Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cerkev v Sloveniji danes obhaja nedeljo Slovencev po svetu. Sveti Frančišek Asiški je večkrat dejal, da smo le popotniki in tujci na tem svetu. Če pogledamo še dlje v zgodovino, v čas Stare zaveze, vidimo, da so ljudje potovali, se selili in iskali boljše pogoje za življenje. Razlogi, da nekdo zapusti dom, domovino in gre v svet, so zelo različni.
Nekateri so šli, kot pravi slovenski pregovor, s trebuhom za kruhom, v upanju, da jim bo tujina dala tisto, česar doma niso našli. Mnogi so zapustili dom, družino in prijatelje ter se podali v tujino, ker so upali, da bodo tam našli boljše življenje. In res, nekateri so si materialno ustvarili boljše življenje, a nekje v globini svojega bitja so nosili “boleče” domotožje, nosili so dom. Nekateri so se vrnili, pri mnogih pa je želja po vrnitvi ostala neizpolnjena.
To govorim iz osebne izkušnje. V družini mojega očeta je bilo pet otrok. Samo moj oče je ostal doma, v Sloveniji. Ostali so odšli v Nemčijo, ena sestra pa potem še naprej v Avstralijo. Vedno sem čutil to njihovo razpetost. Dom je dom, ampak del srca je pognal korenine tudi v tujini, kjer so se rodili njiihovi otroci, kjer so odraščali in si ustvarili svoje življenje.
Danes bi lahko razmišljali tudi o tistih Slovencih, ki so “morali” zapustiti domovino zaradi političnih razlogov. Ti ljudje ne bi nikoli zapustili svoje domovine, preveč so jo imeli radi. Toda če so želeli rešiti svoje življenje, so to morali storiti. Lahko bi rekli, da je z njimi odšel v svet del Slovenije. In ta del še vedno živi. Mnogi, ki doma niso uspeli, so morali v tujino, kjer so jih priznali, šele pozneje pa je to priznanje sledilo tudi v domovini. O ozadjih teh resničnosti danes ne bomo razglabljali.
Ustavimo pa se ob Jezusu – tudi on je bil popotnik. Oznanjal je tako, da je hodil iz kraja v kraj. V današnjem evangeliju ga srečamo, ko se vrne v domači kraj in tam doživi nesprejetje. Evangelist Marko je zapisal (Mr 6,1-6), da so se mnogi, ki so ga poslušali, spotikali nad njim. On pa jim je odgovoril: “Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.”
Vsem Slovenkam in Slovencem želim predvsem notranjega miru. Pobrskal sem po spletu in našel res veliko pregovorov o domu in domovini, kar pomeni, da pregovor “Povsod je lepo, a doma je najlepše” resnično drži. Želim vam lepo nedeljo, doma v Sloveniji in po svetu.
3713 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Cerkev v Sloveniji danes obhaja nedeljo Slovencev po svetu. Sveti Frančišek Asiški je večkrat dejal, da smo le popotniki in tujci na tem svetu. Če pogledamo še dlje v zgodovino, v čas Stare zaveze, vidimo, da so ljudje potovali, se selili in iskali boljše pogoje za življenje. Razlogi, da nekdo zapusti dom, domovino in gre v svet, so zelo različni.
Nekateri so šli, kot pravi slovenski pregovor, s trebuhom za kruhom, v upanju, da jim bo tujina dala tisto, česar doma niso našli. Mnogi so zapustili dom, družino in prijatelje ter se podali v tujino, ker so upali, da bodo tam našli boljše življenje. In res, nekateri so si materialno ustvarili boljše življenje, a nekje v globini svojega bitja so nosili “boleče” domotožje, nosili so dom. Nekateri so se vrnili, pri mnogih pa je želja po vrnitvi ostala neizpolnjena.
To govorim iz osebne izkušnje. V družini mojega očeta je bilo pet otrok. Samo moj oče je ostal doma, v Sloveniji. Ostali so odšli v Nemčijo, ena sestra pa potem še naprej v Avstralijo. Vedno sem čutil to njihovo razpetost. Dom je dom, ampak del srca je pognal korenine tudi v tujini, kjer so se rodili njiihovi otroci, kjer so odraščali in si ustvarili svoje življenje.
Danes bi lahko razmišljali tudi o tistih Slovencih, ki so “morali” zapustiti domovino zaradi političnih razlogov. Ti ljudje ne bi nikoli zapustili svoje domovine, preveč so jo imeli radi. Toda če so želeli rešiti svoje življenje, so to morali storiti. Lahko bi rekli, da je z njimi odšel v svet del Slovenije. In ta del še vedno živi. Mnogi, ki doma niso uspeli, so morali v tujino, kjer so jih priznali, šele pozneje pa je to priznanje sledilo tudi v domovini. O ozadjih teh resničnosti danes ne bomo razglabljali.
Ustavimo pa se ob Jezusu – tudi on je bil popotnik. Oznanjal je tako, da je hodil iz kraja v kraj. V današnjem evangeliju ga srečamo, ko se vrne v domači kraj in tam doživi nesprejetje. Evangelist Marko je zapisal (Mr 6,1-6), da so se mnogi, ki so ga poslušali, spotikali nad njim. On pa jim je odgovoril: “Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.”
Vsem Slovenkam in Slovencem želim predvsem notranjega miru. Pobrskal sem po spletu in našel res veliko pregovorov o domu in domovini, kar pomeni, da pregovor “Povsod je lepo, a doma je najlepše” resnično drži. Želim vam lepo nedeljo, doma v Sloveniji in po svetu.
