Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po neki maši se je pred cerkvijo k svoji ženi obrnil mož in ji, malo v šali, malo pa tudi zares, vpričo mene rekel: »No, si slišala, kaj smo danes pri maši brali v drugem berilu? Jasno piše, da me moraš ubogati.« Seveda gospa ni ostala dolžna svojemu možu in je rekla, da je zelo slabo poslušal, ker apostol Pavel ni zapisal, da mora žena ubogati moža, ampak naj mu bo podrejena. A zanj je bilo to tako ali tako eno in isto, predvsem pa je bil srečen, da je lahko svojo ženo dražil s tem, da v Svetem pismu piše, da mu mora biti podrejena. Tako se zgodi, ko želim vodo speljati na svoj mlin, pa naj bo, da v šali ali pa čisto zares uporabimo, če ne kar zlorabimo svetopisemske besede v svoj prid.
Drži, da je apostol Pavel v Pismu Efežanom zapisal: »Žene naj bodo podrejene svojim možem,« in to podkrepil še s paralelizmom: »Kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem.« Vse lepo in prav. Problem pa nastane, če ostanemo samo pri teh vrsticah, preostale, ki sledijo, pa prezremo, preprosto zato, da bi s tem utemeljevali nadrejen položaj moškega ali pa vsaj na ta račun zbijali neslane šale. Seveda tisti, ki to počne, očitno in verjetno tudi namerno spregleda, kaj apostol Pavel nadalje piše glede moža. Možem namreč naroča: »Ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe.« Se pravi, da če mož zares ljubi svojo ženo, je potem pripravljen zanjo zastaviti vse – sebe vsega. Kristus je namreč dal svoje življenje, pustil je, da so ga križali, šel je do konca. Če je to tako, potem je jasno, kaj apostol Pavel pričakuje od moža, kakšen naj bo do svoje žene – da gre do konca. V tej perspektivi je prej omenjena podrejenost žene možu pravzaprav nekaj malenkostnega v primerjavi s tem, kakršno držo naj bi dejansko imel mož do svoje žene.
Da pa bi Pavel pokazal na bistvo odnosa med možem in ženo, navaja odlomek iz stvarjenja: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.« Bosta eno. Tu ni vprašanje, kdo je nadrejen in kdo podrejen. Bistveno je – biti eno. Živeti in graditi odnos v iskanju drugega in si postajati vse bliže in bliže. Mogoče zveni kot misija nemogoče in morda prav zato Pavel pravi: »Ta skrivnost je velika.« Drži: je velika, ni pa nemogoča. Ne da se je živeti v nekem idealizmu, ampak realizmu vsakdana, v katerem pa ne želim konstantno uveljavljati svojega prav in ne iščem sebe, ampak drugega. Ko ne pričakujem, kaj boš ti naredil ali naredila zame, ampak se vprašam, kaj lahko jaz naredim zate. V podarjajoči se ljubezni. Kakor tudi Kristus ljubi Cerkev in je dal zanjo sam sebe.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Po neki maši se je pred cerkvijo k svoji ženi obrnil mož in ji, malo v šali, malo pa tudi zares, vpričo mene rekel: »No, si slišala, kaj smo danes pri maši brali v drugem berilu? Jasno piše, da me moraš ubogati.« Seveda gospa ni ostala dolžna svojemu možu in je rekla, da je zelo slabo poslušal, ker apostol Pavel ni zapisal, da mora žena ubogati moža, ampak naj mu bo podrejena. A zanj je bilo to tako ali tako eno in isto, predvsem pa je bil srečen, da je lahko svojo ženo dražil s tem, da v Svetem pismu piše, da mu mora biti podrejena. Tako se zgodi, ko želim vodo speljati na svoj mlin, pa naj bo, da v šali ali pa čisto zares uporabimo, če ne kar zlorabimo svetopisemske besede v svoj prid.
Drži, da je apostol Pavel v Pismu Efežanom zapisal: »Žene naj bodo podrejene svojim možem,« in to podkrepil še s paralelizmom: »Kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem.« Vse lepo in prav. Problem pa nastane, če ostanemo samo pri teh vrsticah, preostale, ki sledijo, pa prezremo, preprosto zato, da bi s tem utemeljevali nadrejen položaj moškega ali pa vsaj na ta račun zbijali neslane šale. Seveda tisti, ki to počne, očitno in verjetno tudi namerno spregleda, kaj apostol Pavel nadalje piše glede moža. Možem namreč naroča: »Ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe.« Se pravi, da če mož zares ljubi svojo ženo, je potem pripravljen zanjo zastaviti vse – sebe vsega. Kristus je namreč dal svoje življenje, pustil je, da so ga križali, šel je do konca. Če je to tako, potem je jasno, kaj apostol Pavel pričakuje od moža, kakšen naj bo do svoje žene – da gre do konca. V tej perspektivi je prej omenjena podrejenost žene možu pravzaprav nekaj malenkostnega v primerjavi s tem, kakršno držo naj bi dejansko imel mož do svoje žene.
Da pa bi Pavel pokazal na bistvo odnosa med možem in ženo, navaja odlomek iz stvarjenja: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.« Bosta eno. Tu ni vprašanje, kdo je nadrejen in kdo podrejen. Bistveno je – biti eno. Živeti in graditi odnos v iskanju drugega in si postajati vse bliže in bliže. Mogoče zveni kot misija nemogoče in morda prav zato Pavel pravi: »Ta skrivnost je velika.« Drži: je velika, ni pa nemogoča. Ne da se je živeti v nekem idealizmu, ampak realizmu vsakdana, v katerem pa ne želim konstantno uveljavljati svojega prav in ne iščem sebe, ampak drugega. Ko ne pričakujem, kaj boš ti naredil ali naredila zame, ampak se vprašam, kaj lahko jaz naredim zate. V podarjajoči se ljubezni. Kakor tudi Kristus ljubi Cerkev in je dal zanjo sam sebe.
