Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebej del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovit telesni ustroj človeka, ki pa vendarle ne deluje sam od sebe.
Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako eno kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj škoduje ne drugim.
Verjamem pa tudi, da je kateri med vami, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša vreč, polnih zlata. Je pa častno.
Vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, ni samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Globoko verni se v polnosti izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok številni planemo, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta.
Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge.
Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami.
Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebej predolgih.
In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.
3718 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebej del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovit telesni ustroj človeka, ki pa vendarle ne deluje sam od sebe.
Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako eno kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj škoduje ne drugim.
Verjamem pa tudi, da je kateri med vami, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša vreč, polnih zlata. Je pa častno.
Vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, ni samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Globoko verni se v polnosti izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok številni planemo, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta.
Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge.
Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami.
Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebej predolgih.
In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.
»In Beseda je postala meso in se naselila med nami« – Jn 1,14. Znane vrstice Svetega pisma nas opominjajo na brezpogojno ljubezen in veselje, ki sta bila podarjena človeštvu. Za kristjane je december čas adventa. Čas upanja in pričakovanja. Je čas prihoda in uresničitve obljubljene Besede. December je postal za verne in neverne simbol družine in praznovanja. Čas obdarovanja in srečevanja. Je tisti čas v letu, ki ga namenimo najbližjim in razveseljevanju drugih. Z darili odmaknemo sebe in damo mesto drugemu. Z darili izkazujemo ljubezen in svojo skrb do drugih. Z darili podarjamo sebe in kažemo svoj mar za sočloveka. Ker je letos drugačen čas, čas koronavirusne bolezni, so pred nami drugačni prazniki. Skoraj gotovo nas čaka manj osebnega srečevanja pa tudi manj obdarovanja. Razmere, ki so nastale zaradi koronavirusne bolezni, nam dajejo priložnost za drugačnost, da stopimo iz znanih okvirov in na primer namesto kupljenih daril sami nekaj ustvarimo ali pa preprosto napišemo in pošljemo. Kdaj ste nazadnje prejeli pismo? In kdaj ste nazadnje ljubljeni osebi rekli ali napisali: »Rad ali rada te imam«, »Ljubim te«? Beseda nič ne stane. A veliko da. Z besedo smo približani božjemu, ker z besedo tudi mi ljubimo in podarjamo. Z besedo tudi mi ustvarjamo odnos in bližino, kot to počne Bog z nami. V besedi Bog živi. V Besedi živimo mi. V svoji besedi smo lahko darilo. Z besedo smo lahko upanje sočloveku. Letos imamo priložnost za drugačno podarjanje. Da gremo mimo daril, ki so medij izkazovanja ljubezni. Podarimo sebe. Podarimo svoj čas. Podarimo svojo ustvarjalnost. Podarimo iskreno besedo. Podarimo poljub. Podarimo dotik. Podarimo tisto, kar največ šteje – sebe, v Luči, ki sveti v nas. Spomnimo se časa Jezusovega prihoda. Bil je čas zasedbe. Bil je čas negotovosti. Za marsikoga je bil čas revščine in diskriminacije. Bil je čas neozdravljivih bolezni. Za marsikoga na našem svetu je letošnji adventni čas enak kot ob Jezusovem prihodu. Včasih se nam zdi, da čas obstane ali da se ponovi. Bodimo letos drugačni in dopolnimo spomin prihoda. Bodimo sami prihod upanja in ljubezen za sočloveka. Letos se lahko mi podarimo človeku. To sta naša moč in svoboda. To je naš največji dar.
Božič je pred vrati. Do praznika Jezusovega rojstva nas ločijo samo še štirje dnevi. Kakorkoli obračamo, bo letošnji božič drugačen. Nekaj posebnega predvsem zaradi okoliščin epidemije koronavirusa. Tudi če bomo lahko obhajali maše, bo to zaradi varnosti vseh nas v zelo omejenih in okrnjenih pogojih. Prav tako tudi verjetno ne bo mogoče imeti srečanj in praznovanj s sorodniki ali prijatelji – spet zaradi varnosti nas vseh. Vse to nas lahko spravi v stisko, še posebej, če pomislimo na oddaljenost, osamljenost, oziroma na drugi strani hrepenenje po srečanju, po stiku, po bližini. To, kar močno pogrešamo že lep čas. Ob praznikih, ko naj bi skupaj obhajali spomin na rojstvo Odrešenika sveta, pa nam je ta bližina še toliko bolj pomembna. Poleg božiča je pred nami tudi praznovanje tridesete obletnice plebiscita, ko smo se enotno odločili za pot samostojnosti naše male, a tako čudovite dežele. Pa vendar se zdi, kot da je trenutno vzdušje in stanje v našem narodu prav nasprotno od tistega izpred tridesetih let. Kot da iz dneva v dan bolj tolče ven naša razklanost. In to povzroča precej bolečine … V takem vzdušju razklanosti in izolacije, obolelih in celo umrlih zaradi koronavirusa naj bi praznovali božič in potem še novo leto? Vse to zdi bolj kot nekakšna misija nemogoče. Kako naj bi bilo praznovanje božiča lepo v takem vzdušju? V čem naj bi bil blagoslovljen božič in srečno novo leto? V razklanosti, v izoliranosti, osamljenosti? Zakaj ne? Nenazadnje bistvo božiča ni v nekem veseljačenju, nažiranju s kulinaričnimi dobrotami in medsebojnem obdarovanju. Bistvo je v odrešenju. Bog se na ta svet rodi kot človek. Da vstopi v našo bedo in stisko, v našo človeško ranjenost. Ja, v našo razklanost, izoliranost, osamljenost; v naše preizkušnje, trpljenje in celo v smrt. Rojstvo Božjega Sina ni z namenom, da bi od nas odpravil vse naše tegobe in preizkušnje, ampak da bi v vsem tem zmogli stopiti na pot ljubljenosti – zavedanja, da nas Bog Oče ljubi in vabi, da bi to ljubljenost prinašali tudi drug drugemu. Nekako v duhu tega, kar prepevamo v naših državni himni: »Ne vrag, le sosed bo mejak!« Da drug človek ni sovražnik, ampak oseba, sodržavljan, sosed, moj bližnji. In ob tem pomislimo še na tiste, ki so nam najbližji. Letošnji božič in novo leto bosta zaradi epidemije precej okleščena kar zadeva darila. In to je dobro. Predvsem, da se ne bomo utapljali v materializmu, ampak si bomo lahko vzeli priložnost, da drug drugega obdarimo na oseben način. Svojim, ki jih želimo obdarovati, napišimo, za kaj vse smo jim hvaležni, kaj pri njih cenimo in spoštujemo, v čem je naše življenje lepše in bogatejše zaradi njih. Darilo, kakršnega mogoče do zdaj še nismo dali …
Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju sedaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum. Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi zgolj zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije. Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen na prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem. Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša. Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1. adventne nedelje – C).
