Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, med letoma 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil:
»Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.«
Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah.
Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembni centri sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.
3713 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, med letoma 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil:
»Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.«
Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah.
Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembni centri sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.
Nek zenovski mojster je nekoč dejal: “Cilj je dosežen, preden kreneš na pot. Preden se zgane jezik, je vse izrečeno”. Morda mislimo, da gre tu le za ono veliko pot do razsvetljenja, ki jo je začrtal Buda in za znameniti Budov molk, s katerim naj bi učil veliko bolje kot z vsemi svojimi besedami. Vsekakor ta zenovski rek meri tudi na te vzvišene resničnosti, vendar, kot je pravilo v zenu, navedene besede merijo tudi in še zlasti na čisto vsakdanje početje ljudi, na naš vsakdanji tu in zdaj. Šele, če to razumemo, lahko morda vsaj zaslutimo tudi ono vzvišeno resničnost razsvetljenja. Navedeni rek govori namreč tudi o tem, da se v našem prizadevanju za raznimi cilji pogosto izgubljamo sami sebe, zato smo pogosto razočarani, ko svoje cilje dosežemo. Morda smo tedaj še bolj razočarani, kot če jih ne dosežemo. Navedeni rek govori tudi o tem, da naše besede pogosto izzvenijo v prazno in to toliko bolj, kolikor bolj si prizadevamo, da bi dosegle svoj namen. Zdi se, da pri naših prizadevanjih pozabljamo na nekaj bistvenega, namreč na nas same. Pozabljamo na to, da smo mi sami izhodišče in cilj svojih prizadevanj. Ne v zoženem egoističnem smislu, na skrbimo le za svoje koristi in škodo, pa si tega vedno ne priznamo, pač pa v globljem smislu, da smo veliko več, kot vsi naši cilji. Prav tako vse naše besede pričajo o tem, kar dejansko smo, vendar gre za pričevanje, ki gre mimo tega, kar z besedami povemo. Zato je dobro, če od časa do časa pogledamo sami nase z drugačnimi očmi, tako da se prepoznamo kot izvor in cilj vseh svojih prizadevanj, kot tisto, kar je izza vseh dosežkov in izgub, izza naših besed in molka. Prepoznamo se v tem, da smo, čeprav nismo noben nekaj. Razumemo, zakaj smo na cilju, reden stopimo na pot in zakaj je izrečeno vse še preden kaj izgovorimo. Tedaj se nam bo morda razkrila tudi ona velika pot razsvetljenja, na katero nedvomno meri navedeni zenovski rek. Ugotovili bomo, kako neznanski pomen ima to, kar pravkar počnemo ali govorimo, če to motrimo ob neulovljivem obzorju tega, kar resnično smo. Navidezno mahni koraki ozaveščanja tako postanejo neposredni del one “Velike poti”. O tem priča nadaljevanje prej omenjenega zenovskega reka, ki se glasi: “Čeprav vsak korak sledi koraku, ostane še mnogo velikih skrivnosti.”
Med stvarmi, ki jih želimo ohranjati na distanci, je tudi politika. Vsakič, ko pravimo, da jo imamo dovolj, se v tej ali oni obliki vrne, nas vznemiri in zaposli naše razmišljanje. Francoskemu filozofu Michelu Foucaultu je uspelo pojasniti, zakaj je politika vseprisotna. Dotika se namreč naših teles. Oblastna razmerja v družbi so odraz upravljanja s telesi, pravi Foucault. Politika se izvaja z mehanizmi oblasti nad telesi. V nekem smislu je zato vsa politika biopolitika, pravi Foucault. Politika, s tem ko upravlja z našimi telesi, na nas nenehno pritiska. In prav zaradi tega pritiska se hočemo politike znebiti, a se je ne moremo, ker smo telesna bitja. Naše telo ima namreč potrebo po varnosti, hrani, komunikaciji, spolnosti in afirmaciji s pomočjo znanja, moči, zdravja, umetnosti itd. Te potrebe se preslikajo v parcialne politike: varnostno, zdravstveno, kulturno, šolsko, športno. In že smo v oblastnih razmerjih. Vse naštete politike so v osnovi nekaj dobrega, toda tisti, ki pridejo do vzvodov oblasti, lahko naše potrebe tudi zlorabijo za oblast nad nami. Zato oblastna razmerja vedno doživljamo kot stiskanje in omejevanje naših teles. V Jezusu Kristusu se je Bog usmilil našega stiskanja in bridkosti ter sestopil tja, kjer živimo, se veselimo in trpimo. Naših težav ni opazoval od daleč, pač pa je sam postal eden iz med nas, in dopustil, da so krivice, ki so se zgrnile nanj, z bičem udarjale po njegovem telesu. Jezus svojega telesa ni uporabil tako, da bi prek oblastnih razmerjih krepil svojo družbeno moč, ampak je svoje telo dal v služenje: njegove oči so izžarevale sočutje in ljubezen, njegove roke so ozdravljale bolne, njegove besede so potrtim vlivale upanje in obenem grajale nosilce oblasti, ki so izkoriščali vdove in izigravali šibke. Jezusovo telo je bilo v celoti namenjeno reševanju stisk ljudi. Od tod ime za današnji praznik: Sveto Rešnje Telo in Kri. Bog torej prihaja v Kristusovem telesu, da rešuje telesa ljudi. Jezus je za reševanje ljudi iz oblastnih razmerij in vseh drugih težav, sebe zastavil do konca, do krvi. Nič ni ohranil zase, sebe samega je izničil, pravi sv. Pavel, da bi nam lahko vse podaril.
