Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko današnje razmišljanje ni in ni hotelo steči po tipkovnici na prazen list računalniškega zaslona, sem se zazrla skozi okno študijske čitalnice, ki je obrnjeno proti zahodu. Pogled na sosednjo stavbo zastira divji kostanj. Njegovo cvetenje sem zamudila, zaradi zaprtega okna pa nisem mogla prisluhniti šumenju listja, ki ga je prinesel veter. Skupaj z listi so poplesavale tudi zelene ježice. Bodičasta lupina okrog ploda se bo razprla, ko bo plod dovolj zrel. Takrat bodo največ dela imeli smetarji.
Ko sem se približala oknu in ga odprla, sem opazila, da nekaj ježic leži pod krošnjo drevesa, a ne zato, ker bi bile že zrele. Odpihnil jih je veter, še preden sta se njihova rast in zorenje končala, meni pa je veter na obraz prinesel svežino novega dne.
Ne samo kostanjeve ježice, tudi nas veter maje in obrača. Vprimerjavi s kostanjevim drevesom se lahko z malo truda premaknemo z mesta, kjer stojimo, in ujamemo veter v jadra. In začnemo krmariti svoje življenje. Brez prave moči vetra ne bomo izpluli iz pristana, kakor tudi ne, če ne bomo jader napeli. Še prej pa moramo dvigniti življenjsko sidro in odvezati močno vrv, ki nas zadržuje v na videz varnem privezu.
V primerjavi z vodnimi ladjami, ki jih po brodolomu največkrat odpeljejo v razrez, je lupina ladje življenja veliko bolj trpežna in odporna, a ne nezlomljiva. Nezlomljivi smo samo toliko časa, dokler v naša jadra piha prijeten in osvežujoč veter ter dokler usmerjamo krmilo v pravo smer. Na življenjski plovbi se ne bomo mogli izogniti ostrim skalam, verjetno bomo tudi nasedli in stopili na bodečo ježico.
V naša življenjska jadra se ne ujame samo šumenje listja, ki ga nosi veter, niti veter z jader ne odpihne samo plev. Poleg vseh vetrov, ki pihajo z vseh štirih strani neba, poznamo še hinavski veter, le da tega povzročamo ljudje. Ta se mi zdi veliko bolj nevaren od severnega vetra ali močne burje. Zmesti zna življenjsko iglo, s katero uravnavamo plovbo našega življenja. In kaj storiti, ko bomo v jadra ujeli hinavski veter?
Ker na magnetno iglo kompasa, nepogrešljivega pripomočka vseh krmarjev, vplivajo odkloni in vplivi zunanjih magnetnih polj, kompas potrebuje popravek. Tako kot ga potrebujemo ljudje.
Ko bomo spoznali, da nam kompas življenja ne kaže več prave smeri, moramo popravek narediti sami: spremeniti moramo smer plovbe in položaj.
Ne bojte se, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, svoje plovbe. »Poglejte ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja.« (prim. Jak 3,4–5)
Le nečesa ne smete pozabiti. Za čim varnejšo plovbo življenja morate vedeti, kam, kako, od kod in kdaj pihajo vetrovi na vaših poteh.
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ko današnje razmišljanje ni in ni hotelo steči po tipkovnici na prazen list računalniškega zaslona, sem se zazrla skozi okno študijske čitalnice, ki je obrnjeno proti zahodu. Pogled na sosednjo stavbo zastira divji kostanj. Njegovo cvetenje sem zamudila, zaradi zaprtega okna pa nisem mogla prisluhniti šumenju listja, ki ga je prinesel veter. Skupaj z listi so poplesavale tudi zelene ježice. Bodičasta lupina okrog ploda se bo razprla, ko bo plod dovolj zrel. Takrat bodo največ dela imeli smetarji.
Ko sem se približala oknu in ga odprla, sem opazila, da nekaj ježic leži pod krošnjo drevesa, a ne zato, ker bi bile že zrele. Odpihnil jih je veter, še preden sta se njihova rast in zorenje končala, meni pa je veter na obraz prinesel svežino novega dne.
Ne samo kostanjeve ježice, tudi nas veter maje in obrača. Vprimerjavi s kostanjevim drevesom se lahko z malo truda premaknemo z mesta, kjer stojimo, in ujamemo veter v jadra. In začnemo krmariti svoje življenje. Brez prave moči vetra ne bomo izpluli iz pristana, kakor tudi ne, če ne bomo jader napeli. Še prej pa moramo dvigniti življenjsko sidro in odvezati močno vrv, ki nas zadržuje v na videz varnem privezu.
V primerjavi z vodnimi ladjami, ki jih po brodolomu največkrat odpeljejo v razrez, je lupina ladje življenja veliko bolj trpežna in odporna, a ne nezlomljiva. Nezlomljivi smo samo toliko časa, dokler v naša jadra piha prijeten in osvežujoč veter ter dokler usmerjamo krmilo v pravo smer. Na življenjski plovbi se ne bomo mogli izogniti ostrim skalam, verjetno bomo tudi nasedli in stopili na bodečo ježico.
V naša življenjska jadra se ne ujame samo šumenje listja, ki ga nosi veter, niti veter z jader ne odpihne samo plev. Poleg vseh vetrov, ki pihajo z vseh štirih strani neba, poznamo še hinavski veter, le da tega povzročamo ljudje. Ta se mi zdi veliko bolj nevaren od severnega vetra ali močne burje. Zmesti zna življenjsko iglo, s katero uravnavamo plovbo našega življenja. In kaj storiti, ko bomo v jadra ujeli hinavski veter?
Ker na magnetno iglo kompasa, nepogrešljivega pripomočka vseh krmarjev, vplivajo odkloni in vplivi zunanjih magnetnih polj, kompas potrebuje popravek. Tako kot ga potrebujemo ljudje.
Ko bomo spoznali, da nam kompas življenja ne kaže več prave smeri, moramo popravek narediti sami: spremeniti moramo smer plovbe in položaj.
Ne bojte se, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, svoje plovbe. »Poglejte ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja.« (prim. Jak 3,4–5)
Le nečesa ne smete pozabiti. Za čim varnejšo plovbo življenja morate vedeti, kam, kako, od kod in kdaj pihajo vetrovi na vaših poteh.
