Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, ni mi všeč, da človeško trpljenje tolmačimo kot kazen za greh ali kot zdravilo, da bi se poboljšali. To povzroča preveč travm in meče slabo luč na Boga. Jezus Kristus je takšna natolcevanja zanikal. Ko so ga Judje vprašali, kdo je zgrešil, ko je bil sleporojeni ujet v strašno trpljenje, je rekel, da za to ni kriv ne on ne njegovi starši. Če bi bilo trpljenje kazen ali pa zdravilo, se Jezus Kristus ne bi boril proti zlu in trpečim ne bi pomagal, niti sam ne bi šel na križ. Takšno učenje je nekrščansko, ker Bog ni tak. Trpljenje ni samodejno nekaj dobrega in koristnega. Sveto pismo trdi, da je Boga zatajila ista svoboda, ki jo je Bog podaril človeku. Človeška svoboda, ki je cena resnične ljubezni, se je odpovedala ljubezni. Če bi bili ustvarjeni kot marionetno gledališče lutk na vrvici, bi bil Bog upravičeno glavni krivec. A ker Božja ljubezen posledično vključuje svobodo, s tem prevzema riziko za njeno zlorabo in za trpljenje. Nezaslišano je, da dovoli biti suvereni Bog odvisen od nas, nepredvidljivih. Da se absolutno svobodni Bog dovoli ujeti v naše odločitve. Kot da nas potrebuje, da bi bil lahko Bog, in bi mu bilo brez nas dolgočasno. Teolog Johannes B. Brantschen pravi, da je to čudež nad čudeži, ker je Bog sam v sebi itak večni dialog ljubezni v Sveti Trojici. Takšnega Boga, ki noče biti Bog brez nas in noče biti srečen brez nas, ni niti v domišljiji. Samo en odgovor je. Gre za tako nerazumljivo norost ljubezni, da je pohujšljiva in škandalozna. Bog raje doživlja svoj neuspeh glede vprašanja trpljenja, kot da bi se odpovedal ljubezni, izraženi v podarjeni nam svobodi. Ne prisega pri moči in čudežih, ampak vse stavi na ljubezen. Na svet je poslal svojega Sina, da nam pove, kako noro rad nas ima. Kajti ljubezen lahko prebudi le ljubezen. Na križu vpije njegova trpeča ljubezen, ki je več od sočustvovanja. Kdaj bomo to doumeli? Bog spoštuje našo svobodo, ker želi našo ljubezen. Vsemogočni Bog je povsem nemočen, ko mi ne odgovorimo nanjo. Njegova ljubezen ni vsiljiva, ampak je potrpežljiva. Bog od večnosti do večnosti čaka in trpi zaradi neodgovorjene ljubezni. Tudi pogubljeni bodo večna bolečina njegove ljubezni, ne pa kazni. Znani oxfordski profesor Clive S. Lewis je izjavil, da je Božja jeza tekočina, ki teče, ko razrežemo Božjo ljubezen, in ni v nasprotju z njo, ampak je rezultat izražanja iste. Zakaj dobri Bog dopušča trpljenje in ne posreduje? Zato, ker resno jemlje našo svobodo. Če bi odvzel trpljenje, bi nam moral odvzeti tudi svobodo in nas degradirati v marionete. Moral bi nas uničiti, a raje prosi za našo ljubezen. Ve, da bi bila ljubezen brez svobode bistroumni nesmisel, oksimóron, kot leseno železo ali okrogla kocka. Trpeči Kristus ni čudežno stopil s križa, da bi dokazal svojo božanskost, ker nas noče pokoriti s čudeži, ampak želi našo svobodno ljubezen. To mu toliko pomeni, da se raje spušča v tveganje in pristaja na zlorabo svobode, s tem pa posledično tudi na svoje trpljenje.
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, ni mi všeč, da človeško trpljenje tolmačimo kot kazen za greh ali kot zdravilo, da bi se poboljšali. To povzroča preveč travm in meče slabo luč na Boga. Jezus Kristus je takšna natolcevanja zanikal. Ko so ga Judje vprašali, kdo je zgrešil, ko je bil sleporojeni ujet v strašno trpljenje, je rekel, da za to ni kriv ne on ne njegovi starši. Če bi bilo trpljenje kazen ali pa zdravilo, se Jezus Kristus ne bi boril proti zlu in trpečim ne bi pomagal, niti sam ne bi šel na križ. Takšno učenje je nekrščansko, ker Bog ni tak. Trpljenje ni samodejno nekaj dobrega in koristnega. Sveto pismo trdi, da je Boga zatajila ista svoboda, ki jo je Bog podaril človeku. Človeška svoboda, ki je cena resnične ljubezni, se je odpovedala ljubezni. Če bi bili ustvarjeni kot marionetno gledališče lutk na vrvici, bi bil Bog upravičeno glavni krivec. A ker Božja ljubezen posledično vključuje svobodo, s tem prevzema riziko za njeno zlorabo in za trpljenje. Nezaslišano je, da dovoli biti suvereni Bog odvisen od nas, nepredvidljivih. Da se absolutno svobodni Bog dovoli ujeti v naše odločitve. Kot da nas potrebuje, da bi bil lahko Bog, in bi mu bilo brez nas dolgočasno. Teolog Johannes B. Brantschen pravi, da je to čudež nad čudeži, ker je Bog sam v sebi itak večni dialog ljubezni v Sveti Trojici. Takšnega Boga, ki noče biti Bog brez nas in noče biti srečen brez nas, ni niti v domišljiji. Samo en odgovor je. Gre za tako nerazumljivo norost ljubezni, da je pohujšljiva in škandalozna. Bog raje doživlja svoj neuspeh glede vprašanja trpljenja, kot da bi se odpovedal ljubezni, izraženi v podarjeni nam svobodi. Ne prisega pri moči in čudežih, ampak vse stavi na ljubezen. Na svet je poslal svojega Sina, da nam pove, kako noro rad nas ima. Kajti ljubezen lahko prebudi le ljubezen. Na križu vpije njegova trpeča ljubezen, ki je več od sočustvovanja. Kdaj bomo to doumeli? Bog spoštuje našo svobodo, ker želi našo ljubezen. Vsemogočni Bog je povsem nemočen, ko mi ne odgovorimo nanjo. Njegova ljubezen ni vsiljiva, ampak je potrpežljiva. Bog od večnosti do večnosti čaka in trpi zaradi neodgovorjene ljubezni. Tudi pogubljeni bodo večna bolečina njegove ljubezni, ne pa kazni. Znani oxfordski profesor Clive S. Lewis je izjavil, da je Božja jeza tekočina, ki teče, ko razrežemo Božjo ljubezen, in ni v nasprotju z njo, ampak je rezultat izražanja iste. Zakaj dobri Bog dopušča trpljenje in ne posreduje? Zato, ker resno jemlje našo svobodo. Če bi odvzel trpljenje, bi nam moral odvzeti tudi svobodo in nas degradirati v marionete. Moral bi nas uničiti, a raje prosi za našo ljubezen. Ve, da bi bila ljubezen brez svobode bistroumni nesmisel, oksimóron, kot leseno železo ali okrogla kocka. Trpeči Kristus ni čudežno stopil s križa, da bi dokazal svojo božanskost, ker nas noče pokoriti s čudeži, ampak želi našo svobodno ljubezen. To mu toliko pomeni, da se raje spušča v tveganje in pristaja na zlorabo svobode, s tem pa posledično tudi na svoje trpljenje.
