hrane dovolj. Sv. Anton Puščavnik preko današnje naravo varstvene zavesti postaja moderen svetnik, saj nas uči živeti v sožitju z naravo in ne pozabiti na lačne in uboge.
Pred leti je bil na televiziji gost osemleten deček. V oddajo so ga povabili zato, ker je rešil življenje dveh drugih dečkov. Iz pogovora se je videlo, da je deček veren. Novinar ga je vprašal, če hodi k verouku. Deček je pritrdil. Dalje ga je voditelj vprašal, kaj se tam učijo. »Zadnjič smo se pogovarjali o tem, kako je Jezus na svatbi v Kani spremenil vodo v vino.« Gostje v studiu so se začeli smejati, voditelj pa je ostal miren in je malega gosta vprašal: »In kaj si se naučil iz te zgodbe?« Deček se je začel presedati na stolu in kazalo je, da je bilo to vprašanje pretežko zanj in da ne zna odgovoriti. Potem pa je dvignil obraz in dejal: »Če se nameravaš poročiti, potem poskrbi, da boš na poroko povabil tudi Jezusa!« Ta preprosti dečkov odgovor, ki je izzvenel duhovito in so se mu navzoči v studiu nasmejali, skriva v sebi pomembno sporočilo za naše življenje: Povabiti Jezusa v naše življenje, kakor sta ga povabila novoporočenca v Kani Galilejski. Kristus, ki rešuje stisko na svatbi, rešuje tudi stisko v našem življenju, ko ga vanj povabimo. Ne bojmo se zato povabiti in sprejeti Kristusa v življenje. Iz pripovedi o svatbi v Kani lahko izluščimo še eno sporočilo. Jezusova mati Marija je vseh trideset let dotedanjega življenja vedela, da je njen sin Jezus tudi Božji Sin, ki lahko dela čudeže, a ga ni nikoli prosila, naj pomnoži kruh pri družinski mizi. Ni ga prosila, naj vodo spremeni v vino ali naj pomnoži njihov denar. Kakor da ga ni nikoli v domači hiši prosila, naj uporabi svojo moč in jim v čem koristi. Kdo bo celo zatrjeval, da moramo biti dobri in začeto svojo dobrodelnost doma. Pa tudi Jezus je vedel da ima čudežno moč in zmore storiti čudež. Spomnimo se, kako je po 40-dnevnem postu v puščavi bil izredno lačen in mu je hudi duh predlagal, naj kamne spremeni v kruh in je. Toda on tega ni storil. Pozneje pa je v puščavi pomnožil kruh, da je nasitil množico. Kaj nam s tem želita sporočiti Jezus in Marija? Govorita nam, da Božji darovi, ki jih ima posameznik, niso namenjeni njim osebno ali njihovim družinam, ampak Bog naklanja posameznikom darove, da bi bili v službi skupnosti. Tako v drugem berilu sv. Pavel našteva različne darove, ki jih prejemamo po Svetem duhu. Toda te darove prejemamo »v korist vseh« (1Kor 12,7) na pa zase in v sebične namene. Tako skrb za druge postaja začetek čudeža.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v današnji Duhovni misli razglablja o usmiljenju, redki vrlini v današnjem času. Duhovno misel bere Igor Velše.
