Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na razmišljanja starih grških filozofov o etiki in demokraciji v družbi. Lahko le z dobrimi zakoni dosežemo etično družbo, kot je predvideval Solon?
3715 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na razmišljanja starih grških filozofov o etiki in demokraciji v družbi. Lahko le z dobrimi zakoni dosežemo etično družbo, kot je predvideval Solon?
S spoštovanjem in občudovanjem mislim na staro gospo, ki je v svojem življenju prestala marsikaj težkega in pri tem ohranila veliko vedrine in življenjske energije. \tKo je bila še mlada, je prišla v mesto za gospodinjsko pomočnico. Najprej si je kupila knjigo o lepem vedenju. Prišla je iz kmetov. V družini, kjer je delala in stanovala, so imeli nekatere drugačne navade, kot jih je bila navajena. Zato se je sama želela poučiti o tem, kakšna so pravila lepega vedenja in kako naj se vede tu v mestu. Da ne bi naredila kaj narobe in da bi tudi laže našla dober človeški stik z ljudmi, med katerimi je živela. \tPremišljujem, kakšna življenjska modrost je morala biti v tej takrat mladi ženi, kakšno dostojanstvo je nosila v sebi, da se ni pustila kar tako. Hotela se je sama poučiti, kakšna so pravila vedenja v mestu. Zdaj je že zdavnaj pokojna, jaz pa se še pogosto spomnim nanjo in na njeno knjigo o lepem vedenju. Predstavljam si, da bi kaj takega moralo veljati za vse čase, tudi za danes. \tPremišljujem pa tudi o današnjih mladih ljudeh. Bilo bi krivično, če bi rekla, da so današnji mladi ljudje slabi. Veliko dobrega je v njih. Časi, v katerih živijo, so precej drugačni kot takrat, ko je ta gospa prišla v mesto. Zato so tudi oni drugačni. Pa vendar se mi zdi, da bi bilo tudi zanje vredno učiti se od te stare gospe. Olikano vedenje v družbi je izraz spoštovanja do drugih, je nekaj, kar daje dobro podlago za vse ostalo. Šele v takem spoštljivem ozračju se lahko začnemo zares pogovarjati, dogovarjati, skupaj načrtovati in skupaj delati. Zato olika ni samo neka zunanja formalnost, ampak zunanji izraz naše notranje drže, našega odnosa do drugih ljudi.
Na kateri razvojni stopnji se je človek oduhovil? Najprej so me učili, da je bil ustvarjen, nato je bilo treba vedeti, da se je razvil. Zdaj mi govorijo, da ga bo pred razpadom rešila tehnika oziroma tehnologija. Zamenjava izrabljenih naravnih organov z umetnimi. Vse tja do pametnih elektronskih možganov. Tako in tako se pa že podaja v vesolje, v svoj novi dom. Pa si mislim: mar jaz še nisem v vesolju, saj je Zemlja del njega. \tČe je v možganih mesto, da lahko deluje človekova duhovnost, potem da je to nekje v malih možganih, je na modelu nekoč v teve oddaji dejal slovenski strokovnjak za možgansko področje. Iz spomina mi je spuhtel tako njegov priimek kot strokovno ime onega majčkenega dela malih možganov. Tako sem na istem kot kdaj prej: marsičesa si niti ne predstavljam; kolikor pa si, si verjetno napačno. Vseeno pa menim, da je čaščenje začetek duhovnosti. A se takoj vprašam: začetek ali posledica? Pravzaprav je pa duhovnost mlajši pojem vsakdanjega besednjaka. Stoletja je tičal v filozofskem in teološkem območju; navaden zemljam se je ubadal zgolj z dušo, pa še to ne kar vsak in sploh ne kar splošno, neko obdobje celo zelo utišano. Evolucija je dušo navrgla kot družbeni produkt z izvorom v preživetem kreacionizmu. Zdaj je govor predvsem o duševnosti. Kdor se počuti malo bolj pri vrhu znanja in vednosti, omenja razne vrste duhovnosti. Te komponente z delujočim malim delčkom v malih možganih se ni treba več sramovati. Meditacije raznih oblik so razumljene tudi terapevtsko. Iz meditativne sfere je molitev, a ta ne sodi v izobraževalni sistem. Ali so izrazi kot pridušanje, duhovičenje, duhamornost, velikodušnost tudi s področja duhovnosti? Kako se povezujeta duševnost in duhovnost? Laže je psihologom, teologom, filozofom …, ti najdejo hiter odgovor. Običajni zemljan se suče na čistini in razmišlja po svoje. A že to, da se z mislijo dvigne čez in nad vsakdanjost, ga prestavlja v doda(t)no razsežnost. Če je čaščenje izraz duhovnosti - koga, kaj, kako in zakaj častimo? Stara in nova zaveza zavračata častiti mamona, mi se mu še nismo odrekli. Častim lahko tudi sebe. Ali še velja reklo: Lastna hvala – cena mala.
