Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako je otrok hiter, ko je treba kaj vzeti. Človek se mora podvizati, da mu hitro izmakne to, kar mu ne sme priti v roke. Upam, da vas niso prebudili kakšni otroci, ki so si zaželeli tega ali onega. Pri otrocih še nekako potrpimo, včasih se jim celo smejemo, ko si kopičijo stvari in vztrajno kričijo: »Moje!« Težje je, ko se srečamo z odraslim, ki hoče za vsako ceno imeti vsak dan več in več.
Pred kratkim so me v šoli dijaki spraševali, zakaj je vedno večja razlika med tistimi, ki imajo veliko, in tistimi, ki imajo vsak dan manj. Nisem jim dal odgovora. Vrnil sem jim vprašanje. »Kaj vas žene, da se mučite v šoli tudi takrat, ko vam snov ni pisana na kožo?« Odgovarjali so različno, a bolj ali manj so poudarjali, da bodo le tako lahko študirali, kar jih veseli, in se bodo pozneje s tem preživljali. Nadaljeval sem s spraševanjem, kaj je za njih pomembnejše ali delati, kar jih veseli, ali to, kar jim bo prineslo dovolj veliko plačo. Velika večina je bila mnenja, da je pomembnejši višji dohodek. Na koncu so sami odgovorili na začetno vprašanje o tem, zakaj vedno večji prepad med bogatimi in revnimi. Večina je prepričana, da le če imaš dovolj, lahko v polnosti živiš. Nekateri so pri ustvarjanju imetja iznajdljivejši, drugi nerodni, kar vodi v socialne razlike. Nekaj jih je predlagalo, da bi morala družba kot celota poskrbeti, da bi krotila apetite podjetnih. Razvil se je pogovor o družbi, ki bi vsem omogočala potreben uspeh in s tem tudi bogastvo. Ostali so razcepljeni med temi, ki so zagovarjali ukrepe družbe, in tistimi, ki so zagovarjali svobodno pobudo vsakega posameznika.
Težko je svetovati mladim, kaj bo najbolje za njihovo prihodnost. V zgodovini smo imeli številne poizkuse, kako ukrotiti požrešnost enih in blažiti revščino drugih. Morda je sodobna potrošniška družba res preveč obsedena s kopičenjem imetja. Vsak bi hotel imeti vse in to takoj. Pri tem je vabljiva rešitev, ki so jo in jo še vedno ponujajo taki in drugačni revolucionarji. Treba naj bi bilo zamenjati družbeni red in bo vse drugače. Kar je nevarno. Vedno in povsod so bili pohlepni in nenasitni ljudje. Noben sistem jih ni odpravil. V dolgi tradiciji najrazličnejših verstev to pripisujejo grehu, kršenju božjih postav. V vsakem človeku, ne glede na politični sistem, v katerem živi, je kal nenasitnosti.
Prav post je trenutek, ko naj bi vsak najprej pogledal nase. Zmanjšal svoj apetit in poskrbel za druge. Imejmo vsaj danes manj požrešne oči in pomagajmo revnejšim od nas. Jutri bo brez velikih revolucij zaradi tega svet pravičnejši.
3713 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kako je otrok hiter, ko je treba kaj vzeti. Človek se mora podvizati, da mu hitro izmakne to, kar mu ne sme priti v roke. Upam, da vas niso prebudili kakšni otroci, ki so si zaželeli tega ali onega. Pri otrocih še nekako potrpimo, včasih se jim celo smejemo, ko si kopičijo stvari in vztrajno kričijo: »Moje!« Težje je, ko se srečamo z odraslim, ki hoče za vsako ceno imeti vsak dan več in več.
Pred kratkim so me v šoli dijaki spraševali, zakaj je vedno večja razlika med tistimi, ki imajo veliko, in tistimi, ki imajo vsak dan manj. Nisem jim dal odgovora. Vrnil sem jim vprašanje. »Kaj vas žene, da se mučite v šoli tudi takrat, ko vam snov ni pisana na kožo?« Odgovarjali so različno, a bolj ali manj so poudarjali, da bodo le tako lahko študirali, kar jih veseli, in se bodo pozneje s tem preživljali. Nadaljeval sem s spraševanjem, kaj je za njih pomembnejše ali delati, kar jih veseli, ali to, kar jim bo prineslo dovolj veliko plačo. Velika večina je bila mnenja, da je pomembnejši višji dohodek. Na koncu so sami odgovorili na začetno vprašanje o tem, zakaj vedno večji prepad med bogatimi in revnimi. Večina je prepričana, da le če imaš dovolj, lahko v polnosti živiš. Nekateri so pri ustvarjanju imetja iznajdljivejši, drugi nerodni, kar vodi v socialne razlike. Nekaj jih je predlagalo, da bi morala družba kot celota poskrbeti, da bi krotila apetite podjetnih. Razvil se je pogovor o družbi, ki bi vsem omogočala potreben uspeh in s tem tudi bogastvo. Ostali so razcepljeni med temi, ki so zagovarjali ukrepe družbe, in tistimi, ki so zagovarjali svobodno pobudo vsakega posameznika.
Težko je svetovati mladim, kaj bo najbolje za njihovo prihodnost. V zgodovini smo imeli številne poizkuse, kako ukrotiti požrešnost enih in blažiti revščino drugih. Morda je sodobna potrošniška družba res preveč obsedena s kopičenjem imetja. Vsak bi hotel imeti vse in to takoj. Pri tem je vabljiva rešitev, ki so jo in jo še vedno ponujajo taki in drugačni revolucionarji. Treba naj bi bilo zamenjati družbeni red in bo vse drugače. Kar je nevarno. Vedno in povsod so bili pohlepni in nenasitni ljudje. Noben sistem jih ni odpravil. V dolgi tradiciji najrazličnejših verstev to pripisujejo grehu, kršenju božjih postav. V vsakem človeku, ne glede na politični sistem, v katerem živi, je kal nenasitnosti.
Prav post je trenutek, ko naj bi vsak najprej pogledal nase. Zmanjšal svoj apetit in poskrbel za druge. Imejmo vsaj danes manj požrešne oči in pomagajmo revnejšim od nas. Jutri bo brez velikih revolucij zaradi tega svet pravičnejši.
