Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje.
Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo.
Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem.
Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo.
In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje.
Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi.
Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini.
Naslednje jutro se Oče ni več zbudil.
Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
3717 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje.
Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo.
Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem.
Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo.
In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje.
Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi.
Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini.
Naslednje jutro se Oče ni več zbudil.
Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Ste za dobro jutro že slišali prva poročila, spoštovane poslušalke, poslušalci? V njih je pogosto veliko več slabega kot dobrega. No, vsaj prebudi nas kakšna nesreča, politični škandal, goljufija ali kaj podobnega, bi kdo hudomušno zavzdihnil. Naj se še tako hudujemo nad vsem slabim, si moramo ponižno priznati, da tudi sami nismo kakšni angeli. Ko sem pred kratkim to izrekel pred človekom, ki se je pohujševal domala nad vsem in vsemi, mi je gladko zabrusil, da bi se morali vsaj truditi za ideale. Dodal je še, da bi kot učitelj moral več storiti. Mlade je treba navduševati in jim risati ideale, samo tako bo kaj bolje na tem svetu, je ognjevito zaključil svoj poduk. Ni se mi zdelo vredno prepira, zato sem raje ostal brez besed, čeprav me je imelo, da bi ga vprašal, kako on pomaga mladini pri navduševanju za krepostno življenje. Moral sem tudi priznati, da mi je prebudil slabo vest, saj ravno ne živim angelsko. V tem postnem času bi že moral malo pomisliti na bolj angelsko življenje, sem si še poočital. Srečanje s takimi, ki nas opozarjajo, da ne živimo idealno, ni ravno prijetno. Raje se jih izogibamo, čeprav bi nam lahko to izboljšalo življenje, bi eni dodali. V kar nisem ravno prepričan. Asiški ubožec, sveti Frančišek, je nekoč dejal, da ni dobro, če si preveč želimo biti angeli, saj lahko ob tem pozabimo biti dobri ljudje. Prav to doživljamo ob vseh mogočih kritikantih. Vsemu svetu očitajo to in ono. Pri tem pozabljajo nase in na neprijetnosti, ki jih s svojo kritiko povzročajo. Zgražanje še nikoli ni rešilo problema. Pogosto je le beg pred lastno odgovornostjo in tem, da bi kaj sami storili. Zakaj nas pritegnejo slabe novice? Verjetno je več odgovorov, eden je tudi ta, da tako lahko sebe vidimo vsaj malo v boljši luči. Sami že nismo tako pokvarjeni, taki nesposobneži ali goljufi, si ob slabih novicah dopovedujemo. Okrog nas bi morali biti sami angeli in bi še vedno našli kaj, kar bi nas motilo. Pri tem je največja težava, da če zahtevamo od drugih popolnost, smo vedno bolj slepi za dobro, ki je v ljudeh okrog nas. Visoke zahteve vzamejo ne le voljo tem, od katerih to pričakujemo, ampak tudi nam, da bi kdaj bili zadovoljni z njimi. Izkoristimo današnji dan za iskanje dobrega pri naših bližnjih. Pozabimo na angele, naj ti ostanejo nevidni, da bo človek lahko stopil pred nas. In če do drugih ne bomo več tako zahtevni, bo tudi nam lažje. Tak dan bo tudi v nas prebujal vedno bolj dobrega človeka in ob tem bo svet vsaj malo lepši.
V tej zgradbi sveta, ki izhaja že iz Antike, stoji človeška družba za katero velja, da rada dela skoke in obrate, vendar pri tem velikokrat "pade na glavo". Da ne zmore več racionalne presoje, in še v osnovi dobre zamisli o nujnih družbenih spremembah, se spreobrnejo v klavrno nasprotje. Zaradi tega družba nazaduje in ne napreduje. Še veliko je stvari, ki bi se jih človeštvo moralo naučiti od narave.
Če gre verjeti spletu, se je Charlie Chaplin na vrhuncu svoje slave v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja udeležil prireditve »Kdo je najbolj podoben Charliju Chaplinu« in pristal na dvajsetem mestu, neki drug vir navaja celo sedemindvajseto, tretji pa tretje mesto. Vsekakor ni zmagal. Morda pa je vse skupaj samo legenda. Kar hočem reči, je: bodi to, kar si – toda zavedaj se, da včasih to ni dovolj! Da se vedno najde kdo, ki je boljši od tebe. Vedno se najde kdo, ki je boljši kot ti. Včasih se jih najde devetnajst … ali pa šestindvajset! Charlie Chaplin je šel na tekmovanje in ugotovil, da je na svetu vsaj šestindvajset boljših Charlijev Chaplinov, kot je sam! Temu se reče lekcija iz ponižnosti. Toda dodajmo še lekcijo iz pravičnosti: žirija, komisija … zaradi mene ves svet … je lahko mnenja, da je teh šestindvajset ljudi bolj podobnih Charliju Chaplinu, kot je pravi Charlie sam sebi … vendar to še ne spremeni dejstva, da je le on resnični Charlie Chaplin. Samo ti si lahko ti. Lahko so ti podobni, lahko so boljši ali slabši, nihče drug pa ne more biti ti namesto tebe. Pomisli: toliko bilijonov ljudi je živelo v zgodovini, a le ti si ti! Enkraten in neponovljiv, ustvarjen po božji podobi. To ne pomeni le, da si videti božanski … Čeprav, ne vem, ste videli mojo ženo? … Bodi to, kar si, torej pomeni biti v tem »Bogu podobnem« telesu, živeti v tem telesu, živeti to telo, ljubiti to telo in ljubiti s tem telesom, ljubiti samega sebe in ljubiti bližnjega v telesu, ki je od Boga in je Bogu podobno … pomeni tudi ljubiti Boga! To pa ni več floskula. To je izpolnitev prve in največje božje zapovedi: Ljubi!
