Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poskušajmo se spomniti, kako je bilo, ko smo morali prvič nekaj storiti: prvič zaplavati v vodi, se prvič peljati z letalom, prvič iti v osnovno ali srednjo šolo, na univerzo, prvič iti za dlje časa od doma, prvi dan v službo … Marsikdo pravi, da za vsako tako ali podobno prvo stvarjo stojijo ljudje, ki so jih opogumili, naj se ne bojijo. Besede bližnjih nas lahko opogumijo, dvignejo in nam pomagajo premagati strah.
Telesno prizadeta žena je pripovedovala: »Ko sem odraščala, sem se zavedala, da sem drugačna od drugih, in to me je zelo bolelo. Bila sem rojena z volčjim žrelom. Imela sem iznakažen obraz in prizadet govor. Ko sem začela hoditi v šolo, so me otroci oponašali. V enem izmed višjih razredov smo imeli učiteljico, ki smo jo imeli vsi radi. Vsako leto je z nami naredila preizkus, kako slišimo. Iz prejšnjih let sem vedela, da bomo morali stati pri vratih in si pokriti eno uho. Učiteljica nam je na drugo nekaj zašepetala in to smo morali ponoviti. Tako sem tistega dne čakala na učiteljičine besede, ki jih je moral sam Bog položiti v njena usta. To so bile besede, ki so spremenile moje življenje. Priljubljena učiteljica mi je namreč šepnila: »Deklica, želim si, da bi bila moja.« (Zdravilne besede).
Prerok Izaija nam v prvem berilu današnje nedelje govori, da ima Bog sporočilo za ljudi, ki so »plahega srca« (Iz 35,4). To je spodbudno sporočilo, saj je vsakdo izmed nas včasih boječega srca. Kaj vse se nam lahko zgodi v življenju, da nam vzame pogum: nepričakovano lahko izgubimo službo, v nekem trenutku življenja se znajdemo sami, pa smo prej upali, da bomo imeli ob sebi družinske člane, sorodnike, prijatelje. Ustrašimo se ob nenadni in težki novici o otrocih ali starših. Na rojstni dan se zbudimo s spoznanjem, da naše življenje ne teče tako, kot smo si zamislili … Veliko je stvari, ki nam lahko vzamejo pogum in vlijejo strah. Bog pa ima po preroku Izaiji sporočilo za vsako boječe srce: »Bodite močni, ne bojte se!« (Iz 35,4)
Bog pozna naše srce, zato ima besedo za vsakogar izmed nas, ko nas je strah. Kar je krivo, bo postalo ravno. Rane bodo ozdravljene. Zato naj v nas vedno odmevajo besede preroka Izaije: »Bodite močni, nikar se ne bojte.« (Iz 35,4)
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Poskušajmo se spomniti, kako je bilo, ko smo morali prvič nekaj storiti: prvič zaplavati v vodi, se prvič peljati z letalom, prvič iti v osnovno ali srednjo šolo, na univerzo, prvič iti za dlje časa od doma, prvi dan v službo … Marsikdo pravi, da za vsako tako ali podobno prvo stvarjo stojijo ljudje, ki so jih opogumili, naj se ne bojijo. Besede bližnjih nas lahko opogumijo, dvignejo in nam pomagajo premagati strah.
Telesno prizadeta žena je pripovedovala: »Ko sem odraščala, sem se zavedala, da sem drugačna od drugih, in to me je zelo bolelo. Bila sem rojena z volčjim žrelom. Imela sem iznakažen obraz in prizadet govor. Ko sem začela hoditi v šolo, so me otroci oponašali. V enem izmed višjih razredov smo imeli učiteljico, ki smo jo imeli vsi radi. Vsako leto je z nami naredila preizkus, kako slišimo. Iz prejšnjih let sem vedela, da bomo morali stati pri vratih in si pokriti eno uho. Učiteljica nam je na drugo nekaj zašepetala in to smo morali ponoviti. Tako sem tistega dne čakala na učiteljičine besede, ki jih je moral sam Bog položiti v njena usta. To so bile besede, ki so spremenile moje življenje. Priljubljena učiteljica mi je namreč šepnila: »Deklica, želim si, da bi bila moja.« (Zdravilne besede).
Prerok Izaija nam v prvem berilu današnje nedelje govori, da ima Bog sporočilo za ljudi, ki so »plahega srca« (Iz 35,4). To je spodbudno sporočilo, saj je vsakdo izmed nas včasih boječega srca. Kaj vse se nam lahko zgodi v življenju, da nam vzame pogum: nepričakovano lahko izgubimo službo, v nekem trenutku življenja se znajdemo sami, pa smo prej upali, da bomo imeli ob sebi družinske člane, sorodnike, prijatelje. Ustrašimo se ob nenadni in težki novici o otrocih ali starših. Na rojstni dan se zbudimo s spoznanjem, da naše življenje ne teče tako, kot smo si zamislili … Veliko je stvari, ki nam lahko vzamejo pogum in vlijejo strah. Bog pa ima po preroku Izaiji sporočilo za vsako boječe srce: »Bodite močni, ne bojte se!« (Iz 35,4)
Bog pozna naše srce, zato ima besedo za vsakogar izmed nas, ko nas je strah. Kar je krivo, bo postalo ravno. Rane bodo ozdravljene. Zato naj v nas vedno odmevajo besede preroka Izaije: »Bodite močni, nikar se ne bojte.« (Iz 35,4)