9. aprila 1945 je bil v nemškem koncentracijskem taborišču Flossenbürg usmrčen Dietrich Bonhoeffer, nemški pastor, teolog in eden ključnih članov Izpovedujoče Cerkve. V svojem teološkem nauku je razlikoval med religijo in vero in razvijal idejo nereligioznega krščanstva; njegove spodbude zoper zatiralske politične režime pa naj bi pomembno vplivale na sodobno protestantsko in katoliško teološko misel. V Duhovni misli bomo prisluhnili nekaterim njegovim osebnim razmislekom. Interpretirala jih bo Eva Longyka Marušič. Molimo na začetku dneva, kajti Bog mora imeti prvo besedo, in molimo, preden gremo spat, kajti Bogu pripada tudi zadnja beseda. Tistemu, ki ne zna biti sam, ne dopustite vstopiti v občestvo. Samo škodo bo povzročal sebi in občestvu. Sam si stal pred Bogom, ko te je klical, sam moraš odgovoriti na ta klic; sam se moraš boriti in moliti; in sam boš moral umreti in dajati odgovor Bogu. Osvoboditev je v bolečini, kolikor izročimo svojo pravico v božje roke. V tem pomenu je smrt krona človeške svobode. Tišina je znamenje samote, kot je govorjenje znamenje skupnosti. Tišina in govorjenje imata enako notranjo skladnost in različnost kot jo imata samota in skupnost. Eno ne obstaja brez drugega. Pravilno govorjenje izvira iz tišine in prava tišina izvira iz govorjenja. Boga moramo spoznati v središču življenja, ne pa šele na meji svojih zmožnosti. V moji notranjosti je tema, toda pri tebi je luč; jaz sem sam, toda ti me ne zapustiš; prestrašen sem, toda pri tebi je pomoč; nemiren sem, toda pri tebi je mir; v meni je zagrenjenost, toda pri tebi je potrpežljivost; jaz ne razumem tvojih poti, toda ti poznaš mojo pot. Vsak dan moramo sprejeti, kakor da je zadnji, a ga preživeti z vero in odgovornostjo, kakor da bi bila pred nami še velika prihodnost.
Post in odrekanje raznim navadam in razvadam. Cvetna nedelja. Veličastno slavje ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Kadilo v božjo čast. Vzkliki hvaležnosti za storjena dobra dela Božjega Sina. Otroci z zvončki, šopki cvetja in zelenja oznanjajo veselje v spremstvu Jezusa. Odmev hvalnic. Razpeti petek Zamrlo je zahvaljevanje. Pozabljena je dobrota. Vklenjen, zasmehovan, pretepen, razlaščen človeškega dostojanstva, stopa Jezus s težkim križem. Odmeva krik zla: „Križaj ga, križaj ga!“ Bog – Človek vleče, nosi grehe vsega sveta. Na lesenem križu razpet Božji Sin. Temina smrti. Božji grob v vsekani skali in k vhodu zvaljen velik kamen varuje Jezusovo zmaličeno telo. Sredi dneva oznanjujoča tema. „Zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile.“ Sobota Zlovešča tišina in čuteča žalost ob zavedanju najbolj sramotne smrti – križanju Jezusa. Domovi blagoslovljeni, praznično urejeni. Prižgano kadilo, oljčne vejice, šopek pomladanskega cvetja in vejica bazilike v stekleni posodici ob ikoni Bogorodice s Sinom v naročju. Ob obarvanem, rdečem pirhu in dišečem rastlinju se skopajo otroci. Blagoslov dobrot: Rdeči pirhi-kaplje Jezusove krvi; jagenjčkova pojedina – znamenje nedolžne žrtve Sina Človekovega; hren, naj spominja na žeblje, ki so prebodli roke in noge in s trnjem kronanega Jezusa. Žalost, molitev, sveče, tihotnost, pričakovanje. Bogoslužje v tihoti in molitvi v cerkvi brez oltarnega prta, cvetja. Grob Nedolžnega in križ trpljenja in odrešenja. Nedelja Svit vstajenja. Gospodov dan ozaljšan s cvetjem in radostjo. Jezus je vstal od mrtvih. Mladi in stari v svečanih oblačilih v božjem hramu. Donijo cerkveni zvonovi. Odmeva veseli velikonočni spev aleluje v hvalo in čast Odrešeniku. Doma: pirh krasi v kito spleteno mlečno pecivo; beli kruhek na belem prtičku za gostijo vstalega Gospoda. Kruh in vino – znamenje Odrešenikovega telesa in krvi, ki se je daroval za odrešenje sveta. Pesmi zahvale, hvale, objemi, stiski rok izražajo veselje ob Uskrsu -slavju Velike noči. V človekovem življenju je prisotno trpljenje razpetega petka; vstajenje, nedelja – dan veselja, upanja, vere v Jezusovo obljubo: „ Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!“ Blagoslovljen in vesel Uskrs. Naj vas Božja ljubezen, dobrota in usmiljenje spremljajo na vaših življenjskih potkah in poteh skupaj z vstalim Kristusom. Aleluja!
Aleksander Veliki, ki je zavojeval skoraj ves takrat znani svet, se je na eni od svojih vojnih poti skupaj z manjšo skupino vojakov približal močno utrjenemu mestu. Veliki vojskovodja je zavpil sovražni posadki za zidovi, da bi rad govoril s kraljem. Ko se je ta prikazal, mu je Aleksander ukazal, naj mu preda mesto in vse, ki prebivajo v njem, vključno z majhno skupino vojakov. Kralj se je zarežal: »Zakaj naj bi se predal? V ničemer nam ne moreš škodovati!« Aleksander je dejal, da mu bo dokazal nasprotno. Vojakom je ukazal, naj se postavijo v vrsto in začnejo korakati proti strmi pečini. Meščani, zbrani na vrhu trdnjave, so nemo opazovali, kako so Aleksandrovi vojaki brez obotavljanja drug za drugim korakali čez rob pečine. Ko je šlo v smrt deset vojakov, je veliki zavojevalec ukazal drugim, naj se vrnejo. Meščani in njihov kralj so se takoj predali Aleksandru Velikemu. Videli so, da so bili vojaki pripravljeni umreti za svojega vojskovodja in da jim nihče ne bo preprečil, da ne bi zavzeli mesta. Ob tem se verjetno spontano vprašamo: Ali smo mi tako pokorni najvišjemu vladarju Jezusu Kristusu? Lepota hoje za Kristusom je, z razliko od sledenja Aleksandru, v tem, da Jezus želi tistim, ki hodijo za njim, vse najboljše. To je dokazal s svojo smrtjo na križu, ko je umrl za nas in nas s svojo krvjo odkupil iz satanove oblasti ter bi mogli služiti edinemu Kralju, ki nas ljubi in edini pravično vlada. Pomislimo, kakšno moč ima lahko Kristus v našem življenju, ko se mu popolnoma posvetimo in predamo. To nam dokazujejo številni ljudje, ki so se mu popolnoma predali in ga poslušali. Je potrebno navesti zgled Matere Terezije, našega rojaka misijonarja Friderika Baraga ali velikega misijonarja današnjih dni Pedra Opeko, ki je prinesel številnim revnim ljudem v predmestju glavnega mesta Madagaskarja novo upanje, ko je skupaj z njimi zgradil ne samo novega naselja, ampak tudi novo, človeka vredno življenje. Koliko upanja prinesejo drugim ljudje, ki se popolnoma zavežejo Bogu! Postanimo tudi mi prinašalci upanja za druge ljudi.