Moram priznati, da me še vedno vsakič znova preseneti, včasih celo pretrese, ko slišim ali preberem izjavo: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razcepljenost.« Pretrese zato, ker je to izrekel Jezus. Verjetno marsikaterega kristjana vsaj vznemiri oziroma močno preseneti. Upam si reči, da tudi človeka, ki ni kristjan, vendar vsaj od daleč pozna krščanstvo, ta izjava glede na siceršnji Jezusov nauk in delovanje verjetno preseneti. Nekako ne gre skupaj z vsem, kar je sicer počel in učil. Jezus je vendar tisti, ki je delal dobro, ozdravljal bolnike in govoril o ljubezni. Prav zato nas zadene kot strela z jasnega, ko pravi: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razcepljenost.« Ne nazadnje je rekel tudi: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.« Prav v teh na videz nasprotnih trditvah pa lahko odkrijemo bistvo. Sistemi, režimi in ideologije, ki so v zgodovini obljubljali mir, pravičnost, enakost, skratka – raj na zemlji, so to vedno počeli na račun nekoga drugega. Za ohranjanje nebes na zemlji so nekateri morali plačati visoko ceno. Jezus pa ne govori o tem, da bi si na zemlji ustvarili nebesa. Vabi nas, da mu sledimo. Vabi nas, da svoje življenje zaživimo polno, kot tisti, ki so ljubljeni in odrešeni. Če se zares zavedam, da sem ljubljen, je moje življenje kljub stiskam in preizkušnjam lepo, polno in izpolnjeno. Če se zavedam, da sem odrešen, pa to lahko pomeni moj najgloblji bivanjski mir. Seveda me lahko še vedno vznemirjajo in težijo skrbi, preizkušnje in bolečine vsakdanjega življenja. Toda če živim kot odrešen, pomeni, da nisem kot ujetnik svoje končnosti, da ne živim v strahu pred smrtjo, s katero naj bi se vse končalo. Živeti kot odrešen pomeni, da se zavedam, da verujem, da s smrtjo ni vsega konec. Da v moči Jezusovega vstajenja od mrtvih pričakujem tudi svoje vstajenje in večno življenje. To je tisti najgloblji bivanjski mir, ki ostaja ne glede na trenutne okoliščine. Ko torej Jezus govori o nemiru in razdeljenosti, je to vezano predvsem na odločitev zanj. Če se odločim zanj, če želim živeti v ljubezni in živeti kot odrešen, bo to v moji okolici morda začelo povzročati nemir in tudi razcepljenost. Tudi zato, ker kdo ob meni zaradi svoje nemoči ne more sprejeti tega, da je lahko ljubljen in odrešen. Da smrt pač nima zadnje besede. Prav zato so še kako spodbudne in tolažilne Jezusove besede, ko pravi: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; vendar ne tako, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši.«
Mi Slovenci živimo v Panoniji ob Blatnem jezeru v Panoniji že skoraj 1.200 let. Takrat je prvi knez slovenskega rodu – Pribina – ustanovil kneževino, kmalu za njim pa je knez Kocelj z odprtimi rokami pozdravil brata Cirila in Metoda, ki sta posejala seme krščanstva med naše prednike. Zgodovinski dogodek pred sto leti, ko so veliki zmagovalci risali zemljevide in premikali meje, je prelomen; kot tisti z Danielom v levjem brlogu, ko so lačni levi – Madžari, Nemci, Hrvati, Italijani – krvoločno in nenasitno trgali slovensko narodno in kulturno telo. Zato je priključitev Prekmurja k matični domovini neponovljiv zgodovinski dogodek, ki ga moramo odgovorno ozaveščati v samorefleksijo –tako Prekmurci kot vsi preostali v Sloveniji. Bodimo ponosni in hvaležni vsem, ki so si pred sto leti v krempljih vsega političnega kupčkanja prizadevali za priključitev Prekmurja k matici. Medtem ko našo mladež v šolah vsak dan faktografsko obremenjujejo z nepomembnimi podatki in številkami, se šolska politika do lastne slovenske in prekmurske zgodovine vede absurdno ignorantsko. Vendar naši šolarji niso krivi, če poznajo veliko ameriških in drugih tujih pevskih in filmskih »zvezd«, ne vedo pa nič o naših intelektualcih in domoljubih, kulturnikih in duhovnikih – od Klekla do Slaviča, Jeriča, Kovačiča, Korošca in še toliko drugih, ki so prepričevali takratne nevedne in nedosledne »velike« svetovne državnike in komisije na pariški konferenci. 17. méšnjeka (avgusta) 1919 je narodni buditelj duhovnik Jožef Klekl na slovesnosti pred cerkvijo v Beltincih ob koncu nagovora zbrane dvajsettisočglave množice vzneseno zakričal: »V naši domovini lahko narod govori slovensko; prva dolžnost vseh, ki smo izkusili, kako bridko je, če se materni jezik, za vero najdražja krasota, vklenjuje v verige, je to, da povsod pokažemo, da smo Slovenci. Naj Bog živi ta verni slovenski narod!« Resnici na ljubo je treba priznati, da so bili med najzaslužnejšimi za združitev Prekmurja s Slovenijo slovenski katoliški duhovniki, ki so kot ljudski tribuni in čedermaci v cerkvi in pri kulturnem delovanju med ljudstvom stoletja ohranjali slovensko prekmursko kulturo in besedo in odločilno pripomogli k temu, da je Prekmurje danes del slovenskega narodovega političnega in kulturnega telesa. Domoljubje in ljubezen do svete materine besede sta naloga in dolžnost vsakega etičnega državljana, ki pa mora spoštovati tudi druge kulture in jezike. Dragi Prekmurke in Prekmurci, spoštovane državljanke in državljani domovine Slovenije; bodimo in ostanimo ponosni domoljubi in državljani širokih obzorij in odprtih src, podajmo roko sodelovanja in spoštovanja vsem, ki v srcu dobro mislijo, tako doma kot v sosedstvu družine evropskih narodov in širnega sveta.
