Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj ne za vernega človeka. In tudi mnogo nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?!
In če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje načina: Kako moliti?! Prebiranje Svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure…Na razpolago imam široko paleto »pristopov« in jaz pristopam in pristopam in se vedno znova zalotim, da opravljam nek ali zamotan ali rutinski obred, namesto, da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da sem na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«.
Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva, ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva« ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva in »sva« celo ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode!
Ko z nekom preideš iz vikanja na tikanje, odpade pomembnost besed, ampak začneš gojiti odnos. Kar seveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«?
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj ne za vernega človeka. In tudi mnogo nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?!
In če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje načina: Kako moliti?! Prebiranje Svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure…Na razpolago imam široko paleto »pristopov« in jaz pristopam in pristopam in se vedno znova zalotim, da opravljam nek ali zamotan ali rutinski obred, namesto, da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da sem na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«.
Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva, ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva« ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva in »sva« celo ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode!
Ko z nekom preideš iz vikanja na tikanje, odpade pomembnost besed, ampak začneš gojiti odnos. Kar seveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«?
Kadar je zelo strog, a pravičen profesor slovenščine prinesel v razred proste spise, ki jih je ocenil, me je poklical in rekel, naj vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Opazil je moj talent, ki se je pokazal in ob dobrohotni spodbudi prišel na dan. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so naravnavale mojo samopodobo, da se je utrdila in tudi polepšala mojo Pot. Ni vseeno, kaj nam »zleti iz ust«. V lepi besedi odseva človekova duša. Ko se pogovarjamo, drug drugemu darujemo, tudi besede. Bolj ali manj skušamo najti primerne besede, se zavedamo drugega, njegove dragocene, enkratne narave. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje življenje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje lastne vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko z lepimi besedami prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva. Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekod priplavajo besede, ki so mi jih izrekli. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele dosti pozneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti. Kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki je resnično tvoja. To je hrepenenje po tem, kar sem, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znala obrniti k sočloveku. Namesto drugega ne morem govoriti, lahko pa v njem prebujam čut za lepo besedo. Globoka je želja, kako doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva. Kultura človeka se pokaže v njegovem odnosu do besede. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, na način, da so ostale zapisane v globini kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj pomenijo, a so bile modre, preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da te je življenje prekalilo. Ko je izrečeno tisto, kar ti ni všeč, od nekoga, ki te ima rad, te sicer pretrese, a vendarle to doživljaš kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Včasih pa si bil razočaran, ker so ti delali krivico, te brezobzirno ponižali, iz zavisti ali sebičnosti. Občutki užaljenosti, prizadetosti, jeze, razočaranja izvabijo besede, ki zlahka pohodijo človekove obljube o lepih besedah, kulturnem vedenju. Namesto tega si se želel dotakniti globine človeške duše, iščoč najlepše, razumljive besede, uporabiti najlepši jezik. Izrazi se človekova nemoč. A tudi zaradi dvomov in stisk se izkristalizirajo najgloblje in najbistvenejše strani človekove osebnosti. Bistveno je, da se s teboj pogovarjajo, ter s svojimi zgodbami, besedami dajo priložnost, da jemlješ iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ko si se počutil slišanega, ko so te opazili, prisluhnili tvojim občutkom, iskreni pripovedi o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile besede močne, trdne, svetle. V vsakem človeku je hrepenenje po lepoti, tudi po lepoti besede. Za lepe, navdihujoče besede je potrebna ljubezen, ljubezen do jezika, resnica srca.
Duhovna misel o naši vsakdanji duhovnosti. O svojih izkušnjah bo govoril podjetnik in stalni diakon Janez Ajd iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici.