Kadar imaš ob sebi nekoga, ki mu je težko in trpi, iščeš najrazličnejše načine, kako bi ga opogumil in mu pomagal, da bi laže vzdržal. Velikokrat se spomnim na gospo, ki je pripovedovala, kako je s svojim možem doživljala zadnje mesece njegovega življenja. Bil je hudo bolan, stanje se mu je slabšalo, bil je že popolnoma nepokreten in tudi rok že skoraj ni mogel več premikati. Začele so se pojavljati tudi težave pri hranjenju. Bila je popolnoma obupana in ni vedela, kaj naj mu reče, ne da bi se mu zlagala in ga slepila z lažnim upanjem, hkrati pa mu pomagala, da bo še vedno upal. Na misel ji je prišlo tole. Rekla mu je: »Veš, nekaj časa bo šlo še na slabše, dokler ne bo dosežena najnižja točka. Potem pa se bo obrnilo na bolje. Vzdržati moraš do te najnižje točke.« Možu se je zdela ta razlaga sprejemljiva. Vedno znova jo je spraševal, ali je že dosegel najnižjo točko. Ta ženina razlaga mu je pomagala upati in vzdržati. Saj bo potem bolje! Bolnik je po nekaj mesecih umrl. To je bil trenutek najnižje točke. Smrt je prišla zanj kot odrešitev. Ne vem, ali je bil veren ali ne. Njegova žena veruje, da smrt ne pomeni konca in je zato z vsem prepričanjem govorila o tem, da bo po najnižji točki šlo na bolje, čeprav je vedela, da more biti ta najnižja točka samo smrt. Kako pomembno je, da tudi v najtemnejših trenutkih lahko upamo, da se nam bodo odprla nova obzorja, čeprav ne vemo, kako in moramo prej še preko najnižje točke! Kako dragoceno je takrat ob sebi imeti človeka, ki prav tako upa, ki pomaga hoditi do te najnižje točke in se soočiti z vsem, kar ta najnižja točka prinaša.
Že preden sem krenil na Camino, so mi mnogi svetovali, naj grem sam. Da je tako ta pot veliko bolj tisto, kar mora biti, da tako spoznaš veliko več novih ljudi, ker se ne zapiraš v krog svojih prijateljev, in da imaš tako veliko časa za tišino in razmislek o svojem življenju. Vendar nisem hotel iti sam. Priznam, da zato, ker me je bilo strah, da se ne bi imel na koga obrniti, če bi se mi na poti kaj zgodilo. Tako sem na Camino odšel z dvema prijateljicama. In z njima naredil pot, ki je zagotovo ne bi, če bi odšel sam. Družba me je povsem razgalila. Ne samo, da sem spoznal, da nimam toliko moči kot drugi, da sem šibkejši, kot sem si mislil pred tem. V veliki meri sem spoznal tudi svoje sence. Svoje kaprice, svoje muhe, svojo trmo in trdoto. Zgrozil sem se pred samim sabo. Bil sem nekdo, ki ga nisem poznal. Za to sta bili odgovorni moji prijateljici. Jaz sem poznal njiju in onidve mene. Če bi hodil z neznanci, bi se vedno lahko umaknil v svoj mehki svet iluzije, da je z menoj vse v redu, da so drugi tisti, ki so slabiči. Tako pa sem vsak dan pred njiju stopil kakor pred svoje ogledalo. Dokler je človek sam, nikdar v resnici ne ve, kdo in kakšen je. Ko pa hodi v družbi, se njegova pot spremeni. Tako ne gre več, kamor bi sam hotel priti, temveč tja, kamor bi moral priti. In tja tudi pride. Jezus vse zapovedi povzame v dve ključni, ki imata enak cilj, ustvariti skupnost. Prav verjetno je to storil zato, ker je to edini način, da zapovedi tako ne postanejo nikakršno dokazovanje, česa vsega smo sposobni, ne postanejo iskanje popolnosti, temveč to, čemur so namenjene – iskanju odnosa. Ljubezen ne more biti zapoved. Ne moremo ljubiti, če nam kdo to ukaže, zapove. Zapoved ljubezni zato v bistvu razumem kot zapoved skupnosti, zapoved, naj vedno hodimo skupaj, tudi ko smo sami. Kdor hodi v skupnosti, ne more zgrešiti poti. Ker ga skupnost sama od sebe vedno pripelje tja, kamor mora priti. Zato res ni treba nobenih drugih usmeritev, nobenih pravil, nobenih zapovedi. Skupnost je edina zapoved. Kdor živi skupnost, je razumel krščanstvo.
Meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Takole si dostikrat rečem, ponovim pa za našim gimnazijskim učiteljem glasbe, umetnikom komponistom. Prišel je od nekod in kmalu tudi odšel. Nekega dne se mu ni več ljubilo razlagat molovih in durovih lestvic. Usedel se je, izrekel znamenite besede, razgrnil časopis in vso uro bral. V razredu popolna tišina, nerazumljiva za naš čas. To, kar omenjam, se je zgodilo pred več kot 60-imi leti. A čemu čedalje pogosteje mislim nanj? Rada bi iz njegove nenavadne izjave izluščila njegov pravi obraz. Precej kasneje se je razvedelo, da je okusil Goli otok. Od časa do časa je kje pisalo, da je komponiral novo, menda zahtevno glasbeno delo. Potem nekoč kratka osmrtnica. Kaj vse pa vmes, to mi ne da miru. Seveda, saj obstajajo leksikoni in danes imamo najmanj Googla. Nič od tega mi ne razkrije sporočila tistega dopoldneva, ko se je pouk začel ob osmih in ob 12-ih končal in je bil glasbeni pouk na urniku bolj h koncu šolskega dne; klavir samo v bivši kapeli, spremenjeni v večnamenski prostor, naš komponist pa niti enkrat samkrat ni intoniral kakega dura ali pa mola. Kolikor se spominjam. Zdaj pa večkrat ponovim za njim: meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Pač – ob tej pravici se mi redno zatakne. Zakaj neki? Čemu mozgati o človekovi oziroma moji osebni pravici? O človekovih pravicah, zavarovanih pri Združenih narodih, kršene so pa po vsem planetu in pri nas tudi! Kakšna pravica je to, če je ni! Razpoloženje mi z molove lestvice usmeri v durovo Finžgarjeva izkušnja iz zapisov Študent naj bo. Kako naj bi bila nemška voda srednjega spola, če pa vsak ve, da je ženskega: tista voda, gospod profesor! Kljub nesporni resnici je učenček dobil nezadostno, pa si tudi za vekomaj zapomnil, da pravice ni! In si rečem: naj imam pravico, da se mi ne ljubi. V resnici pa mislim na našega glasbenika in na njegovo usodo. Pa na to, kaj sploh ostane učencu od njegovega učitelja. Meni je ostal on kot velika uganka. Toda mar si drug drugemu nismo prav to? Pa dostikrat tudi sebi!