Jezus Kristus je središče krščanskega življenja, vendar pa ne pripada izključno krščanstvu. Jezus je namreč ena od osrednjih osebnosti tudi v religiji islama. Koran ga omenja v nič manj kot 15 surah in skupno v kar 108 verzih. In o njem vselej govori z najvišjo spoštljivostjo! Čeprav mu odreka božanskost – kajti po islamu velja, da »ni boga razen Boga«, ki »ni rodil in ni rojen« in kateremu »ni enak nihče« –, ga priznava kot Marijinega sina, mesijo in preroka. Po Koranu Jezus velja za Božjo milost in Božjo besedo, za poslanca, ki je obdarjen s Svetim duhom. Rekli bi lahko, da Koran Jezusa opisuje zelo krščansko. V 253. verzu 2. sure beremo: »Jezusu, Marijinemu sinu, smo dali jasna znamenja in ga podprli s Svetim Duhom (angelom Gabrijelom).« V 110. verzu 5. sure Bog neposredno nagovori Jezusa: »O Jezus, Marijin sin, spomni se blagoslova, ki sem ga dal tebi in tvoji materi, ko sem te podprl s Svetim Duhom (angelom Gabrijelom) in si ljudem govoril, ko si bil še v zibelki in kot odrasel mož; ko sem te poučil o Knjigi, modrosti, Tori in Evangeliju; ko si z Mojim dovoljenjem iz zemlje ustvaril podobo ptice in dahnil vanjo, da je z Mojim dovoljenjem postala (prava) ptica; ko si z Mojim dovoljenjem pozdravil slepega in gobavca; ko si z Mojim dovoljenjem oživil mrtve...« V 30. verzu 19. sure pa Koran neposredno skozi Jezusove besede opredeli glavne lastnosti njegove poslanske drže. Takole pravi: »Jaz sem resnično Božji suženj. On mi je dal Knjigo in me naredil za Glasnika vere. Naredil me je blagoslovljenega, kjerkoli bom, in mi priporočil naj opravljam molitev in delim miloščino, vse dokler sem živ. Naredil me je, da sem dober do matere, ne pa nadut in nesrečen. Naj je mir z mano na dan, ko sem se rodil, na dan, ko bom umrl in na dan, ko bom ponovno oživljen od mrtvih.« Jezusovo poslanstvo je integralni del islamske duhovne identitete. Njegovo rojstvo in tudi njegovo življenje sta skrbno opisana predvsem v 3. suri, ki nosi ime po Jezusovi materi, Marija – v arabščini Marjam. Božič torej tudi muslimanom ponuja priložnost, da počastijo preroka, ki prav tako predstavlja sestavni del njihovega duhovnega izročila. Božič je zato povabilo kristjanom in muslimanom k skupni besedi – ja, k skupni izkušnji svetosti, dobrote in Božje milosti.
Marsikdo bi se strinjal z mislijo, da je rojstvo eden najlepših dogodkov v življenju, še posebno za otrokove starše. Ne želim, da bi se spustili v vrednotenje posameznih življenjskih obdobij, ker je pravzaprav vsako obdobje življenja enkratno in neponovljivo. Z rojstvom posameznika pa so še posebno povezani veselje, čudenje, načrti in odgovornost. Rojstvo pa ni le začetek življenjske poti človeka, ampak se pravzaprav vse v našem življenju na neki način rojeva. Rodi se lahko pesem, rodi se nov dan, rodi se ljubezen dveh, rodi se vsako naše dejanje. Podobno se v nas rojevajo tudi nova spoznanja in življenjske odločitve. K temu je spodbujal svoje sodobnike že grški filozof Sokrat z znano metodo majevtike ali babiške metode. Iz svojih sogovornikov je lahko izvabil le spoznanja, ki so se že spočela v njih. Sokrat je le s primernimi vprašanji spodbudil porod novih spoznanj in odločitev svojih sogovornikov oz. prispeval k njemu. Res je, da se rodi vsako dejanje, ko dobi dovolj prostora v mojem življenju. Premalokrat se zavedam, kaj vse rojevam v svojem dnevu, v tej uri, v tem trenutku. Znam izkoristiti čas, ki mi je podarjen, da ga napolnim? Rojevam z vsako izgovorjeno besedo, ki jo oblikujejo moja usta, z vsakim dejanjem, ki ga storim. In tako kot sta oče in mati odgovorna za novorojenega otroka, ki vstopa v naša življenja, je vsak izmed nas postavljen pred odgovornost za vse, kar se rodi v njegovem življenju. Ko prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, namesto da bi iskali opravičila in izgovore, se lahko rodi nekaj dragocenega v našem življenju. Rojstvo je nekaj lepega, če se nanj pripravimo, če prebudimo zavest o svoji vlogi pri njem. Ni treba zbežati ali se skriti, ker bi nas bilo mogoče strah tega dogodka, ker bi se morda čutili nepripravljene ali ne dovolj sposobne. V naša življenja pogosto vstopi kaj novega, ne da bi bilo to popolnoma odvisno od nas. A rojstva ne more biti brez našega sodelovanja, naše pripravljenosti. Danes imamo spet priložnost, da rodimo misli, besede in dejanja, za katere bi z veseljem prevzeli odgovornost.