Koder koli pohajam ali pa se vozim, same ograde. Kamnite, žičnate, cementne in tako imenovane žive meje. Pred hišo znane državne osebnosti tako visoka kovinska ograja, da bi z lestve komaj videl čeznjo. A saj še vemo za Berlinski zid, poznamo starega kitajskega, žičnate ograje okrog zaporov in zdaj vzdolž bližnje državne meje. Sicer pa tudi že nekdaj tu okoli garkelcev/vrtička leseni plot. Od kod potreba, da se ljudje omejujemo? Mogoče je to prvinska nuja, ki se je od navznotranjosti prenesla še navzven. Pa saj mora tudi osebna svoboda imeti mejo. V humani družbi velja, da moja svoboda ne sme ogrožati tvoje in nasprotno – torej ji je treba začrtati mejo. Kar me vedno bolj čudi, je to, da se skrbno varujemo za zunanjimi ogradami, presegamo pa meje svobode. Tudi moja živa meja je precej visoka. Sosedovi sta nižji. Oni vidijo čeznjo, jaz ne. Njuni sta plastični, moja je gabrova. Raste in me vsako leto preraste. Nisem ji kos. Veje razteza in s koreninami sili že predaleč. Tako je z vsem, kar ima moč rastí. Táko skrito moč ima tudi svoboda; hoče biti neizmerna, neomejena. Privošči si jo nebrzdani liberalizem, kakor je to pogubo imenoval Janez Pavel drugi. Samo nič ni zunaj njega, kar bi človeka omadeževalo, pravi Kristus, omadežuje to, kar je znotraj njega. Pohlep, na primer. Imeti, imeti vse več, namesto biti znan po človečnosti. Opazujem kakega otroka, ki od staršev doseže vse, za kar ga podpihujejo reklame. Samo da ima, zavrže pa takoj, ker hoče drugo, boljše in novo. Tudi dobi. V šoli bo hotel boljšo oceno, potem bolje plačano službo ali pa bo podaljšal vrsto onih, ki se jim zdi za malo zaslužiti tako malo in bo odklonil ponujeno delo. Svoboda naj nima omejitev, si dopovedujemo, ograje naj nas pa varujejo pred vsiljivimi pogledi v našo skledo. Mogoče je psihološko narobe, ker se pred semaforjem bolje počutim pred rdečo kot pred zeleno lučjo. Toda prva me varno ustavi, pred drugo ne vem, ali bo možno še varno skozi križišče. Za omejitve in za svobodo je pač treba biti ustrezno moder. Za ograjami še lahko ostajamo sočutni ljudje, medtem ko nas neobrzdana svoboda prej ali slej razčloveči. Nečloveško je biti človek človeku volk.
Ljudje neprestano čakamo, da nekaj mine in pride lepše in boljše, ali še lepše in še boljše! Nosečnost je tako lepa … in čudovita … ampak ko se deveti mesec preveša v drugo polovico, pa – naveličani trebuha in oteklih gležnjev – že komaj čakamo, da bo minilo! In bomo rodili! In bo vse drugače! In je drugače! A naveličani previjanja komaj čakamo, da mine obdobje pleničk in pride obdobje kahlice … In potem čakamo, da dete shodi … in čakamo, da stekleničko zamenja za banano … in banano za zrezek … ali sojin polpet, če ste vegetarijansko usmerjeni … in čakamo, da spregovori … in čakamo, da utihne … in čakamo, da si bo sam znal obrisati, kar je treba obrisati … In ko si otrok, čakaš, da boš odrasel. In čakaš, da bo konec šole. In čakaš na pravo oziroma pravega. In čakaš na otroke. In čakaš, da otroci odrastejo. In čakaš na vnuke. In vmes čakaš, da bo konec delovnega dneva. In da bo konec tedna. In da bo konec delovne dobe. In potem čakaš, da bomo prvega … ali petnajstega … ko pride penzija … In potem spet čakaš na otroke, da te obiščejo. In spet čakaš na vnuke, da te obiščejo. In čakaš pri zdravniku. Spet in spet. In še kar … Življenje pa čaka, kdaj ga boš živel. Kdaj boš oblekel kratke hlače in majico brez rokavov … kdaj si boš privoščil dopust, ki ne bo odvisen od višine regresa in plače, ki ne bo odvisen sploh od ničesar … razen od tvoje volje … svobodne volje … dobre volje … božje volje. Bog čaka, kdaj ga boš opazil … in mu ponudil stol v orehovi senci ali na balkonu, kdaj mu boš ponudil kozarec, pa čeprav zgolj hladne vode … kajti to ne mine brez božjega plačila. (Mt 10.42) In smo – kot narod – čakali, kdaj bomo svobodni in samostojni. In smo nekega junija to tudi dočakali. In zdaj čakamo kdaj bomo – kot narod – prerasli obdobje kahlice in brisanja noskov in si bomo sami znali obrisati, kar je treba obrisati … kdaj bo pomladi končno sledilo poletje.