Spoštovani, večkrat zastokam, kot bi počilo iz nabite puške: »Ali nas je Bog zapustil?« Ne gre za znak plahosti, nevere, upora, pohujšanja nad Bogom, za žaljivo besedo ali grešno misel, saj je tudi Božji odposlanec Jezus Kristus stokal: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Evangelij po Marku 15,34) Zalotim se, da bi brez Boga živel srečnejše in mirnejše, čeprav vem, da nihče ne prižiga luči, da bi videl sonce (Peter Damiani). Zakaj se bojimo govoriti o globokih verskih dvomih, ki pestijo toliko Zemljanov? Bog nikogar ne sili, naj veruje vanj, in se nevernikom ne maščuje. Nikogar ne nagovarja, da mora svojo nevero odpraviti, in zaradi nje nikogar ne obsoja, ampak našo nevero prečiščuje s svojo milostjo. Zato menim, da je najlepša molitev, zapisana v Svetem pismu: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Evangelij po Marku 9,24) V vsakem človeku sta vedno vera in nevera. Spreobrnjenje ne pomeni ne grešiti, ampak se vedno znova vračati k Bogu, ki je Oče. Protestantski teolog Paul Tillich (1886–1965) je potrdil, da je Bog to, kar nas brezpogojno zadeva in čemur se ne moremo izogniti. Srečanje z Bogom nas zaznamuje. Takrat življenje zasije v novih barvah. Sveto pismo zatrjuje, da Bog sedi z nami za mizo in jé naš grenki kruh. Tako solidaren je. Takšnega neizrekljivega Boga ni mogoče opisati, ker je onkraj vseh podob, zato iz njega ne moremo narediti malika in ga ne moremo posedovati. Bog onkraj vseh podob je tudi izkušnja zapuščenosti od Boga, izkušnja krika božjega Sina na grčastem križu. Trpljenje najbolj preobrazi in prečisti naše predstave o Bogu, kajti predstava o vsemogočnem in dobrotljivem Bogu, ki vse vodi v našo korist, se zaradi trpljenja sesuje. Ko gre za vprašanje trpljenja, šteje le osebno izkustvo in pričevanje o tem, kaj mi pomeni Bog. Ogreje me Božji objem, zato lahko kljub vsemu ostajam pri Bogu. Bog ni ustvaril enoznačnega sveta, zato se mora vsakdo sam odločiti. Hasidska modrost uči, da žal prehodimo dolgo pot, preden ugotovimo, da imamo bogastvo pod pragom svoje hiše. Ko moja vera trepeta, upanje moli zanjo. Ali je to mogoče? Izkustvo uči, da je tudi po Auschwitzu mogoče moliti in peti ravno zato, ker se je tudi v Auschwitzu molilo in pelo.
V času, ko nas je korona virus prisilil v samoosamitev in nam preprečil neposredne stike s prijatelji, pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v Duhovni misli razmišlja o vrednotah prijateljstva.
Dramatična pripoved o Lazarjevem obujenju v današnjem evangeliju govori o resnicah našega duhovnega življenja. Prva resnica je, da je Jezus jokal ob grobu svojega prijatelja Lazarja. To je pomenljivo. Jezus ni samo zdravilec naše bolečine, ampak jo tudi čuti, ker »sočuti« z nami. Ko smo ranjeni, naše rane občuti tudi on. Ko smo žalostni in zaskrbljeni, deli z nami našo žalost in zaskrbljenost. Ko trpimo, ne trpimo sami, ampak Kristus trpi z nami. Evangelij pravi: »Jezus se je zjokal.« (Jn 11,35) To je kratek stavek, vendar zelo pomenljiv. Jezus je prelil veliko solz ob Lazarjevem grobu. Nekdo je duhovito dejal: »Jezus je tako glasno jokal, da je prebudil mrtvega Lazarja,« da bi poudaril Jezusovo sočutje s človeško bolečino. Jezus je jokal s tistimi, ki jih je ljubil, in še danes joče s tistimi, ki jih ljubi. Tudi ob tem postu joče s kom, ki žaluje. Žaluje z družinami, ki so izgubile družinskega člana. Biti blizu ljudem, ki žalujejo, je dobro delo. Zato pokličimo po telefonu nekoga, ki žaluje. Pošljimo mu pismo ali elektronsko pošto. V letošnjem postnem času bodimo tolažeča navzočnost za ljudi, ki žalujejo. To je lepa priprava na veliko noč. Druga resnica je, da je Kristus obujal ljudi k življenju in da jih še obuja. Zato se v letošnjem postnem času zavedajmo, da Jezus tudi danes obuja ljudi: miselno, čustveno in telesno. Kliče nas iz naših grobov, pa naj ti grobovi pomenijo kar koli. Želi nas osvoboditi naših povojev, naših spon, naših vezi, naše krivde, našega žalovanja, našega strahu, našega sovraštva, vsega, kar nas priklepa in ovira. Jezus želi, da začnemo znova, daje nam novo priložnost, novo življenje, novo upanje. Daje nov pomen našemu bivanju, ker ima moč, da to stori. Zato se ob tem postu lahko vprašamo: Zakaj bi hodili naokrog napol mrtvi kot nekakšni zombiji, ko nam Kristus daje novo, polno življenje? Začnimo to osvobajajočo pot z iskreno spovedjo. V letošnjem postnem času zato dvignimo nekoga s prijazno besedo ali z dobrim dejanjem. Opogumimo, spodbudimo koga za dobro. Pomagajmo mu vstati, dvignimo njihovega duha za dobro. Opogumljanje in spodbujanje sta dobro delo, h kateremu smo poklicani ob postu. Namenimo ljudem spodbudne besede. S konkretno pomočjo vlijmo novo upanje v njihovo življenje. In tako bodo lepši njihovi in naši velikonočni prazniki.