Smehljajo se in pravijo, da so nova rasa; da ne delajo zato, ker je škoda zapravljati čas. Hočejo od znotraj preobrniti svet, in to z ljubeznijo. In delajo, kar si mnogi želijo: tisto, kar se jim ljubi. To so hipiji. Hipije se vidi povsod, tudi pri nas. Hodijo po svetu, od Amsterdama tja do Afganistana. Redkokdaj so politično dejavni, želijo postati umetniki, vedno so na tesnem z denarjem in odkritosrčno proti vsaki drugi obliki kulture, ki ni podobna njihovi. Čeprav jih je malo, imajo po vsem svetu razpleteno mrežo somišljenikov. A nikjer ne živijo bolje in popolneje kot v San Franciscu. V Haight-Ashbury so se preselili leta 1966 in imajo zdaj že celo lastno podjetje, s trgovinami, v katerih dobiš vse od Sartra do bušmanskih amuletov. Mirni in srečni se sprehajajo po ulicah. Če se jim zahoče spremembe, se usedejo na vrh svetilke – vse spominja na miren, počasen cirkus, poln kavbojev, ljudi v škornjih ali brez njih, z indijanskimi ponči in mehiškimi preprogami na sebi, z vsem, kar je nenavadnega, in vendar lepega. Bolj navznoter obrnjeni hipiji so pristaši vere. Zanje je, čeprav negotova, vera vedno zelo blizu, ker po njihovem sloni na spoznanju s pomočjo LSD. Pravzaprav je vsak hipi že vzel LSD in imel vizijo. Vsekakor je dvomljivo, če ta vizija odkrije resnico in če ne pomeni le nove oblike srednjeveškega čarovništva, pri čemer fantazirajoči uživalec tvega težko psihozo. A za hipija je potovanje z LSD mistično doživetje in ravno v tem se tudi ta družba loči od prejšnjih boemov. Beatniki petdesetih let iz njujorškega Green Villagea so bili svetovljani in odprti ljudje. Hipiji iz Haight-Ashburyja so verni in eterični. Hipijevo življenje je v resnici popolnoma brez naporov ali otipljivih ciljev, da pogosto tvega zelo dolgočasno življenje. Iz tega se potem rešuje z mamili in lahko se zgodi, da se bodo mlajši izmed njih naveličali takšnega življenja in se bodo priključili tako imenovanim »resnim ljudem«. In če ne bodo, jim svetujem, da vzamejo s seboj tisto, kar je vredno občudovanja v življenju hipijev: spontanost, pravičnost in občutek za lepoto življenja.
Na največji Marijin praznik beremo evangelijski odlomek, kako je Marija obiskala svojo sorodnico Elizabeto in pripoveduje o njunem srečanju in o njunem pogovoru. Ko gremo k nekomu na obisk, mu običajno prinesemo darilo. Kakšno darilo je Marija prinesla Elizabeti? Nič ni rečeno, da ji je sploh kaj prinesla, obenem pa vidimo, da je Elizabeti prinesla svojo navzočnost in prinesla je samo sebe. To pa je najboljši in velikokrat najdragocenejši dar. Lahko je prinesti rože ali čokolado, toda podariti samega sebe, pokloniti nekomu svoj čas, to je težje. Po tem daru mnogi hrepenijo, a ga niso deležni. Po Marijinem vzoru tudi mi namesto rož, čokolade ali steklenice podarimo sami sebe in svoj čas. Nekaj velikega je najti čas za obisk ljudi in biti z njimi. Marija svoji sorodnici ni prinesla tega, kar je ona hotela, ampak tisto, kar je sorodnica resnično potrebovala. Za Marijo ni bilo prijetno potovati iz Galileje, kjer je bivala, v hribe v Judeji, kjer je živela teta Elizabeta. Za nosečo ženo je bil to kar napor. Elizabeta je bila že v šestem mesecu nosečnosti in ni mogla več nositi vode iz vaškega vodnjaka, ni mogla več delati na vrtu niti skrbeti za živali. Ni mogla več opravljati težjih gospodinjskih del ter drugih stvari. Ko je Marija zvedela, da je njena teta Elizabeta noseča, je pohitela in ostala pri njej tri mesece, dokler Elizabeta ni rodila. Marija je Elizabeti podarila tisto, kar je potrebovala in kadar je potrebovala. Marijina drža ob obisku tete Elizabete je lahko tudi za nas navdih, kaj naj darujemo našim sodobnikom. Kaj pravzaprav potrebuje današnji človek? Potrebuje upanje in spodbudne besede, potrebuje notranji mir in veselje, ki izhaja iz Svetega Duha. Marija je ob obisku Elizabete izrekla svojo hvalnico Bogu, ki je zapisana ob koncu današnjega evangeljskega odlomka. V njem Marija pravi, da ji je velike reči storil Vsemogočni. Sebi ne pripisuje nobenih zaslug. Vso svojo veličino pripiše Bogu. Zaradi te skromne Marijine drže je bil njen obisk navdih za Elizabeto. Marija je prinesla Elizabeti spodbudo in veselje. Ko mi obiskujemo ljudi, se potrudimo, da jim bomo prinesli kakšen navdih ali spodbudo in da jim bomo z obiskom podelili Božjega duha, duha tolažbe in spodbude, duha poguma, miru in veselja, tako kakor je to storila Marija.
Začeti dan z občutkom, da sem že s prvo besedo naredil napako, je slaba popotnica. Ob dobrem jutru si vseeno upam zaželeti tudi dan vsaj s kakšno napako. Če niste med tistimi, ki se pripravljajo na izpite, ali imate moreče spomine na popravce, boste temu lažje prisluhnili. Tisti, ki mora tako ali drugače plačevati za svoje zmote, bo le zamahnil z roko in ugasnil radio z mislijo: »Kaj pa je lahko dobrega, če se človek moti?!« Po drugi strani smo vsi kdaj pa kdaj na popravnem izpitu – še najbolj takrat, ko si tega ne priznamo. »Motiti se je človeško,« pogosto dahnemo v opravičilo. Ko zmoremo to izustiti, je že veliko narejenega. Najtežje si je priznati, da smo ga polomili. Naprej je vse lažje, vsaj tako mislimo. Pri tem pa pozabljamo, da smo se iz stare napake bolj malo naučili. In ne bi tisto: ko bi prej mislil, prej delal, pazil in podobno. Nemški publicist Horst Thoren je zapisal, da kdor si zada nalogo, da ne bo napravil nobene napake, je že naredil svojo prvo napako. Prav to delamo vsi, le da starejši z večjo odgovornostjo. Če bi vstopali v življenje, da smemo kdaj pa kdaj storiti tudi kaj narobe, bi se prebujali bolj naspani, saj nas ne bi morile nočne more stalnega premlevanja vseh mogočih napak prejšnjega dne. Vzemimo za primer šolo. Otrok, ki ne prenese napake, se bo težko učil, še slabše znašel v skupini, da ne govorimo o vse slabši samopodobi. Učitelj, ki ne bi dopuščal otrokom napak in se ob njih na nek način veselil, bo hitro postal namesto voditelja, spremljevalca in človeka, vrednega zaupanja, samo kontrolor, krvnik in zastraševalec. Predvsem se v taki šoli ne more nič novega poroditi, ustvarjalnost pa bo izginila iz take ustanove. Šola bi nas morala pripravljati na življenje. Če gremo v življenje s prepričanjem, da ne smemo storiti nobene napake, bo najbolj varno le posnemati, kar smo se naučili. Gotovo bomo s svojimi trmastimi poizkusi, nasprotovanji staršem in učiteljem napravili kopico napačnih korakov. Če pa bomo vsi, naj bomo tisti, ki se učimo, ali tisti, ki učijo, že vnaprej dopuščali, celo podpirali varne napake, bo to končno odprlo pravo pot ustvarjalnosti in sproščenosti. Če smo že začeli dan z zmoto, vam in sebi želim, da bi se ne tolkli po glavi s tistim: kje sem pa imel pamet, ampak se raje vprašali, če vendarle ni ta ponesrečena rešitev boljša pot, kot pa je tista naučena. Danes vam želim veliko takih nenadnih razkritij.