Verjetno te besede, ki prihajajo iz radijskega sprejemnika, poslušate sede. Morda ste ravno sedli k zajtrku. Sedenje je drža, ki je v modernem zahodnem svetu ena najbolj razširjenih. V marsikateri službi presedimo veliko časa – ali za računalnikom, za okencem, za volanom ali ob kateri drugi napravi. Potem pa še doma preživimo marsikatero uro pred televizijo, računalnikom, spet sede. Lahko slišimo številna opozorila, da sedenje dolgoročno precej slabo vpliva na naše zdravje in da ga je dobro nadomestiti ali pa vsaj vsake toliko prekiniti. Sedenje ima v različnih duhovnih tradicijah tudi globlje pomene. V judovstvu je sedenje že od nekdaj predstavljalo znamenje moči, avtoritete v učenju. Tudi ko se Jezus v evangelijih usede, da bi učil, njegovi poslušalci razumejo to njegovo gesto kot zgovoren izraz moči in avtoritete. To lahko pri obredih vidimo še danes, saj imajo škofje možnost pridigati sede. V različnih budističnih tradicijah s sedenjem umirijo duha, v nekaterih smereh je znanje, kako prav sedeti, osrednjega pomena. Zgodba pa govori o beraču, ki je vsak dan sedel pri mestnih vratih in mimoidoče prosil miloščine. Da pa ne bi sedel na golih tleh, si je poiskal zaboj. In od takrat naprej je vedno sedel na tem zaboju, ne da bi pogledal, kaj je v njem. Mimo je prišel neki človek in ga vprašal, kaj ima v zaboju. Berač, presenečen nad vprašanjem, je odgovoril, da ne ve. Dejansko ni vedel, niti ni pomislil, kaj bi bilo v njem, saj ni nikoli pogledal vanj. Od takrat naprej je začelo berača zanimati, kaj je v zaboju. Radovednost, kaj je v njem, je bilo tako veliko, da je vstal, odprl zaboj in presenečeno zastrmel nad tem, kaj je videl. Toliko let je sedel na zakladu, pa tega sploh ni vedel. Tudi mi se pogosto precej nezainteresirano usedemo, da bi na primer začeli neko delo, ker smo to storili že tisočkrat in tisočkrat. Spet samoumevna in tako znana drža. Ne vidimo zaklada, ki se skriva v tistem trenutku, v tej drži, ki nam je lahko že zoprna. In tako niti za malo ne premaknemo zaboja, na katerem sedimo.
Človek je bitje dveh svetov: notranjega in zunanjega. Tako je vselej na presečišču dveh razsežnosti, ki pa sestavljata celovito resničnost: občutenje sveta. Kako bomo občutili zunanji svet, je odvisno od našega notranjega sveta, ki pa ga močno oblikuje ravno zunanji. Dialektika med notranjim in zunanjim svetom je temelj človekove eksistencialne dinamike. Oba svetova se medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Vprašanje harmonije med človekovim notranjim in zunanjim svetom je temeljno vprašanje njegove eksistence in samouresničitve. Notranji svet je predvsem misel, zunanji pa prostor, v katerem misel postane smisel ali nesmisel. Človek kot bit - v - svetu je edino bitje, ki mu svet »pripada« kot notranji element njegove osmislitve. Toda osmislitev človekove eksistence kot osvetlitev njegovega položaja v svetu je mogoča le, če človek v svet ne »zapade«. »Zapadlost v svet« pa se ne začne v svetu, temveč z mislijo, ki nas vodi stran od smisla. Nasprotje samoosmislitve je zato samoodtujitev. Kako je torej človeku kot bitju dveh svetov kljub skušnjavam obeh svetov mogoče ohraniti eksistencialno transparentnost? Po odgovor se tokrat obračam k sufijem, islamskim mistikom. Sufiji so obrambni mehanizem pred zapadlostjo v svet – tako zunanji kot notranji – našli v muraqabi. Muraqaba je arabski izraz za čuječnost, ki je ena temeljnih metod sufijske duhovnosti. Ibn Qayim al-Džawziy je dejal, da se vse, kar človek počne, začne z mislijo, notranjim dialogom ali tihim nagovorom. S tehniko muraqabe se človek uči bedeti nad svojimi notranjimi stanji, zavestno spremljati lastne vzgibe in nadzorovati svoje misli. Prepoznati izvor misli je začetek sufijske modrosti. Znameniti al-Qušayri navaja štiri vrste misli: zlo prišepetavanje, zapeljevanje strasti, navdih in resnični uvid. Sufijska duhovna psihologija pa na splošno razlikuje med tremi vrstami misli: spontanimi, vsiljujočimi se in resničnimi. Ker je človekova duševnost v nenehnem gibanju, je čuječnost metoda opazovanja lastne duševnosti. Preiskovanje vesti in prečiščevanje misli pomagata človeku, da uvidi, kaj je resnično in kaj lažno, kaj bistveno in kaj samo navidezno. V čuječni meditaciji spoznanje postaja stanje, stanje pa spoznanje. Osredotočanje na notranji svet vodi v razjasnitev zunanjega. Spoznati sebe pomeni spoznati svoj Temelj in videti stvari take, kakršne so. Namen čuječnosti je zato samospoznanje in samoobvladovanje, ozaveščanje enotne resničnosti, tj. harmonizacija obeh svetov.
