Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Talíta kum! Deklica, rečem ti, vstani!« Včeraj smo slišali, kako je s temi besedami Jezus obudil hčerko enega izmed predstojnikov shodnice. Ta je pred tem Jezusa na kolenih prosil, naj pride in ozdravi njegovo hčer, ki je umirala. Jezus je videl njegovo stisko, predvsem pa vero, s katero se je obrnil nanj. Med potjo proti hiši, kjer je ležala deklica, se je skozi množico ljudi prerinila žena, ki je že dvanajst let trpela zaradi krvavitve, in se dotaknila njegove obleke, misleč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu je bila ozdravljena svoje bolezni. Jezus je opazil, kaj se je zgodilo, in ženi pojasnil, da je ozdravitev sad njene vere. Ko je skupaj s predstojnikom shodnice želel nadaljevati svojo pot, so jima prišli naproti poslanci in sporočili tragično novico, da je deklica umrla. Še zadnji kanec upanja na srečen razplet se je razblinil. Ozračje sta napolnila jok in žalost. Rešitve ni več – smrt je zmagala. Nato pa je Jezus presekal to razpoloženje brezupa z besedami: »Ne boj se, samo veruj!« Predstojnik shodnice se je oprijel teh besed in zaupal Jezusu, čeprav mu je razum govoril, da to ni mogoče. Popeljal ga je v svojo hišo, do postelje, kjer je ležala deklica. Jezus jo je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum! Deklica, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila. Smrt se je umaknila življenju.
Ta dva prizora nam pokažeta, kako velika je Jezusova skrb in pozornost do človeka v stiski. Jezusov zgled nam kaže, da Bog ni oddaljen, ni nekdo, ki bi svet samo od daleč opazoval in mu ne bi bilo mar za to, kar se na njem dogaja. Ravno nasprotno. Jezus je prišel na svet, da bi srečal človeka tam, kjer je, v njegovem vsakdanu, ki je pogosto poln preizkušenj in tudi trpljenja. Bog stopa k nam in nas vabi, kot v današnjem evangeliju, da bi mu zaupali in hodili za njim. Do nas prihaja tudi prek številnih ljudi, ki so življenje posvetili prav službi Bogu in ljudem. Tudi sam sem predvčerajšnjim postal duhovnik z namenom, da svoje življenje darujem Bogu in mu služim prek ljudi, h katerim bom poslan. Včeraj sem v svoji domači župniji pel novo mašo in pri tem me preveva želja, da bi po Jezusovem zgledu tudi sam prinašal ljudem upanje v preizkušnjah ter skupaj z njimi hodil po poti vere in zaupanja v Boga. V Boga, ki nam želi biti blizu in nas rešuje, če le zaupamo vanj. Želim vam polno življenje in vero, da to skupaj z Jezusom lahko delimo drugim.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Talíta kum! Deklica, rečem ti, vstani!« Včeraj smo slišali, kako je s temi besedami Jezus obudil hčerko enega izmed predstojnikov shodnice. Ta je pred tem Jezusa na kolenih prosil, naj pride in ozdravi njegovo hčer, ki je umirala. Jezus je videl njegovo stisko, predvsem pa vero, s katero se je obrnil nanj. Med potjo proti hiši, kjer je ležala deklica, se je skozi množico ljudi prerinila žena, ki je že dvanajst let trpela zaradi krvavitve, in se dotaknila njegove obleke, misleč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu je bila ozdravljena svoje bolezni. Jezus je opazil, kaj se je zgodilo, in ženi pojasnil, da je ozdravitev sad njene vere. Ko je skupaj s predstojnikom shodnice želel nadaljevati svojo pot, so jima prišli naproti poslanci in sporočili tragično novico, da je deklica umrla. Še zadnji kanec upanja na srečen razplet se je razblinil. Ozračje sta napolnila jok in žalost. Rešitve ni več – smrt je zmagala. Nato pa je Jezus presekal to razpoloženje brezupa z besedami: »Ne boj se, samo veruj!« Predstojnik shodnice se je oprijel teh besed in zaupal Jezusu, čeprav mu je razum govoril, da to ni mogoče. Popeljal ga je v svojo hišo, do postelje, kjer je ležala deklica. Jezus jo je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum! Deklica, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila. Smrt se je umaknila življenju.
Ta dva prizora nam pokažeta, kako velika je Jezusova skrb in pozornost do človeka v stiski. Jezusov zgled nam kaže, da Bog ni oddaljen, ni nekdo, ki bi svet samo od daleč opazoval in mu ne bi bilo mar za to, kar se na njem dogaja. Ravno nasprotno. Jezus je prišel na svet, da bi srečal človeka tam, kjer je, v njegovem vsakdanu, ki je pogosto poln preizkušenj in tudi trpljenja. Bog stopa k nam in nas vabi, kot v današnjem evangeliju, da bi mu zaupali in hodili za njim. Do nas prihaja tudi prek številnih ljudi, ki so življenje posvetili prav službi Bogu in ljudem. Tudi sam sem predvčerajšnjim postal duhovnik z namenom, da svoje življenje darujem Bogu in mu služim prek ljudi, h katerim bom poslan. Včeraj sem v svoji domači župniji pel novo mašo in pri tem me preveva želja, da bi po Jezusovem zgledu tudi sam prinašal ljudem upanje v preizkušnjah ter skupaj z njimi hodil po poti vere in zaupanja v Boga. V Boga, ki nam želi biti blizu in nas rešuje, če le zaupamo vanj. Želim vam polno življenje in vero, da to skupaj z Jezusom lahko delimo drugim.
Ne dolgo tega mi je neki petletnik ves navdušen razlagal, da ko bo velik, da bo gasilec in zdravnik in še duhovnik obenem. Kar velik zalogaj, ni kaj. Utemeljitev izbire teh treh poklicev pa je bila, da bi rad pomagal ljudem. Izjemno. Kaj pa ste vi želeli postati, ko ste bili majhni? Kakšne so bile vaše sanje in pričakovanja? Postati astronavt, pilot, gasilec, policist ali vitez? Postati balerina, pevka ali princesa? Verjetno imamo vsi izkušnjo, kako prikupno in prisrčno je, ko nam kaka deklica ali deček z žarom v očeh pripoveduje o svojem poklicu. Hkrati pa se še kako zavedamo, kakšne so resnične možnosti, predvsem pa, kolikokrat si bo morda v življenju še premislil. In nenazadnje – koliko bo slednjič na izbiro poklica vplival finančni ali celo karierni vidik. Postati nekaj, uveljaviti se, biti nekdo, biti pomemben! Z nečim podobnim sta se morala srečati dva Jezusova apostola, rodna brata Jakob in Janez. Od malega sta že v čolnu z očetom Zebedejem lovila ribe. Potem pa se zgodi, da ju med sprehodom po obali galilejskega jezera nagovori in navduši Jezus iz Nazareta. Pustita očeta, čoln in dobičkonosne mreže ter začneta slediti Jezusovemu veselemu oznanilu, katerega končni cilj je nebeško kraljestvo. Dva navdušena mladeniča, ki kmalu pričneta navduševati tudi druge. Vse lepo in prav, dokler se to navdušenje v določeni točki ne prelevi v karierizem in prosita Jezusa, če jima lahko, glede na svoje zveze priskrbi, da bi v nebeškem kraljestvu sedela na njegovi levici in desnici, kar bi pomenilo, da bi bila praktično njegova sovladarja. Seveda to vzbudi jezo in zavist pri ostalih apostolih, medtem ko Jezus vse postavi pod hladen tuš. Bistvo poklica, ki ga živim ni v karierizmu, v moči, v oblasti, v zaslužku, v gospodovanju in vladanju, ampak v služenju. Pri tem postavi za zgled samega sebe. On ni prišel na svet zato, da bi mu stregli, ampak da bi on, ki je Bog, stregel. Še več: da bi dal, da bi podaril svoje življenje za druge. Skušnjavi, da bi bili oblastni, da bi gospodovali in imeli moč, ne zapadamo samo v poklicnem smislu, ampak vse prevečkrat tudi v osebnih odnosih, še posebej v družinskih in sorodstvenih. Sem torej kot mož ali žena, kot oče ali mati, kot učiteljica, župnik ali direktor, tisti, ki gospoduje ali tisti, ki v svojem stanu in v svojem poklicu služim, strežem drugim. To ne pomen, da bi se nekdo odpovedal odgovornostim, ki pritičejo stanu ali poklicu, prav gotovo pa nas Jezus spodbuja in vabi, da se odpovemo gospodovalnosti in sprejmemo svoj stan in poklic kot način služenja drugim. V tem je pot pristne in podarjajoče se ljubezni. Vse ostalo je le hlastanje po moči in oblasti, kar slednjič vodi v osamljenost.