Med pandemijo smo bili vezani na medije, na to, kar so nam pokazali, kar so nam poročali, s čimer so hranili našo dušo. Eden tistih prizorov, ki jih ne bom pozabila, je prazen Trg sv. Petra v Vatikanu, ko je papež Frančišek tistega deževnega večera prvič sam molil za ves svet in ga blagoslavljal. Že večkrat sem bila na Trgu sv. Petra, v zanosu mladosti, v redovni uniformi in v različnih vlogah. Zmeraj me je ponesla množica kristjanov z vsega sveta, ki je navdušeno prepevala, mahala z zastavami z vseh koncev in krajev, molila skupaj očenaš v stotih jezikih in se veselila papeževega blagoslova. Zato me je kar stisnilo pri srcu, ko smo gledali nepozabno sliko popolnoma praznega trga, po katerem so padale obilne dežne kaplje, a gorele na vseh straneh bakle. Tam, kjer zmeraj stoji, pa je stal oltar, okrašen, postavljen kot zmeraj, kot bi bilo tudi zdaj tukaj sto tisoč ljudi. Tudi sveče so gorele in trepetale v vetru. Potem je prišel ta drobni, stari dobri papež Frančišek, oblečen v svojo najsvetejšo obleko, in nas nagovoril. Sam je stal na praznem trgu, a se je še kako dobro zavedal, da ga spremljajo verniki vsega sveta … Pravijo, da je prenos spremljalo dvajset milijonov ljudi, ali pa še več … Papež je govoril s svojim značilnim mirnim glasom, a vsaka beseda je imela težo prisege. Govoril je z dna srca, govoril je z ljubeznijo, prinašal je upanje in trosil mir … Tu se je videlo, kako globoka je njegova vera! Mislim, da je tako govoril pred dva tisoč leti tudi apostol Pavel, ne, še prej sam Jezus … Ob tem nepozabnem prizoru praznega Trga sv. Petra in nepozabnem govoru papeža Frančiška sem se znova zavedala, da je vse bogastvo tega sveta nevredno, če ne služi človeku in Bogu. Kaj vsa bogastva, vse stavbe od piramid do dubajskih nebotičnikov, če ni v njih ljudi! Hrepenimo po zlatu in denarju, a z njima nismo mogli preprečiti niti premagati tega majcenega virusa, ki se je zarezal v naša življenja ter nam spremenil in dom in državo. Šele ljudje, ki so prišli pomagat eden drugemu, so ga premagali in pomagali mnogim v novo življenje. Trg sv. Petra bo kmalu spet poln. Tam se bodo spet mnogi jokali, smejali, molili in peli. A nikoli ne bom pozabila slike iz obdobja pandemije. Ki je spomin in opomin – če ni ljudi, se vsa vrednost vseh stvari izgubi …
Evangelij današnje nedelje se začne z besedami: Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.« Vsaj približno si lahko predstavljamo vrednost tega zaklada, ki je tako dragocen, da greš, prodaš, kar imaš, in ga kupiš. Vse postaviš na kocko. Po domače bi lahko rekli: vse ali nič. Danes obhajamo Krištofovo nedeljo. Ne samo sv. Krištof – vsi svetniki so igrali na to karto – vse ali nič. »Vse« so videli v Bogu, Božji volji, »nič« pa v zemeljskem, minljivem, prehodnem. Bili so umetniki razločevanja. Znali so potegniti ločnico med »pomembnim« in »nepomembnim«. Mi pa živimo v svetu reklam, ponudb, popustov, takih in drugačnih akcij – na vsakem koraku nas želijo prepričati, da je neka stvar pomembna, zelo pomembna, da brez nje ne moremo. In če nam odpovedo »nakupovalne« varovalke, postanejo stvari naenkrat pomembne, začno se kopičiti in človek izgubi »kompas«. Zato je današnji evangelij pomemben – jasno spoznanje, kaj je tisto, kar se »splača«. Sveti Krištof je v naših krajih znan svetnik. Imamo precej cerkva, župnijskih in podružnih, ki imajo na daleč vidni zunanji steni sliko svetega Krištofa. Zakaj? Ker je velik priprošnjik zoper naglo smrt. V vernem človeku se je utrdilo zaupanje, da je dovolj, če navsezgodaj zjutraj pogledaš svetnikovo podobo, pa tisti dan ne umreš nagle smrti. Zato so naročali tako velike slike na cerkvah, da so ga lahko videli tako rekoč iz vsake hiše in kar skozi okno. Sv. Krištof – priprošnjik zoper naglo smrt. Zdrav odnos do smrti, zdrav pogled na našo minljivost nam gotovo lahko pomaga h kakovostnejšemu življenju v sedanjem trenutku. Na stvari začenjamo gledati drugače. In kakor v evangeliju se tudi v našem življenju »pojavijo« zakladi, ko si rečemo: to pa je zame taka vrednota, tak zaklad, da sem zanj pripravljen storiti vse, prodati vse, samo da pridem do tega zaklada. Pa ne z zagrenjenostjo, ampak z žarom in zavestjo, da smo naredili najboljšo potezo svojega življenja.