V ponovljeni Duhovni misli publicistka in prevajalka Polonca Zupančič piše o vlogi idealov v naših življenjih. Zdaj so idealni liki predvsem uspešni ljudje, to pa marsikoga navede na napačno misel, da njegovo lastno življenje ni kaj dosti vredno. Duhovno misel bere Jasna Rodošek.
Vstopili smo v novo leto. Komu vse smo v preteklih dneh zaželeli: »Srečno in zdravo novo leto!« Je bila to le klišejska fraza, izrečena zgolj iz vljudnostne formalnosti, ali res pristno, prisrčno voščilo, s katerim smo zaželeli sreče v novem letu? Toda kakšne sreče? Pod pojmom sreča si lahko marsikaj predstavljamo: od glavnega dobitka na loteriji pa vse do brezskrbnega uživanja. Navadno pa spregledamo, da nas v našem življenju verjetno najgloblje s srečo zaznamujejo srečanja. Prava sreča se dejansko skriva v pristnih srečevanjih. Žal so naša srečevanja pogosto obremenjena s prepiri, zagrenjenostjo, bolečino in strahom, z vsemogočim objedanjem, zakrknjenostjo in celo sovražnostjo. Pogosto predvsem zato, ker si ne upamo in se ne zmoremo v resnici približati drugemu, se z njim srečati in se pustiti, da bi nas drugi nagovoril in obogatil s svojo prisotnostjo, saj navadno ne moremo odstopiti od svojih predstav, kdo in kakšen bi drugi moral biti. Želimo ga imeti oblikovanega po svojih predstavah, pričakovanjih in po svoji podobi in ga nismo pripravljeni sprejeti takega, kakršen je. Zato so naši odnosi pogosto trki, namesto da bi bili kraj srečevanja: srečevanja med možem in ženo, ko se srečata dva povsem različna svetova in se pustita nagovoriti drug od drugega in se s tem bogatiti. Zakaj morata biti raznolikost in nezmožnost razumevanja drugega vzrok za trk, namesto da bi bila to priložnost za srečanje? Zakaj se ne moremo srečevati med generacijami: otroci in mladostniki s starši ter s starimi starši? Namesto da bi se srečevali, prihaja do močnih napetosti in trkov, ker smo zaverovani v svoj prav, svoje predstave o okostenelosti ali pa razpuščenosti enih ali drugih. Da ne govorimo o delitvah in cepitvah, ki smo jim v času epidemije priče v narodu, med sosedi, prijatelji in sorodniki! Pristna in odprta srečevanja nas bogatijo in notranje napolnjujejo. Verjetno pa je najveličastnejše srečanje človeštva z Bogom, ko Bog postane človek, zato, da bi bil z nami, da bi bil naš prijatelj, da bi se lahko z njim srečali, da bi iz teh srečevanj imeli polnost življenja in da bi iz teh srečevanj prejemali moč za naša osebna srečevanja. Naj bo torej novo leto zaznamovano s srečo naših srečevanj. Pa srečno!
