Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Če vleče eden naprej in drugi nazaj, se nikoli ne pride na kraj. Pregovor vabi k pogovoru; bolj modna beseda je dialog. Ta je pa razumljen kot dvogovor. A dvogovorca skoraj da bolj vlečeta vsak na svojo stran, kot dva, ki težavo rešujeta s pogovorom, pomenkom. Vedno je možno, da ostane vsak na svojem bregu, pri svoji trditvi. Ni rečeno, da je s tem povzročen razdor. Pravico do svojega mnenja ima vsak človek. Neko mero razuma pa tudi. Ali popustiti ali ne? Koliko so vredni kompromisi? Načelen človek težko pristaja nanje. Za gnili kompromis označujemo dogodek ali pa stanje, ko ostaja ena stran sklenjenega dogovora opazno na slabšem. Človek se uči iz svojih in tujih izkušenj. Od tod modrost, da gre osel le enkrat na led. Optimist pa meni, da bo drugič že plesal po njem. A brez popuščanja v življenju skoraj ne gre. Ne z glavo skozi zid ! velja za vse okoliščine, ki kličejo po premisleku. Kljub temu se zgodi, da do škode tiščimo v svojo smer. Preudarni ljudje znajo odnehati, že preden bi bilo treba sklepati kompromis; preprosto se ne spuščajo v brezplodno debato. Toda mnoge zadeve so resnega pomena, in če je umestno posredovanje tretjega, gre za področje mediacije. Učena beseda, še do nedavnega nikoli v rabi, njeno vlogo je pa znal opravljati celo nešolan človek. Z dobro voljo, z zavzetostjo, za boglonaj in zadovoljen, da sta se po njegovem posredovanju soseda pobotala. Popotni prosják preroškega duha, ki je ostal v spominu še drugemu rodu prejšnjega časa, ker je spravil k pameti razjarjenega mejaša, preden bi pritekla kri. Hja, stari časi, ko je bilo vse idilično preprosto: starosvetne družine, navadne komunikacijske poti, nobene televizije, tuji kraji oddaljeni, luna nedosegljiva, namesto vodovodne pipe kapnica z vegaste strehe, predvsem pa vdanost v božjo voljo, ker o usodi ljudje niso imeli pojma. Le kdo od njih bi danes sploh upal živeti! Mi pa moramo. Pa toliko bolj drsimo kot družba navzdol, kolikor manj smo pripravljeni prisluhniti sogovorcu. Premisliti, o čem govori. Gladiti ostre robove. Dopustiti, da ima v čem prav. Spoznati, da sloga jači, nesloga tlači. Na družinskem platnu in na svetovni sceni.
Prvomajskega druženja na Rožniku ali kje drugje se nisem nikoli udeležil, ker je mesec maj mojo družino spominjal na hude čase revolucionarnega preobrata. Doma o tem nismo govorili, a smo otroci vseeno vedeli, da ne sodimo v tisto okolje. Tiha večina na vasi je praznik dela preživela delavno – bodisi na polju bodisi v gozdu. Redki posamezniki, ki so v vasi imeli besedo, pa so šli na proslavo, na kateri so prevladovali rdeči toni. V časopisih je bilo mogoče prebrati izjave žena, ki so na Rožnik prinesle svoje potice. Vso mladost se vanje nisem mogel vživeti. Z leti pa sem dojel, da so te žene prihajale na Rožnik zato, ker so proslavljale nekaj, v kar so verjele, za kar so se, vsaj nekatere od njih, v letih vojne tudi borile. Podobno preobrazbo sem pri sebi prepoznal tudi v svojem odnosu do spomenikov z rdečo zvezdo v vaških središčih ter po jasah in gozdovih širom Slovenije. Mnogo let sem se ustavljal samo pred kapelicami in križi na poljih, z leti pa vse pogosteje tudi pred spomeniki talcem, padlim v vojni in na krajih prikritih grobišč. Postal sem pozoren na letnice rojstva in smrti tam ubitih in pokopanih in jih primerjal s svojo starostjo. Večina padlih je bila stara okoli dvajset let, malokdo jih je ob smrti imel štirideset. Zato me vedno znova presune vprašanje: s kakšno pravico in v imenu katere ideje je nekdo tem mladim ljudem vzel življenje. Če sem se nekdaj pokrižal samo pred znamenji in kapelicami, je sedaj drugače, kajti ne sprašujem se več, kateri strani je ubiti pripadal, pretrese me zgolj dejstvo, da je nekdo umrl kot žrtev za njemu tuje interese, za nekoga drugega, ki si je prisvojil sadove njegovega mučeništva. Vsak pomnik in imena na njem mi v mislih in čustvih izrisujejo neznane obraze in njihove prestrašene oči, ki jim je bilo s strelom v tišino ali gozdarskim orodjem v neznosnih mukah odvzeto upanje in hrepenenje. Oddolžim se jim z Očenašem in Zdravamarijo. Prvi maj simbolizira milijone delavcev industrijske dobe, ki zase in za svoje otroke niso hoteli kaj več kot eksistenčni minimum in življenje v skupnosti, ki jih ne bi poniževala. Toda velik del sadov njihovega boja je skoraj vedno ugrabila ta ali ona klika, ki je, kot pravi Jezus, sebi zagotovila blagostanje, mrtvim pa postavila spomenike, si s tem umila roke in legitimirala svoj plen. Danes se želim prikloniti tistim, ki na Rožnik iz svojih prihrankov prinašajo potico, da slavijo svojo vero v pravičnost, kakršno koli že; pa tudi tistim, ki v sv. Jožefu delavcu svojo pravdo izročajo Svetemu in Pravičnemu.