Ti bi bila lahko aranžerka, mi je nekoč rekel moj oče. Ni mi bilo všeč, zdelo se mi je, da me spet ne spoštuje dovolj. Ta njegov stavek mi še vedno prihaja na misel. Sčasoma sem ga razumela. Doživljam ga kot ljubezen. Po očetovem priznanju sem kot otrok hrepenela in se trudila, da bi ga dobila. Spoznala sem, da se kot učitelj in kot vodja velike trgovine zaveda, kako pomemben je estetski, privlačen in preprost zunanji videz človeka, okolja, v katerem deluješ. Zanemarjenost, nered, suhoparen govor ponazarjajo učiteljevo brezbrižnost, brezbarvnost, omalovaževanje učencev. Z barvitostjo zažarijo obrazi, lepota razveseljuje, obogati in spodbudi lepo. Tudi trgovec, posebno kot vodja brez svetlobe, deluje pusto, ne poživlja svojega dela. Šele prijazen videz, pristen in skrben odnos vzbuja zaupanje. Moj oče je v meni prepoznal moje nagibe za lepo, začutil, da je ta dar položen vame, razmišljal je o meni, pač v tedanjih okvirih, v takratnih okoliščinah, ki so bile z njegovimi očmi dosegljive za otroka iz številne družine. Kljub občutku nerazumevanja sem iskala tolažbo v odkrivanju sveta, iz knjig sem črpala znanje, ki ti ga nihče ne more vzeti, kot so mi rekli. Ozirala sem se k Njemu, ki mi je bil vedno bližji in mi je ob Njegovi nežni tišini prijalo. Z vztrajnostjo marljive čebelice, ki leta s cveta na cvet, kjer koli ga najde, si moram nabrati toliko spoznanj, da ne olepšujem svoje poti, ampak se odločim za resnico. Slutnja o meni je zagotovo zasnova velike umetnine, kot je vsaka enkratna pot. Vsak človek jo ima. Jaz moram odkriti svojo. Nič mi ne bo prihranjeno. Vem, da bo pestro. Nočem olepševanja. Preprosto in nežno, a povsem jasno napotilo sem zaznala v sebi, da svoje življenje posvetim človeku, lepoti in čudoviti, skrivnostni globini človekove duše. Ko sem očetu čez nekaj let sporočila, da sem se odločila za študij psihologije, se je nasmehnil. Pravzaprav so njegove oči povedale še več. Kot da bi to že vedel. Spet sem se ukvarjala s tem, kaj to pomeni. Verjetno je vedel, da me od majhnega zanima človek, da ljudi opazujem, veliko opazim, mi zanje ni vseeno, se z njimi ukvarjam globlje. No, naj bi aranžer moral imeti smisel tudi za to? Spremeniti, vse pripraviti tako, da bo drugim dobro, da mi ni vseeno zanje, ne samo da je meni všeč. Kot psiholog in psihoterapevt hodiš po skrivnostnih poljih človeških zgodb, kjer vedno znova doživljaš hvaležnost za svoje poslanstvo. Danes se zavedam, da je spodbuda staršev, ki je pristna, jedrnata ter ima zametke resnice brez lažnih, formalnih, visokoletečih besed, a z nadihom bližine in možne podpore, nekaj tako dragocenega, da lahko končam z besedami Pascala: »Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne dojema.«
V uvodnem razmišljanju sedme knjige svojih Pisem prijatelju Luciliju Seneka, rimski filozof iz 1. stoletja, spregovori o smrti – umrl je namreč dober Lucilijev prijatelj, ta pa se je predal žalosti, zato mu je želel Seneka pomagati preboleti izgubo s pomočjo stoiške filozofije. »Hudo mi je, da je umrl Flakus, tvoj prijatelj, vendar pa nočem, da bi to tudi tebe enako bolelo. Skoraj si te ne upam siliti, da ne bi preveč žaloval, čeprav vem, da bi bilo bolje tako,« je tako v uvodu pisma zapisal Seneka. Kot stoik je namreč verjel, da so čustva nekaj negativnega, nezaželenega in nespametnega, saj tako pretirana žalost kakor pretirano veselje (kakor tudi katerokoli drugo čustvo) rušita naš notranji mir in nas naredita odvisne od lastnih razpoloženj, ki nas vse bolj obvladujejo. Modrec se bo tega zavedal in podredil čustva razumu, tako pa bo ohranil svoj duševni mir in svobodo. Seveda je ta ideal v praksi zelo težko uresničiti in tega se zaveda tudi sam Seneka: ker smo ljudje bitja, ki so ves čas vpeta med razum in čustva, se bomo od njih le težko povsem distancirali. Zato sam priporoča blažjo različico tega pogleda: Luciliju in s tem nam zato svetuje, naj žalujemo za bližnjimi, vendar naj tudi pri tem ohranimo neko zmernost. »Naše oči naj ne bodo suhe ob izgubi prijatelja, vendar pa nas solze ne smejo oblivati; jokati moramo, ne pa zraven tuliti,« je zapisal. Če se bomo torej umrlih spominjali z bolečino, bo spomin nanje vedno bridek. Seneka zato priporoča, naj pazimo, »da nam bo spomin na ljudi, ki smo jih izgubili, postal prijeten. Nihče se ne vrača rad k temu, na kar ne bo mislil brez mučnega občutja.