V preteklosti sem pogosto razmišljala o določenosti življenja posameznika. Rojstvo,čas mladosti, zrelosti in starosti , pa zaključek s smrtjo. Je vse že določeno? So vsi lasje na glavi prešteti, v smislu izvedbe drame z igralci, ki izpilijo svoj tekst in ga zaigrajo na svoj ,najbolj izviren način? Kje je tukaj svobodna volja? Take in podobne misli so me spet obšle med sestopom z Mojstrovke. Pobočje pod Hudičevim stebrom v Prisojniku je nekaj let nazaj predstavljalo prizorišče drame, iz katere sva z Andrejem izšla kot zmagovalca. A rodilo se je stotine novih vprašanj. Že imena sama so polna simbolike, ki misli usmerjajo v določeno smer. Kot kapelica ali svetišče na vrhu gričev. Nekaterim predstavljajo potratno porabo električne energije, drugim čudovito nočno panoramo, tako zelo značilno le za Slovenijo, nekaterim pa olajšanje življenjskih strahov in skrbi. Tem zadnjim, so kapelice, svetišča in zvonjenje prevodniki za preklop na Boga, ki v svojih številnih obljubah zagotavlja mir in dobro vsem, ki vanj verujejo. Prvo ime. Hudičev steber. Steber, ki izgleda hudo, na videz grozeč in strm. A ko si v njem, je vse laže, prehodi si sledijo eden za drugim. Od plezalca zahteva veliko znanja in spretnosti, na vrhu pa veselje, ki zapolni in obogati prihajajoče dneve. Mar ne kažejo vsakdanji problemi in zagate obraz Hudičevega stebra? Pa vendar izgubijo svojo ost in brezizhodnost v Njem, ki man daje moč. Drugo ime:Prisojnik, Prisank in še kakšno bi se našlo. Gora, kjer se dogaja ena od Kekčevih zgodb. Kekec, Mojca , Tinkara, dobra vila na eni strani in strašni mož Prisank na drugi strani. Boj dobrega in zla, ki traja in traja. V vznožju te gore naju je odnesel plaz. V vlogi igralca sva spregledala grozečo popoldansko otoplitev v steni Prisojnika. Snežna zavesa se je spustila in naju zavila v gibljivo gmoto. Nekaj časa v globini, kasneje zgoraj in spet na sredini valečega vala, sem dojela resničnost trenutka, ki se je raztegnil v celo večnost. Vprašala sem Gospoda, zakaj se mi to dogaja, zakaj ne prepreči strašnega plazu. Ustavila sva se na površini. V globini sta ostala le cepina in smučka. Odgovor sem dobila nekoliko kasneje, v knjigi Koliba, v zanimivem dialogu glavne osebe Macka in Boga. Mack Bogu očita, da v življenju, kjer Bog točno ve, kaj se bo zgodilo, ni prostora za svobodno voljo. Odgovor je na videz zelo preprost. Bog vpraša Macka, ali ve, da lahko ta trenutek zapusti kolibo, prostor, kjer sta se pogovarjala. Mack odgovori pritrdilno, vendar doda, da bo ostal. Sledil je odgovor Boga: Si kaj manj svoboden v svoji odločitvi, če jaz vem, kako se boš odločil? Res, snemanje pod Prisojnikom je bila odločitev moje svobodne volje.
Še živa, a pozabljena; tako je na praznično voščilnico pripisala neka priletna gospa svojemu mladostnemu prijatelju, nekoč zelo znanemu alpinistu. Vendar je bil to samo poredni pripis in ga ni spremljal noben očitek. Vredno se je pa ob njem zamisliti. Kako je s pozabami, kako s pozabljivostjo? Slednja da narašča s starostjo, anekdotsko se pa drži učiteljev. A tudi kdo drug je že iskal ključ, imel ga je pa pri sebi v žepu. Ko postane pozabljivost bolezen, je težko. Da se ne moreš in ne moreš spomniti, da preprosto ne veš več. Pa si bil zraven in zadeva tebe, toda spomin je omrtvel. In zagotovljenega zdravila ni. Podlaga pozabe ima pa drugačno dno kot pozabljanje. Pozaba je lahko sinonim za odpuščanje. Te vrste pozabe nam celo primanjkuje. Odpuščati je treba na relaciji odnosov. V družini, sorodstvu, med prijatelji, na družbeni ravni, na mednarodni. Odpustiti do pozabe je kar herojska stopnja človečnosti. Saj odpustim, pozabiti pa ne morem, dodajamo svojim razlagam. Saj ta trdovratni spomin ne ohranja zamere, pa vendar, pa vendar … »Krivdo bom odpustil in njihovega greha se ne bom spominjal,« piše v Svetem pismu. Človeško naravo je težko oblikovati po božje, vseeno pa pozaba v pomenu odpuščanja ni nemogoča. Visoka stopnja človekove odličnosti. Jaz tebe ne bom pozabila, zapisan si sredi srca … Domača in tuja poezija premore za célo vesolje pozab in nepozab. Pozabil je na mojo ozko dlan, zapiše Vida Tauferjeva. Morda te bom pa pozabila, ne molim zate več vsak dan, zapiše Mila Kačičeva. Pa ne gre pri pozabljanju samo za ljubezensko bolečino. Gre za vsak odnos, ki se skrha, ohladi, zamre. Odtujimo se drug drugemu kot kolegi, znanci, sosedje, sorodniki, celo kot prijatelji. Včasih gre to na rovaš daljave po izkušnji daleč od oči, daleč od srca. Ni čudno, da govorimo o oddaljenih bližini in o zbližanih daljavah. Nekje na tej relaciji mora priti do izraza zvestoba. Ta izključuje pozabo. Zvestoba se spominja. In ohranja. Poživlja. Zagotavlja. Čaka. »Zakaj nas hočeš za vedno zapustiti, nas pozabiti za dolžino dni?« Več tisoč let za piscem Žalostink tudi današnji človek ne bi bil rad pozabljen. Vsaj ne, dokler živi.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Večkrat v življenju se vprašamo, kaj je za nas Božja volja. Na to vprašanje je težko enoznačno odgovoriti, ker gre za pot, ki se nam odstira postopoma. Naš namen ni o tem vprašanju filozofirati, temveč v odgovor ponuditi nekaj drobtinic, ki jih je zapisal krščanski mistik in duhovni učitelj, mojster Eckhart. Ko mojster govori o Božji volji, uporabi prispodobo lakote in žeje. Bolj ko pijem, bolj sem žejen. In bolj ko jem, bolj sem lačen. Vsi seveda vemo, da ko gre za telesne stvari, temu ni tako. Pri duhovnih stvareh pa ni nasičenja. Več kot si jih deležen, bolj te mikajo. Tisti, ki so lačni Božje volje, jim ta tako zelo tekne, da jih vse, kar jim Bog prisodi, tako uteši in jim je tako všeč, da ne morejo hoteti nič drugega in po ničemer drugem hrepeneti. Vse, kar jih doleti, najsi bo bolezen ali uboštvo, rade volje sprejmejo. Še več, tudi če bi jim Bog hotel prizanesti – na primer s trpljenjem, ne bi hoteli, da jim prizanese. Seveda pa so tudi drugi ljudje, in takih je po mojstrovem mnenju precej, ki hrepenijo po nečem drugem kakor po Božji volji: stalno tarnajo in so nesrečni; vedno se jim godi krivica in stalno so žalostni. Boga ljubijo zaradi tega, da bi dosegli tisto, kar so si sami vbili v glavo. Ko jim gre dobro, hvalijo Boga in mu zaupajo. Takole pravijo: »Letos imam deset mernikov žita in prav toliko vina; trdno zaupam v Boga«. Čista resnica, odgovarja mojster, da imaš polno zaupanje – v žito in vino! Do Boga ni mogoče priti vihravo, tako da si nekaj vbijemo v glavo in potem hočemo to na vsak način uresničiti. To je uveljavljanje lastnega jaza. Če pa hočemo obiti nekaj, kar nam je mučno in zoprno, je to spet napačno, ker tudi v tem uveljavljamo svoj jaz. Če bi mi bilo kaj zelo zoprno, bi se moral o tem posvetovati z Bogom, se ponižno pred njim prikloniti in zaupljivo sprejeti od Njega vse, kar me doleti: to bi bilo prav, trdi mojster Eckhart. Božjo voljo prepoznamo po tem, kar nas doleti, po tem, kar utrpevamo. Če to ne bi bila Božja volja, se ne bi zgodilo; trajalo ne bi en sam trenutek. Kaj je torej Božja volja? Mojster Eckhart pravi: sprejeti vse, kar mi življenje prinaša, kot najboljše zame, saj je Bogu lastno, da daje samó najboljše.