Spoštovani, živimo v času, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Nenehno sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker več ne znamo živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdana uporno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi raje namesto rafala napadov proti njemu predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu povsem drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o bolečinah Boga, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je zato trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križani in kot tak resnični. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se skušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije naprej, znaka Božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil v poganstvu križ znak kazni za bogove, Božji Sin pa je na znaku človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu taka prispodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz čiste ljubezni, ni imel izkustva biti človek. Zato se je učlovečil, to je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je to noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«
Eno glavnih vodil resničnih asketov je, da »vzorno življenje brez govorjenja govori več kot lep govor brez vzornega življenja«. S temi besedami v mislih naj z vami, dragi poslušalci, podelimo nekaj misli o pomenu praznika rojstva Gospoda Jezusa Kristusa za svet in človeka. V luči Kristusovega rojstva in v premišljevanju skrivnosti praznika neba in zemlje, kristjani verjamemo, da vsako iskreno iskanje resnice, žeja po resnici in ljubezen do resnice človeka prej ali slej pripelje do Kristusa. Kot namreč pravi evangelist Janez: »V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela« (Jn 1,4). Vemo, da je krščanstvo sposobno potešiti vsako radovednost človekovega uma in vsako žejo človekovega srca. Danes se spominjamo čudežnega dogodka, ko je Presveta Božja Mati v Betlehemski votlini rodila Sina, ki ga je spočela od Boga po sporočilu, ki ga je prejela od nadangela. Sin je dobil ime Emanuel, kar pomeni »Bog je z nami« in od tega dne in v vseh stoletjih je Bog z nami in mi smo z Bogom, če to hočemo. Na božič je bila izrečena neizrekljiva skrivnost pred ljudmi in pred angeli ter pred vsemi bitji. Božja neskončnost je postala človeška lastnost in se je razodela kot človeška neskončnost. Človek, ki je bil smrten za mikrokozmos, mali svet v velikem, je postal makrokozmos, velik svet z dostojanstvom v malem. Bog je postal človek in človek se je razširil in podaljšal z Bogom – v neskončnost. Z drugimi besedami, na božič je Bog objel človeka in človek Boga. Veliki Dostojevski je povedal eno resnico: »Če ni Boga in nesmrtnosti, potem je vse dovoljeno.« Zanj in za svete očete Cerkve božič ni bil le prazen običaj, folklora, tradicija, dan obdarovanja, temveč večno praznovanje smisla življenja, je darilo nad vsemi darili. Kdor za božič goji sovraštvo, tudi do sovražnika, ni razumel mere in globine Ljubezni, ki nas je obiskala na ta sveti dan. Bog je ob božiču pozval ljudi, naj med seboj ustvarijo dobro voljo, mir in enotnost. Več Boga v srcu, več miru na zemlji, ker je človekovo srce Kristusov Betlehem. Manj je Boga in Božje ljubezni v ljudeh, manj je ljubezni v medčloveških odnosih, manj prave požrtvovalne ljubezni v zakonu, družbi, družini, med očetom, materjo in otroki, bolj je prisotno meseno poželenje in hedonizem kot edini vrednoti. Zato skupaj z angeli in pastirji zapojmo Gospodu veselo pesem: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir, med ljudmi dobra volja.« Naj nam bo ta sveti dan, ko praznujemo Kristusovo rojstvo, razsvetljenje, preobrazba, duhovno rojstvo in rast v veri, upanju in ljubezni. In naj v vseh ljudeh in vseh človeških srcih zasije luč Božjega spoznanja, s katerim smo obdarjeni s Kristusovim rojstvom in njegovim vstopom v središče človekovega življenja. Na to neskončno Božjo ljubezen, ki nam je dana, odgovorimo, čeprav nismo bogati kralji, ki so mu prinesli zlato, kadilo in miro, dajmo mu čista srca in čiste duše, da nas bo, ko stopimo pred njega, prepoznal in priznal za svoje otroke. Mir Božji, Kristus se je rodil! Resnično se je rodil! Srečen Božič!
Neveljaven email naslov