Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo med ljudi sovraštvo, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Karkoli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »26Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. 27Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. 28Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26-28). Mar ni to krivično? Na prvi poglede morda res. TODA! Bolj, ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka je jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okoli sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu, vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam v sebi, v svojih mislih, odloči ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo med ljudi sovraštvo, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Karkoli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »26Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. 27Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. 28Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26-28). Mar ni to krivično? Na prvi poglede morda res. TODA! Bolj, ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka je jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okoli sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu, vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam v sebi, v svojih mislih, odloči ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.
Danes večina pravoslavnih cerkva slavi božič. Ob tej priložnosti je današnjo Duhovno misel pripravil paroh Srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani Rade Despotović.
V trubadurskih časih srednjega veka so novice krožile s pesmijo. To obdobje se nam zdi idilično in polno romantike. Toda če pomislimo, smo Slovenci prav tako s koledovanjem razvili podobno čudovito tradicijo. Ob prazniku Svetih treh kraljev hodijo naokrog otroci in prepevajo veselo novico, da je v Betlehemu rojen Odrešenik. Ves čas se porajajo nove kolednice z novimi besedili in napevi, kakor je tudi vedno novo božično veselje. Prvi kristjani so »razglasitev« Treh modrih, ki so ponesli v svet drugim narodom novico, da je rojen Mesija, praznovali še bolj slovesno kot pa sam božič. Zanje je bila ta novica o skrivnostnem dogodku, da se je Bog sklonil k človeku in da ni odpisan nihče, noben narod in noben človek. Tako je krščansko ljudsko izročilo že zelo zgodaj Modre z Vzhoda poimenovalo z imeni: Gašper, Miha, Boltežar, ki so prestavljala daljne dežele z različnimi kulturami in rasami, skratka ves svet. Da bi se večkrat spomnili, kako smo izbrani tudi mi, nam koledniki ne samo zapojejo, ampak tudi na vrata s kredo napišejo začetne črke njihovih imen z letnico. Tako se lahko tudi v težkih trenutkih v celotnem letu zavemo, da nas vseeno spremlja vesela novica: z nami je vendar dobri Bog, česa bi se bali! Tudi samo poročilo o Jezusovem rojstvu je zaznamovano s petjem in veselim oznanjevanjem čudovite novice. Evangelist Luka govori o tem, kako angeli prepevajo pastircem in jih vabijo, naj gredo pogledat novorojeno dete. Spet je pesem tista, ki je najbolj primerna, da nam sporoči izjemno novico, ob kateri zaigra srce, človeka nagne k darežljivosti in mu prinese ljubezen. S praznikom Svetih treh kraljev pa se božični dnevi iztekajo. Žal letos nismo smeli kaj veliko prepevati po cerkvah, če smo jih sploh lahko obiskali. Naše družine so postale majhne krščanske skupnosti, v njih pa smo vseeno lahko prepevali. Ker nismo imeli petega bogoslužja po cerkvah, je naša molitev ob jaslicah postala najlepša peta liturgija. V duhu pesmi dobi vse novo simbolno moč, tudi darovi, ki so jih prinesli Modri z Vzhoda. Govorijo nam, da je Jezus kralj in bo zato kralj naših src. Je tudi prerok, saj nam bo pomagal izgovarjati preroške besede, besede resnice, lepote in dobrote. Hkrati pa je naš duhovnik, saj nas bo učil, kako je vsaka velika ljubezen tudi daritev. Tudi mi ne potrebujemo veliko, da osrečimo druge. Najmanjša beseda, gesta ali dejanje lahko postanejo močni simboli ljubezni.
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopoly-u se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopoly-a. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopoly-em, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?
Začutila sem nekakšno tesnobo, ko mi je znanec začel pripovedovati o hudih zdravstvenih težavah, o rojstvu nedodošenčka, o izgubi službe. Zdrznila sem se, ko sem na njegovem obrazu zagledala stisko in strah. Jobova zgodba ni bila več predmet refleksije in poglabljanja, pač pa živa rana pred mojimi očmi. Ustrašila sem se, a ne le usode sočloveka, pač pa tudi impulza v sebi, ki mi je prišepetaval, naj zbežim; zbežim čim dlje stran od roba sveta. Ljudje znamo biti sočutni, a najlaže smo taki do podob na televiziji in zgodb iz časnikov. Takrat je med nami in pričevalcem blažilec posrednika, ki nam omogoča, da ostanemo na varnem, da vede ali nevede občutimo zadovoljstvo ob tem, da smo izvzeti iz nesrečnih okoliščin. Morda prav zaradi licemerstva, ki ga slutim v besedi sočutje, ta izraz nerada uporabljam. Ne zato, ker bi bila ta beseda kakor koli pomanjkljiva, prevečkrat uporabljena ali zlorabljena, pač pa bolj zato, ker je vsebina, ki jo skuša zajeti, premogočna za človeka. V Novi zavezi me vselej znova nagovarja pogled, ki ga Kristus nameni Petru, potem ko ga je ta trikrat zatajil. Malo besed, odsotnost diplomatskega sprenevedanja, iz oči v oči. Na eni strani žgoča bolečina zlomljenega prijateljstva, na drugi veliko razumevanje za Petrovo notranjo resničnost, njegove strahove, hrepenenje, temperament in pomanjkljivosti. Sočutje, vredno te besede, najbolje ponazori tak pogled. Pogled, poln uvida v resničnost, kakršna je. Prazne besede tolažbe, ki želijo pozornost obrniti stran od agonije, to agonijo le še povečujejo. »Biti tu in čuti« vidim kot dejanje največjega sočutja, a hkrati kot najtežje, saj vse v nas vpije, naj se ogradimo od stisk drugih, da se jih ne nalezemo tudi sami. A dejstvo je, da je na svetu veliko bolečine in žalosti. Sprejeti ta obraz eksistence pomeni odpreti se za resničnost, ki nas omogoča in poraja, a tudi preizkuša in trpinči; pomeni narediti meje svojega sveta prepustne za drugega. Sočutje na ozadju take zavesti ne bo le dejanje vzvišenega pokroviteljstva, pač pa poteza sopripadnosti, ki zdravi in poživlja.