Danes bomo verjetno pokleknili, ko si bomo zavezali vezalke na čevljih. Ko katoličani stopimo v cerkev, pokleknemo v znamenje počastitve Božje prisotnosti. V cerkvah poznamo posebno opremo za klečanje – klečalnik, tudi klopi v cerkvah so prilagojene za klečanje. Klečanje pomeni držo čaščenja, zbranosti in molitve. V prvih stoletjih pa kristjani klečanja niso vključevali v bogoslužje. Ponosni so bili na svoje dostojanstvo in svobodo, saj so se uprli rimskemu čaščenju cesarskih oblastnikov, ki je vključevalo tudi klečanje. S poklekom človek namreč priznava slavo in moč tistega, pred katerim pokleka. Poklek se je pozneje uveljavil tudi v srednjeveškem fevdalnem sistemu. Tako je postal del obreda vitezov, ki so pokleknili kot oprode in po obradu vstali kot ponosni vitezi. Pokleknemo tudi k molitvi, tako kot je k molitvi vsak večer pokleknil pastor neke evangeličanske cerkve v Nemčiji. Odkar se mu je rodil tretji otrok, ni več imel pravega miru za svoje molitve. Nekega večera, ko je spet pokleknil, da bi molil, ga je zmotil hrup, ki sta ga povzročala njegova sinova med igranjem v dnevni sobi. »Naj otroka utihneta!« je nejevoljno zaklical ženi. Nekoliko jezna žena je otrokoma naročila, naj se odpravita spat. Od tistega dne sta vsak večer pazila, da ne bi zganjala hrupa. Celo po prstih sta hodila mimo očetove sobe. A njun oče, pastor, je začutil, da Bog ne sliši več njegovih molitev. Nekega večera je med molitvijo spraševal: »Kaj se dogaja, Gospod? Zdaj, ko imam potreben mir, ne morem več moliti.« Dobil je odgovor: »Bog sliši tvoje besede, a nič več ne sliši smeha. Zaznava tvojo pripadnost, a v tvoji molitvi ne najde več veselja.« Pastor je tedaj vstal in ženi zaklical: »Pusti otrokoma, da se igrata! Tudi njuna igra je del molitve.« In Bog ga je spet slišal. Kdaj pa kdaj v življenju klecnemo, naredimo telemark, kot ga kdaj naredijo otroci, ko stopijo v cerkev in jim starši naročijo, naj pokleknejo. Klecnemo, ker stvari ne gredo po naše, ker nas tako kot pastorja nekaj moti in ovira. Ampak poklek je tudi znamenje, da vsega ne zmoremo sami, da nas breme kdaj pritisne k tlom. Morda bomo potrebovali nekaj časa in molitve, da bomo lahko spet nadaljevali pot.
V današnji Duhovni misli katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan še v sozvočju z včerajšnjim dnevom kulture govori o duhovnih razsežnostih ustvarjanja in lepote.
Človek je bitje, ki že po naravi išče trascendentni svet. Vse kulture sveta, naj bodo še tako primitivne, nam kažejo to realnost. Človeka torej žeja po onstranstvu in posledično po Bogu, ki se razodeva po lepoti, ker ta vodi k Bogu. Naš razum išče resnico in volja hrepeni po dobroti, ker v njej najde notranji mir in zadoščenje, ki sta potrebna za dosego radosti in osebne sreče. Takrat zavladata v človeku lepota in harmonija. Najgloblje misli in čustva, ideje in spoznanja, človek spontano sporoča drugim. Orodje tega sporočila je umetnost, ki ljudi plemeniti in usmerja k višjemu idealu. Skupno doživljanje lepote poglablja in boljša kvaliteto komunikacije. Umetnost pa odpira pot k veri, kot novi dar. Vera in lepota najbolje izražata človekovo presežnost. Umetnik ustvarja, govori o sebi, o svetu, o stvareh, ob tem pa kliče hvalnico Bogu, stvarniku, večni Lepoti in tudi človeku, ker si Bog in človek nista v nasprotju, saj sta povezana. Bog je izbral človeka za sodelavca, za oblikovanje družbe in vsega stvarstva. Človek je v svoji znanstveni, družbeni, umetniški poti samostojen in avtonomen, ker mu je bila dana svoboda izbere. Ko se človek posveča umetnosti, prispeva k temu, da se človeštvo dviga v boljši svet vrednot, resnice, lepote, dobrote, odpuščanja, ... Sveti Janez Pavel II. je v svojem Pismu umetnikom, nanizal nepogrešljive misli. Da je umetnik tisti, ki še najbolj lahko začuti Boga, ki se mu pri ustvarjanju "pridruži". Bog stvarnik prikliče nekaj iz niča, mojster umetnik pa uporablja nekaj kar že obstaja in temu daje obliko in pomen. S svojimi deli umetnik nagovarja soljudi in navezuje stik z njimi. Umetnik se daruje za druge v svoji družbi, družbo z odgovornostjo sooblikuje in si ne dovoli iskanja prazne slave ali poceni popularnosti. Ko smo v neposrednem stiku s pravo umetnino, veliko mojstrovino, recimo z Bachovim Matejevim pasijonom, Michelangelovo Pietá ali Dantejevo Božansko komedijo, opazimo, da se naša duša vznemiri zaradi tolike lepote. Tudi naše telo začuti veličino vrhunske kulturne dobrine, ki kar vabi k vriskanju od občudovanja. Da to doživimo, moramo biti odprti in dostopni za lepoto, to pa predpostavlja, da gremo najprej vase in v sebi odkrivamo dimenzijo duhovnosti in ji damo prostor in čas, da se razvija. Torej, stik z vrhunskimi umetninami nas popelje v višje oblike duhovnosti. Takrat lahko postanemo boljši ljudje, bolj dovzetni za doživljanje lepote, ker ne dopustimo, da gredo ta doživetja mimo nas, ne da bi nas nagovorila. Naša zavest jih dojame in zabeleži. Postanejo referenčne dobrine za pravilno vrednotenje drugih dobrin. In kaj pomeni biti boljši človek? Predvsem, biti blagohoten do sočloveka, v naši dobroti do njega, v našem sočutju in empatiji do drugih in posledično v zmožnosti odpuščanja, kot izraz najvišje oblike Ljubezni. Družba, v kateri prevladujejo dobri ljudje, je homogena in notranje uravnovešena.