Nekateri ljudje imajo v sebi nekaj nevidnega, kar druge privlači kakor magnet. So več kot le všečni. Njihova karizma definira vse, kar počnejo, in vsako njihovo srečanje. Posledično si takšni ljudje pridobijo več spoštovanja in dosegajo boljše rezultate. So rojeni pod srečno zvezdo in blagoslovljeni z značajskimi lastnostmi, ki jim omogočajo doseganje uspehov brez vsakega truda? Nikakor ne! Ta nevidna, a privlačna lastnost namreč ni podedovana, ampak pridobljena. Je nekaj, česar se lahko nauči vsakdo in ni rezervirana le za peščico srečnežev. Kaj lahko torej naredite danes, da boste postali oseba, ki privlači druge in bogati njihovo življenje? Samuel Johnson je rekel: “Ta, ki čaka, da bo na enkrat naredil veliko dobrega, ne bo nikoli naredil ničesar.” Zato vam predlagam nekaj enostavnega: pravilo tridesetih sekund. Pravilo je zelo preprosto: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite osebi nekaj spodbudnega, pozitivnega. Vsak človek potrebuje dobro besedo, spodbuden kompliment, ki razplamti naše upe in sanje. Vsi se počutimo bolje, ko smo deležni pozornosti, potrditve in ko smo cenjeni. Psiholog Henry Goddard je opravil študijo o nivojih energije pri otrocih. Pri tem je uporabil inštrument, ki ga je poimenoval “ergograf”. Njegove ugotovitve so bile izjemne. Ko so utrujeni otroci dobili priznanje ali pohvalo, je ergograf pokazal nenaden porast energije. Ko so bili kritizirani, je njihova energija strmoglavila. Zagotovo ste takšen vpliv in takšno moč besed spoznali tudi sami. “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje,” beremo v Pregovorih 12,25. Večina ljudi ob srečanju z drugimi misli o sebi in o tem, kakšen vtis bodo pustili. Ključ za učinkovanje pravila tridesetih sekund pa je ravno v nasprotnem: ko pridete v stik z ljudmi, se ne osredotočite nase, ampak poiščite načine in poti, kako se boste osredotočili na sogovornico ali sogovornika. Pomislite na to, kaj spodbudnega mu lahko rečete. Morda se ji lahko zahvalite za to, kar je naredila za vas. Morda lahko drugim, ki so del pogovora, poveste o njenih dosežkih ali pa ga pohvalite za značajsko lastnost, ki jo kaže. Takšno ravnanje ni zapleteno, čeprav zahteva nekaj časa in truda. Vendar pa je nagrada ogromna, saj ima resnično pozitiven vpliv na ljudi. Psihologi že desetletja proučujejo “prve vtise”. Toda če želite pustiti vtis, ki bo trajen in pozitiven, potem je eden od najučinkovitejših načinov za to prav pravilo tridesetih sekund. Pozabite na iskanje načinov in poti, kako bi vi bili videti bolje. Namesto tega poiščite načine, s katerimi lahko pomagate drugim do tega, da bodo videti bolje. Vprašajte se: Kaj pozitivnega ali spodbudnega lahko rečem vsaki osebi, ki jo bom danes srečal? Ponudite vsakomur pozornost in potrditev ter pokažite, da cenite, kar oseba dela. In ne pozabite: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite nekaj spodbudnega.
Nekega dne smo se v samostanu pogovarjale, katere psalme prepoznamo po številkah – 150 jih je vseh namreč. Začela sem s 63. – “O Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, mojo dušo žeja po tebi.” Naslednja je predlagala 51. – ko David prosi: “Očisti me greha, operi me, da postanem bel bolj kot sneg”. Potem smo se spomnile 22. – “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil … Ti pa, Gospod, ne bodi daleč! Moja moč, hiti mi pomagat!” In tako naprej in tako naprej, kar nekaj smo se jih spomnile. A najbolj od vsega mi je ostala v spominu tale kombinacija – psalm številka ena dva tri, ki pravi: “Naša duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev, zanka se je pretrgala in mi smo bili osvobojeni.” Psalm stotriindvajset (123) – ena dva tri, bili smo osvobojeni. Bili smo rešeni. Na velikonočni ponedeljek v bogoslužju beremo odlomke, ki govorijo o poti in o srečanju z Vstalim. Moč, ki preobraža smrt v življenje, je Božja moč, ki osvobaja. V pismu Hebrejcem beremo: “In odrešil je tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost.” To se nanaša na nas. Ženi, Marija Magdalena in druga Marija, ki sta pri grobu srečali angela, nato pa Vstalega Kristusa, sta pri vsakem srečanju slišali: “Ne bojta se!” “Ne bojta se!” Kako ne ravno teh besed? Saj nas je pogosto resnično zelo strah – nas samih, zla, težav, ponižanj, izgube, neuspeha, drugačnosti… smrti. Vse od kar je prvi človek grešil, nam naš človeški, naravni pogled, usmerjen v grob, prinaša objokovanje. K sreči nam Bog sam prihaja naproti. Pozdravlja nas, nas izziva z vprašanji, pomaga delati globlje povezave, nam sporoča, kaj naj delamo in kje Ga lahko srečamo. Marija Magdalena in druga Marija sta iskali truplo, položeno v grob – našli sta pa presenečenje – Življenje, Ljubljenega. Vstajenje samo in srečanje z Vstalim ni sad našega dela, ni sad naših prizadevanj. Zgodi se nam kot dar ljubezni Boga, ki je za nas že šel do konca in nam prihaja naproti kot Zmagovalec ljubezni. Prihaja nam naproti kot ljubljeni Sin, ki ga je Oče obudil in z njim odprl vrata k sebi tudi nam. Bili smo rešeni, bili smo osvobojeni – bili smo povabljeni v občestvo Ljubezni. Da pogled prepozna večno Življenje – to je neuničljiv odnos, in da srce zagori, je potrebna ljubezen, potrebno je delovanje Svetega Duha. Odkriti življenje, to je odnos ljubezni tam, kjer je pogorišče smrti – to je velika noč.
Med velikonočnimi branji vsako leto beremo tudi odlomek iz govora, ki ga je apostol Peter imel v hiši rimskega stotnika italske čete Kornelija v Cezareji obmorski (Apd 10,34-43). V tem govoru pravi apostol med drugim tudi tole: ‘Vstali Kristus je tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih’ (Apd 10,42). Podobno govori v povezavi s Kristusovim vstajenjem apostol Pavel Atencem, zbranim na areopagu: ‘Zakaj Bog je določil dan, ko bo v pravičnosti sodil vesoljni svet po možu, ki ga je v to določil; in da bi vsi mogli vanj verovati, ga je obudil od mrtvih’ (Apd 17,31). Isto misel beremo tudi v pismu apostola Petra: ‘Krivičniki bodo dajali odgovor njemu, ki je pripravljen, da bo sodil žive in mrtve’ (1 Pt 4,5). Vstajenje od mrtvih je Kristusu omogočilo sprejem vloge sodnika živih in mrtvih, dejanska podlaga za izvajanje te vloge pa sta njegovo trpljenje in smrt. Sodil bo žive in mrtve, ker ‘ni storil greha in tudi zvijače ni bilo v njegovih ustih, ko je bil zasramovan, ni sramotil, ko je trpel, ni pretil, temveč je prepuščal njemu, ki pravično sodi’ (1 Pt 2,22-23). Kdor hoče ostati pravičen, mora gojiti potrpežljivost in krotkost. Enako vlogo in pravico pa Gospod obljublja tudi svojim apostolom in učencem: ‘Vi ste tisti, ki ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah in jaz vam prepuščam svoje kraljestvo, kakor ga je moj Oče prepustil meni, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu, sedeli na prestolih in sodili dvanajst Izraelovih rodov’ (Lk 22,28-30). Velikonočna skrivnost nam odpira pot v nebeško kraljestvo, ki je kraljestvo resnice in življenja, svetosti in milosti, pravičnosti in miru in ljubezni. To kraljestvo ni nikomur nekaj oddaljenega ali nekaj tujega, ampak je med nami in je v vsakem izmed nas: kolikor je v nas resnice in življenja, svetosti in milosti, pravičnosti in miru in ljubezni, toliko je v nas in med nami nebeškega kraljestva. Božje kraljestvo je kakor sol v okusnih jedeh: ni je videti niti slišati, ne da se je otipati niti zavohati, dostopna je samo najbolj temeljitemu čutu med vsemi peterimi, dostopna je samo okusu, ki je znamenje modrosti in miru: ‘Imejte v sebi sol in živite v miru med seboj!’ (Mr 9,50). Vsa bogoslužna slavja imajo namen dodati našemu duhu ščepec soli in prispevati k boljšemu medsebojnemu sožitju. Vsem želim veselo veliko noč!
