Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in z glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem programu Radia Slovenija.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in z glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem programu Radia Slovenija.
Spoštovane poslušalke in poslušalci! V teh dneh se spominjamo 80-te letnice začetka druge svetovne vojne. Terjala je na milijone žrtev in povzročila veliko opustošenje. Današnja Duhovna misel je posvečena razmišljanju o nesmiselnosti vojn. Pripravil jo je pravnik in ekonomist, dr. Peter Millonig.
Najznamenitejši rimski govornik Cicero v svojem spisu O govorniku poveličuje zgodovino in ji izreče kar nekaj hvalnic. Imenuje jo pričevalka časa, luč resnice, življenje spomina in glasnik preteklosti. Med vsemi temi oznakami pa navede ugotovitev, ki je z leti in stoletji postala najznamenitejša izmed vseh – da nas namreč zgodovina največ nauči. Cicero meni, da le iz poznavanja preteklosti lahko tehtno in premišljeno oblikujemo prihodnost, pretekle izkušnje človeštva naj bi pomagale prihodnjim rodovom, da bi znali bolj preudarno presojati svoja dejanja. Toda mar ta Cicerova misel resnično drži? Ali ni po prvi svetovni vojni prišla še hujša, še bolj nasilna in morilska druga svetovna vojna? Mar smo danes kot ljudje dejansko kaj manj zasužnjeni, kot je bila družba v antiki? Ustavnopravno se zdimo vsi svobodni – nismo vpeti v okove in ne v prisilno delo. Zdi se, da sami odločamo o sebi. Konec je dobe individualnega zasužnjevanja, značilnega za antiko, konec nacionalnega zasužnjevanja v času kolonializma. A dejansko smo ljudje danes tudi v Evropi ovrednoteni le toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nam nekdo, ki mu prekrižamo njegove osebne interese, javno ne razvrednoti naše osebnosti in avtoritete. Sužnji svojih značajev, navad in potreb, ki jih je v nas vzdramila potrošniška kapitalistična ideologija, smo. In iz zgodovine se človeštvo, čeprav bi se iz nje moralo učiti, doslej ni naučilo skoraj ničesar. Morda je edino spoznanje ob Cicerovi misli, da je zgodovina učiteljica življenja, za zdaj to, da se iz zgodovine, žal, ničesar nočemo naučiti.
V nevarnih časih živimo. Čezmerno zanemarjanje identitete posameznika, ta razvpiti modni trend v stilu teorije »gender«, pri kateri naj bi si spol (kot katerokoli drugo stvar v trgovini pač) izbrali kar sami, po navdihu ali počutju menda, je mnoge od nas očitno pahnilo v neki podzavesten strah, da jo počasi izgubljamo. Začeli so jo grabiti z obema rokama, nasilno, kakor nekdo, ki se utaplja, marsikdaj celo utopi tistega, ki ga poskuša rešiti. Tako nasproti »svobodnim« ali, bolje rečeno, ljudem brez vsakršnih meja in norm po vsem svetu spet vznikajo ekstremisti vseh vrst. Nekaj v človeštvu bi radi ubranili, morda nekaj zlomljenega popravili, a na napačen način. Na hitro, vehementno bi radi menda kar vse, kar ne sodi v njihove kategorije, zmečkali kot smrdeč čik, misleč, da se svet popravi tako, da se nekaj preprosto vrže v smeti. Tako smo ljudje počeli že neštetokrat, revolucionarno, z zastavo in puško na rami. Vsakič s številnimi žrtvami. Vsakič brez rezultata. Samo kri, nobenega uspeha ni bilo z revolucijami. Toda čeprav vsi vemo, kakšna so dejstva, delamo enako, smo pač navajeni tako. Kar se razlikuje od naših normativov, bi tako kot neki drugi ljudje, ki jih globoko preziramo, tudi mi preprosto postavili pred strelski vod. Da tako uničujemo in ne popravljamo sveta, vemo, dokler smo na strani žrtve. Pa nismo vedno samo tam … Zato so danes evangeljski stavki o zapovedi ljubezni do sovražnikov, o usmiljenju in dobroti brez plačila kar svojevrstna provokacija. Neumni, nerazumni, resnično nori so, tako da jim tudi mnogi kristjani ne morejo pritrditi. Pa so potrebni, rekel bi, da tudi nujni, ker so edini, ki držijo svet pokonci, da se ne bi v imenu svojega svetega prav že poklali med seboj. Provocirajo namreč drugačno revolucijo, edino, ki ne preliva krvi in ki nikogar ne uničuje: revolucijo sebe. Evangelij je namreč znak stop spirali nasilja, ki uničuje in ne popravlja in iz katere človeštvo lahko izstopi samo tako, da se nekdo upre logiki človeško »normalnega«. Da zažene novo, sprva neumno logiko usmiljenega Očeta, ki jo razume šele odrasli otrok. Ta ve, da navzven počasna, neumna starševska logika z nerazumno potrpežljivostjo edina lahko nekaj spremeni. In da se načela »ne sodite«, »odpuščajte«, »dajajte« slej ko prej in prav kmalu spremenijo v »… in ne boste sojeni … vam bo odpuščeno … se vam bo dalo.« Pri ljudeh, ne le pri Bogu. »S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« (Lk 6,38)