Sv. Peter in sv. Pavel sta svetnika, ki godujeta danes, spoštovane poslušalke in poslušalci. Med seboj popolnoma različna, vsak z drugačno življenjsko zgodbo. Peter preprost ribič ob Galilejskem jezeru, Pavel izobražen farizej in še rimski državljan. Vsak na svoj način sta se odzvala klicu, ki je usmerjal njuno življenjsko pot. Za sv. Petra bi bili danes medijski naslovi: »Od ribiča do papeža«, za sv. Pavla pa bi na družbenih omrežjih pisalo: »Od preganjalca do oznanjevalca.« Glede na njuno različnost tako značajev kot življenjskih poti se upravičeno sprašujemo, kaj jima je bilo skupno, če sploh kaj? Človeško gledano nič, vendar se je njuna različna življenjska pot združila, ko sta se odzvala Božjemu klicu in v svojem življenju prepoznala, da želita prinašati veselo oznanilo Jezusa Kristusa vsemu svetu. Oba sta namreč postala Jezusova apostola. Za mnoge nelogično ali celo nesmiselno, vendar še kako uresničljivo in realno. To, kar ti Bog položi v srce, ne moreš kar tako preslišati ali zakriti. To so storili tudi možje, ki bodo danes ali so v teh dneh postali katoliški duhovniki. Od najmlajšega Primoža, starega 24 let, do najstarejšega Marka, starega 52 let. 20 slovenskih fantov in mož se je v nekem trenutku odločilo, da bodo svoje življenje posvetili Bogu in ljudem, ko so v svojem srcu zaslišali Božji glas, ki jih je vabil, naj stopijo na pot za Kristusom. Šest ali več let so se pripravljali na to poslanstvo. Ne zato, da bo duhovniško posvečenje postalo cilj njihovega življenja, ampak da bo današnji dan, ko bodo postali duhovniki, tista točka v njihovem življenju, iz katere se bodo lahko v polnosti duhovništva darovali za vsakega človeka v oznanjevanju vere, upanja, ljubezni, dobrote, poštenosti, ponižnosti, skromnosti, empatije … Vsak izmed njih je imel na razpolago široko paleto življenjskih izbir in vendar je bil najmočnejši klic v njihovem srcu Božji glas, ki je vabil k popolni odločitvi za Kristusa v duhovniškem poklicu. Mogoče se bo komu izmed vas to zdelo nenavadno, celo čudno za današnji čas, vsekakor pa je pogumno. Pogumno od mladih duhovnikov, ki jih imenujemo novomašniki, pogumno pa je tudi za nas, če znamo v svojem srcu prisluhniti notranjemu Božjemu klicu, ki daje smisel našemu življenju – in po naši odločitvi – tudi življenju ljudi okrog nas. Zato vas povabim, da z mislijo in molitvijo podpremo te mlade može, da bi bili dobri pričevalci Božje ljubezni in miru v današnjem času. Takšnega pričevanja, te ljubezni in te Božje bližine pa danes vsi še kako potrebujemo.
Danes lahko na koledarju najdemo Mirka, Miroslava, Mirana ali pa Ireneja. To, slednje ime je namreč grško, v svojem korenu pa vsebuje pojem miru in se zato ponuja za prevode, ki smo jih omenili na prvem mestu. Ta Irenej, ki je živel v 2. stol. po Kr., ima pri svojem imenu še dodatek Lyonski, ker je deloval v tem galskem – danes francoskem – mestu med keltskimi domačini, ki so se počasi latinizirali, še bolj pa med priseljenci iz Male Azije, ki so govorili grško; tudi sam je namreč prišel iz maloazijske Smirne, današnjega Izmirja v Turčiji. Tam je imel za učitelja škofa in mučenca Polikarpa, ki je bil učenec evangelista Janeza; torej je bil Irenej še v zelo bližnjem stiku s svetopisemskimi časi in dogodki. Ne vemo, kateri in kakšen migrantski val ga je prinesel v Galijo, današnjo Francijo, vemo pa, da je od tam šel tudi v Rim, kamor je nesel pomembna sporočila tamkajšnjemu škofu. Tudi sam je postal škof, to je voditelj krščanske skupnosti v Lyonu, tedanjem Lugdunumu. Skratka, bil je pomembna osebnost in je nekako obvladal ves tedanji svet. Še posebej pa ga cenimo zaradi njegovih spisov, ohranjenih v latinskem in armenskem prevodu. V obširnejšem delu z izvirnim naslovom Predstavitev in razkrinkanje tako imenovane lažne gnoze ali s krajšim Zoper krivoverstva nam podaja prvo poglobljeno krščansko teološko refleksijo. Spodbudile so jo različne gnostične skupine, ki so v evangeljsko sporočilo vnašale krščanstvu tuje, večinoma dualistične vsebine. Te so zlasti postavljale v nespravljivo nasprotje duha in materijo. Zaradi prefinjenosti izraza in miselne prikupnosti so bile zelo vplivne celo v Cerkvi. Irenej pa je s svojo prodorno analizo pokazal, da je Bog en sam, da nima nekega tekmeca – protiboga; da je ta edini Bog ustvaril vidno in nevidno, duhovno in snovno in da je tudi snov poklicana k odrešenju; da je človek duhovno in telesno bitje (in ne le duh, ki bi bil ujet v ječo telesa); in da odrešenje zadeva tako duha kot telo. Izdelal je veličastno vizijo odrešenja, ki ni v uničenju materije, kot so domnevali gnostiki, ampak v njenem poveličanju. Človek je poklican, da v svoji snovnosti, ki jo bo prežarila Božja slava, stopi v komunikacijo z Bogom. Smisel in vsebina nebes ni v zmagi duha nad snovjo, ampak v zmagi ljubezni nad grehom. Človek bo tako vso večnost – kot pravi latinski prevod: semper nova confabulans Deo – kramljal z Bogom o vedno čem novem. Irenej nas tako še po 18 stoletjih nagovarja in nas uči ceniti vse ustvarjeno in iskati smisel življenja v komunikaciji, med seboj in z Bogom.