Zanimivo, kolikokrat slišimo prav ta stavek: »Kaj bodo pa ljudje rekli?« Kot da vse, kar delamo samo zaradi drugih, da bodo zadovoljni, da nas bodo pustili pri miru, da bodo o nas rekli samo kaj dobrega, če že bodo kaj rekli. V resnici pa ljudje o drugih ljudeh govorijo zelo veliko. Pravzaprav veliko raje govorijo o drugih kot o sebi. Govorijo tudi najrazličnejše stvari. Take, ki ustrezajo resnici, take, ki so zelo blizu resnice, pa tudi take, ki so zelo, zelo daleč stran od resnice. Kdor je pameten, bo z veliko previdnostjo sprejemal vse, kar sliši o drugih. S tem, kar sliši, bo tudi previdno ravnal. Najhuje je takrat, ko se različne »novice«, ki ne ustrezajo resnici, kot blisk širijo naokrog in po poti še rastejo in postajajo vedno večje in večje. Ljudje se o tem pogovarjajo, uživajo, pri tem pa jim ni treba prav nič premišljevati o sebi, o svojih odzivih, o tem, kako sploh znamo ravnati z resnico. Tako začenjamo že čisto majhne otroke navajati na to, da jim zelo veliko pomeni, kaj bodo ljudje rekli o njih. Namesto da bi jih vzgajali v samostojne ljudi, ki znajo misliti s svojo glavo, ki znajo biti to, kar so, ki znajo biti na to svojo enkratnost tudi ponosni in kaj vložiti vase, v razvoj in rast svoje osebnosti, jih že kot majhne navajamo, da se morajo ravnati po drugih. Samo da niso drugačni. Taki ljudje največkrat tudi niso zadovoljni s seboj, ker drugim ljudem vedno kaj ni po volji. Vse to se potem pri človeku vleče do pozne starosti, pravzaprav do konca, do smrti. Prav zabavala sem se, ko sem poslušala o zelo stari gospe, ki je morala na majhno operacijo kožne spremembe na nosu. Pravzaprav ni bilo nič posebnega, le za nekaj dni so ji drobno brazgotino prekrili z obližem. Ko jo je hčerka pripeljala domov, pred blok, je bila njena glavna skrb: »Kaj bodo pa ljudje rekli, ko me bodo videli?« To jo je najbolj skrbelo. Ne to, kako se bo ranica celila. In potem je z velikim olajšanjem ugotavljala: »Hvala Bogu, da me nihče ni videl.«
Po neki maši se je pred cerkvijo k svoji ženi obrnil mož in ji, malo v šali, malo pa tudi zares, vpričo mene rekel: »No, si slišala, kaj smo danes pri maši brali v drugem berilu? Jasno piše, da me moraš ubogati.« Seveda gospa ni ostala dolžna svojemu možu in je rekla, da je zelo slabo poslušal, ker apostol Pavel ni zapisal, da mora žena ubogati moža, ampak naj mu bo podrejena. A zanj je bilo to tako ali tako eno in isto, predvsem pa je bil srečen, da je lahko svojo ženo dražil s tem, da v Svetem pismu piše, da mu mora biti podrejena. Tako se zgodi, ko želim vodo speljati na svoj mlin, pa naj bo, da v šali ali pa čisto zares uporabimo, če ne kar zlorabimo svetopisemske besede v svoj prid. Drži, da je apostol Pavel v Pismu Efežanom zapisal: »Žene naj bodo podrejene svojim možem,« in to podkrepil še s paralelizmom: »Kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem.« Vse lepo in prav. Problem pa nastane, če ostanemo samo pri teh vrsticah, preostale, ki sledijo, pa prezremo, preprosto zato, da bi s tem utemeljevali nadrejen položaj moškega ali pa vsaj na ta račun zbijali neslane šale. Seveda tisti, ki to počne, očitno in verjetno tudi namerno spregleda, kaj apostol Pavel nadalje piše glede moža. Možem namreč naroča: »Ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe.« Se pravi, da če mož zares ljubi svojo ženo, je potem pripravljen zanjo zastaviti vse – sebe vsega. Kristus je namreč dal svoje življenje, pustil je, da so ga križali, šel je do konca. Če je to tako, potem je jasno, kaj apostol Pavel pričakuje od moža, kakšen naj bo do svoje žene – da gre do konca. V tej perspektivi je prej omenjena podrejenost žene možu pravzaprav nekaj malenkostnega v primerjavi s tem, kakršno držo naj bi dejansko imel mož do svoje žene. Da pa bi Pavel pokazal na bistvo odnosa med možem in ženo, navaja odlomek iz stvarjenja: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.« Bosta eno. Tu ni vprašanje, kdo je nadrejen in kdo podrejen. Bistveno je – biti eno. Živeti in graditi odnos v iskanju drugega in si postajati vse bliže in bliže. Mogoče zveni kot misija nemogoče in morda prav zato Pavel pravi: »Ta skrivnost je velika.« Drži: je velika, ni pa nemogoča. Ne da se je živeti v nekem idealizmu, ampak realizmu vsakdana, v katerem pa ne želim konstantno uveljavljati svojega prav in ne iščem sebe, ampak drugega. Ko ne pričakujem, kaj boš ti naredil ali naredila zame, ampak se vprašam, kaj lahko jaz naredim zate. V podarjajoči se ljubezni. Kakor tudi Kristus ljubi Cerkev in je dal zanjo sam sebe.