Življenje je nekaj lepega. Kljub stiskam, težavam in razočaranjem se veličina človeka pokaže v spopadanju z njimi. V sebi počasi začuti, da je vredno živeti. Lahko se zgodi, da pride človek do roba, ko misli, da ne gre več naprej, da se ni vredno veseliti svojega življenja. To popolnoma drži. Ovire v življenju človeka niso namenjene temu, da bi se ustavili, ampak da jih premagamo. V življenju je treba odrasti, postajati bolj usposobljen za soočanje s težkimi dogodki. Pred oči mi pride mlado dekle iz Kambodže. Rodila se je s prirojeno pomanjkljivostjo. Ob rojstvu so ugotovili, da se ji ena noga ni do konca razvila. Tudi prstov na roki ni imela. Živela je daleč stran od mesta v hiši, zgrajeni na reki, na bambusovih butarah. Uspelo ji je priti v misijonsko šolo. Naučila se je šivati in drugih gospodinjskih opravil. Vrnila se je v svojo plavajočo vas, kjer so ljudje obsojeni na to, da se tam rodijo, živijo in umrejo. Toda našla je način, da je njeno življenje dobilo smisel. Druga dekleta v vasi je učila šivanja in drugih gospodinjskih opravil. Ko sem jo srečeval ob dvodnevnih obiskih, sem jo vedno videl nasmejano. Takrat se je tudi poročila in pričakovala je prvega otroka. V svojem življenju se je borila. Skušala je najti smer in smisel svojega življenja. Ni obupala, ampak se je spoprijela z življenjem. Veliko je podobnih zgledov ljudi, ki se v življenju borijo in ne odnehajo. Merila uspešnosti naj bi bila mladost, lepota, bogastvo, zdravje. Smo kdaj pomislili, od kod prihajajo vsa ta zunanja merila? Živim med ljudmi, ki nimajo bogastva, velikokrat so bolni. In vendar so veseli. Na drugi strani imamo ljudi v civilizaciji z visokimi standardi skrbi za človeka, pa so vseeno vedno bolj osamljeni in imajo občutek, da so nanje vsi pozabili. Spoznanje, da je življenje vsakega človeka nekaj enkratnega in neponovljivega, drugačnega, lahko človeka potegne iz omreženega pogleda miselnosti, ki mu jemlje pravo svobodo odločanja v življenju. Tudi besedi SVOBODA in SREČA zaslepita človeka. Besedi svoboda in sreča sta med seboj tesno povezani. Prava svoboda nas dela občutljive za ljudi okoli nas. Ali imamo pravico do svobode in sreče? Ne gre za pravico, gre za pot, za prizadevanje. Svoboda ne more postati izgovor za razpuščenost. Naredila naj bi iz nas ljudi, ki so občutljivi za ljudi okoli sebe. In to je prava pot k sreči. Ko bomo osrečevali druge ljudi, bomo tudi sami občutili srečo. Sreča se samo prek drugega človeka vrne k nam (tako logoterapevt Frankl). Korak k drugemu človeku, ki zahteva nek trud, osrečuje tudi nas. Naredimo ta korak danes in vsak dan znova. Življenje tako dobi pravi smisel.
So trenutki v našem življenju, ko se nam zdi, da smo se dotaknili nečesa, kar ni del naše resničnosti. Kot da smo sanjali. Ti trenutki niso nujno povezani z na videz velikimi dogodki. Lahko so to zelo drobne stvari, ki pa v človeku vzbudijo občutek, da gre za nekaj neizmerno velikega. \tKo poslušam ljudi in opazujem njihove odzive, vidim, da so takšni trenutki vedno povezani z našimi medsebojnimi odnosi. Na tem področju se dogajajo stvari, ki so v svoji navidezni majhnosti zelo velike, ki nam pomagajo živeti in ob katerih se nam zdi, da smo se nekako dotaknili nekega drugega, neskončno lepega sveta. Takšni trenutki ostanejo v nas, nam pomagajo živeti in nam dajejo moč tudi takrat, ko je težko in se nam zdi, da skoraj ne bomo zmogli naprej. \tTo se dogaja nam vsem. Le da nekateri ljudje to zaznajo, drugi pa tega nočejo ali ne morejo zaznati. Tega ne more nihče storiti namesto njih. Ko postaja človek starejši, ga prav spomini na takšne drobne trenutke pomladijo in mu pomagajo najti neko notranje ravnotežje. Napolnjujejo ga tudi z zadovoljstvom in hvaležnostjo za prehojeno življenjsko pot. To ne pomeni, da je bila vedno lahka, bili pa so na njej trenutki, ko je lahko vzkliknil: »Bile so sanje!« \tOb vsem tem sem razmišljala, ko sem dobila pismo triindevetdesetletne gospe, s katero sem skupaj preživela dopoldne. Pogovarjali sva se o marsičem in morala sem jo občudovati v njeni življenjski modrosti. Nekaj ur sva se pogovarjali in snovi za pogovor nama ni in ni zmanjkalo. Po nekaj dneh pa sem od nje dobila prijazno pismo, v katerem je med drugim pisalo: »Bile so sanje … Vse, kar sem doživela na obisku pri Vas, mi je nepozabno in nerazumljivo! Toliko enkratno lepega, toliko toplih besed, o katerih še vedno veliko razmišljam … Ne, to niso bile sanje, bila je resnica!« Tudi zame je bilo to srečanje kot v sanjah in resnica hkrati.