« Pri tem se ne strinja z mnenjem, da spomin na umrle vedno vzbudi nekakšno grenko-sladko občutje, kot je trdil njegov znanec. Nasprotno: »Meni je misel na umrle prijatelje sladka in prijetna,« zatrjuje, »kajti imel sem jih, kakor da jih bom izgubil, ko sem jih izgubil, pa je tako, kakor da jih še zmeraj imam.« Seneka se je torej vselej zavedal človekove minljivosti, zato je bil miselno pripravljen na trenutek, ko se bo moral posloviti od prijateljev. Ko pa je ta napočil, je misel nanje še naprej ohranjal, zato ima tudi zdaj občutek, da so v nekem smislu še vedno ob njem. »Zato mislimo stalno na svojo umrljivost, kakor tudi na umrljivost vseh, ki jih ljubimo!« zapiše ob koncu svojega razmišljanja in Luciliju svetuje, naj nikar ne tarna nad usodo, ki ji ni mogoče ubežati – ta namreč ni samo nekoga vzela iz njegovega življenja, pač pa mu je tudi nekaj drugega podarila. Namesto žalovanja mu tako predlaga, naj raje uživa v družbi svojih prijateljev, dokler le more, »ker ni gotovo, kako dolgo jih bomo imeli. Pomislimo, kako dolgo jih nismo videli, čeprav smo živeli v istem kraju. In spoznali bomo, da smo zgubili več časa, ko so bili še živi.«
Ob razlikovanju mnenj, kakšno pot naj ubere Združena Evropa, se vedno bolj kaže, da obstajajo različni načini dojemanja življenja in še večje razlike glede ravnanja in dela pri prebivalcih na severu, v Skandinaviji, in na južnem, sredozemskem delu Evrope. Zato ni slučaj, da je sv. papež Janez Pavel II. razglasil sv. Brigito Švedsko za sozaščitnico vse Evrope. Brigita je bila rojena na Švedskem l. 1302 v kraju zraven Uppsale. Že Latinci so rekli: Nomen est omen, Ime pove vse. In njeno ime, ki je keltskega izvora, naj bi pomenilo krepostno ženo. Zanjo je bila značilna pokončna, etična drža, nakazovala je poznejšo tipično skandinavsko protestantsko etiko, ki je še danes znana, tudi pri njenih nevernih rojakih. Brigita se je najprej izkazala za izjemno vzgojiteljico svojih osmih otrok. Ena izmed njenih hčera je prav tako zaslovela po poštenju in postala sveta Katarina (Karin) Švedska. Zato se ne čudimo, da je kralj Magnus Brigito povabil na dvor, da bi njegovo nevesto Blanco iz Namurja uvedla v švedsko kulturo. Brigita je vedela, da vsaka država potrebuje izobražene in razgledane ljudi, zato je ustanavljala samostane in šole. Prav tako pa se je zavedala, da se civilizacijska stopnja vsakega naroda kaže v skrbi za stare in bolne, zato je ustanavljala tudi bolnišnice. Toda v Brigiti je bil tudi nemiren duh, hotela je potovati, tako v oddaljene kraje kot v globino svoje duše. Zato sta se z možem Ulfom odpravila na romanje k sv. Jakobu v Compostelo. Pot ju je vodila tudi skozi druge romarske kraje. Rada sta se ustavila v Assisiju, saj jima je sveti Frančišek veliko pomenil. Ta svetnik iz sončne Umbrije jima je pomagal, da je iz njunega življenja sevalo tudi pristno krščansko veselje. Brigiti je bil blizu latinski značaj Evrope. Zato se je po romanju v Compostelo in po smrti svojega moža rada nastanila v Rimu. Zaradi opisov duhovnih doživetij bi jo lahko celo imeli za predhodnico poznejše španske mistike. S temi potezami svojega življenja pa nam sv. Brigita kaže, da sta srečanje in združitev severne, germanske, etično stroge Evrope z južno, latinsko, družabno in sredozemsko razigrano, vendarle mogoča. Prostor tega srečevanja sta etična skrb za drugega in duhovni notranji svet, ki ga je treba spoštovati, saj izraža veličino vsakega posameznika. V teh počitniških dneh se v nas prebujajo lepe želje po potovanjih v daljne kraje, sv. Brigita pa nam kaže, da je mogoče potovati tudi zelo daleč po globinah naše duše. Pri tem pa je treba paziti, saj je najlepša pot takrat, ko lahko potujemo z drugimi.
