Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
S pozornostjo se ozrem vase. Se vprašam, kako se počutim, ko sanjam, posvetim se svojim občutkom, razpoloženju. Prazno, zdolgočaseno? Ali pa spodbudno, polno upanja? Celo čudenja. Ob čudenju imaš občutek majhnosti, čutiš radost neznatnosti, kot ob širnem oceanu, vpet v lepoto. Čudenje je začetek modrosti, je veselje, saj je ob njem življenje polnejše. Vsakdo ima bogato in zapleteno notranje življenje, misli, spomine, občutje, želje. Enkratno in edinstveno. A večinoma je globoko zakopano. Skriti spomini vplivajo na naše zaznavanje sveta. Prednost dajemo razumu, a zatrta čustva so vir notranjega neravnovesja, ki se izrazi boleče, uničujoče, tudi v bolezni. Ne da nam miru. Treba se je naučiti, kako postati prijatelj tega notranjega sveta. To je naš skriti zaklad, ki ga ni lahko odkriti, ker je treba premagati ovire. Ovire nastanejo že v otroštvu, ko otrok s svojo senzibilnostjo čuti razliko med zahtevami in vedenjem pomembnih oseb, predvsem staršev, drugih vzgojiteljev. Otroci čutijo razliko med svojimi potrebami in negativnim vzdušjem, ki ob tem nastaja. Zmeda povzroči zaprtost, pomanjkanje občutka varnosti, nezaupanje. Če hočemo imeti svoj mir in skladnost, pred zapletenostjo notranjega sveta ne mižimo, ne gledamo stran, ne zbežimo. Želim si videti vse svoje globine, nezavedno, kjer so tudi sence, a prav tako lepa mavrica mojih lastnosti, darov, nad katerimi bi bil navdušen. Videti svoje šibkosti, slabosti, a opaziti tudi svojo veličino. Jezus pravi – če spregledamo svoj resnični jaz, sebe, svojo svobodo, svojo osebnost, bomo izgubili sami sebe. Če bi videli vse svoje globine, nezavedno, bi videli v sebi nekaj obsedenca, a tudi lepe lastnosti, nad katerimi bi bili navdušeni. Če ne priznam notranje zmede, krivde, se bojim zavrnitve, bo to povzročilo praznino. Preseči je treba ta notranji spor, se soočiti s strahovi, bolečino, priznati svojo nemoč brez Boga, v katerem najdemo mir. S svojim omejenim razumom, torej razumsko iščem, a ljubečega Boga najdem najprej v srcu – pravega, ljubečega, živega Boga. Ljubezen, tudi do sebe, premaga vse.
Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar daje človeku občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne raste in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se mnoge stvari izvotlijo, tako se mnoge stvari izpraznijo, tako se mnoge stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse ostale odnose, na vse ostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zaidejo na področje rutine. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča.
Nekaj napotkov mojim potomcem: Otrok moj, vsi mi smo, v svojih raznih poklicih in poklicanostih, kdaj zmagovalci in kdaj poraženci, vedno tekmovalci – in včasih šampioni. Če se preveč bojiš porazov in bolečine, povezane z njimi, se že vnaprej odpoveš zmagam! In naravnaš svoje cilje malo niže. Igraš brez tveganja, varno in preračunljivo! Povprečno, pač! Na tak način boš resda skril svoje poraze, a tudi nihče ne bo opazil tvojih zmag! Otrok moj, govori in poj! A pazi, kaj govoriš in kakšne pesmi poješ! Ne govori le zato, ker ti pravijo, da moraš govoriti, in ne poj, ker so ti rekli, da je treba peti! Ne govori, ker misliš, da moraš, temveč ko čutiš, da moraš! Ne govori, ker misliš, da je prav, temveč ko veš, da je prav! In ko že odpreš usta, povej, kar je treba, in povej, kar je prav! Ne poj pesmi, ker je priljubljena, temveč ker ti je všeč! In poj, če tako čutiš, čerpav ti pravijo, da fušaš. (A če res fušaš, potem ne poj v zboru!) Pleši! Življenje je resno! In tako ga je treba živeti in vzeti! A kdor vzame življenje resno, ne sme sebe jemati preresno! Smej se! A vedno se najprej nasmej sebi: svojemu odsevu v ogledalu, svojim besedam in svojemu petju! Smej se! Smej se z drugimi, smej se tudi drugim! Le zakaj ne? Če se znaš in smeš smejati sebi, zakaj se ne bi smejal tudi drugim! Smej se, a vedno loči med smehom in posmehovanjem! Ne posmehuj se nikomur: ne sebi, še manj drugim! Smej se, ker te bo smeh naučil pravilno gledati sebe in svet. Smej se, ker ti bo smeh razodel, kdaj govoriti in kdaj peti, in kaj povedati in kako peti! Nauči se zavezati čevlje. Res je, da so plesni čevlji običajno brez vezalk, salonarji in »ta fini« čevlji tudi, celo športni copati so vse pogosteje »na ježka« … ampak pravi pohodni čevlji … taki, s katerimi premaguješ klance, strmine in osvajaš hribe … so pa še vedno na vezalke. In hočeš nočeš se moraš spopasti z dvema malima štrikcema! Nauči se zavezati čevlje. Odločitve so tvoje, sine: ali boš vse življenje nosil čevlje »na ježka« ali boš ukrotil dva navadna štrikca … dve vezalki … in boš sposoben tudi najtežjih vzponov! In na koncu, pa nikakor ne nazadnje: Ljubi! Boga in bližnjega. Kakor sebe!