Človek je to, kar jé, pravijo. Hrana je nekaj, kar določa vse naše življenje. Brez hrane bi umrli. Toda mi, ki živimo v družbi preobilja, tega tako rekoč ne moremo izkusiti. Naši predniki pa so tudi umirali od lakote. Toda danes govorimo o hitri hrani, pa o indijski, mehiški, kitajski hrani, se pravi, o jedeh drugih kultur. Ne zavedamo pa se, da je hrana pravzaprav »naravni zakrament«, tisto, kar nam daje življenje in nam omogoča stik z Bogom. Pravoslavni teolog Alexander Schmemann (1921-1983) na razumljiv način sodobnemu človeku pokaže, kako je človek prav prek hrane najtesneje povezan z Bogom. Na začetku Svetega pisma lahko preberemo: »Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano« (1 Mz 1,29). Človek mora jesti, da bi živel. Bog je hotel, da je ves svet hrana za človeka. Ko človek jé hrano sveta, sprejme vase svet, ki ga je Bog ustvaril. Hrana človeku omogoča stik z njim. Vsa živa bitja so odvisna od hrane. Toda človek je edino bitje, ki blagoslavlja Boga za hrano in za življenje, ki ju prejema od njega. Ko je Bog ustvaril človeka, ga je blagoslovil. Prav tako je blagoslovil svet. Ker je človek od Boga prejel svet, ki je blagoslovljen, je njegov naraven odgovor ta, da bo tudi sam blagoslavljal Boga in se mu zahvaljeval. Bog mu v hrani in vsemu ustvarjenemu daje samega sebe – v tem se kaže njegova ljubezen do človeka – človek pa vse to polaga na oltar in daruje Bogu. To je dejanje njegove zahvale Bogu in čaščenja Boga. In prav to je evharistija. Človek je v svojem najglobljem bistvu duhovnik. Je v središču sveta in kot duhovnik zedinja svet v svojem dejanju zahvale in blagoslavljanja Boga, ko svet prejema od njega in mu ga daruje. Zdaj ko človek v evharistiji svet daruje Bogu, ta ni več isti, kot je bil prej. Človek mu je dal pečat ljubezni, svobodnega odgovora na Božjo ljubezen. Svet je snov, s katero človek v evharistiji svobodno odgovarja na Božjo ljubezen. In prav v tem je podoben svojemu Stvarniku. Vse to razumemo intuitivno in ne potrebujemo racionalnih razlag. Sekularizacija je sicer hrano in prehranjevanje spremenila v nekaj, kar je zgolj v našo korist in užitek. Kljub temu pa ljudje ravnamo s hrano spoštljivo. Ko se družina ali prijatelji zberejo, da bi skupaj obedovali, slutijo da gre za nekaj več, kot le za zadovoljevanje telesnih potreb. Čeprav ne vedo, kaj je ta »nekaj več«, je v njih vendarle želja, da bi slavili življenje, ki je več kot hrana in pijača.
Tudi današnji dan se bomo odpravili naproti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo časa se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, nenazadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali pa občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo z odgovornostjo in skrbnostjo, lahko preraste zgolj opis nalog, in postane zares poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla ali je med njimi kateri, na katerega morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je prav pri zadnjem vprašanju, ki se je glasil: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, tega ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, brez da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal ali bo zadnje vprašanje štelo za oceno testa. »Absolutno,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej je pomemben. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb pa čeprav bi bil to samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko prejelo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebej težko je takšno naklonjenost vzdrževati do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni potrebno veliko truda vložiti v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti predstavljajo velike korake k graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso pozabili.
Nekaj si moramo iskreno priznati. Bog definitivno ni ravno najbolj uspešen, kar zadeva način primernega oglaševanja. Če gledamo z vidika sodobnega marketinškega oglaševanja, prav gotovo ne. Sicer nam Sveto pismo že na samem začetku v rajski pripovedi predstavi, kdo je tisti, ki resnično obvlada marketing in oglaševanje, a to je že druga zgodba. Vsekakor moramo priznati, da že njegov osnovni simbol – sodobno rečeno – logotip, ni nekaj, kar bi bilo privlačno in vabljivo. Mrtvo moško telo, pribito na antično mučilno orodje pač ni nekaj, kar bi bilo privlačno. Morda provokativno, a privlačno prav gotovo ne. Zakaj torej križ – simbol, ki ni ravno privlačen? V sodobnem potrošniško naravnanem svetu, ki v središče postavlja posameznika in njegovo lastno ugodje, krščanstvo s svojim logotipom, predvsem pa s svojim oznanilom ni nekaj, kar bi bilo sodobnemu uporabniku prijazno. Vsaj ne v smislu zadovoljevanja njegovih egoističnih ali narcisističnih potreb dobrega počutja in vrtenja okoli lastnega popka. Nasprotno: krščanstvo, z veselim oznanilom Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, ne vodi v individualizem, ampak ustvarja skupnost. In to skupnost posameznih oseb, v kateri je vsak človek edinstven in enkraten in kot tak povabljen, da zaživi svoje življenje v prepletu medsebojnih odnosov. To pa seveda ni vrtenje okoli samega sebe, samopoveličevanje in neprestano iskanje lastnega ugodja. Nasprotno – gre za pot, gre za način življenja, ki vodi v predrugačenje. Križ ni zgolj mučilno orodje in manifestacija trpljenja. Križ – v luči in dejstvu Jezusovega vstajenja od mrtvih – je lahko namreč ključni preoblikovalni dejavnik v mojem življenju. V evangeliju današnje, pete postne nedelje beremo Jezusove besede: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Preprosta poljedelska prispodoba, ki dejansko govori tudi o naši, človeški stvarnosti. Če je v ospredju mojega življenja zgolj in izključno moj jaz, moje lastno ugodje in zadovoljstvo, za ostale pa me prav malo briga, potem sem seme, ki je osamljeno, zakrknjeno, zagledano vase … Šele, ko uspem videti drugega, mu podariti sebe, šele ko sem slednjič sposoben in pripravljen odpovedati se egoističnim težnjam in zahtevam v dobro drugega, šele takrat dobi moje življenje globlji in izpolnjujoč smisel. To pa prav gotovo ni nekaj, kar bi bilo privlačno za vase usmerjenega človeka. Krščanstvo s svojim simbolom križa, predvsem pa Jezusovim naukom in načinom življenja ni nekaj, kar bi delovalo kot neka marketinško uspešna strategija, je pa gotovo nekaj, kar vabi in vodi k dejanski globlji in polnejši izpolnitvi življenja. Toda samo, če sem pripravljen sprejeti tudi trpljenje in umiranje kot sestavni del bivanja, ki vodi v nov način razmišljanja, delovanja in življenja.