V Svetem pismu najdemo različne nasvete in spodbude glede našega dela – med drugim, naj bomo marljivi (Pregovori 21,25 in 2. Tesaloničanom 3,10) in da naj s svojim delom poskrbimo za zadovoljitev svojih potreb in potreb, tistih za katere smo odgovorni (Pregovori 24,27 in 1. Tesaloničanom 4,11). Toda delo, ki ga opravljamo vsak dan, je več kot le to. Je način, kako ustvarjamo razliko v svetu in življenje drugih spreminjamo na bolje. Osebe, ki polnijo nakupovalne police v trgovinah, nam ne omogočajo le, da pridemo do stvari, ki jih potrebujemo, ampak da te tudi lažje in hitreje najdemo ter tako dobro izkoristimo svoj čas. Če zaradi bolezenskih tegob končamo v bolnišnici, ni pomembno le delo zdravnikov in ostalega medicinskega osebja. Prav tako je pomembno tudi delo tistih, ki skrbijo za čistočo in higieno prostorov, saj s tem ustvarjajo okolje za uspešen potek našega zdravljenja. Ne glede na to, kaj delamo, ključno je, da to šteje. Delo bi moralo biti več kot le sredstvo za doseganje določenega cilja. Večkrat slišimo misel: “Ne živimo zato, da bi delali, delamo zato, da bi živeli.” Domneva, na kateri temelji to prepričanje, je, da ljudje v glavnem delajo za nekaj, kar je ob koncu meseca videti na plačilni listi in bančnem računu in da v tem ni nekega višjega smisla. Delati predvsem za denar pa je komajda kaj več od sodobne oblike podkupovanja – ko vam druga oseba plačuje, da naredite nekaj, kar želi, da naredite, ko bi vi raje delali nekaj drugega. Številne študije so pokazale, da so nefinančne spodbude – kot priznanje, pozornost, spoštovanje in odgovornost – lahko bolj učinkovite od finančnih spodbud. Ljudje, ki svojo identiteto gradijo na svojem dohodku, v delu le redkokdaj najdejo zadovoljstvo. Vedno bo nekdo imel večjo hišo ali boljši avto. To je dirka, v kateri v kateri ne morete zmagati. Denar in moč lahko uporabimo za dobre stvari, toda hkrati sta to lahko tudi pasti. Zame je delo, ki ga opravljam, poslanstvo – poslanstvo dodajanja vrednosti življenju ljudi, s katerimi sem v stiku. Ko gre za moje delo, moje odločitve glede investicije časa in energije ne temeljijo ekonomskih dejavnikih. Denar, prejet za opravljeno delo, kljub temu da je pomemben, nikoli ni in nikoli ne bo primarni določevalec tega, v kaj bom vlagal svoj čas in svoja prizadevanja. Pri določanju prioritet dela začnem z vprašanjem, kako bo to, česar se bom lotil in kar bom počel, naredilo pozitivno razliko za druge. Ugotovil sem, da ukvarjanje s tem temeljnim vprašanjem običajno pripelje do boljših odločitev. In ko razmišljam o tem, kaj me pri mojem delu osrečuje in zadovoljuje, vedno znova ugotavljam, da so to vse tiste izkušnje in prizadevanja, s katerimi sem drugim pomagal narediti korak bliže k uresničitvi njihovega od Boga danega potenciala in približanja temu, da postanejo vse tisto, kar po Božji milosti lahko postanejo. Če torej tudi vaš cilj ni umreti z več denarja, kot ga imajo vsi drugi na pokopališču, potem je zdaj trenutek, da na svoje delo pogledate z drugačne perspektive. Da v njem ne vidite le poti do plačanih položnic in hrane na vaši mizi, ampak tudi način, s katerim svoje okolje in življenje ljudi v njem spreminjate na bolje.