Pred leti je ruski komik prvič potoval v Ameriko. Bil je navdušen nad tem, koliko različnih instant proizvodov lahko kupiš v tamkajšnjih trgovinah. Na voljo je mleko v prahu. Samo dodaš vodo in mleko je tu. Na voljo so zrnca za pomarančni napitek. Samo dodaš vodo in pomarančni napitek je tu. Potem je videl otroški puder in pomislil: »Kako čudovita dežela! Če želiš otroka, prahu samo dodaš vodo, in … « No, vemo, da v življenju stvari niso tako preproste in tako lahke. Za dosego cilja si je treba prizadevati. Za velike stvari so potrebni veliki napori. To resnico poudarja tudi Jezus v današnjem evangeliju, v katerem je zelo zahteven, saj med drugim pravi: »Noben izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). Ni lahko postati kristjan. Pa tudi za druge stvari se je treba potruditi. Športnik se mora zgodaj odločiti, kateri šport bo treniral, kakšen rezultat hoče doseči in potem temu ustrezno vaditi. Vzemimo primer udeležencev olimpijskih iger. Nekateri izmed njih so trenirali od šest do deset let, da so se uvrstili med udeležence olimpijade. Kako visoko ceno morajo plačati! Biti Jezusov učenec ne pomeni vznesenih čustev za en dan ali za kratko obdobje. Ne, gre za celostno daritev Gospodu. Za celostno in dolgotrajno daritev. Jezusov učenec mora biti pripravljen zapustiti stvari, ki ga ovirajo na poti za Nazarečanom. V času komunističnega preganjanja vere je v Rusiji obstajala tudi podzemna Cerkev, ki se je na skrivaj zbirala k molitvi. Tako se je zbrala tudi skupina vernikov k nedeljskemu bogoslužju. Čez dan so postopoma prihajali, da ne bi vzbudili pozornosti tajne službe in do večera so se že vsi zbrali. Zaprli in zastrli so okna in zaklenili vrata. Tiho so začeli peti prvo pesem, ko sta dva vojaka z avtomatskima puškama vdrla v stanovanje. Ukazala sta, naj se vsi z rokami kvišku postavijo k steni. Eden od vojakov je dejal: »Če se kdo odpove veri v Jezusa Kristusa, lahko zapusti ta prostor. Dva ali trije so kmalu zapustili skupnost. Zatem sta odšla še dva, potem še trije. Po nekaj trenutkih smrtne tišine sta vojaka zaprla in zaklenila vrata. Nato sta dejala: »Kar obdržite roke kvišku, toda zdaj za čaščenje Boga. Tudi midva sva kristjana in naučila sva se, da ne zaupava nikomur, ki ni pripravljen umreti za Kristusa!« Da, za velike stvari so potrebne velike žrtve.
Do popustov in akcij smo različno razpoloženi. Nekateri jih komaj čakajo, drugi pa se zanje ne zmenijo. Rdeč napis: akcija se pojavi večkrat v živilskih trgovinah, običajno je ta ponudba kar stalna. Bolje, da je kaj živilskega blaga cenovno znižanega, kot da bi bilo zavrženo. Če se mu bliža konec veljavnosti trajanja, še ni pokvarjeno; kakovost bi pa prej ali slej lahko popustila. Mogoče je samo natolcevanje, da kaka država pošilja blago s preseženim rokom trajanja v tretji svet. Verjetno je pa res, da živila ne postanejo neužitna takoj naslednji dan po zapisanem datumu. Prav je, da se počutimo glede kakovosti živil varno. Blago iz akcije je gotovo prehrambno varno. Ob tej strogi skrbi v našem času, ko je vsega na pretek, in kljub premišljenemu potrošniškemu sistemu zaradi površnosti posameznikov v njem nujno tudi kaj zavrženega, mi prihaja v spomin čas pomanjkanja, kakršnega povzroči vojna. Kako da ni nihče zbolel, ko se je prihranjene zaloge prijela plesen ali gniloba, pa je gospodinja živilo samo očistila, prekuhala, precvrla, in ko smo ga pojedli, ni nihče rekel av! Kje tiči odgovor: v lakoti, v zdravem želodcu ali v tako imenovanih izrednih razmerah? Nikakor jih ne želim ponovno doživeti, zdi se mi pa pretirano in pregrešno zavreči katero koli živilo, če mu je pred kratkim pretekel rok trajanja. Nekaj tolerančnega časa je nedvomno zagotovljenega. Blago iz akcije je zagotovo varno. Hitro se zrepenčim ob opazki, češ »ta pa zmeraj kupuje v akciji, a je tako reven«. Če je ali če ni, nihče nima pravice drugega soditi in oprezati, kaj kupuje, koliko in kje. Pred blagajno kdo zlaga iz do vrha napolnjenega vozička, za njim pa drug drži v roki le sendvič. Po tem ni mogoče soditi, da je prvi bogatin in zapravljivec. Lahko pa presodim, da si želi drugi na hitro potešiti lakoto. Iz oddaljene preteklosti se ne spomnim kakih akcij in posebnih popustov. Se pa iz prvih razredov spominjam zapisa v berilu: Lakota je najboljši kuhar, tebi pravim, lahkokruhar. Če sem se zmrdovala nad kako jedjo, sem zvedela, da bo dobra, ko bom lačna. Navadno ne kupujem v akcijah. Nikoli ne razmetavam. Podpiram prizadevanje za neoporečnost živil in blaga. Pri kosilu v restavraciji pa tudi naključnemu sosedu rečem: »Bog požegnaj.«
