Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje.
Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo.
Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem.
Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo.
In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje.
Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi.
Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini.
Naslednje jutro se Oče ni več zbudil.
Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje.
Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo.
Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem.
Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo.
In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje.
Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi.
Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini.
Naslednje jutro se Oče ni več zbudil.
Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Ko je takrat 47-letna Susan Boyle v tretji sezoni priljubljene resničnostne oddaje Britanija ima talent samozavestno zakorakala na oder, nihče ni pričakoval tega, kar je sledilo. Njen okrogel obraz, neurejena pričeska in za takšno priložnost precej skromna obleka so nedvomno pri žiriji, občinstvu in gledalci pred televizijskimi zasloni izzvali neizgovorjeno, a tako očitno vprašanje: Le kaj ta ženska počne tukaj? Po kratki predstavitvi ji je Simon Cowell zastavil vprašanje o tem, kaj so njene sanje. Kot iz topa je odgovorila: Želim postati poklicna pevka. Telesna govorica članov žirije in občinstva niso razkrili le dvoma o tem, da se kaj takega lahko zgodi, ampak je bilo zaznati tudi posmeh. Toda ko je Susan Boyle po prvih taktih glasbe odprla usta in začela peti pesem I Dreamed a Dream iz znanega muzikala Nesrečniki, ki temelji na zgodovinskem romanu Victorja Hugoja, so vsi ostali brez besed. Občinstvo je bilo navdušeno, ljudje so vstajali in ploskali, ona pa je pela. In verjetno je bilo ob tem le malo takih, ki se jim koža ne bi naježila. Z besedami: “To je bilo največje presenečenje, ki sem ga doživel v vseh treh sezonah oddaje,” je njen nastop pospremil član žirije Piers Morgan. In potem dodal: “Ko ste na začetku izjavili, da želite biti pevka, so se vam vsi smejali. Zdaj se ne smeji nihče. To je bil neverjeten nastop!” In čeprav Susan Boyle na takratnem tekmovanju ni zmagala, je njen debitantski album postal najbolje prodajani angleški debitantski album vseh časov. Ta zgodba je lahko sodobna prispodoba: ko se v nas o kom utrdi določena podoba, jo le težko spremenimo. “Po videzu in nastopu ta Susan Boyle nikakor ne more biti genialna pevka!” Naše izkušnje nas potrjujoče trepljajo po ramenih, ko nekoga vnovič “popredalčkamo”. Mislimo si, da tega človeka poznamo, čeprav očitno ni tako. David je v enem od svojih psalmov priznal, da ne pozna niti svojih vzgibov. Mi pa trmasto vztrajamo, da poznamo ljudi. Mislimo, da vemo, kdo je “faca” in kdo je samo povprečnež. Toda to še zdaleč ni tako. Okoliščine, izkušnje, zgodovina, poreklo in še številni drugi dejavniki vplivajo na človeka in ga oblikujejo. V 1. Samuelovi knjigi 16,7 beremo odlomek s temi besedami: “Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.” Tudi mi lahko po tem Božjem zgledu in z njegovim delovanjem izoblikujemo ljubečo naravnanost, ki nam bo omogočila v vsakem človeku videti “Susan Boyle” – človeka, ki lahko naredi nepričakovano.
Mestni ljudje so hodili v gozd, ne v gmajno, in verjetno je še tako. Sicer pa noben gozd ni gmajna, saj ima lastnika, pa tudi če je to država. Gmajna ima izvor v nemškem gemein, skupnem. Skupna nam ostaja v tem, da se lahko gibljemo v njej, če ni označeno drugače. Prajvit, privat, namreč. A tudi tam ni ravno ograje; vsaj zdi se mi, da ne. Je pa pogosto drugače, kot je bilo. Bilo je urejeno in zgledno, zdaj pa ni. Gozd se zarašča v goščo. Lastniki ga ne čistijo več, saj kdo pa še potrebuje butare! Preveč krušnih peči je spremenjenih v kamine. Lepo, kolikor je to priča dobrih časov. Slabo, kolikor je to dokaz nepremišljene brezskrbnosti. Značilna za goščo je zaraščenost. Prejšnje gozdne poti postajajo bolj stezice kot vozna smer. Uhojene, a le od sprehajalcev. In mnogi med njimi ne ločijo gabra od hrasta, za brest pa mogoče še slišali niso, kaj šele za maklen. Kaj menite, kaj je to za eno drevo, me je pred kratkim ogovorila sprehajalka. Divja češnja, drobnica, njen kiselkasti sad je za ptice poslastica. Veliko naših gmajn ima oznako mešanih gozdov. Jeseni se zgodi, da naletiš na šolarja s šopom raznovrstnih listov. Pri pouku, da se bodo učili z njih prepoznavati drevesa. Poklon učiteljici, če jih pozna iz narave, ne iz učbenika. Gmajne, gozdovi so prostor za živali in mnogim varen dom. Sovražnik jim vseeno grozi od povsod. Polhec in tvoj kožušček! A si se končno le ujel v ono past? Sicer bi še visela obešena na veji. Polšja mast velja za domače zdravilo. Polhovke mogoče tudi še niso iz mode. Lisice in jazbec in razna zavetja divjadi. Precej blizu prihaja medved; včasih na sprehodu pomislim nanj. In me je že malo strah. Da je ne na hitro ucvreti, je bilo slišati lovčev poduk na teve. Pa volk? Ne vem, kako bi ravnala Rdeča kapica. Na bližnji jasi srna. Spomni me na šolsko berilo z naslovom Bambi. Mama srna v njem poučuje svoj radovedni naraščaj. Sploh ne induktivno, kar so nam glede poučevanja vtepali glavo, češ ki da je edino pravilno. Ampak kar deduktivno, kar je v teoriji veljalo za najboljše, v praksi ga je bilo pa bore malo. Mladi srnjaček je namreč hotel od mame zvedeti potrebne reči o poti, po kateri hodita. A mu ni povedala drugega, kot da je to »pot srn«. Nobene razlage; kar zapomni si, smrkavček. Eh, gmajne. Kaj vse bi nam lahko povedale, a molčijo. Vredno je razumeti pomen tega, iz katere smeri privršijo vetrovi. V starem šolskem berilu je pisalo: Komur gozd prijazen je, neznana mu bojazen je. Mogoče pa to še velja.
Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Odpovedovanje je zahtevna notranja drža. Mogoče je celo najzahtevnejša, kar jih pozna človeško srce. Namesto da bi okusili svobodo vsakršnega predajanja, se omejujemo. Zakaj? Le komu v korist? A dvom nad samoomejevanjem ni na mestu. Mora biti, ker je vzgojno in zdravilno. Gradi plemenitost. Saj požrešnost ni le telesna kategorija, temveč predvsem duhovna kategorija neobvladanja. Ta ne pozna meja. Noče jih imeti. Zase želi svobodo, odločitev po meri hrepenenja. Osebne poželjivosti. Vendar izživeta strast ne prinaša sreče. Ko se uteši, zna biti ravnodušna. A bolj verjetno je, da ostaja pohotna. Odpovedovanje – to je njegova vrlina – ne trati telesnih moči, zbira jih. Daje prodornost umu, ki se napaja iz moči notranjega miru. Nastopa s pokončnostjo prepričljivega, v sebi skladnega in zadovoljnega človeka. Čar odpovedovanja je v tem, da smo, ko tako živimo, na voljo Božjim spoznanjem. Zahrepenimo po Jezusovi pričujočnosti. Saj mu sporočamo, da smo krepostno pripravljeni na srečanje z njim. Odpovedovanje je tako zanesljiva pot do Božjega srca. Pravzaprav je edina pot do svetosti.
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razpravlja o naravnem družbenem razvoju.
Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A.M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen. Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja.
Dihotomijo tradicionalno – svobodomiselno, konservativno – progresivno imamo za samoumevno. V te predalčke postavljamo drug drugega. Nikogar ne pustimo zunaj, ker bi bil sicer neulovljiv. Tega pa nočemo. Za vsakogar hočemo imeti merila, da ga ocenjujemo in sodimo. Ali se kdaj vprašamo, katera izmed teh opredelitev velja tudi za nas? Smo konservativni tradicionalisti ali progresisti? Kako je z drugimi, ne vem. Zase lahko rečem, da sem tradicionalist in vendar svobodomiseln; sem konservativec, ker se opiram na izročilo, in sem hkrati progresivec, ker verjamem, da se lahko stvari nenehno izboljšujejo in napredujejo. To, kar sem pravkar povedal o sebi, ni srednja pot ali zlata sredina. Eno in drugo je prazna opredelitev. Zagotovo mi je popolnoma tuje tisto pojmovanje, ki svobodomiselnost in progresivnost razume kot radikalni in univerzalni prelom s preteklim. Ne verjamem torej v možnost in smiselnost totalnih preskokov v ničemer, zato zavračam vsako revolucijo, ki vse preteklo odpravlja z namenom, da vzpostavi popolno novost. Lahko pa me seveda kdo vpraša, kako potem razumem Abrahama, od katerega Bog zahteva, da zapusti svojo matično deželo, prelomi s svojo tradicionalno vero, kulturo, narodnostjo in praksami vsakdanjega življenja. Ali je ta biblična radikalnost, ki zahteva prelom s starim, kakor koli podobna novodobnim postulatom revolucije? Po odgovor se lahko napotimo k današnjemu odlomku iz knjige preroka Izaija, ki pravi: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, za kar sem jo poslal.« Ta odlomek nam pove, da je Božja beseda globlja stvarnost kot katera koli sociološka ali filozofska opredelitev, ki smo jo omenili v uvodu. Sam sebe vidim usidranega prav v območju te vere. V njej se mi namreč podarja presežno, Božje, ki po svoji naravi ni ne tradicionalno ne progresivno. Kajti Njegova Beseda je od začetka, pravi sv. Janez. Zemljo pa poji in jo dela rodovitno tudi zdaj in bo imela uspeh tudi ob koncu časov, dodaja Izaija. Zaradi te vere se mi ni treba zapletati v vsakodnevne politične, družbene in kulturne antagonizme. Seveda me vsa ta trenja prizadenejo, proti njim nisem imun, a ker jih postavljam na drugo, nižjo raven kot svojo vero, jih s tem relativiziram ter jim jemljem tisto zaresnost, ki jo od mene neupravičeno pričakujejo. S te – meta pozicije – v moči Svetega Duha privzemam tako brezčasna izročila, kot se prepuščam svobodomiselnosti in progresivnosti.