Ob zadnji in najtemeljitejši selitvi v mojem življenju, ki je bila nujna posledica moje odločitve, so mnogi podvomili o moji modrosti. Če sodim po kupih knjig, ki sem jih skrbno zložila v škatle, je premorem kar nekaj. Škatle različnih kvadratastih oblik bodo nekaj časa zaprte delale družbo kupu škatel, ki jih je pred nekaj leti doletela enaka usoda. Že od takrat gojim le pobožno željo, kako bom vsako knjigo ponovno vzela iz škatle in jo postavila na primerno mesto na knjižni polici, jo mogoče ponovno prebrala. Kot da me življenje še ni dovolj izmodrilo, še vedno kupujem knjige in jih neusmiljeno, prebrane in neprebrane, zapiram v škatle. Čakajoč, da bom samo podrgnila po Aladinovi čudežni svetilki in bo duh, ki izpolni vsako željo, zložil knjige na knjižne police, jih celo prebral namesto mene in še bolj navdahnil moja modrovanja. V nasprotju z dečkom Aladinom, ki si je, upajoč na boljšo prihodnost, žepe napolnil z dragulji, sem jaz svoje napolnila z modrostjo. Kralj Salomon v knjigi Pregovorov zapiše, da je »modrost boljša od biserov, nobena želja ji ni enakovredna« (Prg 8,11). Če gre verjeti njegovi modrosti, potem se mi ni bati ničesar. A modrosti nisem črpala samo iz knjig, ki so jih napisali veliki pisatelji, temveč mi je tudi življenje samo neumorno nalagalo kreposti, ob katerih sem rastla in še vedno rastem, zavedajoč se, da me loči še kar nekaj prgišč od šolske modrosti do tiste, ko bo moja siva glava kar omahovala od same modrosti. Niti se ne štejem med tiste, ki mislijo, da so pojedli vso modrost z veliko žlico. Tako kot v vsem rastemo tudi v modrosti. Ne da stare modrosti izpuhtijo, le nekatere presegajo druge. Verjetno se je to zgodilo tako meni kot vam, cenjeni poslušalci in poslušalke. Ko se danes oziram na pretekle odločitve, ki jim je nedvomno botrovala tudi modrost, v trenutkih svoje šibkosti celo podvomim, ali sem res ravnala dovolj modro. Ne nazadnje so me moje modre odločitve pripeljale do pakiranja škatel oziroma do življenjske prelomnice, ko bo eno izmed pomembnih vlog zopet igrala življenjska modrost. Le da sem tokrat prodornemu mišljenju in ustreznemu ravnanju dodala še eno modrost: srčno. Ta bo odslej v mojem življenju igrala glavno vlogo. V očeh moje srčne modrosti je zlato le kupček peska in srebro se nasproti njej šteje za blato (prim. Mdr 7,9). Srčno modrost sem dobila po pošteni poti, zato jo dajem brez nevoščljivosti in ne skrivam njenega bogastva (prim. Mdr 7,13). Stavek sem si izposodila v Knjigi modrosti, delu neznanega avtorja. Te nisem zaprla v škatlo. Vzemite Knjigo modrosti tudi vi kdaj v roke. Med prebiranjem boste spoznali, da je za vse en vhod v življenje in enak izhod. Vmes pa je modrost, ki se giblje hitreje kakor katero koli gibanje, zaradi svoje čistosti prodira in pronica skozi vse (prim. Mdr 7,24–25).
Srečala sem nekdanjega soseda. Povedal mi je, da se je veliko spremenilo, odkar sem odšla. Omenil je tudi sosedo Ivano, da jo zelo redko vidi. Na vrtu sedi, pod hruško. Tišje je rekel, da se je spremenila. Iz nekdanje živahne ženice, polne življenja je postala tiha, turobna. Spomnila sem se, da mi je vsako leto prinesla hruške: Zvončke sem vam prinesla, je rekla. Z veseljem je delila svojo solato. Ko sem rodila sinčka, mi je prinesla kokoš. Da boste močni, mi je zatrdila. Veselo se je smejala. Večkrat sva se srečali. Za praznike sem ji nesla potico. Čakala me je in me navdušeno pozdravila. Vaša je najboljša, je rekla. Odločila sem se, da jo ponovno obiščem. Kaj se dogaja z njo, da beži pred ljudmi? Je razočarana? Potrebuje pomoč ob zdravstvenih težavah? Tako topla, vesela je bila njena bližina. Bila je kot angel, ki je varoval vso vaško okolico. Človek se včasih počuti nično, ali pa skoraj nično. Da bi se najraje vdrl v zemljo. Majhen, nemočen. In ob tem pride malodušje. Koliko ljudi je okrog nas, ki živijo v nekakšni odmaknjeni, zaprti drži. Z grenkobo opazujejo ljudi in čakajo, kdaj bo kdo spet »narobe« odreagiral nanje. Prestrašenost, žalost, zamera zatemni pogled. Takrat spodbudne besede, lepota in priložnosti v življenju letijo mimo. Kot bi vse to želelo takoj umreti. Tako človeško je to. Zgodi se. Najbolj me boli, ker se ne morem z nikomer pogovarjati, mi je rekla Ivana, ko sva se srečali in sem jo lahko objela. Pa sem se zatekla v senco moje hruške. In se mi zdi, da me razume. Ljubo drevo, v njegovi senci me ni strah, v šumenju krošnje slišim pesem mojega življenja, čutim svobodo duše, gledam na svojo pot. Zaprem oči in opazujem ljudi, ki so se zvrstili v mojem življenju. Predstavljam si, da hodijo mimo kot v sprevodu. Držijo se za roke. Tako se zdi. In mi je prišlo na misel. Vsi smo povezani. V vseh obdobjih življenja. Kot pri drevesu, v raznih letnih časih. Listi odpadejo, življenje ostane. Razdrapano, trdo, staro deblo, ki ga plemenito razkazuje svetu in govori o vztrajnosti, tudi žrtvovanju, skrivnosti vsega, kar je in kar ga obdaja. Mogoče se bom nekoč tudi jaz prijela za roko. Za tisto roko, ki mi je najbližja. Sedela sem ob njej in jo prijela za roko. Ljubezen opogumlja. Sprva samo od daleč zaslišiš njen odmev. So grde strani življenja, ampak je tudi lepo, svetlo. Ko zbereš moč, se zaveš, da je vse odvisno od tebe. Iščoče stopaš naprej in se oziraš za ljudmi.