Platonov dialog Simpozij je neskončna hvalnica ljubezni. Gostje, ki so se zbrali na skupnem obedu, so se dogovorili, da se bodo odpovedali pijančevanju, ki pogosto sledi gostiji – namesto tega so želeli s slavospevi počastiti Erosa, boga ljubezni. Med govorniki je nastopil tudi Aristofan, ki je razvijal idejo o ljubezni kot želji po enosti. Da pa bi laže pojasnil svojo misel, jo je predstavil v obliki prispodobe o izvorni naravi ljudi. »Sprva so bili namreč trije spoli, ne dva kot zdaj, moški in ženski, ampak je poleg njiju obstajal še tretji, ki je združeval oba,« je začel svojo pripoved. »Vsak človek je bil po obliki popolnoma zaobljen; imel je okrogel hrbet in tudi boke. Imel je štiri roke in prav toliko nog; imel je dva čisto podobna obraza na okroglem vratu in glavo, ki je bila podložena obema nasprotnima obrazoma; štiri ušesa in dva sramna dela.« S tem je hotel povedati, da so bili ljudje v začetku popolni, v sebi so združevali vse, kar so potrebovali za srečno življenje, in dve enoti sta bili združeni v harmonično celoto. Trije različni spoli pa so obstajali zato, »ker je bil moški spol v začetku potomec Sonca, ženski Zemlje, tisti, ki je bil udeležen v obeh, pa je bil potomec Lune, saj ima Luna delež v njiju.« Sonce je namreč vir svetlobe in ljubezni, Zemlja poraja iz tega občutka, Luna pa obliva to Zemljo s sončno svetlobo in je zato posrednik med njima. Ti prvotni ljudje so poznali svojo pravo naravo in najvišje resnice, prav zaradi tega svojega védenja pa so sčasoma postali domišljavi – prevzeli so se, se začeli istovetiti z bogovi in poskušali seči do nebes, da bi jim prevzeli mesto. Zato je Zevs, poglavar bogov, skupaj z drugimi božanstvi sklenil, da bodo ljudi kaznovali tako, da jih bodo razrezali na dvoje in jih tako ošibili. Ko je človeška narava začutila, da so jo ločili na dve polovici, je vsak del v obupu poskušal najti svojo manjkajočo polovico. Iz hrepenenja po izvorni enosti sta se objeli, se oklenili druga druge v želji, da bi se znova zarasli, a zaman – namesto tega je ena polovica »iskala drugo in se je je oklenila, najsi je naletela na polovico celotne ženske ali celotnega moškega. In tako so umirali.« Tako Aristofan zbranim pojasnjuje izvor našega hrepenenja po drugem človeku, po njegovi bližini, ob pomoči katere želimo vedno znova obujati spomin na prvotno popolnost. Čeprav se po njegovem mnenju to iskanje največkrat izjalovi, saj smo iz obupa pripravljeni v odnos nepremišljeno povabiti skoraj vsakogar, pa nas ta zgodba vendarle opogumlja, da je nekje zunaj nekdo, s katerim se bomo lahko zlili kot dva koščka iste sestavljanke.
Ali ste kdaj razmišljali, zakaj ljudje radi potujemo? V skupini ali sami. V mislih nimam službenih potovanj z najdražjimi letalskimi ali ladijskimi prevozniki, čeprav znajo biti tudi ta, če smo le malo iznajdljivi, pisana na našo kožo. »Kdor ni nič izkusil, ve malo, kdor pa je mnogo potoval, si bogati znanje,« (Sir 34,10) je zapisal modri Sirah v letih 180–175 pred Kristusovim rojstvom. Potovanje nam po Sirahu torej širi obzorje in spoznanje. Največji svetovni popotniki pa vsem tistim, ki po svetu potujemo samo s prstom po zemljevidu, v pustolovskih romanih pripovedujejo resnične zgodbe iz daljnih svetov. Včasih nam zgodbe vzbujajo grozljive občutke, spet drugič bi tudi mi najraje dvignili sidro in se odpravili na pot okrog sveta. Sama spadam med podpovprečne popotnike, če imam v mislih potovanja okrog zemeljske oble. Od nog mi gre veliko bolje potovanje po domači zemlji. Tako sem se iz domačega kraja, ki bi ga z ravnilom ugodja, dostopnosti in blaginje lahko postavila na zemljevid oddaljenih krajev, tudi sama odpravila v mesto, ki mi je obljubljalo znanje. A na tem prvem večjem potovanju samo znanje iz knjig. Na drugem potovanju, tokrat že v večje mesto, so poleg znanja iz knjig moje potovanje začele bogatiti tudi življenjske izkušnje. V zakotje domačega polja sem se vrnila šele po treh desetletjih. Danes v kotu domače kuhinje potujem od spomina do spomina. Spomini se vrstijo od najbolj navdihujočih do tistih, ki v meni vzbudijo občutek notranje napetosti. Moje življenjsko potovanje, pa čeprav samo do največjega mesta v domači deželi, je bilo razburljivo: včasih podobno vožnji po železniških tirih, spet drugič kot potovanje oblakov po nebu. Moj pristanek na tleh življenja je bil trd, z rahlimi zlomi, ki jih življenje zdaj samo uravnava. Ko se odpravljamo na turistična potovanja, s seboj vzamemo najnujnejšo prtljago. Če imamo zlato plačilno kartico, si lahko obleko kupimo v kraju, kamor smo pripotovali. To se lahko izkaže za dobro izbiro, saj bomo oblečeni po krajevni modi. A na življenjskih potovanjih je drugače. Smeri našega potovanja ne določa samo kupljena vozovnica v žepu. Pa tudi ne, ali smo bogati ali revni. Črto našega življenjskega leta določa prtljaga v zaprtih kovčkih, katerih ključ ali šifro, s katero bi kovčke lahko odprli, smo že zdavnaj izgubili. Tako lahko leta in leta potujemo s kupom odvečne prtljage ali pa za seboj vlečemo prazne kovčke brez vsebine. To je huje od izgubljene prtljage na sanjskem potovanju. Izmed vseh odprav je najtežja tista, na kateri želimo spet najti izgubljeni ključ ali šifro. Ko ju bomo našli, bomo lahko odklenili tudi prazen kovček in ga začeli polniti z vsebino. In ne pozabite: za tovrstno potovanje dobimo vozovnico samo enkrat v življenju.