Revna vdova iz vasi v Bengalu, vzhodni Indiji, ni imela niti dovolj denarja, da bi sinu plačala avtobus do šole. Tako je mogel fantič ob začetku pouka povsem sam skoraj uro dolgo hoditi po gozdu do šolske zgradbe. Da bi ga opogumila, mu je mama dejala: »Ne boj se gozda, sin moj. Prosi boga Krišno, da gre s tabo. On bo uslišal tvoje molitve in prošnje.« Fant je prisluhnil materinemu nasvetu, molil k hinduističnemu bogu in res se je Krišna prikazal in od tistega dne je fanta zvesto spremljal na njegovi poti v šolo. Ob učiteljevem rojstnem dnevu je bila navada, da mu učenci poklonijo majhno darilo. Ko se je ta dan približeval, je fant prosil mamo za nekaj denarja, da bi lahko kupil rojstnodnevno darilo. Mati mu je odgovorila: »Prav nobenega denarja nimamo, sin. Prosi svojega brata Krišno, da ti priskrbi darilo.« Naslednjega dne je fant svojo težavo zaupal Krišni, ki mu je priskrbel steklenico mleka. To je fant ponosno prinesel v šolo in jo izročil učitelju. Ampak darila drugih otrok so bila večja in fantovega darila skoraj ni opazil. Čez čas je le vprašal fanta: »Kje si dobil to steklenico mleka?« »Krišna, bog gozda, mi jo je dal.« Učitelj in sošolci so se vsi naenkrat zakrohotali. »V gozdu vendar ni bogov, to je le vraževerje,« je končno pojasnil učitelj. »Ampak če tvoj Krišna obstaja, pojdimo v gozd in si ga oglejmo.« Ves razred se je odpravil v gozd. Fant je pričel klicati Krišno, ampak ta se ni pojavil od nikoder. »Brat Krišna, moj učitelj te želi videti. Prosim, pokaži se!« V tistem trenutku se je končno oglasil močan glas, k je odmeval po gozdu in po kraju, da ga je lahko vsak slišal: »Ne morem se pokazati. On niti ne verjame, da obstajam!« Ob tej zgodbi bi lahko marsikdo le zamahnil z roko in pomiloval vraževerno miselnost otroka in njegove matere. Vendar ima lahko zgodba tudi za današnji dan pomembno lekcijo. Opozarja nas lahko na cinično in vzvišeno miselnost, da je resnično le tisto, kar lahko primemo ali dokažemo. Vse, kar je več od tega, se razume kot vraževerno, varljivo, celo slaboumno. Ampak pogosto nas v življenju ’nese’ prav pomanjkanje vere. Pa ne nujno religiozne vere, ampak tudi vere vase, vere v dobro v drugih, vere kot zaupanja, vere kot vizije, kot dopuščanja možnosti, da je nekaj, kar presega našo trenutno sposobnost razumevanja sveta. Če ne verjamemo, da je nekaj sploh mogoče, se za to ne bomo trudili. Pustimo se danes presenetiti in dopustiti, da v naš gotovi svet vstopi tudi kaj presenetljivega, nepričakovanega.
Nekoč sem poslušala zgodbo o možu, ki je šel skozi puščavo. O stopinjah, ki so kot sledi ostajale za njim. A poleg so bile še ene stopinje. Božje. Ko so nenadoma izginile, je mož očitajoče rekel: "O Bog! Rekel si, obljubil si mi, da me ne boš nikoli zapustil!" Tedaj je zaslišal božji glas: "Saj te nisem. Ko ti je bilo najteže, sem ti bil najbliže. Nosil sem te." Pred kratkim sem obiskala prijateljico Sonjo. Žensko, ki je zaradi učiteljevanja morala zatajiti Boga, čeprav ga je skrivaj, se ve, ves čas nosila v srcu. Ko se je pred leti zamenjal sistem, zaradi sramu še dolgo ni mogla stopiti v domačo cerkev. Začela je v svojem rojstnem mestu, daleč od opravljivih in zlobnih jezikov. Takrat jo je nepričakovano, kot strela z jasnega neba, presenetila bolezen. Rak! V trenutku obupnega strahu je njeno srce zaječalo in zakričalo: "O, Marija! Pomagaj mi!" "Nikoli ne bom pozabila jutra, ko sem se zavedela, da sem zbolela. In občutka, ko se mi je zazdelo, da me je objelo nekaj toplega in me popolnoma umirilo. Takrat se še nisem čisto zavedala, da je bil to božji objem, ki mi je dal vedeti, da bom bolezen laže premagala z božjo pomočjo in molitvijo k materi Mariji. A bila sem trdno odločena, da se bom pozdravila. Neutrudno in neprenehoma sem molila rožni venec in Marijo prosila za zdravje," je pogosto povedala in pripovedovala o svojem zdravljenju in spreobrnitvi. Takrat ni razumela, od kod je prišel v njeno dušo ta mir, a bolezen je sprejela kot katero koli drugo. "Zdaj vem, saj sem prepričana, da je bil Bog ves čas z menoj. In če bi gledala stopinje, sledi v pesku, bi bile tudi v časih komunizma ves čas dvoje. Le med boleznijo in zdravljenjem bi opazila sled enega, kajti v najtežji preizkušnji me je Bog nosil na rami. Tista toplina in notranji mir sta bila vzrok božje bližine, božjega klica. Kot da bi me vabil, naj hodim za njim. Kot da bi pristopil k meni s tako razumljivimi besedami: piši pravljice in zgodbe s sporočilom, ki je v tem času tako potrebno, in pomagaj ljudem v stiski, jaz bom pa tebi. Nisem se popolnoma zavedala svojih odločitev, a sem z vsem srcem sprejela svoje življenjsko poslanstvo in smisel bivanja. Čutim božjo bližino in ljubezen, saj me zjutraj predrami Marija in me povabi k jutranji molitvi. Čez dan me moj Gospod napolni z veseljem, sproščujočo radostjo in ljubeznijo do bližnjih, vseh ljudi in vsega stvarstva. Zvečer mi s hvaležnostjo in molitvijo zatisne oči in mi podari miren spanec." Tako mi je pripovedovala Sonja. Verjamem ji, saj me že njena bližina in besede, ki izražajo težo in smisel bivanja, zares ogrejejo in prinesejo mir tudi v mojo dušo.