Težka je beseda »ne« za tiste, ki jo izgovorijo, in za tiste, ki jo slišijo. Za oboje enako težka, trdo in kruto zveni, zato jo razumemo kot besedo, ki k dobremu in prijaznemu človeku nekako ne spada. Vendar nam je tako mišljenje žal prineslo zagrenjene ali pa zgarane ljudi, ki jih je teženje po »prijaznosti« pahnilo nekam daleč stran. Kajti nikalnice so večkrat izkaz ljubezni kot sovraštva, ljubezni do sebe in celo do drugih ljudi. Beseda »ne« je namreč za človeka zdravilna, celo osvobajajoča, seveda, kadar je iskrena in dobronamerna, kadar ne zavzema, temveč brani. Ta beseda namreč postavlja meje. In te so v življenju pomembnejše, kot si mislimo. Ko jo izgovorimo sami, se namreč zavestno vračamo k svoji realni podobi, ne precenjujemo se, niti se ne podcenjujemo. Z njo se osvobodimo prepričanja, da smo vsemogočni in da moramo biti vedno vsem na razpolago. Pomaga nam spoznati, da ne moremo in ne znamo vsega. Po drugi strani pa beseda »ne« zaščiti naše vrednote in svetinje ter postavi prave stvari na pravo mesto v našem življenju. Prav ta težka nikalnica je tako varuh našega zdravja in naših vrednot. Ko nam jo izrečejo drugi, pa nam pomaga, da vemo, kdaj smo šli predaleč. To pa je izrednega pomena za dobre odnose: vedeti, kdaj smo stopili, se dotaknili stvari, ki se jih ne bi smeli, razumeti, kdaj smo si dovolili preveč, pa čeprav v dobri veri. Beseda »ne« je dragocena zato, ker se zaradi nje zavedamo meja drugih ljudi in da jih zato bolj spoštujemo. In k temu spada tudi spoznanje, da naše mnenje ni nujno vedno edino pravilno, kar nas spet osvobaja, saj zato dopustimo, da sta resnica in resničnost lahko tudi drugačni od našega pogleda nanju. Tako lahko razumemo, da tudi izreči »ne« kdaj pomeni ljubiti. Tudi okregati. Tudi nasprotovati. Tudi kritizirati. Vse te stvari, izrečene ob pravem času, nas naredijo boljše ljudi.
Neki pevec na cerkvenem koru ni imel najboljšega posluha. Pevovodja je bil mnenja, da bi moral zato zapustiti zbor. Drugi pevci pa so predlagali, naj mu da še nekaj časa, da izboljša svoje petje. Zborovodja se je odločil, da bo šel k župniku in se pritožil: »Tega človeka morate odsloviti s kora, ali pa grem jaz.« Župnik je šel do moža in mu dejal: »Veste, morali bi zapustiti pevski zbor.« »Zakaj pa?« je vprašal mož. »Pravzaprav,« je v zadregi dejal župnik, »pet ali šest ljudi mi je reklo, da vi ne bi smeli peti v zboru.« »Oh, to ni nič,« je odvrnil mož, »petdeset ali šestdeset ljudi mi je reklo, da vi ne bi smeli pridigati.« Naše življenje je mešanica moči in sposobnosti, slabosti in pomanjkljivosti. Vsi radi povečujemo svoje dobre lastnosti in pomanjšujemo slabe ter iščemo izgovore zanje, da bi drugi bolj cenili naše dobre lastnosti. Radi govorimo o slabosti drugih, tudi zato, da bi opravičili svoje. Svetopisemski odlomki tokratne nedelje govorijo o človeški nemoči ter o tem, kako lahko Bog uporabi nemoč in nesposobnost ljudi, da izpolni svoje načrte. V berilih tako srečamo tri ljudi, ki jih Bog pokliče, in se zavedajo svoje nemoči, nesposobnosti in grešnosti. Prerok Izaija priznava, da ni vreden, a zaupa v Boga. Bog ga očisti, da lahko izpolni zaupano mu poslanstvo. V odlomku iz pisma Korinčanom nas sv. Pavel spominja, da je zadnji, najmanjši med apostoli (1Kor 13,8-9), a ga je Bog vseeno poklical v svojo službo. V evangeliju pa Simon Peter samega sebe imenuje »grešen človek« (Lk 5,8) in prosi Kristusa, naj gre proč od njega. Vendar ga Kristus postavi za prvega med apostoli. Sporočilo današnjih svetopisemskih odlomkov je lahko za nas spodbuda. Bog kliče tudi ljudi, ki niso zelo sposobni in z napakami, da postanejo oznanjevalci njegove besede. To se dogaja skozi vso zgodovino. Želi pa Bog zvestega človeka. Takemu bo tudi dajal moč, da bo izpolnil zaupano mu poslanstvo. Ali kakor pravi rek: Bog ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. Bog ne odpiše ljudi zaradi njihovih slabosti, ampak jih preoblikuje in jim pomaga, da izpolnijo poslanstvo. Ko Gospodu iskreno in ponižno priznavamo svoj strah, svojo nesposobnost in svojo grešnost, nas preoblikuje in usposablja, da lahko izpolnimo svojo življenjsko nalogo in svoje poslanstvo.
