Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo med ljudi sovraštvo, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Karkoli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »26Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. 27Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. 28Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26-28). Mar ni to krivično? Na prvi poglede morda res. TODA! Bolj, ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka je jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okoli sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu, vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam v sebi, v svojih mislih, odloči ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.
3715 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo med ljudi sovraštvo, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Karkoli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »26Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. 27Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. 28Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26-28). Mar ni to krivično? Na prvi poglede morda res. TODA! Bolj, ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka je jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okoli sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu, vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam v sebi, v svojih mislih, odloči ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.
Vzamem besedo nazaj. Tako se radi kdaj izmotamo iz neprijetnega položaja. Čutimo pač, da smo v pogovoru segli v napačno smer. Kaj pa pregovor: beseda izrečena, ne vrne se nobena? Podobno kot: kar je napisano, ne bo več zbrisano. Nepremišljeno izrečeno ne gre vedno le v eter, ampak lahko ostane pritrjeno na tehničnem pripomočku. Nobeno izmikanje ne pomaga, posnetek je tu! Pa tudi to drži, da kake nazaj vzete besede, ki nas je prizadela, ne pozabimo. Res da ne boli več, če smo odpustili, sled za njo pa kljub temu ostaja. V splošnem velja, da se ne zavedamo dovolj, kakšno moč ima beseda. Pomenkujemo se dan na dan. Kogar prizadene kaka oblika osame, kmalu občuti pomanjkanje živega stika s sočlovekom. To je pa povezano z besedovanjem. Tudi navaden klepet o nepomembnih stvareh je poživljajoč. Pogovor o resnih problemih lahko obremenilen, pa kljub temu kar nujen. Strokovna debata se kdaj tako razvname, da nam dvigne pritisk. Vse na račun pomena besed. Te podžigajo prepir ali pa nam prijazno potrepljajo dušo. Smešno: ves dan smo kot na perutih, če nas kdo ogovori: kako lepo vas je videti! In nam zatemni obzorje z izjavo: a ravno tebe moram zdajle srečati! Včasih smo se učili, da je slog »izbor jezikovnih sredstev«; kako, na kakšen način razsipavaš z besedami. Sleherno sporočilo, da je mogoče povedati na dva načina; kakor se pač odločiš. Diplomati to dobro vedo. Kako spretno zmorejo govoriti, da nič ne povedo! Hitro ocenijo sogovornika ali pa družbene okoliščine. Kdo drug pa zmeraj useka z besedo. Znan je tudi rek: z besedo na dan! Kar pomeni: ne skrivaj, ne ovinkari. A je tudi v takem primeru na voljo blažja ali pa trša oblika resnice. Onemeti pomeni ostati brez besed. Biti nem od rojstva je govorečim neznana izkušnja. Občutek, ko od presenečenja ali začudenja ne zmoremo najti besede, je lahko strašljiv. Ali sploh kdaj pomislimo, kakšna dobrina je govor, posledično pa izražanje misli, občutij, doživetij? V šoli so nam razlagali tvorjenje glasov in jezikovno strukturo s stavčnimi členi, mojstrili so nas v slovnici in pravopisu, do občudovanja jezikovnega sestava in tvorjenja besedilnih umetnin pa nismo segli. Škoda.
Praznik svete Trojice velja za najglobljo krščansko skrivnost. Pa vendar se tudi ta skrivnost svetlika in nas napolnjuje z izjemnimi mislimi in vodi naše življenje. Takoj na začetku naj povemo, da gre za praznik ljubezni. Tudi v naši človeški ljubezni je toliko reči nerazložljivih, pa vendar ljubezen vsi poznamo in se ob njej navdušujemo. Lahko bi rekli, da se ob sv. Trojici zavemo, kako krščanski Bog ni neko samotno bitje, ki v svoji popolnosti zre vase in se na zmeni ne za človeško tragičnost in ne za svet, ki ječi v svoji nepopolnosti. Prav nasprotno, v Bogu so že odnosi, v njem so tri osebe, ki se v Ljubezni podarjajo druga drugi. Toda ta Ljubezen je tako velika, da so te tri osebe en sam Bog. Tako tudi pri sveti maši ob nedeljah molimo nicejsko-carigrajsko veroizpoved, v kateri so grški cerkveni očetje posrečeno dejali, da so vse tri osebe enega samega bistva, bistva Boga. Tako Sin in Sveti Duh, oba izhajata iz Boga Očeta. Oče se v ljubezni daruje Sinu in Sin mu vrača ljubezen, ta njuna intimna osebna vez pa je nova oseba, se pravi Sveti Duh. Sveti Tomaž Akvinski je poudarjal, da gre za čistost odnosov, odnosov ene same Ljubezni. Ko so kristjani iskali podobo svete Trojice na zemlji, so prav tako segali po skupnosti ljubezni, ki je družina. V družini gre tudi za mnoštvo, za starše in otroke, ki pa so v ljubezni eno. Prav tako pa je vsaka skupnost, kjer vlada ljubezen, podoba svete Trojice, tudi redovna skupnost, tudi skupnost, ki jo imenujemo Cerkev. Zdaj razumemo, zakaj pri vsaki nedeljski sveti maši, ko gradimo občestvo med navzočimi, pa tudi s temi, ki so ostali doma, ali pa so daleč po svetu, zakaj je takšno občestveno doživljanje svete maše hkrati doživljanje svete Trojice. Kristus je večkrat dejal, da sta On in Oče eno. Vendar te intimnosti in največje ljubezni ni čuval le zase, ampak je v to ljubezensko skupnost povabil tudi nas. Zato nas je naučil svoje molitve »Oče naš«. Tudi nam je obljubil, da odslej ne bomo nikoli več sami, saj bosta z nami Njegov in Očetov Duh, Duh modrosti in Ljubezni. Zdaj prav tako razumemo, da za kristjana trenutek, ko se pokriža, ni samo najkrajša in tudi ne samo začetna molitev, ampak prav nasprotno. Pokrižati se pomeni izpoved najgloblje vere in ljubezni. To so vedeli naši starši, ko so nas pred odločilnimi trenutki življenja radi pokrižali.
Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. To se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja Abu Hamid al-Ghazali ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot ravno prek mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči zgolj prek učenja in intelektualnega napora, temveč zgolj z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, slednje eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, naj se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj.
Zavezanost resnici odlikuje človeka. Če ne bi bilo tako, ne bi poznali osme Božje zapovedi, ki nam naroča, naj pričamo po resnici. Pričevanje po krivem je namreč laž in prinaša bolečino. Če ne prej, v trenutku, ko je razgaljena. V naše življenje pa se narejenost lahko prikrade tudi neopazno, ko smo v stiski, osramočeni ali zaskrbljeni za svoj ugled. Takrat se zdi izmišljena razlaga priročna. Mnogokrat tudi ni jasne razmejitve med resnico in lažjo. Ko neko stvar zamolčimo, ni mogoče trditi, da sporočamo neresnico, čeprav bližnjega zavedemo. Laž zahteva torej zavestno odločitev, da se odpovemo resnici in da – predvsem iz koristoljubja – pričamo po krivem. Zato je na vidnem mestu človeških grehov. Kajti Bog ne želi, da bi drug drugemu podirali življenje z zaslepljevanjem, saj so v takšnem svetu vsi žrtve neresnice in se nihče ne more znajti. Najhuje je, ko začne lažnivec svojim sporočilom verjeti. Takrat smo vsi v pogubnem vrtincu padlih odnosov. Znajdemo se v podrtem prostoru in brez opore, do kod seže resnica in kje se začne njeno nasprotje. Vendar so trenutki, ko laž rešuje – človeka ali celo življenje. Kot sredstvo samoobrambe je razumljiva, opravičljiva. Človek je sicer vedno zavezan resnicoljubnosti, a je v določenih okoliščinah, žal, ne more izpeljati. V izjemnih primerih se lahko umakne v ozadje, da ne stre zbegane duše. Vedeti, kdaj je napočil čas za takšen umik, je njen pomemben del. Sicer pa je resnicoljubnost ljubezen do sporočila, ki ne trpi pretvarjanja. Utira pot odkritosrčnosti in nas notranje osvobaja.
Redovnica Emanuela Žerdin v današnji Duhovni misli govori o materinski ljubezni. Kako matere poskušajo zaščititi svoje otroke, še zlasti če so zaradi zdravstvenih težav ali stanj še posebno ranljivi.