Ob odmevih na gorečo Notre Dame v Parizu, ob tej bolečini evropskega krščanstva, nas je mnogo postalo pozornih na zlat križ, ki se je zasvetil na pogorišču katedrale. Nekaj tako zelo človeško zlatega je bilo v tem, kajne, v tistem upanju, da se na dnu poraza, da se na njegovem pogorišču vendarle nekaj sveti, da vendarle nekaj zmaguje, da vendarle nekaj ostaja, namreč nekaj, kar je v nas neuničljivega. Nekaj, kar vidimo šele tedaj, ko vse ostalo zgori in razpade … Čeprav zlat, pa je to vseeno bil križ. Ne bodimo malenkostni, cerkev je vendar zgorela, poraz je očiten in težak. Na pogorišču pa je zraslo nekaj drugega. Med bliskavicami novinarjev in telefoni šokiranih turistov so se Parižani kar sami od sebe zbrali pred cerkvijo in začeli pred njo peti in moliti. To je bilo tisto zlato, ki se je bleščalo na pogorišču, križ je bil, ki se je svetil, poraz, smrt, ponižanje se je svetilo med zoglenelimi tramovi. Za nobeno zmago ne gre, za poraz gre. Težko si to priznamo, ljudje tudi svoje poraze radi obračamo tako, da so videti kot zmage – in s tem si naredimo najslabšo možno uslugo. A je vendar tako, ker pač nihče noče porazov. Težko je razumeti, še težje sprejeti, da sijaja v naše življenje ne prinašajo zmage, temveč tako zelo nepriljubljeni porazi, nemoč, bolečina. Kajti če se človek kdaj odloči za sveto, za dobro, za humano, za Božje, se za to odloči tam na dnu, na pogorišču svojih načrtov in življenjskih uspehov. Kajti šele kjer utihne človek, začne govoriti Bog. Kjer ni več moči in zato ni več prostora za človekove zasluge, dobi prostor Bog. Kjer pa ima prostor Bog, tudi človek postane bolj človeški. Dragocen, kot zlat križ med zoglenelimi tramovi. Prebiram svoje življenje, preverjam, pretresam to, kar sem povedal s tresočim glasom, in vem, da je res. Da sem najbolj podoben Bogu in najbolj podoben človeku, ko sem najbolj na dnu in brez moči.
Znanka mi je pripovedovala o triindevetdesetletni babici, ki je zaradi nekih težav morala nekaj dni preživeti v bolnišnici. Babica je bila pri svojih številnih letih še zelo sveža in je razmišljala zelo bistro, tako da jih je s svojimi izjavami pogosto naravnost presenetila. Včasih sploh niso računali s tem, da tako budno spremlja vse dogajanje okrog sebe. Ko je bila v bolnišnici, je bila tudi glavna vizita. Za tiste, ki glavne vizite še niso doživeli, je treba povedati, da je glavna vizita navadno enkrat tedensko, da pride nanjo predstojnik klinike ali šef oddelka, da zdravniki takrat poročajo o svojih bolnikih, o poteku bolezni, o preiskavah, ki so jih dotlej opravili in o načrtu za nadaljnje zdravljenje. Na glavno vizito pridejo navadno vsi zdravniki z oddelka, pa še študentje, če so slučajno prisotni. In tako je glavno vizito doživela tudi babica. Ko je njen zdravnik predstojniku odreferiral vse o njej in je predstojnik zadovoljno kimal, se je oglasila babica in glasno rekla: »Ali zdaj lahko tudi jaz kaj vprašam?« Vsi so presenečeni obstali. Ni namreč v navadi, da bi se bolniki ob glavni viziti sploh kaj oglasili, čeprav se zdravniki pogovarjajo o njih, o njihovem zdravju in njihovi bolezni. In zdaj so morali zdravniki odgovarjati na babičina vprašanja. Če česa ni razumela, so ji morali zelo preprosto razložiti, ker je hotela vedeti vse in slišati v jeziku, ki je njej razumljiv. Ta babičina zgodba se mi zdi imenitna in poučna za nas vse. Kolikokrat se zgodi, da na primer ob viziti ali ob kakšnem drugem dogodku ostanemo tiho in si ne upamo vprašati, kar nas zanima, potem pa lovimo informacije vsepovsod naokrog in se pritožujemo, da nam nihče nič ne pove. Babica si je to upala. Nenasilno si je znala izboriti to, kar je njena pravica. Namreč pravica do poštenega informiranja. Nam vsem bi želela, da bi tako kot ta babica znali ohraniti v sebi tisto zdravo življenjsko energijo, ki nam daje pogum, da ne ostanemo tiho, ampak povprašamo o vsem, kar želimo vedeti. Saj gre za naše življenje.