Etnologinja in publicistka Alenka Veber v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o pomoči ljudem z roba družbe. Ta pomoč ne sme biti le materialna.
Čas epidemije je spremenil naše razvade in navade, našo vsakdanjost in tudi naše odnose. Kot siva megla zimskega jutra je v naše življenje stopilo nezaupanje. Če odprete medije, vas nehote stisne pri srcu, saj toliko črnogledosti, nezaupanja enih do drugih kot v naši mali domovini ni skoraj nikjer na svetu! Je torej res, da smo podlegli ne samo pandemiji covida-19, ampak še hujši okužbi – dvomu, sumničenju, strahu enih do drugih? Kot da nihče več nikomur ne verjame … Nehote se sprašuješ, ali so ljudje res izgubili tisto najpomembnejšo življenjsko držo, da nekomu in v nekaj zaupajo? Pomanjkanje zaupanja v ljudi okoli sebe, v svoje najbližje, sodelavce nosi s seboj tudi nezaupanje v vse, kar je naše – v državo, ustavo, ljudi in ustanove, cerkvene in druge. A brez upanja, brez luči na koncu predora ni mogoče živeti! Če bomo premagali strah in obup, bomo lahko spet zaupali našim zdravnikom, saj se kljub napakam in številnim neznanim stvarem borijo predvsem za ljudi, za njihovo zdravje in njihovo blaginjo. Spet bomo verjeli, da medicinsko osebje, ki je res preobremenjeno – sama sem bila del tega in vem, da je res! – res trudi, da ne bi izgubilo sočutja in še naprej delilo ne samo zdravila, ampak tudi tolažbo. Potem bomo zaupali odgovornim na tem ali onem področju in jih s svojim zaupanjem prisilili, da kljub vsem hudim besedam in medsebojni nestrpnosti najdejo skupno pot za boljšo prihodnost. Kajti glaven boj se tudi v času epidemije ne vodi v medijih in političnih razpravah, ampak v vsakdanjem življenju nas, navadnih ljudi, ki delamo vse, da bi epidemija čim prej minila, ki ne želimo okužiti nikjer nikogar, ki se trudimo zaradi svojih otrok, da bi jim vrnili lepo in cvetočo mladost, kot smo jo sami imeli. V naša srca je Gospod, naš Stvarnik položil zrno temeljnega zaupanja, kajti On nas ljubi in veliko mu je do nas. Zato smo povabljeni deliti zaupanje tudi v času pandemije in skupaj s psalmistom klicati: Upam v Gospoda, moja duša upa, čakam na njegovo besedo, moja duša čaka na Gospoda bolj kakor stražarji na jutro. Izrael, pričakuj Gospoda! Zakaj pri Gospodu je dobrota, pri njem je obilje rešitve. On bo rešil Izrael vseh njegovih krivd (Ps 130).
V današnji, ponovljeni Duhovni misli katoliški duhovnik dr. Milan Knep razpravlja o stari navadi in tudi potrebi, da so se v krščanskih družinah zahvaljevali Bogu za hrano, ki so jo prejeli.
