Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav je bilo lansko poletje popolno razkošje, vsaj kar zadeva njegovo dolgo podaljšanje v september, je bilo kar težko sprejeti, da se bo neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, »oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem« (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večno. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih, ki jih prav zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, vsaj za kakšno leto zadržati sedanji trenutek, vsaj na obrazu.
Spomnim se, kako sem sedel v Strunjanu z nogami v morju. Vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepota trenutka in njegova bridka minljivost, tisti hip, ko sem čutil, da bo od njega ostalo samo nekaj zrn soli. Da le ne bi minil … Vedel sem, da že jutri ne bom mogel več sedeti tam, da bom moral na naslednji tak trenutek čakati še vsaj devetero polnih lun. Vedel sem, da bom močno pogrešal to božanje Boga na svoji koži. Da bom že jutri spet sredi vrveža vsakdanjosti, sredi številnih obveznosti župnika, ki pogosto ne pustijo lepoti, da bi se prebila do srca. Kako sem si želel, da tisti trenutek ne bi minil …
In sem si mislil, da je kruto takole živeti, v večnem obžalovanju nečesa, česar nimaš več, kar je za vedno odplaknil čas, še preden je ta hip sploh minil. Zato sem si pustil uživati, preden pride jesenska megla. Za hip sem imel ta trenutek. In se potem poslovil od njega in se v mraku odpravil domov.
Zdajle sedim za računalnikom in pišem članek. Zunaj je sonce. Lahko bi bil na morju, če me popoldne ne bi čakal verouk. Lahko bi šel v gore. Ali pa bi se preprosto ulegel na travo z dobro knjigo in pustil, da me sonce zaziblje v sen. Koliko stvari, ki jih lahko obžalujem! A čez hodnik diši juha, ki se prav zdaj kuha. Izpod hiše odmeva otroški vrišč. Očarajo me otroške oči, ki se smejejo mojim izmišljotinam, ko jim govorim o mizi, o kruhu, o Bogu. Koliko lepote, ki jo lahko skrije vsakdanja jutranja megla … Koliko lepote, ki gre lahko kot reka mimo hiše, ko mislim na tisti pretekli dan v Strunjanu …
Pa tega danes ne bom počel. Danes bom tu, kjer sem, in bom namesto onega nad gladino gledal sonce v otroških očeh, ki sije tudi tedaj, ko tisto že krene za griče. Vohal bom juho in pustil, da me pogrejeta otroški smeh in hvaležnost bolnika, ki sem mu prinesel obhajilo. In bom srečen človek. Danes, ta trenutek. Ker sem lahko.
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Čeprav je bilo lansko poletje popolno razkošje, vsaj kar zadeva njegovo dolgo podaljšanje v september, je bilo kar težko sprejeti, da se bo neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, »oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem« (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večno. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih, ki jih prav zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, vsaj za kakšno leto zadržati sedanji trenutek, vsaj na obrazu.
Spomnim se, kako sem sedel v Strunjanu z nogami v morju. Vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepota trenutka in njegova bridka minljivost, tisti hip, ko sem čutil, da bo od njega ostalo samo nekaj zrn soli. Da le ne bi minil … Vedel sem, da že jutri ne bom mogel več sedeti tam, da bom moral na naslednji tak trenutek čakati še vsaj devetero polnih lun. Vedel sem, da bom močno pogrešal to božanje Boga na svoji koži. Da bom že jutri spet sredi vrveža vsakdanjosti, sredi številnih obveznosti župnika, ki pogosto ne pustijo lepoti, da bi se prebila do srca. Kako sem si želel, da tisti trenutek ne bi minil …
In sem si mislil, da je kruto takole živeti, v večnem obžalovanju nečesa, česar nimaš več, kar je za vedno odplaknil čas, še preden je ta hip sploh minil. Zato sem si pustil uživati, preden pride jesenska megla. Za hip sem imel ta trenutek. In se potem poslovil od njega in se v mraku odpravil domov.
Zdajle sedim za računalnikom in pišem članek. Zunaj je sonce. Lahko bi bil na morju, če me popoldne ne bi čakal verouk. Lahko bi šel v gore. Ali pa bi se preprosto ulegel na travo z dobro knjigo in pustil, da me sonce zaziblje v sen. Koliko stvari, ki jih lahko obžalujem! A čez hodnik diši juha, ki se prav zdaj kuha. Izpod hiše odmeva otroški vrišč. Očarajo me otroške oči, ki se smejejo mojim izmišljotinam, ko jim govorim o mizi, o kruhu, o Bogu. Koliko lepote, ki jo lahko skrije vsakdanja jutranja megla … Koliko lepote, ki gre lahko kot reka mimo hiše, ko mislim na tisti pretekli dan v Strunjanu …
Pa tega danes ne bom počel. Danes bom tu, kjer sem, in bom namesto onega nad gladino gledal sonce v otroških očeh, ki sije tudi tedaj, ko tisto že krene za griče. Vohal bom juho in pustil, da me pogrejeta otroški smeh in hvaležnost bolnika, ki sem mu prinesel obhajilo. In bom srečen človek. Danes, ta trenutek. Ker sem lahko.
Danes goduje sv. Cecilija, mučenka iz prvega obdobja krščanstva. V 15. stoletju so jo začeli častiti kot zavetnico glasbe: Aleksander Marino je leta 1584 v Rimu ustanovil bratovščino sv. Cecilije kot organizacijo glasbenikov. Tudi francoski glasbeniki so od 16. stoletja dalje Cecilijo častili za svojo patrono in njen god vsako leto obhajali 22. novembra. V današnji Duhovni misli bo o zavetnici glasbe, glasbenikov, pesnikov, pevcev, orglarjev in izdelovalcev glasbenih inštrumentov razmišljal teolog in muzikolog dr. Štefan Alojzij Ferenčak.
Letos so že 25. podelili nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko v letu. V tem jubilejnem letu je prav, da se spomnimo, kako je naš pisatelj dvignil slovensko esejistiko do neverjetnih evropskih višin in postavil zelo visoke cilje vsem, ki segajo po peresu, da bi pustili za seboj kakšno sled svoje misli. Za Rožanca velja, da je bil zaradi vojnih in povojnih razmer do velike mere sam svoj učitelj. Negov način življenja je bilo branje in znova branje. Ker sam ni sistematično študiral na univerzi, je lahko segal tudi za po tisti čas prepovedani literaturi, tudi tuji. Zato si je v času služenja vojaškega roka prislužil zapor. Toda zanj je bilo pomembno da je segal po knjigah svojih učiteljev, najbolj filozofov Pascalu in Kierkegaardu, ki sta se ukvarjala s vprašanjem Boga, z njima je bil v dialoškem razmerju. O njiju ni samo razmišljal, ampak si je njune misli beležil in kmalu je bilo na papirju več njegovih lastnih misli kot pa besed drugih avtorjev. Tako je Rožanc dosegel neverjetno razgledanost in poznavanje tako zgodovine kot humanizma. In na drugi strani je vse to veliko znanje v sebi pretresel in ga osebno podoživljal. Na ta način se je bližal idealu najboljših esejistov, združeval je znanost in poezijo. Toda istočasno je bil etično zelo čist in svojih dilem, zagat in tudi nemoči ni skrival. Najtežje mu je bilo vprašanje trpljenja in zla. Ni se mogel sprijazniti z Aristotelovo mislijo, da zla ni in da gre le za pomankanje dobrega. Sam je zlo doživljal na svojem telesu in ga preraščal preko ljubezni. Zato se je tudi imel za personalista. Pisateljevo globoko izkustvo je bilo, da Bog od njega zahteva, da se v ljubezni »izgubi« in se potem znova najde znotraj darežljivega življenja ljubečih oseb in začne tudi sebe doživljati kot dar. Ob tem bo začutil vse ljudi okoli sebe kot dar in jih bo imel rad. Z njimi se bo radoval življenja in bo tudi molil zaradi te radosti ljubezni.