Sveto Klaro povezujemo s sv. Frančiškom Asiškim, saj mu je bila ta mladenka iz Assisija navdih in hkrati spodbuda v najtežjih trenutkih. Moramo priznati, da je bil Frančišek razposajen fant. Ime mu je dal oče, ki ga je klical Francozek, najbrž zaradi lepote in miline njegove matere, ki je bila Provansalka, se pravi doma iz Južne Francije. Oče je bil Frančišku zgled, kako je potrebno dekleta in žene spoštovati in jih zato tudi obdarovati. Zaradi tega je kot spreten trgovec nosil iz Francije čudovite mehke in barvite tkanine za gospe, da so tako postale še bolj mikavne. Frančišek pa je iskal, kot bomo videli, prijateljstvo z dekleti, ki bi ga pripeljalo v samo večnost. A njegov prvi odnos do deklet je bil prešeren, takšen, kot so bile takratne mladeniške pesmi. Ta poezija je opevala prebujajočo se dekliško lepoto, ki je potem pri izbranih gospa dosegla nedosegljivo vzvišenost. Razposajeni Frančišek je pripadal takratni zlati mladini, ki se je šla viteško junaštvo, s katerim bi obdarila svoje izbranke. A streznitev je kmalu prišla. Trubadurji so že pregovorno izgubili vse vojne in bitke. Tako se tudi Frančišek znajde v zaporu. In tam v samoti svojega srca išče dekle, ki bi bilo vredno njegovi sanj. Takšen najčistejši ženski lik najde v ideji »uboštva«. A vsaka ideja potrebuje konkretno osebo, ki jo napaja, hrani in ponazarja, sicer ideja sama usahne. Tako tudi Frančišek za svojo idejo lepote čistega uboštva, ki bi zasijala vse tja do večnosti, išče dekliški obraz. In ga najde. Ime mu je Klara, Jasna, ki je v Assisiju prebudila že marsikatero pesniško srce. Ona se navduši nad Frančiškovim smislom za lepoto uboštva in mu hoče pomagati s tem, da mu pokaže, kako je to čudovito idejo mogoče resnično zaživeti. Potem pa pride do romantičnega prizora, vrednega trubadurske ljubezni. Klara ponoči pobegne od doma, bratje jo sprejmejo in Klara podari svoje čudovite lase bratu vetru ter obljubi Frančišku, da bo živela v čistem uboštvu, samo za večno lepoto. Tako je lahko zaradi Klare tudi Frančišek vztrajal na svoji poti. Sestra Klara s svojimi sestrami je bila bratom v navdih in v pogum, da je največjo svobodo, svobodo ljubezni za Boga vendar mogoče živeti. Tako poje tudi francoska pesem: Klara, Jasna po svojem imenu, Jasna po svojem življenju, Jasna po svoji ljubezni. To bi utegnilo biti ime naše sestrice Lune, To je morda ime našega brata ognja, To bi lahko bilo ime naše sestre vode, Klara, Jasna, to bi moralo biti ime vseh deklet in žena.
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek,« (Mt 11,28) je stavek, ki ga lahko preberemo v enem od počitniških evangelijev. Naši pogovori, misli in načrtovanja se bolj ali manj vrtijo okrog počitnic, dopusta. Lahkotna oblačila, modni klobučki, sončna očala, poletna obuvala z jermenčki, kocke ledu v osvežilni pijači in ležalni stol pod dateljnovo palmo so značilni spremljajoči pojavi vročih poletnih dni. Nepogrešljivi spremljajoči pojavi reklamnih letakov in turističnih katalogov, ki nas vabijo, naj vsaj nekaj dni v letu preživimo ležerno, po možnosti v kakšni eksotični deželi. Jezusove besede nam ne obljubljajo dateljnov in osvežujoče gazirane pijače, temveč nas že v drugem stavku evangelija tudi vabijo: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Te besede so celo več kot vabilo, lahko jih razumemo tudi kot zapoved. Koga mislite, cenjene poslušalke in poslušalci, je imel Jezus pred očmi, ko je izrekel svoje vabilo? Pred očmi je imel osebe, ki jih je srečeval na poteh Galileje: preproste ljudi, revne, grešnike, bolne, ljudi z roba. Vsi ti ljudje so prihajali k njemu, da bi mu prisluhnili, in ne zato, da bi jim nalil kozarec hladne vode. Prihajali so zato, da bi poslušali njegovo besedo, besedo, ki vliva upanje. Če bi se Jezus v današnjem dnevu sprehodil po peščenih plažah, velikem ladijskem pristanišču ali nepreglednem letališču in pogledal na obrobje najbogatejših dežel, bi našel utrujene in obnemogle zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost je največje zlo današnje družbe. Še toliko bolj tista od nas, kristjanov! Že res, da se na rob družbe sem pa tja tudi kdo sam pripelje, a je število tistih, ki vsak dan prenašajo težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen jarem, veliko večje. Le redkokdo od nas si bo z bratsko ljubeznijo naložil breme drugih. A nekaj vendar lahko storimo. Lahko postanemo počitek in okrepčilo drug drugemu s svojo ponižno in krotko držo. Namesto besed sodbe, kritiziranja in ravnodušnosti naj postanejo naše besede – besede upanja. Ko boste, drage poslušalke in poslušalci, med letošnjimi počitnicami hodili po turističnih mestih in vaseh, se spomnite na Jezusa. Tudi on je rad hodil, učil in oznanjal evangelij kraljestva. Če nič drugega, ko boste koga videli tavati kot izmučeno in zablodelo ovco brez pastirja, se spomnite, da tudi on potrebuje počitek in vaše sočutje (prim. Mt 9,35–36).