Na poti v Damask je bil Savel gotov v cilj svojega potovanja. Ubran z ritmom čvrstih korakov je izžareval karizmo in gotovost, ki so jo čutili tudi njegovi spremljevalci. A že naslednji hip beremo, kako ga je obsijala slepeča luč, da je padel z obrazom na tla. Kaj se je zgodilo pod kožo tega učenjaka, da je bil preimenovan v novega človeka, polnega ponižnosti in strahospoštovanja? Sedim v Plečnikovi cerkvi v Šiški. Zunaj je vroče in zatohlo, notri je prijetno hladno. Ni maše, le nekaj starejših gospa nepremično zre proti oltarju. Moj trebuh je zdaj že lepo okrogel, sem v šestem mesecu nosečnosti in zdravnica me svari ped morebitnimi zapleti. Vse bi dala, da bi bila sproščena in mirna, a moje telo je zalila vroča lava najgostejšega strahu. Vsa sem uprta vase, v svojezakrčene ude, kot bi se skušala z obiljem pozornosti zmehčati, odrešiti tesnobe. A bolj kot se usmerjam vase, slabše je. Kot bi se vezala s surovo vrvjo, ki mi le še poglablja rane. In potem se zgodi. Ni luči, ki bi me oslepela, ne glasu, ki bi me pobožal, samo misel je, bi lahko rekla. Misel, kot takrat, ko se rodi pesem. Moja pozornost se razklene, zapustim telo. Kot bi se videla od daleč: vso majhno, krhko, prestrašeno in samo, polno sramu in odpora do nemoči, da bi spremenila okoliščine in sebe. Nekdo nekoč je že občutil nemoč, prišepne misel. Občutil jo je do konca, ker jo je občutil kot človek brez krivde. To misel poskušam zadržati pred seboj, kot bi se zazrla v obraz tega človeka. Obenem hočem tudi svojo nemoč pridržati pred Njim, ki jo je nekoč nekje dal vsem na ogled: v pokroviteljstvo, v ponižanje, v posmeh. Težko je dopustiti, da je kdo priča tvoji ranljivosti. Družba stavi na moč. Morda se zato z leti na to nemoč prilepijo še jeza, obup in strah. A so trenutki, ki »nosijo v sebi modre zvezde«, kot je zapisal pesnik. Takrat se vrata pričakovanj sunkoma odpahnejo, da zasije slepeča svetloba dopuščanja ̶ dopuščanja življenja v vsej svoji lepoti, strašnosti in nezasegljivosti. Morda je Savlu podobna svetloba narekovala do konca izčiščeno misel: »Glej, Gospod, tu sem.« Morda mu je ta misel povrnila vid.
Živimo v družbi, ki nikdar doslej ni tako odločilno kot danes za svojo edino vrednoto postavljala denar in bogastvo. Vsa evropska zgodovina je sicer izpisana kot boj za moč in premoženje, a še nikdar doslej ni Evropa v svoji duhovni drži tako izrazito zavrgla vseh drugih vrednot, kot so iskanje dobrega, poštenost, delavnost, ne nazadnje tudi narodna zavest in pogum, ki jih je izpostavljala od svojih grških začetkov in z razcvetom krščanstva. Že starogrški govorec Antisten pa je v enem svojih govorov povedal tudi anekdoto, ki bi ji morali pri vzpostavljanju svojega lastnega sistema vrednot danes znova prisluhniti. Takole pravi: »Govori se, kako je neki moški takoj, ko je videl drugega moškega, kako je vzel veliko denarja, prosil, naj mu (ga) posodi za obresti. Ta pa ni hotel, temveč je bil tak, da ni zaupal in ni pomagal nikomur, ampak (ga) je vzel in nekje shranil. Nekdo pa je izvedel, da je to storil, in (ga) je izmaknil. Ko je tisti, ki (ga) je odložil, prišel čez nekaj časa, denarja ni našel. Žaloval je zaradi nesreče, posebej zato, ker (denarja) ni posodil tistemu, ki ga je prosil, saj bi mu ga rešil, prav tako pa bi mu prinesel še obresti. Ko je srečal moškega, ki je takrat prosil za posojilo, je začel stokati zaradi nesreče, češ da se je zmotil in da obžaluje, ker mu ni naredil usluge, ampak ga je zavrnil, tako da je denar v celoti izgubil. Ta pa ga je pozival, naj ne skrbi, temveč razmišlja, da je njegov in da ni izgubljen, tako da na isto mesto položi kamen. »Ko si ga imel, ga namreč popolnoma nič nisi rabil, zato niti zdaj ne misli, da si česar koli oropan.« (Glede tistega), česar nekdo ni rabil niti ne bo rabil, ne bo imel niti večje niti manjše škode, najsi to ima ali nima. Tistemu človeku, ki mu namreč bog noče dati čisto vseh dobrin, izroča obilico denarja, osiromaši pa ga plemenitega razmišljanja. Če (mu) potem odvzame eno, bo oropan obojega.«
Pred kratkim je izšla knjiga enega izmed meni ljubših slovenskih, nekoliko samosvojih, popotnikov. Ne samo po domovini, tudi izven domačih meja poganja pedala svojega kolesa, z natančnostjo univerzitetnega profesorja, katerega veda je v svetovni vrh popeljala slovenskega mojstra Plečnika, pogosto sam, a tudi v družbi. Kolikor ga poznam in lahko razumem, si postavi cilj, a se, če ne najde idealne poti, ne pritožuje. Blizu so mu prostorske razsežnosti, njegovi zapisi pa bistroumni in pronicljivi, mestoma upravičeno kritični, tudi do domovine. Ni kaj, ko človek takole kolobrca, osvobojen vseh spon, se mu razbistrita um in srce. Pogled na svet, domovino, domače mesto … Možakar, nerazburljive in prijazne narave, je tako prikolesaril tudi v moj domači kraj. Gledano s strani lahkotnosti, udobnosti in varnosti, si je izbral najbolj nemogočo pot. Premagal je strah in prevladal je pogum, potem ko so ga naključni sogovorniki opozarjali na nevarnost ene izmed najbolj karizmatičnih zveri, ki hlača po snežniških gozdovih. Ko se je na poti večkrat ustavljal in se iskal na zemljevidih ter ugotavljal, kako in kam mora iti, se mu je moj domač kraj zdel kot Obljubljena dežela. Ob koncu, sicer duhovitega, zapisa zapiše: »Naselje ni kaj posebnega, nekaj hiš s cerkvijo in komaj še kaj drugega.« Seveda stavku ne velja preresno nasprotovati, a rada bi dodala nekaj besed. Ne nazadnje je avtor dregnil v mojo domovinsko-krajevno zavest. Trenutek ali dva, ki jih mimoidoči preživi v drugem kraju, sta mogoče premalo, da bi vsakdo lahko začutil in odgrnil tančico pokrajine ter njenih ljudi. Kdo drug bo znal reči: »Kako lepo je pri vas, a tu ne bi mogel živeti.« Verjamem, saj tu ni stekla zibelka njihovega življenja. Moja Obljubljena dežela je moja domača vasica, mogoče za koga neznatna. Je moja domovina, tu je moj dom. Kamnita, dve stoletji stara hiša, prepojena z življenjskimi usodami, z neskobljanimi hrastovimi deskami na tleh, čudovitimi oboki ter majhnimi okni, to je moj dom, moj prvi košček domovine. Nasproti nje stoji cerkev s pokopališčem. »Naj jim bo lahka domača zemlja oziroma rodna gruda,« so včasih znali reči, ko so pokojne polagali k večnemu počitku. Tako poseben je moj kraj, poseben zaradi kraške planote, visoke nadmorske višine, zaradi hudih pa tudi milih zim. Poseben zaradi ljudi, in poseben zaradi tistih, ki so si ustvarili dom v novi domovini, a stare nikoli ne mogli pozabiti. In nenazadnje, poseben zato, ker sem v njem doma jaz.
