Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oktober je posvečen molitvi rožnega venca. Prastara molitev, sestavljena iz več kot 50 zdravamarij, očenašev in slave Očetu, se moli na vrvici, na kateri so nanizane, kot pravimo, rožnovenske jagode, in se konča ali začne s križem.
Rožni venci so simbol nepretrgane molitve, a najpogosteje jih najdemo ob Marijinih svetiščih, saj z njimi najprej počastimo Mater Marijo, potem pa naredimo sprehod skozi življenje in poslanstvo našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Imamo štiri dele rožnega venca, a zadnjega – svetlega – je sestavil in prvi zmolil sveti papež, ki je bil goreč častilec Marije, Janez Pavel II.
V mojih mislih je rožni venec močno povezan s spomini na mojo mamo in najnežnejša otroška leta. Ko je v večernih urah prenehalo delo na vasi in je zaspala živina po hlevih, so se družine, še posebno v oktobru, zbirale okoli mize v kuhinji in molile rožni venec. Molitev je začela mama in jo tudi vodila. Pogosto pa je bila tako utrujena od dela, da je naenkrat sredi ponavljajoče se molitve preprosto umolknila in za hip zadremala. In mi otroci smo se nasmihali in tudi sami umolknili, da je nastal tih, topel premor … Seveda pa se je mama hitro predramila in nadaljevala molitev, kot da se ne bi nič zgodilo!
V življenju sem dobila in tudi sama podarila nešteto rožnih vencev. Nekateri so bili zelo dragoceni, drugi preprosti, leseni, plastični ali kamniti, a vsi so bili blagoslovljeni, da bi molitev prinašala in širila božji blagoslov vsem, za katere smo molili.
Ko je mama že ostarela in ni mogla več hoditi v cerkev, ji je ostal rožni venec, ki ga je nosila s seboj. Ob redkih skupnih večerih se mi je zdelo, da vse njeno bitje, njena oseba, duša, duh in telo, vse bolj postajajo ena sama molitev, saj je zanjo zunanji, materialni svet postajal majhen in nepomemben. Vse bolj se je poglabljala v nevidni duhovni svet, ko je prihajala vse bliže nebeškemu Očetu.
Rožni venec nosim vedno s seboj. Je kot mamin blagoslov. Pokrižala je moje čelo z razpokano roko in mi ga podelila z besedami: »Pojdi srečno od doma, a se rada vrni in na Boga ne pozabi!«
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Oktober je posvečen molitvi rožnega venca. Prastara molitev, sestavljena iz več kot 50 zdravamarij, očenašev in slave Očetu, se moli na vrvici, na kateri so nanizane, kot pravimo, rožnovenske jagode, in se konča ali začne s križem.
Rožni venci so simbol nepretrgane molitve, a najpogosteje jih najdemo ob Marijinih svetiščih, saj z njimi najprej počastimo Mater Marijo, potem pa naredimo sprehod skozi življenje in poslanstvo našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Imamo štiri dele rožnega venca, a zadnjega – svetlega – je sestavil in prvi zmolil sveti papež, ki je bil goreč častilec Marije, Janez Pavel II.
V mojih mislih je rožni venec močno povezan s spomini na mojo mamo in najnežnejša otroška leta. Ko je v večernih urah prenehalo delo na vasi in je zaspala živina po hlevih, so se družine, še posebno v oktobru, zbirale okoli mize v kuhinji in molile rožni venec. Molitev je začela mama in jo tudi vodila. Pogosto pa je bila tako utrujena od dela, da je naenkrat sredi ponavljajoče se molitve preprosto umolknila in za hip zadremala. In mi otroci smo se nasmihali in tudi sami umolknili, da je nastal tih, topel premor … Seveda pa se je mama hitro predramila in nadaljevala molitev, kot da se ne bi nič zgodilo!
V življenju sem dobila in tudi sama podarila nešteto rožnih vencev. Nekateri so bili zelo dragoceni, drugi preprosti, leseni, plastični ali kamniti, a vsi so bili blagoslovljeni, da bi molitev prinašala in širila božji blagoslov vsem, za katere smo molili.
Ko je mama že ostarela in ni mogla več hoditi v cerkev, ji je ostal rožni venec, ki ga je nosila s seboj. Ob redkih skupnih večerih se mi je zdelo, da vse njeno bitje, njena oseba, duša, duh in telo, vse bolj postajajo ena sama molitev, saj je zanjo zunanji, materialni svet postajal majhen in nepomemben. Vse bolj se je poglabljala v nevidni duhovni svet, ko je prihajala vse bliže nebeškemu Očetu.