Prirejeni odlomek iz knjige O sencah (Štirje časi – Zima), CZ, Lj. 2015, str. 361–2. Visoke stolpe modernega sveta sicer občudujemo, vendar nas pri občudovanju te silne moči, vse te pameti in elegance navdaja tesnoba, ko se zavemo: vlada nam Jabolko, ki ga je ugriznil nekdo, pravzaprav Nihče, se pravi – vsak izmed nas. Virtualni svetovni splet s svojimi titani, z Googlom, Amazonom, Applom idr., postaja iz dneva v dan močnejši v odnosu do našega »realnega sveta«, sploh pa je v svoji mikavnosti bližji od že skoraj pozabljenega »nebeškega kraljestva«. V sodobnem »razsvetenem«, virtualno-realnem svetu presvetljene sence vseh barv in odtenkov niso več angeli, tako kot so bile nekdaj svetleče postave na gotskih vitrajih, ampak so le še njihovi simulakri, »angelike« in »angeliki«: na televizijskih in telefonskih zaslonih, na velikih uličnih panojih, vsepovsod. Večina teh sodobnih angelcev nas gleda »iz oči v oči«, »iz obličja v obličje«, kakor da nam hočejo dopovedati, da prav zares živijo, da niso samo naši zrcalni odsevi, temveč da so naši »avatarji«, in nas vabijo, naj se jim pridružimo ter z njimi ali skoznje zaživimo še bolje, še bolj uživaško, razsipno in seveda tudi karseda ležerno, brezskrbno, kot najsrečnejši potrošniki tega krasnega novega sveta. Svetovni splet postaja univerzalna senca prav tega našega, istega sveta, širi se kot preplet neštetih virtualnih senc, ki se raztezajo in križajo čez vsa tri kraljestva sodobne božanske komedije, čez moderni pekel, vice in nebesa; obenem pa je ta drugi svet – internet vselej prav tu, »pri roki«, »v mislih«. Toda vsa ta sijajna virtualizacija sveta, od velikanskih jumbotronov do vse bolj pametnih telefonov, prikriva s svojo svetlečo površino veliko temnejšo realnost: namreč to, da postajamo vse bolj prostovoljni sužnji (ali usužnjeni svobodnjaki) tega neznanskega, tehnološkega & ekonomskega svetovnega imperija, ki se spreminja v kaotičen in razsrediščen vesoljni Labirint, v katerem se je izgubil tudi sam stari Minotaver, ki je zdaj povsod in nikjer, v vsakem in nobenem izmed nas – pa tudi nekdaj rešilna Ariadnina nít nam ne more več kaj dosti pomagati, saj se zdi, da kake zunanjosti sploh ni, da ni izhoda … Toda ali je resnično tako? Mislim in upam, da vendarle ni povsem tako, kajti kljub tej prevladi virtualne realnosti še vedno in vselej ostaja »zunaj nje« naša notranjost, globina sveta v meni, v zavesti, duši in duhu – in pot nazaj je pot k sebi. Še vedno je najpomembnejše prav to, kar je učil že stari ljubitelj modrosti, filozof Sokrat: Spoznaj samega sebe! Kajti: sam si senca, sam si luč …
Pisatelj Marjan Rožanc je napisal zelo zanimiv roman «Indijanska zima«, ki govori o delovanju slovenskega misijonarja Friderika Barage med Indijanci Severne Amerike. Odlika romana so najprej slikoviti opisi Baragovega junaštva. Občudujemo ga, s kolikšno strastjo je naš misijonar v zimi hodil v oddaljene indijanske vasi in tabore, da bi jim podaril luč evangelija. Zanimivo se nam zdi, kakšne tehnične veščine jim je prinesel iz naših slovenskih logov. Toda največja očarljivost knjige je to, da se je pisatelj ob branju etnoloških knjig o Očipvejcih prav tako sam navdušil za njihovo starodavno kulturo in skušal pokazati, kaj se je slovenski misijonar od svojih Indijancev tudi naučil. Tukaj gre za odnos do narave, do katere ameriški staroselci niso samo ravnodušni izkoriščevalci, ampak znajo z njo živeti v simbiozi. Svoje prednike in tudi sebe ter samega Boga doživljajo v osrčju narave, kjer žive. S tem pa njihova tradicionalna družba opozarja še nas, da narava človeku ni dana samo, da bi jo izkoristil, se povzpel nad njo in ji gospodoval. Narava ostaja Božje darilo. Človek je nima pravice uničiti, ampak jo mora podariti prihodnjim rodovom. Lansko leto, ko je v Parizu gorela katedrala Notre Dame in tudi letos, ko je bil ogenj podtaknjen v stolnici v Nantesu, nas je zabolelo in nam je bilo žal, da največje umetnine naše civilizacije gorijo pred našimi očmi. Koliko večja pa bi lahko bila naša bol, ko vidimo, da propada najlepša katedrala, ki jo je ustvaril Bog Stvarnik sam. Vsi čutimo, da se bo naš odnos do narave spremenil, če jo začnemo tudi mi doživljati kot svet prostor. To ne pomeni, da bi nam rastline in živali pomenile več kot človek sam. Biblija nas uči, da človek ostaja na vrhu samega stvarstva. Sveto pismo nam poroča, kako je Adam opazoval živa bitja, jih razvrščal in jim dajal imena. A človek svoje inteligence ne more udejanjiti zunaj narave, okolje ga poučuje. Prav je, da z naravo čuti in da ga zaboli, ko nekdo z njo ravna brezobzirno. Rekli smo, da je okolje svet prostor. V naravi se lahko človek zave, da je tudi duhovno bitje in ob opazovanju narave se bo naučil meditirati ter hvaliti Boga Stvarnika za njeno lepoto. Spomnimo pa se tudi, da je kralj David je svojimi tovariši jedel v svetišču posvečene hlebe. To pomeni, da nas lahko narava, če jo začnemo doživljati kot svet prostor, tudi duhovno nahrani in celo posveti. Začeli jo bomo doživljati podobno kot Baragovi Indijanci, se pravi, tudi v jeseni in zimi bomo začutili njeno toplino poletja.