Slovenski pregovor pravi, da »beseda ni konj«. V poplavi novih internetnih medijev se to zdi še prav posebno res. Koliko milijonov besed spregovorimo, napišemo, vse lepo in grdo si upamo povedati v anonimnih komentarjih! Potem pa pride mlad računalnikar od maše, pri kateri vsako nedeljo pridiga precej starejši župnik, in se skrivnostno smehlja. Ko ga vprašam, zakaj tak nasmešek, mi odgovori: Veš, kadar koli grem k maši, župnik pridiga prav zame! Ostrmela sem. Da starejši župnik pridiga tako, da mlad računalnikar čuti, da so besede namenjene prav njemu? Šla sem poslušat tega pridigarja in odkrila, da ne pridiga za tega mladeniča, ampak zame! Ta duhovnik namreč govori predvsem o prebrani božji besedi. Vse njegove misli so oplemenitile besede Svetega pisma. Pri njegovi pridigi začutiš, da je beseda, ki jo izgovori, veliko vredna, ker je verodostojna, resnična, ima moč, da prodre v srce in se dotakne duše. Pri tem duhovniku je beseda res konj – in še veliko več. Je res nekakšen božji internet, ki te poveže z Njim, ki je vsemogočen in svet, tako vzvišen in tako oddaljen od nas ljudi in hkrati nam tako blizu, da si tega niti ne upamo pomisliti! Sredi poplave besed, anonimnih komentarjev, norčevanja, zasramovanja in osuplosti je duhovnik, ki še vedno govori iz oči v oči, iz srca. Še mikrofona ne uporablja, kajti njegova cerkev je majhna, vernikov malo. Njegov glas pa je kljub letom močan in jasen. Zdi se mi, da prav zato ljudje, ki ga poslušajo, čutijo, da govori in pridiga prav zanje, prav njim. In kot se božja beseda nikoli ne vrača od poslušalca, ne da bi obrodila vsaj majhen plod, tako tudi pridige tega neznanega župnika nikoli niso neuspešne. Poleg že omenjenega računalnikarja je še veliko takih, ki jim njegova beseda prinaša božji blagoslov. Ko si bodo ljudje upali povedati, kaj mislijo, iz oči v oči, tako kot ta župnik, bodo besede spet pridobile težo in gradile zaupanje. Če greste kdaj mimo te neznane male cerkve in slišite župnika pridigati, vstopite in prisluhnite. Pridiga namreč prav za vas.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V današnji Duhovni misli vodja Judovskega kulturnega centra v Ljubljani Robert Waltl premišljuje o projektu spotikavci. To so – kot pravi – vidni in nevidni spomeniki.