Nekateri pripetljaji v otroštvu nas zaznamujejo za vse življenje. Pri Katarini iz Siene predstavlja takšen nepozaben dogodek videnje Kristusa, ki ga je zagledala v veličastnem spremstvu, ko se ji nasmehne in jo blagoslovi. Ta nepozabni nasmeh je v njej prebudil hrepenenje po milini, ki jo bo spremljala vse življenje ter se z leti razvila v nepomirljivo slo po večni ljubezni. Toda Katarina živi v visokem srednjem veku 14. stoletja. To je obdobje cvetoče krščanske kulture, njenih univerz in katedral, ki ga še vedno zaznamuje ljubezenska lirika trubadurjev, ki valovi tudi v dominikanskih redovih, kjer se je znašla Katarina. In svetniški ženski liki, med katere spada Katarina iz Siene, dajo tej duhovnosti novo razsežnost iskanja lepote. Toda zaradi preizkušenj kuge, lakote in vojske se v tem času stopnjuje tudi za naše pojme Katarinino prestrogo spokorno življenje. Vzhodnjaški vplivi so narekovali ostro duhovno in telesno disciplino. Potrebno je bilo novo mistično doživetje, da ji je pomagalo preusmeriti tok njenih misli in občutij k darujoči ljubezni do trpečih. Takšen dogodek se ji je pripetil pri 20-tih. Tokrat se ji Kristus ni samo nasmehnil, ampak jo nagovoril in povabil k mistični zaroki. Samo žensko nedeljivo srce, ki je sposobno celostne podaritve duše in telesa, lahko zaživi takšno mistično izkustvo ljubezni. Odslej Katarina resnično ljubi in ima smisel za bolne, trpeče in ponižane. Toda njena misel gre še dlje in prebudi skrb za vso krščansko skupnost, zato ji uspe v Avignonu pregovori papeža Gregorja XI., da se vrne v Rim. A njegov naslednik Urban VI. je sicer pošten človek, toda znova preveč oster, zato povzroči izvolitev svojega nasprotnika Klemena VII. Sedaj nastopi Katarinina genialnost in preko številnih pisem, od katerih se jih je ohranilo 380, doseže spravo ter skupnega papeža in tako utrdi cerkveno edinost. Njen ideal je bil združiti razum in srce, ki pa je prav tako ideal Evrope, zato je l. 1999 postala njena sozaščitnica. Toda že prej jo je papež Pavel VI. prepoznal kot cerkveno učiteljico. Njena Knjiga Božjega nauka, ki je zapis njenih intimnih pogovorov z Gospodom, nosi ime »Dialog«. Katarinin slog je neposreden, pogovori so presunljivi, hkrati polni svežine in očarljivih prispodob. Samo žensko srce se je spodobno tako močno odpreti navdihom, prisluškovati onkrajnosti in razkriti pretresljiva spoznanja o večni lepoti in resnici.
Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane kot vernike križa (religiosi crusis) med prvimi uradno poimenoval teolog in cerkveni oče Tertulijan (160 – 225). Preden so kristjani začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbolno sredstvo, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča oznanjevanje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znak prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znak, navržen vsem, ki razdvaja in družbo polarizira, sploh pa, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi glede na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist, če bi prišel med nas? Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne pa afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednota, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki gredo skozi agonijo trpljenja, ne pa zgolj uspeha. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj ali stanje, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v trpljenju nismo sami, zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano.« (sv. Bernard) Priznam, da se v meni neopazno rojeva motrenje takšne Božje ljubezni. Moje pobóženje. Trudim se, čeprav težko, raje hoditi z Bogom v temi kot sam v svetlobi, in ljubiti Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki od človeka ni sprejeta, ampak je zavrnjena.
Molčimo iz različnih razlogov. Včasih nas okoliščine privedejo do tega, da umolknemo. Spoznamo, da je bolje molčati. V zvezi s tem poznamo pregovor: kdor molči, devetim odgovori. Se pravi, da je v kočljivi situaciji najboljši odgovor molk. Drug pregovor pravi: molk je zlato. Včasih je dobro določene stvari zamolčati. Molk je pomemben za naše medosebne odnose. Če bi nenehno govorili, si nekega dne bi imeli več nič povedati. Po drugi strani pa vemo, da nam ljudje, ki nenehno govorijo, začnejo presedati. To pomeni, da je molk nujen, tudi med dvema, ki že dlje časa živita skupaj. Kajti molk v sebi skriva polnost, katere nas je velikokrat strah. V družbi, kjer nastopi molk, nam je mučno. A tudi ta molk govori, včasih celo glasneje od besed. Toda obstaja še neka druga vrsta molka: molk pred skrivnostjo, molk pred svetim. Tomaž Akvinski (1225-1274), veliki srednjeveški filozof in teolog iz 13. stoletja, je skušal razumeti smisel vsega, kar obstaja. Veliko je študiral in napisal mnogo razprav, ki jim rečemo Summa. S svojimi intelektualnimi sposobnostmi je zaslovel na univerzah. A pri svojem izrednem védenju je kljub temu ostal ponižen in skromen. Nekaj mesecev pred smrtjo se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ko je nekega dne maševal, kot že velikokrat prej, se je osebno srečal s poslednjo Skrivnostjo bivanja. Vse svoje življenje je iskal smisel, zdaj se mu je ta na poseben način razodel v osebi Jezusa Kristusa. To srečanje je njegovo življenje tako napolnilo, da od takrat ni več ničesar napisal. Prej je narekoval svoja dela tudi več tajnikom hkrati, zdaj pa se mu je vse napisano zazdelo kot pleve v primerjavi s tem, kar je videl in mu je bilo razodeto. Pred poslednjo skrivnostjo, pred Svetim je umolknil. Čeprav ga je sobrat in tajnik še nagovarjal, da bi kaj napisal, mu je odgovoril, da preprosto ne more. Tako kot sv. Tomažu se lahko tudi nam razodene življenje večje in globlje, kot ga lahko izrazimo z besedami. In to v povsem vsakdanjih dogodkih: v nasmehu otroka, v zrenju pokrajine ali v srečanju z ljubljenim človekom. Tedaj molk ne bo nekaj mučnega in težkega, temveč polnost bivanja, ki govori jasneje in glasneje od besed.