Sprašujem se, kako to, da si upam o najbolj kočljivih rečeh govoriti s tolikšnim pogumom, čeprav z zardevajočim obrazom pred bralci in Bogom. Zavedam se, da se s tem izpostavljam različnim presojam in tudi obsodbam in kritikam. Kaj mi je tega sploh treba? Generaciji, ki več ne verjame v bodočnost, odkar je 6. avgusta 1945 gobasti oblak prve atomske bombe zatemnil sonce nad Hirošimo, je težko govoriti o dobrem Bogu. Na prvi pogled se zdi, da je celo sámo Sveto pismo antipriročnik govora o Bogu. Spraševati se ni greh. Dvom je sonda vere. Trpljenje si zasluži odgovor in našo pozornost. Filozof in pisec Fabrice Hadjadj (r. 1971), judovski spreobrnjenec v krščanstvo, se sprašuje, ali je bil Hitler močnejši od svetopisemskega Boga in ali ga je Hitler zares premagal. Ostareli filozof Hans Jonas, ki je kot Jud okusil dramo prekletega holokavsta, nad čigar vpitjem je bilo nebo gluho, pa je v Konceptu Boga po Auschwitzu zapisal: »Kateri Bog je lahko to dopustil? Auschwitz nam prepoveduje govoriti o dobrem Bogu, udobno nameščenem v nebesih, kajti sinjo modrino njegovega neba je zameglil dim iz krematorija. Ali je Bog nemočen pred zlom? Ali je bil Auschwitz edina obljubljena dežela?« Svet hoče odgovor, ne le mahanja s Svetim pismom. Corrie ten Boom je okusila trpljenje v nacističnem taborišču Ravensbrück, a je kljub temu ohranila pogumno vero. Ko je prišla iz taborišča, je rekla: »Nobena jama ni tako globoka, da ne bi bil Bog še globlji.« Na steni znane univerze v Princetonu je napisano svarilo: »Bog ravna subtilno, ni pa zloben.« Bog ni škodoželjen in ne postopa z nami zlonamerno in zahrbtno. Kar koli naredi, stori v naše dobro. Tudi takrat, ko je okus grenek. Južnoameriški Indijanci imajo radi grenka zdravila, saj mislijo, da so drugačna nekoristna in jim ne pomagajo. Kristjan je vedno vesel, ker v vsaki situaciji zaupa Bogu. To me spominja na ptico taščico, ki poje svoje serenade, tudi ko dežuje. Ko je nevihta, domala vse ostale ptice pevke utihnejo, taščica pa ne. Njena posebnost je, da poje, tudi ko se zgrnejo črni oblaki. Pravi kristjan ne poje le v sončnem vremenu, ampak tudi v deževnem. Njegova pesem je Kristus.
Rod matere Terezije je izhajal iz Albanije ali iz Dežele orlov, kot jo radi poimenujemo. Ob lepi jadranski obali ima njena pokrajina tudi čudovite visoke gore, kjer gnezdijo divje ptice. Albanski jezik je zelo star, po izročilu naj bi bil ilrski, vsekakor je soroden keltskim jezikom. Tako je tudi v materini govorici te izjemne osebnosti neka skrivnostna melodika, v njeni narodni pesmi so skokoviti intervali, pastirji v albanskih gorah še danes prepevajo v oktavah. Albanci so se v srednjem veku spustili z gora, tako se je tudi Terezijin rod naseli v današnji severni Makedoniji in mlada Anjeza, to je bilo njeno krstno ime, se je rodila pred prvo svetovno vojno v makedonskem Skopju. Lahko bi rekli, da je mati Terezija vse življenje nosila v sebi visoke ideale, ki jih ponazarjajo vrhovi gora, predvsem pa skrivnostno ljubezen, ki je kot neobičajna melodija prehajala iz njene pojoče duše v srce drugega človeka. Zato se je brez težav spuščala v globino človeške osebe in se vživljala v kulturo, jezik, življenje, predvsem pa v trpljenje človeka pred seboj. Toda mati Terezija je bila kristjanka in v krščanski veri jo je najbolj prevzelo sporočilo, da se je Bog utelesil v človeškem bornem telesu. Zato ji bo človekovo telo, pa naj bo še tako nebogljeno, bolno ali tudi pohabljeno, predstavljalo navzočnost samega Boga. Kristus je svoje učence opozoril, da bo takrat, ko bo odšel, še vedno bival v telesu ubožca, nebogljenega otroka ali trpeče žene. Tako se je mati Terezija odpravila iskat svojega Gospoda tja, kjer resnično biva, med siromake in med najbolj uboge otroke. Da bi bila pri delu uspešna, je ustanovila redovno skupnost Hčere božje ljubezni. Tako se dekleta z njo vsako jutro odhajale iskat otroke, ki so usihali in umirali na smetiščih, jih vodile v sirotišnice. Dajale so tudi nego vsem bolnikom, med njimi niso delala razlik, ampak so jih sprejemale iz vseh ver in okoljih, tudi te, ki so bili zaradi kastnih indijskih razmer »nedotakljivi«. Vse niso mogle ozdraviti, tudi ne nasititi, toda vse so hranile s svojo ljubeznijo, ki so jo prejele od Boga. Kot vemo, je mati Terezija s svojim delom zaslovela po vsem svetu. Občudovanje za njeno delo je bilo leta 1979 kronano z Nobelov nagrado. Papež Janez Pavel II., ki jo je osebno poznal, pa jo je razglasil za blaženo in leta 2016 tudi za svetnico. A najpomembneje je, da se lahko ob njenih Hčerah božje ljubezni še danes vsak bolnik, ki umira na robu družbe, zave, da je človek, da ima svoje dostojanstvo in čeprav je nebogljen, tudi svoje poslanstvo.