Nekega zgodnjega jutra gre mama zbudit svojega sina: »Sin, zbudi se! Čas je, da greš v šolo!« »Ampak, mama, zakaj? Nočem iti.« »Povej mi dva razloga, zakaj nočeš iti?« je bila mama vztrajna. »Ja, zato ker me otroci sovražijo. To je prvi razlog, drugi pa je, da me tudi učitelji ne marajo!« »Ah, to še ni noben razlog, da ne bi šel v šolo. Daj, vstani in se pripravi.« »Mi pa ti povej dva razloga, zakaj naj bi šel v šolo?« se sin ni dal. »No, zato vendar, ker si star dvainpetdeset let. In zato, ker si ravnatelj!« Dobra stara humorna zgodba je morda primerna za te jutranje ure. Morda bi komu še posebno prav prišla na ponedeljkovo jutro. Marsikdo pa bi se tudi prepoznal v stiski, ki jo je ravnatelj čutil tisto jutro. Morda zato, ker so se službene obveznosti preprosto preveč nagrmadile in je stresno že samo pomisliti nanje. Morda so se tako kot v ravnateljevem primeru službeni odnosi tako zavozlali, da se zdi, da jih ni mogoče več razvozlati. Ali pa se komu zdi, da pač ni na pravem mestu ali v pravi vlogi. Vse to se lahko mota po jutranji glavi. Ampak kar bi pri otroku še razumeli, se nam zdi pri dvainpetdesetletnem ravnatelju precej smešno. Čeprav gre za stisko, se nasmejemo podobnosti z otroškim načinom soočanja s težavami. Odrasli smo odrasli predvsem v tem, da se znamo oz. se učimo spoprijeti z vsakodnevnimi izzivi. Seveda ni vsak izziv takoj premagljiv, ampak izkušnje so pokazale, da vztrajanje v topli jutranji postelji problemov skoraj nikoli ne reši. Da otrpnemo ali pobegnemo sta instinktivni rešitvi oz. odziva na nevarnost, v kateri se znajdemo. Odraslost pa pokažemo, ko se problema lotimo, počasi, a zanesljivo. Z »ne morem, ne znam ...« se pogosto začenjajo naši stavki, kadar se nam zdi, da smo nemočni, ali pa ko se odločimo, da nečesa ne zmoremo. Ampak če smo iskreni do sebe, bi bil primernejši začetek stavka »zdaj nočem«. Je že tako, da na vse okoliščine v svojem življenju nikakor ne moremo vplivati, vendar lahko čim več naredimo iz gline, ki nam je dana, da jo oblikujemo. Kako že pravijo? »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.«
Če bi morali v tem trenutku povedati, kdaj je bil za nas najlepši čas v življenju, bi bili morda v zadregi. Včasih je težko reči, kateri je bil najlepši. Življenjska obdobja so tudi zelo različna in pojem lepega v različnih obdobjih dobiva različno vsebino. So pa obdobja in dogodki v življenju, ki za vedno obdržijo svojo absolutno vrednost. \tTo mi je nekako prihajalo na misel, ko mi je dobra znanka pripovedovala, kako je pred petimi leti doživljala hudo bolezen svojega moža. Bolezen je trajala nekaj let in se je končala z moževo smrtjo. Imela sta majhnega sina, ki je bil ob očetovi smrti star šest let. Kot strela z jasnega jih je zadela njegova bolezen, ki je prišla nenadoma in ni obetala ozdravitve. Mož se je zares bojeval za vsak dan življenja. Imel je ženo in otroka in to, da so bili skupaj, je vsem veliko pomenilo. \tZdaj, po petih letih, se žena takole spominja tega obdobja: »Ne boš verjela, ampak za nas je bil to zares najlepši čas v življenju. Bili smo skupaj, bilo nam je težko, pa tudi neizmerno lepo. Osredotočili smo se samo na bistveno. Odpadlo je vse, kar ni pomembno. Spominjam se, da sem enkrat v tem času imela avtomobilsko nesrečo in prišla vsa žalostna domov s to novico. Mož je to sicer poslušal, se pa ni prav nič vznemiril in mi ni delal pridige. Rekel je samo: 'Pustimo zdaj to, pojdimo ven na kosilo.' Šli smo, bili smo skupaj in imeli smo se lepo. Kljub uničenemu avtu. V tem času sem se zelo veliko naučila, tudi za zdaj in za pozneje. Učila sem se razlikovati bistveno od nebistvenega. To mi pomaga živeti tudi zdaj, ko moža ni več. Seveda ga zelo zelo pogrešam, sem pa neizmerno hvaležna za čas, ki smo ga tako intenzivno preživeli skupaj.« \t Ko poslušam take zgodbe, bi si želela, da bi čim več ljudi tako zavestno preživljalo čas z nekom, ki ga imajo radi. Da ne bi izgubljali časa s povpolnoma obrobnimi stvarmi, da bi se osredotočili na graditev odnosa, ki je od vsega najpomembnejši. In da bi potem ostalo najbolj prevladujoče čustvo hvaležnost za čas, ki so ga preživeli skupaj.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni ponovljeni igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin premišljuje o pomanjkanju duhovnikov.