Na večer pred praznikom Pashe, leta 1135, se je v Cordobi rodil eden največjih judovskih filozofov Mojzes Maimonides. Moše ben Maymon, kakor se v hebrejskem jeziku izgovori njegovo ime, je bil človek, ki je mislil grško, pisal arabsko in molil v hebrejščini. Svoje misli je razvijal v številnih pomembnih traktatih, izmed katerih naj omenimo spis o pomenu hebrejske besede Leb, ki pomeni srce. Za Maimonidesa pojem srca nosi več pomenov in predstavlja tako začetek kot konec življenja. Srce pomeni središče telesa in v širšem smislu tudi središče sleherne stvari. To potrjujeta besedni zvezi, vzeti iz Tore, ki ju navaja judovski mislec: gre za sredino neba in razplamteli ogenj. Življenje je bitka, v kateri doživljamo zmage in poraze, pri čemur pa je srce tisto, ki te bitke bije, tudi bitko, ki jo bomo neizogibno izgubili. Večpomenskost pojma srce se kaže tudi v tem, da Maimonides srce razume kot misel, ki ji mora slediti vsak človek. Misel, ki srce obogati je delo Boga. » Bil si prisoten v mojih mislih, ko se ti je to zgodilo«, je zapisano v Tori, Maimonides jo navaja z namenom, da bi poudaril vlogo transcendentnega. Srce, ki mu judovski filozof, s svojo mislijo daje veličino in pomen, je središče mišljenja. Pravica vsake misli je, da prodre onkraj minljivosti našega telesa in tam ostane za vekomaj. Skozi misel srce prehaja v razum, ki je po Maimonidesu dan vsakomur, saj je takšna Božja volja. V Tori je zapisano: »Kdor bo delal po mojem srcu in želji, bo delal po moji volji«. Maimonides ne zanika enkratnosti srca in človekove svobodne volje, a ob tem poudarja pomen pokoritve Jahveju, ki je počelo vsega. Človeško bitje mora ljubiti Boga z vsem srcem, saj to vodi njegove moči. Le to bo namreč človeka in človeštvo privedlo na pravo pot. Devet stoletij po smrti velikega sredjeveškega filozofa Maimonidesa, njegovo opisovanje globin srca še vedno predstavlja pomemben del judovske kulture.
Med različnimi oblikami usmiljenja je tudi »usmiljenje« do narave, ki ga sicer dajem v narekovaje, vendar je skrajni čas, da postanemo sočutni in usmiljeni do našega naravnega bivanjskega okolja, do naše »matere zemlje«. Gre za preživetje človeka in življenja nasploh. Pojavi, ki jih spremljamo na globalni ravni so lahko del naravnega dogajanja v zgodovini našega planeta in vesolja, vendar pa so danes očitno tudi posledica človekovih posegov v naravne zakone. Papež Frančišek se v okrožnici 'Laudato si’ (Bodi hvaljen) sprašuje, ”kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, otrokom, ki odraščajo?” Poziva vse k ekološkemu spreobrnjenju. To je nakazal že papež Janez Pavel II., ko je omenil, da moramo ”spremeniti smer” ter si prizadevati za skupno dobro našega skupnega doma. Celotno človeštvo ima dolžnost sodelovanja za ”gradnjo skupne hiše”. Za takšno gradnjo pa je potreben dialog. Tudi druge Cerkve in krščanske skupnosti so razvile skrb in tenkočutnost na temo varovanja narave. Že leta 2002 sta carigrajski patriarh Bartolomej in papež Janez Pavel II. podpisala skupni dokument, t.i. Beneško izjavo, in v njem izrazila svojo zaskrbljenost glede zaščite našega planeta, ki ga ogroža ekološka kriza. Pravoslavni metropolit v Pergamu Ionannis Zizioulas pa trdi, da je ekološka kriza predvsem duhovni problem človekove notranjosti. »Z izvirnim grehom se je pravilni odnos med človekom in njegovim naravnim okoljem zlomil. Ta zlom je greh, ekološki greh, ki je tako individualen kot družben. Kdor razmišlja o svojem zveličanju, ne more ne upoštevati ekološkega greha, ki je rezultat človeškega pohlepa.« Bog je »človeka ustvaril po svoji podobi« in mu izročil svet, da mu gospoduje. Prav človekova bogupodobnost postavlja osnovni odnos do stvarstva. Človek ne sme delati kar hoče ali kar zmore, ampak je dolžan upoštevati tisto, kar spozna, da je »najbolj prav« in je res v skupno dobro. Tisto, kar se dogaja v naši hiši povzema najsodobnejša znanstvena dognanja o okolju z namenom, da bi prisluhnili ”kriku stvarstva”. Podnebne spremembe so globalni problem, ki prinaša tudi različne socialne, ekonomske in politične spremembe. Če je podnebje skupno dobro, last vseh, potem so posledice podnebnih sprememb najbolj deležni najrevnejši. Sočutje do stvarstva je usmiljenje do človeka.
Z občudovanjem mislim na ženo, ki je izgubila moža, s katerim sta se zelo dobro razumela. Zelo težko ji je ob tej izgubi, toda to bolečino prenaša s tolikšnim dostojanstvom, da človek kar strmi. Ko sem jo srečala, sem ji to tudi povedala. Za hip je umolknila, potem pa je rekla: »Z možem sva se morala spoprijemati z mnogimi težavami, najina pot je bila tudi pot velikega trpljenja – in verjetno sva ob tem kot človeka rasla – in rasla sva tudi v medsebojni ljubezni.« Ob tem njenem odgovoru mi je prišla na misel drobna zgodba. Ostriga je tožila drugi: »Bolečine imam, počutim se, kot da bi nosila kepo svinca v sebi. Le kaj bo iz tega …?« Druga ostriga je ponosno odgovorila: »Jaz pa se počutim zdravo kot dren, čilo in veselo. Ti boš zaradi te svoje kepe v sebi še umrla, jaz pa imam življenje še pred seboj.« Rak, ki je prisluškoval pogovoru, je menil: »Le kaj razumeš ti, ponosna ostriga, o življenju? Misliš, da so mladost, lepota in zdravje vse. Ona ima sicer bolečine, toda v sebi nosi biser.« Vem, biser, ki ga ta žena nosi v sebi, ji daje takšno dostojanstvo. In bisere nosijo v sebi tudi bolniki, ki s tolikšnim dostojanstvom prenašajo težo svoje bolezni, pa tudi številni drugi, ki se srečujejo s trpljenjem. Včasih se mi zdi, da zaradi tega bisera v sebi čutijo neko samozavest, s katero lahko rečejo: »Le kaj razumeš ti, ponosni mladenič (ponosna mladenka) o življenju? Misliš, da so mladost, lepota in zdravje vse. Mene sicer boli in imam celo kopico drugih težav, toda kot človek sem ob tem dozorel in svoje trpljenje kot biser vtkal v svoje življenje.«