Stoični filozof Mark Avrelij v svojem dnevniku pogosto opozarja, naj bomo do drugih ljudi prizanesljivi in naj jim ne zamerimo takoj, če so nam storili kakšno krivico. Bolje bomo storili, če se bomo poskusili postaviti na njihovo mesto in pogledati na dejanje z druge perspektive. Takole razmišlja Avrelij: »Kadar se spotakneš ob tega ali onega nesramnost, se takoj vprašaj: ali je mogoče, da bi ne bilo nesramnih ljudi na svetu? Ni mogoče. Ne zahtevaj torej nemogočih reči!« Podobno bi se morali vprašati glede pretkanega in nezanesljivega človeka, in sploh glede vsakogar, ki se s čim pregreši. Zakaj ko bi se enkrat zavedali, da ni mogoče, da takih ljudi ne bi bilo, bi slehernega od njih sodili veliko blažje. Prav tako bi morali biti odprti do drugih mnenj in ne trmasto vztrajati pri svoji resnici. Takole razmišlja Avrelij o lastnih sodbah: »Če me more kdo s trdnimi dokazi prepričati, da je moja sodba kriva ali da napačno ravnam, bom svoje mišljenje rad spremenil: zakaj resnico iščem in od nje še nikoli nihče ni imel škode. Pač pa trpi škodo vsak, kdor vztraja v svoji zmoti in nevednosti.« Kajti kdor dela krivico, jo dela pravzaprav sebi, saj deluje proti svojemu razumu. Zato takšnega človeka ne bi smeli grajati, pač pa prej ljubeznivo poučiti in mu pokazati, kje se je zmotil, saj bi tako bolj prispevali k skupnemu dobremu. »Ljudje so drug za drugega na svetu,« pravi Avrelij, »torej jih poúči ali prenašaj!« Sam trdno verjame, da ima pravo vrednost v življenju to, da živimo do konca ob resnici in pravičnosti in smo blagi tudi do lažnivcev in krivičnih ljudi. Da bi lahko pravilno presojali, bi se morali zato navaditi vselej spraševati po namerah soljudi, začeti pa bi morali pri samih sebi in paziti na to, kako bomo sami karseda dobri ljudje. Zato Avrelij naroča: »Prizadevaj si samo za eno: da ravnaš in se zadržuješ tako, kakor zahteva skupna korist!« Tudi v primeru, ko bi nas ljudje grajali ali nas zaradi česa sovražili, bi morali po njegovem mnenju ostati dobrohotni do njih in imeti pred očmi višje dobro, ki pa je vselej za skupnost. Tej namreč nikakor ne bomo koristili, če bomo tudi sami postali zlobni, nejevoljni, jezljivi, saj se bomo še sami odmaknili od prave poti. »Če je kdo zagrešil, je to njegova škoda,« pravi Avrelij, »Lahko pa, da niti zagrešil ni. /…/ Jaz pa bom blage volje in do vsakogar ljubezniv in prizanesljiv in pripravljen, da prav njemu pokažem, kaj je zagrešil.«
Če bi hoteli sam začetek monoteistične zavesti določiti s konkretno zgodovinsko osebo, bi v ta namen vsekakor izbrali Abrahama. Kajti praoče vseh treh monoteističnih religij – judovstva, krščanstva in islama – velja za tistega, ki je v zgodovini človeštva, kot prvi nedvoumno prepoznal in priznal enost ter presežnost Božjega. Ravno figura Abrahama je in ostaja za pripadnika monoteistične religije vselej aktualna in hkrati izzivalna. Ne le gotovo spoznanje Božje enosti, temveč tudi brezpogojna predanost Božji volji, odlikuje Abrahamovo religiozno »popolnost« – popolnost, ki pa je iz današnjega čisto etično-moralnega vidika sicer pogosto vprašljiva. A kot vemo na podlagi religijskega izročila, je Bog žrtvovanje preprečil, Abraham pa ohranil svojo zvestobo. To dejanje je zato potrebno razumeti predvsem v religioznem smislu. Abraham tako ne zavzema centralne vloge zgolj v judovstvu in krščanstvu, temveč tudi v islamu, ki v svojem samorazumevanju predstavlja afirmacijo in hkrati reformulacijo abrahamske tradicije. Koran zato na več mestih poudarja moč Abrahamovega verovanja in neomajnost njegove poslušnosti absolutnemu Stvarniku. V 67. verzu 3. sure je Abraham označen celo kot »musliman«, pri čemer moramo besedo »musliman« tu razumeti izključno v njenem izvornem in ne konfesionalnem pomenu, tj. kot »tisti, ki je Bogu predan«. V Koranu torej beremo: »Abraham ni bil ne jud ne kristjan, ampak je bil pravoverni musliman in ni bil od malikovalcev« (3:67). Ali pa: »Abrahamovo vero zavrača le tisti, ki sam sebe zaničuje! Posebej smo ga že izbrali na tem svetu in tudi v onostranstvu bo med krepostnimi« (2:130). Abraham velja zato v islamu poleg preroka Mohameda za vzor iskrenega vernika, tj. tistega, ki daje pozivu numinozne Resničnosti prednost pred svojim lastnim egom in v katerem se zrcalijo najlepše duhovno-religiozne vrline kot so potrpljenje, stanovitnost, požrtvovalnost, pobožnost, skromnost in vztrajnost. Abrahamovo veličino tako ne odlikujejo le njegove življenjske izkušnje in eksistencialne preizkušnje, temveč in predvsem njegove osebne lastnosti, odločitve in načini ravnanja. Še posebej velikodušnost in gostoljubje na eni, ter globoka predanost in neomahljivo zaupanje v Transcendenco na drugi strani, so tiste značilnosti, zaradi katerih islamska tradicija časti Abrahama. Abraham kot oseba je tako preko svoje usode in svoje volje postal osebnost, ja, celo religiozni arhetip par excellence. Abrahamovi predanosti in veri ter hkrati Božji milosti in veličini je posvečen praznik »id-al-adtha« oz. »kurban bajram«. Ta tako imenovan »žrtveni praznik« velja poleg bajrama ob koncu postnega meseca ramadana za največji islamski praznik.