Revna vdova iz vasi v Bengalu, vzhodni Indiji, ni imela niti dovolj denarja, da bi sinu plačala avtobus do šole. Tako je moral fantič ob začetku pouka povsem sam skoraj uro dolgo hoditi po gozdu do šolske stavbe. Da bi ga opogumila, mu je mama dejala: »Ne boj se gozda, sin moj. Prosi boga Krišno, da gre s tabo. On bo uslišal tvoje molitve in prošnje.« Fant je prisluhnil materinemu nasvetu, molil k hinduističnemu bogu in res se je Krišna prikazal in od tistega dne je fanta zvesto spremljal na njegovi poti v šolo. Ob učiteljevem rojstnem dnevu je bila navada, da mu učenci poklonijo majhno darilo. Ko se je ta dan približeval, je fant prosil mamo za nekaj denarja, da bi lahko kupil rojstnodnevno darilo. Mati mu je odgovorila: »Prav nobenega denarja nimamo, sin. Prosi svojega brata Krišno, da ti priskrbi darilo.« Naslednjega dne je fant svojo težavo zaupal Krišni, ki mu je priskrbel steklenico mleka. To je fant ponosno prinesel v šolo in jo izročil učitelju. Ampak darila drugih otrok so bila večja in fantovega darila skoraj ni opazil. Čez čas je le vprašal fanta: »Kje si dobil to steklenico mleka?« »Krišna, bog gozda, mi jo je dal.« Učitelj in sošolci so se vsi naenkrat zakrohotali. »V gozdu vendar ni bogov, to je le vraževerje,« je končno pojasnil učitelj. »Ampak če tvoj Krišna obstaja, pojdimo v gozd in si ga oglejmo.« Ves razred se je odpravil v gozd. Fant je začel klicati Krišno, ampak ta se ni pojavil od nikoder. »Brat Krišna, moj učitelj te želi videti. Prosim, pokaži se!« V tistem trenutku se je končno oglasil močan glas, k je odmeval po gozdu in po kraju, da ga je lahko vsak slišal: »Ne morem se pokazati. On niti ne verjame, da obstajam!« Ob tej zgodbi bi lahko marsikdo le zamahnil z roko in pomiloval vraževerno miselnost otroka in njegove matere. Vendar ima lahko zgodba tudi za današnji dan pomembno lekcijo. Opozarja nas lahko na cinično in vzvišeno miselnost, da je resnično le tisto, kar lahko primemo ali dokažemo. Vse, kar je več od tega, se razume kot vraževerno, varljivo, celo slaboumno. Ampak pogosto nas v življenju ’nese’ prav pomanjkanje vere. Pa ne nujno religiozne vere, ampak tudi vere vase, vere v dobro v drugih, vere kot zaupanja, vere kot vizije, kot dopuščanja možnosti, da je nekaj, kar presega našo trenutno sposobnost razumevanja sveta. Če ne verjamemo, da je nekaj sploh mogoče, se za to ne bomo trudili. Pustimo se danes presenetiti in dopustiti, da v naš gotovi svet vstopi tudi kaj presenetljivega, nepričakovanega.
Najboljša vprašanja postavljajo otroci. Imajo sto vprašanj in v določenem obdobju odraščanja te lahko z novim vprašanjem prehitijo, še preden odgovoriš na že postavljeno. Pravijo, da je pogosto večja modrost postaviti pravo vprašanje v pravem trenutku kot pa modro odgovoriti. Ko sem prvič brala evangeljski odlomek o dvanajstletnem Jezusu, ki je v templju postavljal vprašanja učiteljem Postave, sem bila rahlo zmedena, saj sem iz svoje šole bila navajena, da vprašanja postavljajo učitelji, učenci pa nanje le odgovarjajo. Šele veliko pozneje sem razumela, da je Božja modrost zacvetela prav v Jezusovih vprašanjih. Vprašanja, zlasti če so neprijetna, nas spravijo v zadrego in v nas vzbudijo občutke, ki nas zmedejo, nanje pa se odzovemo različno. Ali se razjezimo, se nasmejimo ali pa preprosto zamahnemo z roko in gremo naprej. Velikokrat pa tisto vprašanje, ki zbode naše srce in se zakoplje v središče naše duše, ne da miru. Koplje in išče in odkriva, kaj je tisto, kar je odgovor našega življenja na to, kar smo bili vprašani. Med učenci pri verouku sem zelo rada imela skupine, ki so meni, katehetinji, postavljali najbolj nespametna in nora vprašanja. Najrajši sem jim odgovarjala z dodatnimi vprašanji, da so si potem sami odgovorili. Tudi Jezus je rad postavljal vprašanja svojim apostolom, prosilcem za milost ozdravljenja, grešnikom in svojim nasprotnikom. To so vprašanja za vse čase, saj še danes zarežejo v srce vsakega, ki Vanj veruje. Ne moreš odgovoriti na njih neiskreno, ker veš, da Bog vidi v srce in ne prenese laži. Eno takšnih usodnih vprašanj je prav gotovo tisto znano vprašanje, ki ga je postavil svojim učencem: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Najprej jih je vprašal, kaj drugi mislijo o njem, in na to vprašanje so prav vsi apostoli znali odgovor! Kar prehitevali so drug drugega, da bi mu povedali, kako ga imajo za preroka, za Janeza Krstnika, za Božjega poslanca … Ko pa jim je Jezus zastavil to znano drugo vprašanje – Kaj pa vi pravite, kdo sem? – je nastala velika tišina … Šele Peter se je opogumi lin odgovoril: Ti si Kristus, Sin živega Boga! Naš Odrešenik postavlja isto vprašanje tudi danes, tebi in meni: Kaj pa vi pravite, kdo sem jaz? Draga poslušalka in dragi poslušalec! Ali že poznaš odgovor?
Slavni ameriški pisatelj Stephan Covey je v eni svojih knjig zapisal stavek: »Nabrusi žago!« Stavek je del zgodbe o gozdnem delavcu, ki si je v potu svojega obraza prizadeval obžagati drevje z žago, ki je bila že zdavnaj čisto topa. Ko ga je nekdo opozoril, naj si žago nabrusi, je odvrnil: »Nimam časa, da bi jo nabrusil, podreti moram še toliko dreves …« Zgodbo o žagi lahko prenesemo na svoje telo in našo duševnost. Telo in duševnost sta orodji, ki nam pomagata, da izpeljemo svoje načrte, zato ju moramo kdaj pa kdaj tudi nabrusiti. V današnji družbi, ko se moderni človek srečuje s skrhanim telesom in dušo, govorimo o izgorevanju in praznih baterijah. Zato moramo baterije napolniti z novo energijo oziroma si opomoči. A ne pozabimo: žago lahko brusimo samo toliko časa, dokler ima zobe. Skrhani se namreč hitreje polomijo kot nabrušeni. Res pa je, da pri žagi lahko zamenjamo celoten list. Tako kot žaga lahko preneha peti, nam tudi telo in duševnost – skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti, ti dve čudoviti orodji – lahko odklonita poslušnost in nas pri izpolnjevanju naših načrtov pustita na cedilu. Če želimo, da nam žaga dolgo služi, moramo z njo ravnati gospodarno in preudarno. Tako kot s svojim telesom in duševnostjo. Za človeške baterije žal ne obstaja polnilnik za hitro polnjenje. Ko naša duševnost preneha zvoniti, jo bomo težko napolnili. Kako to, da je toliko izgorelih ljudi, ki se komaj še premikajo? Da o prazni duševnosti niti ne govorim. Saj so tudi naši starši delali od jutra do večera, pa vendar jih večina ni vedela, kaj je napad panike ali sindrom izgorelosti. Kako to? V obdobju mojih staršev ni bilo pohlepne, vsemogočne reklame, ki bi jih potegnila za seboj in jih slepila, da si morajo vsako prosto minuto do vrha napolniti s plačljivo zabavo. Kmet se je pod večer ob koncu trdega dela usedel na klop pred domačijo in gledal na svoja žitna polja. Seveda so tudi moji starši poznali stiske, trpeli pomanjkanje, vendar drugačno kot danes. Če v tem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, pričakujete, da vam bom na vaše domove poslala akumulatorje za polnjenje življenjskih baterij na daljinsko upravljanje, ste se zmotili. Sami boste morali zamenjati baterijo ali jo priklopiti na akumulator. Jaz vam lahko samo prenesem priporočilo znane logoterapevtke Elisabeth Lukas, ki vsakomur, kdor teče v hrčkovem kolesu, priporoča, naj takoj izstopi in se spusti v tišino. V tišini boste spoznali, kako vam lahko uspe, da bi se hrčkovemu kolesu v prihodnje v velikem loku izognili in ostali telesno in duševno pripravljeni na izzive našega časa.