Rožni venec nosim vedno s seboj. Je kot mamin blagoslov. Pokrižala je moje čelo z razpokano roko in mi ga podelila z besedami: »Pojdi srečno od doma, a se rada vrni in na Boga ne pozabi!«
Vas je morda, spoštovane poslušalke, poslušalci, presenetila jutranja tema obogatena z gosto meglo? Kljub temu, vam želim prijetno jutro, ki ga tudi dolgotrajna jutranja megla ne bo uspela pregnati. Vsem, ki jim ne bo treba ven v ta zaspan in razvlečen dan, ko komaj čakamo sončnih žarkov bledega poznojesenskega sonca, je morda vseeno. A grem stavit, da nas vse prevzame veselo razpoloženje, ko skozi meglo posije prvi, naj bo še tako droben žarek svetlobe. V življenju je podobno. Zdi se nam, da se vlečejo težave, napori, dolžnosti kakor jutranja megla. Kdo bi si želel vztrajati v tem razpoloženju!? Vsak bi se rad znebil vseh teh premlevanj in notranje tesnobe. Kdaj bo že enkrat tega konec, bom zmogel, zakaj ravno jaz in podobno neprestano premlevamo. Tišči nas kot jutranja tema. Prav to je tisto, kar po drugi strani prinese dnevu slast. Brez napora, brez težav, bi bilo naše življenje prazno. S čem se hvalimo, če ne s tem, kaj vse smo premagali, kaj vse prenesli. Prevzamejo nas pričevanja ljudi, ki so premagali napore, bolezni, razvade; vložili v to ogromno napora in so pred nami polni veselja in zadovoljstva. Srečati človeka, ki je preživel nesrečo, bil dolgo časa privezan na posteljo in ostal invalid, je težko. Ne veš, kaj bi mu rekel, kako bi se do njega obnašal. Pokazati, kako ti je hudo za njegovo trpljenje, razumeti njegovo preizkušnjo, je prav, a hkrati ga nočeš še bolj potreti in mu vzeti volje do življenja. Če se zgodi, da nas tak nesrečnik preseneti in sam začne pogovor, kjer izpostavi, kako je bilo ob nesreči težko, a je sedaj hvaležen, da je vsaj živ, dobesedno razelektri ozračje in pogovor steče veliko bolj sproščeno. Napori, trpljenje in naše občutje ob tem, ko bi najraje vsemu pobegnili, govori, da tako stanje nemoči ni za nas. Kakor bi si v temačnem jutru želeli sonca, svetlobe, tako se v takih trenutkih želimo znebiti bremen, ki nas težijo. Oddahnemo se, ko vidimo človeka, ki je zmogel iz svoje teme trpljenja narediti nekaj svetlega, dobrega. Prav ta prva že skoraj zimska jutra so trenutek, ki nas vedno znova vabijo, da v sebi obudimo hrepenenje po svetlobi. Saj ni pomembno, kako to storimo. Advent je ena izmed poti. Svoje hrepenenje lahko ponazorimo z adventnim koledarjem, adventnim venčkom, tako ali drugačno zunanjo obliko; pomembno je le, da verjamem v luč, ki prihaja včasih prej včasih pozneje. Želim nam vsem s soncem napolnjen dan z obilico pričakovanj in hrepenenja.
Pravijo, da večina bolezni današnjega časa izvira iz tega, kar imamo preveč. Preveč hrane, preveč dela oz. zaposlenosti, preveč skrbi, preveč hrupa. Preveč preveč preveč. A kjer je nečesa preveč, je vedno nečesa premalo. Česa? Ko ima naše telo nečesa preveč, vedno odreagira. Bruha. Boli. Ima vročino. Pove, da mu nečesa zmanjkuje in da je nečesa preveč. A ponavadi je to takrat, ko si tega ne moremo privoščiti. Naslednji dan je nekaj pomembnega. Prisilimo ga, da zdrži. Dokler ne tako močno zbolimo, da smo prisiljeni vse izpustiti iz rok. Tako odreagira tudi naše življenje, ko se začne vse sesuvati, ko vse začne razpadati. Nečesa je preveč, nečesa je premalo. Česa? Advent je klic v puščavo. V tišino, v mir, v premišljevanje, v pričakovanje. Da bi spet kaj slišali. Toda naredili smo si strašno krivico. Iz adventa smo si naredili čas, v katerem imamo – in si celo želimo – imeti preveč. Preveč svetlobe, preveč hrupa, preveč hrane, preveč daril, preveč skrbi in … premalo časa. Premalo časa. Druga luč, ki nam sveti v adventu, je skromnost. Skromnost ni revščina ali pomanjkanje. Skromnost je imeti dovolj namesto preveč, da ostane v mojem življenju prostor za tisto, česar je premalo. Prostor za pogovor, za druženje, za molitev, za igro, za drobne radosti, pozornosti, ki jih ne moremo videti, če nismo skromni. Prostor za mir. Prostor za človeka in Boga. Pustimo si nekaj odstraniti. Vsaj malo. V nas je toliko stvari preveč: dogodkov, srečanj, občutkov, besed, bolečin, krivd … tako da se počasi niti sami ne razumemo več. Se ne spoznamo. In to je vir večine težav in sporov, ki se zbudijo za praznike. Pustimo si več tišine, več praznine. Napolnimo jo s tistim, česar imamo premalo. Bolje bomo živeli. In bolje bodo živeli tisti okoli nas. Kjer je namreč česa »preveč«, je vedno poleg tudi sebičnost. Tam, kjer je česa »preveč«, je vedno premalo človeka.