Neka španska pripoved govori, da sta se oče in sin sprla, tako da se je sin odselil od doma. Očeta je sinova odsotnost zelo potrla in sklenil je, da ga bo poiskal. Mesece in mesece ga je zaman iskal. Končno je poskusil še zadnjo možnost. V krajevni časopis je dal tale oglas: Dragi Paco, v soboto opoldne te čakam pod zvonikom na glavnem trgu. Pridi. Vse ti odpuščam. Rad te imam. Tvoj oče. V soboto je bil mestni trg poln Pacov – fantov in mož. (Paco – po naše Francek – je zelo razširjeno ime v Latinski Ameriki.) Iskali so odpuščanje in ljubezen svojih očetov ... (Zgodbe za srečo v družini, 93.) Vsi hrepenimo po odpuščanju, da nam drugi odpustijo, in vsi hrepenimo po razumevanju, da bi nas drugi razumeli. Ko nam kdo odpusti, nam pokaže, da nas sprejema. Odpuščati zato pomeni sprejemati. Zgodba pripoveduje, da po stvarjenju svet ni hotel stati pokonci. Vse so poskušali, a ni šlo. Vedno znova se je podrl in padel dol. Potem so mu dodali odpuščanje in svet je stal pokonci. In od takrat vedno svet držijo pokonci tisti, ki odpuščajo. Odpuščanje je potrebno, da stoji svet. Potrebno pa je tudi, da stoji družina, da se ne razleti. Potrebno je, da stoji zakon, pa tudi, da obstojijo skupnosti. Vse to bi brez odpuščanja propadlo, ne bi »ostalo skupaj«. Neki pridigar je prinesel v cerkev najrazličnejše svinčnike in jih pokazal vernikom. Nato je dejal: Ti različni svinčniki me spominjajo na ljudi. Tudi ljudje smo različni: veliki in majhni, različnih barv, toda imamo eno skupno stvar – vsi se zmotimo in vsi pogrešimo. V življenju so nas tako ali drugače ranili. In mi smo kdaj ranili druge. Ni pomembno, kdo smo, vsi potrebujemo Božje odpuščanje. Ko pogrešimo, lahko prosimo Boga za odpuščanje. Papež Frančišek je pri prvi molitvi angelovega češčenja opisal starejšo ženo, ki je prišla k njemu k spovedi. On ji je dejal, da nima grehov, ona pa, da jih imamo vsi. Nato ji je papež dejal: Morda jih pa Gospod ne odpusti. Ona pa: Gospod vse odpusti. Kako pa to veste, gospa? Ona: Če Gospod ne bi odpuščal, sveta ne bi bilo več.(Papež Frančišek, življenje v osemdesetih zgodbah, Ognjišče 2014, 103) Da, Bog nam vedno znova odpušča, zato da nam vrne človeško dostojanstvo in zato da bi začeli znova. Skratka, da bi se spreobrnili. Zato v duhovnem življenju ne smemo obupati, ampak se moramo vedno znova odpraviti po poti za Kristusom, ki je usmiljen in odpuščajoč do nas.
V svetopisemski Četrti Mojzesovi knjigi, imenovani tudi Numeri, lahko zasledimo zgodbo o vidcu Bileamu in oslici, ki se mu na poti upre in ne želi več nadaljevati poti. Oslica namreč pred seboj vidi angela, ki pa ga njen lastnik nikakor ne opazi. Bileam se zelo razjezi in začne ubogo žival tepsti. Zgodba se nadaljuje precej neverjetno: »Tedaj je Gospod odprl oslici usta in je rekla Bileamu: 'Kaj sem ti storila, da si me že trikrat pretepel?' Bileam je rekel oslici: 'Ker se norčuješ iz mene. Če bi imel pri roki meč, bi te pri priči ubil.'« Pripoved o Bileamovi oslici je ena najbolj komičnih in simpatičnih v Svetem pismu. Videc Bileam je pretkan mož, ki ga precej zanima dober zaslužek. Vsekakor bi rad prišel do Izraelcev, ki prihajajo iz puščave, in jih preklel, saj mu je to naročil lokalni kralj in mu za to obljubil precej bogato nagrado. Na vse načine poskuša priti v bližino Izraelcev, a se mu oslica, na kateri jezdi, upre. Končno Bog celo omogoči oslici, da spregovori. Bileam spozna svojo zmoto in proti vsem pričakovanjem blagoslovi novo ljudstvo, namesto da bi ga preklel. Zgodba nam sporoča, da Bog govori velikokrat in na veliko načinov. Nihče si ne more domišljati, kot kralj v zgodbi, da ga lahko utiša, ali pa si po drugi strani lastiti izključne pravice, da sliši njegovo besedo. Ljudje me še vedno pogosto sprašujejo o mojem klicu v duhovniški poklic, kot temu pravimo. Vedno znova pojasnim, da ta ‘klic’, ni prišel v obliki zamolklega glasu ostarelega gospoda od nekod zgoraj, ki bi klical: »Robi, Robi, hodi za menoj!« Verjamem, da se je moja pot oblikovala prek številnih ljudi, mnogih molitev, pogovorov in dogodkov, ki so me usmerjali, da sem danes duhovnik. Zgodba o Bileamu in njegovi oslici nas lahko vse uči, da se da slišati Boga šepetati tudi v oslicah, ki rigajo. Naša naloga je le, da dobro napnemo ušesa za vse glasove, naj bodo še tako nenavadni in nepričakovani. Drugačna pričakovanja ali celo pohlep pa lahko, kot se je zgodilo Bileamu, take glasove, ki nam pomagajao odkrivati naše lastno poslanstvo, zaduši. Zato prisluhnimo glasovom in znamenjem, ob katerih lahko spoznavamo, ali smo na pravi poti ali pa je morda čas, da v križišču skrenemo drugam.
