Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo med ljudi sovraštvo, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Karkoli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »26Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. 27Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. 28Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26-28). Mar ni to krivično? Na prvi poglede morda res. TODA! Bolj, ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka je jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okoli sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu, vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam v sebi, v svojih mislih, odloči ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.
3717 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo med ljudi sovraštvo, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Karkoli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »26Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. 27Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. 28Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26-28). Mar ni to krivično? Na prvi poglede morda res. TODA! Bolj, ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka je jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okoli sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu, vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam v sebi, v svojih mislih, odloči ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.
Ne poznam nobenega človeka, ki bi želel biti nesrečen. Vsak med nami želi biti srečen, čutiti v sebi mir, spokoj, imeti smisel življenja in ljubezen. Naša duša enostavno hrepeni biti srečna… a naj se še tako trudimo, to le s težka dosežemo. Vedno nekaj pride vmes ali pa nekaj manjka… Nekdo je stanje resničnega duševnega zdravja nekoč opisal kot prijeten občutek, katerega človek ima, ko na primer nekje v naravi opazuje vzhajanje sonca. To je stanje zelo nežne blaženosti, tihe radosti, notranjega spokoja. To je harmonija. To je občutek lepote življenja, da je vse tako, kot mora biti. To je stanje ravnovesja. Zmernost iz katere izhaja mir. Ničesar preveč a vseeno vsega dovolj. Prisoten je moment ene sproščenosti, moment zaupanja Življenju . Občutek,katerega ulovimo le,če se ga ne trudimo uloviti. Imamo ga v sebi in daje nam zagotovilo, da smo v zibelki samega DOBRA. Stanje, ki prihaja, ko se več ne trudimo in silimo k nečemu ampak pustimo, da vse teče samo. Kakor hitro spet hočemo imeti vse pod kontrolo, ko nad sabo izvajamo notranje nasilje truditi se nekaj na vsak način dobiti, lastiti… ta prijetni občutek izgine. Naš Gospod Jezus je poznal občutek resničnega miru in ker je ta mir živel ga je tudi širil okrog sebe. Ko je Jezus rekel, 'Jaz in Oče eno sva' ni mislil s tem 'Jaz sem tu edini certificirani Božji Sin in vi me boste poslušali,ker ste ljudje druge kategorije. Jezus je s tem definiral stanje svoje zavesti, svoj najbolj notranji občutek enosti z Bogom, s Silo Življenja z velikim Ž. Tu je našel tisti resnični mir – mir s sabo, s sočlovekom in s stvarjenjem nasploh. Kot tak ni mogel delovati drugače, kot v ljubezni saj Bog je ljubezen… Svoje učence je vedno znova vabil,naj sledijo tej Njegovi Poti. Jezus hoče, da vsi spoznamo, kdo v resnici smo – ustvarjeni smo po Božji podobi, resnični obraz Boga, vsak izmed nas je v svojem bistvu Duh z Božjega Duha. Naš Gospod Jezus nam je s svojim življenjem, dejanji, besedami, miselnostjo dal primer,kako to resnično enost z našim Izvorom Življenja doseči. Kot verujoči v Boga bi se morali truditi, da bi naša vera v Boga krasila našo dušo, jo delala lepo, mirno in svobodno. Vera v Boga je namreč tudi velika odgovornost pred ljudmi. Zato se moramo truditi biti okras tega sveta, da bodo ljudje,ko bodo videli naše življenje še sami hrepeneli po Bogu, Da bi skozi nas ljudje spoznali, da je vera dobra in potrebna, da pomaga živeti in biti srečen. . V tem prazničnem času, ko je rojena Ljubezen ponovno bolj v središču kot po navadi, nam vsem želim, da bi v Novo leto zakorakali pozitivnih misli ter z resnično mirnim in ljubečim srcem.
Radi se pohvalimo z načelnostjo in z doslednim spoštovanjem pravil. Oboje zagotavlja predvidljivost in preglednost, kar je nujen pogoj tako za uspešno poslovanje kot za demokratične družbene odnose. A tako kot vse drugo, na kar naslanjamo svojo dejavnost, je tudi načelnost ambivalentna, dvoumna. Na to nas pogosto spomni papež Frančišek. Sam se malokdaj sklicuje na načela. Pri njem imamo vedno vtis, da ga zanima predvsem oseba, človek v njegovih konkretnih razmerah. To marsikoga moti tako v Cerkvi kot zunaj nje, zato mu očitajo, da pozablja na načela, na doktrino in pravila. Vsem tem pogumno odgovarja, da so načela, tudi moralna, v službi človeka in ne obratno. Dobro je za papeža tisto, kar pomaga človeku, da ne obtiči na mestu, ampak da preseže ujetost v duhovne, socialne in družbene razmere, ki ga dušijo. Papež, podobno kot Kristus, spodnaša navidezno trdnost sistemov, ker mu izkušnja govori, da sistem, ki spregleda osebo, postane rigiden, sam sebi namen, v politiki in ekonomiji pa orodje, s katerim gospodar krepi svojo moč in profit. Zato vedno znova brani osebo proti brezosebni načelnosti, človeka proti sistemskemu kolesju, kjer ni več prostora za potrebe posameznika. S tem, ko papež Frančišek izhaja iz osebe in ne iz sistema, postaja ranljiv, kajti nikoli ni v naprej jasno, kako se bo odnos z osebo, ki temelji na zaupanju, izšel. Tudi Jezus je vse stavil na prijateljstvo in ne na strukturo. A kot vemo, se to zanj, človeško gledano, ni dobro končalo. Eden od apostolov ga je zatajil in drugi izdal; za samoobrambo pa ni imel na voljo strukture, ki bi ga zaščitila. V sicer pohvalnem zavzemanju za načelnost je lahko precej preračunljivosti. Kajti načela, povezana v miselni ali moralni sistem, je mogoče upravljati; oseba, s katero vstopimo v odnos, pa se lahko obrne tudi proti nam. Vendar papež Frančišek kljub zavesti, da tvega, vedno izbere osebo, ker želi slediti Kristusu, ki ni prišel za upravnika ljudi, temveč za odrešenika, torej tistega, ki omogoči razmerje ljubezni. Kajti ljubezen, ki napolni srce, je tista dobrina, ki je v resnici na začetku in na koncu vseh dobrin, ki si jih želimo. Šele v izkustvu ljubezni zares občutimo, da smo nekaj vredni; v stanju ljubezni, smo na nek način že na cilju.