Odkar imamo splet ali internet v naši domači sobi, k nam v goste prihajajo ljudje iz celega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde iz popularnih umetnosti glasbe in filma, se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček… A verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja, zmeraj znova iščemo ime JEZUS. Ta Jezus, v katerega verujemo, da je pred 2018 leti prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil od dveh najtežjih stvari v našem življenju: od greha – hudobije in od smrti in dokončnega odhoda v nič. Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, a na zemlji pustil neizbrisne sledi, ki se jih ne da nikoli več uničiti. Po teh sledovih hodijo verniki kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21.stoletje so stopili z vero v Njega, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj. Da človek hrepeni po odrešeniku, nam govorijo številni filmi o super-junakih in herojih,k i imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh ostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog obenem. Tu so potem tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vsi z nekimi izrednimi močmi, ki jih porabljajo za reševanje in delanje dobrega, ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi. In kaj je razlika med njimi in Jezusom? In kje je sploh mesto Jezusu med modernimi heroji in junaki? Kako sploh lahko še nekdo veruje v njega? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil, ali ki bi tako navdušil, da lahko verujete v njega. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začeli verjeti v njega. Niti ne najdete številne popularne romane, ki bi od koraka do koraka spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč. Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa pride na drugačen način. Da se vera v Jezusa dobi kot neprecenljivi dar. Da ne moraš narediti neke čudežne preobrazbe, da bi ti se objavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in prosiš v dnu srca za njegovo prisotnost, za njegovo usmiljenje in ljubezen. Od knjig lahko kadarkoli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne sam Jezus, ker so te besede polne Svetega Duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor more razumeti, naj razume.
Spoštovani, francoski ateistični književnik Armand Salacroua je pred smrtjo napisal pismo: »Pozivam Boga na sodbo, da mu povem: Mar misliš, da me imaš ti, ki si se celo življenje pred mano skrival, pravico v času smrti obsoditi? Se ti ne zdi to nepošteno? Moralo bi se ti parati srce.« Paul Claudel, znani francoski pesnik in dramatik, mu je odpisal: »Gospod Salacroua, motite se. Boga obtožujete, da je tiho; ali ne slišite, kako že dva tisoč let vpije z vrha križa?« Kristusova smrt je smrt smrti, zato daje smisel največjemu nesmislu in problem trpljenja rešuje eksistencialno. Izjemni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937) postavlja vprašanje, zakaj trpljenje, v logični red. Zatrjuje, da odgovor na vprašanje trpljenja ne more biti odgovor, ampak odgovarjalec, sicer ni argumenta. Trdi, da je edini verodostojni odgovarjalec križani Božji Sin, pravi Bog in pravi človek. Kajti odgovor ni skupek modrih in učenih besed, ampak učlovečéna Beseda. Odgovor ni filozofski argument, ampak Oseba. Odgovora ne moremo iskati v abstraktnih, čeprav prečiščenih idejah, ker odgovor zahteva osebni odgovor, saj v trpljenju ne sprašujemo nečesa, ampak sprašujemo nekoga, ko protestiramo: »Bog, kje si?« Kje je torej sporni in vprašljivi Bog, ki buri ljudem kri in domišljijo? Tam je, kjer visi na križu Božji Maziljenec, njegov Sin, Jezus Kristus, ker je križ v njem samem. Veličastni veliki petek ponuja edinstveno enostaven odgovor. Sijajni švicarski teolog Hans Küng (r. 1928) trdi, da pri tem ne gre za filozofsko-teološko spekulacijo, saj je Jezus, Božji Sin, vpil k Bogu, svojemu Očetu, ker se je v globini svojega trpljenja zares čutil zapuščenega od Boga: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34) Naglašam, da na Jezusovem križu ni bil križan Bog kot tak, saj Bog, ki bi lahko umrl, ne bi bil Bog, zato verujemo v občestvo Svete Trojice; Bog Oče, Sin in Sveti Duh. V Sinu Jezusu Kristusu je Bog stopil v naše trpljenje, celo v nesmisel naše smrti, da nas v poveličanem vstajenju obudi od mrtvih. Vedno se spušča v vse naše pekle. Ne glede na to, kako globoka je naša tema, je on še globlji. Bog ne rešuje problema trpljenja tako, da ga odklanja, ampak ga prevzema nase, kajti kar ni prevzeto nase, ni odkupljeno. Čeprav imam kot vešč vitez občasne turnirje bojevanj s Križanim, ne bi mogel verjeti vanj, če ne bi bil Bog križa. Edini Bog, v katerega verjamem, je samo tisti, ki ga je genialni filozof Friedrich Nietzsche osramotil kot »Boga na križu«, čeprav je bil pred tem luteran, a ga je vera Cerkve razočarala. Postal je veliki gentleman ateizma in provokacij; pa saj si včasih Cerkev boljšega res ne zasluži.
Ob začetku velikonočnega tridnevja, ko se verniki spominjajo obhajanja Jezusove zadnje večerje, bo o družinskem ritualu razmišljal teolog Milan Knep.
Iz otroštva mi je ostal v spominu prizor, ko je nona po kosilu obsedela na klopi ob peči. V naročju je prepletla prste na dlaneh in začela z enim palcem krožiti okrog drugega. Ni trajalo dlje kot kakšno minuto ali dve, ampak v očeh igre željnjega otroka se je zdelo cela večnost. Pogled ji je hipnotiziran obvisel sredi praznega prostora. Mišice na obrazu so popustile in bila je videti starejša, kot je v resnici bila, a s spokojnostjo je prišla neka druga oblika lepote, tista, ki vznemirja globine. Bila sem še premajhna, da bi jo znala vprašati, kam potuje, ko tako sedi, a zdelo se mi je, da nekam drugam. Skozi plasti skrbi in spominov se je prebila na kraj, kjer se je očitno počutila dobro. Iz tega kratkega postanka se je vrnila vsa sveža in polna lahkotnosti. Nonini siesti bi danes lahko rekli čuječnost, ki kot vaja v krepitvi pozornosti doživlja izjemen razcvet. V hipertrofiranem vsakdanjiku, ki poka po šivih od številnih praznih akcij, pomeni čuječnost obrat navznoter. Gre za nabor orodij in tehnik, ki nam pomagajo ustaviti konje, potišati um in napolniti baterije. Je tudi učinkovita terapevtska tehnika, ki pomaga ljudem povrniti si izgubljeni stik z lastnim telesom. V tem odgovarja izzivu časa, ki nas odtujuje od občutij in stanj, ki niso v skladu z ideologijami popolnosti, učinkovitosti in nenehne vzhičenosti. Sram, ranljivost, občutek razvrednotenja, melanholičnost so samo nekatera od nezaželjenih občutij, ki pa ob potlačitvi bruhnejo na plano skozi stranska vrata – v obliki nasilja, tesnobe in depresij. Izostritev fokusa na to, kar resnično čutimo, vpliva blagodejno, osvobaja in poživlja. Žal se tudi po krivdi pomanjkljivo usposobljenih učiteljev in newageovsko obarvanih priročnikov te prakse držijo številni predsodki, ki čuječnost, paradoksalno, povsem uglašujejo s kapitalistično ideologijo. V tem kontekstu je razumljena kot obvladljiv oseben projekt, ki obljublja bližnjico do boljšega življenja. Enostavnost, naravnost, zgolj čutenje so fraze, ki zmotno nakazujejo idealizirano podobo prakse, ki pa je mnogo več kot to. Ne glede na poenostavljanja, ki jih je navrgel čas, pa lahko vrnitev čuječnosti v taki ali drugačni obliki zgolj pozdravimo. Vse bolj množično prakticiranje je znak, da notranje življenje v zlati kletki kapitalizma še diha. Nakazuje, da je pod zaledenelo površino prisilnih življenjskih slogov velika želja bivati bolj pristno, izpolnjujoče in skladno.