Opazovala sem najmlajšega člana naše družine, ko se je učil hoditi. Padel je najmanj stokrat, a ni odnehal! Vstajal je, lovil vse okrog sebe, spravljal v obup svoje starše in stare starše – a vztrajnost se mu je splačala! Po napornih padcih, po glasnem joku in neštetih udarcih je namreč res shodil! V življenju je veliko stvari, ki jih moramo neprestano ponavljati. To niso samo koraki, ali dihanje, to so tudi druge stvari, ki zahtevajo od nas kar precej napora. Vendar, ko uspemo, vidimo kako se ponavljanje izplača, kako je dragoceno. Pri molitvi in pri maši vedno znova ponavljamo iste obrazce in iste besede. Mnogi pravijo, da ne molijo in ne hodijo v cerkev, ker je to ponavljanje dolgočasno in jih ne zanima. A vendar prav vsa verstva in vsi molitveni načini temeljijo na ponavljanju. Kajti to ne pomeni samo dolgočasno govorjenje ali blebetanje, ponavljanje molitev je dosti več. Ponavljanje je to, kar beseda sama pomeni – nekaj, kar je bilo staro, narediti za novo, sveže, zanimivo! PO – NOVITI ali ponoviti – narediti spet novo! Ponavljati besede iz Svetega pisma pomeni vstopiti v neskončno dolgo reko vseh, ki so že pred nami molili in ponavljali te iste svete besede. Izgovarjamo besede, ki imajo težo, saj v njih verujejo mnogi in mnoge, kot so verjeli tisoči skozi tek časa. S ponavljanjem besede postanejo naše, obnovimo jih, v njih spet zatrepeta življenje in so popolnoma novo odkritje za tistega, ki jim prisluhne. Narava ima svoj ciklus, ki se nenehno ponavlja. Za vsako zimo pride pomlad, za pomladjo poletje in jesen. Za dežjem pride sonce, za soncem dež. Tudi človeško telo temelji svoje življenje na ponavljanju. Ponavljamo dihanje od trenutka, ko smo z glasnim krikom prišli na svet in vse do konca življenja, ko prestanemo dihati. Tudi naša duhovna bit rabi ponavljanje – nekaj, kar je tako globoko stopilo v našo duhovnost, da je postalo naše dihanje, naša cirkulacija, naša vsakdanja hrana. Duhovnost je nevidna stvarnost. Ne moremo je otipati, slišati ali videti. Duhovnost je nekaj v nas, nekaj kar vemo da je, kot zrak, ki ga ne vidimo, a se njegovega obstoja zavedamo šele, ko ga nimamo. Da bi naša duša in naš notranji človek živel, da bi se lahko dotaknil roba nevidnega sveta, ki je večji od nas, je potrebna molitev. Preprosta molitev, ki se ponavlja in v duhovnem področju plete most do prisotnosti Onega, ki nas je ustvaril, v katerem živimo, gibljemo se in smo. Kot smo danes ponovno vstali in ponovno odprli oči, tako ponovno odprimo srce in ponovimo molitve svojega otroštvo Kot takrat, tudi danes lahko ogrejejo naše srce in vlijejo upanje, da bo danes blagoslovljen dan.
1.decembra 1956 je Rosa Parks sedla na avtobusni sedež, namenjen belopoltim potnikom, in s tihim vztrajanjem na napačnem kraju sprožila nesluteno družbeno spremembo. Rosa je bila dostojanstvena, molčeča gospa, ki na protestih ni skandirala proti rasnim krivicam, in te notranje drže ni spremenila niti potem, ko je postala ikona gibanja za državljanske pravice v ZDA. Danes je obveljalo prepričanje, da se stvari lahko spremenijo le po poti glasnega in pogosto nasilnega ravnanja, a tudi med nami so primeri tihega upora. Proti čemu se borijo tihi uporniki našega časa in čemú tako, da ostajajo neopaženi? Podobe medijev, politični govor in statistike o duševnih stiskah slikajo podobo časa, ki ga določajo napuh in grobost na eni strani ter strah in tesnoba na drugi. V takih okoliščinah zato ni nenavadno, da tihi upor pomeni preprosto umik, izstop iz arene socialnih konfrontacij in odrekanje privilegiju moči, ki se porodi iz identitete, dodeljene od najširše skupnosti. Umik je danes označen za dejanje slabičev, ki se bojijo konfliktov, naivnežev, ki sanjajo o družbi brez bojev, preračunljivcev, ki kujejo dobiček brez tveganj. A vendar takšno držo poganja še nekaj manj očitnega in bolj daljnosežnega. V času, ki osebno uresničitev enači z družbenim statusom in materialnim blagostanjem, umik pomeni rokavico v obraz. Tihi uporniki zapuščajo prizorišče iz zavestne ali nezavedne nuje uresničiti svojo tiho, subjektivno resnico. Resnico, ki ne trpi kompromisarstva, ker bi jo spodkopal v kali. Namesto tega se vračajo k svoji notranji harmoniji, ki za svoj obstoj potrebuje duhovno hrano v obliki tišine, kontemplacije in pravih besed. Vejo, da sta ljubezen do sebe in ljubezen do bližnjega vezni posodi, ki omogočata druga drugo; tudi zato se odločijo za izstop iz igre ustrahovanj, v kateri osebna zmaga pomeni nekogaršnji poraz. Tihi uporniki se ne slišijo, zgolj vztrajajo na »napačnem« kraju in priklicujejo obet sobivanja, ki bo sicer upočasnilo in potišalo naš vsakdanjik, a ga obenem upognilo v hvaležnost in mu nadelo spokojen obraz.