Spoštovani, ateist oziroma agnostik Clive S. Lewis, znani profesor književnosti na univerzah v Oxfordu in Cambridgeu, je po spreobrnjenju v krščanstvo postal izjemen krščanski apologet, zagovórnik vere. Velja za človeka briljantnega uma. Navajam odlomek iz njegove knjige Vprašanje bolečine: »Rad bi srečal Boga. Rad bi mu povedal nekaj stvari. Rad bi mu rekel: »Bog, zakaj ustvarjaš ljudi in jim potem nameniš trpljenje in brezupen boj, da živijo kratko in nesrečno življenje kot prašiči in potem nemarno umrejo in strohnijo? Bog, zakaj lepe deklice, ki si jih ustvaril, postajajo vlačuge, se postarajo, izgubijo zobe, umrejo in zgnijejo in potem obupno smrdijo? Bog, zakaj dovoljuješ, da tisoči in milijoni bitij, ki si jih ustvaril po svoji podobi in sličnosti, živijo kot krdela psov v umazanih bajtah in četrtih, medtem ko se nekaj izkoriščevalcev redi od njihovih žuljev in potú in brez dela živi v kraljevskih palačah? Bog, zakaj dovoljuješ, da so ljudje lačni, da stradajo in umirajo od sifilisa, raka, jetike? Bog, zakaj ne zganeš svojega prsta in ljudi ne rešiš vsega trpljenja in nadlog?« Vse to bi rad rekel Bogu, če bi ga lahko našel, a Bog je bister poba. Dobro se je skril!« Sveto pismo razkriva, da je vse to posledica greha, ki je nasprotje Bogu. Vendar Bog greha ni odstranil zaradi neporušljivosti človekove osebne volje in svobode. Tako navajam kot odgovor na vprašanje zla in trpljenja zgodbo o kölnski katedrali, ki jo je napisal znanstvenik Wilder Smith, ko se je po srečanju z istim Clivom Lewisom prav tako kot ateist spreobrnil v krščanstvo. On pravi, da je veljala kölnska katedrala pred 2. svetovno vojno za čudo sveta. Njena lepota in red sta nedvomno govorili o duhu njenega arhitekta in nesmiselno bi bilo verjeti, da je nastala kar sama od sebe, slučajno. Med vojno pa je bila bombardirana in sredi ruševin sta ostala le dva, v zrak štrleča stolpa. Kljub temu, da je bila v tako strašnem stanju, ni nihče pomislil na neobstoj arhitekta. Ostanki lepih gotskih lokov so bili še vedno dovolj velik razlog, da so nakazovali arhitektovo genialno zamisel. In nihče ni obtožil arhitekta, da je on kriv za takšno početje, za kup ruševin. Kaos zla in trpljenja v svetu ni argument za zanikanje Boga Stvarnika kot arhitekta z genialnim načrtom. Celo v takšnem neredu padlega stvarstva je še vedno prepoznavna sled Boga. Zaradi kupa ruševin, ki smo ga v dani nam svobodi povzročili sami, ne moremo zanikati obstoja Boga. Potemtakem bi morali zanikati tudi obstoj kölnske katedrale in njenega arhitekta, pa vemo, da to ni možno. Zato se mi zdi neupravičeno govoriti parole: »Dol s takšnim Bogom! Naj vendar končno sede na zatožno klop!« Kajti krščanski Bog, ki se je učlovečil in na svetu kot človek preživel zlo in trpljenje, je že odslužil vse, za kar bi ga radi mi obsodili.
Molk oziroma tišina ima v liturgiji, pri maši pomembno mesto. Pogosto je molk na določenih delih maše tam z namenom, na primer pred zbirno prošnjo v uvodnem delu ali po evangeliju, po obhajilu … Molk je lahko zgovoren, če smo ga pripravljeni napolniti z vsebino, če se pustimo nagovoriti. Še posebej je tišina lahko pričevalna v našem času, ko nam tehnološke napravice omogočajo, da klepetamo kar mimogrede, na vsakem koraku. Zdi se, da pozabljamo, kakšen smisel imajo naše besede, in res se lahko zgodi, da so naše besede precej poceni. In da nas molk, tišina lahko prične celo motiti, nas začne celo ogrožati. Nek samostan je slovel po deželi kot zelo strog. Ker so se menihi v njem zaobljubili molčečnosti, ni v njem smel nihče spregovoriti niti besede. Obstajala je samo ena izjema temu pravilu. Vsakih deset let je bilo menihom dovoljeno, da so spregovorili dve besedi s predstojnikom samostana. Tako je menih, ki je preživel v samostanu prvih deset let, prišel pred predstojnika, ki mu je po utečenem postopku dejal: »Minilo je deset let. Kateri dve besedi bi torej rad spregovoril?« »Trda… postelja…« je dejal menih. In kot je bila navada, je predstojnik samostana odgovoril: »Razumem.« Minilo je naslednjih deset let in isti menih je stopil pred predstojnika, ki mu je rekel: »Minilo je deset let. Kateri dve besedi bi torej rad spregovoril?« »Hrana… zanič…« je povedal menih. »Razumem,« je dobil v odgovor. Še deset let je minilo in menih se je ponovno srečal z predstojnikom, ki ga je vprašal, kateri sta besedi, bi rad spregovoril. Menih je tokrat dejal: »Jaz… grem…« Predstojnik pa mu je odgovoril: »No, saj mi je jasno zakaj. Ves čas si se samo pritoževal.« Menih iz naše zgodbe je dolgih deset let preživel v molku, a ko je imel priliko spregovoriti, je izpovedal pritožbo, kritiko. Pomislite, kateri dve besedi bi vsakih deset let sami spregovorili? Verjetno je to kar velik izziv, ki si ga težko predstavljamo. Vendar ob njem lahko pričnemo ceniti molk in njegovo zgovornost. Molk je lahko rodoviten, lahko rodi besede in dejanja, ki jih ljudje pomnijo tudi po več kot desetih letih.
Večkrat moram misliti na stavek, ki ga je pred leti izrekla ena od udeleženk skupine, v kateri so se srečevali ljudje po izgubi ljubljenega človeka. Takole je rekla: »Življenje je most in na mostu ne zidaj hiše!« Upam, da mi bo ta stavek ostal pred očmi vsakokrat, ko bom v svojem življenju morala izpuščati stvari, na katere sem navezana, ljudi, ki jih imam rada, na svoje sposobnosti … in da mi bo v pomoč. Verjetno je ena najbolj bistvenih stvari v življenju, da znamo izpuščati. Lahko smo veseli in hvaležni za vse, kar je bilo, toda nikoli si na tem ne moremo zgraditi šotorov in na tem obstati. Tudi nam ne more pomeniti garancije za prihodnost, niti imetje, niti položaj, niti prijateljstvo. Življenje je pot in živimo lahko samo toliko časa, dokler smo na poti. Na pot pa lahko človek vzame samo najnujnejše stvari, samo tisto, kar je zares bistveno. Kdor se ne more ločiti od stvari, mora obstati. V življenju se moramo zelo zgodaj učiti izpuščati. Izpustiti moramo zavetje doma in se postaviti na lastne noge. Izpuščati moramo otroke, ko odraščajo. Ko se upokojimo, moramo izpustiti svoje poklicno delo, ki smo ga morda imeli zelo radi. Izpuščati moramo svoje zdravje, svoje sposobnosti. Najbolj boleče pa je gotovo izpuščati ljudi, ki jih imamo radi. Izguba ljubljenega človeka vedno pomeni bolečino, s katero je treba živeti in kljub vsemu iti naprej. Morda nam bo laže izpuščati, če se bomo zavedali že ves čas, da je naše življenje zares most – iz ene stvarnosti na drugo in na mostu ne moremo graditi hiš. To ne pomeni, da ne moremo intenzivno živeti – nasprotno, ravno to, da ne gradimo hiš, omogoča, da lahko vse svoje napore vložimo v intenzivnost naših medsebojnih odnosov, da zelo intenzivno živimo, pri tem pa nikogar ne priklepamo nase, ampak živimo te odnose v vsej ljubezni in svobodi, ki zna tudi izpuščati, ko je treba.