Danes, drugega februarja, obhajamo praznik Jezusovega darovanja, rečemo mu tudi svečnica. Razlago praznika najdemo že v evangelijih. Po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako očistiti. Tudi Marija, Kristusova mati, se je podredila temu predpisu. Kristjani verujemo, da je Jezusa spočela in rodila deviško, to pomeni, da ji obred očiščevanja ne bi bil potreben. Toda kljub temu izpolni črko postave. V kontekstu današnjega dogodka – Marijinega očiščevanja – srečamo v Lukovem evangeliju starčka Simeona. Ta je namreč v videnju spoznal, kdo je Dete, ki ga pestuje mlada žena. Pristopil je k njej, otroka vzel v naročje in spregovoril znane besede: »Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov, luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.« Kristus, ki je prišel na svet, sveti, razsvetljuje. Na ta dan blagoslavljamo sveče. Hrepenenje po svetlobi, luči je eno temeljnih hrepenenj človeka. Cerkev je uvedla na ta dan blagoslov sveč in procesije z gorečimi svečami. V tem obredu je »luč« prispodoba Mesija, ki razsvetljuje človeštvo, mu razodeva smisel sveta in življenja. Ob današnjem prazniku lahko upravičeno rečemo, da smo razsvetljeni. Pojem bi lahko razširili in rekli, kjer je dobrota, ljubezen, plemenitost, tam je svetloba, luč. V pogovornem jeziku radi rečemo, da se kdaj komu oči zaiskrijo, v njih vidimo posebno svetlobo, luč. V življenju sem se iz oči v oči srečal z velikima človekoma, ki sta »izžarevala« posebno svetlobo. To sta bila sveti papež Janez Pavel II. in taizéjski brat Roger. Njun pogled se mi je vtisnil globoko v srce. Pogled, ki se ne ustavi samo pri očeh, ampak odplava v skrivnostne globine. Sprejmimo luč, bodimo luč. Ob današnjem prazniku mi odmeva misel, ki pravi: »Več svetlobe, ki jo boste spustili vase, svetlejši bo postal svet, v katerem živite.« Naj bo današnji dan, naj bo naše življenje polno svetlobe.
Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj poznan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno pravšnje mere, saj "vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kot zaradi pretiravanja". Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: "Čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja." Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: "Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš." Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, pač pa mora vsak presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni okoliščini – iskati moramo torej "sredino glede na sebe", da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da "ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdorsibodi, ampak le, kdor je tega vešč".
Drage poslušalke, dragi poslušalci, upam, da ste se prebudili iz čudovitih sanj, in še močneje želim, da bi si danes upali sanjati pri belem dnevu. Ti so vsak dan daljši in vse bolj se oddaljujemo od tistih temačnih, a vendar čarobnih dni prazničnega decembra. Pravljična svetloba božiča izginja in vse bolj se kaže sivi vsakdan. Človeka, čeprav se dan daljša, bolj malo vleče na plano. Zato vas s tem pozivom ne želim navsezgodaj zapreti v varnost tople sobe, ampak kličem po sanjah, ki bi vas pognale z novo močjo v sredo viharnega življenja. Prav danes goduje svetnik, za katerega bi lahko rekli, da je vzgajal s sanjami. Sveti Janez Bosko je sredi hitro rastočega Turina devetnajstega stoletja reševal fante, ki so iz bližnjega podeželja prišli s trebuhom za kruhom v mesto. Neizkušeni in neizobraženi so bili prepuščeni izkoriščanju tako delodajalcev kot navideznih prijateljev, ki so jih srečali na ulici. Številni od njih so že v rani mladosti izgubili vse sanje o lepem življenju. Številni so morali v zapore ali zaradi izčrpanosti in slabih razmer dobesedno izgubili življenje. Janez Bosko jim je želel povrniti življenje in jim vliti novega upanja. Ponudil jim je prenočišča, popoldansko šolo, vzgajal jih je. Dal jim je preprosto dom, ki so ga sredi divje rastočega mesta tako pogrešali. Zaščitil jih je s prvimi vajeniškimi in zaposlitvenimi pogodbami ter se z njimi igral, da bi vsaj nekaj imeli od otroštva. A to se mu je zdelo premalo. Poleg vere, ki jo je sam iskreno živel, se je zavedal, da jim mora dati tudi sanje. Lepo prihodnost, ki so jo ob vsakodnevnem garanju še kako pogrešali. Redno jim je pripovedoval svoje sanje. Danes se številni sprašujejo, ali je res vse to sanjal ali pa si jih je le izmišljeval. To sploh ni pomembno. Gotovo je, da se je zavedal, kako mladi potrebujejo upanje v prihodnost. Samo tako bodo to, kar se učijo, hoteli živeti, in kar zaslužijo, tudi pametno porabili. Prihodnost pa je tista, o kateri lahko le sanjamo. Ko vas, spoštovani poslušalke in poslušalci, vabim, da bi sanjali pri belem dnevu, ne mislim, da bi vas s tem oddaljil od resničnega življenja. Še zdaleč ne. Hočem vam odpreti nove poglede na jutrišnji dan. Brez sanj, brez prihodnosti se še iz postelje ne bomo dvignili, kaj šele vzgajali mlade. Če hočemo biti dobri vzgojitelji, moramo naši mladini dati sanje. Teh, če jim le bežno prisluhnemo, jim še kako manjka. Zato bodimo danes tudi mi vzgojitelji in najprej sanjajmo sami, nato pa o tem pripovedujmo otrokom in mladim. Jutrišnji dan bo tako gotovo bolj sanjski.