Prileten menih Sábin je živel v majhni koči na robu gozda. V času počitnic je prišel k njemu dijak Vid, sin odvetnika, ki je v mladosti prihajal k menihu na pogovor ob pomembnih življenjskih odločitvah. Starec Sabin je kot ponavadi zgodaj vstajal k molitvi in bral Sveto pismo, Vid pa ga je skušal posnemati. Nekega dne mu je rekel: »Oče Sabin, že nekaj časa si prizadevam brati Božjo besedo tako kot ti, a večino tega, kar preberem, ne razumem, tisto pa, kar razumem, pozabim takoj, ko knjigo zaprem«. Starec, ki je pravkar naložil oglje na ogenj, se je obrnil in mu dejal: »Vzemi to košaro za oglje, pojdi dol k potoku in jo napolni z vodo«. Vid je storil, kar mu je naročil starec, a še preden se je vrnil, je voda že stekla iz košare. Menih Sabin mu je smejé rekel: »Očitno ne tečeš dovolj hitro«. Pojdi še enkrat k potoku in poskusi znova. Tokrat je Vid tekel hitreje, a spet prišel k starcu s prazno košaro. Rekel mu je, da je nemogoče nositi vodo v košari in odšel po vedro. Toda Sabin mu je odvrnil: »Nočem vode v vedru, temveč v košari. Videti je, da se ne trudiš dovolj«. Stopil je iz koče, da bi si ogledal Vidov tretji poskus. Zdaj je Vid uvidel, da je to početje zaman, zato je hotel starcu pokazati, da se bo košara izpráznila, še preden bo pritekel k njemu. Še zadnjič jo je napolnil in tekel, kar so ga nesle nogé, a se spet vrnil s prazno košaro. Ves upehan je rekel menihu: »Ali ne vidiš, da je zaman, kar poskušam?« »Poglej košaro«, mu je rekel Sabin, »in boš videl, ali je res zaman«. Vid si je dobro ogledal košaro in presenečen opazil, da je voda sprala z nje vse sledi in madeže oglja. Zdaj je bila povsem čista tako od znotraj kot od zunaj. Starec Sabin je rekel Vidu: »Vidiš, prav to se dogaja, ko bereš Sveto pismo. Morda si res ne boš zapomnil vsega in boš imel občutek, da prebrane besede tečejo mimo tebe kot voda iz košare. Toda nekega dne boš presenečen opazil, da so te prav te besede očistile in v celoti spremenile. Kajti Božje besede so Božja dela v naših življenjih«.
»Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane.« pravi Jezus v priliki o Budnem služabniku. Ko sem prebrala te besede, sem se hote ali nehote morala nasmehniti. Svojo štiriletno hčerko učim pravil lepega vedenja in obnašanja, vsega, kar starši pač učimo svoje otroke. Moja mala navihanka rabi še nekaj vaje pri doslednejšem pospravljanju igrač. In ker se bliža šesti december, je Miklavž s parklji prava motivacija za delo. Za to, da opaše svoja otroška ledja s pridnostjo in ljubeznivostjo. Jaz pa moram poskrbeti, da tega pasu ne bo snela, ko bo prelepi veseli december z Miklavžem in otrokom Jezusom pa Božičnimi in novoletnimi prazniki in vsemi temi darili, mimo. Spomnim se, ko sem bila otrok, je mama tam nekje oktobra in novembra vedno potegnila na plan to skrivno orožje, če smo s sestrama nagajale ali nismo hotele pospravljati za sabo. Sicer nam je to, da Jezus gleda, kakšno je naše srce in kako se obnašamo ali da Miklavž večkrat pride pogledat ali imamo pospravljeno sobo in se imamo rade, govorila tudi skozi vse leto. Ampak ni imelo takega učinka, kot konec leta, ko smo kot majhne deklice vedele, da pa počasi pride Miklavž in parklji z njim. Potem pa še tisti glavni – Jezus. Takrat je plamen pridnosti v naših otroških svetilkah gorel malodane vsak dan, medtem, ko je skozi leto znal včasih malce ugasniti in ga je bilo treba prižgati … Tako tudi jaz danes – v teh jesenskih dneh malce pogosteje, sicer pa, ko je potrebno tudi v drugih letnih časih, svojo hčerko poskusim motivirati češ: prosim, pospravi za sabo. Veš, da v teh dneh Miklavž s parklji, ki pri naju pomenijo Miklavževi učitelji lepega vedenja in obnašanja, bolj pogosto hodi okrog. Dela še finalni pregled, kdo je priden in kdo ne. Ne boj se, gleda tudi mene… Gleda tudi mene. A ne Miklavž. Ampak Bog. In ne gleda več le to, ali sem pospravila sobo. Gleda kdo in kaj sem sebi, sočloveku in Njemu – Bogu in ali to delam le pred prazniki, na koncu leta ali skozi vse leto. Ponuja mi več poti k Njegovemu največjemu darilu – mirni in ljubezni polni vesti in nekoč združenje z njim – s tem Življenjem z velikim Ž, s to večno Energijo, Bistvom, večno Zavestjo, z neminljivo Ljubeznijo – kakor koli hočete. Jaz sem svojo pot k mojemu Bogu izbrala skozi Jezusa. A konec koncev ni važna pot, važen je cilj. Naj bo skupni – združen v ljubezni.
