Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje.
Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo.
Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem.
Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo.
In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje.
Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi.
Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini.
Naslednje jutro se Oče ni več zbudil.
Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje.
Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo.
Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem.
Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo.
In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje.
Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi.
Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini.
Naslednje jutro se Oče ni več zbudil.
Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Nenapisano pravilo slovesa od starega leta so tudi novoletne zaobljube. Osrednji statistični urad je med prebivalci naše domovine izvedel raziskavo o desetih najpogostejših novoletnih zaobljubah, ki jih naredimo Slovenci. Vabim vas, da skupaj preletimo deset najpogostejših zaobljub po uradnih statističnih podatkih, saj o njih poročajo malodane vsi mediji, resni in malo manj resni. Naše zaobljube se vrtijo okrog odvečnih kilogramov, pitja alkohola, neuživanja sadja in zelenjave, kajenja, telesne neaktivnosti, zapečkarstva, možganske zaspanosti, zapravljivosti, deloholizma in z njim povezanega stresa ter dobrodelnosti. Vrstni red zaobljub sem povzela po uradnih podatkih. Največji problem, ki nas pesti, so torej kilogrami. Po uradnih podatkih nas je bilo v letu 2017 čezmerno hranjenih ali debelih več kot polovica prebivalcev Slovenije, starih 18 let ali več. Človek bi pomislil, da res živimo v deželi, kjer se cedita med in mleko. Pravzaprav se vse vrti okrog telesne teže: čezmerno pitje alkohola – še posebej napitka iz hmelja – povzroča nabiranje odvečnih kilogramov. Če prenehamo kaditi, postanemo kandidati za preveliko telesno težo. Zaradi telesne neaktivnosti naši sklepi zarjavijo. Če delamo po 16 ur na dan pred računalniškim zaslonom, komajda še znamo hoditi … Še in še vzporednic s kilogrami bi lahko našli. A kaj, ko novoletne zaobljube že prvi dan novega leta izpuhtijo v nič. Poleg novoletnih zaobljub poznamo še zaobljube, ki jih redki poklicani dajo Bogu: poznamo redovne in samostanske, začasne in večne zaobljube. Največkrat so to zaobljube čistosti, pokorščini in uboštvu. A ne samo v religiji, tudi v javnem življenju poznamo zaobljube, kot so sodniške, vojaške, predsedniške … Da ne omenjam Hipokratove prisege … Ali je težje, ko prelomimo besedo, ki smo jo dali sami sebi, ali tisto, ki smo jo dali drugim, boste presodili sami. Je pa boj z odvečnimi kilogrami, ko se čarobne formule in napitki izkažejo za neučinkovite in zdravju škodljive, izjemno zahtevna zaobljuba. Če odmislimo, kaj vse lahko s seboj prinese odvečna telesna teža, debelušni ljudje veljamo za dobrovoljne. Znamo se pošaliti na svoj račun in iz svojih novoletnih zaobljub. In tako se bo ob koncu leta ponovno zamenjala samo letnica, konfekcija v garderobni omari pač ne. Hkrati pa se nam bodo zaobljube, kot so čistost, pokorščina in uboštvo, zdele preprostejše. Naj zaključim z modrim Sirahom, dragi poslušalci in poslušalke: »Ne obotavljajte se ob pravem času izpolniti obljubo, ne odlašajte vse do smrti s poravnavo dolga. Preden se zaobljubite, se pripravite, ne bodite kakor človek, ki preizkuša Gospoda.« (Prim. Sir 18,22–23)
Fanta, ki sta okrog božiča hodila po hribih, sta zgrešila pot in nato veliko ur hodila, preden sta prišla v neko vas. Ker nista predvidevala, da bosta toliko časa na poti, ju je zalotila tema, predvsem pa sta bila tudi zelo lačna. Ko sta prišla do vasi, sta potrkala pri prvi hiši in povedala, da sta zašla, da sta lačna in da prosita za malo kruha. V hiši so ju najprej malo začudeno gledali, ker se pač redko zgodi, da pride kdo prosit za kruh. Potem pa so ju prijazno povabili noter in prednju na mizo postavili potico. Fanta sta pozneje pripovedovala: »Vzela sva samo majhen košček, ker je bila potica. Če bi nama dali kruha, bi si upala vzeti več in bi se bolj najedla.« Ob tej pripovedi sem premišljevala o naši pomoči. Velikokrat se želimo pri pomoči izkazati, velikokrat pa tudi mislimo, da dobro vemo, kaj drugi potrebuje. V resnici pa v pomoč projiciramo svoje lastne želje in potrebe in se sploh ne poglobimo v to, kaj drugi od nas pričakuje in za kaj nas prosi. Fanta bi bila bolj vesela kruha kot potice, ker bi lahko bolj potešila svojo lakoto. Lahko pa razmišljamo ob njuni pripovedi tudi drugače. Bili so praznični dnevi, prijazno so ju povabili noter in postregli s potico. Želeli so, da tudi premražena in tuja fanta občutita praznično vzdušje. Morda fanta preprosto nista znala sprejeti daru, ki jima je bil dan zastonj. Tudi tega se bosta morala v življenju še naučiti, zakaj najlepše in največje stvari v življenju dobivamo zastonj kot dar.
