Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zmožnost obvladovanja svojih lastnih kriznih izkušenj in življenjskih preizkušenj se danes pogosto povezuje z izrazom rezilientnosti. Pojem rezilientnosti (re-silire) – ki sicer izvorno izhaja iz naravoslovnega konteksta – je najpogosteje obravnavan znotraj humanistike, predvsem v psihologiji, sociologiji in antropologiji. Na splošno bi rezilientnost lahko označili kot pridobitev in ohranitev tistih lastnosti in sposobnosti, ki človeku omogočajo razviti potrebno mero duševne odpornosti proti različnim psihološkim in psihosocialnim razvojnim tveganjem (Wustmann 2004; Fröhlich-Gildhoff/Rönnau-Böse 2022). Rezilienca, ki je vselej rezultat dolgotrajnega dinamičnega procesa, pomeni življenjsko prilagodljivost in duševno prožnost, ki pa sta seveda povezani s celo vrsto notranjih in zunanjih dejavnikov. Koliko posamezniku uspe razviti rezilientnost – ki je že sama po sebi izredno kompleksen pojav –, pa je odvisno predvsem od resursov, ki jih človek v procesu soočanja in spopadanja z življenjsko-eksistencialnimi izzivi uporablja. Menim, da lahko v tem smislu vera, duhovnost in mistika služijo kot izredno pomembni viri rezilientnosti. Kajti verujoči človek lahko iz njih črpa upanje, moč, potrpljenje, vztrajnost, motivacijo in navdih pri soočanju in shajanju z različnimi kriznimi situacija in življenjskimi izzivi. Molitev in duhovne vaje človeku dajejo notranjo oporo in krepijo njegovo voljo po samoobvladovanju, premišljeno prebiranje svetih in mističnih besedil pa v bralcu nemara prebudi občutek gotovosti ali celo vznesenosti. Rezilienca kot vrlina in religija kot eden izmed mogočih virov človekovega osmišljanja sta medsebojno tesno povezani.
V sufizmu, tj. duhovno-mistični tradiciji islama, najdemo na primer celo vrsto konceptov in pojavov, ki jih lahko tolmačimo ali kot sopomenke rezilience ali kot ključne sestavine tega, kar bistveno tvori rezilientnost. K njim spadajo tako različne duhovne vrline in osebne lastnosti kot tudi raznolika notranja stanja, o katerih sufiji razpravljajo v svojih bolj teoretsko-didaktičnih delih. V kontekstu duhovnega prečiščevanja in mistične poti spoznanja sufiji v ospredje postavljajo »zaupanje v Boga« (»tavakkul«), ki verujočemu pomaga, da vztraja na svoji duhovni poti, polnih različnih ovir, skušnjav in pasti. Iskrenemu zaupanju v Božjo previdnost pa se pridružujejo še gojenje upanja (»radža«), urjenje v čuječnosti (»murakaba«), praksa odpovedovanja (»zuhd«) in to, čemur sufiji pravijo »sabr« in se običajno prevaja kot »vadba v potrpežljivosti«, čeprav pojem vključuje tudi vidike duševne vzdržljivosti, odpornosti in fleksibilnosti. Ni naključje, da je prerok Mohamed za »sabr« dejal, da je »polovica religije«.
Sufizem, ki prvenstveno temelji na duhovnem samopremagovanju, v duhu Korana ne poudarja samo kultivacije rezilientnosti do zunanjih okoliščin, temveč predvsem do notranjih dejavnikov. Boj s samim seboj vodi v povišanje rezilientnosti. Posameznik se namreč na poti duhovno-duševne transformacije in eksistencialnega predrugačenja osebnih lastnosti srečuje s celo vrsto notranjih izzivov, pritiskov in ovir, ki se jim mora postaviti po robu ali pa jih odpraviti. Rezilientnost se torej na področju sufijske pedagogike kaže kot dinamika in dialektika med »preobrazbo« in »stanovitnostjo« na eni strani ter med »pasivnostjo« (zaupanje v Boga, predaja Bogu) in »aktivnostjo« (notranji boj, duhovni napor) na drugi. Duhovno življenje v sufizmu pa se ne nazadnje izteče v samoizpraznjenje (kenosis), ki šele zares razpira resnični prostor za pozitivno resonanco s svetom in z drugimi.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zmožnost obvladovanja svojih lastnih kriznih izkušenj in življenjskih preizkušenj se danes pogosto povezuje z izrazom rezilientnosti. Pojem rezilientnosti (re-silire) – ki sicer izvorno izhaja iz naravoslovnega konteksta – je najpogosteje obravnavan znotraj humanistike, predvsem v psihologiji, sociologiji in antropologiji. Na splošno bi rezilientnost lahko označili kot pridobitev in ohranitev tistih lastnosti in sposobnosti, ki človeku omogočajo razviti potrebno mero duševne odpornosti proti različnim psihološkim in psihosocialnim razvojnim tveganjem (Wustmann 2004; Fröhlich-Gildhoff/Rönnau-Böse 2022). Rezilienca, ki je vselej rezultat dolgotrajnega dinamičnega procesa, pomeni življenjsko prilagodljivost in duševno prožnost, ki pa sta seveda povezani s celo vrsto notranjih in zunanjih dejavnikov. Koliko posamezniku uspe razviti rezilientnost – ki je že sama po sebi izredno kompleksen pojav –, pa je odvisno predvsem od resursov, ki jih človek v procesu soočanja in spopadanja z življenjsko-eksistencialnimi izzivi uporablja. Menim, da lahko v tem smislu vera, duhovnost in mistika služijo kot izredno pomembni viri rezilientnosti. Kajti verujoči človek lahko iz njih črpa upanje, moč, potrpljenje, vztrajnost, motivacijo in navdih pri soočanju in shajanju z različnimi kriznimi situacija in življenjskimi izzivi. Molitev in duhovne vaje človeku dajejo notranjo oporo in krepijo njegovo voljo po samoobvladovanju, premišljeno prebiranje svetih in mističnih besedil pa v bralcu nemara prebudi občutek gotovosti ali celo vznesenosti. Rezilienca kot vrlina in religija kot eden izmed mogočih virov človekovega osmišljanja sta medsebojno tesno povezani.
V sufizmu, tj. duhovno-mistični tradiciji islama, najdemo na primer celo vrsto konceptov in pojavov, ki jih lahko tolmačimo ali kot sopomenke rezilience ali kot ključne sestavine tega, kar bistveno tvori rezilientnost. K njim spadajo tako različne duhovne vrline in osebne lastnosti kot tudi raznolika notranja stanja, o katerih sufiji razpravljajo v svojih bolj teoretsko-didaktičnih delih. V kontekstu duhovnega prečiščevanja in mistične poti spoznanja sufiji v ospredje postavljajo »zaupanje v Boga« (»tavakkul«), ki verujočemu pomaga, da vztraja na svoji duhovni poti, polnih različnih ovir, skušnjav in pasti. Iskrenemu zaupanju v Božjo previdnost pa se pridružujejo še gojenje upanja (»radža«), urjenje v čuječnosti (»murakaba«), praksa odpovedovanja (»zuhd«) in to, čemur sufiji pravijo »sabr« in se običajno prevaja kot »vadba v potrpežljivosti«, čeprav pojem vključuje tudi vidike duševne vzdržljivosti, odpornosti in fleksibilnosti. Ni naključje, da je prerok Mohamed za »sabr« dejal, da je »polovica religije«.
Sufizem, ki prvenstveno temelji na duhovnem samopremagovanju, v duhu Korana ne poudarja samo kultivacije rezilientnosti do zunanjih okoliščin, temveč predvsem do notranjih dejavnikov. Boj s samim seboj vodi v povišanje rezilientnosti. Posameznik se namreč na poti duhovno-duševne transformacije in eksistencialnega predrugačenja osebnih lastnosti srečuje s celo vrsto notranjih izzivov, pritiskov in ovir, ki se jim mora postaviti po robu ali pa jih odpraviti. Rezilientnost se torej na področju sufijske pedagogike kaže kot dinamika in dialektika med »preobrazbo« in »stanovitnostjo« na eni strani ter med »pasivnostjo« (zaupanje v Boga, predaja Bogu) in »aktivnostjo« (notranji boj, duhovni napor) na drugi. Duhovno življenje v sufizmu pa se ne nazadnje izteče v samoizpraznjenje (kenosis), ki šele zares razpira resnični prostor za pozitivno resonanco s svetom in z drugimi.