Danes je svetovni dan gledališča. Nova priložnost, da se vprašamo, v kakšnem stanju je slovensko gledališče in predvsem, kakšen pomen ima za našo kulturo in sodobnega človeka. Seveda kratek jutranji duhovni utrinek ni pravi prostor, kjer bi lahko naredili temeljito analizo. Je pa prostor, v katerem se moramo vprašati, kaj od gledališča danes sploh še pričakujemo. Tudi v tej gledališki sezoni so bili namreč na naših odrih oglaševani veliki dogodki, ki pa se doslej v moj spomin niso vpisali kot prelomni. A zgodilo se je nekaj drugega. Po seriji naključij sem se konec prejšnjega leta znašla na predstavi Slovenska popevka, ki so jo v sodelovanju s centrom Draga, ki skrbi za osebe z motnjami v duševnem razvoju, pripravili igralke in igralci Slovenskega mladinskega gledališča. Predstavi je sicer mestoma moč očitati ohlapno napet dramaturški lok in dekorativnost scenerije, a pomembno je nekaj povsem drugega. Najprej sem na oder zrla z začudenjem, da sem vendarle želela gledati t.i. gledališke profesionalce. A ko so se nastopajoči iz centra Draga v zaključku postavili na rampo in z iskrenim žarom spregovorili, kako jim je igranje v gledališču spremenilo njihov vsakdan, sem se po skoraj tridesetletni gledališki kritiški kilometrini osramočeno zazrla vase. Spoznala sem, kako polni predsodkov, z že izdelanimi kriteriji, kaj je profesionalno in kaj ne, stopamo v gledališče. Pri tem pa pozabljamo na njegovo pravo sporočilo in namen – na to, da nam oder prinaša iskrenost, da prinese radost in spraševanje obenem, da nas spremeni. Samo žalostni smo lahko, da uradna gledališka kritika te izjemne vrednosti sodelovanja Slovenskega mladinskega gledališča z osebami z motnjami v duševnem razvoju ni uspela odkriti. Absurd je namreč, da se je prav kritičarka, ki je bila sama deležna seksističnih predsodkov in smo jo takrat v njenem upravičenem boju za dostojanstvo javno podprli, spraševala, zakaj osebo, ki se ne znajde na odru, postavljati tja. Ja, táko je pač uradno, profesionalno slovensko gledališče in taka njegova uradna kritika – oba za zidovi profesionalnega samovšečja – za sto klafter dolgimi in sto klafter visokimi zidovi, kot bi rekel Cankar. Zato nam večinoma ne moreta kaj dosti povedati, nas spremeniti.
V Cankarjevih romanih Nina in Hiša Marije Pomočnice, ki ju je pisatelj doživljal kot najglobljo in najbolj avtentično izpoved svoje osebnosti, je osrednje sporočilo vpeto v njegova razmišljanja o življenju in smrti kot osrednji problematiki človeka in njegove eksistence. Navdih za oba romana je dobil ob umiranju neozdravljivo bolne Malči Löffler, mlajše sestrice svoje dunajske zaročenke Štefke. Dekličina bolezen se je pred njegovimi očmi stopnjevala vse do njenega odhoda v bolnišnico; tam jo je Cankar obiskoval vse do njene smrti leta 1902. Kot razkrivata romana, je Cankar imel redko sposobnost globokega podoživljanja trpljenja, hrepenenja in upanja čistih in nežnih duš, obsojenih na prezgodnjo smrt, ko v njih vre še hrepenenje po življenju in ko sanjajo o prvih izkušnjah ljubezni. Cankarjeva sočutna in usmiljena narava je sestavljala tisti del njegove osebnosti, ki jo je sicer le redko razkril. V svoji zadnji knjigi Podobe iz sanj je priznal, da je mu je bilo laže pisati o grehih in oskrunjenosti, kakor pa o najsvetejšem v duš, in zapisal: »… rajši bi očitno razgalil svoje grešno telo, nego da bi bratu le za ozko špranjo odprl duri v hram, kjer gori čista luč, ki jo je bil v samotni uri sam prižgal.« Toda pisateljeva sočutna in usmiljena narava nezavedno veje iz še številnih drugih Cankarjevih del, še posebej iz tistih, ki slikajo otroke, brezdomce, revne, šibke, ponižane, odrinjene in nepotrebne ljudi ter zlorabljene in zapuščene ženske. Cankar je bil izjemen po tem, da se je znal vživeti v žensko psiho, kot še nihče pred njim je pisal, kot bi svoja občutja pred nami razgrinjala ženska v prvi osebi. V svojih delih je izjemno vlogo dal svoji materi Neži, saj je iskreno cenil in občudoval njeno pristno nesebično ljubezen, ki jo je spontano izražala do svojih otrok, ter čistost njenih misli in delovanja, ki ga je kazala do življenja na splošno. Sam je želel biti čist kot ona in v eni svojih mladostnih črtic zahrepenel: »… da bi bil kakor ti, o mati, cvet na polju!«. Toda hkrati je vedel, da je drugačen. V novelah Volja in moč je neusmiljeno analiziral svojo dušo ter občutil razklanost med dušo in telesom, etičnim stremljenjem in grešnim ravnanjem, tostranostjo in onstranostjo, umom in vestjo, umskim spoznavanjem in dojemanjem resnice z »očmi duše«. Še posebej ostro je poudarjal boleče nasprotje med dušo, ki je čista, in telesom ter njegovimi erotičnimi strastmi. Čutil je, da telo ljubi po svoje, duša pa po svoje in v razmišljanju o ljubezni do ženske zapisal: »Tvoje telo je moje telo in moje telo je tvoje; moja duša pa ti je tako tuja, kakor zvezda tisti luži, v kateri odseva.«
Danes je Cvetna nedelja; kristjani pozdravljamo Jezusa, ki prihaja v Jeruzalem, da bi tam doživel srečanje apostoli pri zadnji večerji, in nato dramo izdajstva, trpljenja, obsodbe in smrti na križu. Potem sledi zmagoslavno vstajenje; toda, ni velike noči brez velikega petka, pa tudi veliki petek se ne ustavi na križu, ampak vodi k slavi vstajenja. Ali se ta drama lahko pripeti zgolj Jezusu? Menim, da ne. Tudi ne samo kristjanom. Kdor se odloči za resnico, potem gre skozi trdo šolo vzgoje, načelnosti in zvestobe. Dolgo časa sem iskal stvaren navdih, ki bi mi pomagal to živeti. In potem sem ga nekega dne povsem slučajno našel v nekem pogovoru. Takole je bilo: Srečanje, ali bolje sestanek. Nekakšna »posprava« slovesnosti, ki se je zgodila tik pred tem. Pogovor o dobrih plateh ter kritičen pogled k pomanjkljivostim. Ker sem bil med odgovornimi za pripravo slovesnosti, me je zbodel komentar udeleženca, da je bilo vse zanič. Razjezil sem se. Takrat se je oglasil moder starec: »Janez, pomiri se in poslušaj! Ali veš, kakšna je razlika med modrim in inteligentnim človekom, ko stojita pred izzivom oz. težavo?« Moj odgovor je bil seveda: »pa saj med njima sploh ni razlike, ker težavo rešita!« »Ni res«, je odgovoril starec, izkušen človek, in dodal: »razmisli!