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Že dolgo učim verouk v različnih narodih in državah –in to učence vseh razredov osnovnih šol . Rada učim mlade o Jezusu. Ne vem koliko sem uspešna. Upam le, da otrok spozna sončno stran vere in Cerkve. A najlepše katehetovo delo je priprava učencev na prvo sveto obhajilo. Takrat otroci stopijo korak naprej in se osebno srečajo z Jezusom v beli hostiji. To je trenutek, ko mi, kateheti, stopimo v ozadje in se sam Bog na skrivnosten način dotakne src in duše otrok. Navadno je priprava na prvo sveto obhajilo en sam veliki nered! Starši pogosto vidijo le dolžnost, pripraviti veliko praznovanje, kupiti najlepšo obleko, poskrbeti za vse dodatne aktivnosti, ki jih zahteva župnik, in še sto drugih stvari! V tem neredu pa jaz skrbim, da se prvoobhajanci naučijo vsaj osnovnih stvari obnašanja v cerkvi in pri maši, a si včasih dovolim, da jih le opazujem, se postavim v ozadje in jih vržem pred Jezusa – glej, tu so, tisti, ki jih ti imaš tako rad! Posebej, ko mi porušijo vso skrbno pripravljeno katehezo in postavijo najbolj noro vprašanje in pričakujejo, da jih razumem! Pred starši prvoobhajancev je mnogo vprašanj in dvomov. Koliko smo sposobno vzgajati v svetu, ki se prehitro spreminja ? Kako vsaditi otroku vodila za srečno življenje? Kako ga obvarovati od tisočih pasti interneta in sveta, ki mu skoraj nobena stvar ni več sveta? In kako vedeti, da nisi naredil napake, ki ti jo bodo pozneje očitali psihologi, socialni svetovalci, vsemogoči terapevti? Ne vem… Rada pa bi jim priporočila, da na dan prvega obhajila sprejmejo Jezusa za prijatelja in vzgojitelja, pomočnika in varuha svojih otrok. Kar ne morejo oni narediti, On naredi; kar mi narobe naredimo, On popravi. Zato je za kateheta dan obhajila in dan spovedi dan preobrazbe – ko ti naši mali otroci , ki jih ne moreš umiriti na noben način, pridejo iz spovednice in se v njihovih očeh iskri – ne zamerite mi, če povem – nekaj nebeškega, nekaj svetega, nekaj Jezusovega! Ne zamudite ta trenutek! To je sprememba, ki jo naredi milost odpuščanja! In ko se Jezus v podobi bele hostije dotakne srca otrok, takrat je dan tako svetal in bel, da se ga nikoli ne pozabi! Od tega trenutka imajo otroci Nekoga, ki jim stoji ob strani, ki jih ljubi, ki je zanje umrl in jih ne bo nikoli zapustil. Naj se Jezus dotakne tudi vseh nas – staršev, katehetov, vernikov! Da tudi naše srce postane belo in čisto, da se v njem naseli blagoslov neba. Amen!
V času moje osnovne šole so nam peščici najzgodnejših učencev, tako sošolci kot učitelji, dejali vozači. Ne vem, če smo zaradi našega zgodnjega prihoda bili deležni kakšnih ugodnosti, vem le, da je tudi hišnik moral malo prej od doma in odkleniti hram učenosti. Na jutranji vožnji so se nam postopoma pridružili še drugi, nekateri so do ceste, kjer so vstopali na avtobus, hodili skoraj uro skozi gozd, ki je bil v zimskih in poznih jesenskih jutrih temačen in strašljiv. Mojo pot do avtobusne postaje je spremljalo angelsko zvonjenje in mamin križ na čelu. Dobrih dvajset minut vožnje v eno smer smo otroci žlobudrali na vse viže, ponovili pesmico ali se skušali še kaj naučiti. Vožnja s šolskim avtobusom je bila pestra kot znanje, ki smo ga vsrkavali. Zdelo se mi je, da me moj avtobus pelje v svetlo prihodnost. Danes me, ne v tako zgodnjih jutranjih urah, do službe pripelje mestni avtobus. Jutranje zvonjenje bližnje cerkve mojega mestnega bivališča ne doseže. Zaradi drsnega delovnega časa sem se malo polenila in temu primerno moj jutranji ritem ni do minute natančno določen. Še vedno pa rada opazujem. Na mestnih vožnjah predvsem začasne sopotnike. Sčasoma s katerim izmed njih postaneš celo znanec. Novejši, zgibni avtobusi sprejmejo celo do 139 oseb, ali skoraj pet šolskih razredov. Prav pisana druščina smo, še posebej ob prometnih konicah. Vsak s svojo življenjsko prtljago. Najmlajši potniki z velikimi šolskimi torbami na koleščkih, srednješolci z malomarno visečimi nahrbtniki. Le redko kdo se s kom pogovarja, le redko kdo v rokah drži knjigo. Tudi šolski zvezki so redkost. Nekateri imajo v ušesih slušalke, velika večina – tudi starejših – je zazrtih v prenosne telefone. Zdi se, da pravzaprav vsak izmed nas išče človeško bližino, stik ... čaka na telefonski klic drage osebe. Več ali manj na tistih mojih treh kilometrih v eno in drugo smer sicer vladata tišina in monotonost. Zatohlo tišino in srepe poglede kdaj pa kdaj prekine trušč, ki ga lahko povzroči preklopna nakladna ploščad – rampa, ki jo voznik ročno dvigne in spusti. Po njem se lahko v avtobus zapelje oseba na invalidskem vozičku. Trušč rampa povzroči le, če je neprijazno spuščena z višine. Pogrešam šolske vožnje v neudobnem avtobusu, mrzla jutra in deževne dni na avtobusni postaji brez nadstreška, otroško razposajenost, pogovore in igre. Zato ob vstopu na mestni avtobus voznika pozdravim, včasih se s kom zapletem v pogovor ... odstopim sedež. Le verjamem ne več, da me vse skupaj pelje v svetlo prihodnost.