Dozdeva se mi, da se Bog vprašanja zla izogiba in se raje pojavlja inkognito, da ne bi bil v javnosti prepoznan in viden. Nemški psihiater in filozof Karl Theodor Jaspers (1883–1969), ki je imel velik vpliv na moderno teologijo, je menil, da se je Bog morda skril zato, da ne bi ohromil naše svobode, sicer bi bili verovati vanj prisiljeni, kar pa ne bi bilo skladno z naravo Boga. Očitno noče biti vsiljiv, noče zbujati pozornosti in rompompoma. Včasih se toliko skrije, da sem v nevarnosti, da razglasim, da ne obstaja. V resnici nihče ne more videti Božjega obraza in ostati živ. Njegovega obraza ne morem videti zato, ker ne morem gledati žalosti na njegovem obrazu in ostati živ, kajti njegova žalost je lepota Božje ljubezni, ki trpi skupaj z mojim trpljenjem. Toda zakaj vsa zgodovina človeštva nasprotuje obstoju Boga, za katerega pravimo, da je ljubezen celo bít njegove narave? Zakaj se tisti, ki vero zavračajo, preden jo zavrnejo, najprej ne naučijo vsaj kakšna je. Zakaj se bojimo, da bi nas Bog koloniziral in nas napadel iz gverilske zasede? Ali je Bog nerazložljivi izmislek? Nočem vam Boga vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. V današnjem apatičnem času nam ni do treznih razmislekov in se raje predajamo inerciji. To me spominja na zgodbo o deževnem dnevu, ki jo je napisal znani angleški literarni kritik in pisec John Ruskin (1819–1900). Smo kot zdolgočaseni in razvajeni otroci, ki sredi deževnega dne niso vedeli, kaj bi sami s sabo. Scrkljanci so si, naveličani vsega, izmislili nesmiselno igro. Ker so bili zaradi dežja omejeni na zaprto hišo, so začeli v svoji razuzdanosti in razposajenosti puliti žebljičke iz dragocenega tapeciranega viktorijanskega pohištva. Zmagal naj bi tisti, ki bo zbral največ žebljičkov. Ko je po dežju posijalo sonce, se je lahko vsak otrok vrnil domov s polnimi žepi bodečih žebljičkov, oblazinjeno pohištvo v salonskih sobanah pa je bilo videti kot klavnica, prostor mesarskega klanja. Onečastili so hišo in jo oskrunili. Tudi današnji človek počenja takšno bogoskrunstvo v odnosu do Boga in sočloveka, nato pa za vse okrivi Boga. Elie Wiesel (1928–2016), preživeli taboriščnik, judovski pisec in nobelovec za mir, je ravnal drugače. Zapisal je: »Po holokavstu nisem izgubil vere v Boga; izgubil sem vero v človeštvo.«
Srečujem ljudi, ki željno čakajo na to, da bodo imeli ob sebi razumevajočega, sočutnega človeka. Da bodo skupaj z drugim potovali skozi skrivnostno pokrajino življenja. Ta pot je prava pustolovščina duha, saj se ob spoznavanju drugega dokopljemo tudi do globlje resnice o samem sebi. Moja človečnost se dotakne drugega. Ko se kdo počuti osamljenega, celo zavrženega, največkrat išče razloge pri drugih. Šele zelo pozno lahko spozna, da so temeljno življenjsko poslanstvo odnosi, in pogleda vase, da bi ugotovil, kakšna je njegova drža. Nekoč mi je neka žena potožila, da je čisto sama, da je otroci sploh ne obiščejo. Prav tako drugi, znanci, sosedje in nekdanji prijatelji. Nekateri so odšli, pa vendar je še veliko drugih, ki bi se lahko spomnili nanjo. Toda potem ko so njeni otroci odrasli in odšli na svoje, si je zelo želela, da bi končno živela v miru, brez nepredvidenih obiskov in obveznosti do drugih – da bi uživala v svobodnem, mirnem ozračju. Počasi se je otresla vseh po vrsti. Ljudje so čutili, da pri njej niso dobrodošli, da jo predvsem motijo. Sčasoma pa se je vanjo priplazil občutek, da to njihovo vedenje pomeni brezbrižnost do nje. Razmišljala je, kaj je storila, da je ne marajo ali jo celo sovražijo. V brezbrižnosti do drugih ni medsebojnega zaupanja, ni pristnosti in ni srca. Tiste odnose, ki si jih sam sistematično uničeval z odbijajočo držo, ki je izražala, da ti za druge ljudi ni mar, je zelo težko spet vzpostaviti. Imeti čut za sočloveka, vlagati v odnos pomeni, da prej ali slej tudi dobivaš. S hvaležnostjo, veseljem se oziraš v sočloveka, ki ga z zaupanjem doživljaš kot zatočišče in ga z radostjo povabiš v svoje srce, ko to potrebuje. Nikoli ni prepozno. Z odprtostjo podiram pregrade, ki so nastale. Tudi drobni stiki so lahko veliki. V bistvu gre za naraven način usmeritve iz negativnega v pozitivno razpoloženje in vzpostavljanje pristnejšega odnosa s samim seboj in z drugimi. To se po navadi kot strela z jasnega neba zgodi nekomu, ki se je komaj izvil iz objema smrti. Zdaj »vidi« resnico, lepoto, dobroto, čuti božjo bližino. So ljudje, ki so polni sebičnosti in otrdeli. Toda prav vsi so žejni ljubezni. Človek, ki je v globini duše ranjen, prekrit s sencami, postopoma izgubi delček teme, ko začuti sprejemanje. Grenkoba spolzi stran. Pride spoznanje, da je življenje dar. Moj Gospod in moj Bog, hvala za življenje.
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
Drevo pomeni trdnost. Biti drevo – višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko. Oton Župančič zaznava v njem nekaj vzvišenosti nad vsem, kar ostaja pri tleh. Posaditi drevo, roditi sina – kakšen ponos v smislu rodovitnosti! Pa želja: da mi je biti drevo! Ali pa po Prešernovo: hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne … ki da ne izgubi kar takoj svoje poprejšnje moči. Potem: koristnost! Drevo, uporabno od korenin do zadnje vejice in tja do oblancev in žaganja. Pa trdne lesene konstrukcije, stoletna lesena ostrešja. Navsezadnje: prastara omara, ki se ji vrata niso povesila in se tudi ključavnica ni izneverila. Ker les ni bil posekan kadar koli in ne na hitro strojno osušen. Drevo je padlo v trdi zimi, deske za obdelavo so se na prostem sušile kar nekaj let. Življenje drevesa po zakonih njegove narave. Gre skozi les, ne vidi dreves. Površinskost dojemanja, ko v množici ljudi ne zaznavamo človeka. Golosek v gozdu vzbuja posebne občutke. Zaraščenost v džungli tudi. Drevesa da so naša pljuča. Kdor je kdaj hlastal za kisikom, dobro razume, kaj je zrak. Ne morem roke ti več dati, ker sem videl rasti drevo. Ta Jarčev stih mi šine v spomin ob pogledu na gospo, ki je v gozdu objemala drevesa. V nobeni oprijemljivi zvezi ni z njo kar prvi hip. Stih iz ljubezenske pesmi pač. Nekatera drevesa v objeme rastó, nekatera samotna rastó … Obzirno ostanem v oddaljenosti. Gospa se s čelom dotika debla. Preobsežno je, da bi ga roki držali v objemu. Kmalu se vse ponovi ob drugem drevesu. Potem še ob enem. Tri. Ali ima tudi število obredno vlogo? Najbrž. Prav tako bližnji kamni, zloženi v piramido s spretno izbranim težiščem, da se skulptura ne sesuje. Vrhnji je tak, da ji daje videz človeške postave. Le kdo se je tu igral in kaj je igralo v njem? Obredje. Simboli. Očitno človek ne more brez njih. Brez templjev, totemov, križa, zvezde, oblaka. Saj kaj pa bi bil, če jim ne bi videl pomena? Na ravni zmuzljive amebe?, kot se je nekoč spraševal slovenski razumnik, sicer ateist. Da mi je biti drevo! S koreninami in krošnjo. Bližnji nebeški ti žar, dalj gre oko.