Veliki rimski enciklopedist Plinij Starejši iz 1. stoletja po Kr. je v svojem Naravoslovju spregovoril o grškem slikarstvu. Na najvišje mesto med vsemi je postavil slikarja Apela. Čeprav je Plinij sam veljal za izjemno marljivega, saj je danes povsem nepredstavljivo, da je uspel v svojem delu zbrati vso dotedanje vedenje o svetu, je o znamenitem grškem slikarju dejal, da je imel ustaljeno navado, da je vsak dan, ne glede na to, kako zaposlen je bil, zarisal vsaj eno črto. Iz tega se je kasneje izoblikoval pregovor: »Nulla dies sine linea.« – »Niti dneva brez poteze s čopičem.« Sporočilo te misli ali kar zapovedi je, da mora človek, ne glede na to, kako nadarjen je, vztrajno in vestno, vsak dan in brez predaha, uriti svoje veščine, če hoče, da jih bo razvil do vrhunskosti in v vrhunskem stanju tudi ohranil. To ne velja le za slikarsko obrt, ampak enako tudi za literarne ustvarjalce ali znanstvene raziskovalce. Pravzaprav velja to za slehernega človeka, če želi ohraniti svojo osebno držo, ambicije in to, kar ga zanima. Če hočemo ohraniti moč vere, moramo prebirati Sveto pismo, četudi zaradi opravil vsakdana, en sam stavek na dan. Če hočemo ohraniti moč znanja, ga moramo vsak dan krepiti z novimi in novimi spoznanji in odkritji. Če hočemo ohraniti moč ljubezni, ne moremo ljubiti tu in tam ali enkrat letno, ampak dan za dnem razdajati svojo ljubezen. Ali, kot pravi grški modrec Biant iz Priene: »Z delom si boš pridobil trajni spomin, z izbiro pravega trenutka previdnost, z načinom življenja plemenitost, z naporom vztrajnost, s strahom pobožnost, z bogastvom prijateljstvo, z besedo zaupanje, z molkom dostojanstvo, z razmislekom pravičnost, s pogumom hrabrost, z dejavnostjo moč, z ugledom oblast.«
Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse moje odvisnosti…? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice preležane na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb, in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam – preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine – pol urice, ki jo kot rečeno preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda zgleda, da lenarim… da spim… v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), ne čudnem prehodu med zavedanjem in snom… premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog… včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnihkoli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije… Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil! Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi »kofetarji« moj jutranji »neskafe« gledajo zviška, tisti najbolj zagriženi pa mu niti nočejo podeliti status »kave«, mi – kadar si ga ne utegnem privoščiti – v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru »prešpricam« tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva dalje nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote… Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že , da odnesem smeti ali pomijem posodo… se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan… in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo… Morda… A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje… Hmm… A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga
Saj ste tudi vi že slišali mnenje, da so ženske v Cerkvi zapostavljene in da nimajo takega mesta, kakor bi jim pripadalo. Ali to velja tudi za Sv. pismo in zlasti evangelije? V sveti knjigi so ženske vedno navzoče in velikokrat odigrajo pozitivnejšo vlogo kot moški. Dovolj je pomisliti samo na Jezusovo trpljenje, ko so ga spremljale žene in sočustvovale z njim, medtem ko so se moški razbežali. Tudi pod križem so, razen zvestega učenca Janeza, vztrajale samo žene. Med štirimi evangeliji ima posebno mesto evangelij po sv. Luku. Sv. Luka, ki danes goduje, je avtor evangelija, ki se nekoliko razlikuje od drugih. V njem nam je zapustil nekaj prilik in odlomkov, ki izrecno poudarjajo Božje usmiljenje. Ta evangelist najbolj natančno opisuje Jezusovo rojstvo in vlogo Jezusove matere Marije, medtem ko evangelist Matej opiše vlogo krušnega očeta sv. Jožefa, torej moško razsežnost. Podobno velja za rodovnika Jezusa Kristusa. Vsak od evangelistov ga opiše po svoji liniji: Matej po moški, Luka po ženski. Odveč je poudariti, da je v tistem času slednje pomenilo revolucionarno novost, saj po judovski tradiciji ženska v javnosti ni veljala nič. Zaslužni papež Benedikt XVI. je kot dober teolog napisal tudi knjigo Jezus iz Nazareta. V njej navaja mnenja dobrih svetopisemskih strokovnjakov, da se je sv. Luka v Janezovi hiši srečal z Jezusovo materjo Marijo in mu je ona opisala dogodke iz Jezusovega otroštva. To je razlog, da Luka najnatančnejše opiše dogodke iz Jezusovega otroštva. Najbrž pa je Marija kot žena dodala še eno razsežnost njegovemu evangeliju – usmiljenje. Vemo, da so običajno matere bolj usmiljene, razumevajoče in sočutne kot očetje. Tako ima samo Lukov evangelij priliki o izgubljenem sinu in o usmiljenem Samarijanu, ki spadata v bisere svetovne književnosti, a tudi odstirata podobo neskončno usmiljenega Boga. Tako lahko rečemo, da je Lukov evangelij nekako ženski evangelij in zato evangelij božjega usmiljenja. Vzhodna tradicija pravi, da je bil Luka po poklicu zdravnik in v prostem času slikar in naj bi narisal ikono Matere Božje. Predvsem pa nam je v svojem evangeliju naslikal podobo Boga kot dobrega, usmiljenega in sočutnega Očeta. Tudi pod ženskim navdihom Jezusove matere Marije. Zato lahko zatrdimo, da imamo tudi ženski evangelij, ki odstira najlepše Božje lastnosti.