Ko je človek mlad in ne pozna življenja, si stvari predstavlja povsem drugače kot pozneje. Pred desetimi leti sem si za svoje novomašno geslo, za nekakšen moto svojega duhovniškega poklica, izbral stavek: »Vi ste luč sveta.« Biti luč sveta … Biti za druge luč. Nekaj, kar jim sveti, nekaj, kar daje pogum, nekaj, kar pogreje, nekaj, kar pokaže pot naprej. Nekaj, kar spreminja temo … pa čeprav je od nje samo malo drugačno. Takrat sem mislil, da to pomeni nasmehniti se, ko se drugi jokajo, da to pomeni upati, ko drugi obupujejo, da pomeni ljubiti, ko drugi sovražijo, da pomeni odpuščati, ko drugi maščevali, da pomeni biti luč izbirati življenje, ko drugi sledijo smrti. Vse to še vedno drži. Le da sem se skozi težo življenja naučil, da pomeni biti luč še bolj to, da iščeš razlog za nasmeh, ko se sam jokaš, da daješ priložnost upanju, ko sam obupuješ, da se trudiš ljubiti, sprejeti, razumeti, ko sam sovražiš, da verjameš v odpuščanje, ko grešiš. Da torej pomeni biti luč najprej biti različen od teme, ki je v tebi, v tvojem življenju, ne v življenju drugih ljudi. Da torej biti luč ne pomeni biti nekdo, ki ne pozna teme, temveč nekdo, ki jo je temeljito izkusil; ki jo pozna, ki stoji sredi teme sveta, ki ga ravno tako tema duši in pritiska k tlom, ki ravno tako trpi zaradi nje kot vsi drugi ljudje, ki ravno tako prestaja veliko težkega, ki ravno tako tudi dosti greši, a se s temo v sebi bori. Tako da zaradi nje trpi, tako da zaradi nje greši, a se nikdar ne ustavi, temveč se vedno znova vrača k luči, k Bogu. Ker ve, da je Bog edini, ki lahko premaga temo, nihče drug. Bog in njegova luč, njegova bližina, njegova prisotnost, njegova ljubezen, ki ji moram verjeti. To pomeni boriti se s temo. Luč zame in za druge je ta boj s temo. Boj, ko sem sredi nje. Boj, ko se me polašča, ko me zavzema, še več, ko me privlači. Boj in luč je odločanje za Boga in za ljubezen in za evangelij v teh težkih trenutkih, ko bi lahko izbral temo, krivdo, obup, greh, smrt, pa jih ne. Ta boj se ne odloča s porazom ali z zmago. Odloča se z bojem. Ker je že boj luč. Luč sveta.
Ste, spoštovani poslušalci, poslušalke, danes vstali v naglici in ste že nestrpni, ker se dan nikamor ne premakne? Kar mirno, vse bo minilo in končno v naglici pogosto naredimo kaj, za kar nam je pozneje žal. Boste rekli, da je to lahko reči, a če je pred človekom pomembno delo, nujna stvar, od katere je odvisno celo življenje, so take besede neprimerne, celo žalitev pridnim in prizadevnim ljudem. Kar poglejmo vse mečkače, ki se nikamor ne premaknejo: koliko slabe volje povzročijo in kako malo sadov njihovega dela lahko užijemo. Drži, še posebej, zato ker življenje res živijo tisti, ki so zanj zagreti, že zjutraj polni pričakovanj in načrtov. Ljudje polni zagnanosti nas lahko zjutraj ogrejejo. Saj nas večina pozna evangeljske besede o mlačnosti in o tem, kako bodo izpljunjeni taki, ki niso ne vroči in ne mrzli. Če kdaj potem so bili težki časi za človeštvo ob zatonu rimskega cesarstva. Dolgo so iskali vzroke za propad, pojavljale so se take in drugačne rešitve, da bi rešili visoko civilizacijo pred vdori neukih barbarov. Nič ni pomagalo, Rim se je sesul. In prav v tem času je živel papež Gregor Veliki. Ni se šel revolucije in ni gojil visokoleteče reforme. Urejal je le petje, urejal je drobne vsakdanje načine, kako poskrbeti za hrano in ohraniti v mestu in okolici vsaj malo varnosti. Lotil se je preprostih oblik izobraževanja in pomagal redkim umetnikom. A še danes živimo in občudujemo sadove njegovega dela. Če drugega ne koralno petje, gregorijanski koral, ki bi nam navsezgodaj lahko pomagal k zbranosti in umiritvi. V tistih davnih časih je zatrdil, da kdor hoče priti na visoko goro, ne bo tja prišel s skakanjem, ampak s počasnimi in vztrajnimi koraki navkreber. Visoki cilji ne terjajo skokov in preskokov, ampak vztrajno vzpenjanje, naporno plezanje proti uresničitvi naših pričakovanj. Kot vrha na našem pohodu na goro tudi življenjskih ciljev ne smemo nikoli izgubiti izpred oči, in kljub občutku, da nam niso nič bližji, bo napor pričal, da smo na pravi poti. Drage poslušalke, poslušalci, če smo že navsezgodaj nestrpni, imamo pred sabo gotovo visoko goro, visoke cilje. Nemir nam govori, da nam ni vseeno, kako bomo preživeli ta dan. A nič ne pomaga nestrpnost, k temu cilju se je treba vzpenjati vztrajno in počasi. Ne bojmo se napora, ki ga ta pot zahteva. To je le dokaz, da smo na pravi poti. Želim vsem, da bi verjeli v papeževe besede, ne le zaradi njega, ampak zaradi našega življenja. Z majhnimi koraki in vztrajnim prizadevanjem bomo ne le dobro pretehtali, ampak tudi dosegali cilje, ki bodo preživeli stoletja.
Kaj se vam zdi, v kakšnem času živimo? Kakšno je to, pred sedemnajstimi leti začeto 21, stoletje? Če bi poslušali mnoge javne osebe, bi rekli – katastrofa, saj se vse ruši, vse do sedaj spoštovano in cenjeno, propada, nastaja nekaj novega, a ne vemo kaj in se bojimo in smo vrženi v krog časa ki nas neusmiljeno nosi s seboj. Ali pa sploh ne razmišljamo več o času v katerem živimo, saj se borimo le da preživimo, nič drugega. V poletni vročini smo na duhovnih vajah s p. Markom Ivanom Rupnikom razmišljali kakšen je čas, v katerem živimo. P. Marko je rekel – da smo lahko srečni, da živimo v današnjem veku, v današnjem zgodovinskem trenutku. Da smo blagoslovljeni, ker živimo v 21.stoletju. Pa je vseeno toliko težkih, nemogočih situacij, toliko groženj in nevarnosti! Če je 20. stoletje vsaj v začetku verjelo, da bosta znanost in tehnika prinesla dolgo pričakovano bogastvo in bodo končno mnoge bolezni ozdravljene, problemi narave rešeni in ljudje srečni. A se ni zgodilo. Mnoge ideologije so propadle. Njihove obljube so izginile in ostal je le spomin na čas, ko smo verjeli v nepreverjene obljube. Je mogoče prav zaradi tega današnji čas padel v sivo barvo razočaranja, neuspeha in tudi obupa? Kako bi potem današnji čas lahko bil blagoslovljen čas? Lahko se učimo iz zgodovine. Spomin je nekaj najdragocenejšega, kar ljudje nosimo s seboj v svojem življenju. In v tem spominu imamo vtisnjeno spoznanje, da so nove stvari, nova obdobja in novi izzivi rojeni v kriznem obdobju, v času umiranja in rušenja. Rada se spominjam prihoda v eno od bivših republik nekdanje skupne države. Bala sem se iti v mesto, ki je bilo simbol rušenja in nasilja, zatiranja in ujetosti v mrtvilo ideologijo. Strah je minil, ko sem sredi tega mesta in naroda in časa spoznala mlade ljudi, ki so me presenetili s svojo čistostjo, lepoto vere in neomajnim upanjem. Res, pri takih mladih ljudeh razumeš, da tudi v času sovraštva, živijo angeli. Če srečate mladega zdravnika specialista, ki nesebično dela dan in noč, potem pa še z radostno ljubeznijo pomaga svojim starim staršem, se vam nehote utrne misel – le kje se je rodil ta otrok? In če vemo, da sredi enega najglasnejših trgov naše prestolnice, mala skupina globoko vernih dan in noč moli za vse obremenjene in ranjene ljudi, potem je čas, v katerem je veliko nezadovoljnih in kritičnih ljudi, res blagoslovljen. Mene naš čas spominja na jutro velike noči, ko je naš Gospod ubit ležal v grobu in se je zdelo da je vse propadlo in da se nikoli ne bo uresničilo, kar je Kristus napovedal v svojem oznanjevanju. A Gospodovo vstajenje je prineslo nepričakovano novost – ko je z Njim smrt premagalo vse kar je dobro in lepo in narejeno v ljubezni. V blagoslovljenem času živimo. V času, ko za seboj potegne ljudi le tisti, ki ima v sebi božje življenje. In takšnih ljudi ni malo. Zato se ne bojim. Današnji čas je blagoslovljeni čas.