Priznam, da kot majhen otrok nisem zmogla razumeti drugačnosti. Trmasto sem se upirala, da bi se kljub vnetemu prigovarjanju in razlagam mame, na primer, igrala z otroki z Downovim sindromom. Potem sem segla po novelah Cirila Kosmača, v katerih sem odkrila literarne podobe vaških norčkov: Tantadruja, ki je zaradi maminih besed, da bo srečen šele ob smrti, želel samo umreti, ali podobo nedolžnega velikana Matica, ki je nenehno ponavljal besede sogovorcev. Ciril Kosmač me je naučil, da ti »božji otroci«, kakor jih je sam poimenoval, premorejo pristno, nepokvarjeno človeško dobroto, da so njihove duše polne intuitivnih občutenj in ljubezni do vsega in vseh, ki jih obdajajo. Tako imenovani »normalni ljudje« smo v procesu odraščanja zaradi osrediščenosti zgolj nase in zadovoljitve svojih želja, potreb in sanj ta prvinski občutek za globlje razsežnosti bivanja in harmoničnega dihanja našega kozmosa povsem izgubili. Po srečanju s Kosmačevimi literarnimi junaki sem pogled na ljudi s posebnimi potrebami povsem spremenila – začela sem jih občudovati v njihovi vdani ljubezni, predvsem pa dojela, da so to ljudje z enakimi željami, kot jih imamo vsi. To je tudi želja po biti sprejet, biti uspešen in viden v družbi … Literatura in lepota besede sta dosegli največ, kar zmore in mora umetnost - spremenili sta me na bolje. Zato je bila zame ena najlepših in najbolj v globino duše nagovarjajočih prireditev državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Cankarjevem domu konec decembra, na kateri so nastopili uporabniki Centra za usposabljanje, delo in varstvo Draga pri Igu. Z navdušenjem sem ploskala plesnim, govornim in glasbenim točkam nastopajočih ljudi s posebnimi potrebami. In ne bom pozabila njihovega srečnega nasmeha in iskric v očeh, ko smo jim po prireditvi iskreno čestitali. Toliko bolj pa me je zabolelo dejstvo, ko sem pogledovala po dvorani: nekateri so se zgroženo ozirali, drugi niso ploskali, tretji pa so po zaključku ob izhodu govorili: »Pa kaj jih mučijo in vlačijo na oder.« Ob vseh teh pripombah sem se spraševala: če teh ljudi ne moreta v vseh letih življenja spremeniti ne knjiga, ne lepa beseda, ne najbolj imenitna priložnost, da spoznajo drugačne in se z njimi družijo, le kako bodo zmogli sprejeti drugače misleče.
Predsednik Krščanske adventistične cerkve mag. Zmago Godina v današnji ponovljeni Duhovni misli govori o priznanju krivde, če ga kaj polomimo. Če se pri tem še opravičimo in popravimo, kar smo naredili narobe, je še toliko bolje.
Dragi prijatelji. Vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi je utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje slej ko prej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. V razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in pomočjo dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je treba le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše, kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet nenadoma postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!
Za nami so olimpijske igre, dogodek, ob katerem občudujemo vrhunske rezultate, spremljamo zmagovalce in delimo njihovo veselje ob uspehih. Igre, v katerih slavimo dosežke. Ob tem ne smemo pozabiti na tiste, ki so se prav tako z vsem srcem pripravljali, se odrekali in trdo trenirali, a jim v ključnem trenutku ni uspelo. Tudi med Slovenci najdemo srečne in manj srečne. Pred očmi imam metalca diska Kristjana Čeha, ki je končal na nehvaležnem četrtem mestu. Je to uspeh? Je to neuspeh? Odvisno od perspektive. Za vsemi športnimi zgodbami se skrivajo neizmerno garanje, odpovedovanje, treningi, dril ... To pogosto spregledamo – vidimo, a ne vidimo vsega. Podobno je v življenju vsakega izmed nas. Navzven lahko delujemo uspešni, odlični, »pravi«. Vendar pa je le malo ljudi, ki zares ve, kaj se skriva v globinah človekovega srca in življenja. Smo kot športniki na olimpijskih igrah. Kolikokrat ob samomoru slišimo: »Zdel se je tako umirjen, zadovoljen, celo vesel in srečen! Le kaj se je dogajalo v njem, da ...« Človek je skrivnost. Velikokrat smo sami sebi uganka. Včasih smo nekaj, kar ne želimo biti. Ravnamo, delamo, živimo, a bi si želeli drugače. Živimo, včasih pa zgolj životarimo. Kakšen je smisel našega življenja? V njem nas usmerjata dve logiki. Ena je naša, človeška – za katero menimo, da jo bolj ali manj poznamo in ji želimo slediti. Druga pa je – vsaj verni tako verujemo – Božja logika. Izziv našega življenja je težiti k harmoniji med obema. In prav na današnjo nedeljo nas nagovarja apostol Pavel z besedami iz Pisma Efežanom, kjer pravi: »Skrbno torej pazite, bratje in sestre, kako živite, ne kot nespametni, ampak kot modri!« V enem stavku je povedal vse. Dal je navodilo, recept. Nadaljuje: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi. Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja.« Če poenostavimo Pavlove besede, bi lahko rekli: trudimo se živeti dobro zdaj in tukaj. Iščimo harmonijo med lastnim prizadevanjem in načrtom tistega, ki nas je poklical v življenje. Pomembno je zavedanje, da ne živimo le zase, za svoje dobro, temveč smo povabljeni, da stopimo iz svojega začaranega kroga in opazimo tudi druge. Hitro spoznamo, da je sreča drugega lahko tudi naša sreča, naše zadovoljstvo. Bistvenega pomena v vsej tej zgodbi je ljubezen. Henry van Dyke je zapisal: »Čas je prepočasen za tiste, ki čakajo, prehiter za tiste, ki se bojijo, predolg za tiste, ki žalujejo, prekratek za tiste, ki se veselijo, toda za tiste, ki ljubijo, je neskončen.« Danes je nedelja – naj v vsem, kar počnemo, kraljuje ljubezen, ki diši po večnosti.