Pogled na koledar, mislim na tistega z imeni svetnikov, nas danes popelje v Antiohijo in v prvo ter na začetek drugega stoletja po Kristusu, k svetemu Ignaciju. Bil je voditelj krščanske skupnosti v prestolnici Sirije, kmalu za apostolom Petrom, le da ni bil judovskih korenin, ampak se je v krščanstvo spreobrnil iz poganstva. To, kar je napisal mimogrede – resnično mimogrede, ko je bil na poti iz Sirije proti Rimu – to se je neprestano prebiralo in prepisovalo, potem pa ponatiskovalo in prevajalo. Vse do danes. Očitno njegovi zapisi niso bili samo za enkratno uporabo. Najdemo jih v zbirki Spisi apostolskih očetov in v debeli knjigi Zgodnjekrščanski spisi. Sedem pisem je napisal na poti, ki ni bila čisto navadna. Bil je namreč aretiran kot kristjan in so ga z drugimi ujetniki peljali v Rim v mučeniško smrt na igrah, morda ravno v novozgrajenem Koloseju. S čim nas torej ta mož izpred dveh tisočletij še danes nagovarja? Najprej je tu njegova skrb za edinost. To, kar pove o edinosti v Cerkvi, velja za edinost tudi v družbi, v družini, v soseščini. Pogosto je ogrožena in zato potrebuje nenehnih spodbud in vabil. Ko je na svoji poti srečeval krščanske skupnosti in so k njemu prihajali tudi iz drugih mest, jih je vselej občudoval in pohvalil, če je zasledil znamenja edinosti; kolikor pa je opazil silnic, ki so vodile v razdor, je nanje brž opozoril, vendar vedno z močnim poudarjanjem že obstoječih prvin edinosti. Druga njegova velika misel pa je njegovo darovanje življenja. Čeprav bi ga verjetno rimski kristjani lahko kako rešili pred smrtjo, ki ga je čakala najbrž pod zobmi divjih živali (obsojen je bil namreč ad bestias, kar je pomenilo golorok spopad, če se temu lahko tako reče, z divjimi zvermi), čeprav bi ga morda lahko rešili, jih prosi, naj tega ne storijo, pač pa naj mu pustijo, da umre kot pričevalec za svojo vero v Kristusa. Tako se bo pokazal, da je res učenec svojega križanega Boga, ko se mu bo priličil tudi v trpljenju. »Božja pšenica sem,« piše, »Naj me zobje zveri zmeljejo, da postanem čist kruh za Gospoda.« S temi besedami nekako nadaljuje daritev maše, kjer je imel v rokah kruh, ki je postajal telo križanega Kristusa. Zdaj se bo daroval tudi on kot mučenec. To nikakor ne pomeni, da bi tedaj ali pa dandanes kogarkoli vabil, spodbujal in silil k mučeništvu. Uči le, kako je treba znati sprejeti celo trpljenje in samodarovanje, kadar z njim lahko človek pokaže svojo ljubezen do Boga in ljudi. Vedel je namreč, da bo s tem utrdil vero pri mnogih in še večim pomagal priti do nje. Po besedah njegovega malo mlajšega sodobnika Tertulijana je namreč kri mučencev seme kristjanov. Sporočilo, ki ga danes lahko razberemo iz njegovega darovanja življenja je prej v tem, da ne živi v polnosti tisti, ki ima le sebe v svojem središču, ki le zase kopiči stvari in misli, materialne in duhovne dobrine, ampak tisti, ki svoje življenje razdaja vse naokrog in ga nekako žrtvuje za druge dan za dnem in uro za uro. Čeprav je videti, kakor da preliva kri za druge, pa vendar seje dobroto in ljubezen, ki rodita svoje sadove. Je potem res kaj nenavadnega, da te Ignacijeve misli odmevajo še danes in še danes prinašajo sadove?
Ko današnje razmišljanje ni in ni hotelo steči po tipkovnici na prazen list računalniškega ekrana, sem se zazrla skozi okno študijske čitalnice, ki je obrnjeno proti zahodu. Pogled na sosednjo stavbo zastira divji kostanj. Njegovo cvetenje sem zamudila, zaradi zaprtega okna pa nisem mogla prisluhniti šumenju listja, ki ga je prinesel veter. Skupaj z listi so poplesavale tudi zelene ježice. Bodičasta lupina okrog ploda se bo razprla, ko bo plod dovolj zrel. Takrat bodo največ dela imeli smetarji. Ko sem se približala oknu in ga odprla, sem opazila, da nekaj ježic leži pod krošnjo drevesa, a ne zato, ker bi bile že zrele. Odpihnil jih je veter, še preden sta se njihova rast in zorenje končali, meni pa je veter na obraz prinesel svežino novega dne. Ne samo kostanjeve ježice, tudi nas veter maje in obrača. Za razliko od kostanjevega drevesa se lahko z malo truda premaknemo z mesta, kjer stojimo, in ujamemo veter v naša jadra. In začnemo krmariti lastno življenje. Brez prave moči vetra ne bomo izpluli iz pristana, kakor tudi ne, če ne bomo jader napeli. Še prej pa moramo dvigniti življenjsko sidro in odvezati močno vrv, ki nas zadržuje v na videz varnem privezu. V primerjavi z vodnimi ladjami, ki jih po brodolomu največkrat odpeljejo v razrez, je lupina ladje življenja veliko bolj trpežna in odporna, a ne nezlomljiva. Nezlomljivi smo samo toliko časa, dokler v naša jadra piha prijeten in osvežujoč veter ter dokler usmerjamo krmilo v pravo smer. Na življenjski plovbi se ne bomo mogli izogniti ostrim skalam, verjetno bomo tudi nasedli in stopili na bodečo ježico. V naša življenjska jadra se ne ujame samo šumenje listja, ki ga nosi veter, niti veter z jader ne odpihne samo plev. Poleg vseh vetrov, ki pihajo z vseh štirih strani neba, poznamo še hinavski veter, le da tega povzročamo ljudje. Ta se mi zdi veliko bolj nevaren od severnega vetra ali močne burje. Zmesti zna življenjsko iglo, s katero uravnavamo plovbo našega življenja. In kaj storiti, ko bomo v jadra ujeli hinavski veter? Ker na magnetno iglo kompasa, nepogrešljivega pripomočka vseh krmarjev, vplivajo odkloni in vplivi zunanjih magnetnih polj, kompas potrebuje popravek. Tako kot ga potrebujemo ljudje. Ko bomo spoznali, da nam kompas življenja ne kaže več prave smeri, moramo popravek narediti sami: spremeniti moramo smer plovbe in položaj. Ne bojte se, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, svoje plovbe. »Poglejte ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja.« (prim. Jak 3,4–5) Le nečesa ne smete pozabiti. Za čim varnejšo plovbo življenja morate vedeti, kam, kako, od kod in kdaj pihajo vetrovi na vaših poteh.