Pozdravljeni, spoštovani poslušalci. V tem jutru bi rad skupaj z vami obudil spomin na eno izmed veroučnih srečanj. Sedel sem sredi otrok, potem ko sem jim razdelil papirje s snovjo, ki jo je potrebno osvojiti. Ne vem od kod je v učilnico priletela vešča in se spustila na kup papirjev na mizi – na vprašanja in odgovore: tiste, ki so potrebni … – saj veste, za raznolika področja življenja … »Pater, poglejte, metuljček!« so se prebudili otroci iz otopelosti v navdušenje. Medtem, ko sem jim težil s celim kupom vprašanj in odgovorov, so oni opazili življenje: jaz veščo, oni metuljčka in so zažareli. In potem smo skupaj zrli v tistega prvega pomladanskega metulja. Življenje mi res zastavlja toliko vprašanj. Pogosto bi rad odgovore na največja, medtem pa spregledujem pozornosti, ki so mi dane, da bi mi olajšale težo v življenju. Premajhen sem, da bi vse razumel! Ni modrost vse razumeti, doumeti … modrost, je s pozornostjo opazovati, opaziti in se čuditi. Med celim kupom vprašanj, obveznosti, problemov … opaziti metuljčka, ki gotovo je, ker Bog, ko je najtežje, pomežikne k mojemu – k našemu življenju s pozornostjo – z ljubečo bližino: ptic, cvetlic … – pač z nečim kar utripa z nami v sožitju, da nas poživlja, krepi, nam daje moči. Zjutraj, ko se v nepočitniškem času zbudim, običajno pomislim na kup obveznosti, ki so v tistem dnevu pred mano. Zakaj med obremenjujoče ne vstavim tudi misel na metulje, ki jih bom lahko občudoval v njihovi krasoti? Zakaj ne pomislim na tisto svetlo in lepo, ki bo za gotovo tudi v dnevu, ki je pred mano; na toliko srečanj in v njih svetlih odsevov – tistih drobnih sreč v katerih se prebuja zadovoljstvo življenju? Morda zato, ker sem v sebi premalo otrok, ker sem v službi tolikim obveznostim in ob tem spregledujem, da ob meni toliko tega ‘služi’ temu, da bi lahko bil jaz ob naporih vendarle bolj zadovoljen. Otroci so bili in so še vedno zelo pomembni učitelji v mojem življenju. »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18,3), pravi Jezus. Pri tem ne gre le za tisto presežno nebeško, pač pa, da se že tukaj in sedaj počutimo ‘kraljevsko’ – predvsem zato, ker ob vsem obremenjujočem opazimo tudi tisto lepo in dobro. Zase upam, da bom danes sredi kupa vprašanj, ki se mi zastavljajo in številnih obveznosti, ki so pred mano, opazil tudi veščo in v njej prepoznal metulja. Pozornost na dobro in lepo želim tudi vam.
Hvaliti Sova pravi: Moji otroci so najlepši. Kar pomeni: vsaka mama rada pohvali svoje otroke. Špančkova Ana je sosedi, ki se je hvalila, da ima njihov poba boljše spričevalo kot njen Tone, odvrnila: »Če je njegovo dobro, pomeni, da je dober! Nikoli ni pozabil, kako odločno ga je pohvalila. In s časom boš še za ministra, ako vedno priden boš, hvali pesem starega kova tedanji mladi rod. Konkordanca Biblije navaja za Novo zavezo 20 besed, nanašajočih se na hvalo. Ljudje se od zdavnaj zavedajo njenega pomena. Pregovorov na njen račun tudi ne manjka. Gotovo še kdo pozna onega, ki trdi: Lastna hvala – cena mala. Ali pa, da prihajata hvala in kletev z istega jezika. Dolgo je veljalo, da te morajo hvaliti in pohvaliti drugi. Naš čas pa gradi na samozavesti, a na tej gredici rada zraste samohvala. Ni pa prav lahko poslušati, če se kdo spozna kar na vsa področja. Jaz sem, jaz bom, jaz bi … jaz znam, jaz hočem. Egocentričen človek je mogočno sonce sam sebi. Toda temna stran človekovega neba je uničujoča. Če nimam zaupanja vase in si dopovedujem, da sem za vse nesposoben, zgubljam bivanjsko orientacijo. Potreben sem enako resne pomoči kot kak telesni bolnik. »Vsak človek potrebuje zvezdico,« je nekje zapisal dolgoletni urednik Cicibana pisatelj Cvetko Zagorski. Tega naj bi se dobro zavedali vsaj vsi vzgojitelji in pravega ob pravem času pohvalili tudi za slabše opravljeno nalogo in dolžnost. Spodbuda ne prinese slabe posledice, graja pa hitro ubije duha. Mar ni rečeno: Duha ne ugašajte! Na pohvalo se kak zgovoren človek odzove, rekoč: Nikar me ne hvali, da se ne bom prevzel. Kar kaže na to, da mu priznanje dobro dé, a se zaveda njegove pasti. Naš prijazen priden, priden kmalu utiša pasjega čuvaja, konj pa surovega gospodarja brcne kar iznenada. Če imajo živali vgrajen senzor za odzivnost, zmore človek svojega zavestno uravnavati v prid sebi in drugim. Tako se menda gradi kultura srca. Če pa nikakor ne gre drugače, kot da se kdaj razgovorimo o zgolj povprečnosti kakega skupnega znanca, je pametno najprej pomisliti na Špančkovo Ano. Dobro je dobro.
Francis Bacon, mislec iz 16. stoletja in začetnik angleške novoveške filozofije, je bil zelo ploden pisec. V Esejih je med drugim zapisal svoja razmišljanja o različnih človekovih vrlinah oziroma hibah – tako se je zaustavil tudi ob dobroti in resnicoljubnosti. Dobroto je razumel kot težnjo po človekovem blagru: grška beseda za to je filantropija, kar dobesedno pomeni ljubezen do sočloveka in zelo dobro ponazarja skrb in ljubeč odnos, ki naj bi ga dobrohotnež imel do drugega človeka. Bacon je imel dobroto za največjo izmed vseh vrlin in plemenitosti duha – brez nje je namreč človek le »nadležna, hudobna in pomilovanja vredna stvar, prav nič boljša od mrčesa.« V nasprotju z drugimi vrlinami oziroma hibami edino dobrota ne pozna pretiravanja: medtem ko dobrodelnosti ne more biti nikdar preveč, pa se nasprotno kaj hitro zgodi, da se dobrohoten človek zmoti. Da bi se izognili izkoriščanju s strani drugih, nam Bacon svetuje, naj sicer težimo k dobrim dejanjem, a naj ne postanemo sužnji drugih. Človek mora biti vselej tudi nekoliko previden, ker nimajo vsi te vrline, sploh pa ne v enaki meri. S tem je povezana tudi resnicoljubnost, ki jo znova gojijo le redki. Bacon v eseju o resnici razmišlja, zakaj je laž tako priljubljena: ugotavlja, da ljudje večinoma lažejo zato, da bi se izognili težavam, da bi se zabavali, da bi dosegli neko korist zase, obstajajo pa tudi nekateri, ki lažejo zgolj zaradi laži same. Meni, da je razlog za laganje v tem, da »primes laži vedno poveča užitek« – ničeva mnenja, laskavi upi, napačne ocene, neobrzdana domišljija in podobno so za človeka zelo mamljivi in se jim težko upre. Pravi, da je primes laži »kot zlitina zlata in srebra v kovancu, zaradi katere je kovina sicer uporabnejša, vendar jo ponižuje.« Bacon se zaveda, da je resnica v primerjavi z lažjo velikokrat borna, nemikavna in brez blišča. Doseže lahko kvečjemu »vrednost bisera, ki se kaže najlepše podnevi, a ne doseže vrednosti diamanta ali rubina, ki se najlepše iskrita v spremenljivi svetlobi.« Pa vendar je prav resnica človekovo najvišje dobro, zato bi se morali vselej izogibati lažem – če bo posameznik usmiljen in resnicoljuben, bo tako že v tuzemskem življenju užival polno srečo.