Pred menoj je bel list, čist list, tebi namenjen. Tako pravi pisatelj Joža Lovrenčič. Koliko ljudi še piše osebna pisma? Pismonoše povedo, da vedno manj. Njim gre pač vsa pošta skozi roke. Toda okoli božiča in novega leta pa le še primemo za pisalo. To utegne biti zdaj že kar obred. Mogoče nadloga; je potreben pravi papir, pa ovojnica, pa znamke in razglednice in voščilnice in mogoče še kaka nalepka in – joj, kakšen posel! Elektronsko pa brez težav. Esemesi poslani tudi mižé. Nekje zadaj v zaledju srca gloda vprašanje, kaj če sodobnejše oblike pisnega komuniciranja niso vedno najbolj ustrezne. Nekateri znanci in prijatelji in dobrotniki da so izjemne osebnosti. Predvsem pa jaz ne smem delovati butalsko. Vendar pa prav nikomur ne zamerim, če mi božično voščilo pošlje v e-obliki. Tudi sama to počnem. Vendar ne kar povprek. Obstaja zadrega: ne ne, to pa ne, z roko napiši, in ne serijsko, povsem osebno naj bo. In storim tako. Toda. Pisava ima svojo zgodovino in komunikacijske poti tudi. Dekalog je bil vklesan. Svitki papirusa so zavzeli veliko prostora. Voščilnice in pisma, kakršna še vsi poznamo, so preplavila cel svet. Telefonski pogovor pred prazniki in tudi sicer mi pa poboža dušo. Kaj šele skajp, ko sobesednika vidim! Kot da sva skupaj, lahko si nasmihava ali pa se veselo pačiva. Toda pismo, prejeti pismo s prijazno vsebino, še vedno vzbudi posebno zadovoljstvo. Pred menoj je bel list, čist list, tebi namenjen… Mar ni zadišalo po nečem zelo osebnem? Kaj potem, ali se obešati na stare navade ali se preusmeriti k novim? Zagotovo obstajajo in bodo obstajala stanja in okoliščine, ko je in bo potrebno izbrati edino primerno obliko. Tudi tako, ki sodi na področje bontona; poslovnega ali pa zasebnega. Dva razsodnika sta: razum in srce. Oba pa potrebujeta nekaj vzgoje. Potrebuje jo tudi e-dopisovanje. Kot da tudi iz tega ne bi takoj planila na dan človekova duhovna podoba. Ne vem, zakaj sem mu pisala, zakaj zdaj nosim ranjeno roko, se v pesmi sprašuje Vida Taufar. Kakor koli sproti se odločajmo, komu, kako in kaj. Ostajamo pristni, naklonjeni in vredni zaupanja. Prazniki so od nekdaj lepa spodbuda k prijaznosti.
Stari Grki so se zavedali, da je treba od najmlajših, otroških let skrbno vzgajati in izobraževati človeško dušo, da bi lahko v zrelih letih tak človek dosegel visoko stopnjo kreposti. Neznani pisec je v času peloponeške vojne napisal celo priročnik, v katerem je govoril, kako lahko človek postane vrl. Takole pravi: »Kar koli bi kdo želel izvršiti do skrajne popolnosti, bodisi modrost, pogum, jezikovno spretnost ali vrlino, – v celoti ali kak njen del –, bo to sposoben dovršiti na tak način. Najprej mora biti naravno obdarjen in to je dano z usodo, od samega človeka pa je že odvisno to, ali postane ljubitelj lepega in dobrega, ali je vnet za delo in se uči že v najzgodnejših letih ter ali v tem vztraja dolgo časa. Če bo umanjkala le ena izmed teh (lastnosti), ne bo sposoben ničesar izvršiti do skrajnega vrha, če pa jih ima vse, bo neprekosljivo to, v čemer koli se že kdo izmed ljudi uri. Če torej želi kdo doseči slavo pri ljudeh in se kazati tak, kakršen je, mora začeti že mlad in ravnati vedno enako, ne (zdaj tako), drugič pa drugače. Vsako izmed teh (prizadevanj), ki traja dlje časa, s katerim se začne zgodaj in se razvija do popolnosti, doseže trden sloves in slavo zato, ker je že vredno nedvomnega zaupanja in ker ga ne prizadeva človeška zavist. Krepost, ki se razvija na ta način, namreč spodbuja zaupanje vase in dober glas. Ljudje, ki jih je že prevzela moč (dokazov), namreč niso več zmožni gojiti zavisti niti sumničiti, da so prevarani. Poleg tega dolgotrajnost, ki pomaga vsakemu delu in dejanju, tudi še dolgo potem krepi to, kar se vadi, kratkotrajnost pa tega ni zmožna napraviti. Če bi nekdo poslušal in se naučil besedno veščino, kmalu ne bi bil slabši od učitelja, kreposti pa, ki sestoji iz mnogih del, ne more razviti do popolnosti tisti, ki je začel pozno, niti (tega ne zmore) v kratkem času, temveč mora z njo rasti in odraščati, tako da se ogiblje slabih besed in navad ter dolgo časa in marljivo pridobiva vse, za kar si je treba prizadevati.«
Včeraj je bil čisto navaden decembrski dan. Megla, mraz, gola drevesa, ljudje se umikajo v tople prostore. A v naši hiši Ljubhospica je bil prav poseben dan! K nam so namreč na obisk prišli otroci iz vrtca. Zato je dan je postal svetal, topel, sončen! Nič posebnega ni bilo potrebno za praznik sredi navadnih dni - razen otrok in njihovih dobrih tet, ki s bile dovolj pogumne, da so jih pripeljale k nam! V navadnem življenju sredi navadnih dni se nam otroci sicer zdijo lepi, prijazni, pa še kaj drugega, ampak – nekaj čisto normalnega, kar je del življenja. Ko pa otroci pridejo obiskat bolnike, takrat vidiš kaj lahko naredijo s svojo otroškostjo in veseljem. Prišli so torej k nam, se postavili na stopnice, pregledali invalidske vozičke, se peljali z vozečimi posteljami in seveda nujno preizkusili skrivnostno vožnjo z dvigalom! Zalepili so svoje lepe pisane risbice na naša okna . Oči bolnikov so zažarele, že davno ugasli nasmeh j se je vrnil na usta, roke, ki že dolgo niso čutile mehkega božanja, so zadrhtele ob dotiku otroških rokic in .. življenje je zaplesalo skozi bolniške sobe! Naši mali gostje so se hitro udomačili, tekali po hiši sem ter tja, tu in tam - če jim je uspelo umakniti kontroli njihovih vzgojiteljic, so zavpili, da se slišal glas po celem hodniku. In mi, osebje, smo tekali za njimi od enega konca hiše do drugega – kot da smo sami spet pridobili nekaj otroške nagajivosti in igrivosti sredi svojega zahtevnega in odgovornega dela! Biti bolnik pomeni biti odvisen od drugih. Naenkrat majhne vsakdanje stvari postanejo velike, potreba po pomoči nuja, ki ji ne moreš ubežati. Lahko si nergač, ki kritizira, zahteva in stalno išče nove žrtve, da še njim uniči dan, ker ne mara, da so drugi zdravi, ko pa je on bolan…lahko si pa preprosto otrok, ki sprejme dejstvo, da je pač tako, da rabiš drugega, da sprejmeš tujo pomoč, prosiš za njo in veš, da ti ne bo padla krona z glave, če si prijazen in potrpežljiv in če boš na koncu znal povedati tisto zlata vredno lepo besedo – hvala. Otroci so cvet življenja. Vsak cvet je lep in diši in vzbuja v nas spomine na lepe, nepozabne trenutke življenja, ki smo jih zaklenili v kamrico svojega srca in pridejo na plan le ob blagoslovljenih trenutkih! Spet in spet razumem našega Vsemogočnega in Svetega, Tistega, ki je tako velik, da ga mi s svojimi omejenimi očmi ne vidimo – da je hotel med nas ljudi v božični noči priti kot otrok. Otrok odprt za vse ljudi, brez predsodkov, sposoben odkriti neznane in nove svetove, iskren, direkten in neposreden. Takšen je želel biti naš Bog, zato je vedel, da bo najbliže človeškemu srcu prišel, če bi med nas stopil kot otrok. Vsak otrok je majhen Božič na tem svetu. In - vsak otrok je bolj dragocen kot cela praznično okrašena Ljubljana. Kajti preko otroka nas gleda Bog sam, v oči in v srce!