»Bod' potolažena,« je svoji soprogi, ki je kar naprej jadikovala, prigovarjal njen soprog. To se je hitro razvedelo med sosedi in ti so se samo smejali, pravzaprav celo norčevali. Že sama beseda se jim je zdela solzava, nihče izmed njih je ni uporabljal. Poznali so izraz "nekoga potroštati", ki izvira iz nemščine: der Trost. Potolažiti – potroštati – so pa ljudje znali zelo različno. Ni se govorilo, da je ob prizadetem človeku treba predvsem molče čutiti. Molčati ob njegovi stiski bi pomenilo biti neobčutljiv za tuje gorje. Treba je bilo vendar nekaj reči!! In so rekli. Marsikaj so rekli: Ne jokaj preveč, saj bo bolje, kar na berače pomisli, nekaj ti bom lahko pomagal, ali veš, da bi bilo lahko še huje … Ni manjkalo primerjav in, zanimivo, delovale so tolažilno, nekako streznjujoče. Bog ne daj, da bi jih izrekli danes! Označeni bi bili za neobčutljive, za cenene delivce cenenih nasvetov. 'K'r potroštej se, sej bo bol'.' Tako so me, še dekletce, potolažili in, če verjamete ali ne, delovalo je spodbudno. Bila sem opažena, že to je zadoščalo. Zdaj slišim spet in spet, da je ob užaloščenih treba molčati. Smešno – sveto besedilo pravi: Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša. To velja za mlado in staro. Strinjam se, treba je biti obziren. Presoditi moramo, kaj je primerno. Z besedičenjem si bomo nakopali temu primeren vzdevek. Lepa beseda lepo mesto najde. Zakaj veljajo izrazi sožalja za dokaz sočutja? Sprožena dlan, pa četudi molče. Za dotik gre, duhovni ali telesni; za izraz človečnosti. Ne vem več, kateri filozof je dejal: Vse bolečine so enake. To se mi zdi zanimiva trditev; strnem jo v dejstvo: če boli, boli. Toda prag bolečine ni pri vseh ljudeh enak. Jamravce boli že preden zaboli. Odporen človek pa zlepa ne potoži. Ljubi pa prišel bo, stisnil roko, prec' bo ozdravljeno srce bolno. Vredno je pomisliti na to, kako znajo tolažiti stare ljudske pesmi. Zelo stvarno. V Prešernovi izvedbi Lepe Vide kar nekoliko vzvišeno: Id', kraljiča doji, MOJ'GA sina, da te mine TVOJA bolečina …
Krščanski misleci so od svetega Pavla naprej razmišljali, zakaj je prišel Kristus med nas. Zakaj se je Beseda ljubezni, ki jo od vekomaj izgovarja Bog sam, učlovečila. Zakaj neki je Božji sin postal tudi človeški otrok. S svetim Avguštinom smo imeli navado razmišljati, da je bil greh tisti, ki je priklical Odrešenika na svet. To je bil tako izjemen dogodek za vse človeštvo, da je veliki Avguštin celo zapel: »O srečna krivda«, ki je povzročila takšno izjemno dejanje Božje dobrote! Obstajalo pa je še neko drugo izročilo, ki je bilo manj razširjeno in ki ga je v srednjem veku obudila frančiškanska teološka šola Janeza Dunsa Scota, v modernem času pa veliki jezuitski mislec Pierre Teilhard de Chardin. Izročilo pravi, da je bilo učlovečenje Besede, Besede ljubezni že od nekdaj v Božjem načrtu. Da bi se lahko Božji sin učlovečil, je Bog ustvaril ta svet. Res je, da se mu je ta svet nekoliko odtujil, saj je človek grešil. A če ga bo Kristus pripeljal nazaj k Očetu Stvarniku, to ne bo kot na začetku stvarjenja, ampak bosta hkrati nastala Novo nebo in Nova zemlja. Novo nebo in Nova zemlja sta bila prav tako v večnem Božjem načrtu in na njunem obzorju je bil ustvarjen tudi naš svet, zato bi Božji sin prišel v vsakem primeru med nas. Ta teologija je res bliže Janezovemu Razodetju kot pa Pavlovemu razmišljanju o opravičenju. Toda če vemo, da si obe razmišljanji ne nasprotujeta, ampak se dopolnjujeta, potem smo obogateni z obema izrazoma človeškega srca, saj oba pogleda na življenje in odrešenje razlagata veličino Božje ljubezni. Tako lahko danes praznujemo praznik Kristusovega učlovečenja, imenujemo ga tudi Gospodovo oznanjenje. Gre za dan, ko je Marija izvedela, da bo rodila otroka, ki bo Odrešenik človeštva. Za nas je pomembno, da se lahko razveselimo, ker je človeška hči Marija, polna pomladne dekliškosti, postal posoda nove resničnosti na tem svetu. Bog je bil vsekakor po svojem Duhu navzoč med nami že od začetka stvarjenja. Toda odslej naprej bo navzoč tudi v telesu žene. Zelo zanimivo je, da evangelist Luka opisuje Oznanjenje po vzoru Božjega oznanjena starozaveznemu junaku Gedeonu. Če se je Gedeon s svojim mladeniškim pogumom bojeval za obstoj svojega izraelskega ljudstva, se bo Marija s svojo ljubeznijo bojevala za obstoj vsega človeštva. Gedeon je nosil v sebi Božjo obljubo, da Bog ne bo zapustil človeka, Marija je nosila pod srcem že uresničitev te obljube, da bo odslej Bog, živi Bog za vedno ostal med nami.
Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela. \tVčasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vedno starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim. \tHčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše. \tLepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti vse življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vedno bolj veseliti življenja. Postaja vedno modrejša. \tOb tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki vse življenje, in z leti vedno bolj, vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vedno bolj so sami, vedno bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.