Rojeni smo v svet, ki je pač tak, kakršen je. Z našim rojstvom se ni veliko spremenil. Preprosto nas je sprejel vase, takšne, kot pač smo. Zdi se, da se tudi z našo smrtjo ne bo veliko spremenil, preprosto bo trajal dalje brez nas. Le v vmesnem obdobju, tj. v času našega življenja se nam zdi, da je neznansko veliko stvari v svetu odvisno od nas. Nenehno nekaj počnemo ali smo na preži, kaj počno drugi okrog nas. Ali pa pazimo na to, kako se počutimo, ali smo zdravi, ali ustrezamo svojim predstavam o sebi ipd. A če smo realistični, lahko ugotovimo, da pogosto nismo zadovoljni niti z rezultati svojih početij niti s samim seboj. Predvsem pa slepo sledimo nezavednim vzorcem obnašanja, doživljanja in razmišljanja. Tako si verjetno mnogi zastavljamo vprašanje, zakaj se tako zelo trudimo s svetom okrog nas in s samim seboj, če smo vedno znova nesrečni ali nezadovoljni. Morda se sprašujemo, ali je mogoč kak drugačen tok stvari, ali lahko živimo drugače, kot po prevzetih nezavednih vzorcih uspeha ali neuspeha. Za začetek si poskusimo zgolj zamisliti možnost, da na to, kar se dogaja okrog nas, ne reagiramo tako slepo. Prav tako si zamislimo, da tudi na to, kar se dogaja z nami in v nas ne reagiramo s priučenimi vzorci tega, kaj je treba storiti in čemu se izgoniti., ipd. Raje si vzemimo čas za par vdihov in izdihov in se skušajmo zavedati samih sebe tu in zdaj. Tedaj se nam bo morda posrečilo, da za hip zastanemo v svojih mislih, čustvih in odzivih, preusmerimo svoj pogled na svoje sizifovsko početje in se morda celo uspemo zasmejati nad njim. Tako pridobimo neko minimalno distanco do običajnega sveta in do svoje običajne samopodobe. To je zelo važen korak v duhovnem osamosvajanju in globljem razumevanju samega sebe in sveta. Naslednji korak v tem duhovnem procesu je, da pridobimo novo bližino s samim seboj, vendar onkraj utečenih samopodob. Morda začutimo tudi novo bližino do drugih oseb in živih bitij okrog sebe. Začutimo jih kot bitja, v katerih se pretaka eno življenje, kjer je vsak dogodek globoko povezan z drugimi dogodki, tako da je vsakdo odsev vseh drugih živih bitij okrog njega. Večina nas bo verjetno zastala nekje med prvim in drugim korakom, ampak važno je, da storimo prvega in vsaj zaslutimo drugega.
Pozdravljeni! Binkoštni praznik je slavje Svetega Duha. Razodel se je v Cerkvi, ki danes obhaja svoj rojstni dan. Duh je sicer neviden. Veje, kjer hoče, ne veš odkod prihaja in kam gre, vidni pa so njegovi sadovi: v negativni ali pozitivni obliki. Babilonski stolp je podoba odsotnosti Duha. Ljudje so želeli zgraditi stolp do neba. Sami so hoteli doseči Boga, ga oblikovati po svoji zamisli in ga uporabiti po svojih željah. Gradili so učinkovito, z najboljšim materialom. Toda, ker so pozabili na Boga, so vedno bolj pozabili na človeka; niso se več videli, ne poznali, ne razumeli. Razkropili so se po svetu in si postali tujci. Tudi danes gradimo najbolj izpopolnjeno materialno civilizacijo, vendar življenje postaja vedno bolj zapleteno in težko. Georg Carlin karikira to stanje takole: «Paradoks našega časa je, da imamo boljše zgradbe, a slabše živce; širše ceste, pa ožje poglede. Potrošimo več, a imamo manj. Imamo več diplom, a manj razuma, več znanja, a manj razsodnosti. Pomnožili smo naše imetje, a zmanjšali vrednost človeka. Naučili smo se, kako preživeti, ne pa kako živeti. Dodali smo leta življenju, ne pa življenje letom. Prišli smo vse do Meseca in nazaj, a težko nam je iti čez cesto, da bi spoznali novega soseda.« To je sodobni Babilon. Bog pa je v Jezusu iz Nazareta vstopil v človeško zgodovino in jo odrešuje. Prvotno babilonsko stanje se je obrnilo: zmedo je zamenjala skupnost Božjih otrok. Le v moči Svetega Duha vsi ljudje iščejo resnično edinost med seboj in postanejo ena družina. Tako Cerkev, ki je še v izgnanstvu in trpi porodne bolečine, prosi za dar Svetega Duha, ki je bil prisoten ob stvarjenju sveta in bo ob koncu časov dozorel v polnost življenje. Tudi zdaj, tukaj, dih Božjega življenja veje v naša srca, da bi dvignil naše občestvo v novo življenje. Velika obljuba daru Svetega Duha se je na Binkošti izpolnila. Apostoli, ki so prejeli dar Svetega Duha in so postali pogumni pričevalci. Morali so prej doživeti polom svojih človeških načrtov, da so se zares odprli Duhu. Binkoštni dogodek ne spada v preteklost, temveč nas znova vključuje v našo sedanjost, da bi nas vodil do polne zrelosti. Ta pot, ki jo moramo prehoditi, nas ne pušča žalostnih in zaskrbljenih, saj nas Sveti Duh sam oživlja in vodi k vedno globljemu iskanju večne ljubezni.