« Potem sem razmišljal in razmišljal, ne boste verjeli, cele tri ure. In se vdal. Moj sogovornik, ali bolje izzivalec mi je dejal: »Razlika med njima je velika. Inteligenten človek se zanaša na svoje sposobnosti in težavo rešuje tako, da vstopi vanje. Potem melje, sklepa, sprejema odločitve in velikokrat zapade v malodušje, ker je pač tako in ne drugače. Moder človek najprej prosi za modrost, ki je božji dar. Potem do težave zavzame pravo razdaljo: ne prekratko, da bi vstopil vanjo, ne predolgo, da bi zapadel v cinizem ali pišmeuharstvo. To je rešitev in odgovor: ne vstopaj!« Cvetna nedelja je dan učne šole modrosti. Božja modrost, podarjena človeku, je zagotovilo mirnega in zrelega življenja. Ko sem s pomočjo izkušenega človeka stopil v šolo modrosti, si vsakokrat, ko se pojavi težava ponavljam: »ne vstopaj«. Ne vstopaj pomeni zavzeti pravo razdaljo; pomeni biti odgovoren in ustvarjalen. Prava razdalja človeku omogoči, da v ključnih trenutkih ostane zvest Bogu, bližnjim in sebi. Ne pozabimo, da Jezus, v velikonočnem jutru, ko se je prikazal zbranim enajsterim apostolom, tem ni pel levitov, še manj nanje zlil kup očitkov in jeze, ampak jih je ljubeznivo pozdravil: »Mir z vami, ne bojte se!« Naj bo zato današnja nedelja in ves teden, ki je pred nami, poln miru, ki prihaja iz Jezusovega prebodenega Srca. Mir z vami!
V liturgičnem koledarju danes praznujemo Gospodovo oznanjenje. Praznik se je v ljudski pobožnosti hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo: zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Na dan krščanskega praznika praznujemo tudi materinski dan, ko še posebej v Katoliški cerkvi poudarjamo pomen materinske ljubezni in hvaležnost za materinsko poslanstvo. Nedolgo tega sem svoji mami, že dokaj naglušni, a še vedno dovolj modri, da je razumela moje besede, dejala: »Veš, mama, odkar sem odšla od doma, sem odrasla, ti si se pa postarala.« Moje odraščanje in prehajanje v zrelo in samostojno žensko je šlo mimo nje, tako kot je šlo mimo mene njeno staranje. Ne, nisva hodili druga mimo druge ali se odtujili. Niti me ni pustila na hišnem pragu neznane družine. Le rosno mlada naju je z bratom pustila oditi v svet. Od takrat zjutraj, opoldne in zvečer moli za žive in rajne naše družine. Vez med menoj in njo je trdna zaradi njene materinske in moje hčerinske ljubezni. Ko se vračam v najin dom, mi sleherni trenutek daruje svojo ljubezen. Za njo bom, dokler se najini zemeljski poti ne ločita, vedno otrok, tisti mali otrok, ki mu bo, tudi ko že skoraj ne bo več zmogla, želela izkazovati svojo ljubezen na njej lastni način. Tega ji ne morem in nočem preprečiti. Tako kot ji ne morem preprečiti, da se ne bi od jutra do večera mučila s kidanjem snega ali pa puljenjem plevela. V delu, tudi če se komu zdi, da za prazen nič, je mama našla smisel svojega življenja. Jaz pa skrbim, da bi bila jesen njenega življenja lepa in topla. Ob današnjem prazniku Gospodovega oznanjenja vam želim, da ne bi pozabili, kako je bilo slovensko ljudstvo od nekdaj vdano Božji Materi Mariji. Po njenem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta. Ob materinskem prazniku pa se spomnite svojih mater ali pa si v spomin prikličite Cankarjevo mater, ki mu je v njegovi mladosti, polni pomanjkanja, dajala življenjski pogum in upanje v boljšo prihodnost. Spomnite se na skodelico kave in zlobni glas: »Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!« Čeprav se je pisatelj tolažil, da ji bo porekel tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero je ogoljufal njeno ljubezen, tega ni rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu … Ko mu je tri ali štiri leta pozneje v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo, ga je v srcu tako močno zaskelelo, da je kriknil od bolečine. »Srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti,« je zadnji stavek, s katerim Cankar zaključuje svojo črtico Skodelica kave. Če imate, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, še živo mamo, ji danes vi skuhajte skodelico kave. Nikar je ne zatajite. Vsak drug spomin je lahko zabrisati s kesanjem in z blago mislijo – tega ni mogoče zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane tam na vekomaj.
Kristjani v postnem času, to je v času pred veliko nočjo, molimo križev pot, ki služi kot duhovna priprava na praznik Jezusovega vstajenja. Če pride nekdo, ki ni kristjan, v cerkev, bo verjetno kaj hitro vprašal, kaj pomeni 14 podob na stenah cerkve? Gre za križev pot, latinsko mu rečemo via crucis, ki je likovna upodobitev Jezusovega trpljenja od trenutka, ko je bil Jezus pred Poncijem Pilatom obsojen na smrt, vse do zadnje postaje, ko ga položijo v grob. Križev pot ima svojo utemeljitev v evangeljski pripovedi. V zgodovini se je oblikovala pobožnost, ki kristjana spominja, da je naše krščansko življenje v hoji za Kristusom. Jezus sam nas vabi: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). V srednjem veku so bili Frančiškovi bratje tisti, ki so pospeševali to pobožnost, posebej v Sveti deželi. V tem se je posebno odlikoval sv. Leonard Portomavriški (1676–1751). Napisal je čudovit križev pot, ki ga molimo še danes. Sicer pa je v svojem življenju blagoslovil več kot 570 novih križevih potov. Rdeča nit njegovega življenja je bila misel, da je Božji Sin umrl za vsakega izmed nas. Iz tega sta izhajala pobuda in vabilo ljudem, naj pogosto premišljujejo Gospodovo trpljenje. Sveti Leonardo je tako zaslužen, da se je pobožnost razširila in da danes skoraj ni cerkve, v kateri na bi bilo 14 postaj križevega pota. Človek tako podoživlja Jezusov križev pot ob besedi, sliki ali kakšni drugi upodobitvi. Človek mora v doživljanje vključiti svoja čutila, mora slišati, videti … Križev pot je tako človeški. Jezus povsem človeško trpi, prenaša križ, pada, se srečuje z ljudmi, sprejema usmiljene poglede, pomoč … Kdo se v tej »kalvariji« ne bi našel? Ne glede na to, kako uspešni ali neuspešni smo, koliko imamo ali nimamo, kakšnega značaja smo, smo koleriki ali sangviniki, smo veseli ali zagrenjeni … Jezus je padel, padamo tudi mi. Jezus vstane in s tem pokaže pot vsakemu izmed nas. Padec ni katastrofa, padec ni konec sveta. Božje, sveto je, da človek vstane in gre naprej. Križ, obup, žalost, bolečina, trpljenje – vse to »prisili« človeka, da pogleda resnici v oči. Jezusov križev pot je pot, kjer ni obvozov, kjer ni sprenevedanja … Križev pot je pot resnice. Postni čas s križevim potom nam razkriva resnico o Jezusu in o nas samih. Resnica križevega pota je tudi naša resnica. Resnica, ki svoj dokončni smisel dobi v praznem grobu v velikonočnem jutru, jutru našega odrešenja.