Prebivalci Nazareta so bili zelo ponosni na svojega someščana. Vedeli so, da je hodil v elitno šolo učitelja Helija in poročali so, da se je izkazal kot izjemen poznavalec Svetega pisma. Presunljivo je razlagal preroška besedila, nenadoma je postal zelo iskan učitelj. O njem so začeli govoriti po vsej Galileji, vse tja do Judovskega pogorja na eni strani in na drugi do obale Sredozemlja. Znal je najti besede tolažbe in prebujati novo upanje v zagrenjenih občutkih Judov, ki so izgubili oblast v svoji lastni domovini. Njegov glas je izražal milino in človeško toplino. Najčudovitejše pa je bilo, da je vse bolnike okoli sebe ozdravil: slepe, hrome, gluhe, nepokretne, tudi te, ki so bili zmedenega duha. Z navdušenjem so pričakovali, kaj bo storil pri njih doma, saj je čisto naravno, da se bo najbolj posvetil njim, svojim rojakom. Judovska postava vendarle uči, da mora vsak odrasel moški najprej poskrbeti za svojo družino in sorodnike. Kako bodo njegovi rojaki ponosni šele zdaj, ko jim bo pokazal spektakularne reči, ki jih še nihče ni videl, o tem bodo govorili daleč naokoli, Nazaret bo postal milostno mesto, tudi k njim bodo odslej romale trume ljudi. Starodavne prerokbe se bodo začele uresničevati prav v njihovem mestu. Toda kdaj bo že njihov Rabi Ješua storil kakšne čudeže. V sinagogi govori sicer zelo lepo, pritrjujejo mu, a zdaj je že čas, da hromi začno poskakovati in letati naokoli, da gluhi začno ubrano peti in da se slepi navdušujejo nad barvami, kdaj se bo to začelo? Nič od tega. Njihov rabi se odloči, da jim postreže z učno uro ljubezni. Gre namreč za nekaj zelo preprostega, kar bodo pozneje razumeli reveži, odrinjeni in ponižani, ki bodo vztrajno hodili za učiteljem Jezusom iz Nazareta. Ljubezni ni mogoče ujeti, jo stisniti v pest, ji gospodovati in jo osvojiti. Pavel iz Tarza bo imel razodetje te Ljubezni, ki prihaja iz večnosti. Pravi, da se ta ljubezen ne ponaša, ne išče svojega in se ne da razdražiti. Jezusovi rojaki pa iščejo preroštva, ki bodo prenehala, jezike, ki bodo umolknili, spoznanja, ki bodo prešla. A Jezusova ljubezen ostaja tiha, ker se odvija v globini srca in je pehanje po moči ne zmami. Nič spektakularnega, bomo rekli, pa vendar se v darežljivosti in usmiljenju te Ljubezni začenja večnost, tista, ki nikoli ne mine, tista, ki nam pove, da je življenje preprosto in da se je mogoče nasmehniti najmanjši stvari.
Včasih se mi vzbudi prav nekrščanska želja, da bi kakšne ljudi izbrisal iz svojega življenja! Prav res! Vem, da je taka misel skregana z ljubeznijo, sploh z ljubeznijo do bližnjega in do Boga … skregana torej s prvo in največjo zapovedjo … skregana z vsem, za kar se sicer v življenju zavzemam … o čemer pišem … skregana z vzgojo in ravnanjem, ki ju vcepljam svojim otrokom … skregana s Kristusom … in s Svetim Duhom … skregana z Očetom … Ampak so ljudje, ki so res nemogoči! Naporni! ... In se sprašujem: A se splača?! A se moram res do krvavih možganskih in srčnih žuljev truditi z njimi?! Mar ni tudi Kristus dejal: »In če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali tistega mesta in si otresite prah z nog.« (Mt 10, 14) Koliko prahu sem že otresel …! In verjetno ne le jaz. Pravijo, da se puščave širijo?! Bi lahko to bil razlog? Nič ne pomaga! Skušnjavec mi ne da miru. Ne pusti me pri miru in mi – kot v kakšni risanki – sedi na ramah in zvito šepeta na uho zlobne duhovitosti: Kako bi bilo, ko bi se sprehodil po imeniku svojega mobilnega telefona in "počistil" svoje odnose. Izbereš ime … človeka … pritisneš tipko "možnosti", pa se pojavijo izbire: ustvari stik, uredi, izbriši, blokiraj, dodaj med priljubljene … Če bi se takega dela lotil na slab dan … na današnji dan … koliko ljudi bi ohranil v "spominu"? Takole zlobno smehljajočega me preseka misel, ki me strezni … in pretrese: Če bi vsi ljudje imeli take telefone … bi bil jaz pri kom shranjen med priljubljenimi? Bi bil sploh shranjen? Še dobro, da Bog nima telefona! Bog ima srce!