Z vero v Boga po navadi nimamo večjih težav, še zlasti ne z leti, ko vse bolj občutimo krhkost svojega telesa in nemoč, da bi uredili svet. Zato tudi večkrat na dan sebe in svoje najbližje izročamo Bogu. Na binkošti, ki nam želijo približati vlogo Svetega duha, pa smo morda v zadregi. Toda ta ne izvira iz nepopolne razlage, kdo je Sveti duh, temveč iz nerazumevanja, kaj je pravzaprav problem vere. Ali ne gre za to, da tisto, kar je v Bogu, predvsem absolutna Božja ljubezen, se zdi, ne pride do nas in da Bog ostaja oddaljen in neznan; celo takrat, ko mu v veri izročamo svoje življenje? Eden tistih, ki so to zadrego vere razumeli in jo v sebi po milosti presegli, je bil sv. Janez. Svoje prvo pismo začenja z besedami: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, to vam oznanjamo: Besedo življenja.« Janezu je bilo podarjeno izkustvo tega, kar je Bog v svoji biti, to pa je ljubezen. Kaj po navadi naredijo zakonci, ko med njimi zastane ljubezniva in zaupljiva komunikacija? Obrnejo se na terapevta, ta pa jim poda psihološki opis komunikacije, predstavi temeljne vzroke, zakaj pogovor ne steče, pove, kaj morata dva, ki sta poročena, storiti, da bosta zastoj v komunikaciji presegla. Iz ust terapevta slišita, da je osnova pogovora in komunikacije ozračje varnosti in medsebojnega zaupanja, za to pa so potrebne iskrenost, medsebojna pomoč, pozornost, zvestoba ipd. Pomena vsega tega se bolj ali manj zavedamo, in vendar tolikokrat odpovemo. Zato sv. Janez tega, kar že vemo, to pa je psihologija odnosov, sploh ne omenja, temveč nam oznanja nekaj drugega, veliko pomembnejšega, česar iz duhovnega izkustva največkrat ne poznamo: to je ljubezen, kakršna je v Bogu. Znana nam je namreč samo ljubezen, kakršna je v nas, to pa je za trajen in zares ljubeč odnos premalo. Sv. Janez poskuša svojim naslovljencem čim bolj nazorno oznaniti Božjo bit, ki je ljubezen in se nam je razodela v Jezusu Kristusu. Ne govori torej o čustvih in vsem drugem, kar je še povezano s človeško ljubeznijo. Ne daje nobenih naukov in navodil za skupno življenje, sploh ne omenja katere koli realnosti, v kateri smo, marveč svojim naslovljencem oznanja tisto, kar presega zemeljsko, kar je pred vsem tem, kar vidimo okoli sebe in občutimo v sebi. Želi nam odpreti notranji svet Boga, ki ga je v Svetem duhu sam občutil in spoznal, da bi bili tudi mi deležni komunikacije, kakršna je med Očetom in Sinom. Rad bi nas dvignil v ocean božjega, da bi občutili tisto, kar je v Bogu samem. Bog se v Svetem duhu, zlasti ko molimo, zedinja z našimi mislimi, čustvi in občutki, tako da vse to ni ločeno od Njega, marveč prežeto z Njim.
Moja prva profesionalna zaposlitev, po končanem študiju agronomije, je bilo mesto docenta na katedri za Agrarno zoologijo, kjer smo poučevali in tudi preučevali škodljive in koristne insekte, na poljedelskih rastlinah. Na katedro so prihajali na posvet poljedelci iz prostrane argentinske pampe z raznimi vprašanji povezanimi s škodo, ki jo povzroča ta ali ona žuželka. Večina le-teh nam je bila že znana. A včasih se je pojavila tudi kakšna neznana vrsta. Tako nas je enkrat obiskal lastnik velikega posestva, kjer so na 5.000 hektarjih pridelovali kamilico. S seboj je prinesel malega hroščka, rilčkarja, krivca za nastalo veliko škodo na njivi. Začeli smo s preučevanjem. Po posvetovanju z biologom, strokovnjakom za hrošče, smo izvedeli da se imenuje Listroderes costirostris. Nadaljevali smo z brskanjem po domači in tuji znanstveni literaturi, v iskanju bio-ekoloških podatkov. V laboratoriju smo, istočasno, poskusili vzgojiti hroščka in uspešno smo razvili prvo generacijo. Tako smo lahko popisali njegove morfološke posebnosti v vseh fazah razvoja, kakšna so jajčeca, ličinka in buba. Opazovali smo tudi na kakšen način se hrani, da bi kasneje na terenu ugotovili, kdaj v razvoju je najbolj učinkovito ukrepati in s kakšno metodo. V tistem letu smo večkrat potovali do njive, okoli 300 km oddaljene od Buenos Airesa in kmetu sproti poročali o rezultatih. Ko smo šli na pot zadnjič, z namenom, da mu svetujemo in pripravimo poročilo, smo z žalostjo opazili, da na zemlji leži ogromno mrtvih insektov, predvsem čebele, koristne pikapolonice in ose, in še druge vrste. Odgovor kmeta je bil: "jah, nismo mogli več čakati in smo z letalom poškropili vso njivo z neselektivnim insekticidom". Bili smo potrti. Biološko ravnotežje, ki vlada v naravi pod zelo strogimi zakoni, je bilo na tem koncu sveta v trenutku porušeno. Kakšen smisel ima tako ravnanje, se človek vpraša. Odgovor je sledeč: življenje nas sili k zaslužku in na kratki rok zmoremo marsikaj, kar pa se nam na dolgi rok maščuje. Ravno taka ne-premišljena praksa je pripeljala do tega, da se je ta hrošček sploh pojavil kot problem, ker so vsi njegovi naravni sovražniki, ki so živeli na terenu, bili neselektivno uničeni. Bodimo do narave spoštljivi in odgovorni. Živeli bomo bolje, ker bomo razumeli, da smo tudi mi neločljivi del te biološke zgradbe.