Indijske filozofske in mistične tradicije pravijo, da ima človekov obstoj izvor v tem, čemur pravimo Jaz. In v tem jazu nekako domuje to, čemur pravimo Ego, ki je tesno povezan z osebnostjo. Gre za nekakšen skupek simbiotično prepletenih miselnih in čustvenih vzorcev oziroma procesov, gre za prepričanje in verjetje, da sem to, kar izkušam s telesom, s čutili oziroma z umom. Ko je moja zavest, moj um v stanju, ki mu pravimo sanje, sem prav tako prepričan, da je vse, kar doživljam, zelo resnično. Večina pozna misel kitajskega modreca Džvang Džova, ki je sanjal, da je metulj, ki svobodno leta naokoli. Ko se je zbudil, se je vprašal, ali ni morda metulj, ki sanja, da je človek. Enako kot za običajne sanje lahko velja za vsakdanjo budnost in predstavlja naše dejavno življenje od rojstva do smrti. Zato v indijski mistiki imenujejo stanje posameznika, ki se zbudi oziroma ki se premakne iz običajnega stanja budnosti v novo stanje, ki je izza običajne zavesti - Prebujeni. Izraz Buda pomeni le prebujeni in nič drugega. Najkrajša in najučinkovitejša ter preprosta pot k takšnemu prebujenju je metoda, kjer človek verjame, da ni ne telo ne um. Če gledamo s tega zornega kota, ni težko razumeti, da se um (misli, prepričanja …) nenehno spreminja in da se telo spreminja še bolj, zato ne moreta biti nekaj stalnega in resničnega. Vendar pa je pri človeku nekaj, kar je stalno in vseskozi nespremenljivo. To je na začetku omenjeni Jaz, človekov občutek bivanja, občutek obstoja, zavedanje, da ''sem'' - jaz sem. Temu bi lahko rekli tudi nekakšno stanje pričevalca, to je tistega, ki se mu dogaja življenje. Ko skušajo govoriti o pričevalcu, lahko govorijo zgolj o nekakšnem stanju duha, stanju zavedanja. To je stanje, kjer besede poniknejo in miselni procesi izzvenijo, zato je o njem težko razpravljati in ga opisovati, še težje pa razumeti. Gre za stanje duha, kjer um nekako zdrsne v Srce, zato je posameznik, ki izkusi takšno stanje, povsem prežet z nekakšno ekstazo ljubezni brez razloga. S tem pa smo se dotaknili vsebine, ki je srčika vseh religij in mistik tega sveta – vprašanje obstoja, vprašanje življenja in smrti. Na vratih starih zenovskih templjev pogosto najdemo napis, ki obiskovalce vabi oziroma svari: vstop imajo le tisti, ki so popolnoma prežeti z vprašanjem življenja in smrti. Lahko bi rekli tudi drugače – z vprašanjem človeka in Boga. "Da bi bil dan, ki je pred nami prijazen in umirjen, ter da bi bila noč, ki prihaja, čim bolj spokojna, drage poslušalke in dragi poslušalci."
Bolniški duhovnik je pripovedoval, da je pri svojem delu med bolniki srečal dve vrsti ljudi: »Prvi so bili prestrašeni, zmedeni ali jezni bolniki ali člani njihovih družin. Spraševali so se, kaj se dogaja? Ali obstaja Bog, če se to dogaja? Le kaj sem jaz ali moja mama, oče, otrok, sorodnik ali prijatelj naredil narobe, da sem si to zaslužil? Na drugi strani sem srečal bolnike, ki so se bili sredi najhujšega trpljenja sposobni nasmehniti in reči: »Bog me je blagoslovil v življenju. Popolnoma zaupam vanj, ker me ljubi.« Iz tega sem sklepal, da more bolečina sobivati z veseljem. To me je vodilo k spoznanju, da izvor veselja ni v nas, ampak ima veselje svoj izvor v Jezusu Kristusu, ki nas je odrešil.« »Stopnja« našega veselja je odvisna od tega, kako blizu smo Jezusu. Zato ljudje, ki so zelo blizu Jezusu, prejemajo veliko veselje. Čeprav so blizu trpečemu in križanemu Jezusu, prejemajo od njega veselje. To veselje presega bolečino in trpljenje. To veselje je seveda veliko večje od preproste sreče ali narejenega nasmeška. Veselje zaznamuje tudi sporočilo tretje adventne nedelje, ki jo imenujemo tudi nedelja veselja ali Gaudete. V drugem berilu iz pisma Tesaloničanom kliče apostol Pavel: »Vedno se veselite« (1Tes 5,16). V evangeliju pa nam Janez Krstnik pokaže pot do veselja, ko ljudem, ki ga sprašujejo, ali je on Kristus, zagotavlja, da ni. Če kakšna pot ne vodi k veselju, potem ne vodi tista, ki je tlakovana z našimi predstavami, da smo mi božanstvo. Tlakovana je s samoljubjem, osredotočenostjo nase in z napuhom. Številni ljudje radi ponavljajo napako, da precenjujejo svoje sposobnosti. Veselje pa nam prinaša zavest, da smo podobni Bogu in da smo mu neskončno dragoceni. Naše domišljanje, da smo bogovi, to pomeni, da se imamo za veliko več, kot smo v resnici, vodi v žalost. Prizadevanje, da živimo podobno kot Kristus, pa nas vodi v veselje. Druga tema današnjega evangelija pa je preroštvo oziroma pomen preroške službe. Tudi to premišljujemo ob liku Janeza Krstnika. Tema preroštva je povezana s prvo. Janez Krstnik ne kaže nase, ampak je njegovo poslanstvo (po)kazati na drugega. Evangelij pravi o Janezu: »Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči (Jn 1,8). Pričeval naj bi o luči, ki je ljudje sploh niso prepoznali, to je o Kristusu, ki je začenjal svoje javno delovanje. Janez ni osredotočen nase, na svoj ego, ampak njemu življenje pomeni Kristus. Zanj živi in to ga napolnjuje s smislom in posledično z veseljem.