Naša religiozna tradicija nas uči, da je Bog dal človeku pravico »gospodovati« nad stvarstvom. Toda »gospodovati« ne opravičuje izkoriščevalske nadvlade nad šibkejšimi členi družbe in stvarstva. »Gospodovati« pomeni ravnati v Gospodovem imenu. Edino Bog je Gospod, Bog pa je ljubezen. Papež Frančišek opozarja: »Nikoli ne pozabimo, da je prava oblast služenje. /…/ Spoštovanje stvarstva je zahteva naše vere, saj nam vrt v katerem živimo, ni zaupan zato, da ga izkoriščamo, temveč, da ga obdelujemo in s spoštovanjem varujemo.« Tudi evangelijsko sporočilo je jasno. Če je Bog naš Oče, potem smo usodno povezani – smo kot bratje in sestre, in je zato opravičljiva le ekonomija kot skrb za dom, za oskrbljenost vsakogar. In če je Bog Stvarnik, potem nosi vse ustvarjeno (ne le človek) pečat »božanskosti«, kar nas zavezuje k izjemni spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti. »Ali veš, da drevesa govorijo?« je zapisal Indijanec Tatanga. »Da, natanko to počnejo. Govorijo med sabo in govorijo s tabo, če jih poslušaš. Jaz sem veliko izvedel od dreves: včasih nekaj o vremenu, drugič o živalih, pa tudi o Velikem duhu.« Poglavar Indijancev Dakota, Stoječi Medved pa je rekel: »Indijanec je resnični ljubitelj narave. Rad ima zemljo in vse zemeljske stvari. /…/ Zemljo ljubimo; sedimo ali naslanjamo so se na tla z občutkom, da smo blizu materinski sili. Koži dobro dene, da se jo dotika. Radi si sezujemo mokasine in hodimo bosi po sveti zemlji. /…/ Zemlja blaži, krepi, čisti in zdravi. /…/ Indijanec je povsod z Materjo zemljo. /…/ Od Velikega Duha prihaja velika življenjska sila, ki se pretaka v vseh in skozi vse: cvetje na planjavah, piš vetra, skale, drevesa, ptice, živali …, – to je sila, ki je bila vdihnjena prvemu človeku. Zato so vse stvari v sorodstvu in druži nas Velika skrivnost. /…/ Za svet živali in ptic imamo bratovsko čustvo, zato se med njimi čutimo varne. Žival ima pravice, pravico do človekovega varstva, pravico do življenja, pravico do razmnoževanja, pravico do svobode in pravico do človekove hvaležnosti. V priznavanju teh pravic nismo nikdar zasužnjil živali in vsemu živemu prizanašamo.« – Tako poglavar Stoječi Medved. Dozorel je čas, da se povrnemo k pravičnosti, odgovornosti in spoštljivosti do vsega ustvarjenega. Človek ni nad stvarstvom; v njem ni bolj ali manj vrednih; vsak je najvrednejši v svojem redu. In prav Bog – Veliki Duh – Najvišji Red nas obvezuje k spoštljivemu sožitju.
Filozofija eksistencializma je ob svojem nastanku zaradi svojih idej močno pretresla sočasno družbo. Predstavniki so namreč trdili, da je človek v vseh situacijah, četudi se zdijo še tako brezizhodne, popolnoma svoboden in ima moč izbire, kar pa seveda nosi s sabo tudi breme odgovornosti in s tem občutja tesnobe. Sartre, utemeljitelj te filozofske smeri iz 20. stoletja, je tako zatrjeval, da ljudje »nimamo pred seboj ne vrednot ne ukazov, ki bi pozakonili naše obnašanje. Tako nimamo ne za sabo ne pred sabo na svetlem področju vrednot nobenih opravičil ne upravičil.« To pomeni, da ni nobenih od zunaj danih pravil, ki bi usmerjali naše delovanje in nam kazali pravo pot. Morala mora priti od znotraj, iz vsakega posameznika posebej, s tem pa smo seveda odgovorni za svoja dejanja. Sartre to v eni izmed opredelitev izrazi takole: »Človek je obsojen na svobodo. Obsojen, ker se ni ustvaril sam, sicer pa vendar svoboden, ker je potem, ko je bil vržen v svet, odgovoren za vse, kar počne.« Kajti »človek, ki se angažira in se pri tem zaveda, da ni samo tisto, kar si je izbral biti, temveč še zakonodajalec, ki z izbiro samega sebe izbira celotno človeštvo, skoraj ne more mimo čustva svoje velike in totalne odgovornosti.« Svoboda je torej dvorezen meč: po eni strani nam odpira možnosti in nam daje suverenost, po drugi strani je lahko vir strahu in tesnobe, saj je odgovornost včasih prevelika. Človek je tako vselej v primežu tesnobe. Tudi tisti ljudje, ki zase zatrjujejo, da tesnobe ne občutijo, po Sartrovem mnenju to občutje le prikrivajo in bežijo pred njim. Tesnoba je namreč tesni spremljevalec svobode, ki pa po Sartru ne vodi v dejavnost – ravno nasprotno, ko človek spozna, da je pravzaprav sam postavlja vrednote, postane aktiven v svojem življenju, začenja zavestno sprejemati odločitve in »tedaj lahko hoče samo še eno stvar, namreč svobodo kot podlago vseh vrednot. Svobodo hočemo zaradi nje, in to v vsakem posameznem primeru. In ko jo hočemo, se nam odkrije, da je popolnoma odvisna od svobode drugih in da je svoboda drugih popolnoma odvisna od naše svobode.« Človek kot absolutno svobodno in odgovorno bitje se torej zaveda, da ga omejuje le svoboda sočloveka. Zato Sartre trdi, da »ni bolj optimističnega nauka od eksistencializma, saj človekovo usodo išče v človeku samem.« Človek sam se opredeljuje, v njem samem se nahaja temelj morale, v njegovem delovanju pa se nahaja upanje za prihodnost – in prav njegovo dejanje je tisto, »kar daje človeku živeti«. Naš smisel življenja je torej v svobodi nas samih in drugih.
Avlij Gelij, ki je živel v 2. stoletju n.št., je bil rimski pisec, a se je nekaj časa izobraževal v Atenah. Tam je v dolgih zimskih nočeh začel pisati obsežno delo Atiške noči, ki ga sestavlja 20 knjig in je danes skoraj v celoti ohranjeno. V 9. knjigi svojih zapiskov navaja anekdoto o uglednem Grku Herodu Atiškem. Bil je znan po široki razgledanosti in izjemnem premoženju. Slovel je tudi kot darežljiv podpornik umetnikov in postal prvi Grk, ki je v Rimu zasedel položaj konzula. Avlij Gelij omenja, da naj bi k uglednemu Herodu nekoč pristopil moški v plašču, z dolgimi lasmi in brado, ki mu je segala skoraj do pasu. Prosil ga je, naj mu zaradi njegove brade da nekaj denarja. Ko ga je Herod vprašal, kdo vendar je, da se sklicuje na svojo brado, ga je mož le začudeno pogledal, češ, kako vendar po bradi ne sklepa, da je modrec oziroma filozof. Herod pa mu je odgovoril: »Vidim brado in plašč, ne vidim pa nobenega filozofa.« Čeprav je nato nekaj tovarišev Heroda opozorilo, da je mož pred njim berač sumljivega značaja in spornega obnašanja, je Herod vseeno ukazal, naj mu dajo toliko denarja, da bo imel trideset dni za kruh. »Ne zato, ker je on mož, ampak zato ker smo mi možje,« je še dostavil. Pred Avlijem Gelijem je že Plutarh, ki je popisoval življenja znamenitih Grkov in Rimljanov, poudaril, da dolga brada in oguljen plašč še ne naredita človeka za modreca. S tem je opozarjal na ljudi, ki posnemajo filozofsko zanemarjanje zunanjosti, ne da bi dojeli bistvo filozofske drže človeka – to je skrb za njegovo dušo in modrost. Danes, ko so mnoge lažne besede zavite le v šumeč celofan lepe govorice in zunanjega blišča, pogosto pozabljamo na pomen lepote naše duše in presojamo le še človekov družbeni položaj, njegov vpliv in materialno moč. Nobena obleka nas ne bo nikoli naredila za človeka in z zunanjim videzom nikoli ne bomo mogli zakriti plitkosti naše duše, če ne negujemo temeljnih platonističnih vrednot, kot so lepota, dobrota in stremljenje k resnici, tudi k resnici o nas samih.