Spoštovani, današnji postmoderni ljudje kljub številnim učenim definicijam ne vemo, kaj pomeni biti človek. Po večini nosimo maske. V stari Grčiji so jih igralci nosili zato, da so na gledališkem odru uprizarjali različne vloge. Nobena maska ni resnična, ampak gre za umetno, navidezno resničnost. Nikoli ne vemo, kaj se pod njo skriva. Če bi ljudje svoje maske sneli, bi bili ob tem zaprepadeni. Ljudje hrepenimo po resničnosti, to je po Bogu, ki je osebni in odnosni Bog brez maske. Samo tak Bog daje smisel našemu obstoju. Ker je Bog čista Ljubezen, maske ne potrebuje. Tudi mi smo ustvarjeni po Božji podobi ljubezni, a smo jo omadeževali, zato smo tako nesrečni. Ne glede na to, koliko se časi spreminjajo versko, politično, kulturno, družbeno in znanstveno in si nadevamo različne maske, ostaja globoko v nas neizbrisna Božja prapodoba. Zato je bil za cerkvene očete človek od vedno oseba, ne pa maska oziroma sredstvo. Ker od modernizma dalje daje svetu ritem parola Bog je mrtev, postaja mrtev tudi človek kot oseba. Model človeka se nevarno spreminja; tudi kot model biološke enote. Postajamo spretni igralci, boljši od starogrških, in nosimo maske takšnih in drugačnih zvezdnikov. Včasih je bil človek oseba z dušo, to je svetnik, danes pa je postal telo z opranim umom, to je sredstvo. Včasih je bil človek oseba z modrostjo, danes pa je postal robot z golimi informacijami. Pod hermetično hladno masko egoizma, materializma, hedonizma, individualizma, narcisizma in predvsem pesimizma nam zmanjkuje Božjega kisika. Kljub napredku nazadujemo in podcenjujemo potencial, kakovost, prioritete in smisel življenja. Čeprav svojo masko sovražimo, jo moramo nositi, ker nam to narekujejo nova božanstva in globalni komunikacijski transparenti. Strah nas je, da bi nas prepoznali. Zato je svet v tako žalostnem stanju. Potreben je močan boj, da se znebimo grdih, hladnih in težkih mask in spet postanemo osebe s človeškim obrazom in drug drugemu pogledamo v oči in si prisluhnemo. Sveto pismo to imenuje spreobrnjenje, kar je vrnitev k Bogu in sočloveku. Z erozijo edinega središča vesolja, to je Boga, se oprijemamo slamic, ker nas je bolj strah živeti kot pa umreti. Potrebna je močna volja, da se znebimo mask in krink; znebiti se jih mora tudi Cerkev. Bog želi, da smo osebe s človeškim obrazom dostojanstva.