Sosed, ki ga Nesrudin ni preveč maral, je prišel nekega večera na obisk. Prišel je z namenom, da Nesrudina poprosi, če si lahko od njega sposodi njegovega osla. Potreboval ga je, da bi nekaj pretovoril na njivo ob koncu vasi. Nesrudinu je bil sosed tako antipatičen, da mu nikakor ni želel posoditi svojega osla. Rekel mu je: »Z veseljem bi ti posodil svojega osla, ampak ravno včeraj je prišel do mene brat iz sosednje vasi in si je sposodil osla, da bi pretovoril nekaj pšenice v bližnji mlin. Žal osla ni tukaj.« Sosed je bil razočaran, saj mu je to prekrižalo načrte. Vseeno se je prijazno zahvalil Nesrudinu in se obrnil, da bi odšel. Ko je naredil le nekaj korakov stran, je iz hleva zaslišal oslovo riganje. Sosed se je nekoliko zmeden obrnil k Nesrudinu in ga vprašal: »Sosed, mar mi nisi rekel, da osla ni tukaj?« Nesrudin pa se je ozrl k sosedu in mu odvrnil: »Prijatelj, komu boš vendar verjel? Meni ali oslu?« Ljudje imamo zelo močno sposobnost, da se v nekaj prepričamo, rečemo, celo, da nekdo tako laže, da samemu sebi verjame. Živimo tudi v času ’fake news’, lažnivih novic, ki nam ne dajejo gotovosti, ampak mora vsak izmed nas sam ločiti zrna od plevela. To nam jemlje precej moč in pozornost, ki bi jo sicer lahko namenili čemu drugemu. Vendar je pomembno, da postavimo predse takšen filter, ki ne spusti kar vsakega plevela skozi. Vseeno pa je pomembno, da znamo tudi v novicah, ki pridejo do nas, odkriti tiste plati, ki nam sprva niso čisto razvidne. Morda novica z bombastičnim naslovom v sebi skriva tudi kaj dobrega, če smo to pripravljeni videti. Tako se je tudi v Nesrudinovem kraju razširila razburljiva vest, da se je učenjakov osel izgubil. Ko so za to novico izvedeli Nesrudinovi sosedi, so se razžalostili. Odpravili so se k našemu učenjaku na dom, da bi mu pomagali poiskati dragocenega osla. Ko pa so prispeli pred hišo, so zagledali Nesrudina, kako se veseli in zahvaljuje Bogu. Vprašali so ga: »Učenjak, mar nisi žalosten, ker se je tvoj osel izgubil?« Nesrudin pa se je le nasmejal in jim rekel: »Pravzaprav sem vesel, saj mi je Bog pomagal, da nisem jezdil osla, sicer bi se z njim izgubil še sam!«
Ob prvih šolskih in študijskih dneh v septembru in oktobru se v mislih rada vrnem k svojemu prvemu šolskemu dnevu. Šolski uspeh ob koncu osmega razreda pri meni ni bil ravno odličen, bil pa je prav dober. In to je zadostovalo, da so mi bila vrata v svet znanja na široko odprta. Brez omejitev in točk. Vpisnih mest je bilo v vseh srednjih šolah dovolj. Svet je ležal pred menoj kot na dlani, vendar tako brezskrben vseeno ni bil. Pri rosnih petnajstih letih, doma nekje Bogu za hrbtom, kot radi rečemo, sem se morala odločiti za svoj sanjski poklic, zapreti zadrgo na črni potovalki in stopiti na avtobus. Zavedala sem se, da skromni tovarniški dohodki mojih staršev ne bodo zadostovali za bratovo in moje šolanje. Glavno gonilo mojega odhoda v srednjo šolo in s tem tudi bivanja v internatu je bila misel, da si svojega življenja ne predstavljam za tekočim trakom v bližnjih tovarnah, ki je zanesljivo dajal kruh vsakemu, ki je želel delati. O tem, da sem za kakšen poklic še posebno nadarjena in kateri so moji darovi, nisem vedela nič. Življenjsko vreteno me je vrtelo v različne smeri, kdaj pa kdaj sem padla z vrteče se plošče. Danes, po več kot treh desetletjih, sem še vedno podobna lončarju, ki »z muko gnete mehko glino in oblikuje posamezne predmete za našo vsakdanjo rabo. Iz iste ilovice oblikuje takó posodo za boljšo rabo kakor drugo, obojno na enak način; v kakšne namene bo katera služila, odloča lončar.« (Prim. Mdr 15,7) »Mar lončar ne razpolaga z glino tako, da lahko iz iste mešanice naredi eno posodo v čast, drugo v nečast?« (Rim 9,21) Cenjene poslušalke in poslušalci, z vsemi poklici je tako kot z lončarjevim. Z mojim in vašim, s poklici vaših otrok, hčera in sinov, vnukov in vnukinj. Na prvi pogled poklic lončarja ni privlačen, vse prej kot to. Ko vrti lončarsko vreteno in gnete glino, je navadno umazan od nog do glave. Toda lončarjevo delo za nas postane častno, ko vzamemo v roke glinasto posodo ali vazo. Na njiju ni več sledu umazanije in prahu. Pa še nekaj je, zaradi česar mi je lončarjev poklic blizu. Kadar se mu posoda, ki jo je oblikoval iz gline, v roki pokvari, lahko iz nje naredi drugo, kakor se mu zdi prav (prim. Jer 18,4). Večina nas je kakor glina v lončarjevih rokah. Četudi smo si izbrali sanjski poklic, lahko pridemo v roke lončarju, ki bo iz nas oblikoval nečastno posodo. Mogoče je bil komu, ki v današnjem jutru stopa skozi vrata učenosti, sanjski poklic položen že v zibelko. Večina pa se bo verjetno kar nekaj časa vrtela na plošči življenjskega vretena. Oblikovanje gline se namreč začne šele potem, ko jo lončar vzame v roke in se začne vrteti lončarsko vreteno. Vsem vam, ki že opravljate svoj poklic, kličem: Naj bo vaše delo častno.