Ob vseh sposobnostih, ki jih imamo ljudje je pomembno izpostaviti naš največji talent in v njem našo največjo vrednost: to je ljubezen – biti ljubljen in tudi sam ljubiti. Temeljno poslanstvo ni v opravljanju določene zaposlitve. Ne živimo zato, da smo zaposleni za preživetje; zaposleni smo zato, da lahko preživimo in se uresničujemo v talentih – predvsem v osnovnem, ki se izraža v medsebojnem odnosu ‒ ljubezni. Ljubezen nas uči in oblikuje. Ljubezen nas, našo »bit v Biti vseh bitij« povezuje v sveto Eno-st sočutenja. Ljubezen je božanska učiteljica in mi smo njeni učenci. Zato bi ji bilo pomembno tudi v procesu izobraževanja dodeliti častno mesto, pa čeprav je ekonomizem očitno ne vrednoti. Dejstvo, da so učenci ocenjevani predvsem (ali celo samo) na področjih za uporabnost, je očitni kazalnik, da je ekonomizmu/hrematizmu (posredno ali neposredno) podvržen tudi izobraževalni sistem v svojem storilnostnem konceptu. Ker zanj vrednote, kot so sočutje do ljudi in stvarstva, usposobljenost za pravičnost, spoštljivost, odgovornost … niso cenjene, niso ocenjene. Učence se usmerja v konkurenčnost, uporabnost, ne pa, da bi bili zadovoljni v dopolnjujočem se sobivanju, v katerem je vsak prepoznan, ovrednoten in spodbujen v svoji osebni izvirnosti/poklicanosti –odličnosti in sprejet tudi v nebogljenosti, zaradi česar je lažje zdravo samozavesten ter posledično v sožitju prijeten in družbeno dopolnjujoč. Bilo bi v dobro, če bi imelo izobraževanje dopolnjujoč in ne izključujoč koncept; če bi učence uvajalo v dopolnjevanje. V prepoznani vrednosti vsakega posameznika kot dopolnjujočega člena/člana družbe je temeljna pedagogika za družbeno sožitje in za radost bivanja. Ob vsej pozornosti na koristno ne gre spregledovati »koristnost nekoristnega«, npr. čut za lepoto. Ta nas usklajuje v skladnost, sozvočje, prebuja sočutje, saj je v lepoti ne le podpis, pač pa tudi prisotnost Boga, ki je Lepota sama. Pomembna je vzgoja pozornosti za občudovanje, za čudenje in začudenje, ki budi vznemirjenje in radovednost in srčnost – na tem temelji radost v sobivanju. Največji uspeh v izobraževanju, oblikovanju človeka ni najprej usposobljenost za uporabnost, pač pa za radost v sobivanju – za srečo v srečevanju s sočlovekom in preostalim stvarstvom ter dopolnjujoče sodelovanje v oblikovanju sveta, ki bo bolj po meri ne le človeka, pač pa tudi vseh s katerimi sobivamo v življenju.
Glede na to, da prihajam iz romarskega središča, bi danes razmišljali o romanjih. Romanja so splošna verska praksa človeštva. Stara so toliko kolikor je staro človeštvo samo. V različnih oblikah jih poznajo vsa verstva. V krščanstvu, ki je oblikovalo zahodno kulturo, pa zavzemajo posebno mesto. Slovenski izraz romar, ki prihaja iz krajevne oznake Roma (Rim) jasno pove, da so naši ljudje že zelo zgodaj romali, ne le doma, ampak tudi po svetu in eden prvih ciljev so bili grobovi mučencev v Rimu. Prvi izpričani znani romarji z ozemlja Slovenije so bili učenci sv. Cirila in Metoda, ki so skupaj s svojima učiteljema v 9. stoletju romali v Rim in tam v baziliki Marije Snežne prejeli mašniško posvečenje. Namen romanja je jasen: priti v stik z Višjim, z Božjim, pridobiti duhovno izkustvo. Drugi namen pa je prejeti nadnaravno moč ali celo ozdravljenje. Zato obstajajo določeni kraji, poti in določene oblike obredov oziroma opravil, ki omogočajo, da bi človek želeno dosegel. Romanje ni vagabudstvo, potepanje ali vandranje, kot bi rekel Janez Trdina. Pri romanju gre za veliko več, gre za dejanje vere, gre za izkustvo višjega, presežnega Boga. V strogem pomenu besede je romanje »popotovanje v veri«, ki zahteva človekovo popolno odprtost za dobro, lepo, sveto. To pa se lahko zgodi tudi pri naključnih obiskovalcih svetišč ali svetih krajev, ki so prišli zgolj občudovat neke umetnine, lepote narave na božji poti ali doživeti duhovno ozračje romarskega kraja. Ob tem bo človek, ki je odprt za lepo, dobro, sveto in nadnaravno, lahko, če je torej v njem pravo razpoloženje, dobil tudi določeno izkušnjo nadnaravnega, božjega in romanja.
Nedaleč stran od mojega domačega kraja, pod strmo navpično steno izvira réčica, ki se izteka v eno izmed daljših mejnih rek. Večino svoje kratke poti teče po ozki in gozdnati dolini. Za koga nepomembna in neznatna réčica, a za prebivalce poleg nje nekdaj pomemben vir preživetja. Dandanes ob njej stoji samo še en mlin. Večkrat se zazrem vanj. Zazrem v mlinsko kolo in kamne ter moč kristalno čiste vode iz bližnjega izvira ter pomislim: kako hudo je tod življenje mlelo ljudi. In še vedno jih melje. Tako mene kot vas, cenjeni poslušalci in poslušalke, je življenje potegnilo v svoj mlin. A vendarle nas mlin življenja ne melje vseh enako. Zajemite kdaj pest zrna. Opazili boste, da se razlikujejo drug od drugega. Nekatera so debela, drobna in velika; spet druga okrogla ali podolgovata. Nekatera prazna, trda in zdrava, spet druga zrela in nezrela. In nekatera majhna kot gorčično zrno. Kot ljudje: nekateri šele kalite, drugi ste že dozoreli in sami padli iz klasa na tla. Spet druge je potrebno oluščiti. Prej ali slej v mlin življenja pridemo vsi, le mlinska kolesa klopotajo različne melodije. Mlin mojega življenja se še vedno vrti in melje, in kašča življenja iz katere nosim zrna v svoj mlin, se iz dneva v dan polni in prazni. Iz nje z velnico nosim v svoj mlin življenja raznovrstna zrna: bela in črna. V kašči pa stoji tudi zavezana vreča z zrni, ki še čakajo, da bodo na novo kalila in dozorela. A več kot toliko, ne jaz ne vi, v kaščo in mlin ne morem ne pripeljati, ne nasuti. Iz mlina pa lahko odnesem le toliko vreč, kolikor jih lahko vržem čez ramo. Rimski pesnik Horacij, živel je leta 65 pred Kristusovim rojstvom, je nekje zapisal: »est modus in rebus, sunt certi denique fines. Kar se v prevodu glasi: Vsaka stvar ima svojo mero in končno so le določene meje ali kratko: vse ima svoje! Poleg življenjskih mlinov imamo namreč še božje mline, ki meljejo počasi in v pomenu »sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja«, česar ne gre razumeti dobesedno, ali pač. O tem naj razmisli vsak izmed nas sam. Že prej omenjenemu pesniku, čeprav ni bil kristjan, je pa po izkustvu spoznal in vedel, da je hitrost božjih mlinov počasna, meljejo pa drobno, gre verjeti. Tako tudi sama verjamem, da bodo moje vreče zmleli božji mlini v najfinejši prah, ki ga bom lahko ponovno zamesila v testo in iz njega spekla svež kruh življenja. Kruh, ki mi bo dal novih moči, kruh z ravno dovolj trdo skorjo, ki me bo opominjala, da lahko zaradi preobjedanja postanem objestna in predrzna. In če bo kdo danes potrkal na naš mlin in nas prosil kruha, mu ga dajmo.