Še ne dolgo tega smo kristjani in vsi ljudje dobre volje praznovali božični sveti večer, ko smo se spomnili, da je bil rojen odrešenik in ko se je v najdaljši noči začela svetlikati božanska svetloba, ki je posvetila v našo nebogljenost. Nocoj pa se bomo spomnili, da ta luč, ki nam ogreje in razsvetli srce, prežene tegobo in daje novo upanje, znova prihaja k nam z jutrišnjim novim letom. Znova si bomo nazdravljali in si zaželeli sreče, zdravja in lepih dogodkov. Po navadi ta večer najprej pomislimo na vse tisto lepo, kar smo v tem letu doživeli pa tudi na preizkušnje, ki so se nam zgodile. Najprej smo veseli, ker smo še vedno živi. Ko pomislimo, kaj vse se je v tem letu dogajalo po svetu, vidimo, da to ni nekaj nujnega. Tudi, da smo za enkrat kolikor toliko zdravi, vsaj toliko, da si lahko z nasmehom zaželimo vse dobro v letu, ki prihaja. Prav pa je, da rečemo Bogu hvala tudi za preizkušnje. Res nam je marsikatera zadala rane, toda hkrati nas je utrdila bolj pogumno zremo v prihodnje. S pogledom v prihodnost nam papež vsako leto za novo leto zaželi mir. Mir pa v svetem pismu ne pomeni zgolj odsotnosti vojn, spopadov in ubijanj. Mir, o katerem govorijo judovski preroki, je veselje, kjer je vsega dovolj. To je čas, ko so vsi ljudje spoštovani, ko tudi revež ni lačen in ga ne zebe. Takrat mladina prepeva in starčki imajo lepe sanje. Tudi zanje misel na prihodnost ni mora. Toda življenje poznamo in težko verjamemo, da bodo kmalu iz sveta izginili sovraštvo, nasilje in trpljenje. Toda če se začnemo zavzemati za vsakega otroka, potem bo ljubezen do nedolžnih in nebogljenih otrok zmanjšala tudi nasilje in sovraštvo v svetu. Ko bi si vojskujoče strani zastavile vprašanje, ali je ljubezen do njihovih lastnih otrok res večja kot sovraštvo do nasprotnikov, bi zelo zmanjšali svoja nasilna dejanja. Tako se nam božična skrivnost prelije v novo leto. Včasih je bil ta dan »praznik obrezovanja Gospodovega«. V Bibliji pomeni obreza zavezo z Bogom, z njegovo dobroto, pravičnostjo in usmiljenjem. S tem obredom je otrok postal Božji ljubljenec, z njim bo Bog imel posebno veselje in ga bo varoval. Toda prerok Ezekijel je spregovoril o »obrezi srca«. Če ljudje obrežemo svoja srca samoljubja in zaverovanosti vase, potem bomo Bogu dopustili, da prek nas blagoslavlja svoje ljubljence. V novem letu se bo lahko Božja svetloba s svojo milino širila na naše otroke in vse ljudi.
Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
Spoštovani, sprašujem se, kaj sploh lahko povemo o Bogu? Nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki je izvirni povzetek krščanskega verovanja, pove o Bogu le nekaj enostavnih besed: »Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari.« Ali so te besede dovolj? Zagotovo lahko o Bogu povemo več. Vendar ali res? Kakšno je tveganje, ko povemo o Bogu preveč? Ko govorimo o Bogu, moramo biti zelo previdni, da iz Boga ne ustvarimo idola, ki ustreza našim pričakovanjem in predstavam, nakar sledi razočaranje, ko se kaj ne zgodi. Stara Cerkev se je tega zavedala, zato so veroizpovedne izjave o Bogu jedrnate in brez podrobnosti. Bog ni problem, ki ga je treba rešiti, ni vprašanje, na katero je treba odgovoriti, ni stvar, ki jo je treba dokazati, ni nauk, ki ga je treba pojasniti. Bog je skrivnost, ki jo je treba izkusiti. Verske izjave prvenstveno niso rezultat naše inteligence, ampak našega srca. Gre za odnos, tako kot ga imamo z drugimi. Kristjani izpovedujemo o Bogu v prvem delu Nicejsko-carigrajske veroizpovedi pet reči. Prvič, verujemo, da Bog obstaja. Priznavamo, da nismo mi Bog, ampak smo od njega odvisni. Drugič, verujemo, da je Bog, ki se je sam razodel, samo eden. Tretjič, verujemo, da je Bog Oče. Ne gre za spol ali projekcije človeškega očetovstva. Božje očetovstvo pomeni, da je Bog oseben in odnosen (občestven), ker je Trojstven. Ker je Oče, ni abstrakten in ravnodušen, ampak je v življenje sveta vpleten in vključen. Četrtič, verujemo, da je Bog vsemogočen. Priznavamo, da se Bog razlikuje od človeka, ker je v Bogu končna moč in vir vse moči. Bog je vsemogočen v svoji ljubezni, zato ni strašljiv. Božja vsemogočnost ne pomeni, da lahko Bog naredi vse, saj ne more neobstajati, lagati, grešiti, storiti zla, ker je to proti njegovi naravi. Triada atributov Božje vsemogočnosti, vsevednosti in vseprisotnosti govori o gospostvu Boga, zato ga imenujemo Gospod. Petič, verujemo, da je Bog stvarnik nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari. To pomeni, da stvarstvo ni bog, in da obstajata materialna in nematerialna resničnost. Na tej točki mora naše natolcevanje o Bogu utihniti, kot je to storila prva Cerkev v svoji veroizpovedi. V Svetem pismu ni brez razloga zapisano: »Utihnite in spoznajte, da sem jaz Bog.« (Ps 46,11) »Gospod je v svojem svetem templju, umolkni pred njim vsa zemlja!« (Hab 2,20)
Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi … veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje … V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze … V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč … Na moje veselje pa čakaš zaman … Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak … in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši, pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In da bom odkril veselje v svojem srcu! Amen.
Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se vede pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal? Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se vedli, da se bomo lahko vključili v utečene življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?« Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Če hočemo ali ne, že od mladih dni smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije. Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki nenehno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo. So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in bodimo pozorni na lepe lastnosti svojih bližnjih.
Nepredvidljivi časi, hitro spreminjanje ukrepov in omejevanje pravic v nas vnašajo nemir. Veliko je različnih mnenj, vsak je prepričan o svojem prav, iz dneva v dan se povečuje nestrpnost. Tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stol. se v sedmi knjigi svojih dnevniških zapisov in filozofskih premislekov sprašuje, kako naj človek živi v skupnosti tako različno mislečih posameznikov. Pri tem izhaja iz stoiške predpostavke, da smo ljudje del skupne celote in neločljivo povezani med sabo. To dalje pomeni, da imajo dejanja medsebojen vpliv: če delujemo v skupno dobro, delujemo tudi sebi v prid, in nasprotno: vsa naša nepremišljena dejanja bodo pustila posledice v širši skupnosti. V primeru nesoglasij in krivic zato Mark Avrelij ne verjame, da bomo z nasiljem in neprijaznostjo stvari kakor koli izboljšali, ampak priporoča blagohotnost. Naroča nam, naj se pogosto spominjamo, da so tisti, ki nam povzročijo nekaj slabega, enakega rodu kot mi sami – da smo torej vsi del istega sveta, da dihamo isti zrak, da enako živimo in enako umremo. V luči večnosti in človeške minljivosti pa so storjene krivice nepomembne in bomo nanje slej ko prej tudi pozabili. Dalje nas opozarja, da ljudje »delajo nápake iz nevednosti in zoper svojo voljo«, saj pogosto storijo kaj po nesreči, zaradi napačnih predpostavk ali pa njihovim dejanjem sledijo posledice, ki si jih pravzaprav niso želeli. Takole v nadaljevanju razmišlja filozof: »Kadar se kdo nad teboj spozabi, se takoj vprašaj, kakšno mišljenje ima o dobrem in hudem, da je mogel grešiti. Kajti če boš to ugotovil, se ti bo zasmilil in se ne boš ne čudil ne jezil: saj imaš mogoče sam o dobrem in hudem enako ali podobno naziranje. V tem primeru mu je treba torej odpustiti. Če pa se tvoj nazor o nravstvenih dobrinah ne sklada z njegovim, ti bo blagohotnost do njega, ki se moti, še tem lažja.« V razmislek nam daje tudi tole: po stoiškem nazoru dejanje ni dobro ali slabo sámo po sebi, ampak smo mi tisti, ki ga kot takega dojemamo – od nas samih je torej odvisno, ali bomo sočloveka oklicali za krivičneža ali ne in s tem dopustili, da nas prizadene. Vpliv na nas bo imel le, če mu bomo to dovolili, zato nas Mark Avrelij opominja, da je moč pravzaprav v naših rokah. »Tvoja vladajoča razumska sila v tebi po njegovem prestopku ni slabša, kot je bila prej,« zapiše v svojih premišljevanjih. Če nam nekdo stori krivico, s tem kvari le samega sebe, ne pa tudi nas, in prav blagohotnost mu bo pokazala, da zmoremo svojo moralno držo kljub krivicam ohranjati neoporečno.