Čuječnost je starodavna kontemplativna praksa, ki sega daleč nazaj do začetkov različnih duhovnih tradicij. Znotraj teh tradicij se je skozi stoletja razvijala kot ena od vej na drevesu duhovnega iskateljstva, z roko v roki z antropološkim in filozofskim premislekom ter ustvarjalnostjo. V tem širšem kontekstu je čuječnost vaja v spoznavanju, da je en del nas vedno zunaj časa, zunaj družbenih privilegijev in krivic, zgodovinskih in spolnih determiniranosti, in da je ta del prostor notranje svobode. Telesno z dihanjem, umsko z molitvijo in duhovno s prepustitvijo je čuječnost zahteven izziv, ki vodi v globoko osebno preobrazbo. Če je čuječnost kot tehnika usmerjena v razumevanje in obvladovanje trenutnega položaja, je čuječnost kot kontemplativna praksa, nasprotno, vaja v spodmikanju tal, na katerih smo vajeni stati. Pri slednji je bolj pomembno »ne vedeti, kot pa vedeti,« kot pravi Thomas Merton. »Smisel kontemplacije,« še zapiše »začnemo spoznavati šele tedaj, ko intuitivno in spontano iščemo temno in nespoznatno pot suhote.« Naravna posledica vadbe čuječnosti je zavedanje nezasegljivosti življenja in njegove podarjenosti, kar prikliče hvaležnost, v odnosih pa nenasilje in spoštovanje. Kot taka nikoli ne vodi v eskapizem, pač pa, nasprotno, v globljo povezanost z vsemi in vsem. Že od antike vemo, da obstajajo ljudje, ki se borijo na bojišču, tisti, ki ta prizor gledajo, in oni tretji, ki o vsem skupaj premišljujejo. Vsi so dragoceni, od prvih se ne pričakuje, da bodo drugi, od drugih ne, da bodo prvi, a težava današnjega časa je, da se je ravnotežje porušilo. Premišljevalci malodane izginjajo s prizorišča. Akcija je znak moči, moč je v hitrosti, glasnosti in brezsramnosti. Brezplodna postopanja na robu slike so videti kot dejanja skrajne lenobe in pomanjkanja temeljnih družbenih spretnosti. Čuječneži kljubujejo duhu časa. Obujajo vrlino prostega teka, ki ob ustrezni disciplini uma in odprtosti duha lahko pripelje vse do tihe dežele, kot je cilj kontemplacije povzel Martin Laird. So tihi bojevniki, ki vrlini hitrosti zoperstavljajo postanek, glasnosti premislek, brezsramju pa ranljivost. V svetu, polnem razraščenih poti, utirajo nove prehode.
Po izročilu je mož z imenom Marko bil spremljevalec Pavla na prvem misijonskem potovanju, tolmač Petra in avtor evangelija. Vprašanje, ali je Janez Marko, ki je omenjen v Apd kot Pavlov spremljevalec istoveten z Markom, Petrovim sodelavcem v »Babilonu« (prim. 1 Pt 5,13), tj. v Rimu, mora ostati odprto. Gotovo pa je, da je na lastna ušesa slišal pričevanja tistih, ki so poznali Jezusa. Ali ga je videl tudi sam? Ko pripoveduje, kako so Jezusa aretirali, omenja – o tej podrobnosti poroča edini – mladeniča, ki je gol pobegnil in pustil v rokah stražarjev rjuho, s katero se je v naglici ogrnil (Mr 14,50-52). Kdo bi mogel povedati Marku zgodbo? Vsi učenci so zbežali! Najstarejše pričevanje o avtorstvu in nastanku Markovega evangelija so besede škofa v Hierapolisu (prva polovica 2. st.): »Marko, ki je bil Petrov tolmač, je točno zapisal vse, česar se je spomnil, vendar ne po vrsti, kakor je Gospod kaj rekel ali storil, kajti ni slišal Gospoda, niti ni bil ob njem, temveč je pozneje, kakor sem dejal, bil pri Petru …« Vendar tudi to vprašanje ostaja odprto, saj je Peter v Mr v primerjavi z drugimi evangeliji prikazan veliko bolj v svoji človeški (negativni) krhkosti. Z veliko gotovostjo se da trditi, da je v Markovem evangeliju ohranjena najstarejša pripoved o Jezusovem življenju. Marko je bil torej prvi, ki je uredil in zapisal poročilo o Jezusovem življenju in učenju ter ga uredil kot zaključeno evangeljsko literarno obliko. Ta pripoved je podlaga ostalim trem evangelistom, ki osnovni koncept Marka obogatijo še z lastnimi viri. Ta teza je podkrepljena z raziskavami kumranske votline (7Q5), fragmenta, ki bi naj pripadal Mr 6,52-53. To pomeni, da je moral evangelij nastati pred letom 68, ko so bili gotovo že vsi kumranski teksti pred Rimljani skriti v bližnjih votlinah. Markov pristop moramo razumeti kot narativno katehezo, ki ima v ospredju pripovedovanje zgodbe; vsebina prihaja na dan z dogodki, s pripovedjo. Dogodke se moramo najprej spominjati, njihovo razumevanje pa se zgodi naknadno, ko jih doživimo preko izkušnje. Ste se kdaj zalotili ob razmišljanju, kako bi storili drugače, kakor je (trikrat) storil Peter tik pred križanjem? Če je odgovor pritrdilen, ste že stopili v Markove »učenčevske sandale«. Ta značilnost daje evangeliju svobodo in svežino ter možnost aktualizacije Božjega delovanja v zgodovini, v naših vsakdanjih korakih. Če bi Marko živel in deloval danes, bi za svoj medij veselega oznanila morda izbrali drugačna sredstva; bil bi morda filmski režiser, ki bi z ganljivo zgodbo rahljal trdoto naših prepričanj …