Minil je čas med šmarnimi mašami; vsi dnevi med velikim in malim šmarnom. Mali šmaren je pa danes. Marijin praznik, spomin na njeno rojstvo. Za pojasnilo: rodila se je staršem Joahimu in Ani. Ona pa je rodila Jezusa in ta je o sebi povedal, da prinaša na svet ne le veselo sporočilo, ampak tudi razhajanje: za in proti; češ kdor ne zbira z menoj, raztresa. Kdor ne gradi, podira. Mala maša za suknjo vpraša. Poletje gre h koncu, po jeseni in hladu dehti. Ko bi bilo samo to! Bolj kot zunanje megle, hlad in mraz nas hromi kaj drugega. Odkar smo se začeli v raju pod Triglavom na vsem lepem pobijati in groziti, nam gre dodatni mraz po kosteh. Pa je priložnosti, kakršne ponuja čas med šmarnimi mašami, med letom dovolj, da bi presodili, ali s svojimi besedami, ukrepi, dejanji zbiramo ali raztresamo, gradimo ali podiramo. Kaj če bi si priznali, da smo zalučali med staro šaro tisto, kar temelji na Marijinih šmarnih, na njenih in na drugih verskih praznikih. Srčika njihovega sporočila je to, da brez sočutja, soglasja, sodelovanja, soodgovornosti, sočlovečnosti podiramo, namesto da bi gradili. V krščanskem besednjaku se to po Jezusovo glasi: brez mene ne morete ničesar dobrega storiti. Velja za vsakogar, tudi če bi se kdo sem priselil z Lune. Ne glede na vero ali nevero ima vsakdo v sebi kompas in radar, ki mu kažeta smer k človečnosti. Med šmarnimi mašami se je včasih romalo, romalo! Poznopoletni čas je spodbudil božjepotnost, ta pa spoznanje, da se je treba spokoriti, poboljšati sebe, izboljšati odnos do drugih, se otresti teže na srcu in na duši, prinesti z romanja odpustek, najsi bo podobico ali pa sladki lect. Življenje je bilo spet lažje in lepše. Da bo táko, niso potrebni dragi tečaji in noben doktorat ne zagotavlja dušnega miru. Preveč hlastavo živimo; premalo presojamo, kaj je potrebno, kaj koristno in kaj škodljivo. Mali šmaren hrani veliko vsebine, ob kateri se lahko s površinskosti premaknemo v globino; od tam se nam svetlika Marijin lik miline, dobrote, zvestobe. Te lastnosti so nam drage in si jih je treba privzgojiti. Da bo svet prijazen in nas ne bo strah.
V življenju se nam lahko zgodi, da se po uspehu in dosežkih na osebnem ali poslovnem področju v nas prikrade občutek naveličanosti. Nekaj časa še uživamo sadove doseženega dela in napora, a kaj kmalu se začnemo spraševati o smislu vsega našega početja. To pride do izraza posebno v trenutkih, ko več ne obvladujemo dane situacije in okoliščin. Kaj narediti takrat, ko se nam vse zdi brez pomena, ko začutimo popolno nemoč in odsotnost vsakega smisla? Puščavski očetje iz prvih stoletij krščanstva so to občutje imenovali duhovna naveličanost. To je tisti del dneva, ko je sonce v puščavi najvišje, ko je pripeka najhujša in ko človeku pojemajo moči za boj s skušnjavami. O Antonu puščavniku se je ohranila ta kratka in poučna zgodba: Ko so ga napadale grešne misli in ko se mu je vse zdelo brez pomena, se je zatekel k Bogu in ga prosil, naj mu pokaže, kako se lahko reši te nadloge. Ko je zjutraj šel iz svoje celice, je zagledal moža, ki je bil videti njegov dvojnik. Ta mož je sedel in opravljal svoje delo, potem je vstal in šel k molitvi. Nato je spet sédel in začel plesti vrv; zatem je spet vstal in šel molit. Anton je razumel, da mu je Gospod poslal svojega angela, da ga opomni in opogumi v njegovi naveličanosti. Iz te pomenljive apoftegme lahko potegnemo nauk tudi za naše življenje. V trenutkih, ko se nam bo vse zdelo brez pomena in smisla, ko ne bomo več videli izhoda iz nastale situacije, se je najbolje držati našega običajnega ritma življenja in dobrih navad, ki nam dajejo pravo smer: zjutraj vstati, oditi v službo, poskrbeti za družino, si vzeti čas za molitev, se srečati s prijatelji, se zahvaliti za preživet dan in okoliščine, v katerih smo ta trenutek. V obdobjih suhote in naveličanosti puščavski očetje svetujejo, da nikoli ni dobro delati velikih sprememb in sprejemati prenagljenih odločitev. Nasprotno, najbolje se je zateči k zdravi rutini, k temu, kar smo že od nekdaj počeli in kar je postalo del nas. Nekaj podobnega pravi tudi sv. Ignacij Lojolski: v času potrtosti ne spreminjaj odločitve, ki si jo sprejel v času radosti. Če bomo tako ravnali, bo naveličanost postopoma izgubila svojo ostrino in nadomestilo jo bo tiho upanje. Na skrivnosten način nam bo iz dobrih navad in našega vsakdanjega ritma življenja pritekla nova moč in veselje za izzive, ki so še pred nami.