Antonov dom je bil zavetišče za manjše število fantov, ki so veljali za problematične. Dečki so odšli od doma zaradi neurejenih razmer in so se znašli na cesti. Lahko si samo predstavljamo, da z njimi ni bilo lahko delati. Z njimi so se ukvarjali usposobljeni socialni delavci, ki pa niso živeli v domu, ampak so tja hodili v službo. S temi dečki je delal tudi brat Hadrijan, ki pa je živel z njimi noč in dan. Zavod je bil tudi njegov dom. Trudil se je biti mladim oče, starejšim pa brat. Ni mu bilo lahko živeti z njimi, kajti fantje so bili težavni. Toda brat Hadrijan je rad bival tam. Nekega dne je na ulici srečal enega izmed dečkov. Ta ga je lepo pozdravil in mu med pogovorom dejal: »Brat Hadrijan, vi ste drugačni od drugih naših vzgojiteljev. Oni gredo vsak večer domov, vi pa živite z nami.« Hadrijan je poznal vse dečke po imenu, z njimi je jedel in znal jim je prisluhniti ter jim z besedami, predvsem pa s svojo bližino pokazati, da jih ima rad. Navzočnost je zelo pomembna, zlasti za mlade. Je znamenje, da se zanimamo zanje. Nobeno darilo, pa naj bo še tako drago, ne more nadomestiti naše bližine in navzočnosti. V božičnem času pišemo voščilnice in poklanjamo darila. Velikokrat se hočemo z njimi odkupiti. Prava ljubezen je darovanje samega sebe, ko z ljudmi delimo njihove upe in strahove. To je storil Božji sin, ko je postal človeški otrok. »Beseda je meso postala in se naselila med nami,« (Jn 1,14) beremo v evangeliju današnje nedelje. Naš Bog je premagal vse ovire in prišel k nam ter se rodil kot človek. Z nami je delil vse, saj je postal krhek in umrljiv človek; to je nakazal s tem, da se je rodil kot nemočen otrok v skrajni revščini betlehemskega hleva, pri pastirjih; sloju prebivalstva, ki je bil v tistem obdobju na robu družbe. Veliki grški filozofi so poudarjali presežnost in veličastnost Boga, njegovo transcendenco. Cerkveni očetje pa so, nasprotno, poudarjali, da je Bog postal človeški otrok, da bi človek postal Božji otrok, in tako pokazali na dostojanstvo vsakega človeka. Številni tudi danes ne morejo sprejeti tega, da se je Bog rodil kot otrok. Evangelij to nakaže, ko govori o Besedi ali Logosu; v njem piše: »V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli« (Jn 1,11). Dodaja še, da »tistim /…/, ki so jo sprejeli, je dal moč, da postanejo Božji otroci« (Jn 1,12). Odprimo novorojenemu Božjemu detetu tudi mi svoja srca in naj nam da moč, da bomo postajali vse bolj Božji in tako prinašali upanje v svoje življenje in življenja drugih.
Včasih srečamo človeka, ob katerem nam je zelo lahko govoriti o sebi, o svojih razmišljanjih, o tem, kar nosimo kot zaklad v svojem srcu. Še sami se ne zavemo, da smo res spregovorili. Nič napora, nič prisiljenosti, nič posebnega preudarjanja: kaj naj povem, kako naj povem in podobno. \tZnanka, ki je v svojem življenju preživljala številne težke trenutke, mi je pripovedovala, kako dragoceni so ji bili v takih obdobjih pogovori s starejšim sorodnikom. Zdaj, ko je že kar nekaj let mrtev, ga večkrat pogreša. Pogreša njune pogovore. Ko je govorila o sebi, ko je spravila v besede to, kar se je pletlo v njej, so ji stvari naenkrat postale jasne. Zagledala je rešitev, ki je prej ni videla. On pa jo je vedno zelo pozorno poslušal. Govoril ni veliko, včasih skoraj nič. \tSpominja se, da mu je nekoč rekla: »Hvala za vse, kar si mi dal.« On pa je preprosto odgovoril: »Vse je bilo v tebi.« Prav o teh njegovih besedah se mi zdi vredno razmisliti. Kaj vse je v nas, pa nikoli ne pride na dan. Zakaj? Potem pa iščemo rešitve vsepovsod, prebiramo na stotine knjig in potujemo v daljne dežele, pozabljamo pa na tisto, kar je najbliže, v nas samih. Toda kako se dokopati do tega zaklada, ki ga vsak izmed nas skriva v sebi? \tNobenih poceni receptov ni, ki bi zagotavljali stoodstotni uspeh. Pravzaprav je to nikoli končano trdo delo. In pri tem potrebujemo drug drugega. Drugega ne potrebujemo zato, da bi nam dajal nasvete, kaj in kako moramo storiti. Ob drugem človeku odkriješ, kaj je v tebi. Ob drugem človeku se ti odprejo okna razmišljanja, šele ob drugem človeku doživiš sebe kot enkratno bitje. \tZanimivo, da lahko živimo sredi množice ljudi, pa tega ne doživimo. Samo še bolj prazni največkrat odhajamo iz družbe. Morda zato, ker manjka takih »drugih ljudi«, ki bi znali predvsem poslušati, ki bi samo tu in tam spregovorili kakšno besedo, samo takrat, ko je res treba.