Drage moje učiteljice in učitelji! Mnogo vas je … premnogo. Preveč verjetno, da bi se vas vseh spomnil … da bi si zapomnil vse, ki so z redovalnico v roki prečkali mojo pot k učenosti! In čeprav sem kot učenec o vas verjetno razmišljal podobno kot moji otroci o svojih učiteljih ali pa morda še slabše in (še) bolj ostro, se vas takole iz časovne razdalje prav vseh spominjam blago in predvsem s hvaležnostjo. In nič novega ne bom povedal, če zapišem, da so se mi v spomin najbolj vtisnili tisti, pred katerimi sem kot učenec najbolj trepetal, se jih bal (zdaj vem, da se temu reče: strahospoštovanje!), ki so veliko zahtevali in smo jih zato temu primerno - mirno lahko rečem - sovražili! In vsi tisti, ki smo jih takrat tako ljubili in častili, ker so se z nami zabavali in nam popuščali, so zdaj le blede sence na sliki spomina in komaj jim še vem imena. Če sploh! Je že tako: Roka, ki zgolj boža, je sicer prijetna in blaga … a po navadi uspava. In ne pripelje nikamor. Saj tisti, ki spi, ne hodi. Razen seveda, če ga ne nosi luna! A roka, ki vodi … ki ve, kam vodi … ki ve, da mora voditi … trdno stisne. In ne izpusti! In pusti odtis. Boli, o seveda boli, a si na cilju. In mravljinci, ki jih čutiš zaradi stiska, te še leta spominjajo na tistega, ki te je vodil. Ki te je s svojim stiskom rešil iz prenekatere stiske! In zdaj kot oče, kot nekdo, ki vzgaja in uči, še toliko bolj cenim vse tiste učitelje na moji poti, ki so kljub moji jezi, slabi volji, grdim besedam in celo sovraštvu, vztrajali … in niso izpustili moje roke … čeprav sem se branil in upiral … in so me pripeljali, kamor so me morali pripeljati … kamor so se s svojim poklicem zavezali, da me bodo pripeljali! In se seveda zavedam, da učiteljic in učiteljev nisem srečeval samo v šolah, v razredih, v predavalnicah … ampak so me učili in vodili prav vsi, ki sem jih srečal in srečeval v življenju … In se s strahom zavem, da tudi sam učim in vzgajam in vodim vse, ki jih srečam in srečujem … In premišljujem, kolikokrat sem spustil, ko bi moral držati, in kolikokrat držal, ko bi moral spustiti … kolikokrat sem božal, ko bi moral prijeti … kolikokrat sem kazal, ko bi moral voditi … kolikokrat sem bil na počitnicah, ko bi moral učiti …
Pomembni ljudje so v zgodovini pustili svoj pečat – ali pozitivnega ali negativnega. Po pomembnih ljudeh so bile poimenovane ulice, četrti ali celo mesta. Pa naj je bilo to v davni preteklosti, ko so po vladarju ali tiranu poimenovali na primer mesti Cezarejo in Antiohijo, ali pa niti ne v tako zelo davni preteklosti – na primer Leningrad, Titovo Velenje ali pa Kidričevo. Edini, ki je vse daleč presegel, je bil Amerigo Vespucci, saj sta po njem dobili ime kar dve celini! Ampak to se po večini zgodi šele po smrti. Kaj ti to takrat koristi! Zato je pomembno biti pomemben tukaj in zdaj. Pojaviti se na naslovnici revije ali med prvimi vestmi pri poročilih; imeti veliko ogledov ali sledilcev na socialnih omrežjih; prejeti nagrado ali priznanje. Skratka – pomembno je biti opažen, biti nekdo, biti pomemben. Da pa bi to dosegli, smo pogosto pripravljeni plačati visoko ceno. Marsikdaj previsoko. Zanimivo je tudi, da ko se znajdemo v sistemu, ki je hierarhično organiziran, naenkrat pride do izraza pomembnost. Pa naj bo to v nekem podjetju, vojski, policiji, politični stranki, državnem aparatu, Cerkvi in še kje. Nekje nezavedno se vzpostavi potreba po uveljavitvi svoje pomembnosti, potreba po napredovanju na višje mesto, potreba po višjem činu, funkciji, poziciji. Ker se pač ustvarja vtis, da višje ko si, pomembnejši si in več si vreden. In prav v tem grmu tiči zajec! Potreba po lastni pomembnosti namreč nemalokrat izvira prav iz lastne vrednosti. Oziroma če smo natančnejši – iz občutka lastne nevrednosti. Ker morda v sebi nosim občutke, da nisem vreden, da nisem dovolj dober, lep, sposoben, uspešen in kar je še tega, skušam to pridobiti na način, da se bom tako uveljavil, da bom od zunaj dosegel priznanje, da sem pomemben. Zato je med nami tudi toliko tekmovalnosti, ogroženosti in zavisti. Ker pač drugi ne more in ne sme biti pomembnejši od mene. Ampak vsi dobro vemo še iz otroških let: tudi če sem bil najboljši v razredu pri matematiki, se je kmalu našel nekdo, ki je bil še boljši od mene. In vedno se najde nekdo, ki bo sčasoma boljši, sposobnejši, uspešnejši, mlajši, lepši od mene. In potem? Jezus nas v evangeliju današnje nedelje izziva prav s tem. S priliko zbode navzoče farizeje, ko se ti na gostiji grebejo za prva mesta pri mizi. Kajti lahko se zgodi, da se usedeš na prvo mesto, pa bo prišel nekdo, ki je pomembnejši od tebe, in se boš moral s sramom umakniti in mu prepustiti to mesto. Navzočim farizejem in danes tudi nam pa pušča Jezus v premislek močan izrek: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Se