Med odlomke evangelija, ki nam še danes, v postmoderni dobi in po vsej »demokratizaciji družbe« izgledajo revolucionarni in subverzivni, vsekakor spada tisti, ki govori o povzpetništvu apostolov, med njimi, presenetljivo, prav Apostola ljubezni Janeza in njegovega brata Jakoba. Najprej njuna mati, potem pa še ona dva, prosijo Kristusa, naj jima zaupa najvišje položaje v nebeškem kraljestvu. Kristus odgovori ironično: Gospoda Zabedejevi, pojma nimata, kaj prosita! In ju vpraša, če lahko pijeta iz čaše, iz katere bo on pil. Seveda lahko, sta odgovorila. No, bosta pa pila iz čaše trpljenja in mučeništva, ampak zato še ne bosta dobila vodilna položaja v kraljestvu. Za to je potrebno nekaj drugega: da spoštujeta duh kraljestva, da ga ponotranjita in živita v njem. To pa ni mučeništvo (če si dovolim parafrazo nekega drugega odlomka iz evangelija po Mateju: na mučeništvo so pripravljeni tudi verski in ideološki fanatiki, tudi teroristi, ki pa s tem, da so trpeli ali celo umrli za idejo še niso izpričali, da imajo pravega duha). Duh kraljestva je, torej, predvsem, ali izključno, v ljubezni do drugih, v pripravljenosti vsem služiti. »Kdor hoče biti najvišji med vami, naj vsem služi.« Kdor pa hoče gospodovati je s tem izpričal, da v krščanstvu ni razumel nič. Za apostola, sinova Zabedejeva, se je zadeva dobro končala. To, kar ob Gospodovem zmagoslavnem vhodu v Jeruzalem še nista razumela, sta potem, po njegovem odrešilnem trpljenju in smrti, še kako dobro dojela. Janez je postal avtor najboj poglobljenjega od štirih evangelijev, Jakob pa enega izmed temeljnih apostolskih del, tedaj vplivnega, sedaj pa skoraj pozabljenjega, čeprav še kako aktualnega pisma, ki ga je prav v današnjih družbenih okoliščinah vredno citirati: »Bogati naj se ponaša s svojim ponižanjem (in ne z bogastvom), saj bo minil kakor cvet na travniku… Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a so bogati v veri in dediči kraljestva? … No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas… V zadnjih dneh ste kopičili zaklade. Glejte plačilo, ki ste ga utajili delavcem … kriči in klici so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. Glejte, sodnik stoji pred vrati.« Pohlep, stremuštvo in povzpetništvo nikomur ne bodo odprli vrat nebeškega kraljestva. No, seveda, so ljudje, ki jih nebeško kraljestvo ne zanima. A naj taki ne govorijo, da so kristjani. Mi drugi pa še imamo možnost, kot sta jo imela, in izkoristila, Zabedejeva sinova. Možnost da služenje drugim sprejmemo ko cilj in smisel.
Danes bomo verjetno pokleknili, ko si bomo zavezali vezalke na čevljih. Ko katoličani vstopimo v cerkev, pokleknemo, v znamenje Božje prisotnosti. V cerkvah poznamo tudi posebno 'opremo' za klečanje – klečalnik, prav tako so klopi v cerkvah prilagojene za klečanje. Klečanje predstavlja držo čaščenja, zbranosti in molitve. V prvih stoletjih pa kristjani klečanja niso vključevali v bogoslužje. Ponosni so bili na svoje dostojanstvo in svobodo, saj so se uprli rimskemu čaščenju cesarski oblastnikov, ki je vključevalo tudi klečanje. S poklekom človek namreč priznava slavo in moč tistega, pred katerim pokleka. Poklek se je kasneje uveljavil tudi v srednjeveškem fevdalnem sistemu. Tako je postal tudi del obreda vitezov, ki so pokleknili kot navadni vojaki in po obradu vstali kot ponosni vitezi. Pokleknemo tudi k molitvi, tako kot je k molitvi vsak večer pokleknil pastor neke evangeličanske cerkve v Nemčiji. Odkar se je pastorju rodil tretji otrok, ni imel več nobenega pravega miru za svoje molitve. Nekega večera, ko je spet pokleknil, da bi molil, ga je zmotil hrup, ki sta ga ustvarjala njegova sinova med igranjem v dnevni sobi. »Naj otroka utihneta!« je nejevoljno zaklical ženi. Nekoliko nejevoljna žena je otrokoma naročila, naj se odpravita spat. Od tistega dne sta otroka vsak večer pazila, da ne bi zganjala hrupa. Celo po prstih sta hodila mimo očetove sobe. A njun oče, pastor, je začutil, da Bog ne sliši več njegovih molitev. Nekega večera je med molitvijo spraševal: »Kaj se dogaja, Gospod? Zdaj, ko imam potreben mir, ne morem več moliti.« Dobil je odgovor: »Bog sliši tvoje besede, a nič več ne sliši smeha. Zaznava tvojo pripadnost, a v tvoji molitvi več ne najde veselja.« Pastor je tedaj vstal in ženi zaklical: »Pusti otrokoma, da se igrata! Tudi njuna igra je del molitve.« In Bog je spet slišal njegovo molitev. Kdaj pa kdaj v življenju klecnemo, naredimo telemark, kot ga kdaj naredijo otroci, ki vstopajo v cerkev in jim starši naročijo, naj pokleknejo. Klecnemo, ker se stvari ne odvijajo po naše, ker nas tako kot pastorja nekaj moti in ovira. Ampak poklek je tudi znamenje, da vsega ne zmoremo sami, da nas breme kdaj pritisne k tlom. Morda bomo potrebovali nekaj časa in molitve, da bomo spet nadaljevali pot.