V hišo Ljubhospica so pripeljali staro gospo z rešilcem. Bila je že precej izgubljena in ni vedela ne kje je ne kdo je z njo. Ko smo jo namestili v njeni sobi, smo ji hoteli vzeti iz rok že precej umazano okrasno krpico. No gospa jo je stisnila tako čvrsto, da smo ji krpico morali pustiti v roki. Njena hčerka nam je razložila, da je gospa s to krpico pred nekaj meseci obrisala zadnje solze svojega moža in da je od takrat ne da več iz roke. Za njo to ni bila umazana krpica, ampak dragocen spomin na dragega moža, s katerim sta živela skupaj več kot 50 let. Spominčki so dragoceni zaradi tistega, kar pomenijo. Nimajo vrednosti zaradi svoje umetniške oblike, ali materiala iz katerega so narejeni, niti zaradi svoje zgodovinske vrednosti. Spominčkom dajejo vrednost ljudje, ki jih hranijo. Kot da bi del skrivnosti svojega srca prelili v materialno obliko. V spominčkih je skrit spomin na ljubezen, žalost, trpljenje, srečanje, slovo, odlikovanje, skratka na poseben trenutek življenja, ki bi ga radi zadržali, imeli zmeraj ob sebi, ga nikoli pozabili. Mene še zmeraj globoko gane zgodba o odkritju Tutankamonove grobnice. Ko slišimo e besede, najprej pomislimo na Egipt, piramide, faraone, zlato, bogastvo. A pravijo in so zapisali, da je arheologa, ki je odkril to eno največjih in najbolj bogatih grobnic na svetu, presunilo nekaj čisto drugega. Ko je namreč snel zlati oklep, ki je prekrival mumijo, je mlademu faraonu na prsih še vedno ležal šopek suhih rož, ki mo ga je kot zadnje znamenje ljubezni v grob položila njegova žena… Po več tisočih letih je ta skromni šopek še zmeraj pripovedoval zgodbo o ljubezni dveh prezgodaj umrlih ljudi. Tudi Jezus je želel, da učenci nekaj naredijo njemu v spomin. Da se zbirajo okrog svete mize in si delijo evharistični kruh in vino – njegovo kri in telo. Spomin, da je On dal svoje življenje za svoje vernike. Spomin, da, kot je sam tekel, »nima večje ljubezni nihče, kot ta, ki da svoje življenje za svoje brate«. Mogoče prav zato spomin na Njega ne zbledi nikoli več. Vse življenje nabiramo spomine, saj prav spomini pomagajo ljudem, da gredo iz preteklosti naprej v prihodnost in da bogastvo svojih izkustev nosijo s seboj. Mnogi imajo doma prave male muzeje svojih življenj. Nekdo je zapisal – spomini ostanejo, ljudje ne… Mogoče prav zato radi shranimo nekaj, kar je naša vez z ljubljenimi tudi, ko odidejo na drugo stran obale življenja. Da se počasi naučimo novih duhovnih vezi in povezav.
V duhovnem življenju so pomembne drže, razpoloženja. Te drže nam omogočajo sprejemanje tistega toplega, lepega nadnaravnega, kar nam je namenjeno. Prva stvar je dialoškost, odprtost za pogovor, sprejemanje. Molitev je pogovor, je zavedanje in sprejemanje Božje navzočnosti, biti v območju nekoga, ki te ima rad. Brez zaupanja ne bo šlo. Do tistega, ki mu zaupamo, smo odprti in sprejemljivi. Bog od nas ne pričakuje, da bomo popolni ampak, da mu zaupamo, bolj ko mu zaupamo, več milosti prejemamo. Zaupanje, ki je osnovano na Božji ljubezni in usmiljenju. Ponižnost je naslednja drža, ki pritegne Božje darove. Ponižnost je v tem, da dam prostor drugemu, najprej s priznanjem svoje nepopolnosti nato s priznanjem svojih darov in meja dovolim, da se drugi ob meni počuti kot doma. Danes nihče več noče biti pokoren nikomur. Po moje gre za napačno interpretacijo pojma. Pokorščino smo iztrgali iz območja ljubezni, zato jo prevečkrat razumemo kot prisilo in kratenje svobode. Če imaš nekoga zares rad, ti ni težko reči prav imaš. Zato je poslušnost ali pokoršina tudi drža, ki je potrebna v duhovnem življenju. Še en pomemben pogoj za duhovno življenje je: da živmo sedanji trenutek. Preteklost je za nami – lahko jo samo izročimo Božjemu usmiljenju, prihodnost je neoprijemljiva, nedorečena in jo lahko predložimo Božji previdnosti. Samo ta trenutek nam je dan in v tem trenutku se nam lahko Bog daje. Bolj ko bomo v sedanjosti, bolj bomo stiku z resničnostjo, s seboj in presežnim. Da srce ohranjamo svobodno in prosto je pomembna nenavezanost. Potrebno je imete svoje načrte, se lotevati dela toda ne trmariti in škodljivo vztrajati pri svojem programu, gledanju in svoji modrosti. Lahko bi rekli storiti vse kar je v naši moči, potem pa izročiti, da kakšna stvar gre tudi drugače kot smo načrtovali mi in se pozneje izkaže kot dobra. Duhoven človek živi v miru. Najprej z Bogom, s samim seboj in z drugimi. Ohranjati v sebi notranji mir mi omogoča, da se dobro odločam, premislim in tudi modro ravnam. In zadnja drža, ki se mi zdi, da je sad duhovnega življenja, je hvaležnost. Hvaležnost je silno rodovitna zato, ker kaže na to, da smo dojeli, da nam je vse podarjeno in nam omogoča sprejemanje novih danosti. Hvaležen človek je lep človek, ker je odprt in v hvaležnosti sprejema to, kar mu življenje prinaša.
Mogoče bo kdo izmed vas v današnjem jutru ob poslušanju mojega razmišljanja pomislil: »Ja, kaj pa te ženska reglja. Takole, navsezgodaj regljati in jo postavljati kot glavno figuro duhovne misli, to pa vendarle ne gre.« A ne bojte se: ni se bati, da bi iz radijskih sprejemnikov živalca, ki jo imam v mislih, skočila pred vas in povzročila, Bog ne daj: strah, paniko ali celo gnusobo. Verjeli ali ne, srečujemo jo bolj pogosto, kot si mislimo, bolj poredko sicer v živo. Pojavlja se tako v Svetem pismu kot na jedilnih krožnikih bogato obloženih miz, v pravljicah pa se spreminja celo v čudovitega kraljeviča. Še posebej je priljubljena pri filmarjih, ki nam kažejo pogled na svet od spodaj. Zato jo imam rada: žabo namreč, no, tisto s katero so nas kot otroke strašili, ravno ne. Bližje so mi tiste, male. Zato se mi zdi prav, da skupaj z njo priskakljava v današnjem jutru na vaše domove, delovna mesta, bolniške postelje, domove za starejše in malo pogledava na moj in vaš svet iz njene perspektive: žabje. Mogoče se vam ptičja perspektiva zdi lepša. A pogled z vrha zna biti kdaj samo navidezno lep. Verjemite mi: človek vedno rajši zleze iz močvirja na blatna tla, kot se nanja spusti iz sončnih višav … Sama sebe, hvala Bogu pa tudi drugi ne, nikoli nisem izstrelila visoko v nebo. Vedno sem se držala trdnih tal, in ko se mi je samo za hip zazdelo, da sem se mogoče počasi začela bližati manjšemu vrhu svojega življenja, sem padla na tla. Potem, ko so me strmoglavili drugi. Še dobro, da nisem letela previsoko, ker bi bil padec še bolj boleč. Jaz pa bi utonila globoko v močvirju. Iz žabje perspektive, torej s tal, se mi moj pogled na svet zdi veliko bolj resničen in prizemljen. Svoj življenjski prostor, ki mi je namenjen, pa umirjam s kratkimi in varnimi skoki. In če merim svoje skoke z žabje perspektive: ja, znam skočiti tudi daleč, a ne visoko. Mogoče sem se komu kdaj zdela, da se napihujem in da si v življenjski mlaki želim postati žabja kraljica. Lahko, da sem se tako tudi obnašala. A ko me zagrabijo žabja hotenja, se hitro spomnim na starorimskega basnopisca in sužnja, ki se je rodil leta 15 pred Kristusom, Fedrusa. Njegov jezik je bil preprost, naklonjen pa je bil preprostim in zatiranim ljudem. Njegova znamenita basen Žaba in vol pripoveduje o žabi, ki zavida volu njegovo veliko, okroglo pojavo. Hoče mu biti enaka in se napihuje, da bi to dosegla. Pri tem se razpoči in pogine. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke. Nauk te basni je dovolj očiten. Ostanite to, kar v resnici ste. Odločitev, kako boste gledali na svet: z žabje ali ptičje perspektive pa prepuščam vam samim.