Maksikdaj danes ljudje ne najdejo ljubezni, a prav vsi hrepenimo po njej. Tudi če se ljubezni navzven izmikaš, jo napadaš, je ne sprejemaš, v globini tli upanje. Kadar se ob iskanju ljubezni počutiš ogroženega, je potrebno, da se kljub vsemu zanimaš za ljudi, jih poslušaš, jim pripoveduješ, bereš o njih. Verjeti vase, je nekaj velikega. Verjeti, da sem enkraten otrok življenja, ki lahko ob svojih talentih raste, se razvija in izpolni svojo nalogo, če si prizadeva za resnico in hodi skupaj z drugimi z intonacijo ljubezni. Veliko ljudi toži, da so jih v otroštvu ali kasneje prizadeli. Starši, ali kdo drug. Rane nosijo s seboj. Bolečina hodi s teboj, dokler ne pride do spremembe. Prej ali slej namreč vključiš pogled v dogajanje z različnih zornih kotov. Poglobiš se, odločiš za vzgibe preraščanja, da prepoznaš svojo osebno naravnano pot. Ali svojo življenjsko zgodbo sploh lahko dojameš v celoti, je veliko vprašanje. Čudovito pa je, da se ob pripovedovanju doživetega izgublja predsodek, da jo je treba prikrojiti, da ne bi koga prizadeli, da ne bi prizadeli sebe. Kako najti pravo mero, pravo smer? Včasih se obračamo v napačno, včasih ima človek občutek, da ne zmore več tako naprej. Takrat si je potrebno vzeti čas. Seveda, živimo v vzdušju pomanjkanja časa. A ko se odločim, si vzamem toliko časa zase, da se umirim, grem vase, se zberem, pogledam celovito. Ni vedno najbolj jasno videti v običajni, lepi svetlobi dneva. Včasih je več spoznanja, bolj „vidno” v temi, v zmedi besed, v bolečini, ob preizkušnji. Bistvo je skrito pod površjem, ki je posuto s prahom, z umazanijo ali pa z navidezno lepoto. Ko vsa moč izgine neznano kam, ko se nepojmljive težave nenadoma, ali pa polagoma zgrnejo v tvoj svet, v sredino tvoje duše – hudo zaledeni srce. Nemoč, potrtost, celo obup. Ni več možnosti bega pred resnico. Lahko sicer še hodiš po starem, a je kot po tankem ledu na zaledenelem jezeru. In potem, ko v zaupanju Vanj vztrajam, se prepustim notranjemu vzgibu, se kot preklop, prebujenje odpre nova dimenzija. Zasveti nova Luč, v moči novih spoznanj, vzbrstijo rože življenja, odkrijem nove stezice, novo smer, kjer sem v pristnem stiku s seboj, z bližnjim, z Bogom povabljen na vzpon, na vrh življenja. Samo sprejmeš in hodiš, hvaležen za vse, kar ti življenja prinaša. Resnica je sveto merilo Ljubezni.
Pomlad je tu! Dobro jutro, zgodnji ljudje! Res da vas ni sonce še zbudilo, saj ste vstali prej, kot je to pokukalo izza hribov, je pa že blizu in nas vsak dan bolj razvaja. Saj ga bo še preveč, bi kdo že navsezgodaj kvaril razpoloženje. Prav zaradi tega se moramo veseliti vsake sončne minute več, ko ni treba prižigati teh čudnih modernih luči s to bledolično svetlobo. Ste že opazili, kako se življenje prebuja, kako tu in tam že poganja to ali ono? Res je zanimivo, kaj nekateri vse opazijo, ko drugi hodimo le mimo kot pravi slepci. Bolj ali manj imamo vsi podobne oči in ušesa, kako je potem mogoče, da so se nekateri sposobni čuditi prvi mušici, ki prileti mimo in biti navdušeni nad prvim še tako preprostim cvetom, ki požene izpod snega, drugi pa ne? Verjetno ste že bili kdaj v vlogi starejšega in modrega človeka, ki je otroku razlagal kakšno stvar. Ne tisto zadevo, ki otroka sploh ne zanima, ampak tisto, ki ga je popolnoma prevzela. Se še spomnite pogleda, odprtih ust, ki so izražale otrokovo radovednost in navdušenje nad novim spoznanjem? Predvsem pa, kako je ta otrok gledal, otipaval z vseh strani in se ob tem čudil na novo odkritim skrivnostim? Ponos učitelja je kar kipel od zadovoljstva, saj je otroku odgrnil del sveta, ki mu je bil do takrat zakrit. Vemo, kako se je to nadaljevalo. Ta na novo poučeni otrok je z navdušenjem razlagal svoje novo vedenje prijateljem in pri tem še kaj dodal. Ne smemo misliti, da se je postavljal z novim vedenjem, saj se pogosto pred vrstniki pohvalijo, da jim je to povedal ta ali oni. Preprosto hočejo razveseliti svoje prijatelje s tem novim spoznanjem. Pri tem ne gre le za vedenje, ki se zapiše v knjige. Še posebej otroci doživljajo, da z vsakim novim vedenjem, ki jih res zanima, odkrivajo del sveta, ki jim je bil do takrat zakrit. S tem, ko poučujejo svoje otroške prijatelje, delajo nekaj podobnega, kot bi jim pokazali svoj skriti zaklad. Pozabljamo, da če nečesa ne vemo, tega tudi ne moremo videti, slišati in še manj uporabljati v življenju. Naj bo še tako kipeča pomlad pred našimi vrati, je ne bomo videli, če se tega ne bomo zavedali. Človek, ki samo sedi pred televizijo, ve, da se je dan podaljšal le zato, ker mora bolj zastreti okno. Odgrnimo zavese in dajmo se poučiti stvarstvu, ki se poraja pred nami. Danes nam vsem želim vedenja, ki bi nas zvabilo na plan, in bi tako vedno bolj gledali in videli, kako je ta svet čudovit.
Neveljaven email naslov