Pred več kot petdesetimi leti je profesor sociologije John Hopkins predlagal študentom nenavadno nalogo. Rekel jim je, naj naredijo raziskavo med dvesto dečki iz zloglasnih baltimorskih predmestij. Poskušajo naj odkriti, kako živijo, potem pa naj naštejejo, kaj so prednostne naloge v njihovi prihodnosti. Študentje so bili pretreseni nad izsledki. Domnevali so, da bo 90% teh dečkov končalo v zaporu. Pet in dvajset let kasneje je drugi profesor pospravljal stare stvari in odkril, kako se te napovedi niso uresničile. V poznejših raziskavah so odkrili, da so bili od dvesto dečkov samo štirje v ječi. Da bi odkrili, kaj se je zgodilo, so študentje naredili raziskavo med toliko možmi, kolikor so zmogli. In odkrili so nenavadno stvar. »Pravzaprav, bila je učiteljica …« »Nekoč sem imel učiteljico …« »Gospa O'Rouke me je učila …« Več kot sto mož je omenilo neko učiteljico, ki je na tak ali drugačen način vplivala nanje. Po dolgem iskanju so študentje našli učiteljico O'Rouke, ki je bila upokojena in živela v običajni stari hiši. Povedali so ji o nenavadnih izsledkih raziskave. Toda učiteljica jim ni mogla povedati, na kakšen način je vplivala na njihovo življenje. Le nasmehnila se je in dejala: »Samo rada sem imela vse.« »Samo rada sem imela vse,« je preprost odgovor, a težko uresničljiv v življenju. Preprosto imeti rad ljudi in jim nakloniti prijazno besedo ali pa vsaj nasmeh ni velika stvar, a tako blagodejno deluje. Vredno se je potruditi. O tem nam govori tudi naslednji primer: Policija je v nekem mestu našla mrtvo telo v vodi. V žepu umrlega so našli sporočilo v škatlici: »Če se mi kdo nasmeje na poti do mosta, ne bom naredil samomora.« Zato stopite v nov dan z nasmehom, saj nikoli ne veste, kaj more ta komu prinesti.
Včasih, ko se znajdemo v težavah in ne vemo, kako in kaj dalje storiti, nam morda kdo svetuje »Ne misli na te težave, ne ustavljaj se pri njih. Enostavno pojdi čeznje.« Morda se nam zdi tak nasvet neprimeren vpričo bremen, ki pritiskajo na nas v težavah, saj enostavno ne zmoremo odlepiti svojih misli in občutij od njih. To je zlasti pereče tedaj, ko nas doletijo resne zdravstvene težave ali se resno krhajo odnosi z najbljižjimi. A vendarle tak nasvet ni čisto brez soli in zrna modrosti. Sol in modrost je v tem, da nas opozarja, da je velik, morda celo večji del bremena, ki na nas pritiska, pravzaprav kar v nas samih, v naši domnevni nemoči, da bi odlepili svoje misli in občutja od težav. Preprosto smo obsedeni s svojimi predstavamo o tem, kako velike so naše težave in kako šibki smo mi sami. Zdi se nam, da če ne bomo stalno razmišljali o svojih težavah, potem jih ne bomo več jemali dovolj zares in jim ne bomo kos. Pa vendar: takšno mišljenje je pogosto bolj odraz naše obsedenosti s svojimi težavami kot pa naše resnične pripravljenosti, da se soočimo z njimi. Tako ne vidimo, da so morda težave, ki so nas doletele, daleč manjše kot mislimo in občutimo, da so. Prej navedeni nasvet meri prav na to, da naj se dvignemo čez svojo obsedenost z težavami in sveže in neobremenjeno pogledamo nanje in na nas same. Poskušajmo torej ugotoviti, da smo še kaj drugega, pravzaprav veliko več kot oseba v teh in teh težavah. Toda kako naj to ugotovimo? Namesto dolge razprave vam to jutro lahko dam le kratek nasvet: Pomislite na to, kako bi bilo, če vas težave ne bi bremenile in vas silile, da se nenehno ustavljate pri njih, temveč bi vas pripravile k temu, da stečete mimo njih, morda jim še celo pomahate v slovo. Poskušajte jih razumeti kot start začetek nečesa novega, še neznanega, kot odkrivanje še neznanih plati vas samih. Res je sicer, da takšno miselno »poigravanje« s težavami le teh najbrž ne bo odpravilo, a morda bo pomagalo razstopiti našo obsedenost z njimi in nas tako pripravilo k temu, da se jih bomo potem lotevali s svežimi močmi.
VESELITE SE S tretjo adventno nedeljo smo prišli ravno na polovico adventnega časa. Današnja nedelja, imenovana tudi Gaudete – kar pomeni »Veselite se!«, nas prav s tem vzklikom vabi k veselju, da je Gospod že blizu. Ne toliko samo dejstvo, da nas do božiča ločita le še dva tedna, ampak predvsem, da je Gospod blizu, da želi biti blizu vsem nam. To je namreč temeljno sporočilo božiča. Neskončni, vsemogočni, človeški naravi nevidni in nedoumljivi Bog ne želi biti daleč, neki oddaljeni, vzvišeni ali nedostopni Bog. Zato postane človek, zato iz neskončnosti vstopi v čas in prostor in s tem odločilno zaznamuje našo človeško zgodovino. Prav zaradi rojstva Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek, z vse nas Bog ni več oddaljeni Bog, ampak je – kot pravi prerok Izaija – Emanuel, kar pomeni Bog z nami. In prav to je temeljni vidik božiča: Bog postane človek in je z nami. Je sočuten, nežen, ljubeč. Se zanima za nas, zame. Smo mu mar. Za vsakega od nas mu je mar, čeprav morda včasih doživljamo ravno nasprotno, kar pa je po navadi predvsem stvar našega čustvenega doživljanja ali pa ne dovolj pristnega odnosa z Bogom. Razlog našega veselja je ravno v tem, da je Bogu mar za nas, da sem in da smo mu pomembni; da zato postane človek, da bi bil Emanuel – Bog z nami; da bi nam prinesel evangelij, veselo oznanilo, oznanilo upanja, da kljub vsej temi, sovraštvu, nasilju, izkoriščanju, krivicami in vsemu ostalemu zlu za katero se zdi, da vse bolj obvladuje ta svet, da imamo kljub temu razlog za upanje in za veselje. Da je Bog z nami in da nas ni zapustil – morda sem ga jaz zapustil, a on prav gotovo ni zapustil mene. Razlog za veselje je v tem, da v temine tega sveta in v temine mojega življenja prinaša svojo luč, luč upanja, luč odpuščanja, luč nežne ljubljenosti, ko nas ljubeče vabi – rad te imam, pomemben, pomembna si mi, bodi pri meni, bodi z menoj. Seveda se ta premik ne zgodi na neki magičen način, brez mojega osebnega truda in prizadevanja, ali pa samo zato, ker si bom postavil jaslice, okrasil smrečico in morda šel pogledat k polnočnici. Še manj, če se bom izgubljal v komercialnem vrvežu nakupovanja in decembrskega veseljačenja. To me samo oddaljuje. Emanuel - Bog z nami lahko pride k meni in postane Bog z mano samo, če si znam in zmorem vzeti čas zase in zanj, da mu odprem temine svojega srca, bolečine v svojem življenju, ranjenost in tudi senčne strani svoje preteklosti. Da vstopi tja, da se lahko rodi tja, je je moja štala, kjer je moj gnoj, kjer je moja ranjenost, bolečina in tema in da prav tam zasije njegova luč. Luč upanja, odpuščanja, ljubezni. To je razlog za resnično veselje. Pripravimo se nanj z vabilom 3. adventne nedelje: »Veselite se!«