Grški filozof Platon je rekel, da je človek kot votel in preluknjan vrč; polniš ga, a se takoj izprazni. Evropski človek je nesrečen v globini svojega bitja. Naša velika mesta so polna praznih ljudi, ker so mesta ostala brez Boga. Verjeli smo, da bomo srečni tudi brez njega, zato so tovarniški dimniki prerasli zvonike katedral. Boga je namreč momogoče zanikati, nemogoče pa se ga je znebiti. Ironija je, da nas tisto, v kar upamo, na koncu razočara. Lagali so nam, da so se s prvo svetovno vojno končale vse vojne, a žal se to ni izpolnilo. Besede so bile močne, toda prazne. Človek lahko osvoji ves svet, a če izgubi razlog za življenje, smisel, nima ničesar. Zato poslušajmo prispodobo, v kateri je Jezus Kristus primerjal nebeško kraljestvo z dragocenim biserom: »Nebeško kraljestvo je podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« (Mt 13, 45–46) Kako modra odločitev! Trgovec je bil pripravljen prodati vse, kar je imel, ker je našel biser vrhunske vrednosti. Vse ostalo je bilo v primerjavi z njim manj vredno. Trgovec je imel veliko različnih biserov. Morda jih je kupil v upanju, da ga bodo osrečili in potešili, a je kljub temu vztrajno in neprekinjeno iskal nekaj posebnega in enkratnega. Ko je to našel, je bil pripravljen prodati vse drugo, samo da bi prišel do edinstvenega bisera. Naša sreča, užitki, uspehi, dosežki, prepričanja in verovanja so kot mali biseri. Nekaj časa se nam zdijo vredni in ponujajo izpolnitev. Pa vendar globoko v sebi vemo, da obstaja nekaj boljšega, lepšega, trajnejšega in srečnejšega. Ko je trgovec iz Jezusove prilike našel dragoceni biser, je bil pripravljen prodati vse bisere, ki jih je do takrat spravljal na kup. Končno je odkril tisto, kar je vredno imeti. Vse, kar si je priskrbel prej, ni bilo zaman, ampak je bila le priprava za končni nakup dragocenega bisera. Čim je opazil poseben biser, je spoznal, da ga mora imeti. V primerjavi z njim je bilo vse drugonbrez pravega sijaja. Šele dragoceni biser je prekašal sijaj drugih biserov, tako kot sonce s svojim sijajem preseže zvezde. Zame je vera v Boga, izražena z zaupanjem vanj, najdragocenejši biser, ki ga je vredno imeti in ohraniti, kajti človek, ki ima Boga, je vedno v večini.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmišljanje o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli binkoštna vernica Vasiljka Gamser premišljuje o preroditvi v duhu, ki jo potrebuje vsak kristjan.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan premišljuje o tem, zakaj ljudje potrebujemo Sv. duha.
Koliko poskusov je že bilo v zgodovini človeštva, da bi s takim ali drugačnim sistemom ali celo režimom očistili neko populacijo? Vzpostaviti čisto, arijsko raso; na določenem teritoriju izvesti etnično čiščenje; z odstranjevanjem oporečnikov vzpostaviti vladavino, ki bo raj na zemlji. Ali pa v bolj blagem smislu: ko bo na oblasti politična opcija, s katero simpatiziram ali ji celo pripadam, takrat pa bo vse teklo kot po maslu, samo da ne bodo na oblasti oni, ta drugi! Če se spustimo še na bolj oseben nivo: kolikokrat se zalotimo pri misli, da če ne bi bilo tega zoprnega človeka v mojem sorodstvu ali v moji službi, bi bilo življenje precej lažje in lepše? Ko bo ta moj zoprn šef šel v pokoj, bo pa končno lepo; ko bo ta grozna tašča umrla, bomo pa lahko končno normalo živeli; ko bo... … Lahko bi še in še naštevali. Dejstvo je, da svet ni popoln, v nas pa je težnja, hrepenenje, da bi bil. Oziroma, da bi ga naredili popolnega. Evangelij današnje nedelje prinaša Jezusovo priliko o ljulki med pšenico – torej o plevelu s strupenimi plodovi, ki ga je nekdo zanalašč zasejal med pšenico. Gospodar – Stvarnik je posejal dobro seme, sovražnik – hudič pa je ponoči na njivi zasejal med pšenico še ljulko. Ko služabniki čez nekaj časa ugotovijo, da med pšenico raste tudi ljulka, predlagajo gospodarju, da bi ljulko populili. Toda gospodar je proti temu, saj je nevarnost, da bi med puljenjem ljulke izpulili tudi pšenico. Torej je treba počakati do žetve, ko se bo ločilo pšenico od ljulke, torej pravične od krivičnih. Čistka torej bo. Krivični bo prejel svoje plačilo. Če ne na tem svetu, pa na onem. Naj nas ne vznemirja kako – to prepustimo Bogu, ki je pravičen in usmiljen. Za nas naj bo ta prilika predvsem spodbuda, da ne bi zapadali skušnjavam o raju na zemlji, v katerem ni ljudi, ki mi povzročajo krivico, ljudi, ki mi grenijo življenje, ljudi, ki so mi na tak ali drugačen način nadležni in zoprni. Namesto, da bi te ljudi skušali izriniti ali celo odstraniti iz svojega življenja, jih sprejmimo kot izzivi za svojo osebnostno in duhovno rast. Hkrati pa se odkrito soočiti z dejstvom, da svet ni popoln. In če si priznamo, nenazadnje tudi nihče od nas ni popoln. Imam takšne in drugačne napake in slabosti. Torej je na pšeničnem polju mojega srca zasejana tudi ljulka. Koliko ji pustim, da se razrašča? Sicer naj bi ljulke ne trebili do žetve, da bi poprej z ljulko ne izruvali tudi dobre pšenice. Ampak, ali ni vsak večer, ko grem spat, dejansko priložnost za takšno mini žetev, ko naredim obračun dneva in ovrednotim, kaj je bilo v njem dobrega in kaj je bilo slabo? In nov dan bo prinesel novo priložnost za setev. Koliko bom dopustil, da se bo vnovič razraščala ljulka?