Danes se začenja teden Karitas. Osrednji dogodek bo sredin dobrodelni koncert Klic dobrote, s katerim vsako leto zbirajo sredstva za družine v stiski, številne prireditve pa bodo potekale tudi po drugih krajih Slovenije. Današnjo Duhovno misel je pripravil generalni tajnik Slovenske Karitas Imre Jerebic.
Spoštovani, čeprav sem teolog, priznam, da je beseda Bog najbolj obremenjena človeška beseda. Nobena ni tako zlorabljena, razcefrana in omadeževana s krvjo. V imenu Boga ubijamo in se gremo strankarstva, a presenetljivo je, da zanj kot mučeniki tudi junaško umiramo. Nekateri imajo Boga Svetega pisma za najneprijetnejši lik. Zdi se jim, kot bi šlo za drobnjakarskega maščevalneža, etničnega pometača, genocidnega homofoba, rasista, morilca otrok, nasilnega ženomrzca in sadomazohista, ki dovoli, da njegov edini Sin trpi razpet na križu. Razvpiti Richard Dawkins trdi, da lahko v Boga, ki dopušča trpljenje, verjamejo le omejeni zabiteži. V svoji knjigi Iluzija o Bogu je zapisal: »Vsak, ki jo bo prebral, tudi vernik, bo postal ateist.« Potem mu je Alister McGrath, priznani molekularni biofizik, s knjigo Iluzija o Dawkinsu, vrnil udarec: »Sram me je, da sem bil ateist.« Kdo ima prav? Ali gre pri tem za kaj več, kot če bi poskušali dokazati obstoj dobih vil? Do nesporazumov prihaja zato, ker je govoriti o Bogu težko in nevarno, saj je Bog svetla skrivnost. Kot teolog si o njem ne upam govoriti, pa ne iz strahu pred njim, ampak iz strahu pred sabo. Eni si drznejo o Bogu govoriti, ker mislijo, da vedo o njem več, kot ve Bog o sebi. O Bogu lahko govori samo Bog. Dokončno nam je spregovoril z razumljivo človeško govorico, z Besedo Jezusa Kristusa. Martin Luther je rekel, da ne moremo reči Bog, če prej ne rečemo Jezus. Del svojega časa preživim na univerzi, kjer s študenti prerešetavamo največji misterij, zakaj zlo, vendar teologijo prevajamo v človeške izraze, ne v Božje, ker vse, kar rečemo o Bogu, reče človek. (Karl Barth) Ali je imel slavni filozof in logik Bertrand Russell (1872-1970) prav, ko je glede tega odgovoril: »Brez slabe vesti bi Bogu pogledal v oči in mu rekel, da nima dovolj dokazov, ko se z mano igra skrivalnice.« Medtem ko je protestantski teolog Dietrich Bonhoeffer, ki so ga usmrtili nacisti, sredi trpljenja napisal: »Nihče nima izgovora. Vsak lahko najde Boga, kajti ni tako prekletega kraja, kjer ga ne bi bilo.« Vprašanje trpljenja je povezano z vprašanjem o smislu. Človek nima sebe, dokler ne najde smisla, a si ga sam ne more dati, ker ni sam sebe ustvaril. Človek presega živalski instinkt, ker ima razum, ki se svobodno odloča. Zato je več kot bitje; je oseba. Ni samo čista materija, ampak je tudi duh. Kot materialno bitje živi na svetu, kot duhovno bitje pa svet presega. Človek je to, kar šele bo. Zato nima moči živeti v svetu, v katerem ni Boga, ker ne ve, kaj je dobro in kaj je zlo in kaj je spodaj, zgoraj, levo in desno. Tudi jaz se borim z razvpitim vprašanjem, zakaj Bog dopušča trpljenje, in v kriku agonije jecljam: »O, vrni se k meni, moj neznani Bog, ki si moja bolečina in moja zadnja sreča.«
Na kateri razvojni stopnji se je človek oduhovil? Najprej so me učili, da je bil ustvarjen, nato je bilo treba vedeti, da se je razvil. Zdaj mi govorijo, da ga bo pred razpadom rešila tehnika oziroma tehnologija. Zamenjava izrabljenih naravnih organov z umetnimi. Vse tja do pametnih elektronskih možganov. Tako in tako se pa že podaja v vesolje, v svoj novi dom. Pa si mislim: mar jaz še nisem v vesolju, saj je Zemlja del njega.