Spoštovani, te dni sem se soočil z obupanim človekom, ki je na begu pred Bogom. Ubežnika sem takoj začutil, kajti tudi sam pišem v srcu sramotilne spise, pamflete o Bogu, čeprav sem teolog. Včasih bi raje to ne bil, ker moram nositi masko, da ne bi bil glede Boga pohujšljiv. Upravičeno mi je očital, da je postala Cerkev luksuzni boutique elite isto mislečih z opranimi možgani, ki živijo v svojem sanjskem svetu, s čimer sem se strinjal. Moj sogovornik, znani intelektualec, je hotel privoščljivo dati Boga na žerjavico, češ naj se nebeški genialec znajde v realnem svetu. Trdil je, da je postal človek prezrel, da bi verjel v Boga, ki je nesposoben vzdrževati svoj pravljični svet in da je postala beseda Bog najbolj odbijajoča. Ni vedel, da ni tako prekletega kraja, kjer ne bi bilo Boga (Dietrich Bonhoeffer). Ponovil mi je tudi Camusove besede iz Tujca, da je življenje prekratko, zato malo časa, kar mu ga je še ostalo, ne želi potratiti z nekim smešnim Bogom, moralnim strahopetcem, ki se boji zlo kaznovati, da bi bil končno svet lepši. Mislil je, da bo Boga podvrgel sebi in ga ujel v mišelovki, ker ni dojel, da je Bog več kot predmet našega dokazovanja in se nam je sam razodel kot trpeči Bog, ker je vedel, kaj nas najbolj žulji. Jezus je učil, da Boga ni treba iskati, kajti kdor vidi njega, vidi Boga, s tem pa tudi trpljenje Boga Očeta. Krščanstvo je edina vera, v kateri Bog trpi, a mi je sogovornik filozofsko oporekal, da Bog ne more trpeti, ker bi s tem izgubil svojo popolnost. Razložil sem mu, da njegovo trpljenje ne posega v Božjo popolnost, saj je trpel Božji Sin, Bog pa ob tem kot Oče, in da trpljenje izraža naravo njegove ljubezni. Trpljenje je v bistvu Božje bitje, je ranjena ljubezen, kajti prava ljubezen je trpeča. Zato o trpljenju vedo največ tisti, ki globoko ljubijo (Hans Urs von Balthasar). Razumevajoče sem poslušal njegove iskrene, besne in borbene izbruhe bojkota; vedel sem, da v bistvu fanatično brani Boga, ne pa svojega ateizma. Boga ne more zrušiti nihče; zrušijo se lahko le napačni koncepti o njem. Dojel sem, da je umrl Bog njegove percepcije o njem. Ni mogel verovati, ker ni poznal pravega objekta vere, nekoga, kateremu lahko zaupa, na pa nečesa, Boga – mašine. Dokler ne moremo zaupati absolutnemu, nimamo smisla, s tem pa tudi gotovosti, zadovoljstva, miru, izpolnjenosti in sreče. Vsak veruje pravilno le, če veruje s svojo svobodno voljo, kar sem pri sogovorniku upošteval. Končno mi je priznal, da človek lahko teoretično živi brez Boga, praktično pa ne. In da ni srečen, ker svoje življenje veže na stvari in ljudi, namesto da bi ga vezal na cilj, na smisel. Pogovor z njim je bil prijeten, kajti ni bolj nevarnega kot vera, ki si ne upa dvomiti. Bil sem mu hvaležen za iskrenost, ker sem vnovič spoznal, da ima krščanstvo največ svetlobe. Če ne morem zaupati Bogu, komu potem sploh še lahko?
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.« Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega,« že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano,« to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
V jutru zadnjega marčevskega sneženja sem že navsezgodaj zaklenila vrata majhnega stanovanja v četrtem nadstropju in se peš podala v belino porajajočega se dne. Na kratkem odseku poti, ki me je vodila do bližnjega avtobusnega postajališča, sem srečala le komunalna delavca, ki sta že ničkolikokrat čistila pot za brezimne ljudi, ki dan za dnem stopajo po njej. Sama sem raje ubrala pot, ki je bila še nedolžno bela. Na njej sem sledila odtisom podplatov čevljev različnih velikosti in oblik. Med njimi sem opazila majhno sled, ki jo je za seboj pustil otroški čevelj. Nato sem, dobro obuta, zagazila v sneg in vanj odtisnila svoje sledi. Sled, ki jo bo zabrisal novo zapadli sneg ali pa stopila pomlad. Med kratko vožnjo z mestnim avtobusom sem razmišljala o sledeh, ki sem jih zapustila za seboj, in o sledeh, ki so jih v mojem življenju zapustili drugi. S prihodom pomladi namreč odhajam na novo, še nepregaženo in neprehojeno pot. Kako globoko bom gazila in kako hudo se mi bo udiralo, ne vem, a upam, da bo pot kdaj pa kdaj tudi mehka in brez blata. Naše življenje niso samo fizične sledi, ki jih puščamo v snegu in blatu ali na peščenih plažah. V mislih imam drugačne sledi. Sledi čustev, odnosov, naših prizadevanj in hotenj. Te je veliko težje izbrisati ali celo prekriti. Čeprav jih verjetno čas, ki nam je odmerjen, sčasoma malo omili ali celo odnese v pozabo. A nekatere ostanejo zapisane za večno. Zapisane na belem papirju, orkestralni partituri … V sledeh besedne, glasbene in drugih umetnosti, ki so jih ustvarili največji mojstri, se še kako odkrivajo sledi trpljenja, lepote in ljubezni. V tragičnih delih pa tudi sledi maščevalnosti. Pisec Knjige modrosti, pesnik in velikan duha v drugem poglavju zapiše: »Naše ime bo sčasoma pozabljeno, nihče ne bo omenjal našega delovanja. Naše življenje bo prešlo kakor sled za oblakom, razkadilo se bo kakor megla, ki jo preženejo sončni žarki, kadar pritisne pripeka.« (Mdr 2,4) In nadaljuje: »… povsod puščajmo sled za svojim veseljem, zakaj to je naš delež, to nam je usojeno.« (Mdr 2,9) Če gre verjeti modremu piscu, bodo sledi, ki jih zapuščam za seboj, hitro prešle in se razkadile, čeprav si tega ne želim. Mogoče se bo našel tudi kdo, ki jih bo želel zabrisati ali prekriti. Tudi prav. Zagotovo pa ne bom ne mogla ne hotela kar tako zabrisati sledi, ki so jih na moji do sedaj prehojeni poti pustili drugi. Tako barvite in pestre so. Nekatere globoke, druge plitve in površne. Pred menoj je nova pot, in čevlji, s katerimi stopam po njej, so dobro uhojeni. Želim si le, da bi mi bilo tudi naprej usojeno, da bi za seboj puščala tople in prave sledi. Brez zvijačnosti.