Osebnost in duhovni lik Terezije Avilske, španske karmeličanske redovnice iz 16. stoletja in prve cerkvene učiteljice, nam je vir navdiha tudi danes. Ne samo v duhovnem življenju, ampak tudi kar zadeva ženske in njihovo vlogo v družbi. Seveda pa ne moremo reči, da je sv. Terezija feministka, čeprav jo v svoji vplivni knjigi Drugi spol omenja tudi francoska teoretičarka Simone de Beauvoir. Kakšno je pravzaprav Terezijino sporočilo o ženski? Najprej se moramo zavedati, da je Terezija živela v izrazito patriarhalni družbi, ki ženskam še zdaleč ni bila naklonjena. Vse javne funkcije v kulturnem in verskem življenju so bile pridržane moškim. Vloga ženske je bila omejena na rojevanje in vzgojo otrok, skratka na skrb za dom. Ženska je lahko opravljala samo vsakdanja dela: pranje perila, šivanje, peka kruha, prodaja sadja in zelenjave itn. Ženske niso smele ne študirati ne poučevati. Terezija se verjetno ni v celoti zavedala, kako zelo je bila tedanja družbena miselnost nenaklonjena ženski. Toda ko je s skupino enako mislečih žensk začela s prenovo karmeličanskega reda, je v marsičem ubrala nove poti glede njihovega položaja. Že kot otrok se je Terezija naučila brati in pisati, kar je povsem spremenilo njen družbeni status. Začela je pisati o duhovnih stvareh, ker je hotela razumeti, kaj se ji dogaja v molitvi. Danes bi rekli, da je skušala analizirati dogajanje v svoji nótranjosti. Hotela je spoznati, kdo je ona sama in kdo je Bog, v katerega veruje. Terezijina spoznanja so bila tudi njenim sosestram redovnicam v pomoč na njihovi duhovni poti. Z branjem in pisanjem pa so dosegle zavidljiv kulturni nivo. Ko je Terezija leta 1562 ustanovila samostan sv. Jožefa v Avili, je sprejemala samo dekleta, ki so znala brati in pisati. Toda ko je na samostanska vrata potrkala Ana sv. Bartolomeja, ki je bila nepismena, jo je kljub temu sprejela. Sama jo je naučila brati in pisati. Pozneje je Ani večkrat narekovala svoja pisma. Samostanska knjižnica je nastala iz Terezijine osebne zbirke knjig. Terezija je bila velika ljubiteljica knjig, poezije, gledaliških uprizoritev v času razvedrila, vseskozi je bila v stiku z najpomembnejšimi učenjaki tedanjega časa. Njene sosestre so po Terezijini smrti postale vzor duhovnega življenja, glasnice kulture in izobraževanja. Povod za to »duhovno in kulturno revolucijo«, ki se je začela s sv. Terezijo Avilsko, pa ni bil v nasprotovanju ali protéstu proti tedanji patriarhalni družbi, temveč v njeni potrebi po spoznavanju sebe in odkrivanju smisla lastnega bivanja. V tem nam je lahko zgled tudi danes.
»Oči, kdaj bom lahko šel ven?« »Ko boš naredil vso domačo nalogo!« »Mami, vsi v razredu že imajo pametni telefon. Kdaj ga bom pa jaz dobila?« »Kupili ti ga bomo, če boš imela na koncu šolskega leta dobre ocene in boš pridna v glasbeni šoli!« Takšni in tem podobni dialogi so nam verjetno vsem dobro poznani. Najsibo iz časa vzgoje, ki smo je bili deležni v domači družini, ali pa so čisto aktualni, ker vsa s tovrstnimi vprašanji sooča vaš otrok ali vnuk. Vsekakor smo se vsi dobro naučili, da če hočeš nekaj doseči, se moraš za to tudi potruditi. Dobro stvar si je pač treba zaslužiti. To še danes vsi dobro vemo – nič ni zastonj! Seveda nas tak način pogojevanja v vzgoji, ki je sam na sebi sicer dober, lahko slednjič privede do tega, da mislimo, da si moramo vse zaslužiti. Ko zaznamo in zmoremo zaslužiti, pa menimo, da si pač lahko vse, ali pa vsaj marsikaj kupimo. Drži. A ne v primeru ljubezni. Ljubezni si ne moremo prislužiti niti je ne moremo kupiti. Izjemo dopušča pregovor: »Če želite, da vas nekdo ljubi večno, kupite psa.« Na človeški ravni pa to preprosto ne gre, ker je pristna ljubezen svobodna in si je torej ne morem zaslužiti. Z enakim problemom se seveda srečamo, ko gre za odnos z Bogom. Simptomatični primerek s tega področja prinaša evangelij današnje nedelje. Gre namreč za nekega človeka, ki Jezusa sprašuje, kaj naj stori, da bo deležen večnega življenja. Ta človek je vzorna oseba, moralen in kreposten. Že od svoje mladosti naprej izpolnjuje vse božje zapovedi. Kaj naj torej še naredi, da si bo vendarle zaslužil nebesa? In prav v tu je srčika problema. Ta človek si namreč želi s svojo pridnostjo, s svojo prizadevnostjo, s svojo moralnostjo zaslužiti nebesa. Ali lahko še kaj naredim, da bo Bog srečen in zadovoljen z mano in me bo vendarle pripravljen vzeti v nebesa? Kolikokrat tudi mi razmišljamo v teh kategorijah? Kolikokrat zapademo v to, trgovsko logiko, ko mislimo, da si moramo zaslužiti nebesa? Ali pa, da moramo biti pridni in izpolnjevati zapovedi, da nas bo Bog imel rad. Kako težko namreč sprejmemo resnico, ki je popolnoma nasprotna od takšnega razmišljanja. Bog nas ljubi. Bog me ima rad – zastonj. Ni mi treba biti priden, moralen, kreposten in izpolnjevati zapovedi, da bi si zaslužil njegovo ljubezen. Bog me ima rad. Šele, ko se resnično zavem tega, je prav to dejstvo, da me ima Bog res rad, razlog za to, da si želim živeti pošteno, pravično, iskreno, pač na način, kot me k temu spodbujajo božje zapovedi. Prizadevam si biti dober, ne zato, da bi si zaslužil božjo ljubezen ali nebesa, ampak zato, ker sem ljubljen.