Človek bi pričakoval, da bo svet postajal vse boljši, ker bo življenje postajalo lažje. Če pomislim samo na to, kaj sem doživela v svojem življenju. Spominjam se, kdaj smo dobili prvi pralni stroj, sesalec za prah, prvi hladilnik, prvi televizor, telefon, računalnik, internet in še marsikaj. Vse to človeku v marsičem olajša življenje. Pa imamo res občutek, da živimo laže? Včasih razmišljam tudi o knjigah. Spominjam se, kako sem še kot otrok začela kupovati knjige, z velikim spoštovanjem, kot svetinje. Danes tudi knjiga ne pomeni več tega, kar je nekoč. Če imaš denar, lahko izdaš kar koli, tudi največjo neumnost. Pa tudi pri strokovnih člankih se včasih skoraj zgrozim, ko vidim ob članku, dolgem na primer dve strani, našteto literaturo tudi za dve strani ali še več. Kaj je v tem članku sploh še originalnega, kar ni prepisano od drugod? Zase ugotavljam, da vse manj berem in vse več poslušam. Poslušam ljudi, poslušam njihove zgodbe, poslušam življenje okrog sebe. S tem ne bi želela odvračati ljudi od branja, ker je gotovo tudi to potrebno. Sama sem v življenju zelo veliko prebrala, zdaj pa se mi zdi, da berem drugače, ne iz knjig, ampak iz življenja. Verjetno so mi tudi knjige, ki sem jih prebirala, pomagale na tej poti in mi zato ni žal za nobeno, ki sem jo prebrala. Ob tem razmišljanju sem se zelo razveselila drobne misli Anthonyja de Mella, ki govori prav o tem, kako so se ljudje naučili brati napisane knjige, pozabili pa so umetnost branja nenapisanih knjig. Učenci so prosili učitelja, naj jim pove kakšen primer nenapisane knjige. Dolgo je odlašal z odgovorom, nekega dne pa je rekel: »Pesmi ptic, zvoki žuželk, vsi razglašajo Resnico. Trave in cvetlice vse kažejo na Pot! Berite na ta način!« K temu bi dodala še to: poslušati ptice in žuželke, opazovati trave in cvetlice je zelo pomembno. Nič manj ali pa še bolj pomembno pa je poslušati in opazovati ljudi, ki so pred nami, v njihovih radostih in stiskah.
Spoštovani, živimo v digitalni dobi mobilnih aplikacij, katerih uporaba nam olajša vsakodnevne procese. Sprašujem se, kaj bi o družbenih omrežjih rekel Jezus? Preučimo, kako sodobne so njegove besede: »Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino. In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v peklensko dolino.« (Mt 5,29-30) Jezus je hotel s tako drastičnimi in hiperboličnimi izjavami poslušalce šokirati. Ali naj si res iztaknemo oko in si odsekamo roko? Gre za figurativni govor, ki ne spodbuja pohabljanja. Metafora o delih telesa govori o vidikih, zaradi katerih lahko zgrešimo življenjski cilj. Ovire so lahko posest, imetje, dejavnost, razmerje, odnos, poklic, predsodek, navada, prepričanje. Desno oko in desna roka kot funkcionalna dela telesa predstavljata podleganje skušnjavi, ki vodi v padec. Oko kot zrcalo duše in roka kot sredstvo delovanja označujeta naša stališča in dejanja. V digitalni dobi aparatur nas roka in oko pogosto vodita v greh. Nedolžni klik ali drsenje z računalniško miško ter bežen pogled na ekran lahko povzročijo zasvojenost, uničenje vrednot, prekinitev odnosa, potrato časa, greh, smrt. Jezus jemlje pohoto, strast in poželenje resno, zato je nastopil s tako brutalnimi izrazi. V izogib škodi se je treba včasih mikavnim pastem, komentarjem ali stikom odreči. Včasih je treba prekiniti virtualni odnos, zavrniti ponudbo, opustiti aplikacijo. Če družbena omrežja povzročajo nesrečo, pohoto, jezo, potrato časa ali spodbujajo sovražni govor, jih prefiltrirajmo, kajti od tega je odvisna kvaliteta in čistost našega življenja. Morda gre za pornografijo, virtualno vojevanje, prodajanje megle. Brez motivacije, discipline in predvsem vzgoje ne bo šlo. S pametno napravo se lahko družimo pozno v noč, zanemarjamo pa pogovor z zakoncem, s svojimi otroki, branje dobrih knjig, spanje. Jezus pravi, da je treba tak pogubni krog prekiniti. Zahodna dekadentna družba ima greh za zastarel koncept, a ravno greh nas oddaljuje od Boga in bližnjih. Življenje je prekratko in ne smemo si privoščiti, da bi zapravljali čas.