Številni so preroško, celo nekoliko vzhičeno napovedovali – tudi sam sem se strinjal z njimi – da bo epidemija končno spet počlovečila človeštvo. Prišla je ravno v trenutku nekakšne svetovne napetosti, ko smo že vsi počasi slutili, da naš slog življenja, kakršnega smo si ustvarili, dolgoročno ne more zdržati, da bo treba nekaj spremeniti. Epidemija se je zdela kakor prikladna »egiptovska nadloga«, da se bo človeštvo preko nje, posebej njegov bogatejši del, zamislilo nad sabo in spremenilo svoje vzorce, da se bodo stvari končno premaknile v pravo smer. Pa ni bilo nič od tega. Pravzaprav je ravno narobe, svet je še bolj tak, kot je bil pred tem, bogati so še bolj bogati in reveži še bolj revni, vse, kar smo za zdaj »pridobili« z izrednim stanjem, je bolj ali manj le še povečan strah pred drugimi ljudmi, ki smo se jih že tako bali, še bolj smo ogradili vsak svoj vrtiček, s še višjo ograjo. Egoisti, kolikor smo bili že prej, smo to postali še veliko bolj in še močneje se je razkrinkala prava narava našega sveta: narediti vse, samo da ohranimo lagodnost našega življenja. Ravno tako se je zgodilo v Egiptu po prvi – in še preostalih osmih nadlogah. Svetopisemski pisatelji so za takšno obnašanje natuhtali izraz »zakrknjenost srca« (2 Mz 7,14), ta beseda vedno govori o kamnitosti srca, o njegovi neobčutljivosti, lahko bi rekli celo trmoglavosti, saj gre za vztrajanje pri svojem za vsako ceno, tudi če človek ve, da ne dela prav. Greha namreč ni v nevednosti, ne, ampak tedaj, kadar vemo, kaj je treba narediti, pa tega ne storimo, ker nočemo tja, kamor nas Bog pošilja, zaradi lagodnosti seveda, zaradi nje se ne damo prepričati o tem, da bi se spremenili. »Skesati se, da bi mu verjeli,« (Mt 21,32) to je tisto, kar Bog čaka od nas, dati se prepričati, da nečesa ne delamo prav, ko nam o tem govorijo tolikera dejstva našega življenja, ki drugo za drugo kapljajo v našo pozornost. Spreobrnjenje pa je v tem, da smo si sposobni premisliti o določenih stvareh, pri katerih smo, ne vedoč, zakaj, vztrajali. Premisliti, kaj je v danem trenutku pomembnejše, pa čeprav boleče, saj se Božje zahteve zažirajo globoko v naš način življenja. Biti sposoben podvomiti o svojem prav, v tem je spreobrnjenje srca, ki ga pričakuje Jezus od nas, samo to, pustiti dletu v svoje srce. Ker gre za napor, točno tako, za delo v vinogradu, ki je pravzaprav naše srce ...
Vas danes, drage poslušalke, dragi poslušalci, čaka kaj lepega, zanimivega, odgovornega? Če ste tako zgodaj odgovorili pritrdilno, bo dan poln, hitro bo minil in večer bo prinesel zadovoljstvo. Tisti, ki ste le vstali in ne veste, zakaj, razen da ne morete več spati, ste verjetno zastrigli z ušesi. Dan bo za vas tak, kot je bil včerajšnji in kot bo verjetno tudi jutrišnji. V svoji turobnosti se bo vlekel in na koncu, če bi vas vprašali, kako je bilo danes, bi le zavzdihnili, da nič posebnega, tako kot vsak drug dan. Vsi kdaj pa kdaj to doživimo. Življenje se ujame v ustaljene kolesnice, dolgčas napolni naše življenje in nič več nas zjutraj ne vleče iz postelje. S tem se moramo spopadati in še dobro, da moramo v službo, šolo, na tako ali drugačno delo, poskrbeti za otroka, bolne, ostarele, skrbeti zase, saj nas samo to drži pokonci. Brez tega bi se zaprli vase, izgubili polet. K sreči pridejo spet trenutki, ki nas prebudijo, potegnejo iz utečenosti in nam vlijejo nove moči. Kaj pa, če se nam to vleče, če se preveč navadimo na prekladanje iz dneva v dan, če nas zagrabi tisto obupno prepričanje, da nam življenje ne more nič več dati, če smo siti vsega, vseh in še najbolj sebe, če se zapremo v svoj svet in nočemo iz njega? Kaj pa takrat? Ni lahko, gotovo je le eno: da bom zelo težko kaj spremenil, če ne bo v meni vsaj malo zaupanja. Francoski mislec J. J. Rousseau je zapisal, da zaupanje dvigne dušo. Brez zaupanja, brez temeljne vere vase in še bolj v koga drugega je težko najti kaj smiselnega v življenju. Poglejmo samo današnje srečneže, ki z vsem nemirom čakajo, da bodo šli h komu na obisk. Brez zaupanja in vere, da bo to srečanje prineslo kaj lepega, se tega gotovo ne bi veselili. Že tako gremo prepogosto z bojaznijo, kako se bo vse skupaj razpletlo. A vseeno zvečer, ko pokličemo nazaj in se zahvalimo za lepe skupne trenutke, vemo, da je bilo to tisto, kar nas je zjutraj spreletavalo globoko v duši, ko smo se odpravljali na obisk. Zaupanje je bilo potrjeno in zato se je še bolj utrdilo. Nismo samo verjeli v tega človeka, zdaj verjamemo tudi vase. Še bolj zaupam sebi, da sem vreden zaupanja. V današnjem dnevu vam želim vsaj eno srečanje, ki vas bo utrdilo v zaupanju, najprej v drugega in s tem tudi vase. Najprej moramo iti ven, začeti prvi korak, vsaj poklicati, da bo to hrepenenje po zaupanju našlo potrditev.