V Sloveniji, zamejstvu in tudi med Slovenci drugod po svetu te dni potekajo slovesnosti ob Dnevu državnosti. Spominjamo se uradne neodvisnosti države, ki je bila sicer razglašena naslednji dan, 26. junija. Ob prazniku prisluhnimo mislim o domovini, ki jih je zapisal škof, pesnik in pedagog Anton Martin Slomšek. Bral bo Ivan Lotrič.
Ob snovanju scenarija za film Persona (1966) je Ingmar Bergman (1918–2007) zapisal: »Tudi če je molitev le krik v prazen prostor, se temu kriku ne smemo odreči.« Bergman, sloviti švedski gledališki in filmski režiser, dramatik in scenarist, je s svojim ustvarjanjem raziskoval mitologijo, iskal je Boga in smisel življenja, vse pa povezoval s psihologijo likov. Globoko je bil prepričan, da vsak človek, pa naj pripada kakšni verski denominaciji ali ne, na nek način moli, sicer se lahko njegov duševni svet zlomi. Molitev je človeku imanentna, kajti kar je v nas, veselje ali žalost, moramo z nekom deliti. Toda nikoli ne moremo vsega izreči svojim bližnjim: ali zato, ker jih takrat, ko jih potrebujemo, ni, ali zato, ker nas je strah, da nas ne bodo razumeli. A v nas nikoli trajno ne zamre upanje, da nas onstran vsega vidnega nekdo sliši, nas razume in nam odgovarja. Podobno kot Bergman je razmišljal Tertulijan, izjemen mislec in teolog na prelomu 2. in 3. stoletja. V eni od svojih razprav je zapisal: »Moli sleherna stvar. Moli živad in zverjad, seveda po svoje: ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu, odpira usta in jih giblje s svojim dihom. Pa tudi ptice, ko zletijo proti nebu, žvrgolijo in razprostirajo peruti, in zdi se, kot da slavijo svojega Stvarnika.« In nadaljuje: »Molitev izmiva grehe, tolaži malodušne, odganja skušnjave, spremlja popotnike, dviga padle, prestreza padajoče, daje zvestim stanovitnost« (prim.: Tertulijan, O molitvi, v: Bogoslužno branje 2, str. 163). Čeprav je molitev, kot smo slišali, del notranje biti slehernega živega bitja, ni nikoli v celoti osvobojena dvomov. Sv. Avguštin se je v tej negotovosti naslonil na sv. Pavla in v njegovi izkušnji prepoznal univerzalni odgovor (prim.: sv. Avguštin, Pismo vdovi Probi, v: Bogoslužno branje 5, str. 137). Zapisal je, da tudi sv. Pavel ni vedno vedel, česa naj prosi, kako naj prosi, in ali naj sploh prosi, še zlasti, ko mu je bil dan trn v meso, da ga bije, torej nadloga, ki je ni opisal in imenoval, vendar ga je spremljala vse življenje. Pavel je trikrat prosil Gospoda, naj mu trn odvzame. Naposled je prejel Božji odgovor, zakaj se ne zgodi, za kar prosi, in zakaj bi mu ne bilo v prid, če bi se zgodilo, kakor si želi: »Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje« (Kor 12,9). Gorazd Kocijančič, sodobni slovenski filozof, se kot vrhunski poznavalec Svetega pisma in cerkvenih očetov zelo dobro zaveda številnih kočljivih vprašanj, ki nas prešinjajo, ko molimo. Toda te zadrege naše molitve ne ukinjajo, ker je njeno bistvo samopreseganje. Prav po molitvi, pravi Kocijančič, se naš duh s prošnjo in zahvalo, še posebej pa s čudenjem, odpira v brezmejno, kjer je po Janezu Zlatoustem naše dokončno sidrišče, zatočišče in razlog za veselje.
Ko je Solon, eden izmed sedmih modrecev, obiskal takrat najbogatejšega kralja Krojza v Mali Aziji, mu je slednji razkazal vse svoje dragocenosti z namenom, da bi ga modrec zaradi tolikšnega bogastva oklical za najsrečnejšega človeka tiste dobe. Toda Solon je odvrnil, da ta naziv pripada nekemu Atenčanu, ki je živel preprosto in pošteno v krogu svoje družine, doživel rojstvo svojih vnukov, nato pa v bitki pogumno dal življenje za svoje sodržavljane. Krojz s tem odgovorom ni bil zadovoljen, ker pa je upal, da ga bo Solon imenoval vsaj za drugega najsrečnejšega človeka, ga je povprašal, kakšno je njegovo mnenje glede tega. Solon je po premisleku odgovoril, da to mesto zasedata Kleobis in Biton iz Argosa, sinova Herine svečenice, prislužila pa sta si ga s svojim pobožnim dejanjem. Zgodilo se je namreč, da bi morala njuna mati načelovati neki pomembni verski slovesnosti, a je živela precej daleč stran od templja, poleg tega pa se tudi vprežna vola nista pravočasno vrnila domov. Da mati ne bi zamudila, sta se njena sinova javila, da bosta sama privlekla kočijo do Herinega templja. Ljudje tam so se čudili njuni telesni moči in seveda pohvalili njuno odločitev, da priskočita materi na pomoč. Po opravljenem bogoslužju je svečenica prosila podobo boginje, naj njenima sinovoma v zahvalo za tako pobožno dejanje podeli največji blagoslov, ki lahko doleti smrtnike. Ko so vsi skupaj opravili žrtvovanje in povečerjali, sta mladeniča zaspala kar v templju, zjutraj pa so ju našli mrtva. Sodržavljani so jima postavili spomenik v Delfih in se še dolgo spominjali njune pobožnosti. Krojza tudi ta odgovor ni razveselil in jezno je pripomnil, da ni mogoče, da bi si mrtvi lahko