Pokojni meteorolog Edward Lorenz je pojem »učinek metulja« ponazoril z vprašanjem: »Ali zamah metuljevih kril v Braziliji lahko povzroči tornado v Teksasu?« Drugače povedano: vsako, še tako majhno dejanje ima lahko določene posledice, če se ji zavedamo ali ne. Ob tem se poraja vprašanje, zakaj se odločamo za določena dejanja, ko celo lahko vemo za posledice, ki bodo sledile? Zakaj nekdo poseže po drogi, ko so vsem jasne uničujoče posledice, ki sledijo? Zakaj se še vedno ne moremo odločiti za zdrav način življenja in zapadamo v prekomerno uživanje hrane, alkohola, cigaret in vsega ostalega, za kar vemo, da na dolgi rok prinaša negativne posledice? Zakaj divja in prehitra vožnja na cesti še vedno premami marsikaterega voznika, kljub tolikim smrtnim žrtvam, ki jih letno zahtevajo slovenske ceste? Zakaj se tako težko pristno odpiramo v naših odnosih med zakonci, med starši in otroci, med prijatelji, v samostanski skupnosti, ko pa vendarle vemo, da prav odprti in pristni odnosi vodijo k večji polnosti in kvaliteti našega bivanja? In še bi lahko naštevali, zakaj se ne odločimo za dobro, če so nam lahko že vnaprej znane posledice naših negativnih dejanj. Precej okrnjen in močno strnjen odgovor bi verjetno vseboval pojme kot so svobodna volja, modrost in ljubezen, ki pa seveda za sabo potegnejo nova vprašanja in nas kličejo h globljemu razmisleku. Če se torej že ob zavedanju negativnih posledic nekega dejanja težko odločimo za dobro, kako se bomo torej odločili za dobro, če sploh ne moremo uvideti ali prepoznati negativnih končnih poledic? Prav k tovrstnemu razmisleku nas spodbuja evangelij današnje nedelje s podobo o petih nespametnih devicah in petih preudarnih, ki so si v pričakovanju ženina priskrbele dovolj olja za svojo svetilko. Gre za najbolj temeljni izziv – se splača biti pripravljen na konec, na smrt, ali je vse skupaj precej nesmiselno? Ima moj način življenja, moj življenjski slog kakšne posledice, ki se bodo poznale ob koncu ali ne? Se bom moral s temi posledicam soočiti onkraj smrti? To so vprašanja, ki nas – hočem ali nočemo – nekje globoko v nas vznemirjajo. Prav gotovo pa je težko priti do čistega in jasnega odgovora. Toda temeljno upanje ostaja za vse, ki verujemo, da je Jezus vstal od mrtvih in da smrt nima zadnje besede. Prav v tem je apostol Pavel spodbujal tudi solunske kristjane, ko jim je zapisal: »Nočemo, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali v Jezusu, privedel skupaj z njim.« Je to le neka iluzija ali dejansko naša končna resničnost?
Sveti Martina Tourski je svetnik, ki je s krščansko idejo o 'vzajemni delitvi' zaznamoval evropsko kulturo in civilizacijo. Ob spomin na to čudovito osebnost se radi spomnimo besed sv. Pavla, ki je dejal: »Izročil sem vam tisto, kar sem prejel«. Življenje svetega Martina, rojenega leta 316 v Savariji, današnjem Sombotelu na Madžarskem, spremljata dve pripovedi. Izvor prve najdemo že v predkrščanski antiki, češ da so ga goske izdale, kam se je skril, ko so ga hoteli postaviti za škofa. Čeprav izvorno legenda ni Martinova, govori pa o njegovi skromnosti in dobro opisuje benediktinsko duhovnost, saj so ti menihi najbolj širili češčenje sv. Martina. Ponižnost so imeli kar za četrto božansko krepost. Benediktinci so sledili Martinovi duhovnosti, ko so s krščansko ljubeznijo do vsakega človeka, z molitvijo in dejavnostmi – kasnejši ora et labora – evangelizirali Evropo. Prav tako pa se njegovi duhovni sinovi, irski menih, prišli k nam Slovencem in bili glasniki resnične blage besede, besede evangelija. Pripoved pred krajem Amiens, ko je Martin kot vojak razpolovil plašč in z njim ogrnil prezeblega berača, pa štejejo za resničen zgodovinski dogodek. O njem piše Martinov prvi življenjepisec Sulpicij Severij in to skoraj še v času Martinovega življenja, ko se o njegovem življenju še niso mogle razviti legende. Martin je revežu podaril samo polovico plašča, kar govori o njegovi pravičnosti, saj je druga polovica pripadla cesarju; vojak je smel podariti drugim le to, kar je bilo resnično njegovega. S tem znamenitim dejanjem je Martin postal pojem vzajemne delitve in tudi krščanske ljubezni, sočutja in pravičnosti. Podoba vojaka, ki deli plašč revežu, je tudi najpogostejša in najbolj prepoznavna upodobitev sv. Martina. Tudi v 83 slovenskih cerkvah in kapelah, pred podobo škofa prevladuje podoba dobrohotnega vojaka. Po svetem Martinu se imenuje tudi osemnajst slovenskih krajev. Sploh pa ga Slovenci povezujemo z vinom in zahvalo za dobro letino. Toda v 20. stoletju je nastala skušnjava, da bi iz Martina napravili rimskega Bacusa. A stara slovenska tradicija je, kot so nas učili irski menihi, da povezujemo vsak praznik s hvaležnostjo, s hvaležnostjo veselja, pa tudi bratske skupnosti, kjer med seboj delimo, kar imamo. Za praznik velja, da nihče ne sme biti lačen in žejen. Sveti Martin je torej sinonim za veselje človeških srečevanj, medsebojne obdaritve in seveda radosti, da smo ljudje skupaj, da se znamo obdariti in prinašamo drug drugemu veselje. Vino je simbol evharistije, Bog se sklanja k človeku in deli z nami ljubezen svojega Sina.