Ko mislimo, da smo končno premagali kakšno krivico na svetu, nas hitro zadene novica, kako se je zgodil ta ali oni zločin. Veseli smo, da so naši predniki verjeli, kako je vsak človek vrednota sam po sebi, in da so odpravili suženjstvo. Sklicujemo se na božje otroštvo in verjamemo, da moramo spoštovati vsakega takega, kot je. A ni dneva, ko ne bi slišali, kako številni živijo kot sužnji. Delajo za golo preživetje v nemogočih razmerah. Umirajo zaradi nasilja in pri tem si ne morejo nič pomagati. Niti napredek znanosti ni odpravil osnovnih bolezni in pregnal lakote. Samo zato, ker so se rodili na napačnem koncu sveta, so obsojeni na životarjenje. Če gledamo na svet s temi očmi, bomo težko ponosni na dosežke civilizacije. Pri tem ne gre pozabiti zgodovine. Ne zato, kar hvali ali graja, ampak da se naučimo, kako kljub vsemu trudu številnih človeštvo vedno znova pada v stare grehe. Krivic in zlorab se ne da nikoli odpraviti. Če bi le tožili, kako ne moremo ničesar spremeniti, bi še vedno ždeli v stanju suženjstva, izpostavljanja otrok, pobijanja vseh, ki so nam na poti. K sreči so bili žene in možje, ki se s tem niso sprijaznili in so marsikaj spremenili. Tudi danes lahko spremenimo svet na bolje, če se iz zgodovine ne naučimo samo, kako ni na svetu nič novega, ampak tudi, kako je koristen še tako droben prispevek za lepši jutri. Prerok Izaija nam danes riše sanjski cilj: »O, vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupíte brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko!« Opojnost takega življenja je res preroška. Dejstva govorijo, da ni bilo nič zastonj in tudi ne bo. A ti, ki so spreminjali svet na bolje, bi tega ne zmogli, če ne bi imeli vsaj kančka teh preroških sanj. Blagor nam, če verjamemo, da te sanje prihajajo od Boga. V človeški moči ni, da bi svet spremenili v raj. Če bi res hoteli sami uresničiti sanje, bi morali zabrisati vso preteklost, saj iz nje izhaja, da to ni mogoče. Današnja Jezusova beseda pa nam daje upanje, da ni treba uničevati preteklosti in ne obupati nad prihodnostjo. Slišati moramo le Jezusove besede: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Bog nam daje v vsakem trenutku priložnost, da svet spreminjamo na bolje. Izkoristiti moramo le to, kar nam je dano, naj bo to le pet hlebcev za veliko množico lačnih. Bodimo kakor apostoli, opazimo tako ali drugače lačne, zapostavljene. Izkoristimo to, kar imamo. Z božjo pomočjo lahko tudi mi s samo petimi hlebci nahranimo množico. Le verjemimo, da Bog lahko stori čudež tudi po meni.
Morda ali ste že slišali zgodbo o akrobatu, ki je med hojo po viseči vrvi izvajal različne osupljive podvige. Ko je v nekem trenutku svojega nastopa naslovil množico z vprašanjem, kdo je prepričan, da lahko na drugo stran prepada na svojih ramenih varno prenese kogarkoli, so vsi dvignili roko. Ko pa je navzoče vprašal, kdo je pripravljen biti prostovoljec, so vse roke ostale spuščene. Pogosto besedo vera enačimo z besedo prepričanje kot da bi šlo za sopomenki. Toda besedi sta različni in ta razlika je pomembna. Vera ni prepričanje brez dokazov, ampak zaupanje brez zadržkov. Razlika med prepričanjem in vero je razlika med ostati na svojem sedežu in splezati na ramena akrobata na žici. Pri veri ne gre za prepričanje o določenih stvareh; ampak za zaupanje v nekoga. Vera ni lastnina; je zmožnost zaupanja, ki pa ni stalna. Zato je naša vera v določenih dneh močnejša kot v drugih dneh. Svojo vero v določeniih okoliščinah živimo popolneje kot v nekaterih drugih. Vera, če jo razumemo pravilno, je glagol. Je nekaj kar delamo. Ni nekaj kar z gotovostjo imamo, enkrat za vselej in v vseh okoliščinah. Je nekaj kar počnemo včasih lažje kot drugič, včasih bolj uspešno kot v nekih drugih okoliščiah. Človeška krhkost nam redko dovoljuje kaj več od tega. Vsi smo zmožni zaupati; toda nihče od nas ne zaupa zmeraj. Ko je apostol Peter poskušal hoditi po vodi proti Jezusu (Mt 14,22-33), je njegova vera bila precej močna - vsaj za časa. Potem pa jo je načel dvom in strah je prevzel nadzor. Ko je Petrova vera vse bolj in bolj slabela, se je vse bolj in bolj potapljal. In celo takrat, kljub vsem svojim dvomom in strahovom, je Peter še vedno vsaj malo zaupal. Ni mogel zaupati popolnoma. Zaupal pa dovolj dolgo in dovolj dobro, da je lahko zaklical: “Gospod, reši me!” Bil je rešen kljub svoji spremenljivi veri. Nekdo je bil povabljen, da v sedmih besedah ali manj, povzame bistvo evangelija. Odziv se je glasil tako: “Bog ima zadnjo besedo.” In potem je svojo izbiro pojasnil tako: “V Jezusovi smrti in vstajenju je očitno, da je Bog takšen Bog, ki vztraja pri tem, da ima zadnjo besedo. Nedvomno lahko predzadnja beseda pripada marsičemu drugemu - obupu, odtujitvi, prizadetosti, zlu, celo smrti. Toda naš Bog vztraja, da je njegova beseda zadnja in to je zmeraj beseda upanja, sprave, zdravljenja, dobrote in življenja.” Sta dva načina, ki nam prinašata uteho v navzočnosti strahu. Ena oblika tolažbe je reči, da bo vse dobro - operacija bo uspešna, odnos bo obnovljen, najhujši strahovi se ne bodo uresničili. Toda le redko kdaj lahko damo takšno uteho. Druga oblika tolažbe pa je pokazati zaupanje, kot ga je apostol Pavel, ki je v pismu Rimljanom napisal: “Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.” (Rim 8,38.39)