vam zdi, spoštovani poslušalci, spoštovane poslušalke, da vas kaj posebnega vleče v današnji dan? Kako bi si iskreno zaželeli dobro jutro, če bi bil dan pred nami popolnoma prazen in nas ne bi nič vleklo vanj? Kolone, ki se vsako jutro vijejo proti službam in šolam, same po sebi ne govorijo o tem, da res čutimo, kako nas kakšno delo kliče. Pogosto že v ponedeljek vzdihujemo in si dopovedujemo, da bo kmalu petek in potem bomo spet lahko zadihali. Če se po jutru dan pozna, je prav, da pomislimo tudi na svoje delo. Končno v njem preživimo večino svojega življenja. Včasih so se ljudje veliko bolj poistovetili s svojim delom in bili ponosni na svoj poklic. Danes ob vprašanju, ko se s kom prvič spoznavamo, res da še vedno vprašamo po službi. A ob prvem odgovoru hitro dodamo vprašanje, koliko ob tem zasluži. Poklic je postal predvsem vir preživetja, zagotavljanja sredstev, manj pa dokazovanje in potrjevanje sebe. Če že to je, mora prihajati poklicanost iz nas samih. Delali bi tisto, v čemer se dobro počutimo. Vendar v sami besedi poklicanost je vključen pomen, da nas kdo kliče. Bog je bil nekoč pogost krivec za tak poklic. Človek se je čutil od Boga poklican, da opravlja tako ali drugačno delo. Sodobna družba veliko bolj poudarja poklicanost, ki izhaja iz zadovoljevanja lastnih potreb. Vendar raziskave vedno bolj kažejo, da je človek v svojem poklicu veliko bolj zadovoljen, če čuti, da ga kdo kliče, potrebuje. Predstavljajte si preprostega delavca na gradbišču. Dobi tako in tako minimalno plačo, če jo sploh v celoti dobi. Njegov prispevek ne bo nikjer zapisan, z upokojitvijo ga bodo tudi njegovi sodelavci zelo hitro pozabili. Kljub temu lahko ob svojem delu čuti, da je poklican. Če se zaveda, da bo njegovo natančno delo omogočilo prijetno in varno bivanje ljudi v hiši, kjer sodeluje pri graditvi, bo vsakdanje delo dobilo veliko večji pomen. Dejstvo, ki si ga ni treba izmisliti, saj sami vemo, kako slabo prenašamo površnosti in nepravilnosti v svojih bivalnih ali delovnih prostorih, torej občutek poklicanosti, ki ga ta preprosti delavec zares živi, ne le olajša vsakdanji trud, ampak pozneje polepša dan vsem, ki bodo te prostore uporabljali. Končno vsi iščemo dobre mojstre, učitelje, zdravnike, ki ne le služijo, ampak živijo za svoj poklic. Želim vsem, da bi v današnjem dnevu zmogli vsaj kdaj odkriti, kako, če drugega ne, smo poklicani, da polepšamo dan drug drugemu. In verjamem, da če bomo to danes živeli, ne bo lepo le jutro, ampak tudi večer.
Zadnje čase pogosto pomislim na pravilo, da vsaj ne laži, če že ne zmoreš spregovoriti o resnici. Ob tem se spomnim znanca, ki desetletja ni zmogel povedati resnice o svojem odraščanju. Kot da ga je sram krivice, ki se je zgodila njegovi družini. Zaradi strahu si ni drznil čutiti in videti, kar je bilo res. Sprenevedanje je postala drža in način preživetja. Kolikokrat se zaradi pomanjkanja sočutja in spoštljivega odnosa zatre pristnost, iskrenost v odnosih. Zanikam jezo, ker se ta zame ne spodobi, saj sem prijazen človek. Namesto da bi izrazil odpor do nečesa, rečem, da me to pač ne zanima. V meni se je zasidralo prepričanje, da je resnica ogrožajoča, ali da so moji občutki nesprejemljivi, sramotni. Raje molčim, če pa se že oglasim, povem kaj mlačnega, nejasnega, všečnega, predvsem pa vedno znova in znova zanikam svoje občutke, svoje mnenje, svoje izkušnje, sebe. Pesnik Tone Pavček je rad uporabljal močne, zelo srčne besede. Čeprav je bilo njegovo življenje polno preizkušenj, tudi bolečine, izgub in razočaranj, žalosti in trpkosti, je znan po iskrivosti, spodbudnih besedah. Kako čiste so njegove besede o upanju, ljubezni, veselju do življenja. Danes zelo pogosto poslušamo, beremo, kako je svet grozen, sebičen, umazan. Dobro se je zavedati, da je svet res v marsičem tak, a tu sem tudi jaz. S svojo prodornostjo ločim laž od resnice. Pri vsem, kar se dogaja z menoj in drugimi, se zavedam soodgovornosti. Svet, ki v njem živim, je edini svet, v dobrem in slabem ga živim. Se zavem, da je enkratno in neponovljivo to moje življenje, edino, ki ga imam in naredim z njim karkoli je mogoče, vse, kar zmorem. Lahko ga naravnam »po svoji podobi«. Ki jo izrazim na pristen način. Se ne bojim. Ni dovolj, če rečem, da nič nisem naredil narobe. Pomembno je, kaj si naredil. Trdim, da ne sovražim nikogar, toda ali sploh koga ljubiš. Ničesar nisem vzel, toda ali si komu kaj dal. Nisi potisnil človeka v prepad, toda ali si mu pomagal iz njega? In končno ne lažeš, resnice pa tudi ne poveš. Kako močna je misel – bodi vroč ali hladen, ne bodi pa mlačen. Če boš mlačen, te bom izpljunil, pravi Gospod. Ne boj se, vztrajaj. Gradi na novo. In tudi če je težko, ne klonite, pravi Pavček. Brazgotine se zacelijo, ostanejo, pomembno je, da šivi zdržijo in ne popustijo.