Kako ublažiti svoje duševne bolečine? Zaradi čustvenih pretresov, stresov, ponižanj, dvomov o lastni vrednosti pogosto slabo spimo, težko prenašamo ljudi, tudi najbližje, smo delovno neučinkoviti in anksiozni. Na vsakem koraku nam kdo ponuja svoj recept, podkrepljenega s svojo praktično izkušnjo. Za nasvete počasi otopimo, zlasti zato, ker radi obetajo več, kot dejansko nudijo. Pred nekaj dnevi sem spet vzel v roke pesniško zbirko z naslovom Tvoja imena. Nemara že vnaprej dvomite, da bi nam katera koli pesniška zbirka lahko olajšala življenje, ali nam razjasnila kaj resnično važnega. Avtor pesniške zbirke Tvoja imena je Gorazd Kocijančič, pred tremi leti nagrajenec Prešernovega sklada, esejist, eden največjih slovenskih filozofov, prevajalec celotnega Platona in vrste najzahtevnejših filozofskih, patrističnih in literarnih besedil. Zakaj je njegova pesniška zbirka nekaj docela izjemnega? Ne zato, ker bi bile avtorju tuje naše tipične vsakdanje preizkušnje. Tako kot večino ljudi, tudi njega skrbi vzgoja lastnih otrok, vsakdanje obveznosti v službi ipd. O vsem tem, kar nas prizadene dan za dnem, zna mnogo pesnikov govoriti zelo neposredno, da se brez težav poistovetimo s tem, kar upesnijo. Posebnost Kocijančičevih pesmi pa je, da v nobeni stiski ne zamrzne; ne vrti se v brezizhodni potrtosti, nesmislu in nemoči, da bi razklenil obroč nerazložljive usojenosti. Do življenja, ki mu ne prizanaša, nima cinične distance ali vzvišene ignorance, pač pa ga sprejema takšnega kot je. Obenem pa to, kar ga prizadene in boli, presega tako, da v trenutku preizkušnje kliče katero od Božjih imen, kot denimo, Bivajoči, Vstajenje, Resnični, Kristus, Modrost, Odrešenik, Božji Sin. Pri večletnem prevajanju in druženjem s Platonom je namreč doumel, da je resnično bivajoče tisto, kar pripada večnosti, Bogu, njegovemu usmiljenju in ljubezni. Vse drugo, kar nas uničuje, pa ima le videz resničnosti, je prehodno in minljivo, zato ni potrebno, da nas usodno potegne vase in stre. V spremni besedi je Kocijančič zapisal: »Ko imenujem Boga, stopam v svet izkušnje, ki ni več samo moja. Udeležen sem v skupnosti, v izvornem prijateljstvu z vsemi, ki jim je bila dana milost podobne izkušnje.«
Živimo v času, ko poskušamo sleherni problem rešiti z zakoni in predpisi. Verjamemo v vladavino prava, ki lahko oblikuje pravično, enakopravno družbo. Toda priče smo inflaciji zakonov, ker se vedno najde kdo, ki jih krši, ali pa preprosto nekdo, ki ima politično moč in poskuša pravno uzakoniti svoje lastne interese. Pozabljamo namreč, da je treba predvsem in najprej vzgajati tako tistega, ki jih piše, kot tistega, za katerega so zakoni napisani. Eden prvih zakonodajalcev na tleh današnje Evrope je bil Atenec Solon, ki je s svojo zakonodajo za razbremenitev dolžnikov, novo delitev zemlje in dedovanje premoženja ter pravice svobodnih državljanov osnoval temelje demokratične ureditve. Sam se je še zavedal krhkosti zakonov, zato jih je v eni svojih najlepših podob primerjal s pajčevinami. Če vanje pade kaj lahkega in nemočnega, pravi, vzdržijo, če pa kaj večjega, se potrgajo in razpadejo. V pismu starogrškemu pesniku in filozofu Epimenidu naj bi zapisal, da verstvo in zakonodajalci mestu ne morejo kar sami po sebi koristiti. To lahko le tisti, ki množice vodijo. Zakoni so koristni, če torej ljudje vodijo množice dobro, če pa jih vodijo slabo, ne koristijo prav nič. Tako nas je pred skoraj 2600 leti Solon učil, da zakoni ne morejo kar sami po sebi biti zagotovilo za pravično in pravo delovanje družbe, temveč je bistven živ, dejaven človek, ki zakone uporablja. Solon se je zavedal, da zakoni ne morejo rešiti ljudi pred krivicami, ampak pravi, da bi bilo krivic manj le tako, če bi tisti, ki ne doživljajo nobene krivice, bili enako ogorčeni kot tisti, ki so žrtve neke krivice. Solonov glavni izrek je bil: »Ničesar preveč!« Danes pa poskušamo pravno in z zakonom zaščititi sleherni interes vsakega posameznika, ne da bi ga najprej s temeljnimi vrednotami, kot so skromnost, iskrenost in sočutje, naučili, kako postavljati meje svojemu lastnemu jazu, da bo lahko pravično živel in deloval v družbi.
Naši medsebojni odnosi so včasih zelo zamotani. Kolikokrat se izkaže, da so nam ljudje, s katerimi skupaj živimo, prava neznanka. Poznamo njihovo zunanjost, barvo las, številko čevljev, njihov poklic, njihove navade … tako malo pa vemo, kaj se dogaja v njihovem srcu, kako osebno doživljajo stvari. Pomislimo samo, kaj resnično povemo o sebi, o tem, kaj je v nas, ko se na primer predstavimo v krogu neznanih ljudi. Nekateri ljudje znajo biti tako pozorni, da tudi iz vsakdanjih besed, iz barve glasu, iz potez in iz celotne nebesedne govorice razberejo globljo vsebino, ki govori o človekovem čustvenem doživljanju. Večina ljudi pa tega ne zna, ker jih tudi ni nikoli nihče na to opozoril. Na nekem seminarju, ki je bil zamišljen kot pomoč za zavestno graditev dobrih medsebojnih odnosov, sem slišala stavek, ki se mi zdi zelo pomemben: »Kako naj vem, da sem ti povzročil bolečino, če ne rečeš 'au'?« Verjetno nastane veliko nesporazumov v naših medsebojnih odnosih ravno zato, ker premalo jasno povemo, kaj čutimo v sebi, kaj nas boli, zaradi česa trpimo, pa tudi česa se resnično veselimo. Preveč predpostavljamo, da morajo drugi preprosto vedeti, kaj je v nas. Toda kako naj vedo? Tako kot je drugim težko vedeti, je tudi nam težko govoriti zato, ker se tega nismo nikoli učili. Nikoli se nismo učili resnično govoriti o sebi – ne o zunanjih stvareh, kaj imamo, kaj delamo, česa nimamo in kaj bi radi imeli, ampak o tem, kaj nosimo v svoji »zaklenjeni kamrici«. Nikoli ni prepozno, da odpremo vrata v svojo »zaklenjeno kamrico« in povabimo vanjo svoje prijatelje. Tako bo naše življenje postalo lepše.