Čeprav se januar uradno začne takoj, ko na silvestrovo odbije polnoč in se staro leto prevesi v novo, je treba odkrito priznati, da vse tisto veseljačenje, odpiranje šampanjcev, trkanje s kozarci, ognjemet, pokanje petard, objemanje in poljubljanje skupaj z vsemi voščili in dobrimi željami sodi še k staremu in prejšnjemu. V december. Ki so ga nekateri končali »sveto«: s kropljenjem in kajenjem, drugi pa »posvetno«: s škropljenjem in zakajanjem! A prehod iz starega v novo je svet. Pa naj gre za človeka ali le za koledarsko leto. Nekateri začnejo »trezno«, drugi pa s »treznjenjem«. In da ne bo na udaru le »novo leto«, kar pomislite na konce in začetke vseh vrst: na valete, maturantske izlete, rojstnodnevne zabave, dekliščine, fantovščine, poroke, različne obletnice, praznovanja, rojstva, porode, pogrebe in sedmine! Česa vse ljudje ne počnemo in ne popijemo zaradi strahu pred novim in neznanim! In če je kanček strahu pred porodom in pogrebom še razumljiv … dobro, no, dodajmo na seznam še poroko … je res zabavno, da nas vsakoletni koledarski obrat tako prestraši, da izgubimo razsodnost. In začnemo sebi in svetu obljubljati najbolj nemogoče stvari: ne bom več kadil; ne bom več pil; ne bom več jedel ali pa vsaj: jedel bom manj in bom shujšal; redno bom telovadil; začel bom pisati dnevnik; zamenjal bom žarnico v kleti, ki čaka na to že šest let … in tako naprej brez konca in kraja. Maliku v sebi, temu »pobožanstvenemu egu«, obljubljamo darila in žrtve, ki še nikoli niso ne spoznale ne videle februarja! Ko pa zmanjka resnosti, dobre volje, samo volje, samovolje in na koncu še trme, rečemo: »Ah, kaj! Naj gre vse v …« in gremo na kozarček, na čik, na tortico, skratka, gremo … kot že tolikokrat poprej … kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej! In je spet vse po starem do naslednjega novega leta! Pa vendar: Naj bo novo, naj bo lepo, naj bo zdravo, naj bo sveto!
Čeprav se januar uradno začne takoj, ko na silvestrovo odbije polnoč in se staro leto prevesi v novo, je treba odkrito priznati, da vse tisto veseljačenje, odpiranje šampanjcev, trkanje s kozarci, ognjemet, pokanje petard, objemanje in poljubljanje skupaj z vsemi voščili in dobrimi željami sodi še k staremu in prejšnjemu. V december. Ki so ga nekateri končali »sveto«: s kropljenjem in kajenjem, drugi pa »posvetno«: s škropljenjem in zakajanjem! A prehod iz starega v novo je svet. Pa naj gre za človeka ali le za koledarsko leto. Nekateri začnejo »trezno«, drugi pa s »treznjenjem«. In da ne bo na udaru le »novo leto«, kar pomislite na konce in začetke vseh vrst: na valete, maturantske izlete, rojstnodnevne zabave, dekliščine, fantovščine, poroke, različne obletnice, praznovanja, rojstva, porode, pogrebe in sedmine! Česa vse ljudje ne počnemo in ne popijemo zaradi strahu pred novim in neznanim! In če je kanček strahu pred porodom in pogrebom še razumljiv … dobro, no, dodajmo na seznam še poroko … je res zabavno, da nas vsakoletni koledarski obrat tako prestraši, da izgubimo razsodnost. In začnemo sebi in svetu obljubljati najbolj nemogoče stvari: ne bom več kadil; ne bom več pil; ne bom več jedel ali pa vsaj: jedel bom manj in bom shujšal; redno bom telovadil; začel bom pisati dnevnik; zamenjal bom žarnico v kleti, ki čaka na to že šest let … in tako naprej brez konca in kraja. Maliku v sebi, temu »pobožanstvenemu egu«, obljubljamo darila in žrtve, ki še nikoli niso ne spoznale ne videle februarja! Ko pa zmanjka resnosti, dobre volje, samo volje, samovolje in na koncu še trme, rečemo: »Ah, kaj! Naj gre vse v …« in gremo na kozarček, na čik, na tortico, skratka, gremo … kot že tolikokrat poprej … kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej! In je spet vse po starem do naslednjega novega leta! Pa vendar: Naj bo novo, naj bo lepo, naj bo zdravo, naj bo sveto!