Ko berem evangelij, me vedno znova preseneti Jezusov govor in v njem skrita božja logika, ki je tako drugačna od naše, človeške. Rada mislim na nebo kot na kraj, na katerem bomo vsi enaki, enako srečni, enako dragoceni in enako nagrajeni. Toda Jezus pravi: Kdor bo … kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan za velikega v nebeškem kraljestvu. (Mt 5,19) Samo od sebe se mi postavi vprašanje: Katere so tiste najmanjše zapovedi? Jezus je jasno povedal: »Ljubi Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe,« o najmanjših pa ni govoril … Pred očmi se mi zato prikaže draga podoba starejše sestre, ki je bila šivilja, vendar hkrati duhovna voditeljica in sveta oseba, zato sem čisto prepričana, da že v tem življenju lahko srečamo svetnike. Bila je majhna, drobčkana redovnica, skromna in tiha, tako da včasih sploh nisi vedel, ali je v prostoru ali je ni. Toda bila je nadarjena pevka, krasna zborovodkinja in vrhunska šivilja. Nikoli ni delala velikih stvari, toda vse, kar je naredila, je bilo preprosto popolno. Če je pometla jedilnico, je bila taka, kot da bi jo obrisala. Če je postavila rože v vazo, bi ji zavidali še tako veliki umetniki ikebane. Če je sešila sestri redovno obleko, je bila ta narejena tako, da se je v njej počutila kot kraljica! Ko pa je pela, je pela čisto in iz srca, tako lepo, da je cerkev obnemela … Ko mislim na najmanjše zapovedi, mislim torej na vsakdanje življenje, na tisoč in eno stvar, ki je za nas pomembna in je del našega preživetja. Saj ni treba, da za rojstni dan bolnici, ki jo obiščeš, prineseš rožo, vendar je najlepše, ko vidiš njen hvaležni nasmeh. Saj ni treba pozdraviti nekoga na hodniku, ki obupuje, čakajoč na zdravnika, in mu povedati, da kmalu pride, čeprav si sam tako utrujen, da te kar zanaša … Ali pa pobrati žoge otroku, ki jo je vrgel mimo tebe in zdaj s prestrašenim pogledom čaka, kaj se bo zgodilo … Najmanjši zakoni so zakoni ljubezni v vsakdanjiku. So zakoni, ki polepšajo dneve in prinašajo upanje; nikjer niso napisani, niti nisi kaznovan, če se jih ne držiš. So pa to zakoni, ki iz tebe naredijo osebo, ki – kot bi se moderno reklo – izžareva pozitivno energijo ali, kot bi rekli v samostanu, sveti okoli sebe s svojo nezavedno svetostjo … Zato so ti najmanjši zakoni zakoni srca in zato so tako pomembni. Na tem in na onem svetu.
Dva brata sta živela na sosednjih kmetijah. Desetletja sta se odlično razumela. Potem pa je med njima nastal spor. Vse se je začelo z majhnim nesporazumom, ki je prerastel v grob prepir, sledila mu je ločitev in tudi govorila nista več med seboj. Nekega jutra je na vrata starejšega brata Janeza potrkal mizar, ki je iskal delo. Janez mu je ponudil, naj med njegovim in bratovim posestvom postavi visok lesen plot, da bi se tako maščeval bratu, ker je dal na meji izkopati globok jarek. Janez je dal mojstru na razpolago ves les, kar ga je imel, sam pa se je odpravil v mesto po manjkajoče stvari. Tesar je ves dan prekladal in meril les, žagal, zabijal žeblje … Tik pred sončnim zahodom se je gospodar vrnil iz mesta in ravno takrat je tesar končeval svoje delo. Kmet je zgrožen obstal in bil ves iz sebe. To ni bil plot, ampak most! Most, ki je bil položen čez jarek in je povezoval bregova. Pred njim je bila čudovita lesena konstrukcija. In na Janezovo veliko začudenje je čez most odprtih rok prihajal mlajši brat. »Ti si pravi mojster in brat, da si zgradil tak most po vsem tistem, kar sem ti izrekel,« je dejal mlajši brat. Brata sta se srečala sredi mostu in se tam prisrčno objela. Ko sta se obrnila, sta zagledala tesarja, kako pospravlja orodje. »Počakaj!« sta oba hkrati zaklicala. »Ostani še nekaj časa pri nas. Rada bi se dogovorila še za druge reči.« Tesar je odgovoril: »Hvala, a moram dalje, saj moram zgraditi še veliko mostov.« (Dragoceno darilo zgodb, 91.) Včasih se ne strinjamo s svojimi brati in sestrami. Ko se to zgodi, pogosto zgradimo ograjo med nami in njimi. Pogosto nehamo govoriti z njimi. Ne želimo se več z njimi srečevati ali se začnemo prepirati. Vse to so drže, ki jih Jezus ne želi. Želi, da namesto plotov gradimo mostove ljubezni in razumevanja med seboj. Modreca so vprašali po treh najpomembnejših pravilih na svetu. Odgovoril je: Prvo je – bodi prijazen. Drugo je – bodi prijazen in tretje je – bodi prijazen. Prijaznost je jezik, ki ga lahko vsakdo z lahkoto razume. Mogoče je zmagati v prepiru, jeza pa lahko izgubi vojno. Opomin lahko naredi veliko. Spodbuda lahko naredi veliko več. Je sonce za dušo. Malo spodbudnih besed danes je bolje kot velika namera, da bomo jutri nekoga pohvalili. Spodbuda je kisik za dušo. Perzijski pregovor pravi: Prijazna roka lahko vodi slona samo na sukancu. Naj bo naša roka prijazna.
Leta 442 pr. Kr. je grški dramatik Sofokles napisal dramo Antigona, zgodbo o moški moči in oblasti vladarja Kreona, ki po koncu bratomornega spopada za mesto Tebe prepove pokop padlega Polinejka. Ta je dvignil vojsko nad svoj lastni rodni kraj, da bi preprečil vladavino bratu Eteoklu. Polinejkova sestra Antigona v trdem, bojevitem moškem svetu pooseblja načelo ženske, materinske ljubezni, ki poskuša premagati okrutno in maščevalno družinsko in hkrati tudi družbeno sovraštvo v tebanski mestni državici. Upre se namreč ukazu Kreona, da je treba Polinejkovo truplo pustiti nepokopano, na milost in nemilost izpostavljeno žrtju mrhovinarjev. Sredi noči najde bratovo mrtvo telo in ga simbolno pokoplje s prgiščem zemlje. Od takrat je Antigona v svetovni književnosti najvišji ideal človeškosti in človečanstva, ki svojo zavezo po dostojanstvu slehernega človeškega bitja po smrti povzdigne nad svoja prepričanja, družbene norme in politične ukaze. Hkrati s svojo zdravo in razumsko presojo, da pred vse družbeno na prvo mesto postavi človečnost v sebi, poskuša mestu prinesti mir in spravo. A vendar je zaradi svojega zgleda sestrske ljubezni nazadnje kaznovana in tudi sama umre. In tok maščevanja, ubijanja in skrunjenja mrtvih neusmiljeno melje ljudstva in narode skozi zgodovino vse do danes. V tem mlinu sovraštva in družbenih laži, ki pa jih vedno narekujejo zasebni interesi, bo ugonobljen tudi slovenski narod, ker vse do danes ne zmore dostojno pokopati svojih mrtvih na kateri koli strani bratomorne vojne. Še vedno dovolimo, da nam novodobni Kreoni narekujejo, koga in kje se bo lahko na nam vsem skupni slovenski zemlji, pokopalo. V resnici pa s tem v sebi pokopavamo svoje lastno dostojanstvo - tisto bistveno, kar nas loči od drugih živih bitij. To je govorica človeške ljubezni, sočutja do drugega in spoštovanja do mrtvih. Kakor so bile Tebe, bomo tudi mi v svoji sprtosti lahek plen kriminala in interesov drugih držav, če se ne najdejo Antigone 21. stoletja, ženske in matere, ki bodo končno dvignile svoj klic k ljubezni med nami.