Verjamem, da marsikdo izmed vas pozna biblijskega Boga in njegovo ustvarjanje vesoljstva in človeštva. Če nič drugega, zagotovo poznate vsaj stavek iz Prve Mojzesove knjige, ki povzema njegovo ustvarjanje: »Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil.« (1 Mz 2,2) Bog pri ustvarjanju vesoljstva in človeštva ni mislil samo na svoj počitek, temveč tudi na mojega in vašega, saj nam naroča: »Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec!« (2 Mz 23,12) Bog je v raj, ki ga je ustvaril, postavil tudi človeka ter mu dal družico. In še nekaj: »Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.« (1 Mz 2,9) Še dandanes drevo življenja, ki zagotavlja nesmrtnost, čuvajo kerubi z mečem, gospod Bog pa je iz edenskega vrta izgnal človeka obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. Tako sta v potu svojega obraza Adam in Eva obdelovala zemljo, da je iz nje vzklila pšenica, sicer bi bila lačna. Upam, da je Bog Adamu in Evi vsaj sedmi dan pustil počivati. Mogoče sta si takrat vzela čas in razmislila, zakaj sta bila izgnana iz raja, po katerem bi se lahko mirno in brez oblačil sprehajala vseh sedem dni v tednu. Eva in Adam sta se, tudi zaradi prekanjene kače, raje odločila za drugačno pot. Ko danes govorimo o drevesu spoznanja, imamo v mislih življenjske izkušnje. Te niso samo lahke in neboleče. So tudi grenke in boleče. Ko je Eva Adamu ponudila jabolko z najlepšega drevesa v raju, je, slepo verujoč kačinim besedam, videla samo, da je sadež dober za jed, mikaven za oči in vreden poželenja. Pozabila je, kaj ju z Adamom čaka, če bo jedla od prepovedanega drevesa. V svoja naročja klatimo različna jabolka: črviva, rdeča, zrela in nezrela. Čeprav nas k ugrizu ne vabi kačji jezik z Gospodovega vrta, grizemo vse po vrsti. Tako si pridobivamo izkušnje. Tiste, ki nas lahko največ izučijo, so navadno bridke. Drage poslušalke in dragi poslušalci, mogoče imate hišo z vrtom, na katerem so posajena tudi drevesa, ali pa živite v bližini gozda. Vzemite si kakšen dan počitka in se ustavite v raju, ki ste si ga ustvarili. Usedite se pod svoje drevo spoznanja in razmislite, kaj ste v življenju storili dobrega in kaj slabega. Če bi Adam in Eva izpolnjevala zapovedi ob drevesu spoznanja, bi spoznala dobro, tako pa sta morala ob neizpolnjevanju zapovedi spoznati zlo. Zato naj vam ne bo žal dneva počitka, ki ga zapoveduje Gospod.
Za narod, ki celo v svoji himni prepeva »ne vrag, le sosed bo mejak«, se mi zdi, da presenetljivo po svoje razumemo, razlagamo in seveda živimo Jezusovo naročilo, naj »ljubimo svoje sovražnike«! In čeprav smo mi Slovenci priden narod, marljiv kot mravljice, in venomer delamo, je – priznajte, da res – precej čudno, da ni pri roki nobene metle, še preprostega majhnega omelca ne, ko bi bilo treba pomesti pred svojim pragom. Ko se v naši mali deželici zgodi, da koga ujamejo s prsti v marmeladi ali s spuščenimi hlačami, se z vseh strani zberemo skupaj, kot za občni zbor Kekcev, in v eni roki nosimo primerno oster kamen, v drugi pa držimo spovedni listek, ki dokazuje, da smo – vsaj trenutno – brez greha in tako po vseh pravilih opravilno sposobni, če ne celo dolžni, zalučati kamen … in ga ni Boga, ki bi nam lahko rekel, da ne! Še žepe smo si napolnili s kamni, za vsak primer, da nam jih ne zmanjka! Uvedel sem pravilo, da če ne zmorem povedati česa dobrega in lepega, raje molčim. Ne uspe vedno, priznam. Presenečen pa sem, kako hitro, kje vse in s kom vse mi zmanjka tem za pogovor! Kakšna mučna tišina. Vedno znova me preseneti gonja, ta divja jaga, ko še najbolj preplašen zajec pride brcnit ustreljenega leva in mrhovinarji zakrožijo, čakajoč na truplo! Ko poslušamo ali prebiramo priliko o usmiljenem Samarijanu, pomilujemo duhovnika in levita, ki sta prezrla ranjenega človeka ob poti, in se vedno vsaj trudimo postaviti v vlogo Samarijana, ki je neznancu priskočil na pomoč. Vendar pa mnogokrat, ko v ranjenem človeku prepoznamo znan in osovražen obraz … obraz, ki nas je nekoč užalil in ranil … ne zmoremo niti toliko ljubezni, kot sta jo premogla duhovnik in levit, ko sta šla mimo, temveč vrnemo milo za drago, hudo s hudim … in se spotaknemo, vsaj z besedo, ob človeka, ki je padel. »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki ljubijo njih!«(Lk 6, 32) Dober človek, kristjan, če hočete, je naiven. Ker je ljubezen, ki »vse opraviči« - naivna! In da ne bo pomote: ne opravičujem greha, le za grešnika prosim usmiljenja!