Rada poslušam mlade ljudi, ki znajo opazovati življenje in iskreno povedati, kako doživljajo razne okoliščine. Prav v tej svoji iskrenosti so nam lahko veliki učitelji. Tako imam v lepem spominu pogovor s sedemnajstletnim fantom, ki je v enem letu doživel dve smrti v sorodstvu. Pripovedoval je, kaj vse so takrat doživljali, in je sklenil takole: »Ko bom šel spet koga kropit, bom tiho.« Doživljal je ljudi, ki so prihajali kropit pokojnika in so govorili, govorili. Govorili so tudi neumnosti, govorili so besede, ki niso bile nikomur v pomoč. Govorili so pravzaprav sami sebi, ker jih žalujoči sploh niso poslušali. Verjetno bi še marsikdo lahko povedal kaj podobnega. Ljudje mislimo, da moramo nekaj reči v tolažbo, da se to od nas pričakuje, da preprosto ne smemo molčati. Mnogi tudi mislijo, da je tolažba samo v besedah. Molka se vedno bojimo. Vedno nas učijo samo govoriti, nikoli nas niso učili molčati. Kot da je znamenje slabosti, če ne najdeš besed. Toda kaj lahko sploh rečeš? Kaj lahko rečeš človeku, ki je tako žalosten zaradi izgube ljubljenega človeka, da sploh ne more slišati, kaj okrog njega govorijo? Stisk roke, objem ali preprosto tiha navzočnost so lahko večji izrazi spoštovanja kot plaz besed. V takšnih trenutkih doživljamo svojo nemoč in nikoli jih ne bomo »obvladali«. Vsakokrat znova nam bo težko in vsakokrat znova bomo v zadregi, kaj bi rekli. Prav zaradi te zadrege govorimo in govorimo, samo da nismo tiho. Zato je prav, da se o tem tudi več pogovarjamo, da nam bo takrat, ko se bomo spet znašli v takšnih okoliščinah, nekoliko laže preprosto molčati. Da se tega ne bomo tako zelo bali in ne bomo občutili poraza, če bomo tiho. Upam, da se bo ta fant, s katerim sem se pogovarjala, vse življenje spominjal, kako je sklenil: »Takrat bom tiho.«
Žalost je že mnoge ugonobila, od nje ni nobene koristi. Tako pravi svetopisemski modrec. Žalosti se znebi, preden dan ugasne, a spomin ohrani na trenutke jasne – to pa svetuje Simon Jenko. Najbrž sta oba imela dovolj izkušenj. Tudi sami jih imamo. Ne samo glede žalosti in tarnanja in njune druge plati; še o marsičem. Izkušnje, koliko in kaj je vredno komu zaupati. Teh smo se lahko nabrali že v otroških letih in bili tudi sami na preizkušnji, ali bomo izdali kako zapriseženo skrivnost, ko nas je jezik neizmerno srbel in se je hitro izkazalo, koliko je veljala ona »častna pionirska«. Izkušnje glede odlašanja in odlaganja. Bom jutri. Jutri pa zagotovo. Tistega jutri pa od nikoder. Izkušnje o bolezni in zdravljenju, o delavnosti in lenarjenju, resnicoljubnosti in pretvarjanju. O dobičku in izgubi. Navsezadnje še o teoriji in praksi. Zdaj spet prisegamo na izkušenjsko učenje tudi na šolskem področju. V mojem davnem šolanju je poskuse iz fizike in kemije opravljal samo učitelj. Še opazovali smo jih le iz klopi. Danes je že vsaka učilnica mali laboratorij z dejavnimi učenci. Izkušnje v zvezi s povezovanjem in samozadostnostjo. Da sloga jači in nesloga tlači in kar je še podobnih modrosti, so vse usmerjene k prijaznemu sobivanju. Odnosom vedno sledijo posledice. Pomembno je, kakšne. Pravilo Kadar odrasli govore, otroci naj molče je veljalo cela stoletja. Obrnjeno k oliki je koristno še danes. Toda strogo zaprta otroška usta v družbi odraslih so zavirala otrokovo komunikativnost. Ko si v šoli moral kaj izdaviti iz sebe, se ti je tresel glas. Izkušnje so nam v delež. Rečenica, da gre osel le enkrat na led, je stara, a jo je Oton iz Vinice dopolnil s spoznanjem, da »drugič bo plesal po njem«. Na napakah se učimo je dokaj umesten nauk. Če nam porazi niso v izziv, utegnejo biti v škodo, saj se nekam vmes ugnezdi otopelost. Ni pa z dna prav lahko vzleteti. Še ptič se lahkotneje požene z veje kot s tal. Ali pripomorejo izkušnje tudi do modrosti? Lahko, če si prizadevamo zanjo. Modrost in vzgojo zaničujejo bedaki, meni stari Pridigar. Najbrž ni bil brez izkušenj. Lastne so največ vredne, a tudi tujim je vredno prisluhniti.