pridobili naziv najsrečnejšega človeka. Toda Solon mu je rekel: »Recimo, da človek živi 70 let, kar je lepa doba, toda od vsega tega časa si niti dva dneva ne bosta enaka. Vse človeštvo je podvrženo naključju, srečo pa vselej spremlja tudi nesreča, vzponom vedno sledijo padci, ki prihitijo hitro kot silni veter in v trenutku postavijo naš položaj na glavo. Ne moremo vedeti, kaj nas v življenju še čaka, pa tudi bogovi so ljubosumni in se večkrat poigrajo s smrtniki. Včasih res doživimo trenutke blaženosti, toda mi Grki ne znamo občudovati bežne sreče: preden razglasimo nekoga za srečnega, hočemo videti, kako bo umrl. Res si srečen, kralj, izredno bogat in vladar mnogih ljudstev, toda ne morem reči, da si resnično srečen, dokler ne izvem, da si dobro zaključil svoje življenje.«
Živel je stari oče, ki ga je njegov vnuk na večer pogosto obiskoval, sedel k njemu in ga spraševal najrazličnejša vprašanja. Nekega večera je prišel vnuk kot običajno svojemu staremu očetu z jeznim izrazom na obrazu. Najprej ni nič rekel, ni povedal, zakaj se jezi, le srepo je gledal. Stari oče mu je tedaj dejal: »Pridi, vnuk, sedi sem in mi povej, kaj se ti je zgodilo danes.« Vnukov jezni obraz so počasi zamenjale solze. Hlipajoče je fant le dejal: »Skupaj z očetom sva šla danes v mesto, kamor je oče odpeljal pohištvo, ki ga je izdelal za neko družino. Za nagrado, ker sem mu pomagal, mi je kupil mali nožiček. In ko sem na ulici čakal na očeta, so me obkrožili fantje, ki so o meni začeli govoriti grde stvari. Največji med njimi, me je porinil, da sem padel na tla. Iz rok mi je padel nožiček in eden izmed fantov ga je pograbil in skupaj z drugimi stekel stran.« Fant je za trenutek prenehal jokati in se spet močno razjezil: »Sovražim jih, sovražim!« »Naj ti povem zgodbo,« mu je dejal stari oče. »Tudi sam sem bil včasih jezen na koga. Ampak spoznal sem, da te jeza utrudi in prav nič ne škodi tvojemu sovražniku. Podobno je, kakor da bi sam vzel strup in si želel, da škodi tvojemu sovražniku. S takšnimi občutki sem se pogosto boril. Zdelo se mi je, da v meni živita dva volka, eden bel, drugi siv. Beli volk je dobrodušen in nikomur ne škodi. Z vsemi okrog njega živi v miru in nikomur ne zameri, če mu kdo nehote stori kaj slabega. Bojevit je samo, če se bori za dobro stvar. Siv volk pa je nasprotno poln jeze. Že najmanjša stvar ga lahko razjezi. Z vsakim se stepe brez najmanjšega razloga. Niti razmišljati ne more trezno, ker je tako jezen. Vendar je kljub vsej jezi nemočen, saj ne more ničesar spremeniti. »Včasih je težko živeti z obema volkovoma, saj vsak izmed njiju želi prevladati nad drugim,« je zaključil zgodbo stari oče. Fant je napeto gledal v njegove oči in ga vprašal: »Kdo bo zmagal na koncu?« Stari oče se je nasmehnil in mu dejal: »Tisti, ki ga bom hranil.« Danes se lahko morda že pri zajtrku vprašam, katerega volka bom hranil?
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
S stališča spoznavne teorije bi danes težko našli večjo razliko, kot je tista med znanjem in etiko, oziroma med težnjo po resnici in težnjo k dobremu. Obstaja sicer množica razprav in argumentov o tem, da naj bi šlo za nepresegljivo razliko med tem, kaj v svetu obstaja in tem, kaj je vredno in dobro. Vztrajanje na tej razliki med znanjem in etičnim pa je prav danes zašlo v resno krizo. Na to kažejo številne ekonomske, ekološke in civilizacijske krize, do katerih je prišlo zaradi slepe uporabe znanstvenih spoznanj, namenjene le dobičkom in kopičenju moči nad ljudmi in naravo in pozabo na etično plat uporabe spoznanj. Smo torej pred pomembno nalogo, kako ponovno povezati znanstveno prizadevanje in etično ravnanje. In kako to doseči, da ne bi spodkopali tako znanosti kot etičnosti. Do notranje povezave med spoznanjem in etičnostjo lahko pridemo le tedaj, če spoznanje razumemo kot celoto vseh oblik preverljivega in racionalnega dojemanja stvari in dogajanj v svetu. Etičnost pa kot celoto vseh oblik dosegljivega in odgovornega ravnanja v raznih okoliščinah. Vendar pa za oboje potrebujemo kompetentno in odgovorno nanašanje na predmete svoje dejavnosti in situacijam primerno in celostno občutenje in razumevanje življenjskih situacij. To pa zahteva od človeka globlji uvid v celoto življenja, kot jo ponuja sodobni svet in njegovi upravljavci. Vendar, kako naj dosežemo ta globlji uvid? Namesto neposrednega odgovora na to nelahko vprašanje morda tale namig: Globina nam je bližja, kot si mislimo. Bodimo odkritosrčni sami do sebe. Jasno poglejmo, kaj nam preostane od naše zavesti o samem sebi, potem ko se odlepimo od vseh pozitivnih in negativnih predstav o samem sebi. Morda se nam bo zdelo, da nam ne bo preostalo čisto nič. Prav, ampak vseeno pogumno poglejmo v ta »nič«. Morda se nam bo tedaj – vsaj za malo – odprl oni globlji uvid, o katerem govorimo.