V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo«, pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli zgolj fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi« (12:105). Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev, do romanja in celo imigracij. Potovanje pa predstavlja tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja, postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Bodisi iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje predstavlja pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti, tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.
Sv. Janez Marija Vianney ali kakor mu tudi rečemo »Arški župnik« je svetnik iz konca 18. in prve polovice 19. stoletja. Zaradi svojega svetniškega in plemenitega življenja je postal zavetnik župnikov in pastoralnih delavcev. Temelj za svoje svetništvo je prejel v domači družini, v vasi Dardilly blizu Lyona. Mati je odigrala pomembno vlogo na poti njegovega svetništva. V šoli mu je šlo zelo težko, ker je bil starejši od vseh vrstnikov. Generalni vikar lyonske škofije, ki ga je spraševal pri izpitih, je dejal: »Cerkev ne potrebuje samo učenih duhovnikov, temveč tudi in še bolj pobožne in svete!« Hitro po novi maši je bil poslan v župnijo v mestecu Ars. Gre za majhno župnijo, ki je štela samo 230 duš. Svojega duhovnika so imeli samo zaradi gradu, v katerem je živela neka pobožna družina. Iz življenja Janeza Vianneyja je znana pripoved, ki pravi, kako je potoval na svojo novo župnijo, v Ars. Za pot naprej je moral vprašati nekega dečka. Ta mu jo je pokazal in Vianney se mu je zahvalil z znamenitimi besedami: »Ti si mi pokazal pot v Ars, jaz pa ti bom pokazal pot v nebesa.« Ko je prišel v vas, je šel najprej v cerkev, ki je bila zelo zanemarjena. Odločil se je, da jo bo naredil privlačno. V današnjem svetu, ki meri po uspehih, odličnostih, karierah, zmagah, je težko razumeti človeka, ki postavi na prvo mesto stvari, ki se ne zdijo logične in »koristne«. Toda župljani Janeza Vianneyja so to hitro ugotovili. Njihov župnik je namreč veliko časa premolil, malo je spal in živel zelo spokorno. Sprva po dva ali tri dni ni nič jedel, potem si je za ves teden skuhal lonec krompirja. Molil in pokoril se je za spreobrnitev svoje župnije. Boril se je zoper štiri poglavitne razvade: nedeljsko delo, popivanje, preklinjanje in ples. In je zmagal! S tem si ni ravno pridobil kakšne popularnosti. Glas o njegovi svetosti se je hitro širil. Leta 1827 so se začela množična romanja v Ars. Ljudje so prihajali od vsepovsod – samo zato, da bi pri svetem župniku opravili spoved. Vianney je bil v spovednici – vsak dan od 12 do 16 ur. Izčrpan od napornega dela je umrl 4. avgusta 1859. Na njegovem pogrebu je bilo več kot 300 duhovnikov in več kot 6.000 vernikov. Leta 1929 ga je papež Pij XI. postavil za vzornika in zavetnika vseh duhovnikov, predvsem župnikov. Sklenimo z mislijo sv. Janeza Vianneyja, ki lahko tudi nas spodbudi, da smo dobri, boljši – takole pravi: »Dober kristjan ima vse ljudi rad: dobre zato, ker so dobri, hudobne iz sočutja, ker upa, da jih bo s tem, da jih ima rad, poboljšal in ker vidi v njih duše, ki jih je odkupila kri Jezusa Kristusa.«
V svetem pismu najdemo zanimiv dialog med Jezusom in Níkodemom, farizejem in članom judovskega velikega zbora. Čeprav je uradna judovska misel zavračala razlage novo nastajajoče sekte nazaréncev oziroma kristjanov, je Nikodem v Jezusu spoznal učitelja, on pa mu je govoril o nujnosti prerojenja Duhu. Ob Nikodemovem vprašanju: »Kako se lahko star človek ponovno rodi?« bo v današnjem sobotnem jutru razmišljal evangelijski pridigar Silvester Molán.
Ljudje so že od pradavnine romali v svete kraje. Sveti romarski kraji so bili zanje kraji očiščevanja in vzpostavljanja pristnejših odnosov med ljudmi in z Bogom. V vseh svetovnih religijah so taki sveti romarski kraji. Človek je po svoji naravi romar ali kot mu radi rečejo filozofi in misleci: Človek je »homo viator«, bitje na poti. Ta želja »biti na poti« se še posebej pokaže med počitnicami, ki jih mnogi izkoristijo za odkrivanje novih krajev, ljudi in kultur. Svetovna turistična organizacija je izračunala, da je bilo leta 1980 na svetu 278 milijonov turistov. Letos, leta 2019, jih je ena milijarda in 400.000. Potujemo čedalje dlje, čedalje pogosteje in čedalje ceneje. Živimo v pluralnem svetu, v katerem je čedalje več ponudb. To velja še posebej za turizem. V francoski poletni reviji časopisa Canard enchaîné je predstavljenih kar 70 različnih oblik sodobnega turizma. Nekatere so usmerjene izključno v iskanje užitkov, kot npr. narkoturizem, ki cveti v Južni Ameriki. Na drugi strani pa je v porastu t.i. humanitarni turizem, ki ponuja priložnost prostovoljnega dela v ustanovah za sirote, predvsem na južnem delu poloble, v revnejših krajih. Poletna priloga satiričnega časopisa Canard enchaîné predstavi tudi /to bom povedal kot citat in v narekovaju/ »velike kolone na poti k Bogu« in navaja podatek, da je romarski kraj Lurd, za Parizom, drugo največje hotelsko mesto v Franciji. Ima namreč pet milijonov romarjev in obiskovalcev na leto. Nekaj podobnega velja za Santiago v Komposteli, v Španiji. Na Jakobovo pot v Kompostelo se odpravlja čedalje več ljudi, vernih in nevernih, kristjanov in vernikov drugih religij, agnostikov in tudi ateistov. Od leta 2009 do danes se je število romarjev desetkrat povečalo. Kdor je prehodil Jakobovo pot v Španiji, t.i. Camino, sam sem ga leta 2010, je lahko doživel resnico, da pot osvobaja, da daje novega zagona in krepi vztrajnost. Srednjeveški romarji na Jakobovi poti so se pozdravljali z latinsko besedo ULTREIA, vedno dlje, vedno naprej, korajža velja, bi rekli po slovensko. Homo viator, človek je bitje na poti. Kakršnekoli bodo vaše počitniške poti, naj vam dajo novega zagona, novih spoznanj, novih navdihujočih misli in zamisli. Tone Pavček je zapisal: »So poti, ki vodijo te v nove kraje, so poti, na katerih se marsikaj doživi, so poti, ki vodijo v nova te spoznanja in so poti, ki vodijo v srca ljudi«. Takih poti vam želim, poti, ki vodijo v srca ljudi.
Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni… Dajte mi cel teden! Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (zaenkrat še ne, hvala Bogu), kar pa se pogovora tiče: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem… Toda, ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam so šle? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči: Nimam časa, Vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem: Izgubil sem čas. Ukradel sem čas. Porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti, ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti, ne dati. Ne morem ga ne izgubiti, ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim… Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic… Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam je – sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. ( Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem vam ga. Hvala!
Ste se zbudile, spoštovane poslušalke, da ne govorim o vas, spoštovani poslušalci, z mislijo, da vam danes res ni treba ničesar početi? Težko pridemo do misli, ki je popolnoma neobremenjena s pričakovanji. Pri tem ne mislim le službe in nujnih domačih opravil. Pred očmi imam tisto stanje, ko smo brez vsakega cilja v polnosti zatopljeni v kakšno dejavnost. Pred kratkim sem z odraslimi govoril o stavku Tomaža Akvinskega, slavnega misleca iz daljnega trinajstega stoletja, ki je rekel, da si ob vseh dolžnostih, ki nam jih nalaga življenje, moram sem ter tja privoščiti trenutke, ko kaj počnemo popolnoma brez razloga. Hitro so dopolnjevali to misel s pomislekom, da ima tudi taka dejavnost kakšne dobre posledice. Že če igram z vso zavzetostjo nogomet, sem pozneje dobre volje, sproščen in bolj miren, zato so zatrjevali, da tako in tako vsaka taka dejavnost ima smisel. Upam, da ste kdaj opazovali otroke pri igri. Ne le iznajdljivost, ki jo pokažejo, tudi njihova zavzetost nas hitro prevzame, če le malo potrpimo. Otroci se dejansko igrajo le takrat, ko se popolnoma izgubijo v igri. Če jim želite pokvariti igro, jim samo dopovedujte, kako dobre posledice ima to za razvoj njihovih spretnosti, miselnih procesov, socialnih veščin in podobno. Kakor bi polil ogenj z vodo, bo njihova igra zgubila zagon. Odrasli pogosto zavidamo to otroško sproščenost. Želeli bi se vsaj kdaj pa kdaj tako zaplesti v kakšno dejavnost, da bi pozabili vsakdanje skrbi. Bolj kot se trudimo, manj smo uspešni. Sproščenosti se ne da izsiliti. Priti mora sama. Saj si lahko pomagamo s tako ali drugačno omamo, a ta hitro izstavi svojo ceno. Tudi tolažba, da si kot odrasli tega ne moremo privoščiti, v polnosti ne pogasi našega hrepenenja. Če bi si pustili trenutke, ko smo na nek način prazni, brez velikih vprašanj in nalog, da se prepustimo prvi dejavnosti, ki nas prevzame, bi se vsaj malo približali temu, kar priporoča sv. Tomaž. Ta poudarja, da si brezdelje privoščimo le kdaj pa kdaj, saj bi drugače namesto otroškega veselja dobili le otročjega človeka. Prav je, da se trudimo storiti, kar je naša dolžnost. Samo to nam zagotavlja, da si lahko v miru privoščimo trenutke brezdelja. Ne le da se v takih trenutkih otroškega veselja sprostimo. Ob teh priložnostih se učimo za zmožnost pozornosti in pomoči takim, za katere že v naprej vemo, da nam ne bo prinesla kakšnih koristi. Preračunljivost ni najboljša pot do sočloveka. Zato vam, dragi poslušalci, poslušalke, želim, da bi si danes privoščili brezdelje in prisluhnili, razumeli in sprejeli človeka, od katerega ne morete kaj dosti pričakovati.
Kljub temu, da je bilo lansko poletje totalen luksuz, vsaj kar zadeva njegov dolgi podaljšek v september, je bilo kar težko sprejeti, da se bo z neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, »oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem« (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večnega. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih, ki jih prav zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, zadržati vsaj za kakšno leto sedanji trenutek, vsaj na obrazu. Spomnim se, kako sem sedel v Strunjanu, z nogami v morju. Vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepota trenutka in njegova bridka minljivost, tisti hip, ko sem čutil, da bo od njega ostalo samo par zrn soli. Da le ne bi minil … Vedel sem, da že jutri ne bom mogel več sedeti tam, da bom moral na naslednji tak trenutek čakati še vsaj devetero polnih lun. Vedel sem, da bom močno pogrešal tole božanje Boga na svoji koži. Da bom že jutri spet sredi vrveža vsakdanjosti, sredi številnih obveznosti župnika, ki pogostoma ne pustijo lepoti, da bi se prebila do srca. Kako sem si želel, da ne bi minil, tisti trenutek … In sem si mislil, da je kruto takole živeti, v večnem obžalovanju nečesa, česar nimaš več, kar je za vedno odplaknil čas, še preden je ta hip sploh minil. Zato sem si pustil tisti trenutek, preden pride jesenska megla. Za hip sem ga imel. In se potem poslovil od njega in se v mraku odpravil domov. Zdajle sedim za računalnikom in pišem članek. Zunaj je sonce. Lahko bi bil na morju, če me popoldne ne bi čakal verouk. Lahko bi šel v gore. Ali pa bi se preprosto ulegel na travo z dobro knjigo in bi pustil, da me sonce zaziblje v sen. Koliko stvari, ki jih lahko obžalujem! A čez hodnik diši juha, ki se pravkar kuha. Izpod hiše odmeva otroški vrišč. Očarajo me otroške oči, ki se smejejo mojim izmišljotinam, ko jim govorim o mizi, o kruhu, o Bogu. Koliko lepote, ki jo lahko skrije vsakdanja jutranja megla … Koliko lepote, ki gre lahko kot reka mimo hiše, ko mislim na tisti pretekli dan v Strunjanu … Pa tega danes ne bom počel. Danes bom tu, kjer sem, in bom namesto onega nad gladino gledal sonce v otroških očeh, ki sije tudi tedaj, ko tistole že krene za griče. Vohal bom juho in pustil, da me pogrejeta otroški smeh in hvaležnost bolnika, ki sem mu prinesel obhajilo. In bom srečen človek. Danes, ta trenutek. Ker sem lahko.
Neveljaven email naslov