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Dober dan, dobri ljudje! Vesel sem, da vas smem nagovoriti preko radijskih valov; in še toliko bolj vesel, ker bi vam danes rad spregovoril o nekom, ki ga imam zelo rad: to je papež Frančišek. V torek, 13. marca, bo minilo pet let od njegove izvolitve, zato sem zapisal nekaj misli o tem izrednem možu, ki preseneča katoliško Cerkev in ves svet. Bogu sem hvaležen, da sem smel nekaj let, kot misijonar, preživeti v Argentini. Tako sem od blizu spremljal sporočilo Jorgeja Maria Bergoglia. Navdušila sta me njegov občutek za prepoznavanje stanja v družbi ter smisel za odkrivanje poslanstva katoliškega občestva sredi velike metropole. Izrednega pomena je tudi vsebina govora, ki ga je pred zbranimi kardinali imel tik pred začetkom volitev novega papeža, marca 2013; Bog ve, morda so prav zaradi tega govora kardinali v njem prepoznali izzive Cerkve in moža, ki se jih bo lotil. Dotaknimo se tega govora. V njem Jorge Mario Bergoglio opiše Cerkev, ki oznanja in zato gre iz sebe; pa ne samo na geografska obrobja, pač pa tudi na bivanjska obrobja, obrobja sleherne revščine. Kadar Cerkev ne gre iz sebe, se začne sklicevati nase in takrat zboli. Številne slabosti cerkvenih ustanov imajo skozi čas svoj izvor prav v tem sklicevanju nase, ki je neke vrste teološki narsicizem. Bergoglio omenja odlomek iz knjige Razodetja, kjer Jezus trka na vrata, da bi vstopil. Svetopisemsko besedilo sicer pravi, da Jezus trka zunaj, a Bergoglio dodaja, da lahko Jezus večkrat trka od znotraj, da bi ga spustili ven. Cerkev, ki se sklicuje nase, Jezusa zapira vase in ga ne spusti ven. Cerkev, ki se sklicuje nase, nehote začne verjeti, da poseduje svojo lastno luč. Nič več ne prejema luči od Kristusa, pač v središče postavi sebe, oz. človeka in tako zapade v duhovno posvetnost, ki je po teologu De Lubacu najhujše zlo, ki se ji lahko pripeti. Tu je na mestu Jezusov očitek farizejem: »Da ne morejo spoznati in častiti nebeškega Očeta, ker častijo drug drugega«. Toliko o Bergoglijejem govoru pred zbranimi kardinali v prvih dneh marca 2013. Je pa še nekaj, kar me pri Frančišku izredno navdušuje. Vsakokrat ko se zazrem v spominsko fotografijo, ki je jeseni leta 2015 nastala v domu svete Marte v Vatikanu, ko sem bil deležen velikega objema in blagoslova papeža Frančiška, v sebi odkrivam dar, ki ga Frančišek prinaša sodobnemu svetu: v vsakem človeku najprej prepoznati človeka. Drage poslušalke in poslušalci, cenjeni ljudje blage volje – naj bo današnji dan priložnost, da v vsakem človeku odkrivamo človeka. Prva zaradi tega naj bo ta dan lep in blagoslovljen!
Pred dvema dnevoma smo praznovali praznik: dan žena. Danes, 10. marca pa obhajamo praznik 40 mučencev iz Sebastije v Armeniji. Gre za kristjane, ki se niso hoteli odreči krščanski veri, umrli so mučeniške smrti. Kot alternativo dnevu žena, so si moški izbrali ta dan, kot svoj praznik. Lahko bi rekli, malo za šalo, malo za res. Toda, ko človek pogleda življenje in smrt teh mučencev, misel na šalo izgine. Vse to se je dogajalo v začetku 4. stoletja, ko je v sloveči dvanajsti rimski legiji, ki so jo imenovali »bliskovita«, služilo vojaščino tudi štirideset neustrašenih kristjanov. Ti vojaki so veljali za najboljše. Iz zgodovine vemo, da je cesar Konstantin že leta 313 krščanstvo priznal kot državno vero. Toda, žal, s tem še ni bilo konec preganjana kristjanov. Konstantinov sovladar Licinij je razglasil odlok, da se mora vsak kristjan pod smrtno kaznijo odreči svoji veri. S čistkami je začel najprej doma, na svojem dvoru, potem pa med vojaki. Takoj, ob izrečeni grožnji, se je iz »bliskovite legije« pogumno prijavilo štirideset vojakov, ki so priznali, da so kristjani in da jih nobena grožnja ne bo odvrnilo od Kristusa. Kljub mnogim prepričevanjem, naj zapustijo krščansko vero – tega niso storili. Obljubljali so jim denar, odlikovanja … Ker so vse to zavračali, zaradi Kristusa, so jih obsodili na nenavadno obliko mučeniške smrti. Mučeniška smrt, ki so jo pretrpeli je bila strašna: slekli so jih do golega, jih izpostavili mrazu in burji na zamrznjenem ribniku. V bližini pa je bila pripravljena vabljiva topla kopel za tiste, ki bi si premislili. In res. Eden izmed vojakov je klonil in skočil v vročo vodo. Zaradi nagle spremembe temperature je takoj umrl. Pričevanje teh mučencev je bilo tako močno, da je takoj, po smrti tega vojaka, na njegovo mesto stopil vojak, ki jih je stražil in se s tem priznal za kristjana. Naslednji dan je prišel sodnik, ki je ukazal obsojenim polomiti roke in noge ter jih sežgati, njihov pepel pa raztresti. Tem mučencem se ni uresničila želja, da bi bili skupaj pokopani, doživeli pa so skupno mučeništvo. Mučeništvo ni samo nek zgodovinski pojav. Papež Frančišek je v enem svojih govorov poudaril, da Cerkev, še nikoli ni imela toliko mučencev, kot danes. To pomeni, danes, v tem trenutku, ljudje po svetu umirajo, ne zaradi lakote, ne zaradi nesreč, ne zaradi političnih vojn, ampak preprosto zato, ker so kristjani, ker verujejo v Jezusa Kristusa. Naj bodo ti zgledi – kot izpraševanje vesti, vsakemu izmed nas. Kako živim sedanji trenutke, kako živim svojo vero, kako živimo resnico … ne za šalo – za res.