Prisrčno dobro jutro vsem skupaj. »Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas,« pravi apostol Pavel v pismu Rimljanom. Če človek premišljuje nad tem stavkom, ga najbolj nagovorita dve besedi. Trpljenje in slava. Ni nam potrebno dolgega premišljevanja in že opazimo, da sta ti dve besedi prisotni v življenju vsakega človeka in to v vsakem življenjskem obdobju. Trpljenje in slava. Prvega nas je strah, po drugi pa hrepenimo in si jo želimo. Ljudje poznamo občutke, ki ga ti dve besedi opisujeta in vsak se zaveda njunega pomena ter vpliva na naše življenje. Avtor nam na tem mestu opisuje trpljenje kot življenje, slavo pa kot nekaj prihodnjega, nekaj bodočega. Zakaj je življenje opisano, kot trpljenje? A je res sámo življenje samo trpljenje? Mnogi od nas se na prvi pogled s tem nebi strinjali. Ne glede na to ali smo verni ali ne, lahko povemo, da je življenje blagoslov, nekaj lepega. Zakaj? Živeti v pravem smislu pomena pomeni nekaj pozitivnega, nekaj navdušujočega, kot je veselje, ljubezen, medsebojna pomoč itd. Ljudje smo deležni vseh teh prelepih občutkov, lahko rečemo da vsak dan. Človeka določen stvari spremljajo celo življenje od rojstva do smrti. Živeti pa prav tako na drugi strani pomeni pričakovanje in to je tista druga plat našega življenja. Ljudje nenehno pričakujemo nekaj boljšega in nekaj več. Včasih se tega niti ne zavedamo, ampak tako delujemo in to pogojuje naš vsakdanjik. Tukaj sedaj vidimo, zakaj dejansko apostol Pavel govoril o slavi, kot nečem prihodnjem. Ljudje smo v nenehnem pričakovanju, tudi takrat, ko mislimo, da nam nič ne manjka. Ljudje nenehno upamo v tisto, česar ne vidimo. Po tej strani, da smo nenehno v napetosti in željnosti po boljšem, v nenehnem pričakovanju se govori o življenju kot trpljenju, ker nas to bremeni. Lep primer teh apostolovih besed je Jezusovo življenje. Tudi za njegovo življenje bi lahko rekli, da je bilo trpljenje, kajti tudi on je bil v pričakovanju smrti na križu. Bil je pa prav tako v pričakovanju slave in to je bilo vstajenje od mrtvih. Trpljenje si lahko predstavljamo tudi drugače in ne samo tako, kot ga ljudje poznamo. Ljudje bi se morali predvsem znebiti tega pričakovanja po boljšem, ki v nas ustvarja trpljenje. Slava pomeni tudi to, da smo ljudje zadovoljni s tistim, kar nam življenje prinaša in nudi. Biti zadovoljen in hvaležen, to pomeni konec trpljenja in začetek slave. Ravno ta začetek slave pa mora imeti izvor na tem svetu. Tukaj moramo začeti in si življenje čim bolj osmisliti, da bo naše pričakovanje popolno slave.
Duhovna misel: Enost in mnogoterost iz islamske perspektive V življenju imamo, vede ali nevede, nenehno opraviti z razmerjem med enim in mnogoterim. Kar se na določeni ravni zdi mnogotero, je iz druge ravni mogoče uzreti/razumeti kot eno; in obratno, kar se na prvi pogled pogosto kaže kot eno in enotno, se ob podrobnem pogledu razkrije kot mnogotero in raznoliko. To velja tako na ravni makrokozmosa kot tudi na ravni mikrokozmosa. Toda v metafiziki oz. ontologiji naj bi razmerje med enim in mnogim bilo jasnejše kot je v naravnem, čutnem svetu. Razmerje med enim in mnogim je eden temeljnih problemov metafizike na splošno in islamske metafizike konkretno. Kajti osnovno načelo islamske religije je »tawhid«, Božja enost, ki pa se manifestira v mnogoterosti sveta. Mnoštvo bivajočega tako nakazuje na transcendentno enost biti. To misel je v islamski mistiki najdosledneje razvijal Ibn Arabi. Problem odnosa med Enim in mnogoterim velja tudi za enega osrednjih problemov znotraj klasične islamske filozofije. Al-Farabi in Avicenna sta ta problem poskušala rešiti s teorijo emanacije, po kateri stvarstvo predstavlja rezultat »iztekajoče« Božje biti, ki se skozi večplastni proces samorefleksije metakozmičnih inteligenc postopoma zgosti v materialno sfero. Na ta način Bog ostaja ultimativni vzrok sveta, a od njega radikalno drugačen, radikalno transcendenten – pa čeprav človeku bližji od njegove vratne žile, kakor pravi Koran (Sura 50:16). Bog v islamu je e(de)n in edini, samoobstoječi, »kateremu nihče ni enak« (Sura 112:2-4), medtem ko kozmos predstavlja manifestacijo Božjih imen in lastnosti. Vesolje kot Božje stvarstvo je tako utemeljeno na »osi tawhida«, kot ugotavlja ugledni francoski islamolog, Eric Geoffroy. Eden in edini Bog je »Gospodar vseh svetov«, pravi 1. sura Korana. Ibn Arabi k temu pojasnjuje, da je ravno in zgolj na podlagi enotnosti mnogoterega mogoče spoznati enost Edinega. Toda metafizični nauk o transcendentni enosti Biti, ki ga je razvijal Ibn Arabi, sega onstran gole ontologije in razpira obzorje etičnega. Kajti zavest o tem, da je eden in edini Bog hkrati izvor vse mnogoterosti in raznolikosti, pomeni, da sta mnogoterost in raznolikost izraz same božje Volje. Še več: raznolikost in mnoštvo sta tukaj razumljeni kot konstitutivni del enosti, ki jo je zaradi njene transcendentnosti mogoče spoznati zgolj »po ovinku«, namreč ravno skozi vso raznolikost in mnogoterost. Zavest, ki torej počiva na mistični percepciji o enosti Biti, lahko ponudi trdno podlago za etiko strpnosti do vsakršne drugačnosti in sprejemanja vseh raznolikosti. Kultiviranje takšne zavesti je jedro klasičnih sufijskih naukov, katerih cilj je med drugim uresničiti solidarnost in sočutje do celotnega stvarstva. S tem pa muslimanski mistiki poskušajo uresničiti ideal, ki ga je postavil že sam prerok Mohamed, ko je dejal: »Stvarstvo je otrok Boga« (al-khalq `iyal Allah).