Eno izmed temeljnih vprašanj filozofije, ki je vselej aktualno, je vprašanje svobode. Kajti tudi v današnjem svetu se nenehno sprašujemo, ali smo zaradi obilice pritiskov, medijev in različnih avtoritet sploh še svobodni. Ali sploh svoboda obstaja? Na podlagi katerih znakov oziroma kriterijev jo prepoznamo? Je v svetu morda več vrst ali stopenj svobode? Na ta in podobna vprašanja je poskusil odgovoriti tudi francoski filozof Sartre iz 20. stoletja. Njegovo filozofijo izredno dobro ponazarja spodnja anekdota. Ko se je med nemško okupacijo Francije na Sartra obrnil njegov študent s prošnjo, naj mu pomaga pri odločitvi, ali naj odpotuje v Anglijo in se pridruži svobodnim francoskim silam ali pa ostati pri bolni materi in ji pomagati živeti, je Sartre odgovoril: »Kdo bi mogel pomagati pri izbiri? Krščanski nauk? Ne. Krščanska doktrina pravi: bodite usmiljeni, ljubite bližnjega, žrtvujte se zanj, izberite najtršo pot itd., itd. … Toda katera pot je najtrša? Koga je treba ljubiti kot svojega brata, borca ali mater? Katera korist je večja: ta, negotova, boriti se v skupnosti, ali ona, pomagati natanko določenemu človeku živeti? Kdo more a priori odločati o tem? Nihče. Nobena zapisana morala tega ne pove. Kantovska morala pravi: »Obravnavaj drugega vselej kot namen, nikdar kot sredstvo.« Zelo lepo. Če ostanem pri materi, jo s tem obravnavam kot namen, ne kot sredstvo, toda prav s tem utegnem obravnavati kot sredstvo vse tiste, ki se bore okrog mene; in obratno: če se pridružim tistim, ki se borijo, jih bom obravnaval kot namen, toda tvegam, da bom mater obravnaval kot sredstvo… »Profesorja pa je fant le poiskal, da bi dobil nasvet,« boste dejali. Toda če iščete nasvet, na primer pri duhovniku, potem ste tega duhovnika izbrali in ste navsezadnje že bolj ali manj vedeli, kaj vam bo svetoval. Drugače povedano: tudi izbira svetovalca sodi k angažiranju samega sebe. /…/ Ko se je mladenič javil pri meni, je torej vedel za odgovor, ki mu ga bom dal, in dal sem mu lahko en sam odgovor: »Svobodni ste, izbirajte, se pravi, izumite kaj!« Sartre nam hoče s to anekdoto povedati, da smo mi ljudje povsem svobodna bitja, pravzaprav absolutno svobodna, kar pomeni, da ni ničesar, kar bi nas v življenju omejevalo. Po njegovem mnenju imamo vselej na voljo več možnosti, med katerimi konstantno izbiramo. Ta izbira pa je odvisna zgolj od posameznika – prav zato Sartre mladeniču ni mogel dati navodila za življenje. Verjel je namreč, da bi tako okrnil mladeničevo svobodo, po drugi strani pa mora biti mladenič odgovoren za svoje odločitve. Z neomejeno svobodo pride namreč tudi neomejena odgovornost.
Nekaterih ljudi nobena stvar ne more razveseliti. Ko sem še stanovala v Ljubljani, sem večkrat srečala gospo, ki se je vedno nad nečim razburjala, tožila, negodovala: nad politiko, novimi cenami, nad mladino, ki je »vedno slabša«, pa še in še. Ko sem jo zadnjikrat videla, je sijalo sonce, da si ga moral biti vesel. Pozdravila sem jo: »Danes imamo pa res čudovit dan, mar ne?« Gospa pa je odgovorila popolnoma v svojem slogu: »Kaj, ko bo pa čez dva dni spet dež!« Seveda lahko tudi tako gledamo na življenje. Lahko nas sredi poletja skrbi, kako bo pozimi, kako bo zmrzovalo in bo zapadlo veliko snega. Pozimi pa lahko premišljujemo, ali bo ob hudi vročini naše srce vzdržalo. In tako nas neprestano nekaj skrbi. Najhuje pri tem pa je, da se sploh ne znamo veseliti trenutka, ki ga živimo tu in sedaj, ker je vsa naša pozornost usmerjena v prihodnost: kaj bo, ko bo, če bo … Včasih se zdi, da sploh premalo cenimo dani trenutek. Ali živimo v preteklosti in premlevamo, kako nam je kdo storil krivico, nas grdo pogledal, rekel neprimerno besedo pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi, štiridesetimi leti – ali pa živimo v strahu, kaj bo prihodnje leto, kaj bo čez deset let … Potem se stvari odvijajo čisto drugače. Sedanji trenutek pa gre pogosto mimo nas, ne da bi ga zavestno preživeli. Vedno bolj tudi ugotavljam, da je pregovor Vsak je svoje sreče kovač vsaj do neke mere resničen. Od nas samih je zelo pogosto odvisno, kako vidimo življenje, kako vidimo svet. Dve možnosti sta. Lahko tudi ob deževnem dnevu rečeš: »Za dežjem vedno posije sonce,« ali pa ob sončnem dnevu tožiš: »Saj bo čez dva dni spet dež.« Ta dva načina gledanja na življenje in na svet se pojavljata na vseh področjih. Svobodni smo, da lahko izbiramo, kako bomo gledali. Seveda pa je prvi korak to, da se svojega načina odzivanja sploh zavemo.