Prirejeni odlomek iz knjige Sedmerke (Štirje časi – Poletje, II. del), Lj. 2006, str. 49-50 + 56. Ura odbije tri. Trije udarci, ki se zvrstijo v času in katerih sledi druga drugo prekrivajo v tekoči zavesti, v brezčasnem duhu odzvanjajo kakor daljni odmev svete Trojice ali kot še daljnejši spomin na vedsko Trojstvo: na stvarnika, vzdrževalca in pokončevalca sveta. Vselej in povsod Enega in Samega. Ljudje se bojimo konca, veselimo se začetka. Pozabljamo pa, da sta v krogu življenja začetek in konec skupna in ista. Naš pesnik Prešeren v sonetu nesreče pravi: življenje ječa, čas v nji rabelj hudi … Pa je čas res rabelj v ječi življenja? Seveda, čas je rabelj, vendar je nemalokrat usmiljeni rabelj, in življenje je ječa, vendar je nemalokrat dokaj razkošna ječa – kajti ta vsemogočni rabelj Čas človeku šele omogoča, da sploh je. Čas, tisti stari grški bog Kronos, ni samo Sovražnik, povampirjeni starec, ki v grškem mitu porojeva otroke, da jih potem požre. Čas je tudi mladi krilatec Kairos, odrešujoči »pravi trenutek«, ki nam odpira rajska vrata, življenje v večnosti – in to ne šele takrat, ko čas tega življenja mine, ampak že zdaj, morda celo samó zdaj, dokler čas traja. Večnost zdaj traja. Sodobni francoski filozof André Comte-Sponville je v svoji knjigi z naslovom Biti-čas [L'etre-temps, 1999] znova zapisal tisto staro in obenem vselej novo, ključno misel za razumevanje odnosa med časom in večnostjo: sedanjost ni trenutek, temveč je trajanje. Kajti naša sedanjost traja – le če jo prepoznamo, če jo v duhu uzremo kot trajajočo. V tem smislu je tudi Marcel Proust v svojem znamenitem ciklu romanov Iskanje izgubljenega časa znova »našel« svoj minuli čas. Odlomek iz zadnje, sedme knjige tega cikla z naslovom Spet najdeni čas se v lepem prevodu gospe Radojke Vrančič glasi takole: »In glej, nenadoma se je zgodilo, da strogi zakon ni več učinkoval, da ga je začasno razveljavila čudovita umetnija narave, ki je povzročila, da se je neki občutek – žvenk žličke ob krožnik, enak naslov knjige itd. – zableščal v preteklosti, kjer ga je lahko okusila moja domišljija, in hkrati v sedanjosti, kjer je stvarna vznemirjenost mojih čutov zaradi žvenketa, dotika platna itd. dodala sanjarijam domišljije še nekaj, kar jim navadno manjka, se pravi pojem obstajanja, in je s to zvijačo mojemu bitju omogočila, da je – samo za tren – ujelo, osamilo in ustavilo tisto, česar ne more nikoli zgrabiti: malo časa v čisti obliki« (Spet najdeni čas, str. 186-187).
Dobro jutro! Udobno se namesti, zapri oči, zapri usta, jezik položi ob nebo in dihaj normalno skozi nos. Opazuj zrak, kako ob vdihu prihaja in ob izdihu odhaja skozi nosnice. Najrazličnejše misli, čustva in tudi telesna občutja bodo najbrž nenehno preletavala um, ki je v tem procesu umirjanja še kako buden in živahen. Dolgčas, občutki nestrpnosti ali pa razmišljanja o nesmiselnosti tega početja bodo na začetku precej intenzivni. Opazil boš, kako se vse to nenehno menjava, vsaka sekunda, vsak trenutek je po eni strani tako nov, hkrati pa tako minljiv, kakor da ga sploh ni bilo. Prevladuje prepričanje, da je v procesu, kakršen je ta, to nekaj motečega, nekaj, kar je potrebno premagati! Pa ne gre za to. Pomembno je, da se tega, kar se pojavi, ne oprijemlješ oziroma temu ne slediš kot nečemu koristnemu in zanimivemu ali pa to preganjaš, kot nekaj motečega in slabega. Preprosto pač vse, kar se pojavi, opaziš in sprejmeš takšno, kakršno je. Tako bo vse, kar se je pojavilo, veliko lažje, tako, kakor je prišlo, tudi odšlo.. TOREJ: dopusti, da se misli in občutki, tudi telesni, porajajo in izginevajo, ne izgubljaj se v njih niti jih ne poskušaj izključiti. Vso pozornost usmeri na metodo osredotočanja, v našem primeru na zrak, kako prihaja in odhaja skozi nosnice. Ko opaziš, da je tvoja pozornost odtavala, se lahko odzoveš npr. tako: “Aha, razmišljam o tem in onem, (bilo) je zanimivo, a moje ne-delo je, da se osredotočim na metodo.’’ In se prijazno vrni k opazovanju zraka. V zen tradiciji za ta proces pogosto uporabljamo primerjavo s filmskim platnom. Med projekcijo se na njem vedno znova pojavljajo neke podobe, neki prizori. Eni ostajajo tam dalj časa, drugi krajši čas, skupno vsem pa je, da se nenehno menjavajo. Pri tem pa ostaja platno povsem nedotaknjeno, ne glede na to, kakšni prizori se na njem odvijajo… Platno se prav tako ne vpleta na dogajanje, ki se odvija na njem. Preprosto mu pusti, da je, kakršno pač je. In ko je projekcija končana, platno ne tarna za izbranimi prizori. Je pač tam, v svoji nepristranskosti pripravljeno na naslednjo projekcijo. Predstavljajmo si, da je naš um le nekakšno prijazno projekcijsko platno, na katerem so projecirane najrazličnejše podobe, ki pa z nami nimajo nič… Že v nekaj minutah takega načina se bo naš um precej umiril in v novem dnevu, ki je pred nami, bomo zagotovo lažje in drugače sprejemali vse tisto, kar nam bo prinesel… Poskusite, boste videli, kako koristen je opisan pristop oziroma kako učinkovit je.
Življenje je težek boj, težji od tistih, ki se bijejo v jarkih na frontah. Ker zmore življenje porušiti mostove, ki se nikdar ne zmorejo popraviti, izkopati luknje, ki se z ničemer ne dajo napolniti, in zadati rane, ki se nikdar ne pozdravijo. Zato. In starejši kot si, hujši je ta boj. In rane so vedno bolj globoke. Že davno sem spoznal, da je to boj, ki ga ne morem dobiti. A sem vseeno trmasto vztrajal na svojem. Se boril. Iskal maščevanja za svoje izgube. Ali pa nadomestila za tisto, kar mi je življenje vzelo. In sem izgubljal še bolj in vedno več. Maščevanje me je ubijalo, nadomestila so me razočarala in tako je bila moja bolečina vedno večja. Življenje je premočno, da bi se boril z njim. Premagalo me je, velikokrat in vsakič popolnoma. In me bílo toliko časa, dokler nisem mogel več. Dokler nisem dokončno pokleknil. Priznal, da ne morem sam. Tako sem preživel. Življenje namreč ni učenje, kako zmagovati, ampak kako ga prepuščati. In čeprav se to zdi kakor poraz, ni tako. Je osvoboditev. In mislim, da je to tudi molitev. Posloviti se, izpustiti svoje življenje iz svojih rok in živeti z neizpolnjenimi željami in razočaranji in porazi, živeti z ranami in luknjami, pa biti kljub temu miren in srečen, je namreč mogoče samo, če doživiš ljubezen nekoga, ki je večji od vsega tega. Večji od življenja. To je zame Bog. Zato potrebujemo molitev. Ker je pretežko živeti, ne da bi svojega življenja nekomu prepustil. In ker moliti pomeni uleči se v naročje nekoga, ki te ljubi. In če si tam, je vseeno, kaj se ti zgodi.