Z zanimanjem sem poslušala znanko, ki mi je pripovedovala, kako se je znašla po upokojitvi. V poklicu je bila zelo dejavna in uspešna ženska. Takrat si skoraj ni znala predstavljati, da se bo to obdobje kdaj končalo. Potem pa se je zgodilo, da je na službenem potovanju srečala starega gospoda, ki ji je pripovedoval, kako sedaj v pozni starosti končuje drugo kariero in se pripravlja na tretjo. Prav tako je dejavna tudi njegova žena. Tako je to na videz naključno srečanje v letalu znanki pomagalo, da je začela razmišljati o tem, kaj bo počela po upokojitvi. Vleklo jo je na področje prostovoljnosti in tu je v nekaj letih naredila zares veliko. Pravi, da uživa. Odpadla so mnoga bremena, ki se jim takrat, ko je bila v službi, ni mogla izogniti. Zdaj se počuti svobodno; dela, kolikor more, kolikor ji je v veselje – in naredi veliko. Kdo ve, kakšna bo njena tretja kariera? Lepo je srečati ljudi, ki si znajo tako osmisliti življenje. Dober dokaz za to, da upokojitev ni nekaj, česar bi se morali bati. Nešteto možnosti ima človek do zadnjega trenutka, da je rodoviten zase in za druge. Ob tem sem nehote pomislila še na neko drugačno kariero. Morda bi ji lahko reki »četrta kariera«. Kaj pa, če zboliš, postaneš invalid, si nemočen in nesposoben za delo? Starejši ko postajaš, več je možnosti, da te doleti kaj takega. Je takrat nepreklicno konec kariere? Ali pa se začenja neka nova, povsem drugačna kariera? V spomin mi prihajajo ljudje, ki sem jih srečala v tej »četrti karieri«. Občudovala sem jih in se od njih učila. Pri mnogih sem začutila, kako so v svoji nebogljenosti, nemoči, odvisnosti postali rodovitni za druge. Z načinom, kako so se spoprijeli s svojim položajem, kako so tudi takrat znali komunicirati z drugimi in kako tudi v preizkušnji niso izgubili upanja.
Menda je zagrebški zdravnik dr. Andrija Štampar oblikoval definicijo zdravja. Zdravje po njegovem ni le odsotnost bolezni, ampak je ravnovesje med somatskim in psihičnim stanjem. Zdaj je ta formula še natančneje razčlenjena; tako zdravje zaobjema človekovo telesno, duševno, duhovno in socialno področje. Če je prizadeto eno, so prizadeta vsa. Torej gre še vedno za ravnotežje in nezanemarljivo skrb za vsa področja. Kaj vse počnemo, kadar nas kje zaboli. Marsikdo hiti v ambulanto, brž ko dvakrat kihne. Hodniki so polni tudi na videz povsem zdravih/sposobnih ljudi. Nekoč sem omenila zdravniku, da bi pol čakajočih poslala domov, pa se je zasmejal, rekoč: To ste rekli vi, jaz sem tako samo mislil. Nič kako natančno znamo prisluhniti telesu in prav je tako. Čustva nas kdaj temeljito premetavajo in jih težko krotimo. Socialna raven – komunikacija, vedenje – nam tudi povzroča težave. Področje duhovnega zdravja je pa skoraj tabu, ne govorimo veliko o njem. Vendar ne manjka zanimanja za duhovnost. Kaj to sploh je? Slovar našega knjižnega jezika jo označuje kot usmerjenost k vrednotam in kot človekovo duševno/duhovno življenje. Za verujoče pomeni to živeti po načelu njihove vere; krščanstvo poudarja pomen temeljnega sožitnega stebra: stori drugim to, kar želiš, da je storjeno tebi. Izraženo je v znanih Gregorčičevih stihih o delitvi dobrin »s prav srčnimi čutili«. Žal to stališče ni vedno kos človekovemu pohlepu. Milijone ljudi/ otrok umre od lakote, sto kilogramov odvržene hrane na osebo je letno pripisano tudi nam. Name niti pol kilograma, jezna rohnim v ekran. Žalosti me duhovna ohromelost vseh, ki zametujejo kruh in druga živila. Močno sta se spremenila duhovna podoba in duhovno zdravje od tedaj, ko smo še gojili spoštovanje celo do drobtinic. Kristjanu krepi duhovno zdravje molitev, neverujočim razne druge oblike meditacije. Krščanstvo goji šole molitve, duhovni trening za vzdrževanje psihosomatskega ravnovesja. Občestveni stiki, verska dogajanja, razumevanje liturgije, simbolike, sooblikovanje duhovnega ozračja trasirajo duhovne poti. Zdrav duh v zdravem telesu. A tega gesla nismo iznašli mi. Tisočletja dolgo je znano spoznanje, da se morata telesna in duševno-duhovna hemisfera skladati. Težko postane, če bolan duh napade zdravo telo. Ob razumski in čustveni inteligenci duhovna gotovo ni odveč. Izrazi se v dojemanju zastrtega, navznoter bivajočega.
Orel doživi eno najvišjih starosti med vsemi pticami. Lahko živi tudi sedemdeset let, vendar le če vmes preživi zelo stresno obdobje. Da bi namreč doživel tako častitljivo starost, mora orel nekje pri štiridesetih sprejeti zelo težko odločitev. Pri tej starosti njegovi kremplji ne zmorejo več loviti oz. prijeti plena, ki mu predstavlja vso njegovo hrano. Njegov kljun toliko zraste in se zvije, da mu komaj kaj hrane še uspe požreti. Njegova stara in težka krila se zaradi zbitega perja zatikajo za trup, kar mu onemogoča letenje. Takrat orlu ostaneta zgolj dve možnosti: umreti ali iti skozi boleč proces, ki traja skoraj polovico leta. Večina orlov okrog štiridesetega leta dejansko umre, preživeli pa se odločijo za največje muke v svojem življenju. Ta proces od orla zahteva, da gre v svoje gnezdo in s kljunom kljuva po kamnu, vse dokler mu ta ne odpade. Potem čaka, da mu zraste nov kljun, s katerim skljuje stare kremplje. In potem spet čaka, da mu zrastejo novi kremlji, s katerimi lahko dobro prečeše staro perje. In tako šele po skoraj šestih mesecih orel poleti takorekoč v novo rojstvo. V našem življenju gre redko za tako drastične spremembe, vendar se lahko v določenih življenjskih obdobjih srečamo s podobnimi odločitvami, kot jih je moral sprejeti orel v zgodbi. Ko se odločamo za več življenja, za bolj polno življenje, za spremembe, ki si jih hkrati želimo in se jih bojimo, je zelo pomembnega pomena motivacija. Da naredimo nekaj več, kar je morda nujno, običajno, vsakdanje. Že danes lahko nekaj malega naredimo za spremembe, čeprav nas bo tako kot orla to bolelo. A prav to bo znamenje, da se nekaj okostenelega premika, da se obnavljajo zakrnele mišice in se prebuja novo življenje.