Grški zdravnik Hipokrat, ki velja za očeta znanstvene medicine, je zapisal: »Življenje je kratko, pot do znanja dolga, pravi trenutek uren, izkušnja negotova, presoja težka.« S temi stavki je z globoko osebno odgovornostjo in etiko hotel povedati, da zdravnik ne more presojati na kratko, tako rekoč – kot bi rekli danes – »v petih minutah«, ampak se mora vživeti v pacienta in dolgo proučevati vse okoliščine njegove bolezni. Prav tako je hotel poudariti, kako težko je postaviti pravilno diagnozo, zakaj za vsako raziskavo, s katero pridemo do določenega znanja in spoznanja, je potreben čas, odločitev o življenju in zdravljenju drugega človeka pa mora biti sprejeta hitro, če hočemo njegovo bolezen in njene morebitne zaplete čim prej preprečiti. Hipokrat nas torej s svojo mislijo drami predvsem v odgovornost za svoje sklepe, besede in dejanja, s katerimi odločamo o življenju drugih ljudi. Danes živimo v času instant znanosti, ko se tako rekoč dnevno rušijo stare in nenehno postavljajo nove znanstvene hipoteze o tem, kaj je za človeka zdravo in dobro in kaj ne. Ker na človeka ne gledamo več celostno, ampak je znanstvenik usmerjen le še na proučevanje – če uporabim metaforo filozofa Hegla – posameznega drevesa v gozdu, lahko tezo, ki jo s svojim raziskovanjem in eksperimenti na določenem specifičnem področju dokaže posamezni znanstvenik, spet drugi z drugimi, novimi dokazi kmalu ovrže. Znanstveniki pa v želji po uspehu in lastni promociji pogosto izgubijo občutek, da lahko imajo njihova spoznanja dolgoročne ali celo usodne posledice za človeka, vsa živa bitja ali naravo v celoti. Zaverovani v moč in veličino svojih znanstvenih spoznanj enostavno ne opazijo, da odločajo o drugem, kar od njih terja izredno razgledanost, usposobljenost in odgovornost. V takih trenutkih bi moral biti Hipokrat naša tiha vest, da to, kar počnemo, delamo z vso strokovno usposobljenostjo, s temeljitim proučevanjem vseh okoliščin in z dolgotrajnim pridobivanjem znanja.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci. Verjetno ima vsak izmed nas koga v svojem krogu znancev, ki je v teh dneh povezan z maturo. Naši maturanti v teh dneh zaključujejo zrelostni izpit. Tisti, ki smo po bližje vključeni v to, vemo, koliko raznih stvari je potrebno, da vse poteka pošteno. Še več so v to vložili naši maturantje in njihovi učitelji. Kaj vse je potrebno, da vsem omogočimo pravično opravljanje zrelostnega izpita. Saj menda še nismo pozabili, kaj pomeni maturirati?! Vsaj včasih se je temu reklo, zrelostni izpit, trenutek, ko je kdo dokazal svojo odraslost. Ni vam treba delati v šoli, še manj je potrebno biti sam maturant, da veste, o čem se ob sami maturi najbolj govori. Niste se zmotili; o tem, ali jo bo kdo opravil ali ne. Nič novega. Pri tem ne smemo pozabiti, da narediti ali ne ni bistveno. Pomembno je, kako so naredili drugi. No, se ne veselijo sošolke, sošolci uspeha drug drugega? Na videz že, globoko v sebi pa so ob uspehu prijateljev zaskrbljeni, še posebej, če se vpisujejo na isto fakulteto, ki ima omejitev vpisa. Zato niste povsem zadeli, če ste pomislili, da je z maturo povezana le uspešnost. Zrelost je tako in tako porinjena na stran, prvo je možnost za prihodnost. Iz mature smo uradniško uspeli narediti zelo zapleten in drag sistem sprejemnih izpitov ter tekmovanje v doseganju najvišjega števila skupnih točk. Zrelost ni ravno v tem, da svojega najboljšega prijatelja doživljam kot nasprotnika, ki ga moram premagati, če hočem uspeti. Ne gre več za zrelostni izpit, kjer bi si mladostnik dokazal, da je uspešno prehodil in zaključil svojo pot do odraslosti. Veliko bolj je to le ovira, ki jo je treba preskočiti. Nič čudnega, saj tudi za nas velja, da so izkušnje preteklosti le takrat smiselne, če nam odpirajo prihodnost. Mladim smo uspeli narisati prihodnost v luči perspektivnega študija in predvsem v zmagi nad konkurenco, zato jemljejo izkušnjo odraslosti s tem pogledom. Morda je zgodaj za premišljevanje o tem, kaj je zrelost in kaj ni. Sem pa prepričan, da našim mladim ne želimo, da bi bila njihova prihodnost le v izrivanju in premagovanju najboljših prijateljev. Bodimo danes blizu tem, ki odraščajo. Naj vidijo v naši bližini tisto pravo zrelost, ki ni v tekmovalnosti in strahu pred drugimi, ampak v prijaznosti in pozornosti. Za tako zrelost ni treba dragega in zapletenega aparata izpitnega centra, še manj strokovnega izpita izvajalcev. Dovolj je biti človek in današnji dan je prav primeren za dokazovanje naše zrelosti v iskrenem prijateljstvu.
Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se najé njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najbolj pomembnih dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi, in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje zaključujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
Po enomesečnem postu muslimanski verniki danes praznujejo ramazanski bajram. Že zgodaj zjutraj so se zbrali pri skupnih molitvah, praznovanje pa bodo nadaljevali v družinskem in prijateljskem krogu. V današnji Duhovni misli bomo prisluhnili modrostnim izrekom Rumija, enega najslavnejših islamskih filozofov in mistikov. Bral bo Ivan Lotrič. »Zvezde so naredile krog in na sredini mi plešemo.« »Svojo telesno podobo klešeš v vse stvari kot znak, da si pozabil, od kod zares si.« »Ko pride On, od mene ne ostane niti las. Senca ljubi sonce, toda ko pride sonce, senca izgine.« »Duša, preveč te skrbi! …Kaj ti mar tistih, ki ne vidijo tvoje lepote in so gluhi za tvoje pesmi?« »Besede lahko pomagajo pri loščenju ogledala srca, preveč besed pa ogledalo umaže.« »Mistik pleše na soncu in posluša glasbo, ki je drugi ne slišijo.« »Išči v sebi, kajti to, kar si želiš, si že ti sam.«
Po več letih sem srečala znanca. Oba sva imela čas in sva šla popit kavo. Nobeden od naju ni pričakoval, da jo bova pila dve uri. Začel mi je pripovedovati o svojih težavah. Pravzaprav nisem storila nič drugega, kot da sem ga zbrano poslušala. Ob koncu je izrekel misel, o kateri sem potem še večkrat premišljevala. »Saj nisem pričakoval, da mi boste pomagali rešiti moje probleme. Nobenega nasveta nisem pričakoval. Zame je pomembno predvsem to, da sem se slišal, da ste me poslušali. Ne morem z vsakim človekom govoriti o svojih problemih, marsikdo me sploh ne bi poslušal. Treba je, da se slišiš, da potem lahko začneš sam korak za korakom reševati svoje probleme.« Res, kako pomembno je, da se človek sliši. Že ko želiš misel izreči, jo moraš oblikovati v besede. Ta prvi korak je pomemben. Šele takrat, ko misel spraviš v besede, jo opazuješ z razdalje in postaneš bolj objektiven. Dokler misel ni oblikovana, obvladuje človeka, ko pa jo ta oblikuje v besede, je lahko njen gospodar. In pri tem ni dovolj, da misel kroži v glavi, čeprav oblikovana v stavke. Treba jo je izreči in slišati. Slišati ne sam zase, ampak v navzočnosti drugega človeka. Treba je, da se slišiš. Vsak izmed nas se mora izmenično znajti v obeh vlogah, v vlogi govorca in v vlogi poslušalca. Tako razumem tudi naša srečanja, naša druženja kot dragoceno priložnost, da drug drugemu omogočamo, da se slišimo. Seveda pa je to mogoče le ob ljudeh, ki znajo poslušati. Verjetno je naš največji problem prav v tem, da se premalo ali preslabo poslušamo.