V letošnjih božičnih in novoletnih dneh posebej mislimo na tiste, ki so osamljeni. Ne moremo do vseh teh, ki so sami v svojih hišah in stanovanjih, ali pa po domovih za ostarele in bolne ter so prisiljeni, da se užaloščeni predajo samoti svoje duše. Pa vendar jih lahko morda pokličemo, saj jim toplina prijateljskega glasu ogreje srce. Že to, da jim damo vedeti, kako mislimo nanje, in da smo v duhu povezani z njimi, jim veliko pomeni. Toda so tudi primeri, ko ne morejo dvigniti telefona in so v položaju, ki je primerljiv z jetnikom. Kako pomembno je, da se takrat vsi, ki za praznike doživljamo osamljenost, prepustimo lepim spominom na svoje drage in v mislih, molitvi in morda s kakšnim sporočilom pomislimo na svoje ljube. Pisatelj Vitomil Zupan v eni izmed svojih pesmi, ki so nastale v zaporu, piše, kako v svoji samotni in hladni celici misli na svojo drago, ki ima rojstni dan. Prej ji je vsako leto prinesel šopek cvetlic, tokrat ji lahko podari samo ledene rože, ki jih gleda na oknih. V duhu jih nabere in ji prinese njihov šopek in takrat mu postane pri srcu toplo. Prav ljubeča misel na nekoga, ki ga imamo radi, je tista, ki najbolj ledeno okolico otopli in nam pomaga opaziti lepoto, ki je bila doslej prezrta. Tudi svetopisemska poročila okoli Kristusovega rojstva nam spregovorijo o samoti. Pomislimo, kako sam je bil judovski duhovnik Zaharija, ko se je srečal z Božjim poslancem v najbolj svetem prostoru v templju, ko je opravljal daritve. Ni mogel zbežati in tudi sporočilo je bilo osupljivo: da bo namreč v svoji starosti postal oče. Toda najbolj presenetljivo je bilo, da ga ne more poimenovati po svojem imenu, ali tako kot bi rad. Njegovo ime naj bo Janez, tega imena pa še ni bilo v njegovi rodbini. Če bi vse to razlagal ljudem, ga ne bi razumeli. Res je, za najgloblja doživetja, za najmilejša čustva in za najbolj vzvišene misli ne najdemo besed. Včasih je najzgovornejši prav molk, toda ne molk iz obupa, ampak molk zaradi ljubezni, ki je ne moremo izraziti. Tudi Zaharija mora uporabiti pisalo in deščico – takratno komunikativno sredstvo. Toda če je lahko napisal skrivnostno sporočilo, je to zato, ker ga je pred njim izgovorila njegova žena Elizabeta. Ženske imajo pogosto več poguma kot moški, tudi hitreje začutijo, kaj je prav, zato je smiselno, da jim tudi veliki duhovi prisluhnejo. Tudi če smo v teh prazničnih dneh sami, skušajmo v tišini svojega srca razbrati sporočilo, ki nam ga navdihuje milostljivi Bog. Morda pa nam ga je že zašepetal z besedami ljubljene osebe in smo nanj pozabili. V samoti prazničnih dni bodo te besede v nas znova zaživele.
Vsakdo izmed nas ima v življenju svoje poslanstvo – če si to priznamo ali ne. Verjetno se spomnimo svojih otroških let, ko smo »sanjali«, kaj bomo, ko bomo »veliki«. In te sanje so bile zares predrzne: eni so sanjali, da bodo piloti, drugi zdravniki, spet drugi kuharji, ker je bila njihova mama najboljša kuharica na svetu. Ta seznam naših otroških želja je neskončen. Na drugi strani pa smo imeli vzornike: ko bom »velik«, bom filmski igralec, najboljši nogometaš na svetu … Ko leta minevajo, doživljamo vzpone in padce, doživljamo uspehe in neuspehe in kar hitro ugotovimo, da ima vsakdo izmed nas svojo pot. Najprej iščemo svoje mesto v družini, potem v širšem življenjskem okolju. Dve poti nista enaki. In prej ko človek to dojame, bolje je, lažje živi in lažje uresničuje svoje življenje. In ob vstopanju v logiko, da ima vsak svojo pot, nam pomaga tudi današnji evangelij. Pred dvema dnevoma smo obhajali božič, praznik rojstva Jezusa Kristusa, danes pa obhajamo nedeljo Svete družine. Beremo, kako sta Marija in Jožef Jezusa prinesla v tempelj, da bi bil kot prvorojenec posvečen Gospodu. Zanj so žrtvovali dve grlici ali dva golobčka. Jezus je tako že na začetku svojega življenja približno vedel, kaj bo, »ko bo velik«. V istem evangeljskem odlomku srečamo še dve zanimivi osebi. Najprej je tukaj Simeon, za katerega evangelist zapiše, da je bil pravičen in bogaboječ. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega maziljenca, to je Jezusa Kristusa. Simeonovo življenje sta bili tako čakanje in pričakovanje. In ko se je ta napoved uresničila, je lahko rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika. Izpolnil je svoje življenje.« Evangelist potem doda, da je bila tam tudi prerokinja Ana. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga. Toliko različnih ljudi, oseb – vsakdo s svojim poslanstvom. Kako pomembno je, da odkrijemo svoj poklic, da ga vzamemo za svojega in ga poskušamo uresničiti »na polno«. Neki prijatelj mi je dejal: »Andrej, jaz berem še samo evangelij. Ko se mi v življenju ustavi, ko ne vem kaj in kako, dobim odgovor v evangeliju.« Dobra zamisel – morda se tudi za naše življenje v evangeljski besedi skriva navdih za uresničitev našega življenjskega poslanstva.