Šmaren v adventu je bil pred desetletji zapovedani praznik. Marijin praznik; spomin začetka njenega življenja ob spočetju. Šmaren v ofént se je reklo po gorenjsko. In ta ofent/advent je veliko veljal! Mrzlo je bilo in sneg pomrznjen ali pa sveže nameten in ob šestih zjutraj zornice vse do božiča. Iz vsake vaške hiše se je odtrgala kaka v pled zavita postava in cerkev je bila le malo kje blizu. A bilo je samoumevno: v adventu se je treba posebej potruditi in si osvežiti svoj duhovni obraz. Ali še ali to ni več potrebno? Škoda, naš čas je izgubil smisel za skrivnostno, nadzemno, presegajoče človekov um. Ravno s temi kategorijami se povezuje praznik Marijinega brezmadežnega spočetja; šmaren v adventu. Teološko velja, da je Marija izvzeta iz padca v grešnost. Ne bremeni je tako imenovani izvirni greh, dediščina zaradi greha prvega človeškega para. Silno radi to dediščino navezujemo na spolnost, a gre za prav vse oblike posedovanja, prilaščanja, nadvladovanja, stegovanja po vzvišenih položajih. »Bosta kakor Bog,« je zagotovila rajska kača. Njeno protinačelo je drža prijaznosti, zadovoljnosti, sožitja, obzirnosti, strmenja, varovanja skrivnosti. Bivati v svojih mejah in s pozornostjo do drevesa spoznanja, čigar mikavni sadovi so oni iz mitov, ki nam tudi preko pravljic vseh narodov sporočajo grenki okus. V advent, v čas pričakovanja betlehemskega in vsemu svetu znanega dogodka, uvršča Cerkev Marijin praznik kot sidro vere. Žena, izvzeta iz reda grehot, zmore biti uteha za človekovo nestanovitnost. Njena tiha pokončnost prekaša naše opotekanje. Z vlogo visokega vzora nam v naši labilnosti vliva pogum za delovanje v njeni smeri. Šmaren v adventu je preludij v doživljanje božične človeško-božje in božje-človeške skrivnosti rojstva. Najprej božjega, a že obenem tudi človekovega. Varovati dar rojevanja v pomenu ta dar podarjati in spoštovati sleherno življenje. Biti posoda zanj v smislu Marijinih besed: Zgodi se. Lahko da bomo kdaj zgodovinske dogodke šteli po kakem drugem mejniku, ne več po Kristusovem rojstvu. Malce trpko pa zveni pesnikova uspavanka. Zaspi, zaspi, brez sanj zaspi, ti moje dete, ki te ni. Toda praznik Marijinega brezmadežnega spočetja briše družinske bridkosti, saj sega čez nepopolnost, pridobljeno z oksidanti človekove nepredvidljive narave.
Iz antične zgodovine po svoji filozofski stanovitnosti nedvomno izstopa Sokrat, grški filozof iz 5. stoletja pr. Kr., ki je bil obsojen na smrt, a kljub temu ni hotel ubežati kazni, čeprav je imel za to priložnost. V dialogu z naslovom Kriton ga tako njegov učenec Platon predstavi kot lojalnega državljana, ki ostaja zvest zakonom svoje države, čeprav so ga sodržavljani po krivici obsodili. Ko je v ječi čakal na izvršitev kazni, so si namreč njegovi učenci prizadevali, da bi mu omogočili pobeg, saj so imeli na voljo dovolj sredstev, poleg tega pa je bil precejšnji del atenske javnosti Sokratu naklonjen in bi to odobraval. Toda Sokrat je na njihovo veliko začudenje predlog o pobegu ostro zavrnil. Zatrjeval je namreč, da tudi v položaju, v katerem se je znašel, ne more opustiti načel, ki jih je zdavnaj spoznal za pravilna. Oziroma, kot pravi Sokrat: »Načelom, ki sem jih izpovedoval v preteklosti, se ne morem zdaj na mah odreči samo zato, ker me je zadela ta usoda: v mojih očeh so ostala ista in jaz jih spoštujem in čislam kakor prej.« Kajti isti zakoni, ki so ga sedaj obsodili, so poskrbeli, da je bil Sokrat dobro vzgojen, mu omogočili dobro življenje in uživanje številnih dobrin. S tem ko jih je sprejel za svoja, je z njimi sklenil pogodbo in se zavezal, da se bo »zvesto pokoraval sodnim izrekom, izrečenim v imenu države.« Kajti v nasprotnem primeru sodbe, izrečene v njihovem imenu, ne bi imele nobene moči in bi jih lahko ljudje po lastni volji razveljavljali in uničevali, to pa bi naposled vodilo v propad države. Poleg tega je imel Sokrat célo življenje na voljo, da odide iz tega mesta, če bi menil, da njegovi zakoni niso pravični, a tega ni storil – ravno nasprotno, redkeje kot kdorkoli je zapuščal Atene. Če pa bi sedaj pobegnil v kako drugo deželo, bi bil gotovo deležen očitkov, da je nadvse sramotno, da kot starec, ki ni daleč od groba, krši »najsvetejše zakone iz golega pohlepa po življenju«. Četudi se je sedaj znašel v neželeni okoliščini, Sokrat verjame, da mora zakonom, ki jih je dolga leta priznaval za dobra in pravilna, ostati zvest in še dalje izkazovati svojo poslušnost. S tem se je v zgodovino zapisal kot vzor stanovitnosti.
Ne vem, koliko prej se je naša mama ubadala z mislijo, kako naj nama z bratom polepša Miklavževo jutro. Vem le, da smo otroci dober mesec pred prihodom dobrotnika drug drugega spraševali, če smo že napisali pismo in ga položili na zamrznjeno okensko polico domače hiše, da bi ga sveti Miklavž opazil. Sveti Miklavž, eden najprepoznavnejših svetnikov – dobrotnikov, živi v spominih starejših, številnih legendah in upodobitvah, uličnih sprevodih in operetah. Svetniku so pri nas posvečene tri od šestih stolnic, po številu cerkva, ki so mu posvečene, pa je na visokem, drugem mestu. K zemeljski in nebeški nesmrtnosti svetega Nikolaja, zavetnika in prijatelja otrok tako na podeželju kot otrok v meščanskih stanovanjih, je pripomogla njegova darežljivost, dobrota. Slednje smo bili na njegov dan deležni tudi otroci iz revnejših družin. Pehar nikoli ni ostal prazen, prav tako v njem nikoli ni bilo šibe. Verjetno nas je otroke življenje dovolj zmodrilo, da je starša nista potrebovala. Sveti Miklavž je za nas skrbno izbiral darove. V peharju je navadno pustil hlače, ki smo jih otroci trgali skozi vso zimo in pulover iz doma pridelane ovčje volne. Kot otrok, skromnih zmožnosti obdarovanja, ki jih je imel domači Miklavž, nikoli nisem razumela kot znamenje revščine, pomanjkanja. Blaginja, za katero sta se starša udinjala v bližnji tovarni, se mi je zdela pravšnja. Danes, ko Miklavžu že nekaj desetletij pisem ne pišem več, so moja spoznanja in dojemanja bogastva, dobrote in revščine drugačna, zrelejša. S svojimi rokami in delom sem na osebnem računu neznansko povečala bogastvo duha in srca. Sem pa tja barvitost svojih misli nesebično trosim naokrog, kdaj pa kdaj zato dobim tudi kakšen cekin, kakšnega pa tudi podarim. Razveseljuje me dobrosrčnost ljudi, ki zbirajo plastične zamaške za najhuje bolne in preizkušene otroke; prevzema navdušenost posameznikov, ki v majhnih krajih organizirajo dobrodelne koncerte in vlivajo upanje staršem družine, v katero je nenadno in nepričakovano zarezala strašljiva ter nedoumljiva diagnoza njihovega otroka. Navdihujejo me vodstveni delavci, ki poznajo plačilne liste in socialne stiske svojih delavcev ter znajo za ceno ohranitve najslabše plačanega delavca, ki mu grozi odpoved, malo postrgati po svojih plačah. In da. Pretresa me duhovna in miselna revščina dežele, kjer mi je dano vsrkavati nje prelesti. Pretresa pa me tudi revščina nič krivih ljudi, ki so se znašli na robu preživetja in lakota otrok v oddaljenih deželah. Miklavževo jutro je danes, dragi poslušalci in cenjene poslušalke. Še je čas, da peharje pričakovanj napolnite s prgišči vaše dobrote in srčnosti ter jih raztrosite okrog.