Nekateri ljudje nočejo niti slišati o ponižnosti. To imajo za nekaj človeka nevrednega, saj gre za samo podcenjevanje in samoponiževanje, kar pa je nezdravo, zlasti še za osebno rast. Pri krščanskem pojmovanju ponižnosti ne gre za samo podcenjevanje ali samoponiževanje, ampak za to, da sebe vidimo take kakršni smo: s svojimi dobrimi in s svojimi slabimi lastnostmi. Ni proti ponižnosti, če vidimo svoje dobre lastnosti. Te ima vsak človek, saj zna vsakdo izmed nas kaj narediti boljše kot drugi. Narobe bi bilo, če bi svoje dobre lastnosti precenjevali. Prav tako pa je tudi res, da ima vsakdo izmed nas tudi slabe lastnosti. Ko se jih zavedamo, tega ne delamo zato, da bi sebe poniževali, ampak zato, da bi se izogibali napakam in se varovali slabih dejanj. Kako smešen je človek, ki ni ponižen, ampak se precenjuje in šopiri, naj nam spregovori naslednji dogodek: Mladi pravnik je lepo uredil svojo pisarno. Kot krono moderne opreme je postavil sodobni telefon z vsemi mogočimi drugimi povezavami, da bi naredil na obiskovalce še večji vtis. Prišla je prva stranka. To že nekaj pomeni, je pomislil. Treba ja narediti vtis. Zato je pustil prvo stranko čakati petnajst minut. Da bi nanj naredil še večji vtis, je ob njegovem prihodu v pisarno začel igrati pomemben pogovor. »Gospod generalni direktor ne smemo izgubljati časa. Da, da če res želite … Samo ne manj kot 20 000 evrov. Seveda, seveda dogovorjeno … Nasvidenje.« Potem je odložil slušalko, se nasmehnil in prijazno pogledal stranko. Tudi obiskovalec je bil videti začuden. Mladi pravnik je takoj pomislil, da je nanj naredil večji vtis, kakor je mislil. Vprašal je: »Kaj želite, gospod?« »Jaz, jaz …« je jecljal mož, »sem prišel samo priključiti telefon.« Biti ponižen pomeni, da se ne šopirimo, ampak smo realni. Nič ni bolj smešnega kot šopirjenje. Hvalisav človek je kot petelin, ki misli, da sonce vzide zato, ker on zgodaj zjutraj zakikirika.
Poslušalke in poslušalci, dobro jutro Vam želim! Življenje sestavljajo zgodbe. In tudi danes, na mednarodno Nedeljo matere, želim z vami deliti zanimivo, ganljivo zgodbo, ki takole pravi: Moja mami je imela samo eno oko. Sovražil sem jo. Bila mi je vedno velika zadrega. Za preživljanje družine je kuhala v šoli za nas učence in tudi učitelje. Nekega dne me je med poukom prišla pogledat. Bil sem tako jezen in užaljen, kako je mogla biti tako nesramna, da takšna pride k meni in mi dela sramoto. Zato sem jo ignoriral, s sovražnim pogledom pa dal vedeti kaj je naredila, potem pa sem besno stekel stran. Naslednjega dne mi eden od sošolcev reče, »Ej, tvoja mami ima pa samo eno oko!« Bilo me je tako sram, da bi se najraje pogreznil, zraven pa sem si želel, da bi moja mami izginila za vedno. Zato sem se tistega dne z njo zelo osorno pogovarjal in ji zabrusil, »Če mi misliš delati takšne scene, kjer se mi sošolci režijo, zakaj rajši kar ne umreš?« Moja mamica sploh ni odreagirala. Ker sem bil poln jeze, niti za sekundo nisem pomislil kaj sem ji rekel. Popolnoma sem pozabil nanjo in njena čustva, mislil sem samo nase. Želel sem iti iz hiše in se nikoli več vrniti. Zato sem se pri učenju resnično potrudil in dobil priložnost študirati v Singapurju. Potem sem se poročil. Kupil sem si hišo. Dobil sem svoje otroke. Bil sem srečen in zadovoljen s svojim življenjem, z otroci in udobnostjo, ki sem jo imel. Potem pa je nekega dne prišla na obisk moja mati. Ni me videla že leta in leta in tudi vnukov še ni spoznala. Ko je stala na vratih, so se ji moji otroci porogljivo krohotali in vpili da je prišla nepovabljena. Zavpil sem nad njo, kako si drzne priti in prestrašiti moje otroke. »Izgini, sem ji rekel!« Moja mati je na to dogajanje tiho odgovorila, »Oh, oprostite. Verjetno sem prišla na napačen naslov,« in hitro odšla. Nekega dne sem dobil na moj Singapurski naslov vabilo za srečanje bivših sošolcev. Šel sem na to srečanje, ženi pa sem se zlagal, da grem na službeno pot. Po srečanju s sošolci sem šel še malo mimo naše stare hiše, kjer sem preživel otroštvo, bolj zaradi radovednosti. Sosedje so mi povedali, da je mati umrla. Niti ene same solze nisem potočil. Potem pa so mi sosedje pomolili v roke materino pismo, ki ga je preden je umrla napisala zame. V pismu je pisalo: »Dragi moj sin, Ves čas mislim nate. Žal mi je, ker sem prišla v tvojo hišo v Singapurju in prestrašila tvoje otroke. Bila sem zelo srečna, ko sem slišala, da prideš na srečanje sošolcev. Vendar pa sem se tako slabo počutila, da sem slutila, da se v postelji niti obrnila ne bom, kaj šele, da bi te prišla pogledat. Oprosti mi, da sem ti bila v času tvojega odraščanja v veliko zadrego. A veš, ko si bil še zelo majhen, si doživel nesrečo in izgubil eno oko. Zato jaz kot tvoja mamica nisem imela srca gledati te odraščati samo z enim očesom. Pa sem ti podarila svojega. Bila sem zelo ponosna na svojega sina, ki je s tistim očesom videl ves zanj novi svet tudi zame. Z ljubeznijo, tvoja mami.« Poslušalke in poslušalci, karkoli bi danes tej ganljivi zgodbi dodajali, bi jo pokvarilo. Zato raje o njej vsak pri sebi tiho razmislimo. Želim Vam še naprej lepo nedeljo in obilo človeško toplih trenutkov.
Neveljaven email naslov