Kako naj se človek vede v času, ko se izmikajo, spodmikajo številna oporišča, na katera je lahko doslej opiral svoje razmisleke in zlasti svoja življenjska vodila? Po eni strani nam je na voljo do zdaj nevideno bogastvo različnih izbir. Po drugi strani pa smo vse bolj nadzorovani in manipulirani, tudi v svojih izbirah in motivih zanje. Zdi se, da smo se znašli v nerešljivem nasprotju med neznansko svobodo praznih izbir in vse večjim nadzorovanjem. Kako torej ravnati zaradi tega nasprotja. Najprej velja malo globlje pogledati v to nasprotje. Že malo bolj poglobljen uvid nam pokaže, da morda sploh ne gre za kako nasprotje, pač pa za dve strani iste stvarnosti. Namreč za dve strani iste temeljne plehkosti sodobnega življenja in kulture. Bogastvo izbir je po večini bogastvo znotraj potrošniško in medijsko propagiranih in s tem tudi nadzorovanih izbir. Tudi oblike nadzorovanja v glavnem skrbijo zato, da bi ljudje ostali znotraj predvidljivega potrošniškega vedenja. Zato iskanje izhoda iz nasprotja med izbirami in nadzorovanjem ni v tem, da skušamo izigrati mehanizme nadzora, ali v tem, da se umaknemo v svojo zasebnost ali v osamo. Treba je poiskati drugačen zorni kot gledanja na te probleme. Tu nam vsekakor lahko pomaga omrežje medosebnih povezav, s katerimi soustvarjamo in soosmišljamo svoj svet. Ta mreža je sicer lahko krhka, vendar daje smisel našemu življenju in početju. Še več, če se poglobimo v vsestransko povezanost in soodvisnost ljudi, morda lahko uvidimo, da je svoboda predvsem v sposobnosti, da prostovoljno prevzemamo svoj del odgovornosti za to omrežje soodvisnosti, čemur lahko rečemo tudi temeljna pozornost in sočutje do drugih ljudi (pa tudi drugih živih bitij, s katerimi si delimo ta planet). Takšen odnos do sveta nam bo hitro razkril iluzornost praznih obetov svobode in groženj z nesvobodo sodobne potrošniško in medijsko konstruirane družbe.
“Ne bodi preveč pravičen in ne delaj se pretirano modrega: zakaj bi se ugonabljal?” (Pridigar 7,16) Te besede dajo misiliti. Očitno je, da naj bi si po eni strani prizadevali za pravičnost in modrost, po drugi strani pa nas Salomon, ki je to napisal, opozarja, naj ne bomo preveč pravični še posebej, ko sodimo o drugih, predvsem pa se ne bahajmo s tem. Povedano drugače: Ne bodimo torej samopravični. To pomeni, naj ne postanemo ošabni, in to ne glede za katero našo lastnost, spoznanje ali dosežek gre. Pozvani smo razmišljati o sebi, se vprašati, zakaj se do drugih vedemo kot sodniki in zakaj se bahamo s svojim znanjem oziroma tem, kar vemo ali kar smo dosegli. Neizpodbitno dejstvo je namreč, da na zemlji ni človeka, ki bi delal samo dobro in nikoli ne bi naredil ničesar narobe. Vozniki avtomobilov se srečujemo s trenutki, ko nam zastane dih; nevarna prehitevanja in prehitra vožnja sta zagotovo primer tega. Prav tako pa tudi s trenutki, ki nas ujezijo: ko nam nekdo vzame prednost ali se s prehitevanjem kolone na avtocesti poskuša vrniti pred vse čakajoče in tako pridobiti nekaj metrov. Toda če smo iskreni, si moramo priznati, da tudi sami kdaj prekršimo kakšen prometni predpis, spregledamo kakšen avto ali s prehitevanjem poskušamo pridobiti nekaj sekund na naši poti do cilja kamor potujemo. V Pismu Rimljanom 12,3 piše: “Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal.” S temi besedami smo povabljeni, da se bolje spoznamo, da smo v določenih okoliščinah bolj zadržani in da drugim ne vsiljujemo svojih pogledov. Prav je, da smo v življenju načelni; a poučevanje drugih o tem kakšni bi morali biti, ohranimo za tiste res redke trenutke in posebne priložnosti, ko je to na mestu. Največkrat je vse, kar ljudje okrog nas potrebujejo od nas le malo ljubezni, usmiljenja in razumevanja. Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bomo danes hitri v hvaljenju in počasni v graji. Hitri v odpuščanju in počasni v sojenju, htiri v pomoči in počasni v zavračanju. Brzdajmo svoj temperament in svoj jezik, da bomo namesto besed, ki ranijo in povzročajo škodo, govorili tiste, ki zdravijo in prinašajo korist. Ne bodimo samopravični in ne delajmo se pretirano modre: ne škodimo sebi in drugim!
Advent je tisti čas v letu, ko izprežemo iz vsakdanjih obveznosti in svoj čas namenimo družini, prijateljem in sebi. Je čas, ko se iz zunanjega, pridobitnega sveta umaknemo v umirjeno vzdušje doma. Lahko se odklopimo, pamet spustimo »na pašo« in se poglobimo vase. Noge vržemo na fotelj in ne počnemo ničesar. Preprosto lenuharimo. Tudi to nam advent dopušča, dovoljuje. A zakaj bi za to, da ne počnemo ničesar, sploh potrebovali dovoljenje? Ali ni naš čas le naš čas in tako z njim lahko počnemo, kar nas je volja? Lahko ga investiramo v kaj koristnega ali smiselnega, lahko pa tudi ne. Lahko za določen vložek dobimo določen iztržek, lahko pa tudi ne. Lahko pa vložimo nič (vsaj v smislu surove ekonomske logike), pa dobimo ogromno. In ravno v tem je moč brezdelja oziroma, če povemo naravnost in mimo vseh ovinkov, lenobe. Poglejmo si le enega izmed najbolj znanih primerov. Za Sokrata, očeta filozofije, bi težko rekli, da si je vsakdanji kruh služil v potu težaškega dela. Vsaj ne v smislu danes vse prežemajoče ideologije dela. Sokrat ni bil vpet v dvanajsturni delavnik. V tem smislu ni investiral veliko svojega časa. Pa vendar se je ves čas poglabljal vase in si zastavljal moralna, politična, duhovna in druga eksistencialno pomembna vprašanja. Zanimala ga je resnica. In resnico je nenehno preverjal v pogovoru z drugimi. Sokrat je posedal in premišljeval, ter spet posedal in se o tem pogovarjal z drugimi. Kaj je to drugega kot podoba lenuha? Še ne tako dolgo nazaj so nekateri v zelo podobnih barvah slikali moderne Grke: posedajo, nič ne delajo in veliko govorijo. A Sokrat je s tem, da je počel nič, da je investiral nič, iztržil ogromno, ali natančneje, ogromno smo iztržili mi, ki danes živimo idejo Evrope. Sokrat z vprašanji ni spravljal v obup le sogovorcev, ampak je postavil temelje filozofije in tako določil kurz duhovnemu evropskemu razvoju za prihodnjih 2.500 let. Nemški pisatelj Heinrich Böll v eni svojih kratkih zgodb pripoveduje o turistu, ki brezdelnemu ribiču prigovarja, naj podjetneje porabi svoj čas. Saj mu bo to zagotovilo blaginjo, da bo lahko v miru in brez naprezanja preživel svojo starost. Ribič ga začudeno pogleda: zakaj bi se naprezal, da bi lahko šele čez toliko in toliko let sedel na obali in lenobno opazoval sončni zahod, če to lahko počne že zdaj. To bi bila zares neekonomična investicija časa. Sokrat se je držal točno tega načela, pa poglejte, kaj vse se je rodilo iz tega.