Je že prav, da je človek zaljubljen, poln zaupanja, da se brez dvoma ljubeče ozira v svojo ljubezen. A vsak, ki ljubi, veliko tvega. Za ljubezen in iz ljubezni odpira in posega v najbolj ranljive razsežnosti človekove globine, v njegove skrivnostne kotičke. Vsak, ki ljubi, hodi po robu. Resnična ljubezen ne more sprejeti skrivanja. A še najbolj čista ljubezen ob tem resnično tvega, ker je izpostavljena možnosti, da bo zavrnjena. Da bo umrla. Da bo iz ljubezni nekdo umrl za drugega, da bi drugi preživel. Ker ga noče prizadeti, prisiliti v zavračanje ljubezni. Čista ljubezen ne želi, da bi se drugi odločil zanj zaradi usmiljenja, odločil zanj, čeprav ne ljubi. Prava ljubezen je resnična, je polna samo, če je brezpogojna. Tako lepo je slišati in kimati ob zlatem pravilu, da vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim. »Ljubite se med seboj, kot sem vas jaz ljubil,« pravi Jezus. Ko se ob spoznavanju in sprejemanju bistva drug drugega po vseh pripravah, skladnosti v bistvenih vrednotah in usmeritvah v življenju naravnata na skupno pot, postane zlato pravilo kot znamenje na Poti, kot kažipot, ki vodi ven iz sebičnosti. Nisem več sam v središču sveta, ampak sem v središču ljubezni, torej v odnosu vzajemne ljubezni. Nič več ne delam sebično le zase, nič več ne zahtevam, da drugi vedno poskrbijo zame. Nisem več črna luknja, ki posesa zasluge drugega. Z vztrajnostjo se soočam s svojimi občutljivostmi, neozdravljenimi ranami in z njimi sklenem prijateljstvo. Ko jih spoznam in razumem, počasi odkrivam njihove dobre strani, celo prednost v najinem odnosu. Sčasoma niso več ovire, kamni ali trni na najini poti. Ne jezim se več nanje, jih ne odganjam, grobo napadam, ampak se prej ali slej celo začnem zanje zahvaljevati. V tem je bistven premik v sprejemanju sebe, je priložnost za rast ljubezni. Ljubezen pomeni ljubezen, to je po svojih močeh delati tudi za druge. Po svoji svobodni volji, sposobnostih, darovih … svetim na skupni poti. Ljubiti pomeni biti luč in dejavno življenje, odprtost za darovanje. Preusmerjam svojo negativno držo v pozitivno, v dobro. In se zavem Tvoje ljubeče podpore, Gospod. Tako ljubezen oplemenitim, da postane močna, neuničljiva.
Kadar nam gre nekaj narobe, kadar se nam kaj zalomi ali celo zruši, se vedno vprašamo: Kdo je kriv za to? Nekdo mora biti kriv. Vaza v dnevni sobi ni sama od sebe padla na tla in se razbila. Za to, da kot družina zamujamo na skupno praznovanje, je tudi nekdo kriv. In, da je nekdo zbolel, je tudi verjetno nekdo kriv – verjetno kar on sam, ker se ni dovolj oblekel, ker je premalo spal, ker ni jedel dovolj sadja in zelenjave… In še bi lahko naštevali. Nekdo pač mora biti kriv zato, da je nekaj šlo narobe. Preprosto potrebujemo krivca, da lažje funkcioniramo. V evangeliju današnje nedelje lahko vidimo, da so tudi Jezusovi učenci razmišljali v tej smeri. Ko se namreč Jezus ustavi pri človeku, ki je bil slep od rojstva in se nameni, da ga bo ozdravil, ga učenci vprašajo: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Se pravi, kdo je kriv, da je ta človek slep. Stari Judje so bili prepričani, da je bolezen, ki je nekoga doletela, posledica njegovega greha ali greha njegovih prednikov. Zanimiv je Jezusov odgovor: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela.« Nihče ni kriv, da se je ta človek rodil slep. Temu je pač tako. Je pa ob njem in ob komerkoli izmed nas priložnost, da se razodene Božja ljubezen. Najsibo neposredno od Boga ali posredno po nas. Ne samo sleporojenemu, ampak komurkoli. Ni stvar v tem, da bi iskali krivca, ampak v tem, da se znam in zmorem odzvati z ljubeznijo na človeka, ki je v potrebi, pomeni, da mu podarim sebe, da grem preko sebe zaradi drugega. V naši trenutni situaciji epidemije se zato nima smisla spraševati: Od kod je to prišlo k nam? Zakaj nismo prej reagirali na situacijo in zaprli mej? Kdo tisti, ki je okužil ljudi okoli sebe? Za vsemi vprašanji se seveda skriva najgloblje: Kdo je kriv? Ampak to v trenutni situaciji sploh ni pomembno. Bistveno je, ali se zmoremo po svojih močeh in z Božjo pomočjo pravilo odzvati. Da se torej kot Jezusovi učenci ne sprašujem, kdo je kriv, ampak da skušam, da bi se po meni razodevala Božja ljubezen. Naj bo to do domačih, s katerimi živim v izolaciji, naj bo to do ostarelih, ki so popolnoma sami in jim konkretno pomagam ali jih pokličem po telefonu. Ljubezen do nas se razodeva v državnih in lokalnih voditeljih, ki skušajo čimbolj poskrbeti za nas. V tem trenutku se ljubezen še kako razodeva v vseh požrtvovalnih zdravstvenih delavcih – zato, hvala vam! Mogoče je naša trenutna situacija tudi priložnost za vse nas, da se pustimo ozdraviti se od zaslepljenosti individualizma, sebičnosti in egoizma ter spregledati in videti, da je življenje izpolnjujoče le v pristnih in spoštljivih odnosih in da je pot prihodnosti v povezanosti, v kateri ima osrednje mesto podarjajoča se ljubezen.
