Za nami so olimpijske igre, dogodek, ob katerem občudujemo vrhunske rezultate, spremljamo zmagovalce in delimo njihovo veselje ob uspehih. Igre, v katerih slavimo dosežke. Ob tem ne smemo pozabiti na tiste, ki so se prav tako z vsem srcem pripravljali, se odrekali in trdo trenirali, a jim v ključnem trenutku ni uspelo. Tudi med Slovenci najdemo srečne in manj srečne. Pred očmi imam metalca diska Kristjana Čeha, ki je končal na nehvaležnem četrtem mestu. Je to uspeh? Je to neuspeh? Odvisno od perspektive. Za vsemi športnimi zgodbami se skrivajo neizmerno garanje, odpovedovanje, treningi, dril ... To pogosto spregledamo – vidimo, a ne vidimo vsega. Podobno je v življenju vsakega izmed nas. Navzven lahko delujemo uspešni, odlični, »pravi«. Vendar pa je le malo ljudi, ki zares ve, kaj se skriva v globinah človekovega srca in življenja. Smo kot športniki na olimpijskih igrah. Kolikokrat ob samomoru slišimo: »Zdel se je tako umirjen, zadovoljen, celo vesel in srečen! Le kaj se je dogajalo v njem, da ...« Človek je skrivnost. Velikokrat smo sami sebi uganka. Včasih smo nekaj, kar ne želimo biti. Ravnamo, delamo, živimo, a bi si želeli drugače. Živimo, včasih pa zgolj životarimo. Kakšen je smisel našega življenja? V njem nas usmerjata dve logiki. Ena je naša, človeška – za katero menimo, da jo bolj ali manj poznamo in ji želimo slediti. Druga pa je – vsaj verni tako verujemo – Božja logika. Izziv našega življenja je težiti k harmoniji med obema. In prav na današnjo nedeljo nas nagovarja apostol Pavel z besedami iz Pisma Efežanom, kjer pravi: »Skrbno torej pazite, bratje in sestre, kako živite, ne kot nespametni, ampak kot modri!« V enem stavku je povedal vse. Dal je navodilo, recept. Nadaljuje: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi. Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja.« Če poenostavimo Pavlove besede, bi lahko rekli: trudimo se živeti dobro zdaj in tukaj. Iščimo harmonijo med lastnim prizadevanjem in načrtom tistega, ki nas je poklical v življenje. Pomembno je zavedanje, da ne živimo le zase, za svoje dobro, temveč smo povabljeni, da stopimo iz svojega začaranega kroga in opazimo tudi druge. Hitro spoznamo, da je sreča drugega lahko tudi naša sreča, naše zadovoljstvo. Bistvenega pomena v vsej tej zgodbi je ljubezen. Henry van Dyke je zapisal: »Čas je prepočasen za tiste, ki čakajo, prehiter za tiste, ki se bojijo, predolg za tiste, ki žalujejo, prekratek za tiste, ki se veselijo, toda za tiste, ki ljubijo, je neskončen.« Danes je nedelja – naj v vsem, kar počnemo, kraljuje ljubezen, ki diši po večnosti.