Ta anekdota prikazuje vlogo duhovne vadbe na budistični poti. Pripoveduje o možu, ki je v večletnem obdobju pogosto poslušal Budove nauke v Benaresu. Nekega dne je prišel k Budi in dejal: »Nekaj bi vas rad vprašal.« »Seveda,« je odgovoril Buda, »kaj pa želite izvedeti?« »Že dolgo poslušam vaše nauke in zelo mi je všeč to, kar govorite. Opažam, da vas posluša veliko ljudi, a le pri enem ali dveh izmed njih lahko res opazim spremembo in vidim, da sta dosegla visoko stopnjo spoznanja. Večina ljudi pa ostaja nespremenjenih. Le zakaj je tako?« »Od kod prihajate?« ga je vprašal Buda. »Slišim, da niste iz Benaresa. Vaš naglas je drugačen.« »Iz Gaje,« je odgovoril mož. »Torej,« je dejal Buda, »zagotovo pogosto potujete v Gajo.« »Moja družina živi tam, zato res pogosto grem v Gajo.« »Potem gotovo dobro poznate pot od Benaresa do Gaje.« »Seveda. Pot do Gaje poznam tako dobro, kot da bi bila narisana na moji dlani!« »Sklepam, da veliko ljudi ve, da poznate pot do Gaje,« je predvideval Buda in mož mu je potrdil: »Tako je! Vsi moji znanci vedo, da jo poznam.« »Ali vas torej veliko ljudi sprašuje po napotkih, kako do Gaje?« ga je vprašal Buda. Mož mu je to potrdil in povedal, da jim razloži vse podrobnosti, saj niso nobena skrivnost. »Ali potem vsakdo, ki vas povpraša o poti do Gaje, tja tudi prispe?« mu je spet zastavil vprašanje Buda. »Ne. Samo tisti, ki potovanje res opravijo, pridejo do Gaje, drugi pa ne.« »V mojem primeru je prav tako,« je dejal Buda. »Dosegel sem razsvetljenje in poznam pot do tja. Ljudje vedo, da sem to dosegel, in vedo, da poznam pot, zato me sprašujejo za napotke. Povem jim vse, kar vem, le zakaj jim ne bi. To ni skrivnost. Vendar pridejo do cilja le tisti, ki potovanje tudi opravijo, drugi pa ne.« Budovi nauki ali darma predstavljajo pot. Darma je izkustvo Bude ali kogar koli, ki je našel pot do razsvetljenja. Ne obstaja samo ena pot, poti je veliko. Kar koli, kar nam pomaga pridobiti globlje razumevanje in odkriti svojo resnično naravo, je prava pot. Darma je kot zemljevid, ki nam podaja napotke, vendar je to, ali bomo prispeli do cilja, odvisno od tega, ali jo uresničimo, ali to pot sami prehodimo. Zato je Buda vedno poudarjal: »Pot vam lahko le pokažem, prehoditi pa jo morate sami!«
Nenavadna situacija zaradi epidemije je marsikomu zelo spremenila življenje. Mnogi so se znašli zaprti med štirimi stenami. Začetni pritisk, stopnjevala se je negotovost, tudi tesnoba, nenavaden občutek ogroženosti, marsikje zmeda. Pa vendar so nekateri zelo hitro, kot mačka, padli na noge. Znali so izkoristiti čas za tisto ustvarjanje, ki v vsakdanjem tempu življenja prej ni bilo mogoče. Moj prijatelj, glasbeni pedagog, je dobil nov zagon, začel je intenzivno skladati. Človek je lahko izredno prilagodljiv ter odkriva čisto nove izraze ustvarjanja. Mnogi so prepoznavali druge potenciale. Učili smo se tudi od otrok, v naravi doživljali čudežno lepoto stvarstva, ki je prej nismo opazili. V karanteni se niso poslabšali samo medsebojni odnosi, ampak se je marsikje pokazal glavni vir ustvarjalne moči, in to v človekovi iskreni želji in zmožnosti prisluhniti drugemu. Vem, da človek težko izkoristi vse priložnosti, tudi vseh talentov ne more razviti. Je pa zelo dragoceno, da si za to prizadeva. V upočasnjenem tempu, odmiku od običajnega hitenja, se pokaže življenje z drugega vidika, in to je tudi priložnost za novo izkušnjo. Dobro je imeti čas za razmislek, za opazovanje, če se le pokaže priložnost za to. Niti ena izkušnja ni povsem brez vrednosti. Z razvojem sčasoma ozavestiš, kaj se ti je dogajalo v otroštvu, odraščanju, v poznejših obdobjih. Pridejo pred oči vzgojne spodbude, ki so krepile pogum, porajajo ideje, vztrajnost, prizadevanje, da kaj narediš, ustvarjaš. Seveda se