Iskrenost je pomembna vrlina človeškega življenja in bivanja. Zdi pa se, da s pospeševanjem ekonomskega razvoja v smeri vse bolj odprte tržne in tekmovalne družbe vse bolj izginja oz. jo izrinjajo druge bolj profane dobrine. Splošna in nenehna izpostavljenost vsakovrstnim primerjavam, tekmovanju za prestiž, dobiček ali za golo preživetje, nas namreč sili v konkurenčne odnose z drugimi ljudmi okrog nas, celo z našimi najbližjimi. Tako ljudje, žal, vse bolj gojimo do drugih ljudi preračunljiv, tržni ali kar manipulativni odnos. Posledica je naraščanje neiskrenosti in pomanjkanja sočutja. Ne zavedamo se, koliko ob tem početju izgubljamo. Ne znamo več vzdrževati odkritih medsebojnih odnosov, tudi povsem intimnih, npr. partnerskih ali starševskih odnosov. Posledica je, da se nam zdi, da nas nihče nima res rad in nas nihče resnično ne razume. Nekaj časa lahko odrivamo te vtise in občutke. Še večji problem pa je, da sčasoma nismo več iskreni niti sami s seboj, ker igre moči, vlog, mask, varanja uprizarjamo tudi sami s seboj. S tem pa izgubljamo spoštovanje pred samim seboj. Rečeno v prispodobi »izgubljamo obraz«. Izguba obraza je metafora za izgubo dostojanstva, ugodne samopodobe in spoštovanja v očeh drugih ljudi. Ko je naše osebno dostojanstvo ogroženo, ko »izgubimo obraz«, je to velik madež na človekovi samopodobi, pa če si to priznamo ali ne, če to javnost obsoja ali ne. Kakšna je pot iz te zagate ali bolje brezpotja nepristnosti in neiskrenosti? Zdi se mi, da je koristen začetni korak že to, da skušamo vsaj v odnosih z bližnjimi drugega vsaj za nekaj hipov jemati tako, kot da bi bili mi sami v njegovi koži, in skušamo biti ob tem kar se da iskreni. Morda se nam bo ob tem vsaj za hip posvetilo, da jaz pravzaprav nisem samo jaz, temveč tudi moj bližnji in bližnji ni samo »drugi«, temveč jaz sam. Osebno dostojanstvo ni nekaj, kar je shranjeno na telesu ali na obrazu, ampak nekaj, kar je navzoče v srečanju, v odnosu. In pot do samospoštovanja je samo spoštovanje drugih in iskren odnos do drugih in do sebe.
Danes je eden največjih krščanskih praznikov, božič. Upokojeni celjski škof dr. Stanislav Lipovšek se je prijazno odzval našemu vabilu in za današnjo Duhovno misel pripravil božični nagovor.
Prihaja čas, ko postavljamo jaslice. Nekateri iz nabožnih vzgibov, drugi iz navade ali le za dekoracijo. A nekaj stvari je vseeno treba vedeti. Ko izbirate prostor za jaslice, se morate zavedati, da ne gre za prostor v vaših domovanjih, temveč za prostor v vašem srcu! Ne gre za predsobe, spalnice in dnevne sobe, kjer preživljate svoje dneve in noči, temveč za kamrice vašega srca, kjer živite svoje življenje! Ne gre za mizo, kjer nahranite svoje telo, temveč za mizo, kjer Gost postane Gostitelj! Ko bo prostor izbran, pripravite mah. Mah. To je vaše bistvo. Vaša duša. Tisto, kar je v vas najbolj mehkega, kar preživi tudi pod debelo ledeno odejo. Nabirate ga lahko vse življenje, vse leto. A najbolj voljan se je ločiti od kamnite podlage prav v adventu, v pričakovanju. Po tem mahu razporedite korenine, ob katere se spotikate. Kamne, ob katere ste se spotaknili. Kamne spotike. Nato so na vrsti figurice. Najprej čreda, katere del ste tudi sami. Tu so vaši sorodniki. Vaši bližnji. In oddaljeni. Ovce: črne, bele, progaste in marogaste, koštruni in ovni. Tudi kakšen kozel se najde. Ali koza. K njim postavite pastirje. Prve ljudi, ki so smeli videti in pozdraviti novorojenega Kralja. To so vaši pastirji. Vaši voditelji. Vaši duhovniki. Kakršni koli že so. Čisti in umazani. Skrbni in malo manj skrbni. Sveti in malo manj sveti. Vaši pastirji. Nekateri med njimi so v preteklem letu preživljali zanimive preizkušnje. Težke. In smešne. Potrebne in nepotrebne. Potem je na vrsti hlevček. Štala, vsekakor. To je vaš vsakdan. Lahko je lep. Lahko podrt. Trden. Majav. Zakrpan. Prepišen. Topel. Svetal. Ali pa zapuščen. Votlina, morda … V ta hlevček postavite oslička in volička. Svoje delo in molitve. Svoj napor, s katerim vlečete naprej ta svet. In svoj mir v »prežvekovanju« tega sveta in večnosti. In ko se približa ura, bosta vstopila Jožef in Marija. Pripravite še seno ali slamo, samo da ne bo prazna, in nanjo položite Najsvetejše. Najsvetejšega. In pustite, da vas Otrok blagoslovi.