Slovensko ljudsko izročilo imenuje praznik Marijinega rojstva mali šmaren ali s starodavnim izrazom mala gospojnica. Ime ne pomeni, da gre za majhno praznovanje, prav nasprotno, ime mali šmaren sporoča, da je vsa čudovita krščanska skrivnost že navzoča ob rojstvu tega malega dekleta, ki je privekalo na svet. To pomeni, da imamo z Marijinim rojstvom v malem že vse bogastvo krščanskega izročila. Kot je prepeval sveti opat Raymond Jourdain: »Zvezda danica, zvezda z vsem sijajem, ti žariš in svetiš, preden se je izza gore dvignil dan – saj se je tvoje rojstvo zgodilo že pred rojstvom Jezusa, tvojega Sina, ki je luč in dan.« Zato je tudi za svetega Janeza Damaščana Marijino rojstvo »rojstni dan vesoljnega, univerzalnega veselja«. Ne smemo se čuditi, da bizantinska liturgija ob prazniku Marijinega rojstva začenja že adventni čas, obdobje pričakovanja Odrešenikovega rojstva, se pravi božiča. To pomeni, da se odrešenje človeštva ni začelo šele z Jezusovim rojstvom, ampak že z rojstvom njegove matere. Zato so že zgodnji cerkveni očetje ob prazniku Marijinega rojstva prepevali čudovite speve in himne. Dogodek je čisto prevzel svetega Bernarda iz 12. stoletja, ki je ob Mariji izlil svojo pesniško dušo in potem s svojo poezijo vplival na nastanek trubadurske lirike, ki je povzdigovala ženskost do najvišje čiste duhovne ljubezni. Mimo Bernarda iz Clairvoixa ni mogel niti ne stoletje pozneje veliki Dante Alighieri, ko je v svoji Božanski komediji opisoval Marijino rojstvo. Navedel je njegov spev: »Devica, mati, sinu hči prelepa in kot nihče ponižna in visoka, ti dopolnitev božjega si sklepa (...) Ljubezen večno ti si zanosila.« (prevod Andrej Capuder) Lahko bi rekli, da Marija vedno »prehiteva« tudi naše želje in odločitve. Zato nekateri poromajo k njej, še preden so krščansko verni in še preden prosijo za krst. Marija prehiteva tudi vse nas in nas usliši, še preden si jo upamo za kaj prositi.
Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda, ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A.M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen. Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni prav tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak, ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja.
Moj sosed, čigar roke in um izvabljajo iz predmetov vseh vrst stvaritve, mi je za stenski okras prinesel panjsko končnico. Ponazarja sedanji čas: črno sonce, modro sajasto nebo, gola pokrajina, človeške kosti. Čebelica Maja – on je rekel Ana, kot je ime njegovi mami – zajema vodo iz kalnega studenca. Iz te pustinje se na dan prebija marjetica. Prvi vtis ne vzbuja upanja. Podrobnosti kažejo smer k uničenju vsega živega. Temu pa se upira droben cvet. Spomni me na Tagoreja, ki pravi: Sonce je reklo »Kako se imaš, draga moja?« Ni se ozrlo na bahavo sončnico, ampak na cvetico brez imena. Res, kaj zmore sonce! Isti Tagore zapiše, da ima sonce »luč za vse nebo, svoje temne pege pa zase«. »Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde.« Misel istega Indijca. Daje mi misliti. »Mislim, torej sem – cogito, ergo sum – kdo že je to rekel? Mislec, filozof. Kako se vse prepleta. En preblisk misli izpodriva drugega. V razsodni glavi se vse zbira v jedro, v begavi se razprši na drobce. Pa saj to velja za vse, o čemer se trudimo razmišljati in to razumeti. Na pretek je vsakodnevnih dogodkov in dnevnih poročil. Veliko je slišati o vseh dogodkih dneva, pomagati pa ne moremo niti enemu. Seveda nas pretresejo, če nismo površni, in se tolažimo, da se bo menda ja našla pomoč za prizadete. Prislovično veljamo, da znamo pomagati ob nezgodah in nesrečah. Dokler je to res, smo pravzaprav varni. Prijazno je vedeti, da se že otroci pridružijo gasilcem; svojim sposobnostim primerno. Usposabljanje, rečemo temu. Dobro je biti usposobljen za pomoč pri nesrečah. Že od malega pa za to, da premagujemo sprotne ovire. Ko si kobacaj odrgne koleno, še ni treba z njim navaliti v ambulanto. »Polovico teh ljudi, ki čakajo zunaj rožnatih lic,« sem rekla zdravniku, »bi spodila domov.« To pravite vi, je odvrnil, jaz tako samo mislim. Ta čas je hud. Virusi. Eden kar s krono, kraljestva pa umirajo počasi. Poročila omenjajo pandemijo, raztegnjeno čez svet. Pred časom smo se bali že epidemije. Pan, pan … a nas ne spominja na davno šolo in na panslovansko? Prav vzneseno občutje! Največ sveta otrokom sliši Slave … Zadaj pa pandemija in pišmveuh obrazna maska. Ta čas je razsuti čas. Natlačili smo ga s toliko dejavnostmi, da se dušimo v njih. Matej Bor, ki ga ni več med nami, ga je imenoval atomski vek. Šel je popotnik skozi atomski vek. Med drugim se je popotnik odločil razstaviti dušo. Uspelo mu je. Samo sestaviti nazaj pa ne!