Pogosto slišimo za koga, da je priklenjen na invalidski voziček ali posteljo, včasih za dolga leta. Verjetno pa ob tem niti ne razmišljamo prav veliko, kaj to pomeni. Zveni nam kot nekaj neprijetnega, negativnega. Kot prvo nam pride na misel, kako je, če si na primer priklenjen na verigo. Že nekaj časa razmišljam o tej priklenjenosti, pa nekoliko drugače. Pokojnemu Jožetu Felcu, psihiatru in pisatelju, ki je dolga leta preživel na invalidskem vozičku, je nekdo v pogovoru omenil njegovo priklenjenost na voziček. Pa mu je odgovoril takole: »Ne, nisem priklenjen na voziček, priklenjen sem samo na svobodo.« O tem njegovem odgovoru lahko še in še razmišljamo. Pa sploh ne vem, ali ga vsi razumejo. Kaj pomeni biti priklenjen na svobodo? Svoboda ni v tem, da lahko delaš vse, kar hočeš, ne da bi se menil za druge. Svoboda ni v tem, da imaš vse, kar hočeš, da greš, kamor hočeš. Vsi smo v nekem smislu omejeni v tem, ker se moramo ozirati tudi na druge in se prilagajati danim možnostim. Zaradi vsega tega pa človek ni nič manj svoboden, če svobodo prav razume. Človek je svoboden v svojem razmišljanju, v svojem presojanju, v svojem odločanju. Te svobode ti ne more odvzeti nihče, tudi če si na invalidskem vozičku, tudi če si zaprt v samici. To je resnična svoboda. Mislim, da ljudje na splošno ne znamo biti prav svobodni. Pustimo, da na nas vplivajo najrazličnejše reklame, najrazličnejše obljube boljšega življenja, najrazličnejše miselne usmeritve, obljube nečesa imenitnejšega, ki se pojavljajo v družbi in seveda še marsikaj. Največkrat se sploh ne zavedamo, kako zelo smo odvisni od vsega tega. Včasih bi človek rekel, da smo prav bedno odvisni. Jožetu Felcu sem hvaležna za te misli. Res je bil toliko let na vozičku, pa je bil kljub temu svoboden človek. In kot tak nas tudi še zdaj po smrti opominja, da razmislimo o svoji svobodi in skušamo živeti svobodno.
Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi … veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje … V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze … V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč … Na moje veselje pa čakaš zaman … Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak … in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši, pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In bom odkril veselje v svojem srcu! Amen.
Prerok Zaharija nastopi v Izraelu, ko se peščica judovskega ljudstva vrne iz babilonske sužnosti, se pravi v 6. stoletju pred Kristusom, v letih, ko znova postavljajo na noge svoj tempelj. Njihov novi tempelj bo daleč od lepote Salomonovega svetišča, ki je bilo čudo sveta. Toda v novem templju bo iskrena in zbrana molitev, in kar je najpomembneje, po njem bo hodil in učil Mesija, Odrešenik. To veselje nad Odrešenikom, ki bo prišel, je tako močno, da bo prestopilo tempeljsko obzidje in odmevalo po jeruzalemskih ulicah. Dekleta bodo rajala in prepevala in prerok jih spodbuja, naj že zdaj vriskajo, pojejo in se radujejo. Vendar jih tudi posvari, ko pravi, da ta Mesija ne bo na zunaj nič posebnega. Ubog bo, krotak, ne bo se povzpel na zmagovitega konja, ampak bo jezdil na osliču. Prerok razgrne, kako deluje Božja ljubezen. Ne potrebuje zunanje sile in moči, je krhka, in kot pravi pozneje apostol Pavel: »Se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna.« Evangelist Matej pa je pozoren na Jezusovo razlago, ki nam razkrije, kdo je sposoben zaznati takega Mesijo sredi Jeruzalemskih ulic. Pričakovali bi, da bili to judovski modreci, učenjaki, ki poznajo do globin preroška besedila in vso Sveto pismo. Toda Jezus iz Nazareta trdi prav nasprotno in preseneča, ker poudarja preprostost srca. Gre za srca, ki so sposobna ljubiti in zaznati ljubezen onkraj veličastnih dogodkov, stavb in besed. Ljubezen obišče taka srca in jim podari nova spoznanja, ker v njih najde prostor. To so srca, ki se odrečejo zagledanosti vase, v svoje lastno spoznanje, učenost in izkustvo, sposobna so skromnega priznanja, da ne vedo veliko in da so jim resnice iz večnosti nedosegljive. Če bomo tudi mi lahko kdaj kaj povedali o večnosti in o Bogu samem, je to zato, ker nas bo prevzel navdih, navdih Božjega Duha, ki je milina, ljubezen in odpuščanje. Na obzorju skromnosti, priznanja človeških nemoči in hrepenenja po večnosti se uresničujejo naše prošnje in molitve. Božji Duh nas s svojim navdihom vedno preseneča, zašepeta nam misli, ideje in pobude, ki jih sami ne najdemo in jih nismo pričakovali.