Lepa steza vodi po robu, z rjavo preprogo iz zelišč prekrit greben. Višina je 5000 m, kisika je tu malo. Pogled z rezila te lepo oblikovane vzpetine odpre duhu krila. Na drugi strani so čudovite figure iz peska, kamenja, rastlinja in potokov, ki zapolnjujejo izpraznjene kotanje ledenikov. Zelena očesca ledeniških jezer, ki zdaj so, kmalu pa jih ne bo več, dajejo mističen pridih moreni, ki se na obeh straneh doline konča z ostrino, podobno noževi konici. V ozadju se tu in tam zruši serak. Stene nad dolino zapirajo gore pravilnih geometrijskih oblik. Tiste, ki je podobna enakostraničnemu trikotniku, skoraj ne moreš spustiti iz oči. Potem pa te megle, meglice in oblaki, ki razpredajo mrežo okrog njih. Ne uspe jim prekriti vsega neba. Zaradi vetra je vsaj del pokrajine vedno obsijan s soncem. Z grebena res ni težko spremljati te igre narave. Če je ena stran meglena, je druga sončna. Na vrhu vzpetine nad vasjo Kare je polno možicev. Prav je tako, saj vrh ni tipičen. Le rahlo se spusti, potem pa nadaljuje v razbit greben; ta se že po nekaj sto metrih vzpne v steno. Začetek je krušljiv, rjav in siv, značilen del stene, ki ga je še pred kratkim zakrival ledenik. Igra barv, sonca in senc je ob sestopu pospešila utrip srca, duša je pila lepoto stvarstva, duh pa je slavil svojega Stvarnika. Je bilo sonce, ki se je postavilo pred naju z Ano, privid Boga? Okroglo, sijoče sonce, obdano z avreolo oblakov, sem lahko opazovala le s sončnimi očali. Bleščava je bila premočna. Rob oblakov je žarel kot čipke, obljubljajoč nedoumljivo lepoto v večnosti. Samo kratek pogled na levo od te presunljive sončne podobe, čez nebesno pot, prekrito s temnimi oblaki. Še eno okno modrine. V njej se je bohotil vrh Mera Peaka, cilj našega trekinga. Vse, kar je zmoglo moje srce, je bila slavilna pesem, zahvala in slava Vsemogočnemu, ki je bil, ki je in ki bo. Ozrla sem se na Ano, ki je doživljala nekaj podobnega. Objeli sva se, besede so bile odveč. Hvala, Gospod, za to neizmerno lepoto, ki mi jo daš spoznavati iz dneva v dan. Daj se spoznati, Gospod, Kralj kraljev, da bi kot Avguštin ali Pavel lahko rekli, da je vse, naj je še tako lepo, le smet v primeri s spoznanjem Božje ljubezni.
Sedim na vlaku in opazujem ljudi. Sami mrki, zaskrbljeni obrazi. Hodim po cesti in opazujem ljudi. Sami mrki, zaskrbljeni obrazi. Sedim sredi dvorane neke prestave in spet opazujem ljudi. Tudi tu so sami mrki, zaskrbljeni in resni ljudje. Razmišljam in se spomnim na zgodbo: Nekoč, davno že, je šla karavana po puščavi in srečali so kugo. Vodja, pogumen mož, jo je vprašal: »Pozdravljena, kuga. Kam greš?« Odgovorila je kratko: »V Kairo.« »Zakaj?« je spet vprašal vodja. »Zato, ker nameravam vzeti 150 duš.« Tedaj se je vodja razjezil: »Kako si lahko tako kruta? Gotovo bodo med njimi tudi mladi ljudje. Pred sabo imajo še vse življenje!« Kuga ni odgovorila. Šla je dalje, karavana pa tudi. Nazaj grede so jo spet srečali v spremstvu 1500 duš. Na vprašanje zakaj, ko je vendar rekla samo 150, je odgovorila: »Jaz sem jih vzela samo 150, tako kot sem rekla. Vsi ostali so se kar sami nalepili zraven. Bili so brez vsake volje in veselja do življenja.« Vodja jo je poslušal in razmišljal, nato je vprašal: »Ne verjamem ti in ne zaupam. Bojim se, da boš vzela tudi mene.« Kuga je odkimala in mu odgovorila: »Tebe ne!« »Zakaj pa ne? Imam kakšno zagotovilo?« je začudeno vprašal vodja karavane. »Imaš. Ves dan si na zraku in soncu, zato si zdrav, krepak in poln veselja do življenja,« mu je odgovorila in odšla svojo pot, karavana pa tudi. Ob tej zgodbi moram povedati, da nas starodavne vede že tisočletja učijo, da sta dolgoročno za dober imunski sistem največje zagotovilo veselje do življenja. Nezadovoljstvo, skrb, žalost, jeza, strah, negotovost in občutek ujetosti ga zanesljivo zelo slabijo in temu pritrjuje tudi sodobna znanost. Kdor sije od ljubezni, hvaležnosti in zaupanja, bo za viruse in bolezni trši oreh. Morda zveni to poetično, a je v resnici dosegljivo vsakomur. Poti, kako to doseči, pa je veliko.