Dragi sveti Miklavž! Morda me tokrat ne boš prepoznal po pisavi. Drugačna je kot takrat, ko sem ti pisal kot mali Marko, z ročicami, umazanimi od flomastra, in s sijočimi očmi, ki so v resnici verjele, da boš moje pismo vzel s police, ga prebral in izpolnil želje, ki sem ti jih napisal z nerodnimi črkami. Drugačna je, ker sem drugačen tudi jaz. Koliko stvari se je spremenilo od takrat, ko sem ti zadnjič pisal. Ta večer pa je še vedno isti kot takrat. In v njem sem vsako leto isti tudi jaz: mali Marko, ki z vznemirjenjem čaka tvoj tihi prihod - in ti piše pismo. Ker želim biti nocoj, vsaj za en večer, spet tako preprost, kot sem bil takrat. Ni lahko, veš. Vmes so me ljudje hiteli prepričevati, da ne obstajaš. Da te ni. Da ne hodiš po hišah in deliš darove tistim, ki te prosijo zanje. Da si samo maska, za katero stoji navaden človek. Kako sem bil neumen, da sem jim verjel ... Pustil sem jim, da so ubili otroka v meni. Otroka, ki verjame v dobroto, v lepoto, v čudeže. Otroka, ki se zna veseliti tako majhnih stvari, kot je jabolko ali čokolada. Otroka, ki si zna vzeti čas za take traparije, kot je pisati pismo za Miklavža. Otroka, ki živi preprosto, ker ve, da je treba samo prositi, pa boš dobil. Otroka, ki ve, da bo Miklavž nocoj zagotovo prišel, ker ga ima rad. Nocoj je spet ta tihi večer pričakovanja ... Kako ga imam rad! Veš, da spet verjamem? Veš, da verjamem, da boš prišel tudi nocoj? Tudi če sem sam sredi velikega mesta in tu ni mame in očeta, da bi naskrivaj nastavila nekaj fig, arašidov in bombonov, niti prijateljev, ki bi me obiskali in objeli, niti ljudi, ki bi se mi hoteli na skrivaj zahvaliti, niti tako norih neznancev, ki bi sredi noči letali okrog in na kljuke vrat nastavljali preproste darove, ki sredi noči razsvetlijo oči, vajene teme. Verjamem, ker vedno prideš. Videl sem. Zato te prosim, dragi Miklavž, prinesi mi več veselja in manj zagrenjenosti. Prinesi mi poguma in moči in volje za vsakdanje napore, potrpežljivosti in spoštovanja. Prinesi mi kakšno sporočilo človeka, da me ima rad, ker je to tako lahko pozabiti. In prinesi mi tudi čokolado, fige, dateljne, morda tudi kak mehek šal, da ne bom pozabil, da me tudi v mrazu obdajata dobrota in lepota. In prinesi mi česa preveč, da bom znal dajati tistim, ki imajo premalo. Dragi sv. Miklavž, tole pismo te bo čakalo na mojem oknu. Pojdi najprej k tistim, ki imajo mnogo premalo ljubezni, kruha in miru. Pojdi najprej k tistim brez doma in brez družbe v tem čudovitem večeru, veliko jih poznam in veseli te bodo. Potem pa pridi tudi do mene in se ustavi za trenutek, samo toliko, da bom spet vedel, da me imaš rad. Da bom spet postal kot otrok. Vesel te bom.
Spoštovani, mama mi je znala reči, da je nedelja kot lokomotiva, ki vleče vagone, vse dneve v tednu. Stara mama pa: »Kakršna nedelja, takšna smrt in takšna tudi večnost!« Zato je prav, da si vsaj ob nedeljah vzamemo čas za tolažbo duše v Bogu. Apostol Pavel je zapisal: »Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski … (2 Kor 1,3) Prebrano me spominja na neverjeten dogodek z olimpijskih iger v Barceloni, leta 1992. Derek Anthony Redmond, britanski tekač, je vse življenje sanjal o zlati medalji za tek na štiristo metrov. A se je njegova kariera nepričakovano zaustavila tik pred ciljem. Začutil je rezko bolečino v stegnu svoje noge, ker se mu je pretrgala kita, a se je vseeno podal v bitko. Niso ga mogli zaustaviti. Ob ponesrečencu se je iznenada pojavil velik moški in začel skupaj z njim v objemu teči. To je bil Jim Redmond, Derekov oče, ki je med gledalci s tribune spremljal tek sinovih življenjskih sanj. Sin mu je govoril: »Oče, ne smeš tega delati!« Oče pa mu je rekel: »Sin, ne skrbi, ta tek bova končala skupaj in tako prišla na cilj.« In sta tudi prišla. Sin se je naslonil na očetova pleča in šel skozi špalir osuple množice. Potem pa je vstal, zatulil od bolečin in se zgrudil. Mnogo več dela za nas Bog, nebeški Oče. Ne more gledati naših bolečin, padcev, stisk in razbitih sanj. Prebija se do nas, ne glede na ceno, nas hrabri in nas v svojem objemu pripelje do cilja. Zapušča tribuno slave neba in stalno prihaja k nam, da bi lahko dokončali tek svojih sanj. Zato se je učlovečil in v Jezusu Kristusu hodi tesno skupaj z nami. Imam razlog za veličastno in slavno upanje, ki mi ga ne more nihče vzeti. Zame je krščanska vera najlepša vera na svetu. Drži, da je na svetu veliko rimokatolikov, pravoslavnih in protestantov, a je žal malo kristjanov. Resnični kristjan je tisti, ki vedno in v vsem zaupa Bogu vse tolažbe. Božja ljubezen nikoli ne zataji, ker je ljubezen Božja narava, bit Boga. Bog me ne ljubi zato, ker sem dober, ampak zato, ker je on dober. Življenje je naporna borba. Nihče ni izvzet. Stalno smo pod pritiskom. Doživljamo strahove, poraze, krivice, obsodbe, zatajitve, klevete, izgube, tesnobnost, izdajstva, zahrbtnost, poniževanja, zlorabe, stiske, bolečine, osamljenost, zmedenost, trpljenje, nesreče in smrt. Toda kristjani imamo slavno upanje, ki sega tudi preko groba. Bog vse tolažbe nas tolaži v vsaki naši stiski. Kajti nebeški Oče vidi črno mravljico na črnem kamnu, sredi črne noči.