Svet je postal nekakšna globalna tržnica na vseh področjih človekovega življenja, tudi na tako imenovanem duhovnem vidiku bivanja. Vse več ljudi išče navdihe v vzhodnjaških filozofijah in religijah. Še posebej je ta trend opaziti v deželah s krščansko versko tradicijo, kjer je vtis, kakor da se mora človek bolj podrejati, sprejemati in slediti togim dogmam, kakor pa svobodno razmišljati. Zdi se, kakor da se je potrošniška ideja o svobodni izbiri preselila iz materialnega tudi na duhovno področje. Res je, da mnogi novodobni učitelji iz Vzhoda in Zahoda ponujajo privlačne odgovore na številna vprašanja v zvezi z obstojem pa tudi v zvezi s vsakodnevnimi tegobami, ne le duhovnimi, ki tarejo sodobnega človeka. Gotovo ti guruji prodirajo v skrivnosti Življenja in vstopajo skozi običajno tesno zaprta vrata človeškega duha. Zaradi tega imajo najbrž zelo dober vpogled v psihologijo človeka, še posebej zahodnega in dobro poznajo načine, kako pritegniti in kako ravnati z inteligentnimi, a zmedenimi duhovnimi iskalci… Pogled, ki je tenkočuten in ki ničesar noče, ni kategorično za ali proti katerikoli religiji, gibanju ali guruju, pa ne more spregledati tistega, skozi kar so ti guruji, ko so prodirali v globine lastne Biti, vstopali: nezapahnjena vrata njihovega lastnega Ega, kar meče sence na modrosti, ki jih sicer posredujejo… Gre za različna ravnanja, ki jasno kažejo na neosvobojenost njihovih egov – pa naj gre pri tem za zvito pridobivanje svojih sledilcev, materialno okoriščanje ali celo za fizične zlorabe, ki tudi niso redek pojav – v katerikoli religiji. Nekaterih sledilcev te sence ne motijo ali pa jih niti ne opazijo, spet drugi, strogi in brezkompromisni kritiki, zaradi teh senc zavračajo vse, tudi iskreno in vredno. Zato, da bi se človek zmogel pomiriti s seboj in z življenjem, ki ga živi, da bi torej našel notranji bivanjski smisel, ni potrebno nikamor oditi in slediti nikomur, tudi nobeni religiji posebej, čeprav je lahko s pomočjo religije človeku lažje. Potrebno se je le iskreno predati in slediti osnovni vsebini, ne oblačilom, v katera je odeta… Sam trdno verjamem, da je pri iskanju duhovnih resnic za posameznika najprej potrebno razumevanje in nato prosto zrenje na lastne miselne in čustvene vzorce. To ga lahko vodi k rahljanju lastne osebnosti, lastnega ega, ki je človekova največja ovira k njemu samemu… Šele ko je storjeno to, lahko zares polno vzkalijo in vzcvetijo semena molitve, meditacije, predanosti, hvaležnosti, sočutja, ljubezni, vse bolj popularne čuječnosti in podobnega novodobnega tržnega blaga.
Spoštovani, sprašujem se, zakaj smo podobni Nietzscheju in Sartru, in najprej Boga umorimo ter ga položimo v mavzolej, nato pa ga neopazno oživimo? Kot da ne moremo živeti s truplom Boga na duši, čeprav mu očitamo, da je odgovoren za zlo v svetu. Zakaj mu ne prižigamo sveč na grobu? Očitno je Bog neizpodbiten aksiom in ne potrebuje naših dokazov. Novice o smrti Boga so mi smešno nore, čeprav stalno izumljamo nove bogove. Človekovo srce je res največja tovarna idolov. Tomáš Halík, češki sociolog, se v knjigi Potrpljenje z Bogom sprašuje, zakaj se ljudje, ki Boga prekolnejo, hkrati o Bogu toliko sprašujejo? Čudi se, da se lahko tako žolčno sprašujejo o nekom, kogar ni. Kot teolog se stalno srečujem z ljudmi, ki mi postavljajo vprašanja, kje je Bog, ko trpimo? Razumem njihovo stisko, ko se soočajo s skrivnostjo Božje tišine. Razočaranje nad Bogom je možno, če imam o Bogu napačne predstave, ki me travmatizirajo. Korenina tega je v globokem in nezdravem strahu pred njim. Tak Bog hlepi po povračilu in diši po krvi. Prav tako je usodno nevarno verjeti v Boga čarovnika, čigar čarobna palica naj bi nam bila vedno na razpolago. Ugledni mislec Chesterton je zapisal, da je takšno krivoverstvo ponorela resnica. Jezus Kristus, pravi človek in pravi Bog, je čutil zapuščenost od Očeta in od ljudi. Getsemani so, ko ostanem popolnoma sam; ko prijatelji zaspijo, Bog pa je odsoten. Ko je tiho Bog in so tiho tudi ljudje. Ko je gluho nebo in so gluhi tudi ljudje. Ko na smrt prestrašen niham med molkom Boga in spancem ljudi. Skušam razumeti trpeče in zbegane in njihov občutek, da si jih podajajo Bog in ljudje; kar tako, za zabavo. Takrat jim ne zrecitiram svetega slavospeva: »Veste, ampak Bog vas ima vseeno rad.« Bilo bi, kot bi jim dal sol na živo rano. Resnica, izrečena v nepravem času in na nepravi način, postane še dodatno orožje zoper Boga. Ateist me lahko nauči o Bogu več kot kak svetohlinski pobožnjakar. Ateist lahko strastno išče Boga, vernik pa je lahko svojega Boga naveličan. Victor Hugo je že davnega leta 1862 v svojih Nesrečnikih zapisal: »Navsezadnje me lahko ateist osramoti, ker verjame več kot si misli. Zanikanje je v resnici besna oblika pritrjevanja. Je kot bomba, ki zada vrtinec morju. Vode se vrnejo in morje se umiri.« Dostojevski je izjavil, da se ateist nahaja na vrhu lestve, na predzadnji stopnici, ki vodi k popolni veri v Boga. Jaz pa rad dodam, da če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti ateistov. Nato še pripomnim, da luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja.