Človeško srce potrebuje čas, da se povsem prebudi in se zave bistva bivanja. Potrebuješ kar precej prehojene poti, dobrih in težjih preizkušenj, da naravnaš svojo pot, tako kot On pričakuje. Veliko dragocenih izkušenj sem dobila od svojega očeta. Vem, da je bil dober človek, pošten, zvest resnici. Toliko lepega mi je odkrival, vodil v naravo, v širino besede, petja, v svet, ki ga človek spregleda, če se ne poglobi vase. Čutim hvaležnost za vse to. Želela sem si, da bi se mu prikupila, mu ustregla. Kot takrat, ko smo šli v gore, na zelo nevarne predele. Tako sem jih doživljala jaz. Ko bi rekla ne, bi mi lahko zameril, sem si mislila, četudi me je bilo zelo strah pred prepadi. Šli smo čez Mlinarsko sedlo ob Grintovcu. Groza me je obšla. Bil si tik za menoj. Zaslišala sem ga. Mirno, prijazno mi je govoril, me spodbujal in nikoli ne bom pozabila njegove skrbne očetovske podpore: »Jaz sem tu, tik za teboj, bodi mirna, glej samo pred sebe, ne levo, ne desno. Me čutiš? Tu sem« Bil je kot danes občutim nebeškega Očeta. Tudi takrat, ko sem se v zgodnji puberteti zatekla pred njegovo spalnico. Prišel je k meni, me tiho prijel za roko in me s tem pomiril. Slabost je minila. Potem mi je rekel: »Oh, ve ženske!« Odprl mi je skrivnosten svet. Zdelo se mi je, da nikoli ne bo čisto razumel žensk, a sem zaslutila, da je biti ženska nekaj posebnega. Spodbujal me je, naj iščem in odkrivam novo, da je znanje nekaj, kar ti nihče ne more vzeti. Kljub strogosti, je bil čudovito mehak in ljubeč mož, dober športnik, basist, navdušen gornik. prepričljiv ljubitelj narave. Kot bi v svoji duši nosil vse Stvarstvo. Ko sem v prvi jutranji zori na vrhu gore čepela blizu očeta in čakala, da bo vzšlo sonce, sem se za vedno povezala z njim v brezkončni, brezmejni vesoljni širjavi. Za vedno njim in s Stvarnikom. Ni bilo veliko besed, je pa bila bližina. Za vedno. Kolikokrat sem si želela, da bi me vzel v naročje. Vse, kar sem si želela od njega, je bila ljubezen. Da bi jo izrazil jasno. Da bi povedal: »Rad te imam, Silva. Ne boj se. Zelo te imam rad.« In jaz bi se skrila v njegovem naročju in on bi čutil enako. Na nek način sem takrat, v svetlobi vzhajajočega sonca, doživela, da me je moj ata vzel v naročje. Kolikokrat me danes, v zrelih letih, ne da bi se dobro zavedela, nebeški Oče vzame v naročje. Jaz pa včasih dvomim, sem negotova, mi je tesno pri srcu. Sprašujem Ga. Kje si, Gospod? On pa je tu, je vedno tu, kot je bil vedno z menoj moj ata. Tiho, skrbno, odgovorno, trdno, ljubeče.
Antični slovničar Terencijan Maver, ki je živel predvidoma konec 2. stoletja našega štetja, je v svoji knjigi O črkah, zlogih in metrih zapisal: »Knjige imajo svojo usodo«. Da je postalo sporočilo tega stavka kar najbolj resnično, priča dejstvo, da je omenjena Mavrova knjiga dolgo veljala za pozabljeno, dokler je šele v renesansi, in sicer leta 1493, niso ponovno odkrili v neki benediktinski opatiji na ozemlju današnje severne Italije. V svojem delu o črkah, zlogih in metrih Terencijan Maver ugotavlja, da ni pomembna zgolj intelektualna moč knjige, temveč je njen vpliv in njeno razumevanje odvisno tudi od bralca. Celo najboljšo knjigo lahko uniči bralec, ki je ne razume oziroma ki ni sposoben dojeti njenega sporočila. Žal pa ni samo knjiga Terencijana Mavra doživela žalostne usode, da je bila dolgo pozabljena in je ohranjena le delno. Tudi njegovo misel so v kasnejši rabi predelali in skrajšali v sporočilo: »Skrivnostna so naših knjig pota.« Toda taka predelava zdaj govori le še o tem, da imajo knjige različne, zanimive usode. Morda namiguje še na dejstvo, da se pot, po kateri neka knjiga potuje skoz zgodovino, pogosto razide s potjo, na katero jo je želel usmeriti njen avtor. Je pa iz izvirnega izreka »Knjige imajo svojo usodo« z novo različico »Skrivnostna so naših knjig pota« danes izpuščeno pomembno sporočilo o tem, da je od bralca, torej od nas samih, ki knjigo jemljemo v roke, odvisno, kaj se bo z njo zgodilo v prihodnosti in kakšen družbeni vpliv bo imela. Na bralcih kot ljudeh je torej velika odgovornost, ali bodo sporočilo knjige doumeli, ga sprejeli in znali z njim kot z najboljšo popotnico stopati po svoji življenjski poti. Prav tako so bralci tisti, ki morajo znati ločiti dobro knjigo od slabe, resnico od laži, knjigo, ki nam prinaša klic ljubezni, od take, ki neti sovraštvo.