O času veliko razmišljamo in tudi veliko govorimo. Navadno nam ga primanjkuje, pogosto imamo občutek, da bi naredili veliko več, veliko bolje, da bi bilo naše življenje lepše, če bi bilo časa več. Pa ga imamo na voljo samo štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, tristo petinšestdeset dni v letu. Seveda pa nam ostaja uganka, koliko let. Od nas samih je odvisno, s kakšno vsebino bomo napolnili čas, ki ga imamo. Ugotavljam, da si skoraj sumljiv, če rečeš, da imaš čas. Če nenehno tožiš, da imaš dela veliko preveč, da ti zmanjkuje časa za vse, povečaš svojo pomembnost. Tako vsaj mislijo nekateri. Potem pa se zgodi, da imaš naenkrat časa na pretek in morda niti ne veš, kam z njim. Zboliš in morda tedne, mesece ne moreš nikamor. Ostariš in moraš korak za korakom opuščati vse svoje dejavnosti. Številnim se ob tem podere svet. Pa je res tako hudo? Osebno se počutim privilegirano tudi zato, ker imam čas. To mi pomeni vrednoto, ki se je ne da kupiti z denarjem. Pravzaprav sem bogata. Mislim, da znam svoj čas izpolniti tako, da je lahko v veselje meni osebno, pa tudi vsem tistim, s katerimi se srečujem. Res je, da ne počnem nič posebnega, so pa moji dnevi tako polni drobnih stvari in srečanj z ljudmi, osebno, po pošti ali po telefonu. In prav ta socialna razsežnost bistveno zaznamuje kakovost našega časa. Res je, da fizično vse manj zmorem. Prav zato pa imam vse več dragocenega časa, ki ga lahko tako ali drugače uporabim za osebno razmišljanje in srečanja z ljudmi. Judovski filozof Martin Buber je nekje zapisal: »Vse resnično življenje je srečevanje.« Te besede me pogosto spremljajo. Ob takem dojemanju časa ga ni nikoli preveč in nikoli premalo, ampak vedno ravno prav.
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
Svetega Petra si verjetno zaradi mnogih umetniških upodobitev predstavljamo s ključi v roki. Logično – Jezus mu je obljubil, da mu bo dal ključe nebeškega kraljestva. Nenazadnje tudi iz tega izhajajo vici in karikature, kako sveti Peter čaka pri nebeških vratih. Seveda se ob vsem tem tudi spomnimo, da je Peter bil prvi papež in obstaja kar nekaj umetniških upodobitev, na katerih je prikazan s papeško krono – tiaro, čeprav je v resnici bila vpeljana šele v začetku trinajstega stoletja. Kakorkoli že. Sveti Peter je svetnik in bil je prvi papež. Zato je toliko bolj šokantno, ko beremo v Matejevem evangeliju za današnjo nedeljo, da Jezus reče Petru, da je satan. Naravnost škandalozno. Tik pred tem dogodkom je Peter izpovedal, da je Jezus Odrešenik – Kristus, Sin živega Boga, kar smo brali preteklo nedeljo. Malo zatem pa ga Jezus ozmerja s satanom. S čim si je to zaslužil? Razlog za to se skriva v dejstvu, da je Jezus začel svojim učencem pripovedovati, da bodo šli v Jeruzalem, kjer mu bodo judovski starešine, véliki duhovniki in pismouk povzročili veliko trpljenja in ga umorili, a da bo čez tri dni obujen od mrtvih. Seveda se prvemu med apostoli – Petru to zdi skregano z zdravo pametjo. Če naj bi se zgodilo, da bodo v Jeruzalemu Jezusa ubili, zakaj neki bi sploh rinili v prestolnico. Čisti nesmisel. To seveda skuša z zdravo logiko dopovedati Jezusu in ga odvrniti od te tragedije. Ni logike in nima smisla, to je norost. Toda Jezusov odgovor je šokanten: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško!« Seveda Peter razmišlja čisto po človeško: Jezusa je treba zaustaviti pri tem nesmiselnem dejanju. Toda Božja logika je nad človeško. Božja logika ni preračunljiva, kot je človeška. Božja logika je v ljubezni in darovanju, ki vodi v odrešenje. Prav zato in samo zato, ker bo Jezus umorjen v Jeruzalemu, ga bo tretji dan Oče obudil od mrtvih. In samo s tem, ko je Jezus daroval svoje življenje za nas, se je lahko izvršilo naše odrešenje. Podarjajoča se ljubezen je v nasprotju s človeško preračunljivostjo, kaj se splača in kaj ne. Nenazadnje smo prav to doživljali v zadnjih tednih tudi pri nas v Zgornji Savinjski dolini. Koliko prostovoljcev, koliko požrtvovalnih gasilcev in vojakov je podarjalo sebe. Brez človeške preračunljivosti, ne da bi pri tem razmišljali, kaj se splača in kaj ne. Preprosto so dali na razpolago svoje moči, svoje sposobnosti in svoje srce. To ni človeška logika in preračunljivost, to je dejanje ljubezni. To je dopolnjevanje odrešenja. In to je Božje, ker je narejeno iz podarjajoče se ljubezni, ne glede na versko ali kakršnokoli drugo pripadnost. Preprosto podarim sebe tebi.
Neveljaven email naslov