V prvi krščanski Cerkvi je bila zelo priljubljena pripoved o dveh učencih, ki sta na poti v Emavs prepoznala vstalega Gospoda. Evangelist Luka, ki je zapisal ta dogodek, še posebej poudarja konec te zgodbe, bratski, se pravi prijateljski obed in veselje nad praznim grobom. Iz te pripovedi namreč odseva vsa bistvena vsebina veselega oznanila, sporočila Jezusovega evangelija. Gre namreč za to, da učenca spoznata, da sta lahko trpljenje in žrtev tudi blagoslov, kadar ju doživimo v obzorju ljubezni, tistega osebnega odnosa, v katerem se žrtvujemo za druge. Kristus učencema jasno razloži, da je z ljubeznijo mogoče premagati vsako stisko, trpljenje in obup. Ljubezen, ki prihaja od Boga, je tista, ki premaga celo smrt. V luči velikonočne zmagovite ljubezni pa lahko razumemo tudi današnji praznik Marijinega vnebovzetja. Spomnimo se, da sta apostola Peter in Janez na priporočilo svetih žena stekla h Kristusovemu grobu in ga našla praznega. Podobno so pozneje tudi Jezusovi učeni obiskali Marijin grob v Jeruzalemu in ga prav tako našli praznega. Spomnili so se Jezusovega učenja, da takrat, ko nastopi najvišja ljubezen, ni mogoče, da bi se vse končalo s trohnenjem telesa v grobu. Ljubezen zmaguje naprej in prinaša novo življenje, ki pelje v večnost. Kristus je kot Božji sin vstal od mrtvih, a Marija je bila le človek in te moči ni imela. Imela pa je pogum sprejeti najvišjo Božjo dobroto, ki jo je popeljala v večnost. Pomen praznika Marijinega Vnebovzetja je prav to, da tudi mi ne vidimo v trohnenju človeškega telesa zadnje postaje človekove zgodovine, marveč samo obdobje pričakovanja, ko nas bo večna ljubezen v celoti, z dušo in telesom, popeljala v večnost. Človeško telo je kljub smrti voz, ki našo dušo, se pravi naše radosti, trpljenje in upe popelje v večnost. Pogoj pa je, da tudi mi znamo kot učenca na poti v Emavs sesti za mizo k bratski pojedini in da delimo med seboj tisto, kar pač imamo. Po krščanskem izročilu je Marija z apostoli obhajala zadnjo večerjo in potem skupaj z njimi opravljala spomin nanjo. Zato je tudi znala iz rok svojega sina sprejeti, da jo je z dušo in telesom popeljal v večno ljubezen. Zato krščanska tradicija vidi v njej najlepšo ženo, okrašeno z najlepšimi etičnimi vrlinami miline, dobrote in ljubezni.
Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj poznan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno pravšnje mere, saj »vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kakor zaradi pretiravanja.« Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: »čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.« Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: »Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš.« Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, pač pa mora vsak presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni situaciji – iskati moramo torej »sredino glede na sebe,« da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da »ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdorsibodi, ampak le, kdor je tega vešč.«
Drage moje učiteljice in učitelji! Mnogo vas je… premnogo. Preveč verjetno, da bi se vas vseh spomnil… da bi si zapomnil vse, ki so z redovalnico v roki prečkali mojo pot k učenosti! In čeprav sem kot učenec o vas verjetno razmišljal podobno kot moji otroci o svojih učiteljih ali pa morda še slabše in (še) bolj ostro, se vas takole iz časovne razdalje prav vseh spominjam blago in predvsem s hvaležnostjo. In nič novega ne bom povedal, če zapišem, da so se mi v spomin najbolj vtisnili tisti, pred katerimi sem kot učenec najbolj trepetal, se jih bal (zdaj vem, da se temu reče: strahospoštovanje!), ki so veliko zahtevali in smo jih zato temu primerno - mirno lahko rečem - sovražili! In vsi tisti, ki smo jih takrat tako ljubili in častili, ker so se z nami zabavali in nam popuščali, so zdaj le blede sence na sliki spomina in komaj jim še vem imena. Če sploh! Je že tako: Roka, ki zgolj boža, je sicer prijetna in blaga… a ponavadi uspava. In ne pripelje nikamor. Saj tisti, ki spi, ne hodi. Razen seveda, če ga ne nosi luna! A roka, ki vodi… ki ve kam vodi… ki ve, da mora voditi… trdno stisne. In ne izpusti! In pusti odtis. Boli, o seveda boli, a si na cilju. In mravljinci, ki jih čutiš zaradi stiska, te še leta spominjajo na tistega, ki te je vodil. Ki te je s svojim stiskom, rešil iz prenekatere stiske! In zdaj kot oče, kot nekdo, ki vzgaja in uči, še toliko bolj cenim vse tiste učitelje na moji poti, ki so kljub moji jezi, slabi volji, grdim besedam in celo sovraštvu, vztrajali… in niso izpustili moje roke… čeprav sem se branil in upiral… in so me pripeljali kamor so me morali pripeljati… kamor so se s svojim poklicem zavezali, da me bodo pripeljali! In se seveda zavedam, da učiteljic in učiteljev nisem srečeval samo v šolah, v razredih, v predavalnicah… ampak so me učili in vodili prav vsi, ki sem jih srečal in srečeval v življenju… In se, s strahom zavem, da tudi sam učim in vzgajam in vodim vse, ki jih srečam in srečujem… In premišljujem kolikokrat sem spustil, ko bi moral držati in kolikokrat držal, ko bi moral spustiti… kolikokrat sem božal, ko bi moral prijeti… kolikokrat sem kazal, ko bi moral voditi… kolikokrat sem bil na počitnicah, ko bi moral učiti…