Spoštovani, soočil sem se s cerkvenim dostojanstvenikom, ki mi je glede perečega vprašanja zla v svetu razburjen zažugal in me prezirljivo ošvrknil, da kot teolog spodkopavam ustoličenega Boga. Vztrajal je, da moj govor ni prikladen, jaz pa, da je zlo resnično, saj moramo z golimi rokami puliti zaplate, polne trnja in osata. Ugledni gospod očitno ne vé, da edino krščanstvo dopušča kritiko na račun Boga, ker razuma ne izključuje, ampak uči, da je razum prijatelj vere. Zato je edino krščanstvo razvilo znotraj teologije prav apologetiko, védo, ki krščanstvo pojasnjuje in brani, kar je dokaz, da je v krščanstvu napad na Boga sprejemljiv. V ostalih religijah je prerekanje z Bogom nespodobno, nedopustno in grešno. Krščanski Bog se ni zavaroval z veseloigro, niti s strahovlado samodržca, pred katerim moramo klečeplaziti ter mu na slepo verjeti. Pred nasprotniki in tekmeci ni ogrožen, saj ga ne more nihče pritisniti ob zid. Kdor je moder, ne naklepa zmagati, zato ni nikoli poražen in nikoli ne izgubi, ampak je že zmagovalec. Bogu lahko postavljamo kakršnakoli vprašanja. Ni užaljen in se nam ne maščuje. Ne moremo ga razdražiti, se mu zameriti ali pa mu odvzeti čast. Svobodno se lahko izkašljamo, da nas vprašanje zla muči. Jezusov Bog ni sterilno nedotakljiv, ampak radikalno drugačen od krhkih človeških konstruktov religijskih Bogov, ki so privlačni in mikavni, a niso zadostni. Ameriški pisatelj Jack Kent (1920-1985) je napisal preprosto zgodbo za otroke z naslovom Zmaji ne obstajajo (There’s No Such Things as a Dragon), ki je lahko tudi zgodba za odrasle. Govori o mami, ki je dečka Billyja na vse kriplje prepričevala, da zmaji ne obstajajo. Dokler so odrasli pri tem vztrajali, je zmaj nenehno rasel, napolnil vso hišo in zavzemal ozemlja tudi zunaj nje. Ko je imel Billy dovolj sprenevedanja odraslih, ki so v resni zadevi videli le pravljično bitje, je zavpil: »Mami, to je vendar zmaj!« V istem trenutku se je začel zmaj krčiti … Sprašujem, zakaj se odrasli pretvarjamo ter si ne upamo zla imenovati in svojih zablod priznati, predvsem etičnih in ekoloških? Zakaj ohranjamo navidezni pravljični mir in zlo spretno pritajujemo pod preprogo diplomacije? Slej ko prej nam zadeve uidejo iz rok, dolg zmajev politikantski rep pa pokuka iz črne omare demagogije. Ne sprašujem, kdo bo rekel bobu bob, ampak kdo bo rekel zmaju zmaj?
Kaj nam pride na misel ob besedi laž? Izrek, da ima laž kratke noge? Mogoče izštevanka: »Lažeš, kradeš, bolhe ješ, v šolo prideš, nič ne veš.«? Ali pa Ostržkov rastoči nos? Laž, skratka, razumemo kot nekaj moralno nesprejemljivega in spornega. Pa je laž res zgolj in samo to? Brez laži, recimo, ne bi bilo znamenitega starogrškega silogizma, ki se glasi: »Krečan pravi: ‘Vsi Krečani lažejo.’« Poglejmo. Če so vsi Krečani lažnivci, potem se laže tudi Krečan, ki nam to zatrjuje. Torej je njegova izjava, da vsi Krečani lažejo, pravzaprav laž. Njegova izjava požira svoj lastni rep. Ali govori resnico in se laže. Ali pa se laže in s tem zatrjuje resnico. Trdno gledišče znotraj te zanke resnice in laži, se nam vedno znova zmakne spod nog. A nekaj zagotovo drži: laž je daleč od tega, da bi bila zgolj enoplastna in enoznačna. V redu, boste rekli, ampak to je logika. Morala je nekaj čisto drugega. Pa se vrnimo k morali. In to k logično domišljenemu moralnemu sistemu nemškega filozofa Immanuela Kanta. Kant nas postavi v moralni precep. Če živimo v skladu z notranjim moralnim zakonom, ki je naša najvišja zapoved, potem, med drugim, ne lažemo. Nikdar in nikjer. Saj bi to pomenilo, da ne delujemo kot dobri posameznik. Zdaj pa si predstavljajmo, da se pri nas skriva prijatelj, ki je zagrešil zločin. Na vrata potrka policija. In smo v moralnem precepu: bomo prijatelja predali in delovali dobro, v skladu z moralnim zakonom, ali ga bomo obvarovali in se zlagali, delovali ne-moralno. Tu še lahko na tehtnico postavimo težo zločina na eni in težo našega prijateljstva na drugi strani. Kaj pa v naslednjem primeru? Na vrata potrkajo plačani morilci, da bi prijatelja odpeljali in mu po principu zob za zob sodili sami. Bomo prijatelja obvarovali ali ga bomo predali morilcem. Se bomo zlagali in delovali ne-moralno ali bomo delovali moralno skladno in prijatelja izdali. Seveda že beseda »izdali« pove, kako bomo ravnali. Rekli bomo, da prijatelja nismo videli že več tednov. Namerno bomo kršili moralni zakon, ki nam veleva, naj ne lažemo. In ob tem ne bomo imeli slabe vesti. Nos se nam ne bo podaljšal niti za milimeter. Laž je namreč v tem primeru dojeta kot nekaj dobrega, moralnega in … nujnega. Nič spornega ni na njej. Kajti to, kdaj je laž moralno sprejemljiva, kdaj laž pravzaprav ni laž, je odvisno od določenega konteksta, ko laž izrečemo, in ne od laži same.
Vsak od nas pozna zadrego, ko moramo najti primerno darilo za nekoga, ki ima rojstni dan. Če nam je ta človek blizu, nam je laže izbirati, ker vemo, s čim mu bomo napravili veselje. Teže je seveda pri tistih, ki jih ne poznamo tako dobro. Včasih v takšni nemoči kupujemo tudi kakšne neumnosti. Samo, da bo darilo. Navadno so darila materialna, kakšen predmet, včasih pa je kdo pri tem tudi bolj iznajdljiv, na primer nekajdnevno bivanje v toplicah, vožnja z balonom ali kaj podobnega. Pa tudi to je nekaj, kar je povezano z denarjem. So pa tudi darila, ki jih ne moreš kupiti z denarjem in so še prav posebno dragocena. O takšnem darilu mi je pripovedovala kolegica. Pred leti, ko je eden od sinov imel deveti rojstni dan, mu je dala prav posebno darilo: obljubila mu je, da ne bo več kadila. To obljubo je potem tudi zelo resno izpolnila in od takrat ne kadi več. Zdaj je to že kar precej dolgo in je kajenje šlo že skoraj v pozabo. Ob tem je treba povedati, da je kolegica veliko kadila, tudi z velikim užitkom. Eden od treh sinov jo je večkrat prosil, naj neha, ker se je bal, da bo mama zaradi tega kar umrla in kaj takega bi bilo zanj najhuje. V šoli so se učili o kajenju in tam je tudi slišal, kako škodljivo je kajenje. Predstavljam si, da učiteljica, ki je otrokom o tem tako prepričljivo govorila, sama ni kadila. Ko je kolegica videla, v kašnih skrbeh je sin, kako se prestraši ob vsaki cigareti, ki jo mama pokadi, je sklenila, da mora narediti vse, da otrok ne bo več živel v takšnem strahu. Za njegov deveti rojstni dan je pokadila zadnjo cigareto. Darilo, ki nima nič opraviti z denarjem, pač pa z veliko ljubeznijo. Sin je doživel, kako je mama zanj pripravljena opustiti kajenje, ki je bilo povezano zanjo z velikim užitkom. Ampak sin je bil zanjo še veliko bolj dragocen in otrok je doživel ob njeni odločitvi prav to. Zanimalo me je, če sin sedaj, po tolikih letih, kadi. Kadi. Kdo ve, ali se kdaj spomni na mamino darilo ob devetem rojstnem dnevu? Kaj bo on lahko podaril svojim otrokom, s čemer jim bo lahko pokazal svojo ljubezen?
Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen nad vožnjo voznika pred mano, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je bil na tem počasi vozečem avtomobilu napis: »Avtošola«. Ko sem zagledal napis, sem postal precej bolj potrpežljiv s počasnim zavijanjem in previdnim zaviranjem. Pomislil sem, da mladi voznici pred mano pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi mojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: ‘Kako bi reagiral na voznico pred mano, če njen avto ne bi imel napisa ‘Avtošola’?’ Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? Precej verjetno ne, sem si tedaj odgovoril. Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno prestaja v življenju. Ljudje ne nosimo na sebi napisov, ki bi orisala naše notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih napisov, ob katerih bi obrzdali naš jezik, da se ne bi prehitro razjezili ali povedali nekomu, kaj vse si mislimo, da mu gre. Ne vidimo namreč, da bi imeli ljudje na svojih majicah napise kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«. Če bi videli takšne napise na ljudeh okrog nas, bi bili do njih gotovo prizanesljivejši in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijaznejši do neznancev. To lahko vseeno naredimo, ne glede na to ali vemo, kaj se v njih dogaja ali ne. Ne glede na to ali si to zaslužijo ali ne. Če bomo danes kdaj videli napis ‘Avtošola’ na mimovozečem avtu, se lahko spomnimo na vse tiste manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko gredo prav danes skozi težke osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da dodatno dozo potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bo lahko prav tisti prijazni pozdrav, tista pridržana vrata, tisto pristno vprašanje ‘kako si?’, prav tista majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bo lažje šel čez dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo nenazadnje vsi v isti ‘avtošoli’ življenja.
Danes največkrat potujemo v avtomobilih. Ceste so polne ljudi – ups, avtomobilov, v katerih so pet, štirje, trije, dva ali eden potnik. Vrata in okna so skrbno zaprta, saj zaradi vročine vsi uporabljamo klimo. Le redko kdo vidi, kdo vozi ob njem v drugem, prav tako trdno zaprtem avtomobilu, z istimi skrbmi in istim ciljem. Drvimo naprej, z eno samo mislijo – priti čimprej na določen cilj in potem spet čimprej nazaj. Če se zgodi, da naenkrat obstanemo, smo takoj obremenjeni, nejevoljni, saj mislimo, da z avtom dobimo tudi pravico voziti po cestah brez zastojev in brez težav. Ko pa pridemo čez mejo v našo sosednjo državo, vidimo, da je tam javni prevoz precej bolj živahen in uporabljen kot pri nas. Ker sem si vzela dovolj časa, sem videla, kako lepo je lahko potovanje z javnim prevozom. Koliko ljudi srečaš, ki jih drugače nikoli ne bi! Koliko fotografij lahko narediš skozi avtobusno okno in koliko krat te nasmejijo šoferji, ki rešujejo najbolj nenavadne situacije na mejnih prehodih! Današnji način življenja, ko drvimo iz kraja v kraj z avtomobili, omejuje naša srečanja. Premalo obrazov vidimo, prevelika razdalja je med nami in stene avtomobilov nas še bolj zapirajo v našo individualnost. Pa tudi – vse manj presenečenj se nam zgodi in zato se dolgočasimo kljub najmodernejšemu avtomobilu. A če potuješ z drugimi, lahko srečaš sprevodnika, ki v vročini prihaja urejen in nasmejan kot iz modnega kataloga, lahko se pogovoriš z mladim parom iz Irske, ki je presenečen nad lepotami naše domovine. Ali pa ti pisana vedeževalka napove, da bo ta dan za tebe srečnejši kot vsi drugi! V Črni Gori, na Cetinju, kjer sem dolgo let živela, so ljudje pred leti prosili moje sosestre redovnice, naj spet, kot nekoč, več hodijo peš! »Veste« ,so rekli,«ko ste v avtu, vas ne vidimo, niti vas ne moremo pozdraviti, ali se vas dotakniti. A nam to veliko pomeni! Vi ste blagoslov našega mesta in zdelo se nam je, kjer vi hodite, vse postane lepše zaradi vaše molitve!« Sreča se rojeva v srečanjih, srečanja pa nastanejo tam, kjer prebijemo zidove modernega načina življenja in si dovolimo, da kot otroci čakamo, se vozimo in pogovarjamo z drugimi ljudmi. Ni dobro človeku biti sam!
Za dobro jutro vam želim dober zajtrk in prijeten okus, ki bo po njem ostal v naših ustih. Še posebej, če ste namenjeni na kakšno pot, se je treba dobro okrepiti. Tisti pa, ki prihajate s potovanj, si boste verjetno privoščili kaj takega, kar vas bo tudi po okusu vrnilo v domače kraje. Hrana ni le pot do preživetja, je tudi pot dobrega počutja in način skupnega življenja. Na potovanjih se hitro ujamemo, da gledamo okrog sebe in to še pri tako poznani hrani, kako naj se vsega skupaj lotimo. Starši poznate občutek, ko se otroci pri mizi ne znajo obnašati in kako nelagodno nam je zaradi tega, da bi se najraje vdrli v tla od sramu. Globoko v nas tiči spoznanje, da je prehranjevanje veliko več kot le zbiranje zadostne količine kalorij. Duša kulture, vsemogoča obredja, taka in drugačna srečanja so povezana s prehranjevanjem. Prve oblike učenja smo bili deležni prav preko obnašanja pri mizi. Zato se od vsakega civiliziranega človeka pričakuje, da se potrudi prilagoditi prehrambnim navadam tuje dežele. Tudi če niste tega nikoli sami izkusili, si lahko živo predstavljate, kako je zagristi v kos hrane, ki jo ne poznate. Še bolj živo lahko to podoživimo, če si predstavljamo, da nas je prvi okus popolnoma presenetil; je čisto nekaj drugega, kot to na kar smo navajeni. Predvsem je pa tak, da bi raje stradali kot to pogoltnili. Na pol solznih oči se oziramo po naših gostiteljih. Ti jedo z vso slastjo. Ista hrana, ki se nam zatika v ustih, je za njih vrh užitka in vrh gostoljubja. Kaj bomo storili v takem trenutku? Se izneverili lastnemu okusu ali razočarali gostitelje? Izbira ni enostavna. Še posebej, če se zavedamo, da nas okus varuje pred zdravstvenimi težavami. Po drugi strani vemo, da če drugim ne škodi, verjetno tudi nam ne bo. Najmanj kar si bi želeli, je užalili gostitelje, poniževati dosežke drugih kultur. Če se spomnim mladih, s katerimi sem hodil na razna potovanja, vem, kaj bi oni storili: našli bi prvo možnost hitre prehrane, ki je po celem svetu enaka in se ne bi niti potrudili poskusiti kaj novega. Ne le da podpirajo monopole in na nek način kažejo prezir do drugačne kulture, še velik bolj zanemarjajo sebe in možnost, da bi širili svoje okuse. Ostajajo ujeti v nekaj preprostih možnosti okušanja. Kar ne ostaja le pri hrani, ampak se širi na vsa druga področja kulture. Zanima jih le ozek svet lastnega okusa. Ni nujno, da so do drugega sovražni, gotovo pa niso učljivi. Zato si privoščimo že navsezgodaj kakšen vsaj malo drugačen okus. Naj bo ves dan iskanje novih pogledov, da ne pozabimo biti učljivi, saj se le tako duhovno krepimo.