Mlad fant, ki ga je zapustilo dekle in je zaradi tega zelo trpel, je razmišljal o življenju. Razumel ga je kot vabilo na pot, za katero ne veš, kam te bo peljala, kaj ti bo prinesla – na katero stopaš v upanju, da te bo popeljala v boljšo prihodnost. Od tega, kaj doživljaš na poti, pa je odvisno, kako boš gledal na življenje. Če boš stopil na zaklad, boš postal bogat in življenje bo zate eno samo veliko bogastvo. Če pa boš stopil na mino, ti bo morda odtrgalo noge in življenje bo zate ena sama bolečina. Človek največkrat ni sam kriv, kam stopi. Fant je razmišljal še dalje. Hudo je tudi, če ljudje namenoma nastavljajo mine, da drugi stopijo nanje. Najbolj pa ga boli, kadar ljudje obsojajo tiste, ki so stopili na mino in so ranjeni. Namesto, da bi jim pomagali, jih obsojajo. Ob tem fantovem razmišljanju sem se spomnila na klošarja, ki je prosil za denar. Ko sva se nekaj časa pogovarjala, pa je na denar pozabil. Pripovedoval mi je svojo življenjsko zgodbo, ki je bila eno samo stopanje po minskem polju, že od samega rojstva dalje. »Vse v življenju se mi je podiralo in se mi še podira – želel sem živeti drugače, pa …« Ničesar nisem mogla storiti, da bi to njegovo življenje postalo drugačno. Samo poslušala sem ga in ga skušala razumeti. Ko je odhajal, je bilo v njegovih očeh nekaj veselja. Dan za dnem srečujem ljudi, ki bi lahko rekli podobno: Preveč je bilo min pod njihovimi nogami! Morda se mnogih objektivno ni dalo odstraniti. Ob ljudeh, ki trpijo, pa se vendarle lahko vprašamo, ali nismo kakšne mine, ki jih je ranila, postavili tudi mi? Z nerazumevanjem, obsojanjem, nestrpnostjo, nepripravljenostjo za spravo, sebičnostjo …
V tem jutru želim spregovoriti nekaj besed o krepostih ob pomoči zgodbe. Nekoč je živel bogaboječ mož, da so se celo angeli razveselili, kadar so ga videli. Toda kljub svoji veliki svetosti se ni zavedal, da je svet. Opravljal je enostavno svoje vsakdanje delo in dobrota, ki je izhajala iz njega, je bila tako naravna kot vonj, ki ga širijo cvetlice, ali kot svetloba, ki jo daje cestna svetilka. Njegova svetost je bila v tem, da je pozabil na preteklost vsake osebe in je vse ljudi jemal take, kot so. Znal je videti skozi zunanjost vsakega človeka v središče njegovega bitja. Tako je ljubil vse in odpustil vsem, ki jih je srečal – in v tem ni videl nič izrednega, kajti to je bil rezultat njegovega načina gledanja na ljudi. Nekega dne mu je angel rekel: »Bog me pošilja k tebi. Povej kakršno koli željo in se ti bo izpolnila. Ali bi želel imeti dar ozdravljanja?« »Ne,« je rekel mož, »ljubše mi je, če Bog ozdravlja sam.« »Ali bi rad spravljal grešnike na pravo pot?« »Ne,« je rekel, »ni moja stvar, da bi se dotikal človeških src. To je delo angelov.« »Ali bi bil rad tak zgled kreposti, da bi te ljudje hoteli posnemati?« »Ne,« je rekel svetnik, kajti to bi me naredilo za središče pozornosti.« »Kaj si potem želiš?« je vprašal angel. »Božjo milost,« se je glasil odgovor. »Če imam to, imam vse, kar si želim.« »Ne, moraš prositi za kak čudež,« je vztrajal angel, »ali pa ti bo eden vsiljen.« »Dobro, potem prosim tole: naj delam dobro, ne da bi se tega zavedal.« Tako je bilo torej sklenjeno, da se svetnikovi senci podelijo zdravilne lastnosti. Kjer koli je njegova senca padla na zemljo – pod pogojem, da je bila senca za njegovim hrbtom –, so bolniki ozdravljali, zemlja je postajala rodovitna, vodnjaki so se napolnili z vodo in barva se je vrnila v obraze tistih, ki so bili zaznamovani z žalostjo. Toda svetnik o tem ni vedel ničesar, ker je bila pozornost ljudi tako usmerjena v senco, da so pozabili na moža. Tako je bila njegova želja, da dela dobro in da je pri tem sam pozabljen, v polni meri izpolnjena. Navadno razumemo kreposti kot dobre lastnosti človeka, ali z drugo besedo: odlike. Lahko bi rekli, da jih prepoznamo prek tega, da večajo dobroto. Ne pridejo same od sebe, marveč se moramo zanje potruditi, da jih vzamemo za svoje. So ideali, h katerim naj bi se vzgajali že od mladih nog. Velikokrat je pri tem težko vztrajati, posebej ko prideš do spoznanja, da so uspešni ljudje, ki se na videz ne trudijo biti krepostni. Pred tem si ne gre zatiskati oči, a hkrati je dobro biti za to slep, kot je bil slep za svojo krepostno držo svetnik iz naše zgodbe. Delati dobro, ne da bi za to vedel, povsem naravno in brez skritih namenov. Biti kreposten pomeni biti otroško naiven. Le tako človeku uspe premagati še eno past – samovšečnost in iskanje svoje lastne slave.