Razburljivo in neustavljivo gonjo zoper teror nebes zasledimo vse od Sofokleja, Joba, Danteja, Becketta, Dostojevskega, Camusa, Heineja … Noben prepirljivec z Bogom ne izpusti te kljuke iz rok. Tudi slavna sufijska poetična drama Zborovanje ptic, ki jo je leta 1177 napisal perzijski pisec Farid ud-Din Attar, govori o iskanju mitskega kralja ptic z imenom Simorgh in je metaforična vseživljenjska zgodba o iskanju smisla znotraj življenja, trpljenja in minevanja. O Bogu je težko govoriti tudi tistim, ki vanj verujemo. Sploh ko v temni noči vere ostanemo brez besed. Toda najslabše je, če se ne sprašujemo; takrat se odpovemo človeškosti in živimo kot neuka žival. Takrat vera v Boga izhlapi in nastopi praznina z neskončnim hladom (Friedrich Nietzsche). Takrat se ne osramoti vera v Boga, ampak se osramotimo mi. Brez Boga ni nobene instance več, na katero bi se bilo mogoče sklicevati, in nobenega upanja več v poslednji smisel in poslednjo pravičnost. Reševanje vprašanja trpljenja brez Boga je zato domišljavost. Tudi Franz Kafka (1883–1924), veliki pisatelj judovskega rodu, je iskal rešitve. Ne drži, da Kafka ni verjel v nobenega Boga; verjel je v vsaj »nemočnega« Boga, danes pa je Bog zradiran. Kafka je v delu Cesarjevo sporočilo (1919) pisal o neznanem cesarju (Bogu?), ki na smrtni postelji zaupa svojemu glasniku skrivnostno sporočilo, ta pa ga mora prenesti neznanemu naslovniku. Glasnik se ves čas prebija skozi množico in gnečo prisotnih v cesarjevi palači, a kljub prerivanju nikoli ne pride do cilja. Njegova prizadevanja, da bi skrivnostno sporočilo predal, postanejo neznosno moreča, saj se na hodnikih cesarjeve palače vse bolj izgublja. Glasnik nikoli ne zapusti palače, ker ne najde poti do vrat. Brezizhoden položaj se konča brezizhodno tudi za čakajočega naslovnika, ki sedi na oknu in zre v votlo noč, upajoč, da glasnik prihaja … Pisatelj je že vnaprej uprizoril krizo postmodernega človeka. Ker smo Boga izgnali skozi glavna vrata, nam skozi okna, špranje in luknje vdira v izpraznjen prostor groza nihilističnega šoka. Ne čudimo se, da po neuspelem magičnem svojem lastnem pomlajevanju čofotamo in hropemo v kaosu teme, obsedeni z miselnimi stroji in lovljenjem mističnih signalov iz vesolja, a brez utehe in kisika. »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« (Pridigar 1,2) Tako je zapisal svetopisemski judovski filozof.
Ali ste kdaj komu zadali življenjsko hud udarec in zlorabili njegovo zaupanje. Človek o svojih slabih lastnostih nerad govori. Lažje je pisati in govoriti o drugih, mar ne? Rade volje pa verjamem, da bi mi v trenutku odgovorili na vprašanje, ali ste tudi vi med tistimi, ki jim je bil že zadan življenjsko hud udarec, in ali so vas kdaj prizadeli ljudje, ki ste jim zaupali? Tokrat pustimo ob strani vsakodnevno medsebojno zbadanje na delovnem mestu ali sosedovo zavist in poglejmo nekoliko globlje. Bolečina najtežjih življenjskih udarcev in zlorabljenega zaupanja je veliko resnejša od vaških zdrah in predolgih jezikov. Ko nam kdo zada življenjsko hud udarec, ko nam kdo uniči ideale in izigra naše zaupanje, je dvig s tal izjemno težak. Toliko bolj, ker na udarec največkrat nismo pripravljeni. Iz preprostega razloga: ker niti pomislimo ne, da drugi sploh ne opazijo naše plemenitosti, naše žlahtnosti. Na poti k lastni žlahtnosti se nenehno spotikamo, padamo, izpodrivamo drug drugega in si zadajamo udarce. Najtežji življenjski udarci navadno ne puščajo modric ali zlomljenega nosu, puščajo pa globoke brazgotine in hromijo našo plemenitost. Lahko pa tudi zarišejo blage poteze na obraz. Da, življenjski udarci nas lahko tudi mehčajo, na zunaj. V svoji notranjosti pa postajamo bojevniki. A ne vsi. Mnogi samo nemočno in tiho sedijo na stolu v kotu svojega življenja. Sedijo vse do zadnjega udarca, ki jim spodnese stol, da pristanejo na tleh. Sami, brez zaupanja v druge. In kar je še huje: brez zaupanja vase. Kako in kje, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, najti ponovno zaupanje vase in pravi stol, s katerega ob življenjskih udarcih ne bomo padli na tla? Po kateri poti naj hodimo, da se ne bomo spotikali? In kako naj hodimo, da ne bomo spotikali drugih? Kako ponovno, za začetek, zaupati lastni moči? Kar je bila rešitev zame, ne pomeni, da bo rešitev za vas, če ste trenutno na tleh. Z vami lahko samo podelim svoja občutja, kako je, ko te prizadenejo ljudje, ki si jim zaupal. Ob najhujšem življenjskem udarcu se je zamajala tudi moja vera in zaupanje v Gospoda, ki je dovolil, da se je moja noga ujela v zanko (prim. Prg 3,26). A le tako, ujeta v zanko, sem lahko ohranila svojo žlahtnost, potemtakem ne smem biti preveč jezna nanj. Kakor tudi nisem več jezna na tiste, ki so zlorabili moje zaupanje. V današnjem jutru sta moja strumnost in preudarnost, ki mi ju je uspelo dobojevati, moji duši življenje in mojemu vratu okras (prim. Prg 3,21–22). Tudi vam želim, da bi na vrvico svojega ovratnega nakita nanizali vse življenjske udarce in dobojevali zaupanje vase.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli nekdanja slovenska komisarka Violeta Bulc premišljuje o sočutju.