Rad občudujem umetniška dela. Ko sem zvedel, da je imel Jürgen Moltmann, protestantski teolog teodiceje, opravičenja Boga glede Auschwitza, med pisanjem knjige Križani Bog ves čas pred sabo sliko Križanje v rumenem, sem si to sliko ogledal. Gre za umetnino znanega Marca Chagalla (1887-1985), ki je upodobil moške in ženske, ki bežijo pred smrtjo, v sredino pa je postavil Kristusa na križu kot izraz človeškega trpljenja. Dolgo sem zrl vanjo. Dojel sem, kar je zapisal Moltmann. Da je trpljenje premagano s trpljenjem, rane pa zaceljene z ranami. In da trpljenje prinaša nam, zapuščenim od Boga, Boga. Bog nikjer ne pokaže svoje ljubezni tako jasno kot v svojem učlovečenju in trpljenju. (Bernard iz Clairvauxa) Učlovečil se je zato, da bi trpel. S križem je priznal, da se je človek odvrnil od njega zaradi svobode, ki jo je podaril človeku. Nemška filozofinja Edith Stein, Judinja, spreobrnjena v krščanstvo, ki je bila usmrčena v Auschwitzu, je tudi razglabljala o križu trpljenja, zato je znana kot Terezija Benedikta od Križa. Mučenka je izjavila: »Po križu in trpljenju k veličastvu vstajenja!« Verjela je, da ponavadi dobimo težji križ, ko se hočemo znebiti prejšnjega. Verjela je, da je Božje življenje ljubezen. In da je trpljenje znamenje, da nas Bog jemlje resno, ko nas pridruži póti svojega Sina, zato je trpela brez godrnjanja. Tudi poljski minorit Maksimilijan Kolbe je bil usmrčen v Auschwitzu, ker je prostovoljno izstopil iz vrste in prevzel smrtno kazen namesto sojetnika, ki je stokal: »Uboga moja žena in otroci. Nikdar več vas ne bom videl.« Nacistični poveljnik je zamenjavo sprejel. Kolbe je dokazal neločljivo vez med ljubeznijo do Boga in do bližnjega, ljubezen, povezano s trpljenjem. Zatrjevanje ljubezni do Boga je laž, če zaprem srce za bližnjega ali ga celo sovražim. Ob vsem tem se sprašujem, zakaj je toliko krivic in zla na svetu? Pomislil sem na filozofa Platona, ki je na vprašanje, v čem vidi propad človeškega rodu, odgovoril: »To bo takrat, ko ne bo hudič tekal za ljudmi, ampak bodo ljudje tekali za njim.« Bog je pri tem nedolžen, saj svet raje dirja za zlodejem, mu aplavdira in odobrava, ga povsod išče, občuduje, poveličuje, obožuje in postaja od njega odvisen. A prebrisani zlodej nima rogov in repa; spreminja se v demagoge, teologe, svetnike, ideologe, humaniste, politike, znanstvenike, bankirje … Njegov kraj prebivanja ni prestol v peklu, ampak raje zaseda klopi cerkva, prižnice, parlamente, bolnišnice, šole, stadione, poligone, galerije in velike odre … Patrist Avguštin je zapisal, da je največji uspeh hudiča takrat, ko se mu uspe toliko prikriti in vtihotapiti, da mislimo, da ne obstaja in da človek Boga ne potrebuje. Rezultat tega je, da v našem zahodnem svetu naredi vsakih dvajset sekund nekdo samomor, ker v življenju ne vidi smisla, in da je vsak četrti zahodnjak psihično bolan, navkljub novim analgetikom, blagostanju in skoraj popolni svobodi. Absurd, nismo v Auschwitzu, ampak Auschwitz je v nas. Tak je svet brez Boga. Vznemirjati bi nas morala Božja odsotnost, ne pa ali Bog resnično obstaja.
Med vsemi vedami, ki so mi jih v dolgem procesu izobraževanja nudili profesorji, mi je največ preglavic povzročila matematika. V drugem letniku srednje šole je moje letno spričevalo skazila enka, poleg uničenih počitnic in neuspešno opravljenega popravnega izpita, sem tà prvi nekoliko resnejši poraz v življenju doumela kot grozno sramoto. Ne samo zame, tudi za mojo družino in širše okolje. V trenutku so se razblinili mladostniški upi o sanjskem poklicu. Se razume, da po koncu srednje šole nisem šla na študij matematike in z njo povezanih disciplin. Sem se pa z višjo matematiko srečala potem še ob predmetu statistika in se nekako za silo izvlekla, a več kot pet plus ena nisem dosegla. A matematiki se vse do današnjih dni nisem uspela izogniti, tako kot tudi vi ne, dragi poslušalci in poslušalke. Hočete ali nočete: prvo minuto našega življenja smo se znašli v svetu številk, računanja, preračunavanja in štetja. In računanje je prav stara reč, saj naj bi prvo računalo, danes ga imenujemo abak, iznašli Babilonci okoli leta 2400 pred Kristusovim rojstvom. Danes se abak, leseno računalo, uporablja predvsem kot darilo otrokom, ki se s svetom številk šele spoznavajo. Ne vem, od kod se mi je v zadnjih vročih poletnih dneh sploh prikradla misel o tej vedi. Mogoče je h teži misli pripomogla vročina. Vem, da nisem prva, ki si z matematiko beli glavo, to so pred menoj počeli veliko bolj študirani ljudje od mene. Nenadoma sem namreč prišla do spoznanja, da obstaja tudi življenjska matematika, ki nam iz dneva v dan zastavlja vrsto zapletenih algoritmov, logaritmov, integralov, odvodov, sinusov in kosinusov, takšnih in drugačnih krivulj … Ali če hočete navodil, ki določajo vrsto in zaporedje operacij v našem življenju. V naših življenjskih enačbah se velikokrat znajdemo pred več kot eno neznanko na levi ali desni strani enačbe. In kako priti do rešitve? Tako za višjo kot življenjsko matematiko obstajajo formule. A ostanimo samo pri drugi: življenjski. Se tudi vam kdaj zazdi, da se ne izide, pa čeprav tudi na tem področju obstajajo pravila. In ko trčimo ob takšen problem ali enačbo, nas zaboli. Zaboli, ker vemo, da naš račun, ki je pravilno izračunan, ne velja. Pa čeprav smo račun naredili skupaj s krčmarjem. Seveda, življenjska matematika nam ne prinaša samo rdečih temveč tudi črne številke, vsaj v trgovskih bilancah so dobiček zapisovali s črnimi. Tako vam kot sebi, spoštovani poslušalci in poslušalke, želim, da bi bil dobiček naših življenjskih enačb neobremenjen z goljufijo in lažjo, sicer bo bolj kratke sape.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci. Cerkev danes praznuje rojstvo Device Marije – mali šmaren. Praznik zemeljskega rojstva obhaja Cerkev samo pri treh osebah: pri Jezusu, Mariji in Janezu Krstniku. Jezusovo zaradi združenja Božje narave s človeško naravo v eni osebi, obenem pa zaradi deviškega spočetja v moči Svetega Duha. Marijino rojstvo obhajamo zaradi njenega brezmadežnega spočetja, kar pomeni, da je bila kot mati bodočega Odrešenika po posebni Božji naklonjenosti že v prvem trenutku bivanja obdarjena s posvečujočo milostjo in obvarovana izvirnega greha. In na koncu Krstnikovo rojstvo, ker je bil izvirnega greha očiščen že pred rojstvom. Marijina starša Joahim in Ana, njun god obhajamo 26. julija, sta po dolgih letih izprosila od Boga hčerko. Preden se je rodila, sta jo posvetila Bogu. Dejansko jo je Bog posvetil že z njenim brezmadežnim spočetjem. V dogmatični konstituciji o Cerkvi je zapisano: »Končno se z njo, vzvišeno sionsko hčerjo, po dolgotrajnem čakanju na izpolnitev obljube dopolnijo časi in vzpostavi se nov red odrešenja, ko Božji Sin iz nje privzame človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeka od greha.« Praznik rojstva Device Marije je v 5. stoletju nastal v Jeruzalemu, ko so tam 8. septembra obhajali spomin na posvetitev cerkve Marijinega rojstva. Praznovanje se je hitro razširilo. V 7. stoletju pa je praznik prešel v Rim. V času papeža Sergeja I. so ta praznik obhajali s slovesno procesijo, ki je šla od svetega Hadrijana do svete Marije Velike. Praznovanje je doseglo velik razcvet v srednjem veku. Marijino rojstvo je za ves svet »upanje in jutranja zarja odrešenja«. Napoveduje rojstvo Jezusa Kristusa, po katerem bo naša narava prenovljena, osvobojena greha in zla. Tako bi lahko rekli, da je Marijino rojstvo uvod v Jezusovo rojstvo, ker se z Marijinim rojstvom začenja uveljavljati Božji načrt za učlovečenje Božjega Sina. Marijino rojstvo, mali šmaren, je praznik, ki nas želi prebuditi in spomniti na začetek uresničevanja velikega starozaveznega adventa. Marija kot tista, ki je sprejela Božji načrt in postala orodje v Njegovih rokah. Ob današnjem prazniku bi lahko spregovorili o odnosu današnjega sveta, družbe do rojstva. Lahko bi spregovorili o Božji modrosti in pripravi »terena« za izpeljavo Božjega načrta. Lahko bi govorili o Marijinih starših. V vseh teh temah so stvari, ob katerih se človek lahko samo čudi. Toda to bi bilo premalo. Marija je sprejela Božji načrt in ga uresničila. Vsak izmed nas je rojen, obhajamo rojstne dneve in imamo vse pogoje, da uresničujemo Božji načrt. Kje pa smo na tej poti, pa je vprašanje, na katero lahko odgovori vsak zase.