Pred leti sem bila pri maši zunaj Ljubljane, v cerkvi, v kateri nisem poznala nikogar izmed navzočih razen svoje prijateljice, ki je bila z menoj. Poleg mene je sedela ženska, ki je pred mašo molila rožni venec, pri maši pa je ves čas zelo lepo pela. Potem pa je prišel pozdrav miru in vsi smo si podali roko. Hotela sem dati roko svoji sosedi in sem jo iztegnila proti njej, ona pa se ni niti ozrla name. Bila sem ogorčena. Kako morejo biti ljudje tako pobožni pri maši, hkrati pa se niti malo ne zmenijo za ljudi okoli sebe? Obrnila sem se na drugo stran k svoji prijateljici in ji to povedala. Ona pa je to gospo poznala in mi je povedala: »Slepa je in te sploh ne vidi.« \tPostalo me je sram. Nič nisem vedela o tej ženski, pa sem jo v mislih obsodila, da je neprijazna. Bila sem ogorčena, še preden sem vedela, zakaj se tako vede. Sodila sem, ne da bi vedela, zakaj se kaj dogaja. Pozdrav miru sem spremenila v nekaj, kar prinaša nezadovoljstvo in nemir. \tVerjetno se nam take stvari dogajajo kar pogosto. Obsojamo druge ali pa drugi obsojajo nas. Navadno vidimo samo, da drugi obsojajo nas, in nas to boli; bolj slepi in neobčutljivi pa smo takrat, ko mi sodimo druge, ne da bi točno poznali vse okoliščine in vedeli, zakaj se stvari dogajajo. Vzrok je največkrat nevednost, pa tudi to, da se premalo pozanimamo, zakaj se nekaj dogaja tako in ne drugače. Če bi vedela, da je slepa, bi se seveda obrnila k njej, jo prijela za roko, ji povedala, da sem njena soseda v klopi in da ji želim božjega miru. \tVčasih se sprašujem, zakaj se mi dogaja to in ono. Verjetno ima vse svoje sporočilo zame, kot ga je imelo tudi srečanje s slepo gospo, s katero si nisva segli v roke za pozdrav miru. Zelo nazorno sem občutila, kako hudo je, ko se prepustimo predsodkom in na podlagi teh delamo popolnoma napačne sklepe. \tUpam, da bom drugič pozornejša, predvsem pa, da bom s svojimi sodbami malo bolj počakala.
Duhovno misel je pripravila predsednica Društva Prenova v duhu Maribor Cvetka Ajd. Razmišlja o tem, kako je redno prebiranje božje besede hrana za našo dušo.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v današnji Duhovni misli premišljuje o moči besede. V govoru moramo biti previdni, saj besede lahko rušijo, če pa jih uporabljamo pravilno, lahko naredimo veliko dobrega.
Na današnji dan pred sto leti so fašisti požgali slovenski Narodni dom v Trstu. Primorske Slovenke in Slovenci so veliko trpeli pod fašizmom, v oporo pa jim je bilo narodno zavedno delovanje katoliških duhovnikov. V današnji Duhovni misli koprski škof dr. Jurij Bizjak razmišlja o treh temeljih življenja, resnici, pravičnosti in svetosti, na katere so se opirali tudi takrat zatirani rojaki na Primorskem.