Spoštovani poslušalci in poslušalke, naše življenje je čudovit preplet kolesja, ki se v nasprotju z urnim vrti v obe smeri. Kot vsak mehanski tudi življenjski mehanizem potrebuje mazivo proti trenju. V vsaki bolje založeni drogeriji ali lekarni boste našli celo vrsto maziv: od rudninskih do živalskih. In vsa po vrsti obljubljajo, da se bomo ob pravilni uporabi še naprej mirno vrteli po življenjski poti. A tako gladko vseeno ne gre, saj je naš mehanizem izjemno zapleten in izviren. Prav nič podoben drugim, zato moramo imeti srečo, da izmed vseh maziv najdemo pravšnje zase. Ena izmed uporabnejših snovi za zmanjševanje trenja je tudi mast, ki je vsestransko uporabna. Poznamo predvsem tisto živalskega izvora. V njej lahko plavajo žganci ali pa z njo napolnimo drsne ležaje. Poznamo pa tudi brezovo in leskovo mast, ki pravzaprav pomenita šibo. Z njo življenje tepe oziroma preizkuša slehernega izmed nas. In tako nam na koncu za ublažitev trpljenja preostane samo še božja mast. »A gorje temu, ki se maže z njo,« je star slovenski pregovor, ki lepo pove, da preveč božje masti tudi ni dobro. Ne vem, dragi moji, zakaj Bog dopušča trpljenje. Ne vem, zakaj morajo zbolevati in umirati mladi ljudje, ne vem, zakaj ljudje umirajo od lakote in zakaj prestajajo vojne grozote. Vem le to, da nisem ne prva ne zadnja, ki se sprašuje podobno. Verjetno vam moja življenjska mast, s katero mažem svoje kolesje, ne bi prav nič pomagala, ali pač. Meni, poleg tega, da z njo blažim udarce, kadar pregrejem ležaje, pomaga prebujati mojo človečnost. Čeprav sem velikokrat jezna na Boga, z njim se tudi prepiram, vendarle skušam tako v svojem trpljenju kot v trpljenju drugih prepoznati Božjo iskro. Iskro, ki lahko zaneti dovolj velik ogenj, da bi v vsem, kar v življenju preizkuša mene in druge, videla in spoznala smisel trpljenja. Ogenj vendarle oddaja svetlobo in toploto. In da zagori, potrebuje netivo, včasih tudi trpljenje. Vem, da pot skozi ogenj trpljenja ni lahka. Za seboj pušča, potem ko se naše rane zacelijo, tudi globoke brazgotine. Apostol Pavel nam je v Pismu Rimljanom zapisal: »… stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (Prim. Rim 5,3–5.)
Zaskrbljenost ne pozna razlik. Siromašni so zaskrbljeni, ker nimajo denarja, bogati zato ker ga imajo in ga ne želijo izgubiti. Prav tako tudi ni pomembno, ali ste mlajši ali v zrelih letih – zaskrbljenost je lahko vaš stalni spremljevalec, seveda, če ji to dovolite. Kaj pravzaprav je zaskrbljenost? Zaskrbljenost je razmišljujoči del tesnobe – niz misli in podob, ki so prepolne negativnih čustev. Oseba, ki je zaskrbljena, je povsem prepričana, da bo razplet dogodkov negativen. Zaskrbljenost je neprijeten, dušeč občutek, ki ga pogosto doživljamo, ko nas je strah ali ko smo v težavah. Ko smo zaskrbljeni, smo črnogledi glede prihodnosti in razmišljamo o najhujših možnih scenarijih ali posledicah. Kot pravi švedski pregovor, zaskrbljenost daje mali stvari veliko senco. Učinki zaskrbljenosti so negativni in zelo obsežni. Zaskrbljenost povzroča nespečnost. Ko smo zaskrbljeni, se poveča aktivnost v naših možganih do te mere, da se ne moremo sprostiti. Zaskrbljenost nas ohromi in nas ovira, da bi glede težave naredili kaj učinkovitega. Pogosto zaskrbljenost tudi deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba – ne le da ne more preprečiti tega, česar se bojimo, ampak lahko pravzaprav prispeva k temu, da se to zgodi. Kaj lahko naredite, da ne bi bili zaskrbljeni? Sveto pismo ponuja nekaj praktičnih nasvetov, ki jih lahko uporabite. Živite na enkrat samo en dan. “Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava,” (Matej 6,34 EKU) se glasijo Kristusove besede. Zakaj bi se obremenjevali z možnimi težavami jutrišnjega dne, ko pa danes glede njih ne morete narediti ničesar? Osredotočite se na rešitev, ne na težavo. Ko se je apostol Peter v svoji znameniti hoji po vodi začel osredotočati na težavo (veter in valove), namesto na vir njegove moči in rešitev težave (na Kristusa), se je začel potapljati (Matej 14,22-33). Zaskrbljenost deluje enako. S svojim osredotočanjem na težavo ustvarjamo še več novih težav, vse dokler se popolnoma ne utopimo v njih. In kot zadnje in nikakor ne najmanj pomembno: izročite svojo skrb Bogu. Peter se je iz svoje izkušnje hoje po vodi zagotovo nekaj naučil, saj je kasneje napisal: “Vse svoje skrbi preložite nanj (tj. na Boga), zakaj on skrbi za vas.” (1. Petrovo pismo 5,7) V Pismu Filipljanom pa beremo: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Filipljanom 4,6) Kakšen pa bo učinek? “Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli.” (Filipljanom 4,7) In prav notranji mir je to, kar si takrat, ko smo zaskrbljeni, želimo in kar potrebujemo.