Ne vem, zakaj toliko ljudi meni, da ni nič več lepega na svetu, sploh pa ne v življenju. Res se zaradi vojska in potresov domovi sesipajo v prah, rušijo jih poplave in viharji, udari bolezen, kosi smrt. A kdaj vsega tega ni bilo? Bi radi živeli pod špartansko vzgojo? Bi se radi junačili v Neronovih časih? Bi se smejali tolikšnim rojem kobilic, da zasenčijo sonce? Bi bila kuga za nas mačji kašelj? Ali pa dvesto let turških vpadov; takrat je bilo najbrž tudi prijetno. Kaj pa, če bi v svoji zahtevnosti do lepih časov pomislili na kakega ostarelega znanca, ki se je b pretolkel skozi drugo svetovno? Prav zelo poetična pa res ni bila. Ali pa skozi gmajnarske tegobe partizarjenja v snegu in begu in ob pičli hrani. Svet je lep, življenje si dostikrat zagrenimo sami. Živa in neživa narava. Vse od mravelj do velbloda. Flora, favna, mikrobi, bakterije, kamnine. Visoko gorovje, kjer »zemlja je naša zakipela, zahrepenela, v nebo je hotela«. Morje Adrijansko, oceani. Še vse tisto, kar je ustvaril človek; od prvega kolesa do stolpnic, ki predirajo nebo. Polno prgišče lepote, če si pomagamo s Cankarjem. In da v življenju ne bi doživeli kaj lepega? Res, ta več, drugi manj in marsikdo prav malo. Manko se z razsodnostjo da preseči ob spoznanju, da nam je kljub vsemu v delež tudi kaj prijaznega, prijetnega, opogumljajočega. Navsezadnje so okoli nas ljudje, s katerimi se razumemo, in je kdo med njimi tudi preskušan z udarci življenja. Z boleznijo, smrtjo, izgubo službe, premoženja, z invalidnostjo, osamljenostjo. Če nam videnje in doživljanje lepega zamegljujejo družbene ali pa svetovne razmere, ostaja upanje, da se bodo spremenile na bolje. Malo tudi z našo pomočjo. Treba se je vprašati, koliko na svojem mestu in v svojem okolju pripomoremo z zgledom, ne samo izgledom/videzom svoje delavnosti, poštenja, sočutja. Zaradi mojega besedičenja ne bo nihče srečnejši, od moje zavzetosti in pozornosti se pa prizadeti BO počutil bolje. Pojdi in tudi ti tako delaj, svetuje Sveto pismo; namreč pomagaj pomoči potrebnemu. Pod svojo streho nisem spal, pri svojih nisem jedel … Na preizkušnji smo. Begunci so med nami. Bi nam bilo lepše in bolje v njihovi koži?
Pomlad in poletje sta letna časa, ko se zdi, da je življenje na vrhuncu. Dnevi so daljši od noči, topleje je, več časa lahko preživimo na prostem, osvobojeni težkih zimskih oblačil. Pomlad in poletje bi morda lahko vzporejali z mladostjo oziroma srednjimi leti pri človeku, ki je v tem času na vrhuncu svojih moči. Morda so tudi različna življenjska obdobja, skozi katere gremo, podobna letnim časom. Nekatera so do nas bolj prijazna, bolj rodovitna, druga hladnejša in manj prijazna za bivanje na prostem. V nekaterih življejskih obdobjih se lahko bolj izkažemo, na druga pa nismo tako ponosni, imamo zadržke do tega, da bi jih vzeli za svoje. Neki človek je imel štiri sinove. Želel si je, da se bi njegovi sinovi naučili, da ni smiselno prehitro soditi. Zato je vsakega izmed njih poslal na dolgo potovanje, kjer bi si ogledali hruškino drevo, ki je bilo precej znano v tuji deželi. Prvi sin je odpotoval pozimi, drugi spomladi, tretji poleti in četrti sin na jesen. In ko so se vsi vrnili, jih je sklical skupaj, da bi poročali o tem kaj so videli. Prvi sin je dejal, da je drevo grdo, upognjeno in polomljeno. Drugi sin je temu nasprotoval – drevo je pokrito z zelenimi popki in obeta bogat sad. Tretji se ni povsem strinjal, saj je videl drevo pokrito s cvetovi, ki so lepo dišali in še lepše izgledali. Kaj tako lepega že dolgo ni videl. Četrti sin pa je popravil vse tri predhodnike, saj je bilo drevo polno sadov in se je njegova krošnja šibila pod njihovo težo. Debata med brati je postajala že nekoliko vroča in še dobro, da je vmes posegel oče. Razložil jim je, da so imeli vsi prav, ker je vsak med njimi videl drevo v drugačnem letnem času. In izkoristil je priložnost, da jim posreduje svoje sporočilo. Povedal jim je, naj ne sodijo niti drevesa niti človeka samo po enem letnem času, samo po enem obdobju življenja. Bistvo življenja je mogoče presojati šele ob koncu, ko se zaključijo vsa življenjska obdobja. »Če obupaš, ko je zima, ne boš nikoli spoznal obljube pomladi, lepote poletja in izpolnitve jeseni. Ne sodi življenja po težkem življenjskem obdobju in ne dopusti, da bi bolečina enega obdobja uničila veselja vseh drugih,« je še zaključil oče. Morda so lahko tudi določeni trenutki, ure v dnevu podobni različnim letnim časom in drevesom, ki se znajdejo v njih. Narobe bi bilo, če bi dan sodili le po težkih trenutkih, po neprijetnostih ali bolečini. Ko se bomo danes zvečer ozrli na dan nazaj, ga poskusimo videti v celoti in vsej pestrosti.
Ko govorimo o vseh dosežkih starih Grkov in Rimljanov, nikakor ne moremo spregledati njihove okrutnosti. Spominjam se, kako sem kot otrok z grozo prebirala njihovo zgodovino in se spraševala, le kako so lahko na zasužnjevanju drugih ljudstev in mestnih držav gradili svoje gospodarstvo. Z enakim odporom še danes zrem na krvavo zgodovino Združenih držav Amerike ter Velike Britanije, ki sta svoje gospodarske uspehe kovali na delu sužnjev in bogastvu kolonializiranih držav. Danes se zdimo ustavnopravno vsi svobodni – nismo vpeti v okove in ne v prisilno delo. Zdi se, da sami odločamo o sebi. Konec je dobe individualnega zasužnjevanja, značilnega za antiko, konec nacionalnega zasužnjevanja v času kolonializma. A dejansko smo ljudje danes tudi v Evropi ovrednoteni le toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nam nekdo, ki mu prekrižamo njegove osebne interese, javno ne degradira naše osebnosti in avtoritete. Živimo v svetu, ki se je odrekel temeljnim etičnim, estetskim, kulturnim vrednotam, na katerih je rastla današnja Evropa. Po razvrednotenju tradicionalnih družbenih vrednot (lepega, dobrega, resnice…) je kapitalistična ideologija na njihovo mesto kot edino vrednoto ustoličila vrednost. Sodobni vrednostni sistem je orientiran tako, da je edina relevantna perspektiva, po kakšni ceni nekaj dobimo, in ne več, kaj dobimo. In enako se godi človeški duši – ni važno, kakšna je, ampak po kako visoki ceni se zmore prodati. Novodobno suženjstvo zatorej še zdaleč ni odpravljeno, samo premestilo se je na globalno, svetovno raven v tako skriti obliki, da se ne vidi več niti vir zasužnjevanja, ne njegova dejanska oblika – godi se namreč v imenu demokracije in varovanja človekovih pravic, v imenu enakopravnosti in enakih možnosti na trgu.