Oznanjam vam veliko veselje. Danes je božič. Prebujamo se v praznik, ki ga kristjani po vsem svetu obhajamo kot rojstni dan Besede večnega Boga, ki je bivala, še preden se je začel obstoj vesoljnega stvarstva, in si je v tihoti noči nadela našo, človeško naravo. Po Mariji, ki je žena iz neznatnega judovskega Nazareta, je v Jezusu Kristusu Bog postal izmed nas. Prišel je k nam, da ostane z nami in se od nas več ne odmakne. V božični noči si je Bog začel deliti z nami našo zemeljsko usodo. Postal je sopotnik našim korakom, v bolezni in zdravju, v sreči in nesreči – vse dni našega življenja. Znanilec njegovega prihoda je mir, ker on je Knez, ki nikomur ne grozi – samo blagruje; nikogar ne zavrne – vse blagoslavlja; nihče mu ni odvraten – vse ljubi. Veseli se vsakega. Prišel je zato, da bi poiskal izgubljene, ker mi ne najdemo poti do njih; da bi ozdravil bolne, ker drug jih ne more; da bi potolažil hudo žalostne, ker to zmore samo njegovo sočutje. Tudi on je živel sredi nemira in nevarnosti, sredi preganjanj in trpljenja. Ni se ustrašil. Delal je samo dobro, govoril je besede blagodejnosti, ki imajo moč rešitve. Še zmeraj trka na vsa vrata. Povsod želi biti doma. Rad bi nam dal svoj mir. Med nami je ustanovil majhno in skrito kraljestvo pravičnosti, miru in veselja, ki ni vidno, vendar je zelo učinkovito. To kraljestvo v sebi nosijo vsi, ki so delavci za mir. Čeprav se zdi, da so ga krivičnosti in vojne povsem poteptale, ga ni mogoče uničiti. Je namreč večno in z Božjo močjo. Nad njim ima oblast samo Bog. Novorojeni Bog nam je prišel povedat, naj nas ne bo strah. Kdor se mu zaupa in ga vzljubi, bo našel rešitev – ne na tem, ampak v njegovem blaženem svetu, kamor se je po grozovitem trpljenju in vstajenju od mrtvih vrnil, da nam pri sebi pripravi nesluteno čudovitost bivanja, ki nikdar več ne mine. Ob koncu zemeljskega popotovanja bomo potrkali na vrata tega blagodejnega sveta. Ne bomo razočarani, ker nam jih bo odprl Knez miru. Takrat nas bo spomnil, kako zelo je bil vesel, ko smo mu na božič odprli vrata svojega doma. Blagodejen, vesel in miren božič vam želim. Vse vas blagoslavljam z ljubeznijo novorojenega Boga: Očeta, Sina in Svetega Duha.
Letošnje praznovanje božiča je res prav posebno. Danes smo prižgali še zadnjo, četrto svečko na adventnem vencu. Hkrati pa nas danes čaka tudi obhajanje prvega svetega večera in za njim še polnočnice. Letošnje praznovanje božiča pa je prav posebno tudi za nas, frančiškane, saj obhajamo 800-letnico postavitve prvih jaslic. Ne takih, kakršne postavljamo po naših cerkvah in domovih, ampak lahko bi rekli živih jaslic. Vse skupaj se je začelo, ko je malo več kot pred 800 leti naš redovni ustanovitelj sv. Frančišek Asiški poromal v Sveto deželo in v Betlehemu obiskal tudi votlino, v kateri se je rodil Jezus. Verjetno je tam dobil zamisel, da bi na prav poseben način obhajal božič. Ko je leta 1223 obiskal papeža Honorija III., je od njega dobil posebno dovoljenje za obhajanje svete maše zunaj cerkve. Tako se je na poti iz Rima skupaj z brati ustavil v vasici Greccio, kjer je živel njegov prijatelj Janez Vellita. Frančišek je prosil Janeza, naj na svojem posestvu v skalnati votlini pripravi vse tako, da bodo lahko v njej obhajali božič. Frančišek je namreč želel na konkreten način doživeti, kako je bilo videti Jezusovo rojstvo. Zato so votlino nastlali s slamo, vanjo privedli vola in osla ter postavili jasli, ki so bile za oltar. Ko je napočila sveta noč, so k votlini prišli ljudje s svečami in baklami, Frančiškovi bratje pa so prepevali psalme in hvalnice. Opolnoči so v votlini darovali mašo, pri kateri je Frančišek kot diakon pel evangelij, po njem pa je zbrane nagovoril še v pridigi. Bil je močno ganjen in v goreči ljubezni do Jezusa ni mogel izgovoriti njegovega imena, ampak je ves čas govoril o betlehemskem detetu. Prvi Frančiškov življenjepisec Tomaž Čelanski je zapisal, da se je takrat zgodil poseben čudež. Nekdo od navzočih je na jaslih zagledal dojenčka, ki je ležal kakor mrtev. Ko je Frančišek stopil k njemu in ga vzel v naročje, je dojenček oživel. Simbolno sporočilo tega dogodka pa je, da je Frančišek z ljubeznijo do Jezusa to ljubezen vnel tudi v srcih drugih ljudi. Med drugim tudi s tem, ko je na tak poseben način obhajal božič in tako postavil prve žive jaslice. Predvsem pa je Frančišek poudarjal, da se Jezus ni rodil samo na božični dan, ampak da se rojeva vsak dan, ko Sveti Duh pri maši po duhovnikovih rokah posveti kruh in vino v Kristusovo telo in kri. Naj nas letošnje obhajanje božiča, tudi ob 800. obletnici postavitve prvih jaslic v Grecciu, znova in znova spominja na to skrivnost – da nismo sami, da je Jezus – Emanuel, Bog z nami. Ne le pred več kot 2000 leti, ampak tudi tukaj in zdaj. Pri vsaki sveti maši in vsakič, ko je med nami, saj je sam rekel: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« To je tisti večni božič med nami.