V sodobnem svetu smo ženske »pobožnejše« od moških. V drugih religijah, na primer muslimanski, so glavni nosilci molitve in pobožnosti moški, v krščanskih skupnostih pa je ravno nasprotno. Posebno na zahodu je kar malo čudno srečati moškega, ki bi si upal javno moliti ali pokazati svojo pobožnost. Letos sem bila srečna in globoko ganjena, ko sem spet lahko poromala v Medžugorje, v to posebno, enkratno hercegovsko mesto, ki so ga zaznamovala Marijina prikazanja. Četudi Cerkev še ni izrekla končnega priznanja, pa so ljudje po koncu pandemije koronavirusne bolezni spet množično pohiteli v mesto, ki te takoj objame s svojo molitveno izkušnjo, posebej z molitvijo rožnega venca. Kar me je letos posebno presenetilo, so bili številni molivci – moški! Da žene znamo moliti ure in ure in klečati na kamnu in pesku v vročini in viharju, ni nič novega. Da pa sem letos srečala toliko moških v reki romarjev, je res nekaj posebnega! Samo nekaj primerov: pri molitvi pred cerkvijo je moški brez sramu vstal in položil pred beli Marijin kip najlepši šopek rdečih vrtnic in spoštljivo poljubil ograjo, ki ščiti kip … Ko so prišli romarji s poti miru, so bili moški v prvih vrstah, številni z ukrajinskimi zastavami, ter pred cerkvijo padli skupaj z duhovniki na kolena in ostali v stavu molitve in klanjanja pred Najsvetejšim … Na senčni strani medžugorske cerkve, kjer se dogajajo številne spovedi kot nikjer na svetu, srečaš moške ne samo kot duhovnike spovednike, ampak tudi kot tiste, ki iščejo božje usmiljenje in odpuščanje. Nekateri se spovedujejo tudi po pol ure in več in na koncu imata s spovednikom oba solzne oči, ter ne samo, da si sežeta v roke, ampak se objameta, kot je oče objel izgubljenega sina ob vrnitvi … Ob molitvi rožnih vencev smo videli mlade fante iz Koreje, ki so kleče na trdih ploščicah izmolili vse tri dele rožnega venca, a njihovi obrazi so sijali od notranje lepote in svetlobe. Duhovnik v najboljših letih je molil v cerkvi že dve uri in kdo ve koga in kaj vse izročal Mariji, v katero je ves čas upiral svoje oči … Moški lahko v Medžugorju brez zadržkov pokažejo svojo pobožnost. V domači cerkvi jih vidiš le v nedeljo, tukaj pa so podnevi in ponoči, pred križem in pred Marijo, jokajoč in iskreno moleč rožni venec za rožnim vencem, saj vedo, da se pričakuje, da so močni in pogumni, a njihovo srce in duša za kaj takega še kako potrebujeta božji blagoslov! Apostol Pavel je zapisal: "Ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu". V Marijinem mestu smo res vsi Božji in njeni otroci, zato je tako dobro, da so moški tam lahko iskreno in odkrito pobožni in tako rastejo v svoji svetosti.
Razen ob nedeljah in praznikih, tudi državnih, svojega očeta nisem videla brez dela. S šihta, kakor se je reklo, je prihajal okoli četrte ure popoldne. Pripeljal se je s kolesom, z njim se je pa naučil voziti, ko je bil star že 30 let. Zdaj bi jih imel 127. Sama sem se na njem naučila voziti že kot smrkljica. Na njegovem, se razume. Brez dela bi pa znala preživeti ves dan. A se mi ni posrečilo. Jamrala sem, da se mi ne ljubi več pleti korenja na tej dolgi njivi, ki ji ni videti konca. Da naj kar naveličana plevem dalje, so mi svetovali. A dobro, da je bilo treba hoditi še v šolo. Vsaj tam se mi ni bilo treba spotiti. Čez čas je bil že čas za opravljanje poklica. Stric mlinar mi je dejal: Poglej, niti kile teže ti ne bo treba dvigniti s tal. Res je bilo tako, a palica v šoli ni imela več besede tako kot v njegovem. V splošnem je učiteljski poklic veljal kot najbolj sanjski. Iz samih počitnic! Torej iz ničpočetja, pa še plača ti neovirano priteka v žep. Celo disciplina je imela še nekaj veljave. Učenci so dvigali roko, če so hoteli kaj reči. A ko je na šolo prišel učenec iz Amerike, smo vsi strmeli nad njegovo olikanostjo. Učiteljem je odpiral vrata in se jim priklonil. Žal ga je že prihodnje leto odneslo nazaj v ZDA. Od tam nam je napisal dolgo pismo. Strmeli smo vanj kot v Butalah. Da daje takle smrkolin pismo natisnit v tiskarno! Pa je bilo natipkano le na pisalni stroj, o kakršnih še nismo imeli pojma. Sporoča, da se počuti odlično v šoli, saj ve veliko več kot drugi. Vsaj to! Prav dolgčas bi mu bilo, če se ne bi vpisal še v glasbeno šolo. Bila sem vesela, da se ni odločil za ničpočetje. Čez leta je prišel na obisk kot strokovnjak pri IBM in je na hitro od nenadnega posla v Nemčiji smuknil še do nas. Življenje mi je dolgo let potekalo v učiteljskem poslu. Veselo se spominjam odgovora dežurnega učenca, ki mi je na vprašanje, kje da se potika Miha, ki ga že tri dni ni k pouku, odgovoril: Doma rase! Od časa do časa me zdaj kak učenec obišče, navadno fantje, že upokojeni gospodje, a mi ne pride na misel, da bi jih vikala. Saj so vendar moji! Potem nanese beseda tudi na ničpočetje. Pravijo, da je oddih potreben. A brez konjička, da ne gre in delo da je zdaj sprostitev.