človek lahko tudi zapre, ne samo v prostoru, ampak tudi zapre v svoj svet. V svoji pasivnosti ostaja slep za pestrost vsega, za vse tisto, kar mu je dano. Ostaja siv in mračen v svoji duši. Se vrti okrog svojih zavor. To se ne zgodi samo v izjemnih razmerah epidemije. Odmakneš se od sveta, se bojiš neuspehov. V človeka je položena globoka želja, da bi nekaj ustvarjal. Pogledati svoje realne okvire, možnosti v meni in okrog mene, pomeni odpirati pot za to. Premaknem se, naredim korak in v stiku s seboj uporabim svoje potenciale, tudi za reševanje zapletov. Zasveti se. Umetniška žilica je pravi blagoslov. Čudovito je, da človek v raznih, tudi težkih okoliščinah prepozna čarobno moč, ki nam ob vsakdanji teži življenja daje krila. Imam možnost izbire. Pomemben je občutek, da je smiselno, kar delam, da delam dobro. Tudi v preprostih oblikah, vsakdanjosti se lahko uresničuješ zelo pestro, slikovito. Napolnjuje nas igriva, spodbudna beseda. Okusno in živo, lepo in uporabno, ustvarjeno z ljubeznijo. To nas žene naprej, da verjamemo, da zmoremo, kljub vsemu. Nešteto ustvarjalnosti obstaja. In človek je kot izvir, ki nikoli ne usahne. Če poskrbiš, da si v stiku s svojimi izviri, se lahko vedno znova prebujaš za bisere ustvarjalnega navdiha. Sem ustvarjen Božji otrok, Ljubezen je z menoj.
Vprašanje zla v svetu je za skrajne registre mojega razuma izziv, ker Boga jemljem tako zares, da se bojim, da bi me slepa vera zapeljala v zmoto. Kot jurišnik in upornik si privoščim majhna, a sladka zadovoljstva, misleč, da kalim večni mir v nebesih. Osrečuje me občutek evforije, da morda celo Bog nebogljeno zardeva pred mojim vprašanjem, zakaj trpljenje? Sprašujem ga, zastava katere barve naj plapola na strehi sveta? Rdeča s črnim kljukastim križem ali rdeča z rumenim srpom in kladivom? Zvezda katere partije naj hipnotizira psihologijo histerične množice in umiri divje strasti? Zelene, rumene, bele, črne, mavrične …? Včasih imam občutek, da je dobri stari Bog zaspal in se pridružujem besedam svetopisemskega pisca: »Zbudi se! Zakaj spiš, o Gospod? Zakaj skrivaš svoje obličje, pozabljaš našo nesrečo in našo stisko?« (Psalm 44,24-27) Moreče vprašanje zla je v velikih filozofijah in religijah, posebno v krščanstvu, pravzaprav vprašanje metafizike in etike. Nemški filozof Leibniz (1646–1716) je skoval metafizično domišljijo o najboljšem možnem svetu, ki lahko obstaja. A kaj, ko se je francoski filozof Voltaire (1694–1778) v satiričnem romanu z naslovom Kandid (1759) iz nje sarkastično norčeval in se ironično spopadel z realnim zlom, še posebej zaradi nedolžnih trpinov uničujočega potresa v Lizboni. S humorističnimi alegorijami je ošvrknil iluzijo naivnih o obljubljeni mitski deželi Eldorado. Bog nam je svobodo Eldorada podaril, a kaj, ko smo jo zlorabili. Tudi če bi bili ustvarjeni kot Božji sužnji, se avantura ne bi končala drugače; sprva bi bili srečni, ker smo se znebili odgovornosti, čez čas pa bi se duh sužnja v nas itak uprl. Tudi če se ne bi, bi se sužnja naveličal gospodar, ker mu suženj, avtomatizirani robot, nima ponuditi ničesar drugega razen čemerne poslušnosti. Kdo bi v nedogled živel s tem, da v poslušnosti ni svobode in ljubezni? Ker smo pravo svobodo zapravili, ustvarjamo politično in duhovno svobodo z nazadnjaškimi silami logike totalitarne svobode. Celo Bog ne more ničesar storiti za svet, ki mu ne dá prilike in prostora. Kaj storiti z našimi majhnimi razmišljani o velikem Bogu? Koliko časa bo še zaprt v naši črni železni škatli, medtem ko nemirno sedimo na njej kot na sodu smodnika. Zakaj ne moremo dvigniti rok od svojega nevidnega spremljevalca in utišati svoje slabe vesti? Ujeli smo se v past in smo prepričani, da imamo v svetu podivjane praznine in tesnobe nekaj, česar nimamo.
Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni: govoriti navznoter. Molčati pomeni: preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le počelo govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi: spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk predstavlja naslednje štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, zaustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. »Molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, »molk srca« pa pomeni transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osredinjanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori prek molčanja. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja primernejši čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?
Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo novih in čistih izvirov vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne, in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami, in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Žalost je že marsikoga ugonobila, od nje ni nobene koristi. Tako pravi svetopisemski modrec. Žalosti se znebi, preden dan ugasne, a spomin ohrani na trenutke jasne – to pa svetuje Simon Jenko. Najbrž sta oba imela dovolj izkušenj. Tudi sami jih imamo. Ne samo glede žalosti in tarnanja in njune druge plati; še o marsičem. Izkušnje, koliko in kaj je vredno komu zaupati. Teh smo si lahko nabrali že v otroških letih in bili tudi sami na preizkušnji, ali bomo izdali kakšno zapriseženo skrivnost, ko nas je jezik neizmerno srbel. Takrat se je hitro izkazalo, koliko je veljala »častna pionirska«. Izkušnje glede odlašanja in odlaganja. Bom jutri. Jutri pa zagotovo. Tistega jutri pa od nikoder. Izkušnje o bolezni in zdravljenju, o delavnosti in lenarjenju, resnicoljubnosti in pretvarjanju. O dobičku in izgubi. Navsezadnje še o teoriji in praksi. Zdaj spet prisegamo na izkušenjsko učenje tudi na šolskem področju. V mojem davnem šolanju je poskuse iz fizike in kemije opravljal samo učitelj. Še opazovali smo jih le iz klopi. Danes je že vsaka učilnica majhen laboratorij z dejavnimi učenci. Izkušnje v zvezi s povezovanjem in samozadostnostjo. Da sloga krepi in nesloga tlači in kar je še podobnih modrosti, vse to je usmerjeno k prijaznemu sobivanju. Odnosi imajo vedno posledice. Pomembno je, kakšne. Pravilo Kadar odrasli govore, otroci naj molče je veljalo dolga stoletja. Ko gre za oliko, je koristno še danes. Toda strogo zaprta otroška usta v družbi odraslih so zavirala otrokovo komunikativnost. Ko si v šoli moral kaj izdaviti iz sebe, se ti je tresel glas. Pridobivamo si izkušnje. Rek, da gre osel le enkrat na led, je star, a ga je Oton iz Vinice dopolnil s spoznanjem, da »drugič bo plesal po njem«. Na napakah se učimo je precej umesten nauk. Če nam porazi niso izziv, utegnejo biti v škodo, saj se nekam vmes ugnezdi otopelost. Ni pa z dna prav lahko vzleteti. Še ptič se lahkotneje požene z veje kot s tal. Ali pripomorejo izkušnje tudi do modrosti? Lahko, če si prizadevamo zanjo. Modrost in vzgojo zaničujejo bedaki, meni stari Pridigar. Najbrž ni bil brez izkušenj. Lastne so največ vredne, a tudi tuje je vredno slišati.
Še vedno me vznemirja trenutek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Čeprav je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihov odziv popolnoma šokiral. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira samo tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov je to, všečkov po slovensko. Binarni, črno-beli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač delujejo splet in njegova družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš nekaj dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem pa čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sploh ni. To je tisto najtežje pri vsej stvari. Všeček je izredno pomembna reč. Pod žarometom ti daje gotovost, da nisi sam. Da si opažen, da si sprejet. Kajti na odru si, v izložbi, v reklami, vedno, vsak dan, tako se živi po novem. Nikogar ne vidiš, vsi pa vidijo tebe. Zato pišeš, zato govoriš, zato počneš ne to, kar se ti zdi, da je prav, ampak to, kar bi znalo biti drugim všeč. Če namreč nikomur nisi všeč, potem je tako, kot da te ni. Kot da za druge sploh ne obstajaš. Zato se na sebku izzivalno slečeš. Zato posnameš potegavščino, ki je sicer ne bi. Zato sebi in drugim vse dovoliš. Ker moraš biti kul, da bi bil ljubljen. Ker je všečnost nenasitna pošast, ki hoče vedno več, ker se neznansko hitro zdolgočasi. Kako naj torej verjamem, da me nekdo ljubi, tudi če mu nisem všeč? In kako naj vem, da me ima nekdo res rad takega, kot sem, da se je res odločil zame in da ne bo enkrat kar na lepem odšel, da niso njegovi nasmehi samo maska, ki jo do večera, dokler ne odložim telefona in stopim do ogledala, do neobritega obraza z gubami, podočnjaki in štrenastimi lasmi, na sebi držim tudi sam? Edino, kar bi me lahko prepričalo, da ljubezen v svetu všečkov res obstaja, je trenutek, ko v svoje umazane roke dobim belo hostijo, golo, krhko telo, za katero se nisem trudil in ki si ga nisem zaslužil. In se malce umaže, jaz pa postanem nekoliko bolj siv.