Danes poteka svetovni dan Zemlje, ko se odvijajo dogodki za osveščanje glede varovanja okolja. To je tudi priložnost, da se bolj zavemo pomena ohranjanja in spoštovanja našega skupnega doma. V Duhovni misli bomo prisluhnili nekaterim modrostim starih Indijancev, ki izvirajo iz posebnega razumevanja odnosa med človekom in naravo. Misli bo interpretiral Aleksander Golja. Veliki duh je v vseh stvareh: je v zraku, ki ga dihamo. Veliki duh je naš oče, zemlja pa naši mati. Ta nas hrani; to, kar mi dajemo njej, nam ona vrača. Vse, kar je ustvarjeno, je sveto. Zato ne pozabite: vsak svit, ki napoči, je sveti dogodek in vsak dan je svet, kajti svetloba izvira iz Velikega duha. Vselej imejte v mislih, da so sveti celoten človeški rod in vsa druga bitja, ki poseljujejo to zemljo, in da morate z njimi temu primerno ravnati. Ko človek naredi nekaj občudovanja vrednega, pravimo, da je to čudežno; ko pa opazujemo izmenjavanje dneva in noči, sonce, luno in zvezde na nebu, spreminjanje letnih časov s plodovi, ki zorijo, moramo priznati, da je to delo nekoga, večjega od človeka. Ohraniti moramo gozdove za svoje otroke, vnuke in tiste, ki se še morajo roditi. Ohraniti moramo gozdove za tiste, ki ne morejo govoriti v svojem imenu, kot so ptice, živali, ribe in drevesa. Ali boš kdaj naposled doumel pomen tal pod svojimi nogami? Vse je sveto – od zrnca peska do gore. Na tej zemlji včeraj in jutri obstajata vekomaj. Mi, domorodci, smo varuhi teh svetih mest. Sveta mati Zemlja, drevesa in vsa narava so priče tvojih misli in dejanj.
V evangeliju imamo zapisano tudi posebno molitev: to je očenaš. Kako je nastala? Nekega dne je Jezus molil. Ni se zgodilo prvič, da so učenci videli svojega Gospoda moliti. Toda tisti dan so učenci čutili potrebo, da so ga prosili: »Gospod, nauči nas moliti!« In Jezus jih je naučil očenaš, ki je že v prvih časih krščanstva postala najbolj značilna krščanska molitev. Očenaš je za kristjane posebna molitev, ker nas jo je naučil sam Kristus, zato jo imenujemo tudi Gospodova molitev. V njej odsevajo kakor v zrcalu njegove misli. Nekateri zato imenujejo očenaš kar povzetek evangelija, saj so v njem zaobsežene bistvene teme molitve: spoštovanje Boga in priznavanje njegove svetosti, prošnja za prihod njegovega kraljestva in za izpolnitev njegove volje, prošnja k Bogu za naše vsakdanje potrebe, prošnja za odpuščanje in nujnost našega odpuščanja drugim; prošnja za pomoč pri izbiri med dobrim in slabim, s katero se srečujemo vsak dan, in končno prošnja, naj nas reši hudega. Zato takrat, ko bo naša vera šibka, tudi mi prosimo z učenci »Gospod, nauči nas moliti« in recimo: Oče naš, ki si v nebesih. Ko bi bili na tem, da pozabimo na Gospoda, prosimo: Posvečeno bodi tvoje ime. Ko bomo malodušni zaradi našega življenja ali razmer v svetu, prosimo: Pridi tvoje kraljestvo. Ko se bomo morali odločiti o kakšni pomembni stvari in bi nas mikalo, da bi se odločili za najlažjo pot, recimo: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji. Ko se bomo pritoževali nad majhnimi težavami in pozabljali, da je na milijone ljudi ubogih in lačnih, molimo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh. Ko nas težijo naši grehi in ko težko odpuščamo drugim, prosimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Ko nas vznemirjajo skušnjave, molimo: Ne vpelji nas v skušnjavo. Ko se nam bo težko obvladati, prosimo: Reši nas hudega. Ko se bomo preveč ukvarjali s sabo in s svojo pomembnostjo, recimo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj.
Vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu, ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje slej ko prej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. Na razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in pomočjo dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi se je počasi spet vračalo življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke (Edmund Bə:rg): »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!