Morda ste že slišali o možu, ki je želel preizkusiti sluh svoje žene. Ustopil se je za ženo in ji prijazno rekel: »Draga, a me slišiš?« Ker ni slišal nobenega odgovora, je stopil bliže in ponovno vprašal: »Draga, a me slišiš?« Ker spet ni slišal odgovora, je stopil pred ženo in jo sedaj že tretjič prijazno vprašal: »Draga, ali me slišiš?« Odgovorila mu je: Tretjič ti odgovarjam: »Da, slišim te!« Dejansko je slabo slišal mož! Na neki način lahko ta pogovor primerjamo z našim odnosom do Boga. Stalno se sprašujemo, če nas posluša in če odgovarja na naše prošnje. Dejansko nas sliši, a tudi od nas pričakuje, da ga poslušamo. Nebeški Oče v evangelijih dvakrat javno spregovori o Jezusu. Prvič je to ob Jezusovem krstu, ko pravi: »Ta je moj ljubljeni sin, njega poslušajte.« Drugič pa ob spremenjenju na gori: »Ta je moj ljubljeni sin, njega poslušajte« (Mr 9, 7). Ti dve glasni izjavi jasno kažeta, kaj Bog pričakuje od nas in kaj je naša prva življenjska naloga: Poslušati njegovega sina Jezusa. To je tudi bistvo duhovnega življenja – prisluhniti, kaj nam Jezus govori. Če mu bomo prisluhnili, se bo naše življenje spremenilo. Kako lahko prisluhnemo Jezusu? Dan lahko začnemo tako, da se za trenutek ustavimo in prosimo s preprostimi besedami svetopisemskega dečka Samuela: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša«. Če nam ne uspe tega narediti zjutraj, se lahko zvečer umirimo in ponovimo Samuelovo prošnjo: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša« (1Sam 3,9). Kako pa lahko praktično prisluhnemo Jezusovemu glasu? Govori nam gotovo po božji besedi. Zato radi vzemimo v roke Sveto pismo in ga berimo ter ob njem premišljujmo. Dalje nam govori v molitvi, zlasti, ko se ustavimo in umolknemo pred Gospodom. Govori nam po duhovnikih in po glasu Cerkve. Seveda nam Gospod govori po naši vesti, po drugih ljudeh pa tudi po dogodkih v življenju in po znamenjih časa. Kako poslušanje spremeni naše življenje pa govori tale pripoved: Neki starejši mož je že nekaj časa slabo slišal. Obiskal je zdravnika in ta mu je predpisal slušni aparat, s katerim je normalno slišal. Čez nekaj časa je spet obiskal zdravnika. Ta ga je sedaj vprašal: »Najbrž je vaša družina srečna, odkar tako dobro slišite.« Mož mu je odgovoril: »Saj jim še nisem povedal. Zaenkrat samo poslušam. Sem pa že dvakrat spremenil svojo oporoko.«
Ali smo se kdaj vprašali, kako lahko nekaj tako lahnega in drobnega, kot je kaplja vode, izdolbe luknjo v trd in mogočen kamen? Že stari vek je poznal odgovor na to vprašanje. Tako so različni antični pisci navajali misel: »Kaplja izdolbe kamen.« Z njo so dramili človeka k spoznanju, da lahko z dolgotrajnim, vztrajnim delovanjem doseže še tako nemogoče stvari, pa tudi to, da se, kot pravimo pri nas: »Strup skriva v majhni steklenički.« To pomeni, da moramo biti pozorni na majhne družbene nevarnosti, ki ob dolgotrajnem delovanju lahko povzročijo tektonske premike. Rek »Kaplja izdolbe kamen« je znan iz zapisa rimskega pesnika Ovidija, od čigar smrti mineva dva tisoč let. V svojih Pismih iz Ponta je zapisal verz, ki bi se v prostem slovenskem prevodu glasil: »Kaplja izdolbe kamen, prstan se z nošnjo izrabi.« Ovidij je s svojimi verzi hotel opozoriti, da lahko ima bodisi naše lastno ponavljajoče se delovanje bodisi delovanje naših nasprotnikov, ki se na prvi pogled zdi nepomembno, uničujoče posledice. To bridko izkušnjo je doživel sam – iz neznanih razlogov, morda zaradi svoje erotične poezije, ki naj bi rušila moralni red Rima, ga je namreč cesar Avgust izgnal v oddaljeno mesto Tomi (današnjo romunsko Konstanco), kjer je osamljen tudi umrl. Kasneje je misel o kaplji vode, ki lahko izdolbe luknjo v kamen, prevzel tudi italijanski renesančni filozof in znanstvenik Giordano Bruno v svoji komediji Svečar, kjer Ovidijevo prispodobo tudi razloži: »Kaplja ne izdolbe kamna, ker dvakrat pade, temveč ker pogosto pada. Enako človek ne postane pameten, ker dvakrat bere, temveč ker pogosto bere.« Kot nas uči renesančni modrec, skrivni pomen pregovora o kaplji in kamnu ni zgolj ta, da nam od vseh strani prežijo skrite nevarnosti zaradi trajnega delovanja na videz nepomembnih silnic, ampak predvsem v tem, da lahko le z vztrajnostjo pri svojem delu dosežemo kaj izjemnega.
Ste že kdaj na praznične dni opazovali parkirišča pred velikimi nakupovalnimi središči? Ko ni nakupovanja. Ko ni dobave in nabave, ko je vse skupaj zelo tiho in zelo prazno. Nekega prazničnega dne sem na velikem praznem parkirišču zagledala gručo romskih otrok, ki so prostor izkoristila za svoje igre. Otroci so tekali sem ter tja, vpili, se smejali in igrali vse igre sveta – tiste z žogo in brez žoge. Zdelo se mi je, da se je čez sivi prazni prostor razpela mavrica tisočih barv in spremenila prazni prostor v pravljično igrišče, ki osreči vsakogar, ki ga obišče. Tudi slovenska beseda »praznik« ima v sebi poseben poudarek na praznini. Kot bi že s samim izrazom hoteli povedati, da je to dan, ko se izpraznimo od vseh navadnih dolžnosti, predvsem od hitenja, skrbi za materialne dobrote in preživetje. Pa so na žalost naši praznični dnevi pogosto podobni praznim parkiriščem. Nehote se moramo vprašati – ali sploh še znamo praznovati? Ali praznični dnevi niso kot te velike površine – prazni in tihi, brez pomena? Neka gospa mi je povedala, da se najbolj boji praznikov, ker je njen mož takrat tako siten in samo pije ter spi… Prazniki – a li so to samo še prazni dnevi? Slovence ni potrebno učiti delati, so nekoč v skupni državi govorili judje drugih narodnosti. Slovenci delajo, čim se rodijo. Ne vem, če je še tako. A vem tudi, da je nekaj dostikrat res – morali bi se znova učiti praznovati. Morali bi se učiti, kako raztegniti mavrico tisočerih barv čez praznične dni – da bi praznino, ki nastane, ko ne gremo v službo, ko ne delamo, obsijalo sonce in nas požgečkalo v naši notranjosti. Da bi prazniki postali dnevi sonca, igre in druženja. Da bi prazna parkirišča naših praznovanj spremenili v igrišča. Potem bi lažje dihali in veliko pogumneje prenašali težo vsakdanje sivine.