Življenje v Bogu je kot življenje oceana. Gladina se nenehno spreminja. Lahko je gladka, kot olje mirna površina, ki pa se zaradi različnih podnebnih dejavnosti hitro spremeni v večje ali manjše valove. Lahko pride celo cunami z rušilnimi posledicami v morju in na obali, ki uniči ali vsaj popolnoma spremeni življenje. Toda v globini ostaja ocean miren, naravna svetloba vanj ne prodre. Dnevna dogajanja na gladini ne vplivajo na ustaljen življenjski red organizmov, ki so se v teh izjemnih razmerah razvili v nenavadne oblike. Tak mir nam obljublja Jezus v svojih prilikah, ko vedno znova pravi, da nam daje mir, kakršnega svet ne more dati. Leta in leta sem razmišljala, o kakšnem miru govori Božja beseda. Saj vendar ne moreš ostati miren ob vsakdanjih obveznostih in dogodkih, ki se vrstijo minuto za minuto in zahtevajo nenehne odločitve. Povzročajo valove napetosti, skrbi in strahove, pogosto pa tudi valove veselja, zanosa in navdušenja. Nikakor pa ne more človek ostati miren ob veselih in še pogosteje tragičnih dogodkih v širšem družbenem okolju. Mir in počitek v Bogu ne pomeni imeti gladino svojega življenja ves čas mirno in gladko kot olje. Ta mir pomeni valove, ki razburkajo naše življenje, a ne prerastejo v velike, rušilne valove ali cunamije, ki uničijo naše odnose in duševno zdravje. Umirijo se v gotovosti globine Boga, v popolni veri, da vse pripomore k blaginji tistega, ki veruje. Je pa pomembno zaporedje bibličnih besed, ki obljubljajo zaupanje in mir v tem razburkanem svetu. Pavel pravi, da najdemo mir in počitek v Bogu, ne z Bogom. Biti v Bogu pomeni, da nam pomeni kisik v nas in nas obdaja z vseh strani vsak trenutek življenja. Z Bogom pa pomeni, da nam je Bog kot nahrbtnik, ki ga odložimo, kjer koli nam ustreza, in nanj celo pozabimo. To pa je nevarno. Lahko pridejo cunamiji.
V duhovnem življenju so pomembne drže, razpoloženja. Te drže nam omogočajo sprejemanje tistega toplega, lepega nadnaravnega, kar nam je namenjeno. Prva stvar je dialoškost, odprtost za pogovor, sprejemanje. Molitev je pogovor, je zavedanje in sprejemanje Božje navzočnosti, biti v območju nekoga, ki te ima rad. Brez zaupanja ne bo šlo. Do tistega, ki mu zaupamo, smo odprti in sprejemljivi. Bog od nas ne pričakuje, da bomo popolni ampak, da mu zaupamo, bolj ko mu zaupamo, več milosti prejemamo. Zaupanje, ki je osnovano na Božji ljubezni in usmiljenju. Ponižnost je naslednja drža, ki pritegne Božje darove. Ponižnost je v tem, da dam prostor drugemu, najprej s priznanjem svoje nepopolnosti nato s priznanjem svojih darov in meja dovolim, da se drugi ob meni počuti kot doma. Danes nihče več noče biti pokoren nikomur. Po moje gre za napačno interpretacijo pojma. Pokorščino smo iztrgali iz območja ljubezni, zato jo prevečkrat razumemo kot prisilo in kratenje svobode. Če imaš nekoga zares rad, ti ni težko reči prav imaš. Zato je poslušnost ali pokoršina tudi drža, ki je potrebna v duhovnem življenju. Še en pomemben pogoj za duhovno življenje je: da živmo sedanji trenutek. Preteklost je za nami – lahko jo samo izročimo Božjemu usmiljenju, prihodnost je neoprijemljiva, nedorečena in jo lahko predložimo Božji previdnosti. Samo ta trenutek nam je dan in v tem trenutku se nam lahko Bog daje. Bolj ko bomo v sedanjosti, bolj bomo stiku z resničnostjo, s seboj in presežnim. Da srce ohranjamo svobodno in prosto je pomembna nenavezanost. Potrebno je imete svoje načrte, se lotevati dela toda ne trmariti in škodljivo vztrajati pri svojem programu, gledanju in svoji modrosti. Lahko bi rekli storiti vse kar je v naši moči, potem pa izročiti, da kakšna stvar gre tudi drugače kot smo načrtovali mi in se pozneje izkaže kot dobra. Duhoven človek živi v miru. Najprej z Bogom, s samim seboj in z drugimi. Ohranjati v sebi notranji mir mi omogoča, da se dobro odločam, premislim in tudi modro ravnam. In zadnja drža, ki se mi zdi, da je sad duhovnega življenja, je hvaležnost. Hvaležnost je silno rodovitna zato, ker kaže na to, da smo dojeli, da nam je vse podarjeno in nam omogoča sprejemanje novih danosti. Hvaležen človek je lep človek, ker je odprt in v hvaležnosti sprejema to, kar mu življenje prinaša.
Epidemija zaradi bolezni covid-19 je prizadela vse in nam spremenila življenje. Avtor današnje Duhovne misli, katoliški duhovnik, dekan Gornjega Grada in župnik v Mozirju Sandi Koren, poskuša najti upanje in milost tudi v tem težkem času, še posebno za tiste, ki so izgubili svoje bližnje zaradi te bolezni.