Prav vsi smo na neki način del velike zgodbe sodobnega časa, ki se imenuje promet. In to na različne načine: kot avtomobilisti, poklicni vozniki, motoristi, kolesarji ali pešci. Ne bomo govorili o poškodovanih in mrtvih v prometu, obojih je veliko in preveč, pač pa o tem, kako se vedemo sami kot udeleženci prometa. Smo dovolj zbrani, mirni, uvidevni, razumevajoči, strpni in korektni? Na vsa ta vprašanja si mora vsak izmed nas odgovoriti na svoj način. Ali ni človeško prijeten občutek, če nam voznik, ko čakamo na prehodu za pešce, ustavi in nam celo prijazno z roko nakaže, naj gremo čez? … In kako živčno se včasih odzovemo, ko kdo pred semaforjem ne spelje v stotinki sekunde, takoj ko se prižge zelena. Je pač tako, taki kot smo sicer v življenju, smo tudi kot udeleženci prometa. Naj opozorim na zelo pomembno navado – blagoslov. Na to, da zjutraj ali takrat, ko sedemo v avto, izrečemo blagoslov. Jaz to vedno – na glas ali v duhu – opravim nekako takole: »Oče nebeški, v imenu Jezusa Kristusa Te prosim, blagoslovi ta avto, s katerim se vozim … Bodi z mano za krmilom in angeli varuhi naj bodo tudi z vozniki in avtomobili, ki jih bom srečal med vožnjo na cesti. Zahvaljujem se Ti za popolno zaščito, zbranost in strpnost na cesti. Amen!« Pravijo, da bi bilo veliko manj nesreč in drugih neprijetnosti na cesti, če bi to navado medsebojnega in vzajemnega blagoslova izvajali redno. Ta mir v duši, ki ga prinaša božji blagoslov kot iskreni odgovor na naše odprte in srčne prošnje, je potem življenjsko vodilo človečnosti tudi za nadaljevanje dneva in vsega, kar počnemo. Škoda, da žal tudi številni kristjani opuščajo to dobro in koristno navado – blagoslavljanje drug drugega ob prihodu ali odhodu. Meni je lepo pri duši, ko rečem partnerici ob odhodu v službo: bodi blagoslovljena in ljubljena! Pomembno je, da blagoslovimo otroke ob odhodu v šolo ali vrtec, pred različnimi nalogami, testi ali drugimi preizkušnjami. Da preprosto blagoslavljamo drug drugega, kjer koli že smo. Brez zadržkov ali zadrege, spontano in srčno. Kajti ko nekoga blagoslovimo, usmerimo v vsako celico njegovega telesa žarek svetega, božjega, dobrega in lepega. Torej – blagoslovljeno sredo želim vsem poslušalcem, ki so zdaj z nami.