Rada prebiram pravljice. Prepričana sem, da niso namenjene samo otrokom, ampak tudi nam odraslim. Ko sem na obisku pri kakšni družini, kjer imajo otroke, izvem od otrok kakšno novo pravljico in sem tega prav vesela. V pravljici o medvedki z modrimi očmi je neka znanka spregovorila o svojih osebnih izkušnjah. Nekoč je živela medvedka Olivija, ki je bila zelo žalostna, ker je bila mnogo manjša od drugih medvedk in je imela modre oči in ne rjave, tako kot vsi drugi medvedje. Vsak dan je hodila k jezeru in tam žalostno sedela. Imela je občutek, da je drugi ne marajo. Počutila se je strahotno samo. Ko je bila nekega dne spet na smrt nesrečna in je sedela na svojem stalnem mestu ob jezeru, se je pred njo nenadoma pojavila velika zelena žaba. Imela je tako mil pogled, da ji je medvedka takoj zaupala. Žaba jo je vprašala, zakaj je žalostna in medvedka ji je vse povedala. Žaba je rekla: »Poznam zdravilo za tvojo žalost. Ali vidiš roso na velikem cvetu? Vsak dan vzemi eno kapljico, potem ti bo kmalu bolje.« »Ali bom potem tudi hitreje rasla in dobila rjave oči?« je vprašala medvedka. »Ne«, je rekla žaba, »zrasla ne boš sama od sebe. Tudi oči bodo ostale modre. Sicer pa so tvoje modre oči nekaj najlepšega na tebi. Ampak preprosto ne boš več žalostna.« Bilo je tako, kot je rekla žaba. Olivija je vsak dan popila kapljico rose z velikega cveta. Postala je vesela in noben medved se ji ni več posmehoval. Vsi so jo začeli občudovati. Ali so to storile zares kapljice rose ali preprosto prijateljstvo s skrivnostno žabo? Kdo ve? Pravljica se mi zdi naravnost ganljiva. Res ni pomembno, ali so čudežno učinkovale kapljice rose, ali je bilo vzrok sprememb prijateljstvo žabe. Dejstvo je, da je morala priti žaba z milim pogledom, da se je lahko kaj spremenilo. Tako vsak od nas v svojem življenju potrebuje ljudi, ki se v določenem trenutku pojavijo na njegovi poti, in mu pomagajo, da lahko naredi korak naprej.
Velikonočna pot je čudna, nelogična pot. Logično je, da človek hodi proti grobu. Umrljiv je. Slaboten. Greši. In logično je, da grehu sledi obsodba in obsodbi kazen. In smrt. Vse to je logično in tega smo vajeni. Velika noč pa ni logična. Velika noč je obrnila človeško logiko na glavo. Vse je drugače. Človekova pot se z njo obrne. To ni več pot proti grobu, ampak pot ven, iz groba. Znotraj greha ni več obsodbe, temveč odpuščanje, in znotraj groba ni smrti, ampak življenje. In vzrok za ta obrat je prazen grob. Grob je prazen! Ta novica ni kar tako. Ta praznina je šokantna in škandalozna. Ta prazni grob namreč ni le Kristusov grob. Ta prazni grob je vsak človeški grob, moj in tvoj grob, moj greh, moja krivda, moje zlo, moja hudobija, vsaka moja smrt je prazna. Nikogar ni tam. To je šokantno. Ker bi nekako še sprejeli, da je Kristus vstal. A da smo z njim iz svoje smrti vstali tudi mi, da smo z njegovim vstajenjem osvobojeni smrti in greha tudi mi, tega pa ne moremo dojeti. Tako vendar ne gre. Logično je, da vstane Bog. Ni pa logično, da vstane človek. Ne moremo kar živeti, kakor da je naša preteklost z vsemi bremeni vred nekaj, česar ni več. Ne moremo kar biti svobodni, ne moremo je odnesti brez kazni. Ne moremo kar zapustiti svojih bremen. Saj v človeku ne more kar oživeti tisto, kar je ubil. Saj ne more kar umreti tisto, kar je v meni hudega. Ne more, ni logično. Velika noč je nelogična. Pa je resnična. In resnična je tudi moja, ne le Kristusova velika noč. Ker je bil Kristus resnično pokopan tja, kamor sem bil s svojim grehom pokopan jaz sam. In ker je Kristus resnično vstal prav iz tega, kar je bila moja smrt. »S krstom smo bili namreč skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.« (Rim 6,4-5) Ljubezen je pač močnejša od greha. Tako je sredi vsakega mojega greha, znotraj vsake moje smrti že vstali Kristus. Ne šele nekoč, ampak danes, zdaj, v tem trenutku vstaja in me odrešuje. V točno tistem grobu, ki ga najtežje prenesem, točno tam, v moji najgloblji temi vstaja in živi, da bi tako živel tudi jaz. Ker živimo od ljubljenosti, ki ne pozna nobene meje. To je razlog velikonočnega veselja. A ravno zato je velika noč tudi težka stvar. Težko je verjeti vanjo, ker je vse tako nelogično, ker nam ves svet in vse naše življenje govori, da to pač ne more biti res. Zato mora vsak od nas danes narediti to pot, mora iti vsak do svojega groba in stopiti vanj. Tam bo našel povoje in prtič, znamenje ljubezni do konca. Kdor bo verjel vanjo, ta bo doživel tudi svojo veliko noč. Svoje veselje. Svojo pomlad. Ker bo začel živeti nelogično.