Ljudje smo pač tako ustvarjeni, da imamo radi predstave in slikovite prizore. Tudi resico radi u-vidimo, vidimo, prav tako se nam zdi večnost, ali kot pravimo nebesa, nekje daleč, onkraj, tam za nebom. Pa vendar nam Biblija o tej večnosti govori drugače. Kristus, ki se po vstajenju večkrat prikaže apostolom, se z njimi pogovarja, tudi je z njimi in jim pomaga pri ulovu rib, ne pravi, da gre v nebesa, ampak k ljubemu Očetu. Prav tako Magdaleni, ki ga išče na vrtu ob grobu, pove, da zaenkrat še ni šel k Očetu. To pomeni, da za Kristusa pomenijo nebesa intimnost z Očetom. Potem takem gre za najgloblji in najčistejši osebni odnos z dobrim Bogom in ne za nek določen kraj. Morda mi bo nekdo ugovarjal, da Apostolska dela vendar govorijo o tem, kako je Jezus šel v nebo in kako ga je zakril oblak. Res je, kadar tudi v Stari zavezi sveto pisemski pisatelj govori o tem, kako je prišel oblak nad Izraelski tabor, pomeni, da je bil Bog njimi. Kaj pa je znotraj sebe oblak, navadnim očem ni bilo mogoče razbrati, se pravi, da šlo je za skrivnost. Božjo navzočnost med nami ostaja misterij, Bog se ne da ujeti ali vklenit v naše pojme in predstave, tudi takrat ne, ko se nam razodeva in ko nam spregovori. Razlagalci Svetega pisma radi poudarjajo, da se je razodevanje Boga njegovemu ljudstvu odvijalo v času njihovega slovesnega bogoslužja. V tej liturgiji so uporabljali veliko dišečega kadila, ki se je dvigalo v nebo in ustvarjalo zagonetne oblake. Zato jim je bil oblak znamenje, da se je skrivnost spuščala nazaj k njim, toda najprej se je njihova daritev dvigala v nebo. V tem duhu beremo tudi konec Lukovega evangelija, ki pravi, da so se učenci vrnili v Jeruzalem in v templju slavili Boga. To pomeni, da se Bog človeku razkriva v molitvi in daritvi ljubezni. Tudi krščanski mistiki bodo kasneje govorilo »o oblaku nevednega«, se pravi o Bogu, ki še vedno ostaja skrivnost, čeprav biva meda nami. Zato naša intimnost z Bogom, ko imamo občutek, da se je k nam sklonilo Nebo, ne pomeni, da bi odslej živeli zasanjano. Apostolska dela jasno povedo: »Možje Jeruzalemski, kaj gledate v nebo!« Učencem je razkrito, da bo Kristus znova prišel in bo Bog navzoč med njimi, če bodo skrbeli za uboge in če bodo prinašali upanje vsem ljudem. Tako tudi za nas praznik Vnebohoda pomeni nebesa med nami, ko se Bog iz večnosti sklanjanja k nam, pomeni skrivnost molitve in v ljubezenske daritve drug za drugega.
Sodobni puščavnik je zemljan, ki živi v svetu, a ni od sveta. Duh ga dviga v višave odmaknjenosti, premišljevanja, molitve. Teža svetnega življenja vleče človeka k tlom, on pa želi biti svoboden za višja spoznanja in pripravljen, da zastavi svoje moči za graditev duhovnosti. Vrvež sveta mu je odveč. Ne želi se predajati skrbem, kaj bo jedel in pil, kje domoval in kako živel. Ker je puščavnik zazrt v lepoto misli in čustev, v večno obzorje, je po merilih sveta čudak; posebnež, ki živi svojo odgovornost in mu ni mogoče naložiti naloge, po kateri bi prinašal drugim zemeljske dobrine. Res sodobni puščavnik nima omembe vrednega zaslužka in se preživlja od drobtin, ki padajo z mize bogatašev. A temu navkljub lahko prinaša svetu duhovno bogastvo. Njegov poklic je poklicanost človeka, ki odkriva resnico. Je znanilec vedenja, ki raste iz ljubezni. S svojim življenjem pričuje za pomen Božjega. Odmika se pogledu sveta, da bi ohranil sposobnost za duhovne uvide in čut za premišljevanje o nadnaravnem. Da bi prejemal odgovore na temeljna življenjska vprašanja, ki jih šepet nebes podarja budnemu srcu. Poleg vsega prinaša svetu kopico drugih vrednih spoznanj. Kdor je učitelj resnice, ga Večni živi. Kdor se je sposoben odreči svetu in zase ne potrebuje ničesar, daje vedeti, da je duh nad materijo in da ljubezen ostaja, tudi ko materija mine. In kdor ne poveličuje sveta, ni propadel, ampak se postavlja, notranje prenovljen, nadenj.
Neveljaven email naslov