Na današnjo nedeljo bi si lahko postavili vprašanje: Kaj imata skupnega sv. Miklavž, ki danes goduje, rdeči semafor, koronavirus in adventni čas? Verjetno iščete povezave in stične točke. Sam sem šel z drugega konca – začel sem pri pričakovanju. Ja, pričakovanje je tisti »pojem«, je tisto »stanje«, ki jim je skupno. Se spomnite svojih otroških let, svoje mladosti, ko ste pričakovali sv. Miklavža? Pričakovanje je bilo veliko več kot darilo, ki je bilo velikokrat skromno. Ampak pričakovanje! Misel o čakanju lahko nadaljujemo z rdečim semaforjem. Se vam je kdaj mudilo? In avto pred vami ustavi pri rumenem semaforju, potem sledi rdeči in vi strmite v semafor. In to tako, da bi ga verjetno hipnotizirali, če bi bilo to mogoče. In potem naprej: koronavirus. Utrujeni smo od čakanja, utrujeni od pričakovanja. Kdaj bo konec? Kdaj bo življenje zopet »normalno«? Kdaj bomo lahko zopet sedli in v miru popili kavico s sosedom, s prijatelji, z znanci. Vse to je eno čakanje, pričakovanje. Razmislek o čakanju, pričakovanju bi lahko razširili na celotno življenje, ki je konec vseh koncev eno samo čakanje. Kar naprej nekaj čakamo: da gremo v šolo, da šolo končamo, da se zaposlimo, da se poročimo, da ustvarimo družino, da dočakamo upokojitev, da dočakamo vnuke … Čakanje. V naših cerkvah bomo danes prižgali drugo adventno svečo. Beseda advent prihaja iz latinske besede in pomeni prihod, pričakovanje, čakanje. Pa smo zopet tam … Stara zaveza v Svetem pismu je čakanje Mesije. In advent je tisti neposredni čas – pričakovanje pred rojstvom Jezusa Kristusa. V današnjem evangeliju beremo o Janezu Krstniku, ki je »zadnji« v čakalnici pred prihodom Jezusa Kristusa. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« Tako težko pričakovani Jezus Kristus trka tudi na naša vrata. K sreči je tako prijazen in vljuden, da trka. Ni terorist, ni nasilnež – je Ljubezen, ki jo Bog pošilja v naše življenje. Z Njim sta »čakanje« in »pričakovanje« lažja.
»Zrelost je vse.« S temi besedami Lojze Kovačič končuje svoj avtobiografski roman Kristalni čas, ki velja za najboljši slovenski roman v zadnjih petindvajsetih letih. Bralca pušča razdvojenega, ker ne ve, ali pisatelj vidi svoja razmerja do štirih žensk, ki jih opisuje v romanu, kot dolgo, negotovo, z užitki in bolečino tlakovano tavanje, ki ga končno pripelje do zrelosti, ali pa je roman nekakšna iskrena samokritika, češ da bi ravnal drugače, kot je, če bi osebnostno dozorel. Bolj verjetna je tretja možnost: da Kovačič zrelosti sploh ni hotel opredeliti. Kot da je ves roman namenjen posrednemu dokazovanju, da se zrelost izmika vsaki splošno veljavni opredelitvi. Kajti človek je tako odprt sistem, da je vsak sistematičen opis zrelosti abstrakcija brez praktične vrednosti, uporabna kvečjemu za ideologe. Kovačič ni imel pri pisanju nobene vnaprejšnje ideje, ki bi jo želel v mehki literarni obliki vsiliti bralcem. Na vprašanje, zakaj piše, si je odgovoril: »Pišem, da bi odkril, kakšno bo nekaj, kar me žre in s čimer se bojujem, videti, ko bo napisano.« Gre za preprosto ugotovitev, da ima življenje skrivnosten potek, ki ga ni mogoče v celoti načrtovati, usmerjati ali nadzirati. Tako razumevanje zrelosti ni primerno za pedagoge, terapevte, duhovnike in druge usmerjevalce človeških usod. Vsi ti bi si morda želeli, da bi bil konec romana Zrelost je vse pravzaprav naslov novega romana, v katerem bi opisal bistvo zrelosti. Toda Kovačič tega ne stori, ker je svobodnjak, ki ne verjame, da bi bilo mogoče njega ali kogar koli drugega spraviti v okvire zrelostnih standardov, utemeljenih na tej ali oni doktrini. Toda zadrega, kaj je Kovačič hotel povedati z zadnjim stavkom, ostaja. Že to, da je izraz zrelost uporabil in z njim povzel vsebino svojega romana, priča, da je to storil z namenom. Zrelost je zanj morda to, da življenje, ki presega naše racionalne okvire, preprosto sprejmemo v njegovi skrivnostni usojenosti. Ni čudno, da mu je potem tuj vsak organiziran poseg v človeka od zunaj. Skoraj nagonsko se na daleč izogiba vsemu, kar diši po veri v revolucionarno izdelovanje ljudi in družbe. Čeprav Kovačič ne verjame, da bi lahko kdor koli radikalno spremenil to, kar mu je namenjeno, za vsem skupaj vendarle ne vidi slepe usode. V četrtem poglavju si zastavlja vprašanje: Kje je Bog? In potem niza čase in kraje, ko ga je začutil. In dodaja: »O Bogu ni treba govoriti nikoli. Zato, ker ga je že vsak zanikal na površju, v globini ga ni še nihče.«
Skorajda prepričan sem, da si vsak od nas talente predstavlja kot zlato in dragulje, torej kot nekaj svetlega in bleščečega in vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar je temu nasprotno. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno. Material je pa lahko … kakršen koli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moj odziv na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne? Tudi zaradi bremen zdajšnjega trenutka zdaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno. In da prihajajo pred moja vrata vse manj naključno, vse težje stvari z vse bolj tehtnim sporočilom. Te talente lahko zakopljemo, jih odmaknemo na stran, jih ignoriramo in jih preprosto prezremo. Ker pa prihajajo vedno znova, ne da bi jih kar koli od tega odvrnilo, se mi zdi, da je njihovo stalno trkanje na moja vrata poziv, naj z njimi sodelujem. Naj z njimi nekaj naredim. Naj jih uporabim za nekaj, kar me bo premaknilo. Če sem prav pošten, me te težke stvari pravzaprav hranijo, ohranjajo me pri življenju, ker sem živ, vse dokler se premikam. Ne razumem jih in niti malo mi niso všeč. Nisem tiste vrste pobožen kristjan, ki bi samo sklonil glavo in prikimal. Ne, jaz vpijem, pritožujem se, z vsemi štirimi se upiram. In med tem razmišljam o njih in o sebi. In o tem, kaj želijo od mene. Mislim, da takrat z njimi sodelujem, da me takrat začnejo spreminjati. Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme. Tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost.
