»Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr 4,40) morda malček očitajoče, sicer pa začudeno sprašuje Gospod prestrašene učence, potem ko je pomiril vihar in so se domala utopili. Vsaj tako so mislili, da se bodo potopili. Vihrava preplašenost je tako zagospodovala v srcih učencev, nagon po telesnem preživetju je tako rekoč v prah poteptal njihovo slabotno vero in iz njihovega spomina izbrisal čudeže ter velika Božja dela, ki jih je Jezus že storil pred njihovimi očmi. Čeprav se človeku sredi težav in nadlog velikokrat zdi, da Boga ni ali da ga je Bog zapustil, pa nam vendar naša vera daje to gotovost, da Gospod ostaja z nami v vseh trenutkih, čeprav morda - v prispodobi rečeno - zadremlje sredi naših življenjskih viharčkov. Gospod je vladar tudi naših viharjev in naših preizkušenj, vprašanje je, ali se bomo zoper valove, ki se zaganjajo v naše življenje, borili sami in bomo brezglavo popuščali kaosu ali pa zaupali, verovali, če hočete, v Božjo pomoč in Božje varstvo, v Gospodovo brezpogojno navzočnost. Skrivnost notranjega duhovnega življenja je torej v vsakodnevnem izgubljanju, krčevitem oklepanju in reševanju samega sebe ter na drugi strani v vedno trdnejšem oklepanju Gospoda, da bi končno sami sebi dobesedno izgubili v Kristusu in s tem vse pridobili. Končajmo z besedami svetega Ciprijana iz prve polovice 3. stoletja, ki je v svojih Pismih takole zapisal: »Prosimo, Gospod, naj nam bo kmalu povrnjen mir in hitro naj nam bo dana pomoč v teh teminah in nevarnosti, naj se dopolnijo obljube, ki si jih oznanil svojim služabnikom: obnovitev Cerkve, zagotovitev večnega življenja, po dežju naj se razjasni, po temi naj zasveti luč, po viharju in nevihti naj nastopi prijazni mir.« Tega »prijaznega miru«, ki prihaja po veri v Kristusa, vam, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim tudi v današnji nedelji in v vaših življenjih. Cyprianus, Epistolae 7,8.