Nemški filozof Edmund Husserl, utemeljitelj sodobne fenomenologije, je razlikoval med doživljajskim časom zavesti in fizikalnim časom, pri čemer je poudarjal primarnost prvega. V svojih Predavanjih k fenomenologiji notranjega zavedanja časa (1905 –1910, obj. 1928) je podal naslednji primer: »Ko zazveni nov ton v melodiji, tedaj prejšnji ne izgine brez sledi, sicer ne bi mogli opaziti medsebojnih razmerij med toni, ampak bi imeli vsak hip le en sam ton in eventualno v času med dvema tonoma pavzo, nikoli pa ne bi imeli predstave neke melodije« (Husserl, op. cit., § 3). Za doživljanje časa je bistvenega pomena naša sposobnost retencije, zadrževanja nekega občutka ali zaznave ali mislih, v zavestni pozornosti. Golo zaporedje tonov še ni melodija. Če bi se zaporedje tonov kot nihanj strun oziroma nasploh kakih fizičnih dogodkov dogajalo zgolj v »zunanjem« času, še ne bi bilo v pravem pomenu časovno, saj se ne bi »časilo« v celoviti melodiji, kajti zanjo je nujna povezanost tonov, ki pa jo omogoča zavest. Enako velja, če traja le en sam ton, kajti ne glede na to, ali je ton en sam, ali jih je več, ali so povezani v melodijo, je »trajanje občutka nekaj drugega kot občutek trajanja« (Husserl, prav tam, 10). Občutek trajanja pa je možen samo v zavesti – in ko struna izzveni, ko preneha slušni dražljaj, ton ostaja v zavesti, čeprav se spremeni iz sedanjega v pretekli ton, saj nenehno novi zdaj izpodriva prejšnjega, vsak prejšnji zdaj pa se spreminja v pravkar. Vsak ton kot »časovni predmet« izzveneva v retenciji, podobno kakor se kak vidni predmet v prostoru oddaljuje od nas. Husserl primerja to izzvenevanje tona s kometovim repom, ki se vleče za glavo kometa daleč v vesoljni prostor. Husserlovo pojmovanje časa je v marsičem blizu njegovemu sodobniku, slavnemu francoskemu pisatelju Marcelu Proustu. Tudi Proust je v svojih romanih pod skupnim naslovom Iskanje izgubljenega časa napisal mnogo lepih in resničnih misli o glasbi, na primer tole: »… Ko se mi je odkrilo to, kar je v Vinteuilovi sonati najbolj skritega, se mi je tisto, kar sem razločil in vzljubil takoj spočetka, začelo zaradi privajenosti, nad katero čustvo nima moči, že izmikati in mi uhajati. Ker vsega tistega, kar mi je sonata nudila, nisem mogel vzljubiti hkrati, ampak le po kosih, drugo za drugim, ni bila nikoli v celoti moja – bila je pač taka kot življenje.« (V senci cvetočih deklet, str. 113–4) Prirejeni odlomek iz knjige Iskanje poti (Štirje časi – Pomlad), Lj. 2002 (2011), str. 289–291.
Revni so čudoviti ljudje. Nekega večera smo s sestrami na ulici Kalkute pobrale štiri osebe. Ena od njih je bila v zelo slabem stanju in dejala sem sestram naj poskrbijo za ostale tri, jaz pa bom poskrbela za gospo, ki je bila videti najslabše. Zanjo sem naredila vse, kolikor sem bila takrat sposobna. Položila sem jo v posteljo in na njenem obrazu je zažarel čudovit nasmeh. Prijela me je za roko in izgovorila samo eno besedo: »Hvala!« Nato je umrla. Začela sem si spraševati svojo vest, kaj bi jaz dejala, če bi bila na njenem mestu. In odgovor je bil zelo preprost. Takrat bi verjetno želela pritegniti vsaj malo pozornosti. Rekla bi recimo, da sem lačna, da umiram, da me zebe, da imam bolečine, ali kaj podobnega… Toda ona mi je dala veliko več, dala mi je svojo veliko ljubezen. In umrla je z nasmehom na obrazu. Potem je tu primer moškega, ki so ga na pol pojedli črvi. Pobrale smo ga iz jarka in ga prinesle k nam domov. Rekel nam je: »Živel sem kot žival na ulici, umrl pa bom kot angel, ljubljen in negovan«. Tako lepo je bilo videti veličino človeka, ki je umrl ne da bi kogarkoli obsojal, ne da bi kogarkoli preklinjal, ne da bi se s komerkoli primerjal.´Kot angel´, to je veličina naših ljudi. In zato mi verjamemo temu kar je rekel Jezus: »lačen sem bil, nag sem bil, tujec sem bil, nezaželjen, neljubljen… in vi ste to storili za mene«. Mi nismo socialni delavci. V očeh ljudi mogoče res opravljamo socialno delo, toda v resnici smo ljudje kontemplacije – molitve v srcu sveta. 24 ur na dan se namreč dotikamo Kristusovega telesa. Imamo 24 ur te navzočnosti, tako vi kot jaz. Tudi vi poskusite prinašati navzočnost Boga v vašo družino, kajti družina, ki moli skupaj tudi ostane skupaj. Mislim, da v naši družini ne potrebujemo bomb in pušk, da bi z uničevanjem prinašali mir drug drugemu. Ostanite skupaj, ljubite drug drugega, prinašajte tisti mir, tisto veselje in tisto moč navzočnosti drug drugega v svojem domu. Na ta način bomo sposobni preseči zlo, ki je v svetu.
Dober dan, dobri ljudje! Podarjam Vam razmišljanje o Materi Tereziji. Malo je znano, da je bila Mati Terezija, rojena v albanski družini kot Gonxha Bojaxhiu, povezana s Slovencem, Janezom Gnidovcem, škofom v Skopju in Prizrenu. Gonxha je v domači župniji Srca Jezusovega v Skopju, ki je hkrati bila tudi sedež škofa, rada prebirala pisma slovenskih in hrvaških misijonarjev - patrov Jezuitov, ki so delovali v Indiji. Ko pa je leta 1926, po njihovem nenadnem odhodu, skrb za vernike v župniji prevzel kar škof Janez Gnidovec, je lahko od blizu spremljala tega čudovitega misijonarja, ki se je znal približati vsakemu človeku; predvsem pa ubogim. Čez dve leti se je pridružila Loretskim sestram, redovnicam, ki so imele svoje postojanke tudi v Indiji. Ob odhodu je skopski škof Gnidovec zanjo daroval sveto mašo, jo blagoslovil in ji, kot je sama zapisala, naročil, naj bo »Jezus njeno vse!« Gonxha je odšla v Indijo. V septembru leta 1946 se je odpravila na duhovne vaje v himalajsko mesto Darjeeling. Ob odhodu je na železniški postaji v Kalkuti srečala najbolj uboge med ubogimi in ob tem zaslišala Jezusov glas: »Pridi in bodi moja luč!« Od tedaj naprej se je trudila uresničiti to Jezusovo vabilo. Glas o Materi Tereziji se je širil; posebno odmeven je postal po letu 1979, ko je prejela Nobelovo nagrado za mir. Pisane razmere v rodnem Skopju so jo napravile za občutljivo na osrednje sporočilo edinosti – složnega življenja ljudi različnih kultur in veroizpovedi: služiti z ljubeznijo človeku; poslanstvo v Indiji, kjer se je posvetila najbolj ubogim med ubogimi, pa so iz nje oblikovale ženo in redovnico, ki je v ubogih odkrivala Jezusov obraz. Mati Terezija ni glas človeštva, ki je še danes brez glasu, zgolj zaradi humanitarnega poslanstva. Prebuja namreč zavest o naši temelji odgovornosti za slehernega človeka. Tudi Jezus, je imel kot Bog na voljo neskončno možnosti, da bi izkazal pozornost človeštvu. Med temi neskončnimi možnosti je izbral »učlovečenje«; postati človek in biti z nami. Zato bo glas na poslednji sodbi tako zahteven in neizprosen: »Bil sem lačen in si me oblekel: Bil sem žejen in si mi dal piti. Bil sem nag in si me oblekel. Bil sem brezdomec, in si me sprejel k sebi. Bil sem v ječi, in si prišel k meni. Bolan sem bil in si me potolažil… Karkoli si namreč storil kateremu od teh mojih najmanjših bratov in sester, si meni storil!« Služiti Bogu v človeku. Vesel sem, da bo prav papež Frančišek Mati Terezijo prištel med svetnice in svetnike Cerkve. Njemu je misel služenja in preprostosti zelo pri srcu. Naj nam sveti Mati Terezija, s svojim zgledom, izprosi pogum, da bomo zmogli to uresničiti v svojem vsakdanjem življenju. Voščim vam lep in blagoslovljen dan!