V Lukovem evangeliju je opisan dogodek, ko je Jezus prišel v neko vas in ga je ženska z imenom Marta sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, Marta pa je imela s strežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila samo streči? Reci ji, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala najboljši del, ki ji ne bo odvzet.« Marta je odlična gostiteljica. Trudi se, da bi se gost, ki ga občuduje, prijetno počutil v njenem domu. Toda Marta bi laskala vsakemu gostu. To je njen način izražanja naklonjenosti. Njeno vedenje je hvale vredno. Jezus ni rekel, da ni, vendar je glede na grajo, ki jo je Marta izrekla v zvezi z Marijo, omenil subtilno razliko. Obstajajo namreč prioritete, ki jih moramo upoštevati v življenju. Te je – tako je mogoče domnevati – odkrila Marija in Jezus jih je potrdil. Če upoštevamo odlomek v njegovem kanoničnem redu, bi moral poudariti pomen molitve, pobožnosti in češčenja. Vse to naj bi zanemarjali, ker po navadi dajemo prednost dejanjem. Ne gre za to, da bi obvladali ponavljanje dveh ali treh na pamet naučenih formul, ampak da kot Marija sedemo h Gospodovim nogam, ga poslušamo in se veselimo njegove navzočnosti. Živimo pretežno v kulturi, ki poveličuje večopravilnost in slavi miselnost, da »zmoremo vse«. V Lukovem odlomku pa nastopa učitelj, ki vabi, da med nalogami izbiramo prednostne, sicer lahko postanemo raztreseni. Raztresenost je posledica preobremenjenosti. Sedeti ob učiteljevih nogah pomeni zatopiti se v njegove besede, sprejeti njegovo ljubezen, povabilo, da odvržemo težo nadzora in tesnobe. Kdor tako sede, se nauči nositi njegov jarem, se nauči načina bivanja in življenja v svetu. To je molitev. Morda je treba le še oblikovati to molitev, to zrenje in posnemanje Učitelja. Danes, ko se zdi, da se oddaljujemo od duhovnosti, so te besede še toliko bolj veljavne. Z njimi se vse šele začne in ko poskusimo to poslastico, ta najboljši del, kot Marija, je ne bomo več mogli zapustiti.
Priznam, da kot majhen otrok nisem zmogla razumeti drugačnosti. Trmasto sem se upirala, da bi se kljub vnetemu prigovarjanju in razlagam mame, na primer, igrala z otroki z Downovim sindromom. Potem sem segla po novelah Cirila Kosmača, v katerih sem odkrila literarne podobe vaških norčkov: Tantadruja, ki je zaradi maminih besed, da bo srečen šele ob smrti, želel samo umreti, ali podobo nedolžnega velikana Matica, ki je nenehno ponavljal besede sogovorcev. Ciril Kosmač me je naučil, da ti »božji otroci«, kakor jih je sam poimenoval, premorejo pristno, nepokvarjeno človeško dobroto, da so njihove duše polne intuitivnih občutenj in ljubezni do vsega in vseh, ki jih obdajajo. Tako imenovani »normalni ljudje« smo v procesu odraščanja zaradi osrediščenosti zgolj nase in zadovoljitve svojih želja, potreb in sanj ta prvinski občutek za globlje razsežnosti bivanja in harmoničnega dihanja našega kozmosa povsem izgubili. Po srečanju s Kosmačevimi literarnimi junaki sem pogled na ljudi s posebnimi potrebami povsem spremenila – začela sem jih občudovati v njihovi vdani ljubezni, predvsem pa dojela, da so to ljudje z enakimi željami, kot jih imamo vsi. To je tudi želja po biti sprejet, biti uspešen in viden v družbi … Literatura in lepota besede sta dosegli največ, kar zmore in mora umetnost - spremenili sta me na bolje. Zato je bila zame ena najlepših in najbolj v globino duše nagovarjajočih prireditev državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Cankarjevem domu konec decembra, na kateri so nastopili uporabniki Centra za usposabljanje, delo in varstvo Draga pri Igu. Z navdušenjem sem ploskala plesnim, govornim in glasbenim točkam nastopajočih ljudi s posebnimi potrebami. In ne bom pozabila njihovega srečnega nasmeha in iskric v očeh, ko smo jim po prireditvi iskreno čestitali. Toliko bolj pa me je zabolelo dejstvo, ko sem pogledovala po dvorani: nekateri so se zgroženo ozirali, drugi niso ploskali, tretji pa so po zaključku ob izhodu govorili: »Pa kaj jih mučijo in vlačijo na oder.« Ob vseh teh pripombah sem se spraševala: če teh ljudi ne moreta v vseh letih življenja spremeniti ne knjiga, ne lepa beseda, ne najbolj imenitna priložnost, da spoznajo drugačne in se z njimi družijo, le kako bodo zmogli sprejeti drugače misleče.