Ne dovolimo si grdega obraza. Bodimo urejeni. To svetuje tudi Sveto pismo. Iz njega zvemo, da je nosil Jezus suknjo »scela tkano«. Se pravi brez šiva. Nobel oblačilo, prav gotovo. Tkalka je morala biti mojstrica posla; verjetno kar njegova mati. On pa ne kak zanemarjen vandrovec, saj rad omenja snažnost. Bolj pa poudarja tako imenovano notranjo lepoto kot zunanji blišč. Očitno so mu šli na živce razni cofki in volančki, sicer ne bi omenjal, kako se kdo ponaša z njimi. Dišave mu tudi niso bile neznane. Omenjena je alabastrna posodica z dehtečim oljem. Ni mu manjkal smisel za lepoto; da se Salomon ni oblačil lepše, je dejal, kakor se odevajo z lepoto lilije na polju. Lepota in lepotičenje tudi nam ni tuje. Kozmetika je postala industrija. Potrebuje laboratorij. Vodice in kreme in olja in dišave in losjoni in obliži vse tja do fantazijskih pripomočkov in silikona. Recimo, da je vse to potrebno, a pretiravati vseeno ni treba. Največji človekov organ je koža in prav to si po neumnem poškodujemo v pretirani skrbi, da bi bili na pogled kar najbolj čedni. Biti lep obsede že otroka. Mogoče k temu pripomorejo kar starši, sicer petletno dekletce ne bi imelo pobarvanih nohtov in celo z različnimi odtenki. Jaz sem si znala pomagati sama. Namazala sem si lica z rdečim krep papirjem in odhitela v prvi razred. Na poti do šole je šminkarija na srečo zbledela, sicer ne vem, kako bi se zmenili s strogo gospodično učiteljico. Znala je tudi kresniti. Nič ne nasprotujem kozmetiki, navsezadnje se smem sklicevati na samega Odrešenika! Trajno odrešila me pa ne bo. Nihče ne zlepi k licu spet, kar odleti spod časa dlet, pravi Janez Menart, od nekdaj je bil čas kipar in človek le njegova tvar. Hudomušno dodaja, da bi ženskam »vsa mazala rekviriral, zrcala pa za jezo pustil jim«. Ne poznam moškega, ki bi si za okras izbral neurejeno garderobo v osebi kake ženske. Poznam take, ki od nje zahtevajo biti tip top, kakor eden od njih rad reče. Ne razumem pa onih, ki se leto in dan, ne na petek ne na svetek, ne zlevijo iz oguljenih kavbojk in razvlečenega trikoja.
Nadvse nedvoumno pravi danes Gospod: »Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« (Jn 6,48-51) Zdi se, kot bi te besede ne potrebovale dodatne razlage, pa vendar je verovati v Kristusa v podobi preprostega kruha in vina tako zelo težko … Nehote je brezbožni Feuerbach sredi 19. stoletja s svojim slovitim izrekom »Der Mensch ist was er isst,« – »Človek jè, kar jé,« storil ravno nasprotno od svojega namena in v resnici izpovedal, kar za nas katoličane brez dvoma drži. Rešnje Telo, Kruh življenja uživamo, da bi živeli in postajali Božji; uživamo Boga, da bi se z njim združevali, da bi Boga živeli in izžarevali vsepovsod ter tako tudi mi postajali hrana drugim, da bi po uživanju Kristusa, in použitju nas samih v služenju drugim, živeli vekomaj v Bogu. »O sladki kruh,« vzklika sveti Anzelm, »ozdravi okus mojega srca, da bo okusilo sladkost tvoje ljubezni. Ozdravi ga vsake slabosti, da ne bo uživalo druge sladkosti razen tebe, in ne bo iskalo druge ljubezni in ljubilo druge lepote razen tebe. Čisti kruh, ti imaš v sebi okus vse sladkosti, ti nas vedno okrepiš in ti sam nikoli ne odpoveš: s teboj naj se hrani moje srce in s tvojo sladkostjo naj se napolni notranjost moje duše. « Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam, da sladkost živega Boga, ki v Rešnjem Telesu vstopa v našo konkretnost, v našo celovitost materije, duše in duha, v naša življenja, prevzame tudi naša srca. Prijetno nedeljo vam želim. 1 Feuerbach, Ludwig, Sämtliche Werke, X, 5 (Leipzig 1846-1866). 2 Anselmus, Orationes 29
Spoštovani, Samuel H. Miller je v knjigi Dilema sodobne vere napisal zgodbo o komedijantu Karlu Valentinu. Na odrski sceni je stopnišče v temi, nanj pa pada le snop svetlobe z ulične svetilke. Valentin hodi naokrog in obupno nekaj išče. Čez čas ga policist vpraša, kaj je izgubil, Valentin pa pove, da išče ključ od svoje hiše. V iskanju se mu pridruži policist, a ker ničesar ne najdeta, Valentina vpraša, ali je prepričan, da je ključ izgubil ravno tam. Valentin mu prizna, da je ključ izgubil drugje, a da ga na tistem kraju ne išče zato, ker tam ni svetlobe, ampak le tema. Med branjem zgodbe sem pomislil, da Boga iščem na napačnih krajih in na napačen način. Iščem ga v luči, izgubljam pa ga v temi. Boga ne morem vedno videti jasno. Viden je posredno, na način, ki ga celo utajuje. Boga ni težko videti v snopu svetlobe, ko mi gre dobro. Težko ga vidim v temnih krajih, ko gre za zloglasne zapore, tovarne smrti, lačne dojenčke v deželi Burundi, od bomb pohabljene otroke v Kambodži, prisilno prostitucijo otrok, otroško pornografijo, trgovino z ljudmi, poskuse na ljudeh, sadistične zločine iz zabave, ekološki kriminal … Samo na enem mestu je v muzeju genocida vidnih 40.000 kubičnih metrov še ohranjenih čevljev, ki so jih nacisti pobrali jetnikom, ko so prispeli v taborišče smrti. Krščanska vera lahko razreši zadrego, ker pozna odgovor. Smrt je predmet spoznanja. Smrti ne moremo spoznati, ne da bi jo vzljubili. Ne gre za njeno zanikanje, ampak za njen odnos do Stvarnika Življenja, ki je najvišje dobro. Ne gre za vprašanja, ampak za odgovor, ki je Kristus – vstajenje in življenje. Nihče ni kriv za Kristusovo smrt, ne Judje ne Rimljani, saj ne gre za krivdo, ampak za izročitev. Kristus si življenja ni pustil vzeti, temveč ga je izročil (dr. Anton Mlinar). Izročitev je edini odgovor na postavljeno vprašanje. S tem so razrešena tudi vprašanja etike – vedeti, kako pravilno živeti in kako pravilno umreti. Ko stokajoče kričim v nebo in sprašujem, ali je Oče v nebesih, se mi dozdeva, da mi nebo odgovarja, da je naslovnik neznan. Naslovnik postane znan, če v naslovu napišem – Jezus Kristus.