Dragi prijatelji! Čas, v katerem živimo, je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vsega, kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene sklepe, in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo, kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje, kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje vedenje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro, kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju, kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob na novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postajata človek in z njim človeštvo bolj občutljiva za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja, je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
“Ne bodi preveč pravičen in ne delaj se pretirano modrega: zakaj bi se ugonabljal?” (Pridigar 7,16) Te besede dajo misiliti. Očitno je, da naj bi si po eni strani prizadevali za pravičnost in modrost, po drugi strani pa nas Salomon, ki je to napisal, opozarja, naj ne bomo preveč pravični še posebej, ko sodimo o drugih, predvsem pa se ne bahajmo s tem. Povedano drugače: Ne bodimo torej samopravični. To pomeni, naj ne postanemo ošabni in to ne glede za katero našo lastnost, spoznanje ali dosežek gre. Pozvani smo razmišljati o sebi, se vprašati, zakaj se do drugih vedemo kot sodniki in zakaj se bahamo s svojim znanjem oziroma tem, kar vemo ali kar smo dosegli. Neizpodbitno dejstvo je namreč, da na zemlji ni človeka, ki bi delal samo dobro in nikoli ne bi naredil ničesar narobe. Vozniki avtomobilov se srečujemo s trenutki, ko nam zastane dih; nevarna prehitevanja in prehitra vožnja sta zagotovo primer tega. Prav tako pa tudi s trenutki, ki nas ujezijo: ko nam nekdo vzame prednost ali se s prehitevanjem kolone na avtocesti poskuša vrniti pred vse čakajoče in tako pridobiti nekaj metrov. Toda če smo iskreni, si moramo priznati, da tudi sami kdaj prekršimo kakšen prometni predpis, spregledamo kakšen avto ali s prehitevanjem poskušamo pridobiti nekaj sekund na naši poti do cilja kamor potujemo. V Pismu Rimljanom 12,3 piše: “Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal.” S temi besedami smo povabljeni, da se bolje spoznamo, da smo v določenih okoliščinah bolj zadržani in da drugim ne vsiljujemo svojih pogledov. Prav je, da smo v življenju načelni; a poučevanje drugih o tem kakšni bi morali biti, ohranimo za tiste res redke trenutke in posebne priložnosti, ko je to na mestu. Največkrat je vse, kar ljudje okrog nas potrebujejo od nas le malo ljubezni, usmiljenja in razumevanja. Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bomo danes hitri v hvaljenju in počasni v graji. Hitri v odpuščanju in počasni v sojenju, hitri v pomoči in počasni v zavračanju. Brzdajmo svoj temperament in svoj jezik, da bomo namesto besed, ki ranijo in povzročajo škodo, govorili tiste, ki zdravijo in prinašajo korist. Ne bodimo samopravični in ne delajmo se pretirano modre: ne škodimo sebi in drugim!
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Adest sponsus, qui est Christus, – vigilate, virgines! Advent je čas upanja, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, ki je ves usmerjen v veselje prihajanja, v prihod Ženina in učlovečenje Božje Besede ter njeno prebivanje med nami. Da pa bi Ženina ne zgrešili in bi nam, kot v priliki o desetih devicah, ne dejal: »Resnično povem vam, ne poznam vas.« (Mt 25,12), moramo biti čuječi. Toda kaj je čuječnost? Ni zgolj pričakovanje ali le budnost, je aktivna pasivnost v presežnostni dimenziji. Ta, po katerem hrepenimo, prihaja, »čeprav tudi kot strašen Sodnik, vendar tudi kot Ženin naše duše. Prihaja, da bi dovršil intimno zvezo, ki se je že začela z darom milosti, vendar je bila v tem življenju zakrita. Že v tem življenju namreč Gospod obiskuje naše srce, se z njim v trenutkih združuje in mu daje slutiti, kakšna bo sreča popolnega zedinjenja. Pogosto pa se pokaže v šumenju lahkega vetriča: z naše strani je potrebno namreč veliko pozornosti in razpoložljivost čistega srca. Čuječnost je življensko stanje kontemplativnega človeka, čuječnost hrepenenja, čuječnost ljubezni. Včasih čaka v temi, komaj ve, kaj čaka, a vseeno čaka. Ali bo prišel? Ali je prišel?« Zaključimo z besedami knjige Razodetja: »In Duh in nevesta pravita: 'Pridi!' [...] 'Da, pridem kmalu.' - 'Amen, pridi, Gospod Jezus!' (Raz 22,17a.20) Bodimo čuječi, Gospod prihaja. Milosten preostenek adventa vam želim.