V mojih šolskih letih ni nihče govoril o kaki likovni vzgoji. Na urniku smo imeli risanje. Tudi posebnega učitelja za ta posel. Več kot risba je pri njem veljal natančno z ravnilom odmerjeni rob risalnega lista. Jeseni smo morali prinesti odpadli list kakega drevesa in potem smo ga vso šolsko uro risali in barvali z vodenkami. Zmogla sem ustvariti primeren zmazek. Manj pa rob tako, da so se koti brezhibno stikali. Še vedno me preganja spomin na to. In se sprašujem, kaj da je v življenju res bistveno: ali sredica ali njen zunanji prostor. Dalj kot do spoznanja, da gleda na bistvenost vsak po svoje, ne pridem. Potrebujem pa trdnost in zavarovanost. Najbrž ne samo jaz. Zato se zatekamo k različnim vedam. Filozofija je že ena izmed njih; po domače povedano: veselje do razglabljanja. »Poglejte tale tulipan,« mi je rekla profesorica visoke literarne znanosti, »poglejte ga, odpadajo mu cvetni listi. Nič drugače ni z nami.« Če zdaj to povežem z jesenskim listom in botanikom, ki je v radijski oddaji razlagal življenje drevesne krošnje, naj doumem, da je odpadlo orumenelo listje dokaz gnitja, razpadanja, umrtja – občudovanje zlate jesenske lepote pa človekova sposobnost preslikati kruta dejstva v prijetno slepilo. V tem primeru je sredica golo razpadanje, barvitost pa bežno obrobje. Nič drugače da ni z nami? Kajpada, »prišla bo pošta iz nebes, bo treba dat življenje čez«. V obličje razpadanja se mnogokrat zastrmi kirurg s kančkom upanja, da pa mogoče njegov skalpel le podaljša »rok trajanja« na etiketi naših dni. Ko se dokončno iztečejo, šele sledi hvala temu, kar prej na nas niti ni bilo opazno kot lepota in plemenitost. Risalnemu listu portretov smo slabo odmerili rob, pa je zunaj njega ostal neprepoznan prostor lepote. Ne samo sredica, tudi to, kar je zunaj nje, nas dela ljudi. Dobre in manj dobre, uspešne in manj uspešne, bolne in zdrave, žive in mrtve. Preživele v spominu še živečih in v neskončno Presežnem, »kajti kdo bi mogel navsezadnje vedeti«, je menda dejal Nikola Tesla. Narisani list ima tudi svoj rob. Zunaj njega lista preprosto ni. Jahve pa imenuje sebe: Sem, ki sem. Nekako razumem.
Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj poznan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno pravšnje mere, saj »vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kakor zaradi pretiravanja.« Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: »čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.« Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: »Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš.« Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, pač pa mora vsak presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni situaciji – iskati moramo torej »sredino glede na sebe,« da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da »ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdorsibodi, ampak le, kdor je tega vešč.«
»Ni Boga.« To trditev najdemo v Svetem pismu, in sicer v Psalmu 53. »Ni Boga,« zapiše pisec psalma in nadaljuje z ugotovitvijo: »… govorijo neumneži v svoji nespameti.« Toda dejansko velika večina priznava, da Bog je. Ne nujno na način, kot to verujemo kristjani ali Judje ali pa muslimani. Nekateri preprosto pravijo, da pač bog je. Da je nad nami nekdo, neko višje bitje, neka sila, neka moč. Če ne drugega, neka energija ali kozmična sila, ki je večja in močnejša od nas in ki je morda počelo vsega. Gre torej za držo, s katero človek priznava obstoj nekega višjega bitja, ki bi mu lahko rekli bog. Kakšen je ta bog, je že prezahtevno vprašanje, s katerim se večina ne ukvarja. Pač: nekdo naj bi bil nad nami in to je to. Nekako to priznavam, imam takšno prepričanje, da pač neki bog je. To, kar verujemo kristjani, pa ni zgolj neko prepričanje ali preprosto priznavanje, da Bog je. Prepogosto namreč vero razumemo kot samo dejstvo priznavanja, da Bog je. Verujem in moja vera je to, da sem prepričan v obstoj Boga. Delno sicer drži, a če je nekdo zgolj prepričan, da Bog je, težko rečemo, da je veren. Lahko bi rekli, da verjame, da ima to prepričanje, da priznava. Toda vera je mnogo več kot zgolj to, da priznavam obstoj Boga. Božja beseda današnje nedelje nam v prvem Janezovem pismu odpira globljo razsežnost vere, ki poleg priznavanja Boga vključuje tudi konkretna ravnanja, ki izvirajo iz te vere. Janez takole zapiše glede Boga: »Kdor pravi: ‘Poznam ga’, pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice.« Vera torej ni samo priznavanje Boga, ampak bistveno vključuje odnos z Njim. Podobno kot v odnosu med možem in ženo. Poroka sama sicer formalno potrjuje njuno zvezo, a sama na sebi ne zadošča. Poroka ali pa sam zakon brez pristnega odnosa med možem in ženo je pač zgolj prazen pojem, oziroma le formalno priznavanje zveze dveh partnerjev. Da pa ta zveza resnično in dejansko zaživi, mora temeljiti na pristnem odnosu. Ta odnos med možem in ženo se seveda posledično izraža in kaže v konkretnih dejanjih ljubezni. Enako je torej tudi glede naše vere. Vera prav gotovo vključuje priznavanje Boga, predvsem pa odnos z njim. Na ta način človek raste v odnosu z Bogom kot posameznik in obenem kot sestavni del skupnosti – občestva verujočih. Rezultat tega odnosa pa so dejanja, ki odražajo človekovo etično in moralno držo. Drugače povedano: pristen odnos z Bogom me nagiba k temu, da se trudim živeti po božjih zapovedih, preprosto zato, ker želim vse dobro in lepo, kar prejemam v odnosu z Bogom, podarjati tudi drugim. V tej perspektivi vera ni le miselno priznavanje, da Bog je, ampak to priznavanje prerašča v odnos, ki me preoblikuje na tak način, da se to pozna tudi v konkretnih dejanjih mojega vsakdanjega življenja.
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?« Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6). Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komajda zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: Ohladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) Razmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. Poslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.
Neveljaven email naslov