Kakšno leto pred tem, ko sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, preko česar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, ki mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Od tedaj dalje sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče od nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad nekom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in ostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna stvar, ko gledamo naše voditelje in preko njih našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminja stvari.
Nekega zgodnjega jutra gre mama zbuditi svojega sina: »Sin, zbudi se! Čas je da greš v šolo!« »Ampak, mama, zakaj? Jaz nočem iti.« »Povej mi dva razloga, zakaj nočeš iti?« je bila mama vztrajna. »Ja, zato ker me otroci sovražijo. To je prvi razlog, drugi pa je, da me tudi učitelji ne marajo!« »Ah, to še ni noben razlog, da ne bi šel v šolo. Daj, vstani in se pripravi.« »Mi pa ti povej dva razloga, zakaj naj bi šel v šolo?« se sin ni dal. »No, zato vendar, ker si star dvainpetdeset let. In zato, ker si ravnatelj!« Dobra stara humorna zgodba je morda primerna za te jutranje ure. Morda bi komu še posebej prav prišla na ponedeljkovo jutro. Marsikdo pa bi se tudi prepoznal v stiski, ki jo je ravnatelj čutil tisto jutro. Morda zato, ker so se službene obveznosti preprosto preveč nagrmadile in je stresno že samo pomisliti nanje. Morda so se tako kot v ravnateljevem primeru službeni odnosi tako zavozljali, da se zdi, da jih ni mogoče več razvozlati. Ali pa se komu zdi, da preprosto ni na pravem mestu ali v napačni vlogi. Vse to se lahko mota po jutranji glavi. Ampak kar bi pri otroku še razumeli, se nam zdi pri dvainpetdesetletnemu ravnatelju precej smešno. Čeprav gre za stisko, se nasmejemo podobnosti z otroškim načinom soočanja s težavami. Odrasli smo odrasli predvsem v tem, da se znamo oz. se učimo spoprijeti z vsakodnevnimi izzivi. Seveda ni vsak izziv takoj premagljiv, ampak izkušnje so pokazale, da vztrajanje v topli jutranji postelji problemov skoraj nikoli ne reši. Da otrpnemo ali pobegnemo so povsem instinktivne rešitve na nevarnost, v kateri se znajdemo. Odraslost pa pokažemo, ko se problema lotimo, počasi, a zanesljivo. Z »ne morem, ne znam …« se pogosto začenjajo naši stavki, kadar se nam zdi, da smo nemočni ali pa ko se odločimo, da nečesa ne zmoremo. Ampak če smo iskreni do sebe, bi bil bolj primeren začetek stavka »zdaj nočem«. Je že tako, da na vse okoliščine v našem življenju nikakor ne moremo vplivati, a lahko kar največ naredimo iz tiste gline, ki nam je dana, da jo oblikujemo. Kako že pravijo? »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal.«
S sodelavci smo se podali na enourno igro v sobo pobega. Rešiti smo morali celo vrsto izzivov – najti ključe, razvozlati uganke, razvrstiti stvari v pravilni vrstni red itn. Šlo nam je dobro, dokler se nam ni ustavilo. Čas se je iztekal, nam pa ni in ni šlo. Poklicali smo na pomoč in prejeli namig, ki nam je odprl oči. Prej nepovezane besede so padle skupaj, našli smo skrivno tipko in odprla so se še zadnja vrata. Bili smo rešeni. Brez namiga moderatorice igre nam verjetno ne bi uspelo. Besedo vsako zase smo razumeli, postavljene skupaj pa niso imele smisla. Dodatna informacija nam je odprla nov pogled in spoznali smo, kaj nam je storiti. V duhovnem življenju, kjer se srečujeta Božje in človeško, je večkrat podobno. Gledamo in gledamo, kaj se nam dogaja, pa ne doumemo globljega smisla. Dokler ne pride namig. Evangelist Janez dogodek, ko Jezus iz templja prežene menjalce denarja, postavi na začetek svojega poročila o Jezusovem triletnem delovanju. Ostali evangelisti ga postavijo na konec, pred trpljenje. Janez skuša s tem takoj dati namig bralcu, da je za razumevanje Jezusovega poslanstva bistven njegov odnos z Bogom Očetom. “Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!” Jezus tempelj imenuje ‘hiša mojega Očeta’ in s tem razodene, da je to ključ, v katerem se bo bralo vse njegovo življenje, tudi trpljenje: Oče in Sin sta neločljivo povezana in to sinovsko zaupanje bo omogočilo zmago nad smrtjo. Jezus s tem spremeni celotno versko perspektivo – vse do danes, in nam da namig, ki je celo razodetje: verski odnos je osebni odnos, je odnos Sina z Očetom. Sodobniki v tistem konfliktnem trenutku vsega tega niso razumeli. Tudi učencem, ki so ga spremljali, je šele po vstajenju postalo jasno, kaj Jezus tedaj res govoril. Sveti Duh jih je pozneje spomnil, da je Jezus napovedal: “Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil”. Judje so (mu) tedaj rekli: “Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?” On pa je govoril o templju svojega telesa. (Jn 2,19-21) Glavni namig za razumevanje dogodkov Jezusovega trpljenja torej je, da je bil Jezus ljubljeni Sin Boga Očeta. V tej luči je glavni namig za dešifriranje razdrobljenosti našega življenja podoben: s pomočjo vere in Svetega Duha odkrivati, kako se v mojem življenju razodeva navzočnost Boga. Boga, ki ima obličje Očeta, ki me spremlja kot svojega sina ali hčerko, ki mi pomaga in me rešuje.