Zdi se, da v današnji družbi prednjačijo predvsem tisti, ki posedujejo in kopičijo, tisti, ki zgolj in samo so, pa ostajajo prezrti. Premalo je samo biti, treba je tudi imeti. A kaj ko želja po imeti in posedovati ne pozna meje. Zato ni čudno, da so kregarije in pravdanja med dediči že od nekdaj naš nacionalni šport. Toda papež Frančišek je nekoč hudomušno izjavil: »Mrtvaški prt nima žepov«. Tudi modreci in duhovni ljudje v vseh kulturah in izročilih poudarjajo, da je najbogatejši tisti človek, ki lahko živi tako, kot da bi ničesar ne imel. O tem govorita naslednji zgodbi: Sokrat je bil kot pravi filozof prepričan, da moder človek »po naravi« živi skromno. Zato sam tudi ni imel čevljev. O njem pripovedujejo, da ga je vedno znova očarala tržnica. Pogosto je hodil tja in si ogledoval razstavljeno blago. Nekega dne ga je prijatelj vprašal, zakaj hodi tako rad na tržnico, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat mu je odgovoril: »Tja hodim gledat, koliko stvari zlahka pogrešam«. Poglejmo še na Daljni vzhod: budistični sveti mož Nagardžuna je hodil naokrog skoraj nag, ogrnjen samo s kosom blaga okoli ledij. Imel pa je zlato skledo za prosjačenje, kar se ni čisto nič ujemalo z njegovim uboštvom; podaril mu jo je kralj, ki je bil njegov učenec. Neke noči se je Nagardžuna odpravljal spat med ruševine starega samostana in opazil je tatu, skritega za stebri. »Na, vzemi tole,« je rekel in mu pomolil skledo za prosjačenje. »Tako me vsaj ne boš motil, ko bom enkrat zaspal«. Tat je poželjivo zgrabil skledo in pobegnil. A naslednje jutro se je vrnil in rekel Nagardžuni: »Vso noč mi ni dalo miru, s kakšno lahkoto si dal sinoči to skledo od sebe. Nauči me, kako naj pridem do bogastva, ki omogoča tako lahkotno nenavezanost«. Sveti mož mu je dejal: »Nihče ti ne more vzeti tega, na kar se nisi nikoli navezal«.
»Ne bodi kaplja, bodi ocean. Če hočeš biti ocean, moraš kapljo uničiti.« »Duša ne pozna druge odrešitve, kot je zaljubljenost.« »Strast povzroči, da staro zdravilo zopet deluje - strast prežene poklapanost in utrujenost.« »Samo v srcu lahko dosežeš nebesa.« »Mnoge molitve so izguba in uničenje. V svoji milosti jih Bog ne usliši.« »Kam sploh lahko greš, kjer Njega ni?« »Povlekel te je nazaj iz vseh tvojih smeri samo zato, da bi te vrnil v Brezsmrtnost.« »Ljubezen je jezik, ki ga ne moreš izgovoriti ali slišati.« »Norost je pretrgala vse spone, zdaj bom nasvete jemal samo še od ponorelih.«
Oni dan mi je padel kruh na tla, na drobni pesek pred hišo, tako da je dobesedno očrnel in se napil z malo večjimi in malo manjšimi kamnitimi zrni. Stresal sem ga, kolikor sem mogel, ga drobil, a ni nič pomagalo. Če sem se hotel držati svojih načel, sem ga moral pred vedno kritično publiko mladcev hočeš nočeš pojesti takega, kot sem ga držal v roki, čeprav je pod mojimi že nekoliko načetimi zobmi hrskalo in praskalo in hrustalo in sem se zaradi tega potil in v mislih iskal mogoče proste termine za obisk zobozdravnika. A tako pač je. Vrednota je vrednota in to ni več, če ti ni kdaj žal za to. Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga. Neumna pesmica iz starih, že minulih časov, ker je košček kruha zdaj mogoče dobiti že za borih par centov in ker nekaj tako cenenega zato res ni potrebno ljubiti. Baje se na svetu zavrže tretjina vse pridelane hrane, to sem odprtih ust izvedel od svojega razgledanega prijatelja. Tretjina! In sem mu verjel. Ker sem nekega zgodnjega jutra, še v temi, ko sem šel maševat k redovnicam na Quarto Miglio, videl nekega temnopoltega mladeniča, kako je skušal iz smetnjakov izbezati tisto zavrženo tretjino, ki je je preveč na Zahodu in ki je zmanjkala v državah tretjega sveta. Ali pa na rimskih ulicah. Takrat sem se odločil, da bo tista o ljubem kruhku spet moja vsakdanja rima. Ne zaradi hrane, zaradi človeka. Zaradi tistega neimenovanega mladeniča, ki vsako jutro išče svoje življenje na dnu smetnjakov in ki ga v temi svojega preobilja težko opazimo. Kot težko opazimo drobtino na robu polnega krožnika. Malo hvaležnosti premoremo. Hrana nam je samoumevna in dokler nam bo samoumevna, bo vedno bolj dolgočasna. Ne bo zadostovala sol iz Sečovelj, potrebovali bomo ono iz Himalaje, pa super živila in sto vrst kruha. Potrebovali bomo Tomaža in Emo, Gordona Ramsaya in ostale iz njihove druščine, potrebovali bomo resničnostni šov s hrano v glavni vlogi in vedno več opolzkosti. Kruha in iger! Istočasno! Zato je ta stara pesmica, tista o kruhku na tleh, naš kandidat za pesem Evrovizije. Morala bi zahreščati v zobovju Evrope, morala bi jo malce zaboleti in zaskrbeti, kot množica temnopoltih z juga, ki buta ob valobran Lampeduse. Kruhek na tleh je grenko zdravilo za prenasičene želodce Evropejcev, ker je dar, ki nekaj sporoča, in malenkost, ki opozarja na svojo pomembnost. Umazani kruh je zame kot od toče in zmrzali oropana trta, kot podivjano vreme in kot umazani ljudje, ki brskajo po mojem smetnjaku. Ljubiti kruhek na tleh pomeni ljubiti malenkosti in pomeni ljubiti darila. Oboje je težko in oboje je potrebno. Ljubiti malenkosti pomeni postati spet pozoren in občutljiv. Ljubiti darila pa pomeni živeti kot nekdo, ki je nemočen, tudi če ima vsega, in ki se pusti biti od koga odvisen in obdarovan. Tisti umazani kruhek je moral biti umazan, da sem se sklonil in priznal svoje napake. To je pot spreobrnjenja, postati spet ponižen pred hrano in pred življenjem. Kruhek na tleh boli. In kogar boli, začenja imeti hrano rad in začenja imeti rad človeka ob sebi. Tistega, ki nima. Kdor zmore poljubiti kruhek na tleh, zmore poljubiti gobavca in zmore poljubiti življenje, takšno, kakršno je. Vse je naš vsakdanji kruh. In odpusti nam naše dolge. Tam, na tleh smo, kjer je naš vsakdanji kruh. In nekdo nas od tam vsak dan pobira in dviguje k ustom. Nekomu smo vsakdanji kruh.