Dobro jutro spoštovane poslušalke in poslušalci. Da bi nas kdo že navsezgodaj silil biti hvaležen, bi nam zagrenilo ves prihajajoči dan. Vsaj tako si upam reči. Verjetno me boste vprašali, komu naj bom v ranem jutru hvaležen, saj še nič nisem prejel, nihče mi ni še nič podaril. Vse, kar imam, sem moral pošteno zaslužiti. Saj poznamo tisto, da nič ne pade z neba, in žalostno je opazovati ljudi, ki le čakajo, kaj bo kdo namesto njih naredil in kje bodo izsilili to ali ono. Še sreča, da nismo nikomur nič dolžni in nam ni treba biti za kaj hvaležen, bi lahko dodali. Pred kratkim sem bil priča neljubemu dogodku, ko je mama na vsak način hotela pripraviti svojega sinčka k zahvali. Dobil je v dar drobno čokoladico, ki bi jo lahko vzel le, če se darovalcu zahvali. Šlo je le za droben dar, ki so ga tako in tako prejeli vsi navzoči otroci. Mati je trmasto vztrajala, da mora reči ’tisto čarobno’ besedo: hvala. Sinček se je temu upiral in nikakor ni hotel tega izreči. Šlo je tako daleč, da smo vsi prisotni gledali in čakali, kako se bo to razpletlo. Materi je bilo očitno nerodno, a je kljub temu vztrajala. Kazalo je, da bo otrok zaradi svoje trme ostal brez čokoladice. Končno se je odločil, nekam nerodno izdavil svoj ‘hvala’ in je lahko vzel, kar si je želel. Opazoval sem otroke in očitno se je videlo, da otrok, ki je bil prisiljen reči hvala, veliko bolj počasi in z užitkom je podarjeno čokoladico. Kdo bi rekel, da je mati pretiravala. Spet drugi smo mnenja, da je treba poznati določene načine lepega vedenja. Zahvala gotovo sodi k temu. Ne toliko zaradi darovalca samega. Ta je, pri zgoraj omenjenem dogodku, že hotel prepričati mamo, da tako in tako ne gre za kaj velikega in ne potrebuje zahvale. K sreči je mati vztrajala in to v dobro otroka. Njegova čokoladica je bila slajša kot pri otrocih, ki niso bili prisiljeni izreči svoje zahvale. Spoštovani, res je dan kot drugi, še kratek bo, morda naporen, dolgočasen, mi je pa podarjen. Morda je kdo pomislil ob kakšni zahvalni nedelji, ko okrog oltarja naložimo pridelke, da se res ni treba zahvaljevati za trdo pridelano hrano. A če sem hvaležen za nov dan; za zrak, ki ga diham; hrano, ki jo zaužijem; in ljudi, ki me obkrožajo, grem stavit, da mi bo vse to vedno bolj prijetno in življenje bo vedno bolj polno. Ne gre le za obliko, gre za nas, da bomo bolj cenili življenje. Zato vam želim hvaležnosti poln dan.
“Dolgost življenja našega je kratka …” S temi besedami nas France Prešeren spominja na minljivost človeškega življenja. Svoje minljivosti pa se najbolj zavemo v dneh pred 1. novembrom, ko se spominjamo umrlih. Ali pa v trenutku, ko se ob odprtem grobu poslavljamo od nekoga, s komer smo delili življenje, in tako sodelujemo v slovesu, ki si ga nihče ne želi. Proti svoji volji smo pahnjeni v globino izčrpavajoče žalosti in oglušujoče osamljenosti, ki se je najbolj zavemo, ko sami zaspimo v zakonski postelji, hodimo po praznem stanovanju, se ujamemo pri izgovarjanju imena ljubljene osebe ali želimo seči po njeni roki. V nas je le “tišina, ki močno boli” (Tone Pavček). Toda Božji načrt za človeka ni vključeval takšnih poslavljanj niti zadnjega diha, zadnjega dne ali zadnjega utripa srca. Nismo ustvarjeni za to. Smrt je vsiljivka. Prav zato vas želim danes spomniti na svetopisemsko sporočilo, da je vsako slovo minljivo. Kot zrna peska, ki drsijo skozi peščeno uro. Če imajo nebesa koledar, potem je en dan na njem obkrožen z rdečo in poudarjen s fluorescentno rumeno. Bog je namreč določil dan za ponovno združitev družin, sorodnikov, prijateljev … “Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom. S temi besedami se torej tolažíte med seboj.” (1. Tesaloničanom 4,16-18) To bo veličasten dan! Na nebu se bo pojavilo tisoče angelov (Juda 14-15). Pokopališča in ostali kraji smrti bodo vrnili svoje mrtve in Kristus bo prišel “v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo” (Hebrejcem 9,28). Njegov prihod bo edini dogodek, ki mu bo priča vse človeštvo. “Vsako oko ga bo videlo …” (Razodetje 1,7). Vsaka glava se bo obrnila v smeri tega dogodka. Vsi bodo priče temu trenutku. Kakšna združitev bo to! “In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo. Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!” (Razodetje 21,4.5) Smrt vzame veliko. Z ljubljeno osebo ne pokopljemo le telesa, ampak tudi svoje sanje in vse tiste stvari, ki se niso nikoli zgodile, dobre čase, ki jih nismo nikoli doživeli. Toda na podlagi Božje obljube, ki smo jo ravnokar prebrali, lahko z gotovostjo vemo, da se bodo ob Kristusovem ponovnem prihodu vse te sanje in želje uresničile, da večnost ne bo poznala slovesa. Naša prihodnost s tistimi, ki nam jih je vzela smrt, bo neskončno veličastnejša kot je bila naša preteklost z njimi! Naj ta zanesljiva Božja obljuba ne bo le vaša tolažba, ampak tudi vaše vsakodnevno upanje na življenjski poti iz dežele slovesa in poslavljanj v nebesa večnih srečanj!
Rimski stoični filozof Seneka v tolažilnem pismu Marciji, ki je izgubila dva svoja sinova in nikakor ni mogla preboleti njune smrti, med drugim razmišlja tudi o človeku in krhkosti njegovega življenja. Večkrat poudari, da je človek v svojem temelju minljivo bitje – v trenutku, ko se rodi, je obsojen na to, da bo enkrat tudi umrl. Zato Marciji reče: »Če žaluješ, ker ti je umrl otrok, obtožuješ uro, ko se je rodil; smrt mu je bila namreč naznanjena že ob rojstvu. Pod takšno postavo ti je bil dan; taka usoda ga je zasledovala od trenutka, ko je prišel iz materinega telesa.« Smrt je torej del našega življenja, z nami je že od trenutka našega rojstva in je naša večna spremljevalka na življenjski poti, ki nas venomer opominja, kako krhka bitja pravzaprav smo. Seneka v nadaljevanju človeka zato primerja s posodo, »ki jo lahko zdrobi že najšibkejši udarec, že najmanjši tresljaj.« Tako je ranljiv in občutljiv, da »ni treba hudega viharja, da ga sesuješ v prah: kjerkoli udariš, ga boš zlomil.« Kajti človek se rodi kot nebogljeno in šibko dete, povsem »brez naravne obrambe, potrebno tuje pomoči, izpostavljeno vsem napadom in poniževanju usode.« Pa tudi kasneje, ko že odraste, ko uri svoje telo in duha, je še vedno krhek, saj je občutljiv na mraz, vročino, napor in druge nadloge – »kamor se le gane, se takoj zave svoje nemoči,« ugotavlja Seneka. S takšnim razmišljanjem želi filozof Marcijo spomniti, da smo ljudje umrljiva bitja, katerih smrt je neizbežno del vsakdana. »Smrtnica si se rodila,« opominja Seneka Marcijo, »smrtnikom si dala življenje; ti sama si trohljivo, minljivo telo, ki ga pogosto napadajo bolezni: si mar upala, da bo iz tako krhke snovi zraslo trdno in večno bitje?« Seneka namreč verjame, da bomo lažje prenašali vse tegobe življenja, še zlasti pa izgube bližnjih, če bomo imeli vselej pred očmi to našo krhko naravo. Kajti smrt grozi vsem ljudem, »nič na svetu ne uide tem grabežljivim rokam,« ljudje pa si kljub temu stalno prizadevajo, da bi jo nekako zaobšli. To po njegovem mnenju ni prava filozofska pot – bolje bi storili, če bi sprejeli to končnost kot dejstvo našega obstoja, saj nas tako smrt ne bi mogla nikdar presenetiti in nas prizadeti. Po drugi strani ravno ta naša končnost daje vrednost našemu kratkemu veku – takšno razmišljanje je potemtakem pravzaprav poziv k temu, da začnemo ceniti vse, kar nam je v življenju dano.
Neveljaven email naslov