Pogosto slišim ljudi kritizirati Cerkev. No, še večkrat jih slišim, kako Cerkvi očitajo pohlepnost in oblastiželjnost ter jo krivijo za vse zlo na svetu. Toda takoj je treba dodati, da največkrat zamenjujejo Cerkev in ljudi, ki ji pripadajo. Ali kot pravi ruski religiozni filozof Nikolaj Berdjajev iz prve polovice 20. stoletja, da enačijo krščanstvo in kristjane. Za kaj pravzaprav gre? Eno je krščanstvo in Cerkev, nekaj drugega pa so kristjani. Kamen spotike so največkrat kristjani, ki so samo ljudje in kot taki grešni. Problem nastane, ko ljudje enačijo kristjane s Cerkvijo in krščanstvom. Ker so kristjani velikokrat slabotni, grešni – in to se ni pokazalo samo v zgodovini, ampak se kaže vsak dan – ljudje enostavno zaključijo, da sta krščanstvo in Cerkev oblastiželjna in pohlepna in vir vsega zla. Toda po Berdjajevu to nikakor ne drži. Takole razmišlja: »Pomanjkljivosti krščanstva v svetu so bile vedno pomanjkljivosti kristjanov, človeške pomanjkljivosti, in ne Božje. Neuspeh krščanstva je bil človeški neuspeh, in ne Božji. Če ne živite v skladu z resnico, ampak jo kazite, potem ste krivi vi, in ne resnica« (O dostojanstvu krščanstva in nedostojanstvu kristjanov, str. 24). Ta misel ruskega filozofa jasno razlikuje med Cerkvijo in krščanstvom, ki sta Božjega izvora in v katerih biva resnica, ter med kristjani, ki velikokrat ne živijo v skladu s to resnico. Toda to dejstvo, da kristjani pogosto ne živijo v skladu z resnico, tej resnici ničesar ne odvzame, je ne očrni in ne uniči. Nasprotno, resnica še močneje sije. To pomeni, da ideal, ki je utelešen v Cerkvi in krščanstvu, ostaja kljub mnogim pomanjkljivostim kristjanov nedotaknjen. Zato Kristus pravi apostolu Petru: »Ti si skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala« (Mt 16,18). Mnogi sicer to skalo istovetijo z avtoriteto papeža, toda obstaja še druga, veliko globlja razlaga. Skala tu pomeni vero v Kristusa. Se pravi, človek, ki ima vero v Kristusa, se mu nič ne more zgoditi. In dejansko se je tako zgodilo Petru. Ko je na razburkanem morju veroval Kristusu, je hodil po vodi, ko je podvomil, se je začel potapljati. Cerkev je torej predvsem vera v Kristusa, ki je njen neuničljivi temelj. Če torej rečem »da« Kristusu, moram reči tudi »da« Cerkvi. Kajti druge Cerkve, kot smo mi ljudje – slabotni in grešni – ni in je tu na zemlji tudi ne bo. Toda njeno upanje ni v njeni moči, temveč v Kristusovi ljubezni do človeštva.
Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala relativno pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotlu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je »za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta.« Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsakdo in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje »ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino« – nekoga imajo radi zaradi lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: »ljudje, ki si laskajo in dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takšnega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj osebe ne cenimo takšne, kakršna je v resnici, pač pa je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo nudi. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je potemtakem pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med »dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini.« Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, »kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna,« je prepričan Aristotel. Najbolj popolno in najbolj žlahtno prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč »dober nasploh in dober do svojega prijatelja,« pravi Aristotel. Dalje takšni ljudje drug drugemu pristno »želijo dobro, ker so sami dobri«, prijatelja imajo »radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki slučajnih okoliščin,« to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav slednje temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da »skupno življenje ni možno med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo.«
Če bi vas, dragi poslušalci in poslušalke, vprašala, iz katere pravljice sem si za današnje jutranje razmišljanje izposodila stavek: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?«, bi mi verjetno vsi v en glas odgovorili: »Iz Sneguljčice, ene najbolj priljubljenih pravljic bratov Grimm.« Čarobno zrcalce iz pravljice nikoli ne laže, in ko Sneguljčica odraste, zrcalce njeni mačehi, ki je obsedena s svojo lepoto, resnico o minljivosti lepote pove brez ovinkarjenja. Nekoč si je zrcala, še zlasti tista iz raznih zlitin, lahko privoščil le premožnejši sloj prebivalstva, v preteklih stoletjih pa so bila tudi statusni simbol. Danes zrcala, če nam je le dan vid, uporabljamo vsi. Zaradi svoje uporabnosti so postala nepogrešljiv pripomoček v zapletenih optičnih sistemih: omogočajo nam spremljanje prometa v jutranji konici, parabolična zrcala pa boljšo vidljivost v nepreglednem križišču. Ženske, ki so rade lepo urejene, zrcala nosijo v svojih torbicah. V vodnem zrcalu pa se ogledujejo goske in race ter srednjeveške stavbe. In nekoč, ko smo hoteli komu pokazati, da ga imamo radi, smo z zrcalom delali zajčke: svetlobni pojav, ki se kaže na površini česa zaradi odboja svetlobe. A v zrcalu ne odseva samo naša zunanja lepota. Mogoče je res, da je v različnih življenjskih obdobjih zelo pomembna: ko odraščamo in okušamo prvo ljubezen. Zaradi nje se kdo lažje povzpne po kariernih stopničkah, prerine v ospredje in pristane na naslovnici razkošne revije. Jamica na bradi pa velja celo za deveto lepoto. Naše ogledovanje ne kaže samo zunanje lepote ali nelepote, prej ali slej življenje samo pred nas postavi drugačno zrcalo: zrcalo naše duše in minljivosti, zrcalo naših napak in odločitev. V njem včasih vidimo celo dva obraza. Dušna zrcala so narejena iz posebnega materiala, navadno niso na prodaj in so v naši osebni lasti, dokler ne izdihnemo duše. Kdaj pa kdaj se zgodi, da se kdo močni trgovski strasti ne more upreti in svojo dušo proda; takrat mu v rokah ostane le še prazen okvir zrcala. Mogoče boste v današnjem jutru zaradi zgodnje ure v zrcalu zagledali kisel in mračen obraz ali pa na njem opazili umazanijo. Nič hudega. Ves svet spreminja obraz, celo sonce ga skrije, pa ga ne bi človek. Pomembno je le, če si izposodim del modrostnega govora iz Jakobovega pisma, da potem ko smo si ogledovali svoj rojstni obraz v zrcalu, ne pozabimo, kakšen je bil. In da se ne pozabimo umiti. Ob sozvočju z vašo dušo se bodo ostre poteze zmehčale, in čeprav ne boste prišli v širši izbor za podobo meseca, bo vaše dušno zrcalo kazalo podobo lepega človeka.
Neveljaven email naslov