Spoštovane poslušalke, poslušalci, verjetno vas je danes več budnih, saj začenjamo s prvim šolskim dnevom. Nekateri se veselite, drugi vzdihujete po minulih počitnicah, eni se bojite, drugi komaj čakajo, da dokažejo, kaj vse so se novega naučili. Starejši, predvsem starši, pa se v strahu sprašujejo, kaj vse bo prineslo novo šolsko leto. Pred kratkim sem poslušal pogovor o tem, kako je danes šola drugačna, kot je bila pred leti. Takrat se je učitelje spoštovalo, balo in nihče si jim ni upal ugovarjati. Starši so vedno dali prav učiteljem, ki so tako lahko v razredu tudi kaj naučili, predvsem dobre navade. Danes pa učitelji ne upajo nič reči, starši ščitijo svoje otroke in na koncu dobimo ne le nevzgojene mladostnike, ampak tudi brez znanja, potrebnega za življenje. V marsičem bi jim kot dolgoletni učitelj in vzgojitelj lahko pritrdil. Res, danes starše preveč skrbi, kako bo z njihovim otrokom v šoli. Če kdaj potem danes premoremo strokoven in usposobljen učiteljski kader, učinkovit sistem nadzora in dokaj dobro organizirano šolstvo. Vedno so izjeme in so trenutki, ko vse skupaj zataji, a eno je gotovo: nikoli ni bilo v šoli bolje poskrbljeno za otroke kot danes. Če kdo dvomi v mlade in njihovo zavzetost, vas lahko potolažim. Kar nekaj časa preživim z njimi, zato vam lahko zagotovim, da so res včasih nepredvidljivi: so kritični in večina želi kaj narediti iz svojega življenja. Ko sem se s temi pomisleki vmešal v pogovor, je ta kar naenkrat zamrl. Končno se je eden izmed njih ojunačil in mi postavil vprašanje: »Zakaj pa je toliko mladih razočaranih, brezvoljnih, nesposobnih si najti delo in poskrbeti zase? Šola bi jih morala na to pripraviti!« je še zatrdil. Mnogi starejši bi temu pritrdili. Starši, ki peljete svoje otroke v šolo, to pričakujete. Otroci so neučakani, da se bo to zgodilo. Učitelji so polni načrtov, kako bodo to izvedli. Kje se potem zatakne? Čisto preprosto: če bi nas inštruktor v avtošoli mučil s prometnimi znaki, na cesti pa bi jih nihče ne upošteval, po kom bi se ravnali: po inštruktorju ali okolju, v katerem vozite? Tudi učiteljem nič ne pomaga, če jih v šoli učijo po programih in za svet, ki ga v resnici ni. Zato drage poslušalke, poslušalci, tudi če niste učitelji, je danes pravšnji dan, da se vprašamo, koliko pomagamo s svojim zgledom in prizadevanjem, da to, kar v šoli učijo, tudi sami živimo. Naj bo ne le danes, ampak vse šolsko leto naše življenje polno radovednosti, prave omike, poštenosti in vztrajnosti. Potem bo šola vredna svojega denarja in bo lahko pripravljala novi rod za življenje.
Strokovnjaki, kulturni antropologi, pravijo, da so religioznim vrednotam najbližje estetske vrednote. In res je, človek je od nekdaj rad zrl v nebo in občudoval zvezde, sonce in luno. Ob njihovi skrivnosti in lepoti ga je spreletel srh in dvignil je roke ter jih rotil, naj mu pomagajo. Ali pa se je predal njihovi zagonetnosti in jih začel po božje častiti. Tudi za danes lahko rečemo, da je »homo religiosus« predvsem »homo estheticus«, kajti vračanje k lepotam narave, posebno še k neokrnjeni ali deviški naravi – kot rečejo romanski narodi – je pravzaprav vračanje k svojemu izvoru. Pa ne biološkemu, ampak tudi religioznemu, saj se ob enkratnem pogledu na veličastne gore, ob zretju neskončne razsežnosti morja, ali pa ob pritajenemu šumenju gozda in igrivosti gričev človek zave, da tudi sam izhaja iz božanske stvariteljske roke. V sebi začuti klice neskončnosti in ob občutju svetega mu zapoje duša ter poskakuje srce. Sveto je pravzaprav paradoksalno občutje. Sprva nas popade neko strahospoštovanje. Ob veličini in daljavi puščave se začutimo tako majhne in nebogljene. Toda na drugi strani nas pogled na lepote narave čisto prevzame, nas privlači in si zaželimo, da bi ti trenutki trajali še in še. Ob lepoti, ki je enkratna, začutimo tudi svojo lastno edinstvenost, saj se zavemo, da smo prejeli dar neponovljivega življenja. Tudi če nam je o svojih doživetjih pripovedoval nekdo drug, kadar doživlja nepozabno sliko naše srce, se nam zazdi, da tega pogleda še ni opazil in doživel prav nihče. Takrat občutimo, da šele v doživljanju te lepote tudi mi sami postanemo takšni, kot smo, se pravi resnični in pristni. In zato si rečemo: to sem pa jaz, takšen sem in takšen hočem ostati. Hkrati pa lahko v tem doživljanju odkrijemo globoko resnico: kako dober je tisti, ki mi je podaril ne samo čudovit naravo, ki jo zrem, ampak tudi izjemno srce, da sem lahko ta enkratni čudež zaznal! In ker sem začutil tolikšno obdarjenost, bi rad bil tudi sam dober in to lepoto, ki sem jo doživel, nekomu podaril naprej. Ob zaznavi neskončne lepote se estetsko doživljanje spremeni v religiozno občutje. Religija namreč pomeni tudi na novo vzpostavljeno vez. Preko Lepote me je povezala z onostranstvom. Srce je znova zapelo hvalnico Bogu, ob tem duhovnem in lepem občutju se je ponovno ubrala in povezala moja raztrgana duša. Zopet sem postal v sozvočju s samim seboj. Toda v takšnih trenutkih bi se rad povezal še s tistimi, ki so mi najljubši. Rad bi jim podaril svoja občutja in jih osrečil. Prav religija, ki izhaja iz občutja lepega, me vedno pelje k srcu mojega bližnjega, h globini duše meni drage osebe.
Ali se danes še dogajajo čudeži? Ali pa se vse lahko objasni, razume, znanstveno dokaže in prikaže v grafikonih? Doživela sem neverjetne trenutke, ki so za mene čudeži sredi vsakdanjega življenja. So trenutki milosti, ko se moč iz nevidnega blagoslovljenega sveta vidljivo pokaže v našem sedanjem življenju. To so trenutki milosti, ki spremenijo življenje in osebe. Dostikrat prav umirajoči bolniki doživijo takšne dotike milosti. Kristjani jih navadno doživijo po prejemu zakramentov, saj je neverjetno, kako se po takem svetem srečanju zmanjša vnos zdravil, kako pogosto izgine bolečina in kako naenkrat ni niti sledu o silnem nemiru! Spremembe so tako očitne, da zmedejo osebje in svojce. Bolnik naenkrat želi govoriti o stvareh, ki jih prej nikoli ni niti omenil – kot na primer slovo, odpuščanje in celo priprave na pogreb. Nekateri, ki so v svoji bolečini bili jezni na cel svet in na vse zdrave ljudi, se zahvaljujejo za vsako najmanjšo uslugo. Ljudje, ki niso verni, pa take milostne trenutke dostikrat doživijo v trenutkih odpuščanja ali iskrenih izpovedih osebam, ki so bile najpomembnejše v njihovem življenju, niso se pa z njimi že dolgo časa srečali ali uredili odnose . Ko odprejo srce, ko se objameta dva, ki sta bila zaradi tega ali onega skregana, se odpre nebo – dobesedno! Ko se starši in otroci po dolgem času iskreno pogovorijo in zjočejo eden pred drugim, se spremenijo vsi – in bolnik in obiskovalci. Blagost in lepoto takšnih sprememb smo deležni tudi mi, osebje in spremljevalci. In vemo, da ne smemo pozabiti teh svetlih trenutkov, ker nam zmeraj znova dajejo moči, da gremo naprej, da ostanemo ob bolnikih in umirajočih, tudi ko je težko in skoraj nepremostljivo. Ali lahko kaj naredimo, da tudi sami privabimo na sebe i n svoje drage takšen dotike milosti? Ob tem vprašanju rada pomislim na staro sestro redovnico iz moje skupnosti v Črni gori, ki je vsak večer z blagoslovljeno vodo blagoslavljala mesto, v katerem smo živele, mesto Cetinje. Pred smrtjo je prav mene zadolžila, da nadaljujem z blagoslovom mesta, ki je sestre redovnice sprejelo za svoje,čeprav so bile druge vere in narodnosti. Zato tudi sama rada blagoslavljam svoje mesto v katerem danes živim. Ko zvečer utihnejo glasovi, se zaprejo gostilne in lokali, ko se umiri promet, odprem okno in ob škropljenju z blagoslovljeno vodo molim za naše mesto in vse ljudi, ki v njem živijo. Zdi se mi, da tako privabljam dotike milosti za tiste ljudi, ki jih najbolj potrebujejo. V takih trenutkih milosti se nebo dotakne našega srca in naše temne strani spremeni v svetlobo in luč. V hitenju današnjega časa se splača kdaj ustaviti in prisluhniti, mogoče nas prav danes nekje čaka dotik božje milosti.