V svojem delu Človeško stanje moralna filozofinja Hannah Arendt omenja zanjo dva najtrdovratnejša izziva človeškega obstoja. Prvi od teh se glasi: Ustvarjeni smo z močjo, da se spominjamo preteklosti, a nemočni, da bi jo spremenili. Njen sklep je, da je edini učinkoviti način za soočanje s tem izzivom ta, da uporabimo sposobnost odpuščanja. Morda nimamo težav s sprejemanjem odpuščanja drugih ljudi in tudi Boga, res pa je, da je za večino ljudi, ko gre za odpuščanje, ena najtežjih stvari odpustiti samemu sebi. Morda imamo do sebe visoka pričakovanja. Govorimo si, da nikoli ne bi smeli narediti tega, kar smo, in se sprašujemo, kaj si bodo ljudje mislili. Kakšen vpliv bomo sploh še lahko imeli in ali nas bo sploh še kdo spoštoval? Samoobtoževanje je eno najkrutejših sojenj in lahko traja vse življenje. Ni treba, da bi nas kdo obtoževal ali s prstom kazal na nas, ker vse to počnemo sami! Vsako uro vsakega dne. Tako kakor sosed Vid v Aškerčevi pesnitvi “Mejnik” se sprašujemo: "Joj! kam bi dél?”, a nekako ne najdemo prostora, kjer bi lahko odložili svoje breme. Kaj lahko naredimo? Če ste se tudi vi kdaj znašli pred izzivom, kako odpustiti sebi, ali pa se morda prav zdaj ukvarjate z njim, dovolite, da vam predlagam nekaj svetopisemskih rešitev, ki vam lahko pomagajo do tega, da boste odpustili sami sebi. Molite. Molitev je izjemen način za soočanje z resnico o samih sebi, in to v povsem varnem okolju – v navzočnosti tega, ki to resnico tako ali tako že pozna in se ne umika pred njo. In prav soočanje z resnico in njeno priznavanje sta temeljni poti do svobode od samoobtoževanja. Cenite se, kot vas ceni Bog. Vaše vrednosti ne določa mnenje vaših staršev ali sorojencev, prav tako pa tudi ne mnenje vaših delodajalcev, političnih ali verskih voditeljev. Bog je vrednost vsakega človeka vzpostavil s tem, da nas je ustvaril po svoji podobi in to vrednost neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Neskončna cena je bila plačana za človekovo odrešitev. Spejmite Božjo moč, da živite s posledicami svojih napak. Ni človeka, ki ne bi kdaj naredil napake. Nekatere so majhne, druge velike; nekatere nimajo trajnih posledic, druge pa jih imajo. Posledice nekaterih nas spremljajo vse življenje. Toda da bi živeli zdravo in normalno življenje, da bi bili sposobni dajati in sprejemati ljubezen, se moramo osvoboditi krivde, ki izvira iz teh naših napak. V Svetem pismu imamo zapisani besedili, ki nam lahko pomagata pri tem. V Evangeliju po Mateju 11,28 nas Kristus vabi: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek”. V Psalmu 55,22 pa, da naj na Boga zvrnemo svoja bremena, saj bo skrbel za nas in ne bo dopustil, da bi omagali. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno: Prečistite to, kar prihaja v vaš um. Okrog vas je veliko ljudi, ki vam želijo povedati, kdo ste. Ne sprejmite vsake definicije sebe, ki vam jo prostovoljno ponujajo. Ko vam besede drugih ali vaše malodušne misli otežujejo, da odpustite sami sebi, upoštevajte nasvet iz Pisma Filipljanom 4,8: “Vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.”
Izmed vseh možnih uspehov človeka najbolj odlikuje osebna svetost. To je kiparjenje lastnega jaza vse življenje.
Neka ladja, ki je plula ob severni obali Južne Amerike, je oddala znak za preplah. Ko je signal prišel do druge ladje, so ujeli sporočilo: »Umiramo, ker nimamo pitne vode!« »Zajemite jo iz morja!« se je glasil odgovor, »saj plujete ob ustju reke Amazonke.« Povsod okrog njih je bila sladka, pitna voda in ni jim bilo treba storiti nič drugega, kot da jo zajamejo. Vendar tega niso vedeli, zato so umirali od žeje. Kako verodostojna podoba ljudi, ki umirajo od duhovne žeje, ker ne vedo, da jih obdaja reka žive vode Božje besede! Ljudje vedno težimo k nečemu, hrepenimo, da bi bili ljubljeni, želimo si izkusiti srečo in veselje. Stalno iščemo smisel svojega življenja. Današnji evangelij opisuje, da je bil tudi Jezus žejen in se je ustavil pri vodnjaku ter prosil samarijansko ženo vode. Ta se je najprej čudila, da jo Kristus, Jud, prosi za vodo, potem pa je v pogovoru z njim ugotovila, da je tudi sama žejna, a ne vode iz vodnjaka, ampak vode, ki se izliva v večno življenje. Zato je prosila Jezusa: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna.« (Jn 4,15). Samarijanka je bila žejna večino svojega življenja, in sicer žejna sprejetosti, ljubezni in razumevanja, smisla in sreče. Jezus, božji sin, je to vedel. Zato je ponudil bogato, prekipevajoče življenje vsem, ki mu bodo zaupali svojo žejo. Če kdo želi zares potešiti svojo žejo, mora piti iz tega živega vrelca. Našo notranjo žejo bo potešilo to, da bomo delali, kar Bog pričakuje od nas. Čeprav bo boleče, težko in nepriljubljeno, nas bo v globini potešilo. Postalo bo vir, ki nikoli ne presahne. Toda to, po čemer v življenju res hrepenimo in česar si želimo, lahko najdemo samo v odnosu z Bogom. Želimo si ljubezni in tega, da bi bili ljubljeni, in samo Bog nas ljubi brezpogojno in prvi. Iščemo smisel življenja in Bog nam daje pravi smisel. Hrepenimo po veselju in sreči, največje veselje in sreča pa prihajata iz svobode, ki nam jo naklanja Bog – osvobojenosti od strahu, skrbi in tesnobnosti. Lepo je napisal italijanski pisatelj Giovanni Papini: »Kdor išče na tem svetu, kar je lepo, nevede išče tebe – tebe, ki si vsa in popolna Lepota. Kdor v svojih mislih išče resnico, išče tebe, ki si edina Resnica, vredna spoznanja.«
Neveljaven email naslov