Kdo si ne želi slišati dobre novice? Ali ne bolnik na smrtni postelji, ko mu sporočijo, da je njegova neozdravljiva bolezen v celoti čudežno ozdravljena ali pa obsojenec, ki čaka na izvršitev sodbe za zločin, ki ga je zgrešil, vendar ga v zadnjem trenutku pomilostijo? Kje je prava rešitev? Človek, ki ne pozna Boga, ampak zaupa vase, v soljudi in njihovo modrost, je kakor tavajoča žival, živi mrtvec, ki ne ve, od kje je prišel in kam gre. Za sabo pušča sledi – velike ali male – ki jih veter časa slej ali prej izbriše in hkrati tudi spomin nanj. Najsi se obrne levo ali desno na poti, s smrtjo se njegovo življenje konča. Njegovo upanje mine – in vsak od nas je bil nekoč na tej poti pogube. Vendar obstaja dobra novica – aleluja! – da je rešitev. Gospod Jezus Kristus je na križu okusil smrt za vsakega človeka, da bi nam ne bilo treba. On je naše živo upanje. Ko sprejmemo Njegovo spravno daritev za naše grehe, se spreobrnemo od starega življenja, odpovemo sebi ter predamo svoje življenje Njemu, On v celoti poskrbi za nas. Nismo več svoji, ampak pripadamo Njemu. Ker Jezus živi v nas, živimo tudi mi v Njemu; naše telo postane bivališče Svetega Duha. Odpovemo se svoji modrosti, ki je pri Bogu neumnost, in dopustimo, da nas On vodi, vsak trenutek, na vsakem koraku. Naše upanje ni v več sočloveku, ampak je naš duhovni pogled ves čas obrnjen navzgor, k Jezusu, upanju večne slave. Živimo v pravi svobodi in nismo več sužnji greha in mesa, saj smo po veri v Kristusa opravičeni vse nepostavnosti in pred Bogom pravični – dal nam je pečat svojega Duha. Kot božji sinovi in hčere smo dediči Najvišjega, saj je Jezusova žrtev na križu za nas pridobila neprecenljive blagoslove, ki jih je Bog pred stvarjenjem sveta pripravil za nas, da nam jih podari. On želi, da z Njim sodelujemo v Njegovem popolnem načrtu odrešitve za vsakega tako, da vsak dan nosimo svoj križ in našo voljo podredimo Njegovi volji, ki nam je razodeta v Svetem pismu, Njegovi navdihnjeni besedi. In kakor telo dnevno potrebuje hrano da deluje, se tudi mi vsak dan obilno hranimo z Božjo besedo, ki je duh in življenje, da nas: poučuje, svari, popravlja in vzgaja v pravičnosti. Oboroženi s celotno Božjo opremo in zaščiteni z Njegovo milostjo, se lahko upremo vsemu hudemu in obstanemo ter napredujemo na ozki poti, ki vodi v večno življenje v nebeškem kraljestvu, ki je pravičnost, mir in življenje v Svetem Duhu. Življenje vsakega kristjana naj bo prežeto z neminljivo radostjo ob zavedanju, kako velikemu in pravičnemu Bogu služimo, ki je zvest in milostljiv do vseh, ki ga ljubijo in se držijo njegovih zapovedi.
Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vsega, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni potrebno toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo na pridobivanju, temveč na izgubljanju. Lepše povedano, na razdajanju in ne na shranjevanju, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot.
Od nekdaj ima dober nasvet svojo vrednost. Kdo mu je bil svetovalec, je rečeno v Svetem pismu v zvezi z veličino Ustvarjalca. Tudi svetovánjske literature z raznih področij je vedno več. Pravniška svetovánja, družinska, zakonska, zdravstvena, pedagoška, najemninska, trgovinska, kmetovalska, finančna. Temu se obnesejo, drugemu se ne. Tretji komaj čaka, katero področje bo obravnavano v radiu ali na teve. Kdo mu je bil svetoválec? Nihče. Saj se v podobnem položaju znajdemo sami, četudi ne ustvarjamo sveta; káko malenkost na njem pa vendarle. Ali se pri tem bolj zanesemo na nasvete ali na izkušnje? Dostikrat je bolje začenjati znova iz nič kot vleči za sabo slabo staro navlako. Preteklost. To je tísto, česar ne doživljamo več v živo. Na húdo in spodletelo da je najbolje čim prej pozabiti, ohranjati pa vedrino in upanje. Slovo sem upu in strahu dal, pravi Prešeren, pa si vseeno oboje želi nazaj. Skoraj ne gre drugače, kot da to ali ono od preteklega tovorimo s seboj. Strokovnjaki svetujejo staro odvreči in gledati naprej. Pred tri tisoč leti je prerok Izaija trdil enako; ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči /…/, nekaj novega klije, mar ne opazite (Iz 43,18). Toda – to, kar doživimo, nas oblikuje. Vpijemo vase in vsesa se v nas. Kolikor dolgo živimo, toliko dolgo se hranimo z doživetji in drug z drugim. Ta vsrkanost smo resnični mi. Za našo notranjo dinamiko se nabira iz doživetih – pa tudi iz zgolj izsanjanih dogajanj – ustrezno hranivo, tako kot telo za preživetje posrka iz živil le tisto, kar dejansko potrebuje; vse drugo je zelo nepoetičen izloček. Zakaj bi v nedogled grebli po preteklem, kakršno koli je že bilo. Takó in takó je del nas. Postalo je naša usedlina in izkušnja. Iz te je vedno možen korak naprej; v V/vidove zarje bi rekel Župančič. Tja, kjer se svita. S tem ni rečeno, da je svetovánje brez vrednosti. Če temelji na zaupanju v svetovalca, ker nam je ta poznan po dobrohotnosti, je toliko več možnosti, da se med osebama razvije odkrit pomenek. Pomaga že razumna in blaga beseda z nebesedno spremljavo; preprosto: iskrenost. Takoj se nam zjasni nebo.