Kamorkoli se ozremo, povsod so nam na voljo izdelki ali vsebine, ki nam, če jih bomo imeli, posredno ali neposredno vzbujajo občutke nekakšne potešitve, nekakšne notranje pomiritve oziroma notranjega zadovoljstva. To pa je seveda nekaj, za čemer hrepeni vsakdo. Nobena skrivnost ni, da je sodobni človek večinoma nemiren in zmeden ter neprestano išče načine, kako bi ta notranji nemir odpravil. Različni izdelki, različne dejavnosti in vsebine, s katerimi je ‘’bombardiran’’ od jutra do večera, pa obljubljajo prav to: kaj mora obleči, kakšno pričesko imeti, kaj obleči in obuti, kaj jesti in piti oziroma katere izdelke uporabljati, da bo uspešen, v svoji okolici opažen, zdrav, celo ljubljen, skratka notranje zadovoljen. Seveda so učinki praviloma kratkotrajni, zato človek išče naprej. Ker so na globalnem trgu vedno novi izdelki in vsebine, se kmalu znajdemo v začaranem krogu notranjega nemira, iskanja pomiritve, vznemirjanja ob nečem novem ter kratkotrajne potešitve tega nemira. Na vsakem koraku, ob vsaki uri dneva so na voljo novi proizvodi, ki v človeku zbujajo nove potrebe, ki jih mora zadovoljevati, saj se zdi, da bo le tako zares srečen. Tak slog življenja je sodobni človek ponotranjil do te mere, da je prepričan, da so te, v bistvu ‘’od zunaj’’ narekovane, nekako umetno ustvarjene potrebe, njegove resnične potrebe… Na tak način zelo kmalu postanemo dobri potrošniki, pri čemer niso izjeme niti otroci, velikokrat pa oni celo še bolj! Videti je, kakor da je sodobni človek na eni strani nekako ujet ali celo vklenjen v neskončno kolesje potrošništva, po drugi strani pa mu to kolesje zbuja občutke, da je povsem svoboden. Pa je to res? Ali ni ta svoboda omejena le na izbiro med tem, kar mu je ponujeno? Tak, v sebi nemiren in nezadovoljen človek je seveda lažje vodljiv in podvržen raznim zavajanjem. Ko je človek umirjen, ima kompleksnejši vpogled v življenje, je bolj kritičen in hkrati odgovoren do naravnega in socialnega okolja, v katerem živi, bolj mu je mar za sočloveka ali naravo, zato je z njim težje manipulirati ali ga zavajati. In kar je bistveno – je slabši potrošnik… Zato, da bi se kolesje vrtelo naprej, ni v interesu nikogar, da bi bili, splošno gledano, ljudje pomirjeni sami s seboj in z življenjem, ki ga živijo… Kakšen potrošnik sem, kako živim, kdo ali kaj pravzaprav narekuje moj življenjski slog, kakšne so v resnici moje potrebe, kaj in koliko potrebujem, da bom zadovoljen in pomirjen s seboj ter z življenjem, ki ga živim, so vprašanja, ki si jih je dobro kdaj pa kdaj zastaviti – zaradi lahkotnejšega, svobodnejšega in bolj prijaznega bivanja in sobivanja.
Bilo je na samem vrhuncu zime, ko se je skupina učencev nekega učitelja odpravila na pot skozi gorsko dolino. Zares je bil zelo hladno in vse tri učence je skrbelo za zdravje učitelja, ki ni bil več najmlajši. Čeprav jih je skrbelo, da bi morda zbolel, mu nihče ni upal reči, naj se bolj obleče. Končno se je eden izmed učencev opogumil in dejal: »Učitelj, ni prav, da nimaš primerne zaščite pred tem vremenom. Vsi se strinjamo,« je še dejal in pogledal proti ostalim učencem, kot da bi pri njih iskal podporo, »da bi bilo prav, da bi ti poiskali lep krzneni plašč, ki bi te grel.« Učitelj je razumel namene učencev, a je hkrati želel, da spoznajo še pomembnejšo lekcijo trenutka. Čeprav je udobje nekaj dobrega, a če ga tukaj in zdaj ne občutimo, ni vredno obupovati zaradi tega. Prav tako jim je želel pokazati, kako se lahko prilagodijo vsemu kar življenje prinaša, ampak njegove besedo so naletele na gluha ušesa. Učenci so vztrajali: »Ne, učitelj, to ni prav. Spoštujemo tvojo skromnost, ampak res bi ti prav prišel lep in topel plašč. Sicer lahko še umreš od mraza in kaj bo potem z nami. Dovoli nam, da ti ga kupimo.« Ko so se tako pogovarjali, so hodili mimo velike reke in nenadoma so zagledali na reki plavati plašč – prav takšen kot so ga imeli v mislih. Eden izmed učencev je vzkliknil: »Poglejte, čudež! Naše molitve so uslišane. Kakšno srečo imamo!« Učenci so vztrajali, naj učitelj pograbi plavajoči plašč in učitelj je na prigovarjanje končno zakoračil v mrzlo reko. Učitelj se je približeval plašču, ko ga je kar naenkrat nekaj povleklo v vodo in že ga je tok odnašal. Učenci so bili v šoku, saj je bilo očitno, da se učitelj z nečim bojuje. Eden je zaklical proti njemu: »Je vse v redu!? Kaj se dogaja? Učitelj, spusti vendar plašč, sicer boš še utonil!« Od daleč so tedaj zaslišali učiteljev glas, ki je zaklical nazaj: »Jaz ga že hočem spustiti, ampak to ni plašč! Je rjavi medved… In on me tisti, ki noče spustiti!« Pogosto smo ljudje prepričani, da bi nas napredovanje, drugačna služba, boljša obleka, nov avto ali novo stanovanje končno zares naredilo srečne in uresničene. Nekaj nam manjka, morda želimo uresničiti pričakovanja drugih, ki pravijo, da bi tisti ‘krzneni plašč’ dokončno rešil našo stisko. A kaj ko nas lahko naše prizadevanje, da bi pograbili ta dosežek, tako prevzame, da pozabimo na vse dobro, ki ga uživamo že ta trenutek. Preden se poženemo v nevarne vode, razmislimo, ali je res naša sreča odvisna od pridobljenega ‘plena’.