Rada imam poezijo. En sam kratek hip in že si drugje – sredi nepreglednih prostranstev drugega časa in kraja. »Biti tam, kjer še ni bilo sveta,« je zapisal Rade Krstić, in to je poezija. Skozi magijo jezika prefiltrirana izkušnja posameznika v vsej njeni neponovljivosti. Zapisana, je poezija dana drugim v veselje, v premislek in za poglabljanje vedenja o tem, kako nezasegljiv je svet. Čas, ki ga živimo, zaznamujeta nepregledno množenje informacij na eni strani in naraščajoča potreba po gotovosti na drugi. Nečesa se moramo oprijeti v praznini, v kateri visimo, zato se oklepamo sami sebe. V svojih zmagah in preizkušnjah vidimo prototipe edinih mogočih življenj. Vsevednost brizga iz komentarjev k člankom, iz blogov in kolumn, v televizijskih oddajah, na pogovorih ob kavi. Uporabljamo osiromašen, enoznačen jezik, poln velelnikov. Naš svet je ves svet. Dvomi so, a so potlačeni pod prag zavesti, kjer jih pustimo tleti skupaj s sanjami in strahovi, in presenečeni smo, ko smo ponoči priče eroziji vsega, kar smo zgradili čez dan. A če je težko živeti z negotovostjo, ki je vtkana v tkivo sodobnega sveta, je še težje živeti brez nje. Biti oropan za nelagodje nestabilnosti, ki ga vzbuja življenje že s tem, ko z vsakim začetkom vselej prinese tudi konec, pomeni privoliti v zadušljivo iluzijo ponovljivosti. Poezija je način življenja na odprtem. V vsaki pesmi se zrcali konec naše in začetek povsem druge izkušnje, ki je samo slutljiva, a v resnici nikdar do konca zapopadljiva. Branje poezije je vaja v širjenju zavesti za vse, kar je neskončno večje od nas samih. Je lovljenje ravnotežja nad previsnim prepadom, pod katerim se razprostira morje, vse globlje in vse bolj nepregledno.
Tako imenovana »pot nespoznatnosti« (arab. »maslak al-tadžhil«) in »učena nevednost« (arab. »al-džahl al-haqiqi«) pomenita sestavni del islamske teološko-mistične tradicije. Znotraj islamske teologije veljajo predvsem »mutaziliti«, pripadniki islamske sholastike, za pomembne zagovornike spoznavne metode via negativa. Toda poleg omenjenih muslimanskih sholastikov, ki so negativno metodo uporabljali, predvsem nanašajoč se na Božje atribute, so nauk o »nespoznatnosti Božjega bistva« učili predvsem muslimanski mistiki. Če je sufizem, islamsko mistiko, po eni strani mogoče označiti kot »kraljevo pot« spoznanja Boga, pa po drugi strani obstajajo številni sufiji, ki možnost popolnega spoznanja Boga odločno in absolutno zanikajo. Po njihovem razumevanju človek kvečjemu lahko spozna resničnost Božjih atributov – ne pa resničnosti Boga samega. Abu Nasr Al-Saradž, avtor prvega sistematičnega priročnika o sufizmu, v tem kontekstu opozori, da se Bog kot Absolut človeku daje spoznati samo toliko, kolikor lahko človek prenese – torej nikoli v celoti in popolnoma. Božja absolutnost in popolnost ostajata človeku nedoumljivi. Asket in mistik Abu Talib Al-Makki v svojem obsežnem delu »Živež src« poudari, da je Bog vselej drugo od naših predstav in vednosti o Njem. »Spoznanje nespoznatnosti« postane tako najvišja modrost spoznavalca, intelektualna ponižnost pa njegova najpomembnejša vrlina. V tej luči je treba razumeti tudi to mistikovo ugotovitev: »Skrajna meja spoznanja resničnih spoznavalcev je njihova nezmožnost dokončnega spoznanja. Kajti kar na koncu dejansko spoznajo, je to, da Boga [v Njegovem bistvu] ni mogoče spoznati.« Še posebno zanimiva so v tem kontekstu osebna Božja razodetja, ki nam jih v svojem delu o mističnih postajališčih posreduje skrivnostni muslimanski mistik iz 10. stoletja, Abduldžabar Al-Niffari (»Knjiga mističnih postajališč in nagovorov«, Kud Logos 2020). Po njegovih besedah Bog o samem sebi razodeva tole: »Veličastvo ne pripada nikomur razen Meni in nihče ga ni vreden razen Mene. Jaz sem Veličastni, čigar bližina je za mistika nevzdržna in vztrajanje v mističnem zrenju nemogoče. Razodel sem vidno, a sem vidnejši od njega; njegova bližina Me ne doseže in njegov obstoj ne vodi k Meni. Skril sem nevidno, a sem še bolj skrit od njega; nobeno od njegovih znamenj ne kaže Name in nobena od njegovih poti ne pelje k Meni.« Absolutna presežnost in z njo povezana načelna nespoznatnost Boga se jasno izrazita tudi v tej sentenci, ki jo Al-Niffari pripiše Bogu: »Če bi razodel govorico veličastva, bi ta kot srp razcefrala razum in razpihala spoznanja, kot vihar razpiha pesek. In če bi glas veličastva spregovoril, bi potihnili glasovi vsake razlage in bi se pomeni vsakega znamenja vrnili v ničnost«. Po Al-Niffariju človek Božjega samorazodetja sploh ne bi mogel prenesti, kajti Bog mu je zaupal: »Ne razodenem se nobenemu očesu in nobenemu srcu, ne da bi ga pri tem izničil.« Glede možnosti dokončnega, popolnega in celostnega spoznanja Božje biti Bog mistiku vzame zadnje upanje: »Ne obstajajo niti vrata niti pot, ki bi vodila k Meni.« Tako torej Bog, ki je po Koránu sicer človeku »bližji od njegove vratne žile« (50:16), za mistika v svojem bistvu ostaja navsezadnje nedoumljiva in nespoznatna Skrivnost, h kateri se lahko le neskončno približuje.
Neveljaven email naslov