Prav letos mineva 800 let, odkar je Asiški Ubožec z Evangelijem v roki stal pred egiptovskim sultanom Malekom Al Kamilom. Njegovim sodobnikom se je zdelo neverjetno, da se je s tega srečanja vrnil živ, saj je bil to čas verskih nasprotovanj in celo vojn. Toda ta Božji Trubadur se ni samo srečno vrnil v svoj rodni Assisi, ampak s seboj prinesel tudi Sultanove darove, predvsem pa čisto novega duha srečavanja z drugačnim, kar je še danes vzor medverskih pogovorov in tudi molitve. Vidimo, da Frančišek ni skrival svoje identitete. Njemu ni bilo težko zatrditi, da je kristjan in da želi spregovoriti o svojem vzorniku Jezusu iz Nazareta, ki se je razodel kot Mesija, se pravi Odrešenik. Toda tudi muslimanski učenjaki so na sultanovem dvoru v svojih rokah držali sveto knjigo Koran. To pomeni, da so drug drugemu priznavali, da ima vsak svoja sveta besedila, ki pa so različna. In prav to je prva stopnja medverskega dialoga, da si sogovorniki različnih religij priznavajo, da v rokah držijo nekaj svetega, kar ne sme biti skrunjeno, ampak vedno spoštovano. Potem pa pride na sultanovem dvoru do znamenitega zapleta, nastane namreč vprašanje: kako preveriti, katera Knjiga je bolj sveta in katera prebuja večjo Ljubezen? Kako preizkusiti njeno verodostojnost? Frančišek predlaga, da gredo vsi v ogenj in se v njem izčistijo, poglobijo svojo vero in naj se v tem ognju razodene najvišja ljubezen. Iz te Frančiškove pobude vidimo, da verski dialog ne pomeni tekmovalnosti in še manj polemike, ampak medsebojno spodbujanje, da vsak poglobi svojo vero, se izčisti in postane ob soočenju z drugače vernim še bolj pristen in ljubeč. Zato Frančišek ne predlaga stapljanja različnih ver v eno samo prepričanje, ampak skupno pot v različnosti, ki pa ima isti cilj, to je resnica in Ljubezen. Ogenj nam razkriva čudovito simboliko, saj pravi Visoka pesem, da gre za »Gospodov plamen«, to je plamen ljubezni, ki je neuničljiv, zato tudi – simbolno gledano – Knjiga Ljubezni v njem ne bo uničena. Islamski učenjaki niso bili za takšno izčiščevanje vere in ljubezni, zato je ostal vsak pri svojem. A razšli so se kot prijatelji in drug drugega obdarili. Sultan je bil do Frančiška in njegovih spremljevalcev zelo darežljiv, Asiški Ubožec pa ni imel kaj velikega dati, a imel je duha prijateljstva in veselje nad življenjem, tudi radost nad življenjem z Bogom, in kar je imel, je tudi sam podaril Sultanu, tako se je čutil tudi Malek Al Kamil zelo obdarjen. Pred nami se razgrne resnična razlika med verskim fanatikom, ki želi z nasiljem širiti svoje prepričanje in globoko vernim, ki pričuje za resnico z ljubeznijo. Zato lahko prinaša mir, kamor koli stopi.
V počitniških dneh sta otroka sklenila, da pripravita staršem presenečenje: skuhala bosta kosilo. Opasana s predpasnikom sta pristavila na štedilnik lonec in se lotila priprave. V vodo sta dala veliko zelenjavnih in mesnih dobrot, potem sta mešala in poskušala, a vedno znova ugotavljala, da ni, kot bi moralo biti. Iz shrambe in hladilnika sta dodajala najboljše sestavine, toda kakor, da so v mineštri še same izgubljale tisti prijetni okus, ki naj bi ga jedi dodale. Dolgo sta dodajala in poizkušala, dokler nista razočarana sedla in priznala poraz. Prišla sta oče in mati. Prazen hladilnik, izropana shramba, neurejena kuhinja in nesrečna otroka. Če bi ne bilo tega zadnjega, bi jima morda prekipelo, tako pa … »Kaj se je zgodilo?« »Mineštra ni dobra,« sta potarnala. Mama je zajela v jed in ugotovila: »Res je, mineštra nima pravega okusa. Lahko bi še naprej dodajala najboljše mesnine, najbolj izbrano zelenjavo, pa hrana ne bi bila dobra!« »Zakaj?« sta se je čudilo otroka. »Kaj manjka?« »Potrebno je dodati ščepec dodatka, ki se v mineštri niti ne vidi, se pa okusi,« je razložila mati in pričakovala, če bosta otroka uganila kaj neki naj bi to bilo. »Ne vidi se, pa daje okus?« sta razmišljala. Potem jima je razodela kaj potrebuje vsaka mineštra, tudi mineštra našega življenja: »Potrebno jo je primerno osoliti!« Toliko vsega sprejemamo za vsebino svojega bivanja: mnogo zanimivosti, stvari in strasti …, pa kakor, da so brez pravega okusa, brez tiste polnosti, ki jo želimo. Tudi z močnimi zunanjimi dodatki ne dosežemo prijetnega počutja, če ni pike na i naših hrepenenj in iskanj. »Za dobro mineštro ni potrebno mnogo sestavin! Najboljša je zmernost,« je razlagala mati, ko je iz lonca odstranjevala preobilje, da bi ga spravila za prihodnjič. Potem je z veliko pozornostjo osolila jed in jo dala poizkusiti. Kako preprosto in kako dobro! Okusno in modro je osoliti mineštro svojega življenja. Naj nam bo tudi današnji dan dobra priložnost za bližnje: za bližino človeške in božje ljubezni, ki se na toliko načinov sklanja k našemu življenju, da bi nam napolnila globino srca in duha v polni okus – v zadovoljstvo življenja. Prijeten dan vam želim!
Verjetno je bila ena prvih molitev, ki so me jo starši naučili, prav k angelu varuhu: “Sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani. Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me, amen.” Z leti sem odkrila, da ne gre za otroške rime, ampak za pristno duhovno navezo s spremljevalcem, ki ga še nikoli nisem videla, njegovo bližino pa od časa do časa prepoznavam – zaradi okoliščin, ki se obrnejo drugače, ki se iztečejo bolje, kot bi sicer se. So dogodki, ki me presenetijo in ne morem drugače, kot da pomislim – to je bil moj angel varuh. Vsak človek ga ima – je priprošnjik in vodnik k življenju. Sama sem sčasoma svojega angela varuha poimenovala – ime naj ostane skrito med nama – tako se mu lažje zahvalim za pomoč, ki mi jo izkazuje. Lažje ga prosim, zadošča, da v srcu le vzkliknem njegovo ime. Nekateri pravijo, da so včasih, ko še nismo poznali mobilnih telefonov, matere svojo vero krepile prav s priprošnjo k svetim angelom varuhom za svoje otroke. Kje vse so hodili sami in v kakšne nevarnosti so se izpostavljali v svojih otroških dogodivščinah. Mamina skrb je bila olajšana z zaupanjem v spremstvo angela varuha, ki je tako postajal vezni člen med tem svetom in Bogom. Hvaležna sem, da sta na fasadi kapele v Tamarju, pod stenami gora, upodobljena dva angela. Desni je v gibanju, čez rame ima zvito plezalno vrv, v roki nosi starodavni simbol Sv. Trojice. Bog je, ki nam v svoji ljubezni pošilja angela, kot gorskega reševalca naproti. Ne vsiljuje se nam, pač pa priskoči na pomoč, ko je potrebno – ko noga zdrsne, ko se nekaj prelomi … Tako se postopoma gradi odnos, ki ga prepoznavamo kot prijateljskega in je odsev Boga, ki vabi, rešuje, oživlja. Tako kot kamen, ki ga vržemo v vodo, in dela kroge, ki se širijo po gladini, spominja angel na Božjo ljubezen, ki nas je poklicala v življenje, potem pa nas zajema po svojih valovih – tudi angelih, ki nas tiho, a aktivno spremljajo in pletejo nevidne vezi duhovne bližine z Bogom. Ko se nam bodo enkrat odprle oči in bomo uzrli celotno stvarstvo v luči Božje slave, bomo spoznali še bogastvo in lepoto angelskih množic. Veselim se upanja, da bom svojega angela enkrat zagledala v živo. Ne le njega, množice drugih tudi. Kdo ve, kako bomo presenečeni in očarani. Do tedaj pa – angeli varuhi, varujte nas in podpirajte na poti v nebesa.
Neveljaven email naslov