Alain de Botton v svojem delu z naslovom »Skrb za status« raziskuje predvsem vzroke strahu pred tem, da bi bili uvrščeni niže na družbeni lestvici, kot bi si želeli. Ugotavlja, da je ta povsod navzoča skrb močno povezana z občutkom sprejetosti v družbi, ki prav z dodeljenim statusom stalno potrjuje našo vrednost in pomembnost – gre torej za družbeno določeno povezavo med statusom in ljubeznijo. \tPri tem se naslanja na misel ameriškega psihologa Williama Jamesa iz 19. stoletja, ki je ugotavljal, kako družba vpliva na nas. Zapisal je zanimivo opombo, da nas je v resnici najbolj strah tega, da bi se znašli med ljudmi, ki bi nas popolnoma prezrli in jim ne bi bilo mar za nas. Če bi se vsak posameznik, na katerega bi naleteli, pretvarjal, da sploh ne obstajamo, bi najverjetneje »v nas kmalu zavrela jeza in preplavil bi nas nemočen obup, v primeri s katerim bi se najhujše telesno trpljenje zdelo kakor olajšanje.« De Botton se ob tej trditvi sprašuje, kako je mogoče, da ima družba tako velik vpliv na nas. Zakaj misel, da se nihče ne zmeni za nas, v nas povzroča tolikšno psihično trpljenje? Smo res tako zelo odvisni od nje? In zakaj pripisujemo tuji pozornosti tolikšen pomen? \tPotem ugotavlja, da je mnenje družbe za nas tako zelo pomembno, ker se v nas očitno razrašča dvom o svojih vrlinah in kvalitetah. Kadar nismo trdno prepričani o svoji vrednosti, sodbo o sebi utemeljujemo na podlagi tujega mnenja. »Zavest o naši identiteti je ujetnica sodb naših bližnjih. Če jih naše šale spravljajo v smeh, kmalu postanemo prepričani, da smo zabavni. Če nas hvalijo, si za to pripisujemo velikanske zasluge. Če pa se izogibajo našemu pogledu, kadar stopimo v sobo, ali postanejo nestrpni, ko jim povemo, po kaj smo prišli, zlahka podvomimo o svojih odlikah.« Idealno rešitev za osvoboditev od odvisnosti od tujih potrditev vidi v realni samooceni – če bi bolje poznali svojo vrednost in zaupali sebi, »nas tuji namigi na našo nepomembnost ne bi prizadeli,« je prepričan filozof. Če bi bili samozavestnejši, bi bili tudi manj občutljivi za pripombe drugih in vseeno bi nam bilo, ali nas bližnji potrjujejo ali zapostavljajo oziroma se nam celo posmehujejo. Seveda se De Botton zaveda, da je doseči tako miselno stanje zelo težko, saj za samozavest vseeno potrebujemo tudi nekaj zunanje potrditve. Toda že to, da se zavedamo odvisnosti od tujega mnenja, se mu zdi velik korak, saj tako ne bomo vselej dopustili, da nam družba pride do živega in nam poskuša odvzeti občutek, da vendarle imamo dobre lastnosti.
Čas dopustov je. Vsak konec tedna se vijejo dolge kolone proti morju in nazaj. Vsakoletna selitev narodov na blaženo morsko obalo. Zato me je še toliko bolj zabolelo, ko sem slišala, kako sta se dva fanta iz šestega razreda pogovarjala o sošolcu, ki je reven, kajti »oni ne gredo na dopust«. Zamislite si to! Ves svet gre na morje, vsi se mesec ali dva pripravljajo, da gredo na morje, oni pa ne! In so takoj zaznamovani, drugačni, skoraj nenormalni … Ni mi dalo miru, pa sem fanta, katerega družina ne gre na dopust, vprašala, zakaj ne gredo na morje. Vem, da niso tako revni, da si ne bi mogli privoščiti nekaj dni tam nekje ob jadranski obali kot vsi drugi. Fant mi je povedal, da ne gredo zato, ker je dedek hudo zbolel in mamica noče, da bi bili daleč od njega … Zasolzile so se mi oči. Da, tako drugačna je ta družina! Ne bo šla na dopust, v nasprotju z vsemi modnimi tokovi in reklamami, ker ne želi pustiti samega dedka, ki je zbolel. Ali je res tako, da je danes že vse digitalizirano in določeno, tudi to, kam in kako naj gremo na dopust? Pa se hvalimo, kako smo svobodni, napredni, neomejeni, kako hitro lahko vse uredimo na internetu. Pogosto pa prav stvari in omrežja ter novodobno hlapčevanje ugledu in prestižu vržejo ljudi v novo odvisnost. Ne vem, kako preživlja poletje družina, ki ni šla na dopust. Vem pa, da je dedek, ki je hudo bolan, miren in srečen, saj ga vsak dan kdo pride obiskat, po potrebi pa tudi ostane z njim. Počuti se kot kralj, kot je sam rekel, saj mu domači omogočijo, kar koli si zaželi. Ti otroci ne bodo imeli spomine na morje leta 2019, imeli pa bodo spomine na ljubezen do dedka, ki jih je tistega vročega poletja bolj povezala kot vse sodobne dopustniške igre. In beseda sočutje jim ne bo tuja, saj so jo doživeli in vpili vase. Kdo ve, mogoče pa jim bo prav zato letošnji dopust brez morja ostal v spominu do konca življenja …
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Neveljaven email naslov