Avtorica ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razpravlja o kontemplativnosti. Kako so odmik od sveta, meditacijo in molitve pojmovali antični grški filozofi in kako prvi kristjani? Kaj jim je pomenila kontemplativnost?
Svet je bil vedno prostor nenehnih preizkušenj. Od prazgodovine do danes se v svojem bistvu ni spremenil. Čeprav je človeštvo prehodilo veliko razvojnih obdobij, je stalnica vedno ista. Na zemlji živi človek, ki si zaradi lastne nepopolnosti ne zmore ustvariti popolnega sveta. Ves trud, da bi pri tem uspel, čeprav v svojem malem narodnem okolju, na koncu ne obrodi sadov. Nastajajo spopadi idej, vojn in opustošenja; zamenjave političnega režima; novo upanje, ki se naposled izjalovi. Nič ni stalno. Nič ne daje zagotovila trajnega miru in blaginje. Gospodarske krize rojevajo oportuniste, družbeni sistemi so vedno znova doživljajo diktature. Revolucije žrejo svoje otroke in puščajo za seboj pogorišča človeškega upanja. Zato ne more biti nikjer na zemeljski obli prihodnost boljša in varnejša od preteklosti. In tudi nikoli ne bo. Kajti ujeti smo v pasti svoje grešne narave. Če bi vsi zemljani v svojem srcu slavili Boga in klicali nase nebeški blagoslov, bi bili morda obvarovani hudega. Živeli bi v bratstvu, slogi in enotnosti. Ne bi potrebovali vojaških proračunov, državnih meja, institucij pregona. Vsak bi po svojih sposobnostih prispeval k napredku človeštva. Poskrbeli bi za dostojno življenje bolnih, prizadetih, nemočnih. Ustvarili bi si zemeljsko podobo Božjega kraljestva. Tako pa tega ne zmoremo, ker marsikdo, v vseh ljudstvih in ob vsakem času, stavi na greh. Ali pa jim ni mar, da mu zapadejo, saj ne vidijo smisla v pokorščini Najvišjemu, čeprav je le on porok resničnega miru.
Človek bi pričakoval, da bo svet postajal vse boljši, ker bo življenje postajalo lažje. Če pomislim samo na to, kaj sem doživela v svojem življenju. Spominjam se, kdaj smo dobili prvi pralni stroj, sesalec za prah, prvi hladilnik, prvi televizor, telefon, računalnik, internet in še marsikaj. Vse to človeku v marsičem olajša življenje. Pa imamo res občutek, da živimo laže? Včasih razmišljam tudi o knjigah. Spominjam se, kako sem še kot otrok začela kupovati knjige, z velikim spoštovanjem, kot svetinje. Danes tudi knjiga ne pomeni več tega, kar je nekoč. Če imaš denar, lahko izdaš kar koli, tudi največjo neumnost. Pa tudi pri strokovnih člankih se včasih skoraj zgrozim, ko vidim ob članku, dolgem na primer dve strani, našteto literaturo tudi za dve strani ali še več. Kaj je v tem članku sploh še originalnega, kar ni prepisano od drugod? Zase ugotavljam, da vse manj berem in vse več poslušam. Poslušam ljudi, poslušam njihove zgodbe, poslušam življenje okrog sebe. S tem ne bi želela odvračati ljudi od branja, ker je gotovo tudi to potrebno. Sama sem v življenju zelo veliko prebrala, zdaj pa se mi zdi, da berem drugače, ne iz knjig, ampak iz življenja. Verjetno so mi tudi knjige, ki sem jih prebirala, pomagale na tej poti in mi zato ni žal za nobeno, ki sem jo prebrala. Ob tem razmišljanju sem se zelo razveselila drobne misli Anthonyja de Mella, ki govori prav o tem, kako so se ljudje naučili brati napisane knjige, pozabili pa so umetnost branja nenapisanih knjig. Učenci so prosili učitelja, naj jim pove kakšen primer nenapisane knjige. Dolgo je odlašal z odgovorom, nekega dne pa je rekel: »Pesmi ptic, zvoki žuželk vsi razglašajo Resnico. Trave in cvetlice vse kažejo na Pot! Berite na ta način!« K temu bi dodala še to: poslušati ptice in žuželke, opazovati trave in cvetlice je zelo pomembno. Nič manj ali pa še bolj pomembno pa je poslušati in opazovati ljudi, ki so pred nami, v njihovih radostih in stiskah.
Neveljaven email naslov