Saj me niti ni hudo presenetilo dejstvo, da veliko mladih ne ve več za Simona Gregorčiča. Za znamenito Sočo, kako potem za »nazaj v planinski raj«! Kako neki za njegovo spoznanje, da prijatelj senci tvoji je enak, ki zvesto za teboj se vije, dokler ti sonce sreče sije. A ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Mar je res tako? Prijateljstvo velja kot visoko cenjena dobrina. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje,« je rečeno v evangeliju. Oho, življenje za prijatelja. Ja, pa tudi za domovino! Glede na to, kako se znamo igrati z življenjem in si ga nezdravo zapravljati, je pa komaj kaj upanja, da bi za tako imenovano prijateljstvo položili glavo pod giljotino. »Et tu, mi Brute«, tudi ti, Brut, (prijatelj, si me izdal!), je po Shakespearu široko znano razočaranje Julija Cezarja. A ni treba biti Cezar, nekoč vladar sveta, po komer se še danes ravna kak koledar. Povsem navaden Zemljan je že lahko izkusil, da mu je prijatelj obrnil hrbet. Toda – mar je to bil prijatelj? Prijatlji, obrodile so trte vince nam sladko! Ni rečeno, da so vinski bratci tudi že prijatelji. Je lahko kdo le senca tegá. Do kam daleč v mladost in otroštvo pa sega kako prijateljstvo? Prav hudo je v vsakodnevni gruči otrok ali mladostnikov (na primer v vrtcu ali v razredu) opaziti enega, ki kar nikamor in k nikomur ne sodi. Izločen je, izloči se od drugih. Namenoma? Zaradi kake notranje stiske, preobčutljive narave? Obenem opazovati druge, kako spontano igrivi so in družabni. Navsezadnje, kaj pa odrasli? Zakaj je kdo nenavadno samotarski, drug se pa brati navzkriž in počez. Ki smo zato se zBRATli, ker v srcu dobro mislimo /…/, ljudje, vsi bratje, bratje vsi narodi. Potemtakem tudi vsi prijatelji? Če le izvorno velja, da smo pripadniki iste jate: pri-jate-lji? Ali je v nemščini Freund to, kar izhaja iz freuen; veseliti se? Kakor koli. Temeljna lastnost prijatelja je zvestoba. Zenit, ki ne meče sence. Ali po Tagorejevo: Mesec ima luč za celo nebo, svoje temne pege pa zase.
Deček se je pod žgočim soncem s svojim očetom spuščal s hriba. Zagledala sta moža, ki se je vzpenjal proti njima, ves prepoten, s težkim nahrbtnikom na rami, ki ga je pritiskal ob tla. Ko je moški prispel do njiju, ga je deček vprašal, kaj nosi v nahrbtniku in zakaj se tako muči, ko se vzpenja v hrib. Moški je dečku odgovoril, da se je njegova peč pokvarila in da se je moral spustiti v dolino, da bi zbral dovolj kamnov, da si bo zgradil novo peč. »Zakaj ne poiščete še več kamnov,« je vprašal deček, »in si zgradite še večjo peč, ki vas bo grela in v kateri boste pekli hrano? V dolini je še polno kamnov.« »Oh, ti mali deček,« mu je odvrnil mož, »ne veš še, kaj pomeni delati, ne veš, kako težko je tovoriti.« Moški položi roko na dečkovo ramo in reče: »Ko boš tako velik kot jaz, boš zadovoljen tudi z majhno pečjo.« Tako so se razšli in nadaljevali vsak svojo pot. Ko sta se deček in njegov oče spuščala naprej v dolino, se jima je nasproti približal drug moški. Bil je enake velikosti kot prejšnji, nosil je enako velik nahrbtnik, vendar ta moški se ni zdel ves obtežen, tako kot prejšnji. »Kaj nosite v nahrbtniku?« je zanimalo dečka. »So notri kamni? Si boste zgradili majhno peč?« »Oh, ne« se je široko nasmejal moški, »ne bom gradil nobene peči. Veš, v dolini sem delal na polju, ko sem odkril zaklad. Diamanti, rubini in biseri! Imam dve hčeri, ki se bosta poročili. Odprl bom trgovino, prenehal bom prodajati od vrat do vrat, zgradil si bom novo hišo ...« »Zakaj pa ne poiščete še več diamantov,« ga je prekinil deček, »gotovo jih je še kaj v dolini?« »Fant moj,« je dejal moški, »verjemi, vso dolino sem preiskal. Ne verjamem, da je doli še kakšen diamant.« In spet so se razšli, deček in oče sta nadaljevala svojo pot s hriba. Čez čas se je oče obrnil k dečku in rekel: »Vidiš, ko nosiš diamante, niso nikoli pretežki. Tudi prvi moški je imel lahko v nahrbtniku diamante, ampak jih ni prepoznal.« Vsak dan ima svojo težo. Vsak dan prenašamo takšne ali drugačne nahrbtnike s seboj. Kdaj niti ne vemo, kaj prenašamo s seboj, morda nas daje naveličanost in nas breme vleče k tlom. Morda je kdaj dobro dvakrat pogledati in prepoznati tisto vrednost, ki nam lahko olajša korak naprej. Poglejmo danes dvakrat ali trikrat, ali je potrebno, morda se le kaj zalesketa.