Bolj, ko je sonce odločno stopalo na nebesni svod, bolj so jedko škripala tla pod mojimi ponošenimi sandali. Sonce je s svojo vročo sapo kar polagalo kletvice v usta steptane rdečkasto rjave zemlje, ki je ječala pod vse hujšo vročino. Ta se je vse bolj lepila na moje podplate in nekoč bela srajca, ki je še zjutraj ohlapno visela na mojem koščenem telesu, se je vsa preznojena lepila na kožo. Ko se mi je pogled ustavil na veliki torbi iz kozjega usnja, ki mi je bingljala okrog pasu, sem se odločil, da je pravšnji trenutek, da se posvetim njeni vsebini. Zavil sem s potke v senco akacije, ki je našla domovanje med razbeljenimi kamni in ostrimi travami. Ko sem tla očistil ostrih bodic, sem na steptano rdečkasto gmoto razprostrl plastično preprogo. Po večurni hoji pod razbeljenim soncem sem si najprej privoščil požirek vode, ki se je v mehu dodobra segrela. Nato sem počasi potegnil iz torbe kos posušenega kozjega mesa in ga obesil na najbližjo vejo. Kos za kosom sem ga počasi žvečil. Čutil sem, da se mi vračajo moči in da sem spet v popolni harmoniji s peščeno pokrajino. Ob žvečenju trdega mesa, sem v daljavi opazil, da se rdečkasto rjava barva pokrajine stika s pastelno zeleno rjavo. Na peščeni ravnini so se lesketali šopi kamelje trave. Ponekod so enoličnost pokrajine prekinjale zelenkaste kamnine. Tam, kjer se je nebo spustilo k tlom, pa so se bohotile osamele gore in pred njimi mogočne sipine. Zame to prelivanje barv ni bilo nič posebnega. Te barve sem dan za dnem nosil v sebi. Kot da bi se zavedel te harmonije, sem se z nasmeškom obrnil proti soncu. »Moj Bog, prav je, da se ti zahvalim. Ti največji. Hvala, da sem po tolikih dnevih, ki sem jih prebil v tem puščavskem svetu, še vedno živ. Hvala ti, da si ustvaril toliko dobrih ljudi, ki skrbijo zame. Ko je najhuje jih pokličeš in jim daš zame v roke hrano in vodo. Hvala. Hvala za jutranjo zarjo, za pesek, ki je okoli mene in mi dela družbo, za redke rožice in travice, ki si jih poslal na zemljo samo za to, da me razveseljujejo, ko hodim po teh brezpotjih. Hvala, da sem se sposoben popolnoma predati, ne misliti na nič in le zaupati. Moj Bog, vem, da če bi za trenutek podvomil, ne bi bil več živ. Vem, da se bližam cilju in da boš poskrbel, da ne bom omagal tik pred ciljem. Prosim te, daj mi še malo moči. Ponudi mi roko, da splezam do tebe in se ti pridružim pri čaščenju zvezd, sonca, lune, zemlje, vsega kar si ustvaril. Človeka, ki ti zvesto služi. Rastline in živali, ki te častijo od jutra, ko se prebudijo do večera, ko ležejo k počitku.
Štiriindvajsetletni mladenič je med vožnjo gledal skozi okno vlaka in nenadoma vzkliknil: »Oče, glej, drevesa gredo mimo nas!« Oče se je nasmehnil, mlad par, ki je sedel nasproti, pa se je najprej spogledal, nato pa s pomilovanjem pogledal proti otroškemu štiriindvajsetletniku, ki je nepričakovano spet zaklical: »Oče, poglej, kako gredo mimo nas oblaki!« Čez čas se mladi par ni več mogel zadržati in dekle je dejala očetu: »Moj nečak je bil prav takšen, ampak ga je sestra peljala k dobremu zdravniku, ki mu je lahko pomagal. Zakaj ga tudi vi ne bi peljali k temu zdravniku?« Oče se je le nasmehnil in odvrnil: »Saj sva bila pri zdravniku, ravno se peljeva iz bolnišnice. Moj sin je bil slep od rojstva, danes pa je dobil nazaj svoje oči.« Mladi par v zgodbi je mislil, da vidi, in da razume. Menila sta, da sta prav presodila situacijo, čeprav sta očeta in sina, ki se je nenavadno obnašal, videla prvič. Pogosto je tako, da se ljudje hitro zatečemo v presojanje ljudi in situacij okrog nas. Potrebujemo hitro zatočišče v naših ustaljenih predstavah, čim prej bi radi 'popredalčkali' dogajanje okrog nas. Bolj domače se počutimo, če svet in ljudi okrog nas tako nadzorujemo, povežemo s svojimi preteklimi spoznanji in izkušnjami. Presojanje ni nujno nekaj slabega, vendar nas lahko hitro zavede in spelje na kriva pota. Vsak izmed nas ima namreč povsem svojo življenjsko zgodbo ali kot pravi Jean Vanier, ustanovitelj Barke, vsak človek je sveta zgodba. Ob tej izkušnji z vlaka se je mladi par morda naučil, da ni smiselno ljudi soditi, še preden jih zares dobro ne spoznamo. Če si namreč damo priložnost, če zares vidimo in slišimo, bomo morda še kako presenečeni. Pogosto si lahko presenečenje dovolimo že, če smo bolj radovedni, če vprašamo, preverimo ali dvakrat pogledamo. Pri tem je dobro tudi nekoliko 'pridržati' naše misli, ki imajo to zanimivo in trdovratno lastnost, namreč prepričanje, da imajo vedno prav. Pogosto pa velja tudi tisti izrek, da stvari ne vidimo, kot so, marveč jih vidimo na način, kot smo sami. Kaj ovira naš pogled, da bi videli zgodbo sočloveka?