Spoštovani, zgodba govori o dečku, ki je bil strasten zbiralec steklenih kroglic, frnikol. Živel je poleg deklice, ki je imela veliko sladkarij. Rekla mu je: »Če mi boš dal vse svoje frnikole, ti bom dala vse svoje sladkarije.« Deček je o tem razmišljal célo noč. Naslednji dan je skril nekaj svojih frnikol pod posteljo, ostale frnikole pa je dal deklici v zameno za njene sladkarije. Naslednjo noč spet ni mogel spati; tako nesrečen je bil. Vso noč se je premetaval v postelji. Kaj mislite, da ga je tako skrbelo in vznemirjalo? Razmišljal je o tem, ali mu je deklica res dala vse svoje sladkarije. Zanimivo, kajne, namesto da bi ga pekla vest, ker ji on ni dal vseh svojih frnikol. V odnosu do Boga in bližnjih sem podoben temu dečku. Od Boga in od drugih pričakujem in celo zahtevam vse, sam pa ne dajem vsega, ne da bi me pri tem pekla vest in bi me bilo sram. Apostol Pavel je zapisal, da Bog ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril (Rim 8,32)? Kristjanov poklic, poslanstvo vsakega kristjana mora biti ljubezen. Ko so starega puščavnika vprašali, kaj je treba storiti, da bi bili odrešeni, je odgovoril: »Ljubiti.« Ljubiti moram s čisto ljubeznijo, kajti greh je vse, kar je proti ljubezni. V gozdovih severne Evrope živi majna žival, imenovana hermelin, ki je pozimi znana po svojem snežno belem krznu. Hermelin varuje svoj beli plašč pred umazanijo nagonsko, kar lovci na krzno izkoristijo. Hermelinom ne nastavljajo zank, ampak najdejo njihov dom, nakar vhod votline v skali ali v duplu drevesa namažejo z umazanijo. Nato spustijo lovske pse, ki hermeline preganjajo. Prestrašene živali bežijo proti svojemu domu, a zaradi umazanije na vhodu nočejo vanj vstopiti. Raje obstojijo in dovolijo, da jih ujamejo psi, samo da ne bi umazali svojega belega krzna. Ohranitev čistosti jim pomeni več kot življenje. Tako je tudi z ljubeznijo do Boga in bližnjega. Drži, kar je o krščanski ljubezni zapisala Mati Terezija: »Sad vere je ljubezen v čistem srcu, sad čiste ljubezni pa je služenje.« Jezus je postavil ljubezen do Boga in bližnjega v središče; ti dve ljubezni sta neločljivi. Božji obraz vidim na obrazu bližnjega. Ljubezen je edino merilo vere. Drži, da Bog ne potrebuje naših dobrih del, a jih potrebujejo naši bližnji. Kristjan ne živi zase, ampak za Kristusa in bližnje.
Hrast, ki vihar na tla za zimski trešne …, naenkrat ne zgubi moči poprešne. Ribičev iz Vrbe je to vedel, saj mu je zibka stekla sredi še neokrnjene narave. Je pa močan občutek videti podirajoča se mogočna drevesa. Drevo je postalo simbol. Govorimo celo o svetih drevesih. Ljudi primerjamo s trdnimi hrasti, pokončnimi smrekami, upornimi bori, prebičanimi viharniki, upogljivim jelševjem. Da mi je biti drevo, pravi Štefan Steiner, veje bi stezal v višine; v trdo, a dobro zemljó zakopal bi korenine. In Miran Jarc: Ne morem roké ti več dati, ker sem videl rasti drevo /…/, nekatera drevesa samotna rastó. In nekdo drug: Midva sva dobro drevo, v soncu sva se svetila. Za drevo, ki je rastlo na meji in ga je lastnik posekal, sta se kdaj mejaša sprla na smrt. Pa prepiri zaradi sadov, ki padejo z vej na sosedovo stran. Tudi jeza zaradi drevesa, ki meče senco na sosednji vrt. In lastnikov srd, kadar v gozdu za kakim obetavnim deblom ostane samo štor. Stoj kot drevo brez zavetja; višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko … Ta pesnikova samozavest ni brez veljave. A spet je treba imeti smisel za simboliko. Zelo dobro jo prepoznajo otroci iz daljnosežne starčkove oporoke, naj dobi v krsto hruškina semena. Takoj vedo, da bo iz njih zrastlo drevo in se bodo še sladkali z njegovimi medenkami. Pa tudi koristnost drevesa od krošnje do korenin znajo razložiti tja do iverí, ki zmore nadomestiti svečo. Odkar se mladež drži le za mobilnike in ne pohaja več skozi gmajne, je pa komaj še opaziti v drevesno skorjo zarezana srca. Koliko jih še ve, kaj je grča? Bukve ne ločijo od lipe. In kaj neki je »črni trn ob gorski stezi strmi«, ki cvete prvi med drevesi in med grmi? Davni pesnik pravi: Rad poromam k tebi, stari samotar, da kramljava sredi gorskega pokoja o lepoti boja, o skrivnosti znoja, preden se zažene v naju nov vihar. Ko žled ali požar ali lubadar uniči gozd, so osiromašeni najmanj trije rodovi. Zaradi človekovega pohlepa kar ves svet. Ne pustošite ne zemlje ne morja, ne dreves, svari Razodetje.
Avtor današnje ponovljene Duhovne misli, arabist in islamolog dr. Raid Al Daghistani, razmišlja o kontemplaciji islamskih mistikov, ki so z izkustvenim spoznanjem odstirali tančice resničnosti in poskušali doseči pot spoznanja presežnega – božanskega.
Neveljaven email naslov