Neki veterinar je pripovedoval zgodbo o šestletniku in njegovem umirajočem irskem volčjem hrtu Lakiju. Šestletni Erik in njuna starša sta bila na Lakija močno navezani in vsi so upali, da psa lahko reši čudež. Veterinar je namreč pri psu odkril že precej napredovan stadij raka. Pes je bil že star in veterinar je družini povedal, da ne more več ničesar storiti, da bi psa ohranil pri življenju. Ponudil jim je, da opravi postopek evtanazije pri njih doma. Starša sta se strinjala, da bi lahko bila za vse, posebej za šestletnega Erika, to globoka izkušnja. Otrok bi se lahko iz tega nekaj naučil za življenje. In res je veterinar prišel naslednji dan na dom družine, ki je bila že zbrana okrog starega Lakija. Erik ga je počasi božal, čeprav ni povsem razumel, kaj se pravzaprav dogaja. Laki je čez nekaj trenutkov že zaspal. Mali fant je očitno mirno in brez pretirane žalosti sprejel Lakijevo smrt. Veterinar je še nekaj časa posedel ob družini in odrasli so glasno premlevali, kako žalostno je, da psi živijo tako kratek čas. Sploh v primerjavi z ljudmi, so se vsi strinjali. Erik, ki pa je bil ves ta čas tiho, se je tedaj oglasil: »Jaz vem, zakaj je tako.« Vsi so se začudeno obrnili k fantu, ki jim je razložil: »Ljudje se rodijo, da bi se naučili dobro in prav živeti. To pomeni, da bi imeli vse ljudi radi in da bi bili prijazni, kajne?« Fant je nadaljeval: »No, psi to že znajo in zato jim ni potrebno na svetu vztrajati tako dolgo kot ljudem.« Veterinarju je dala fantova izjava zelo misliti in še danes se večkrat spomni nanjo. Opazil je, kako malo je potrebno, pa so psi videti tako srečni. Kasneje si je napravil kratek seznam, česa vse se še lahko nauči iz življenja psov: - Ko se vrne ljubljena oseba domov, priteci, da jo pozdraviš - Pretegni se, preden vstaneš - Zadremaj - Izogibaj se grizenju, če zadostuje, da zarenčiš - Nikoli se ne pretvarjaj, da si nekaj, kar nisi - Če je tisto, kar si želiš, zakopano, koplji, dokler ne najdeš - Na vroč dan pij veliko tekočine in bodi v senci - Ko ima nekdo slab dan, tiho sedi v bližini in bodi nežen - Uživaj v pozornosti in dovoli, da se te ljudje dotaknejo - Odkrij pristno veselje v preprostem sprehodu - Bodi hvaležen.
Verjetno se nas bo večina strinjala, da v poletnih dneh še kako prija kozarec hladnega piva. Pa naj bo to po napornem fizičnem delu, na vrhu kakšnega dvatisočaka, na pikniku ob dobrotah z žara ali pa na dopustniškem počitku ob morju. Dobro vemo, kako v vseh teh in tudi kakšnih drugih situacijah še kako prija primerno ohlajen požirek piva. Nas odžeja, okrepi, primerno ohladi in osveži. V evangeliju današnje nedelje pa Jezus pravi: »Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je moj učenec, resnično, povem vam, ne bo izgúbil svojega plačila.« Ni govora o mrzlem pivu, samo o kozarcu hladne vode, ki poteši in odžeja človeka. Seveda bi kdo ugovarjal, češ da v Jezusovem času v Palestini niti niso poznali piva. Pa tudi, če bi ga – Jezus govori o malih in za te je voda. Je pa res, da Jezus z besedami »enemu izmed teh malih« ne misli na otroke, ampak na svoje najbolj preproste učence, vernike. Drugače povedano: če torej nekdo dá piti kozarec hladne vode nekomu, ki spada med najbolj preproste Jezusove učence, vernike, mu bo za to povrnjeno. Zakaj? Ne zgolj zato, ker je naredil dobro delo, ampak, ker je to dobroto izkazal človeku, ki je Jezusov učenec. Na tem mestu se namreč Jezus sam poistoveti z vsakim svojim učencem, saj sam pravi: »Kdor sprejme vas, sprejme mene.« Se pravi: kdor dá piti kozarec hladne vode Jezusovemu učencu je enako, kot če bi ta kozarec hladne vode natočil Jezusu samemu. Jezus gre pri tem še dlje, ko pravi: »In kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal.« Če torej nekdo izkaže dobroto Jezusovem učencu z najpreprostejšim dejanjem kot je to, da ga odžeja s kozarcem vode, s tem izkaže to dobroto Jezusu in celo samemu nebeškemu Očetu. Pomeni, da lahko s čisto preprostim dobrotljivim dejanjem do sočloveka dejansko izkažemo dobroto Bogu samemu. Kako lahko nekaj tako preprostega postane nekaj tako veličastnega! In na to prevečkrat pozabljamo. Pozabljamo pa tudi na tisto bivanjsko žejo, ki nas tolikokrat pesti. Žejo po smislu, žejo po potrditvi, po sprejetosti, po pripadnosti, po ljubljenosti. Prav na to žejo nam z močno simboliko vode odgovarja Jezus v pogovoru s Samarijanko, ko ji pravi: »Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4,14). Jezus je namreč tisti, ki nas lahko v bivanjskem smislu odžeja. Ko se lahko dotakne naših najglobljih ran, bolečin, hrepenenj in želja po biti sprejet in ljubljen. Na vsakem od nas pa je ali si bomo sploh priznali in začutili to žejo ter nato tudi prosili Jezusa, naj nas odžeja. Odžejanje, ki neprimerljivo močnejše od še tako lepo ohlajene vode ali piva v hudi poletni vročini.
Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebej del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovit telesni ustroj človeka, ki pa vendarle ne deluje sam od sebe. Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako eno kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj škoduje ne drugim. Verjamem pa tudi, da je kateri med vami, ki navkljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Navkljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša vreč, polnih zlata. Je pa častno. Vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, ni samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Globoko verni se v polnosti izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok mnogi planemo, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta. Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge. Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami. Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebej predolgih. In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.
Neveljaven email naslov