»In Beseda je postala meso in se naselila med nami« – Jn 1,14. Znane vrstice Svetega pisma nas opominjajo na brezpogojno ljubezen in veselje, ki sta bila podarjena človeštvu. Za kristjane je december čas adventa. Čas upanja in pričakovanja. Je čas prihoda in uresničitve obljubljene Besede. December je postal za verne in neverne simbol družine in praznovanja. Čas obdarovanja in srečevanja. Je tisti čas v letu, ki ga namenimo najbližjim in razveseljevanju drugih. Z darili odmaknemo sebe in damo mesto drugemu. Z darili izkazujemo ljubezen in svojo skrb do drugih. Z darili podarjamo sebe in kažemo svoj mar za sočloveka. Ker je letos drugačen čas, čas koronavirusne bolezni, so pred nami drugačni prazniki. Skoraj gotovo nas čaka manj osebnega srečevanja pa tudi manj obdarovanja. Razmere, ki so nastale zaradi koronavirusne bolezni, nam dajejo priložnost za drugačnost, da stopimo iz znanih okvirov in na primer namesto kupljenih daril sami nekaj ustvarimo ali pa preprosto napišemo in pošljemo. Kdaj ste nazadnje prejeli pismo? In kdaj ste nazadnje ljubljeni osebi rekli ali napisali: »Rad ali rada te imam«, »Ljubim te«? Beseda nič ne stane. A veliko da. Z besedo smo približani božjemu, ker z besedo tudi mi ljubimo in podarjamo. Z besedo tudi mi ustvarjamo odnos in bližino, kot to počne Bog z nami. V besedi Bog živi. V Besedi živimo mi. V svoji besedi smo lahko darilo. Z besedo smo lahko upanje sočloveku. Letos imamo priložnost za drugačno podarjanje. Da gremo mimo daril, ki so medij izkazovanja ljubezni. Podarimo sebe. Podarimo svoj čas. Podarimo svojo ustvarjalnost. Podarimo iskreno besedo. Podarimo poljub. Podarimo dotik. Podarimo tisto, kar največ šteje – sebe, v Luči, ki sveti v nas. Spomnimo se časa Jezusovega prihoda. Bil je čas zasedbe. Bil je čas negotovosti. Za marsikoga je bil čas revščine in diskriminacije. Bil je čas neozdravljivih bolezni. Za marsikoga na našem svetu je letošnji adventni čas enak kot ob Jezusovem prihodu. Včasih se nam zdi, da čas obstane ali da se ponovi. Bodimo letos drugačni in dopolnimo spomin prihoda. Bodimo sami prihod upanja in ljubezen za sočloveka. Letos se lahko mi podarimo človeku. To sta naša moč in svoboda. To je naš največji dar.
Božič je pred vrati. Do praznika Jezusovega rojstva nas ločijo samo še štirje dnevi. Kakorkoli obračamo, bo letošnji božič drugačen. Nekaj posebnega predvsem zaradi okoliščin epidemije koronavirusa. Tudi če bomo lahko obhajali maše, bo to zaradi varnosti vseh nas v zelo omejenih in okrnjenih pogojih. Prav tako tudi verjetno ne bo mogoče imeti srečanj in praznovanj s sorodniki ali prijatelji – spet zaradi varnosti nas vseh. Vse to nas lahko spravi v stisko, še posebej, če pomislimo na oddaljenost, osamljenost, oziroma na drugi strani hrepenenje po srečanju, po stiku, po bližini. To, kar močno pogrešamo že lep čas. Ob praznikih, ko naj bi skupaj obhajali spomin na rojstvo Odrešenika sveta, pa nam je ta bližina še toliko bolj pomembna. Poleg božiča je pred nami tudi praznovanje tridesete obletnice plebiscita, ko smo se enotno odločili za pot samostojnosti naše male, a tako čudovite dežele. Pa vendar se zdi, kot da je trenutno vzdušje in stanje v našem narodu prav nasprotno od tistega izpred tridesetih let. Kot da iz dneva v dan bolj tolče ven naša razklanost. In to povzroča precej bolečine … V takem vzdušju razklanosti in izolacije, obolelih in celo umrlih zaradi koronavirusa naj bi praznovali božič in potem še novo leto? Vse to zdi bolj kot nekakšna misija nemogoče. Kako naj bi bilo praznovanje božiča lepo v takem vzdušju? V čem naj bi bil blagoslovljen božič in srečno novo leto? V razklanosti, v izoliranosti, osamljenosti? Zakaj ne? Nenazadnje bistvo božiča ni v nekem veseljačenju, nažiranju s kulinaričnimi dobrotami in medsebojnem obdarovanju. Bistvo je v odrešenju. Bog se na ta svet rodi kot človek. Da vstopi v našo bedo in stisko, v našo človeško ranjenost. Ja, v našo razklanost, izoliranost, osamljenost; v naše preizkušnje, trpljenje in celo v smrt. Rojstvo Božjega Sina ni z namenom, da bi od nas odpravil vse naše tegobe in preizkušnje, ampak da bi v vsem tem zmogli stopiti na pot ljubljenosti – zavedanja, da nas Bog Oče ljubi in vabi, da bi to ljubljenost prinašali tudi drug drugemu. Nekako v duhu tega, kar prepevamo v naših državni himni: »Ne vrag, le sosed bo mejak!« Da drug človek ni sovražnik, ampak oseba, sodržavljan, sosed, moj bližnji. In ob tem pomislimo še na tiste, ki so nam najbližji. Letošnji božič in novo leto bosta zaradi epidemije precej okleščena kar zadeva darila. In to je dobro. Predvsem, da se ne bomo utapljali v materializmu, ampak si bomo lahko vzeli priložnost, da drug drugega obdarimo na oseben način. Svojim, ki jih želimo obdarovati, napišimo, za kaj vse smo jim hvaležni, kaj pri njih cenimo in spoštujemo, v čem je naše življenje lepše in bogatejše zaradi njih. Darilo, kakršnega mogoče do zdaj še nismo dali …
Neveljaven email naslov