Tretja adventna nedelja se po latinsko imenuje gaudete, kar pomeni nedelja veselite se. Motiv veselja najdemo v obeh berilih današnjega dne. Posebej izstopa sporočilo iz pisma Tesaloničanom: »Vedno se veselite« (5.16). Tako naroča apostol Pavel preganjanim vernikom v Solunu. Kako nenavadno naročilo za vernike sredi sovraštva, trpljenja, pritiskov in preganjanja! Kje lahko najdemo veselje v svetu, ki je poln težav, skritega trpljenja in najrazličnejših stisk in preizkušenj? Oglejmo si nekaj razlogov za veselje. 1. Glej raje na to, kar je prav, kot na to, kar je narobe. Ko zjutraj vstaneš, lahko takoj najdeš najmanj pet stvari, ki so na svetu dobre. Imaš hrano, vodo, obleko in streho nad glavo. Voziš se z avtom, imaš elektriko v stanovanju. Imaš prijatelje in si svoboden. Nimaš razlogov, da bi bil nesrečen. 2. Uživaj v potovanju na tem svetu. V vsaki težavi ali porazu v življenju je skrit poduk, pa tudi priložnost. Odkrij ta nauk. Težave so na poti, niso pa cilj potovanja. 3. Bodi duhovit, smej se. Poišči si veselje. Ne druži se z ljudmi, ki v tebi ne vzbujajo dobrega. Strogost, prevelika resnost in napetost lahko v tebi ubijejo veselje in povzročijo tesnobnost. Nauči se ugasniti računalnik in mobilnik ter si najdi primerno sprostitev. Ne pozabi na molitev in meditacijo. 4. Ljubi vse. Nikoli ne veš, skozi kakšne notranje boje je moral človek. Blagoslavljaj ljudi, ki so ranjeni ali bolni. Vsi ljudje želimo enake stvari: ljubiti, prejemati ljubezen in imeti zagotovilo, da smo enkratni in dragoceni drugim. Vedi, da si ljubljen, ker te Bog ljubi. Ni večjega veselja kot to, da smo ljubljeni. 5. Bodi velikodušen in radodaren. Največji uspeh dosežeš, ko se ne zanimaš za denar, pohvalo ali pojavljanje v javnosti. Pohvali druge, živi za to, da boš dajal. 6. Modro uporabljaj svoj denar. Bogat je človek, ki mu je všeč najcenejše. Nauči se porabljati manj. Varčuj denar in ceni vse, kar imaš. Kupuj samo stvari, ki jih potrebuješ. Blago ne prinaša sreče. Če bomo uporabljali samo to, kar potrebujemo, bo dovolj sredstev za vse. 7. Odpuščaj vsak dan. Življenje je neprestano odpuščanje. Dokler živimo, bomo imeli komu odpuščati. Na primer: voznik, ki nas nevarno prehiti, neprijazen uslužbenec, otrok, ki ne uboga, nadrejeni, ki ne prisluhne … Seznama ni konec. Odpuščati ljudem majhne pregreške je tako pomembno kot odpuščati velike. Veseli smo lahko sredi trpljenja in preizkušenj, dokler smo blizu Kristusu. To je skrivnost veselja svetnikov. Bližje kot bomo Kristusu, večje bo naše veselje.
