Iz medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke znašajo nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako je obraz človeka. Oh pogledu na otroke in matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanja na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo mi ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil družino. Mati in trije otroci so ostali sami, brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti za izobraževanje. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali, pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu propadanju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in šolanje. Izvedeli pa so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji) in se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali prebivališče in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne čustveno, ampak preprosto s hvaležnostjo do ljudi, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje: brez pomoči, ki je prišla s Petrom Opeko in združenjem AKAMASOA, bi skoraj zagotovo umrli na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in ji vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo leta 1995. Upanje, ki je zasijalo v življenju njene družine, poskuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje odstranjuje krivičnost iz življenja. Take ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje ob pomoči dobrih ljudi postajalo lepše.