Tudi prilika o sejalcu spada med bisere svetovne književnosti. Ob prvem poslušanju se zdi, da prilika govori o štirih vrstah poslušalcev, toda z njo hoče Jezus pokazati na moč Božje besede, o kateri je govoril že starozavezni prerok Izaija: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo … tako je z mojo besedo …: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10-11). Besede imajo moč. Pomislimo na učinek, ki jih imajo že besede, ki jih izrečemo ljudje: »Ljubim te! Pomagal ti bom!« »Zahtevam ločitev!« »Med nama je konec!« Preprosta poved lahko reši ali uniči, opogumi ali potlači, dvigne ali poniža. Če ima že človeška beseda tako moč, predstavljajmo si, kakšno moč ima Božja beseda. Človekova beseda se lahko zmoti, medtem ko je Božja beseda vedno resnična. Ko Bog govori, prisluhnejo vse molekule v stvarstvu in ji odgovorijo. Bog je s svojo ustvarjajočo besedo vse ustvaril in po njej je Jezus prišel na svet po Mariji. Če se zavedamo moči besede, bomo bolj pazili na to, kaj govorimo. Ustvarjene po Božji podobi imajo izrečene besede večjo moč, kot si to lahko predstavljamo. Bog pa nam ne govori samo po besedi, ampak tudi na druge načine. Za to lahko uporablja ljudi, dogodke, stvari, celo našo revščino. Vse z namenom, da bi širil svoje sporočilo. Albin je bil odličen podjetnik, a se je zaradi stresnega dela vdal pijači. Ločil se je od žene in odselil od družine. Tudi njegovo podjetje je propadlo. Nekega dne je hodil po cesti in na tleh zagledal ukrivljen, rjast žebelj. Najprej je pomislil, da je to odlična podoba njega samega: rjast in brezobličen. Pobral ga je in ga dal v žep. Doma je vzel v roke kladivo in začel ravnati žebelj. Nato ga je očistil rje s smirkovim papirjem. Postavil ga je ob nov žebelj in videl, da je težko ugotoviti razliko med njima. Spoznal je, da se lahko, podobno kakor ta žebelj, tudi on zravna in očisti. Vedel je, da ne bo lahko, a se je vseeno odločil, da bo poskusil. Danes je Albin spet skupaj s svojo družino in spet opravlja gradbene posle. Tak rjast in kriv žebelj je Albinu odprl oči. Postal mu je znamenje, da lahko na novo začne svoje življenje. Njemu je Bog spregovoril na nenavaden način – po rjastem žeblju. Bog nam velikokrat govori po dogodkih. Bodimo odprti za njegov glas. Naj za nas ne veljajo besede reka: Bog nas pogosto obišče, a največkrat nas ni doma.
Vrata imajo zelo veliko različnih pomenov. So varnost, zaščita, zasebnost. Po drugi strani pa, ko se odprejo, postanejo most v notranjost doma, neke stavbe, dvorane, cerkve, kjer se dogajajo številne zanimive stvari. Naš dom za ostarele ima prekrasna steklena dvojna vrata, ki so se ob začetku pandemije zaklenila in bila do pred kratkim strogo zaprta. Odpirala so se le od znotraj in le z dovoljenjem portirja si lahko vstopil skoznje. Pred nekaj dnevi pa so se vrata, ta lepa steklena vrata, spet odprla! Še zmeraj so tu kontrola, dezinfekcija rok in maske na obrazu, ali – vrata so odprta! Vsi smo se tega razveselili. Majhna gesta, ki je prinesla neizmerno veliko upanja in veselja! Vrata so odprta. V nekdanjem glavnem mestu skupne države sem rada obiskovala tako katoliške kot pravoslavne cerkve. Ker so katoličani velika manjšina, so bile cerkve zaprte, saj niso imeli nikogar, ki bi pazil na to, kdo vstopa in kaj dela v svetiščih. No, pravoslavne cerkve so bile odprte od zgodnjega jutra do pozne večeri, poleti in ponoči. In nikoli niso bile prazne. Vsaj nekaj vernikov je tam molilo ali poslušalo čudovito petje pravoslavnih menihov. Odprta vrata so neke vrste vabilo, da vstopiš, da pogledaš, kaj je tu notri, in da se obogatiš od tega, kar najdeš. Zato mi je hudo, ker sem po zahodni Evropi skoraj povsod naletela na številna zaprta cerkvena vrata … Pravijo, da zato, ker v cerkvah ni več mesta za molitev. Da je tam kakšna dvorana ali kaj podobnega … Ko zdaj spet odpiramo številna vrata, ne bi smeli pozabiti odpreti tudi vrat svojih srčnih »skrinjic«, kot je nekoč napisal največji Ivan Cankar: Vsak človek, tudi najsiromašnejši, ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, za katero nosi ključ vedno s seboj in ga ne posodi nikomur … Vsak narod ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, v katero je skrbljivo spravil, kar je bil kdaj pridobil dragocenega, spravil vse, kar je bil kdaj najgloblje doživel, z vsem svojim ubogim telesom, z vso svojo čisto dušo, spravil vse, kar je kdaj trepetaje v predsmrtni bridkosti čutil in mislil. V to kamrico stopi ob usodni uri, stopi vanjo, da se povrne očiščen in utrjen, poln vere váse in v dobroto svojega bližnjega, poln zaupanja v dan in v večnost, poln moči, brez strahu, pripravljen na svatovanje in pripravljen na svojo lastno sedmino ...
V današnji Duhovni misli katoliški duhovnik, urednik in direktor krščanske televizije Exodus Zoran Kodela razmišlja o tem, kako nam božja beseda pomaga preživeti.
Neveljaven email naslov