V skupini prijateljev smo se pogovarjali o tem, kako na vseh koncih srečujemo ljudi, ki dajejo sicer imeniten videz, ko pa se začneš z njimi pogovarjati, začutiš, da za tem videzom ni ničesar ali skoraj ničesar. To nima nič opraviti z izobrazbo. Te vrste ljudi lahko srečuješ med vsemi sloji ljudi, med izobraženimi in med neizobraženimi. Skrbijo za svojo fasado, pomembno jim je imeti, pomembno jim je, da v ničemer ne zaostajajo za drugimi okrog sebe. Pravzaprav tudi o marsičem sploh nimajo svojega mnenja, ampak se pridružujejo temu, kar misli večina. Morda je takšno življenje v marsičem udobnejše, ampak ali človeka lahko navdaja z zadovoljstvom, z občutkom, da je življenje kljub številnim težavam, s katerimi se dan za dnem spoprijemamo, lepo? V to naše skupno razmišljanje je ena od udeleženk pogovora izrekla misel, s katero je zadela bistvo: »Nimajo temelja.« Nimajo temelja, na katerega bi se oprli, ob katerem bi se orientirali takrat, ko se jim življenje zamaje. In življenje se nam zamaje pogosto. Če bi si v neki skupini začeli pripovedovati, kaj za vsakogar pomeni ta temelj, ki mu omogoča, da živi, ne bi bilo tako lahko. Težko je z besedami izraziti bistvo. Morda to laže začutimo brez besed. Pa vendar je včasih dobro to tudi ubesediti. O tem je treba tudi ves čas razmišljati in preverjati, ali še živimo iz tega temelja, ali nam še daje oporo. Eno bistvenih vprašanj, na katero moramo vse življenje iskati odgovor, se glasi: Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Verjetno v življenju nikoli ne bomo izgubili vsega, toda če prej ne, bomo ob smrti prav gotovo izgubili vse, kar imamo. Zdaj ob srečanjih z ljudmi pogosto ugotavljam, ali je to človek s temeljem ali brez njega. To lahko začutiš ob čisto drobnih stvareh. Človek s temeljem je bil prav gotovo čisto preprost kmet, ki sem ga pred leti obiskala v februarju. Presenetila me je Prešernova slika na steni. Pojasnil je, da slike menjava. V postu da v okvir postno, potem velikonočno in tako naprej. Tudi na ta način govori o svojem temelju.
Srce, ki tehta, ni sposobno ljubiti. Zabavno, mar ne, toda če odmislimo tržnico, mesnico, mešalec za beton in tekmovanja in se obrnemo k tistemu, kar je res pomembno v življenju, potem … Potem tisto, kar vržemo na tehtnico, nima teže. Kar merimo, je vedno premajhno. In premalo. Kar štejemo, ne šteje. In tisto, čemur postavimo ceno, nima vrednosti! Morda je Jezus prav zato dal le eno zapoved. Da bi nas obvaroval pred preštevanjem, ki vodi v računanje, preračunljivost in nadaljnje tehtanje, merjenje in zamero! Kajti: ene same stvari ne šteješ. Še meriš in tehtaš je po navadi ne, ker je nimaš s čim primerjati. Eno samo zapoved: ljubi! »Ljubi Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo! Ljubi bližnjega kakor samega sebe! Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!« In še tisto, kar radi preslišimo in neradi sprejmemo: »Ljubite svoje sovražnike!« Neki dober duhovnik mi je pred kratkim rekel, da se to, da sem kristjan, mora nekako poznati v mojem življenju. Mora! Kot se pozna, če sem športnik ali pesnik ali vegetarijanec. Da sem kristjan, se mora, če ne drugje, kazati vsaj v tem, kako vozim, kakšen šofer sem. Mora se. »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če delate dobro le tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto! … Vi pa ljubíte svoje sovražnike. … In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6, 32-36) Bog je duhovit. Ko nas je ustvaril, nam je dal telo, kakršno imamo. Le dveh delov telesa ne moremo videti brez tuje pomoči, brez pomoči ogledala: Obraza in zadnje plati! Drugi – naši bližnji – nam držijo ogledalo. Drugi – naši bližnji – nam povejo, ali imamo obraz ali smo brez njega ter kolikšne in kakšne riti smo.
V četrti knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero govori o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli stanje notranje pomirjenosti, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta duševni mir namreč nenehno rušijo vznemirjenja, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana navdušenost – taka čustva so po njegovem mnenju nekaj neumnega in celo nenaravnega, iz njih pa pridejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za tako duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz čezmernega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in ozdravil hlepenje, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan prideta bolezen in obolenje, ki ju ne moremo več iztrgati, ko sta se enkrat ukoreninila, ime te bolezni pa je pohlepnost«. V nadaljevanju pogovora Cicero razmišlja, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Pride do sklepa, da se posamezna vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla« – »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje, pri tem se veseljačenje nanaša na prisotne dobrine, poželenje pa na prihodnje, iz slabih reči pa strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje reči, potrtost pa na prisotne«. Tako potrtost v duši nastopi, kadar menimo, da nas je doletelo neko zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je v primeru, ko menimo, da nam preti nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na neko prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja nastopijo zaradi neke sodbe in mnenja«, zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju Ciceronov in stoikov niso samo izkrivljene in pogosto večinoma napačne, ampak tudi »povsem v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih izoblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi lastne sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko potemtakem sami tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je glavna poanta, ki jo želi svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar izideta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar izideta strah ali potrtost«, ampak je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo stanje notranje pomirjenosti.
Neveljaven email naslov