Spoštovani, včasih pomislim: »Zakaj se slabe reči zgodijo ravno meni? Zakaj Bog ne postopa z mano lepše, ampak mi povzroča resne preglavice?« Potem pa ugotovim, da razlika med mano in mojim dobrim prijateljem ateistom ni v tem, kaj se komu dogaja, ampak v tem, kaj lahko kot kristjan s tem, kar se mi dogaja, naredim. Takšno Božje početje je zelo pošteno, kajti če bi se mi zato, ker sem kristjan, dogajale samo lepe in dobre reči, bi verjel v Boga zaradi računice, ne pa zaradi osebne odločitve, in takšna predanost ne bi imela nobene veljave. Bog, ki bi postopal do mojega prijatelja ateista drugače, pa bi bil krivičen in pristranski, saj ne bi spoštoval svobode. Moj prijatelj vidi v trpljenju in zlu spodrsljaj Boga. Pravi, da če Bog zla ne more odstraniti, potem ni vsemogočen. Če pa zlo lahko odstrani, a ga noče, potem zanj tak Bog ni dober. Jaz na vprašanje trpljenja in zla gledam tako kot tudi francoski teolog in mislec Michel Quoist, ki je napisal: »Ne želim si Boga lutkarja, ki bi z neba vlekel za vrvice, privezane na igralce človeške komedije, in bi zavračal zlo ter dopuščal samo dobro. Ne želim si Boga, ki bi nam na pladnju nudil povsem izdelan svet, kjer bi lahko živeli brez vsakršne nevarnosti; in bi ustvaril ubogljive ljudi, robote. Pravim, da raje sprejemam ceno svobode, čeprav vključuje tudi trpljenje, ker je ta svoboda neposreden, najlepši in največji dokaz, da smo od Boga ljubljeni ...« Toda vprašanje je, kako smo sploh prišli do ideje o dobrem in slabem, o pravičnem in krivičnem? Znani oxfordski mislec Clive S. Lewis je izhajal iz dejstva, da zla ne moremo razumeti, tako kot nihče ne more trditi, da je črta zvita, če najprej nima predstave o tem, kakšna je ravna črta. On pravi, da človek občuti, da je moker, šele takrat, ko pade v vodo, medtem ko riba ne. In če v svetu ne bi bilo teme, ne bi nikoli vedeli, kaj je svetloba. Pisec Lewis nadaljuje, da ljudje tudi bolezen raka ocenjujemo kot zlo, ker rak »ubije« človeka, a bi morali potemtakem imeti za slabega tudi izvrstnega in ljubečega kirurga, ki mu uspe »ubiti« bolezen raka. Na tem svetu je torej vse relativno in je odvisno od zornega kota naših stališč. Bog se je odločil za takšen, ne pa za drugačen red sveta zato, ker je tudi on svoboden v svojih odločitvah. Tudi če bi bil naš svet drugačen, bi se ponovno spraševali, zakaj je ravno tak in ne drugače drugačen. Šele če bi videli v zakulisje, bi razumeli, zakaj Bog s tem svetom na tak način postopa. A kljub vsemu drži, da Bog popravlja dobre ljudi s pomočjo hudobnih. (Avguštin)
Rada imam poezijo. En sam kratek hip in že si drugje ̶ sredi nepreglednih prostranstev drugega časa in kraja. »Biti tam, kjer še ni bilo sveta,« je zapisal Rade Krstić, in to je poezija. Skozi magijo jezika prefiltrirana izkušnja posameznika v vsej njeni neponovljivosti. Zapisana, je poezija dana drugim v veselje, v premislek in za poglabljanje vedenja o tem, kako nezasegljiv je svet. Čas, ki ga živimo, zaznamuje nepregledno množenje informacij na eni strani in naraščajoča potreba po gotovosti na drugi. Nečesa se moramo oprijeti v praznini, v kateri visimo, zato se oklepamo sami sebe. V svojih zmagah in preizkušnjah vidimo prototipe edinih možnih življenj. Vsevednost brizga iz komentarjev k člankom, iz blogov in kolumen, v TV oddajah, na pogovorih ob kavi. Uporabljamo osiromašen, enoznačen jezik, poln velelnikov. Naš svet je ves svet. Dvomi so, a so potlačeni pod prag zavesti, kjer jih pustimo tleti skupaj s sanjami in strahovi, in presenečeni smo, ko smo ponoči priče eroziji vsega, kar smo zgradili čez dan. A če je težko živeti z negotovostjo, ki je vtkana v tkivo sodobnega sveta, je še težje živeti brez nje. Biti oropan za nelagodje nestabilnosti, ki ga vzbuja življenje že s tem, ko z vsakim začetkom vselej prinese tudi konec, pomeni pristati na zadušljivo iluzijo ponovljivosti. Poezija je način življenja na odprtem. V vsaki pesmi se zrcali konec naše in začetek povsem druge izkušnje, ki je zgolj slutljiva, a v resnici nikdar do konca zapopadljiva. Branje poezije je vaja v širjenju zavesti za vse, kar je neskončno večje od nas samih. Je lovljenje ravnotežja nad previsnim prepadom, pod katerim se razprostira morje, vse globlje in vse bolj nepregledno.
Se vam je zgodilo, da ste svojemu otroku ali njegovim prijateljem naredili uslugo, potem pa ste zaman čakali na njegovo zahvalo? Ali pa ste morda namesto sodelavca oddelali naporne ure, a od njega niste slišali besedice hvala, temveč še pritoževanje nad tem, kaj ste naredili narobe in kako ste zdaj vse zamočili? Vedno več ljudi se pritožuje, da se počutijo, kot da ne sodijo v današnji čas, ker se jim to dogaja iz dneva v dan. Postajamo družba brez občutenja hvaležnosti drugemu. Družba, ki vzgaja neizprosne egoiste, zakaj vse bolj stopa v veljavo pravilo, da več stvari, kot bomo prenesli na drugega, ali bolj uspešno, kot ga bomo prenesli okrog, bolj uspešni bomo. Po drugi strani pa velja, da manj izrazito, kot se bomo žrtvovali, manj nesrečni bomo zaradi tega, ker drugi našega žrtvovanja sploh ne opazijo. Pa se ob takih občutenjih vprašamo, ali tudi sami večino dneva ne prebijemo v kritiziranju drugih – sodelavcev, otrok, njihovih učiteljev, naših partnerjev, politikov, gospodarstvenikov, Evrope in sveta. Vse manj pa je časa, ki ga namenjamo hvaležnosti. Najprej hvaležnosti staršem za njihovo darovanje življenja in dolga leta vzgajanja. Pa učiteljem, ki so nas pospremili na pot znanja in nas s svojim vzgledom in pedagoškim navdušenjem ne le učili, ampak naučili delati stvari s srcem. Pa hvaležnost naravi, ki nas obdaja s svojo lepoto in nas vse hrani. Našim partnerjem, ker nas zmorejo prenašati tudi v trenutkih slabosti in slabe volje. Toliko čudovitih ljudi, toliko lepih dogodkov in toliko drobnih stvari je, ki bi si vsak dan zaslužili besedico hvala že samo zato, ker preprosto so ob nas, še bolj pa zato, ker se za nas nesebično darujejo. Samo s tako hvaležnostjo v srcu bomo lahko sami vzgled otrokom, da jo bodo čutili in znali izraziti tudi do nas. Hvala vam torej, če ste poslušali današnjo misel in boste to hvaležnost ponesli s seboj v današnji dan.
Neveljaven email naslov