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, čeprav ne vem, kako ste začeli ta dan, še manj, kaj od njega pričakujete, vam vsem skupaj želim dober dan, ki bo razkril vsaj kakšen kanček upanja. Kdo bi rekel, meni pa življenje ne more nič kaj več dati. Morda celo: tako in tako sem prejel v življenju samo slabo in trpljenje, zakaj bi se nadejal, da bo danes kaj drugače. Ne le da slišimo take ali podobne vzdihe kdaj ob težkih trenutkih, ampak tudi vsem nam so take misli blizu, ko se nam življenje zaplete in nam ni jasno, kako naprej. Če smo iskreni, nam v takih trenutkih še tako ponižno modrovanje, da bo enkrat že bolje, kaj dosti ne pomaga. Spomnim se starejšega gospoda, ki je že dolgo govoril, da bi rad umrl in se rešil trpljenja, bolezni in starosti. Kljub temu da so domači po svojih močeh lepo skrbeli za njega, mu ni bilo več kaj dosti do življenja. Vsaj tako se je zdelo. Nato se je zgodilo, da je končno dobil vnuka. Še dobro mi zvenijo njegove besede v ušesih, ko sem ga slišal ob vsem tarnanju in vzdihovanju, da življenje tako in tako nima smisla: »No, nekaj časa bi pa še rad živel, da bi videl, kaj bo iz tega otroka.« V teh kratkih dneh in dolgih nočeh nas lahko zaradi tega ali onega vzroka še lažje zajame črnogledost. Dan, ki ga začenjamo, nam je lahko v breme in ne v veselje. Prav adventni čas je tisti trenutek v letu, ko je dobro take črne misli sprejeti. Prav je, da sebe vzamemo resno, z vsemi lepimi in tudi težkimi stranmi. Advent je čas pričakovanja. Naj bom takega ali drugačne prepričanja, brez kakršnega koli pričakovanja bo moje življenje prazno. Kot je za mnoge Kristusovo rojstvo vir upanja v boljšo prihodnost, je prav, da se potrudimo najti svoj božič, svoj vir upanja. Za prej omenjenega starčka je bilo to rojstvo vnuka. Saj tega ni priznal na glas, v sebi pa je le čutil, da je vredno potrpeti. Imel je še kaj čakati v življenju. Ne vem, kaj bo to, kar je vredno čakati, zate, neznana poslušalka, poslušalec na drugi strani radia, a tudi če si obupan in te to moti, kaže, da si želiš kaj v življenju, kar bi napolnilo tvoje življenje z novimi pričakovanji. Zato te vabim, da resno vzameš to težko in brezupno jutro. Še bolj resno pa svojo nejevoljo ob tem. Ko se bomo pošteno soočili s praznino življenja, bomo začeli pravi advent – pričakovanje. Takrat bomo tudi vedno bolj odprti za vse tisto, kar bo dalo pravega duha našemu življenju. Želim vam, da bi bil dan poln notranjega nemira in bi zvečer lahko rekli: res bi rad videl, kaj mi bo prinesel jutrišnji dan.
Običajno imamo zelo idealizirane in enostranske predstave o naših medosebnih odnosih. Mislimo namreč, da bi moralo med nami vedno vladati razumevanje, sloga, prijaznost itn. Toda iz vsakdanje izkušnje vemo, da temu ni tako. V naših odnosih pogosto prihaja do napetosti, do sporov in trenj. Zato ne pravi zaman Cecilija od Rojstva, španska mistična pesnica iz konca 16. stoletja: »Ni počitka brez vznemirjenja in ni veselja brez bolečine«. S tem hoče reči, da se je – presenetljivo in paradoksno – tudi sredi napetosti in bolečin mogoče spočiti in veseliti. Ljubezen ni neko idealno in »pocukrano« čustvo iz telenovel, temveč proces, v katerem prihaja do nenehnih napetosti in popuščanja, do sporov in premirja, do zadajanja bolečine in odpuščánja. Priznati si moramo, da je v taki resničnosti težko živeti in še težje vztrajati. Zato v Novi zavezi najdemo besede: »Kdor bo vztrajal do konca, ta bo rešen«. Toda za odrešitev je potreben sestop z lastnega piedestala, iz lastne idealizirane predstave o resničnosti v resničnost sámo. S tem imamo velike težave, saj največkrat, ko pride v medosebnih odnosih do problemov, napetosti in prepirov, vsak vztraja pri svojem. Zlepa nočemo sestopiti z našega slonokoščenega stolpa, ampak si mislimo, da naj to stori drugi. Jaz imam prav, naj se opraviči tisti, ki je spor začel. V zvezi s tem se je med judovskimi hasidi ohranil kratek in pomenljiv izrek, ki pravi takole: »Dva človeka se srečata, dve gôri se ne srečata«. Ko pride do sporov in trenj, je od nas odvisno, ali bomo vztrajali vsak na svojem bregu ali bomo sestopili z visoke gore lastnega jaza. Če se torej dva človeka spreta in se oba tudi ponižata, se bosta srečala, med njima bo prišlo do novega začetka. Če pa bosta ostala vzvišena kot visoki gori, se ne bosta srečala. Sizifovo delo bi bilo, če bi si prizadevali izbrisati napetosti in trenja med nami. Do teh bo vedno prihajalo. Bolje bo, če bomo energijo in trud vložili v sestopanje z naših slonokoščenih stolpov. Kajti vsakokrat, ko se bo to zgodilo, se bomo zares spočili in se pristno veselili – tudi sredi trenj in napetosti.
Občasno me bližnji opomnijo, da sem malce ‘nadležen’ s svojim nenehnim zahvaljevanjem. V ozadju pogostega izražanja prevzetosti in hvaležnosti, je moja osebna odločitev, da si bom prizadeval za razmerje 1:5. Kaj to pomeni? Na eno neugodnost, ki jo doživljam, poiščem – sem pozoren na vsaj pet prijetnosti – na pet razlogov za zadovoljstvo. In da v sebi dobro, ki mi je dano, potrdim → utrdim, izrazim hvaležnost bližnjim, Bogu – vsem sopotnikom, ki so z menoj v utripu življenja. In potem se zavedam/doživljam toliko vsega, kar mi daje moči in oporo, da lažje zmorem to kar je težje. Utrjevati sebe v pozornosti na dobro in krepiti bližnje (ne spreglejmo najbližje!) z izrazi, gestami, dejanji s katerimi jih v ljubeči naklonjenosti toliko okrepimo, da zmorejo napore, ki jih realnosti (so)bivanja terjajo. Seveda je temelj ljubečih pozornosti do bližnjih spoštljivost, pravičnost in odgovornost. Na predavanjih pogosto nasmejem prisotne z izjavo: »Če je v vaši družini mama zadolžena le za ‘najnižja’ opravila – npr., da ima vedno le ona to ‘čast’, da čisti WC; če je še vedno zaposlena, ko se vsi drugi družinski člani že ukvarjate s prostočasnimi aktivnostmi …, potem predlagam, da ji ob njenih praznovanjih izročite darilo, ki bo pokazatelj vašega odnosa do nje. Zakaj bi ji kupovali cvetje, bombonjere …? Kupite ji WC metlico in jo okrasite z rdečo pentljo. Če je naša ljubezen že izkoriščevalska, naj bo vsaj transparentna.« In ko se prisotni (za)smejejo, me vedno spreleti vprašanje: “Ali bi se smejali, če bi ne karikiral (pogosto) resničnega stanja?” Pred ljubečimi naklonjenostmi mora biti v slehernem odnosu samoumevna pravičnost, ali kot pravi papež Frančišek: »Potrebno je biti pozoren na to, da se za lepim vedenjem ne bi skrivale slabe navade.« To misel je izrekel, ko je spregovoril, da ob pestri paleti možnih gest in dejanj naklonjenosti obstajajo tudi izrazi – besede, ki bližnje krepijo v močeh podarjanja in uravnavajo nelagodnosti, ki smo jih povzročili v počutju. Že malim otrokom razložimo, da obstajajo v življenju tri čudodelne besede: prosim, hvala in oprosti. Te besede so čudodelne, ker ob raznolikih dogodkih uravnavajo in usklajujejo notranje energije sobivanja. Papež Frančišek je rekel, da nam »domačnost v odnosu ne daje pravice, da bi nam postala dobrota bližnjih samoumevna. Beseda prosim je zato zelo pomembna. Bolj ko je naša ljubezen globoka, toliko bolj nosi v sebi zahtevo po spoštljivosti« in živ občutek, da smo drug drugemu podarjeni. Prav tako je pomembna besedica hvala. Človek, »ki se ne zna zahvaljevati, je pozabil na Božji jezik.« Besede: prosim, hvala, oprosti imajo resnično božanske – zdravilne učinke.
Neveljaven email naslov