Kot veliko filozofov, so bili tudi epikurejci, nasledniki atenskega filozofa Epikura iz 3. stol. pr. Kr., prepričani, da so odkrili pravo pot k blaženemu življenju: verjeli so, da so naši strahovi glavna ovira na poti k sreči, izpostavljali pa so zlasti dve bojazni: strah pred bogovi oziroma njihovem poseganju v naša življenja in pred smrtjo. Toda po Epikurjevem mnenjem so vsi naši strahovi neutemeljeni in nastanejo kot posledica napačnih predstav o svetu. Če bi se ljudje dokopali do resnice o svetu, bi izginili tudi strahovi. Pri tem bi se morali okleniti pomoči filozofije. Ta nam bo razkrila, da si ljudje bogov ne predstavljajo pravilno – bog je po Epikurju sicer res »neminljivo in blaženo bitje«, ker pa živijo v povsem drugih svetovih in so po svoji sestavi popolnoma drugačni od ljudi, ne morejo posegati v naša življenja. Še več, nadaljuje Epikur, ker bogovi uživajo v stanju večne blaženosti, si niti ne želijo kakorkoli vplivati na ljudi. Strah ljudi, da bi jih bogovi kaznovali oziroma kakorkoli uravnavali njihova življenja, je torej brezpredmeten. Glede druge skrbi, ki nas muči, epikurejci odgovarjajo takole: »smrt za nas ne pomeni nič, kajti vse dobro in zlo je v čutni zaznavi,« smrt pa pomeni konec zaznavanja. Če po smrti ne zaznavamo več ničesar, tudi ne bomo občutili nobenega trpljenja – smrt, ki velja za najstrašnejše zlo, »potemtakem nima nič opraviti z nami, saj namreč tedaj, ko mi smo, nje ni, ko pa pride, tedaj nas ni več.« »Smrt torej nima pomena ne za žive ne za mrtve, saj je pri živih ni, medtem ko mrtvih ni več« – potemtakem ni nič strašnega, vsak strah pred njo pa je nepotreben. Modrec zato ne verjame, da je zlo, prav tako pa se ne zmeni pretirano za življenje, saj se zaveda, da je minljivo in sprejema svojo umrljivost. »Kakor pač človek pri hrani ne izbere večjega krožnika, pač pa okusnejšega, tako [modrec] uživa tudi v času – ne najdaljšem, ampak najprijetnejšem.« Dalje Epikur trdi tudi, da se mora človek zavedati svojih meja v svetu, saj mu ni dana popolna svoboda, po drugi strani pa tudi ni povsem determiniran: po prepričanju epikurejcev tako »prihodnost ni niti povsem v naših rokah niti povsem izven njih,« saj se »nekaj dogaja po nujnosti, drugo po naključju, spet drugo pa po nas samih.« Moder človek bo tako znal razlikovati med stvarmi, na katere lahko vpliva, in tistimi, ki so zunaj njega, s tem pa bo dosegel tisto stanje duševne umirjenosti, po katerem hrepenijo vsi ljudje.
Pred mnogimi leti sem se srečala z mlajšo žensko, ki se je navdušena vrnila iz Indije in je pripovedovala, koliko uboštva je tam srečala. Videla je umirajoče kar na ulici, bolne in pohabljene, pa uboge vseh vrst. Nazadnje mi je skoraj očitajoče rekla: »Kaj kot zdravnica sploh še delate tukaj? Zakaj ne greste v Indijo, kjer so resnične potrebe?« Nikdar več nisem srečala te ženske, tudi njenega imena ne vem. Večkrat pa sem se spomnila na ta pogovor. Tudi takrat, ko sem delala s svojimi bolniki. Res je, da niso ležali na ulici in so imeli morda lepo rejene domove, v svoji stiski pa so prav tako potrebovali pomoč in človeško spremljanje. In zase osebno sem imela občutek, da je moje mesto tam, kjer sem bila. Verjetno se pogovori te vrste velikokrat ponavljajo. Stisk je po celem svetu veliko in za vsakega je največja stiska tista, s katero se srečuje. Tudi v okolju, kjer živimo, se moramo omejiti na nekaj, ne moremo vsega. Lahko si zdravnik, ne moreš biti hkrati še arhitekt in graditi hiše ubogim. Oboje je potrebno. Lahko greš v misijone, toda ne moreš biti hkrati tudi doma. Ljudje so potrebni povsod. Treba se je pač odločiti. Treba je prisluhniti tistemu glasu v sebi, ki ti pomaga ugotoviti, kje je tvoje mesto. Vsak človek je poklican, da v življenju nekaj uresniči. In vsakdo na svoj način. So ljudje, ki tiho in vztrajno delajo in se o njih malo sliši. Njihovega velikega pomena bi se pogosto zavedali šele, če jih ne bi bilo več in bi marsikaj zastalo. So pa spet drugi, ki spregovorijo v javnosti in na marsikaj opozarjajo. Oboji so potrebni. Pomembno je le, da vsakdo od nas začuti, kje je njegovo, prav njegovo mesto.
Jezus iz Nazareta – ime, ki že 2000 let vznemirja našo zgodovino. Za nekatere je to samo mit o osebi, ki sploh nikoli ni obstajala. Za druge zgodovinska osebnost, neki tesar iz Palestine, ki velja za ustanovitelja krščanstva. Jud, ki je pred dva tisoč leti govoril o miru in dobroti in za to navdušil nekaj ljudi, ki so iz tega naredili novo religijo, vključno s cesarjem Konstantinom, ki naj bi potem vse skupaj uporabil v prid svojega imperija. Nekateri so prepričani, da je bil Jezus dober človek, ki je učil dobro, delal dobro in želel vse dobro; da je bil pravičen in da je pomembna zgodovinska osebnost, zelo pomembna za zgodovino človeštva tako kot sta bila na primer pomembna Gandi ali pa Martin Luther King. In še bi lahko naštevali. Nenazadnje so tudi Jezusovi sodobniki imeli različne odgovore: da je Janez Krstnik, ki ga je dal umoriti kralj Herod, da je prerok Elija, Jeremija ali pač eden izmed prerokov. Toda bistveno vprašanje, ki ga Jezus zastavi svojim učencem, in v evangeliju današnje nedelje tudi nam vsem, je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Odgovor apostola Petra pred 2000 leti se je glasil: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Kakšen pa je moj odgovor? Je zame Jezus sin živega Boga? Je pravi Bog in pravi človek? Odgovori na ta vprašanja se ne dotikajo zgolj bistva vere, ampak tudi odnosa. Sicer lahko na neki teoretični, razumski ravni sprejmem nauku Cerkve in v veroizpovedi priznavam, da je Jezus Bog. Toda ta Bog je kljub temu lahko zame še vedno oddaljeni Bog, četudi se je učlovečil prav z namenom, da bi mi bil blizu, da ne bi bil oddaljen Bog. Prav zato je bistveni del vere tudi osebni odnos z Jezusom. Če torej verujem, če izpovedujem, da je Jezus Bog, se moram ob tem tudi iskreno vprašati: »Ali sem z njim dejansko v osebnem odnosu? Se nanj obračam le takrat, ko se znajdem v stiski in preizkušnji, sicer pa ga v vsakdanu ne potrebujem – ne njega, niti ne njegovega evangelija? Je zame vera le stvar navade in tradicije, ali pa temelji na pristnem, iskrenem in iščočem odnosu z Jezusom? Prav ta odnos pa se gradi z osebno in skupno molitvijo, ki je – kot pravimo – pogovor z Bogom. Vzpostavlja se tudi preko zakramentov, še posebej v zakramentu spovedi in evharistije. Prav obhajilo je središče osebnega odnosa, ko povabim Jezusa v svoje življenje in postane del mene in jaz bolj Njegov. Če bi me danes Jezus vprašal: »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« Kakšen bi bil moj odgovor?
Neveljaven email naslov