Umirati še med kristjani ni več primerno, raje se poslovimo s sveta ali pa nam ugasne luč življenja. Smrt je imenovana božja dekla, do pred kratkim bolj po robato matilda, zdaj pa menda dragica. Saj je treba biti že kar petičen, da sploh lahko ležeš v zemljo, kar pomeni biti pokopan. Izrabljenosti pravimo zdaj utrujenost materiala. Starosti že dolgo zrela leta. A kar zadeva njo, je najbolj smešno to, da nihče noče biti star, ampak sodi med starejše. To je starejši človek, pravimo, je že pri osemdesetih. Roko na srce, takrat je star. Toda lepše se sliši biti starejši kot star, a je glede pomena nekaj prekucnjenega; biti starejši je po samem stopnjevanju pridevnika napredujoča mera starosti in betežnosti. Romanje – opažam oziroma vedno bolj pogosto slišim – sodi v verski turizem. Da ga turistične agencije razglašajo kot vrsto turizma, se ni čuditi. Romarski kraji jim omogočajo zaslužek. Z drugo besedo: denar. Priteče pa tudi v te kraje. Božjepotne točke so vedno vsebovale pridih trgovine. Za otroške oči so pisane stojnice že od nekdaj bolj mikavne od zlatega oltarja. A božjepotno romanje je nekaj povsem drugega kot turizem, čeprav mu pritaknemo prilastek, dehteč po pobožnosti. Tako imenovani verski turizem je razvedrilne, razgledovalne, informativne, izobraževalne narave. Njegov temeljni pomen ni kaka poglobljena duhovnost. Romanje pa išče in potrebuje prav to. V današnjih razmerah je romar tudi ta, ki se na cilj pripelje in odpelje od tam. Saj nekoč se je pa z vozom! Jaz kdaj s kolesom in danes ne romam na Brezje nikoli več peš. Niti v Velesovo niti na Sv. Jošta. Pač zaradi starosti, vljudno: starejšnosti. Besede vsebujejo naboj, ki ga na prvi pogled mnogi sploh ne opazijo. Poimenovanja in preimenovanja delujejo na daljši rok in vpečatijo v nas novo prepoznavnost. Sopomenke imajo različne odtenke pomenov. Enačenje romanja in verskega turizma le površno in površinsko zaznamuje človekovo potrebo po presežnostni bližini. Kompostelski camino je dandanes najbolj pogosto omenjano romanje, a ga imajo številni potohodci bolj za preskus zdržljivosti kot za kaj nabožnega. Tudi kadar in kolikor verski turizem nadomešča božjepotnost, ponuja priložnost zamisliti se nad nadčasovnim, neminljivim pomenom sakralnih umetnin.
»Dva Slovenca – tri stranke.« Žal je imel Ivan Cankar prav. In zdi se, kot da se je skozi desetletja to samo še bolj ukoreninilo v naš narod. Pa ne strankarska politika, ampak razklanost. Razklanost na te in one, na takšne in drugačne. Dejstvo je, da smo takšni in drugačni, tako in drugače misleči, takega ali drugačnega prepričanja, tako ali drugače verujoči ali neverujoči. Toda eden bistvenih momentov demokratične družbe je prav ta, da lahko takšna ali drugačna mnenja sobivajo, čemur pravimo pluralizem. Toda pri tem se odpre bistveno vprašanje: kako to, da kljub temu, da nam državna ureditev omogoča bivanje v različnosti in raznolikosti, ne zmoremo dejansko sobivati? Kako to, da kljub vsemu temu zapadamo v delitve in v razklanost? Jezusove besede v evangeliju današnje nedelje so glede tega zelo jasne: »Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati.« Dejansko ta problem doživljamo vsi, ne samo kristjani, ampak tudi drugače verujoči in neverujoči. Preprosto zato, ker gre za temeljno bivanjsko dejstvo. Razdeljenost, razklanost pač ne prinaša sožitja in ne omogoča ustvarjalnosti, rasti in rodovitnosti, ampak dejansko zavira, zatira in celo uničuje. Pa je to lahko v delovnem kolektivu, ko se zaradi razdeljenosti ustvarjajo napeto razpoloženje, govorice, opravljanja in posledično s tem padata tudi ustvarjalnost in produktivnost; ali pa je nekaj podobnega lahko v razredu, v športni ekipi ali v cerkvenem občestvu. Seveda se to najbolj občuti v družini, ko je, kakor pravi Jezus – hiša razdeljena sama proti sebi. Prav gotovo to razdeljenost doživljamo z največjo bolečino: razdeljenost med možem in ženo, med starši in otroki, med brati in sestrami, med sorodniki … Lahko imamo sicer polna usta o sprejemanju drugačnosti, tolerantnosti in še čem podobnem, a dejstvo je, da nam v jedru manjka temeljnega spoštovanja in ljubezni. Najprej spoštovanja in ljubezni do samega sebe – ko cenim in spoštujem to, kar sem, predvsem pa, kdo sem. Od tod naprej se lahko spoštovanje širi, ne glede na mnenje, poglede, nazorsko različnost. Spoštujem te, ker si človek. Spoštujem te, ker si od Boga ustvarjeno bitje tako kot jaz. Prav spoštovanje temeljnega človeškega dostojanstva v vsakem od nas je lahko prvi pogoj, ki nam omogoča preseganje razdeljenosti. Resnično spoštovanje, ki omogoča bivanje v raznolikosti. Spoštovanje, ki vključuje tudi spoštovanje mej in svobode drugega. Kje smo z vsem tem Slovenci v naših družinah, skupnostih, v našem narodu? »Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati.«
Neveljaven email naslov