Danes goduje sv. Cecilija, mučenka iz prvega obdobja krščanstva. V 15. stoletju so jo začeli častiti kot zavetnico glasbe: Aleksander Marino je leta 1584 v Rimu ustanovil bratovščino sv. Cecilije kot organizacijo glasbenikov. Tudi francoski glasbeniki so od 16. stoletja dalje Cecilijo častili za svojo patrono in njen god vsako leto obhajali 22. novembra. V današnji Duhovni misli bo o zavetnici glasbe, glasbenikov, pesnikov, pevcev, orglarjev in izdelovalcev glasbenih inštrumentov razmišljal teolog in muzikolog dr. Štefan Alojzij Ferenčak.
Letos so že 25. podelili nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko v letu. V tem jubilejnem letu je prav, da se spomnimo, kako je naš pisatelj dvignil slovensko esejistiko do neverjetnih evropskih višin in postavil zelo visoke cilje vsem, ki segajo po peresu, da bi pustili za seboj kakšno sled svoje misli. Za Rožanca velja, da je bil zaradi vojnih in povojnih razmer do velike mere sam svoj učitelj. Negov način življenja je bilo branje in znova branje. Ker sam ni sistematično študiral na univerzi, je lahko segal tudi za po tisti čas prepovedani literaturi, tudi tuji. Zato si je v času služenja vojaškega roka prislužil zapor. Toda zanj je bilo pomembno da je segal po knjigah svojih učiteljev, najbolj filozofov Pascalu in Kierkegaardu, ki sta se ukvarjala s vprašanjem Boga, z njima je bil v dialoškem razmerju. O njiju ni samo razmišljal, ampak si je njune misli beležil in kmalu je bilo na papirju več njegovih lastnih misli kot pa besed drugih avtorjev. Tako je Rožanc dosegel neverjetno razgledanost in poznavanje tako zgodovine kot humanizma. In na drugi strani je vse to veliko znanje v sebi pretresel in ga osebno podoživljal. Na ta način se je bližal idealu najboljših esejistov, združeval je znanost in poezijo. Toda istočasno je bil etično zelo čist in svojih dilem, zagat in tudi nemoči ni skrival. Najtežje mu je bilo vprašanje trpljenja in zla. Ni se mogel sprijazniti z Aristotelovo mislijo, da zla ni in da gre le za pomankanje dobrega. Sam je zlo doživljal na svojem telesu in ga preraščal preko ljubezni. Zato se je tudi imel za personalista. Pisateljevo globoko izkustvo je bilo, da Bog od njega zahteva, da se v ljubezni »izgubi« in se potem znova najde znotraj darežljivega življenja ljubečih oseb in začne tudi sebe doživljati kot dar. Ob tem bo začutil vse ljudi okoli sebe kot dar in jih bo imel rad. Z njimi se bo radoval življenja in bo tudi molil zaradi te radosti ljubezni.
Prileten menih Sábin je živel v majhni koči na robu gozda. V času počitnic je prišel k njemu dijak Vid, sin odvetnika, ki je v mladosti prihajal k menihu na pogovor ob pomembnih življenjskih odločitvah. Starec Sabin je kot ponavadi zgodaj vstajal k molitvi in bral Sveto pismo, Vid pa ga je skušal posnemati. Nekega dne mu je rekel: »Oče Sabin, že nekaj časa si prizadevam brati Božjo besedo tako kot ti, a večino tega, kar preberem, ne razumem, tisto pa, kar razumem, pozabim takoj, ko knjigo zaprem«. Starec, ki je pravkar naložil oglje na ogenj, se je obrnil in mu dejal: »Vzemi to košaro za oglje, pojdi dol k potoku in jo napolni z vodo«. Vid je storil, kar mu je naročil starec, a še preden se je vrnil, je voda že stekla iz košare. Menih Sabin mu je smejé rekel: »Očitno ne tečeš dovolj hitro«. Pojdi še enkrat k potoku in poskusi znova. Tokrat je Vid tekel hitreje, a spet prišel k starcu s prazno košaro. Rekel mu je, da je nemogoče nositi vodo v košari in odšel po vedro. Toda Sabin mu je odvrnil: »Nočem vode v vedru, temveč v košari. Videti je, da se ne trudiš dovolj«. Stopil je iz koče, da bi si ogledal Vidov tretji poskus. Zdaj je Vid uvidel, da je to početje zaman, zato je hotel starcu pokazati, da se bo košara izpráznila, še preden bo pritekel k njemu. Še zadnjič jo je napolnil in tekel, kar so ga nesle nogé, a se spet vrnil s prazno košaro. Ves upehan je rekel menihu: »Ali ne vidiš, da je zaman, kar poskušam?« »Poglej košaro«, mu je rekel Sabin, »in boš videl, ali je res zaman«. Vid si je dobro ogledal košaro in presenečen opazil, da je voda sprala z nje vse sledi in madeže oglja. Zdaj je bila povsem čista tako od znotraj kot od zunaj. Starec Sabin je rekel Vidu: »Vidiš, prav to se dogaja, ko bereš Sveto pismo. Morda si res ne boš zapomnil vsega in boš imel občutek, da prebrane besede tečejo mimo tebe kot voda iz košare. Toda nekega dne boš presenečen opazil, da so te prav te besede očistile in v celoti spremenile. Kajti Božje besede so Božja dela v naših življenjih«.
»Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane.« pravi Jezus v priliki o Budnem služabniku. Ko sem prebrala te besede, sem se hote ali nehote morala nasmehniti. Svojo štiriletno hčerko učim pravil lepega vedenja in obnašanja, vsega, kar starši pač učimo svoje otroke. Moja mala navihanka rabi še nekaj vaje pri doslednejšem pospravljanju igrač. In ker se bliža šesti december, je Miklavž s parklji prava motivacija za delo. Za to, da opaše svoja otroška ledja s pridnostjo in ljubeznivostjo. Jaz pa moram poskrbeti, da tega pasu ne bo snela, ko bo prelepi veseli december z Miklavžem in otrokom Jezusom pa Božičnimi in novoletnimi prazniki in vsemi temi darili, mimo. Spomnim se, ko sem bila otrok, je mama tam nekje oktobra in novembra vedno potegnila na plan to skrivno orožje, če smo s sestrama nagajale ali nismo hotele pospravljati za sabo. Sicer nam je to, da Jezus gleda, kakšno je naše srce in kako se obnašamo ali da Miklavž večkrat pride pogledat ali imamo pospravljeno sobo in se imamo rade, govorila tudi skozi vse leto. Ampak ni imelo takega učinka, kot konec leta, ko smo kot majhne deklice vedele, da pa počasi pride Miklavž in parklji z njim. Potem pa še tisti glavni – Jezus. Takrat je plamen pridnosti v naših otroških svetilkah gorel malodane vsak dan, medtem, ko je skozi leto znal včasih malce ugasniti in ga je bilo treba prižgati … Tako tudi jaz danes – v teh jesenskih dneh malce pogosteje, sicer pa, ko je potrebno tudi v drugih letnih časih, svojo hčerko poskusim motivirati češ: prosim, pospravi za sabo. Veš, da v teh dneh Miklavž s parklji, ki pri naju pomenijo Miklavževi učitelji lepega vedenja in obnašanja, bolj pogosto hodi okrog. Dela še finalni pregled, kdo je priden in kdo ne. Ne boj se, gleda tudi mene… Gleda tudi mene. A ne Miklavž. Ampak Bog. In ne gleda več le to, ali sem pospravila sobo. Gleda kdo in kaj sem sebi, sočloveku in Njemu – Bogu in ali to delam le pred prazniki, na koncu leta ali skozi vse leto. Ponuja mi več poti k Njegovemu največjemu darilu – mirni in ljubezni polni vesti in nekoč združenje z njim – s tem Življenjem z velikim Ž, s to večno Energijo, Bistvom, večno Zavestjo, z neminljivo Ljubeznijo – kakor koli hočete. Jaz sem svojo pot k mojemu Bogu izbrala skozi Jezusa. A konec koncev ni važna pot, važen je cilj. Naj bo skupni – združen v ljubezni.
Naša religiozna tradicija nas uči, da je Bog dal človeku pravico »gospodovati« nad stvarstvom. Toda »gospodovati« ne opravičuje izkoriščevalske nadvlade nad šibkejšimi členi družbe in stvarstva. »Gospodovati« pomeni ravnati v Gospodovem imenu. Edino Bog je Gospod, Bog pa je ljubezen. Papež Frančišek opozarja: »Nikoli ne pozabimo, da je prava oblast služenje. /…/ Spoštovanje stvarstva je zahteva naše vere, saj nam vrt v katerem živimo, ni zaupan zato, da ga izkoriščamo, temveč, da ga obdelujemo in s spoštovanjem varujemo.« Tudi evangelijsko sporočilo je jasno. Če je Bog naš Oče, potem smo usodno povezani – smo kot bratje in sestre, in je zato opravičljiva le ekonomija kot skrb za dom, za oskrbljenost vsakogar. In če je Bog Stvarnik, potem nosi vse ustvarjeno (ne le človek) pečat »božanskosti«, kar nas zavezuje k izjemni spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti. »Ali veš, da drevesa govorijo?« je zapisal Indijanec Tatanga. »Da, natanko to počnejo. Govorijo med sabo in govorijo s tabo, če jih poslušaš. Jaz sem veliko izvedel od dreves: včasih nekaj o vremenu, drugič o živalih, pa tudi o Velikem duhu.« Poglavar Indijancev Dakota, Stoječi Medved pa je rekel: »Indijanec je resnični ljubitelj narave. Rad ima zemljo in vse zemeljske stvari. /…/ Zemljo ljubimo; sedimo ali naslanjamo so se na tla z občutkom, da smo blizu materinski sili. Koži dobro dene, da se jo dotika. Radi si sezujemo mokasine in hodimo bosi po sveti zemlji. /…/ Zemlja blaži, krepi, čisti in zdravi. /…/ Indijanec je povsod z Materjo zemljo. /…/ Od Velikega Duha prihaja velika življenjska sila, ki se pretaka v vseh in skozi vse: cvetje na planjavah, piš vetra, skale, drevesa, ptice, živali …, – to je sila, ki je bila vdihnjena prvemu človeku. Zato so vse stvari v sorodstvu in druži nas Velika skrivnost. /…/ Za svet živali in ptic imamo bratovsko čustvo, zato se med njimi čutimo varne. Žival ima pravice, pravico do človekovega varstva, pravico do življenja, pravico do razmnoževanja, pravico do svobode in pravico do človekove hvaležnosti. V priznavanju teh pravic nismo nikdar zasužnjil živali in vsemu živemu prizanašamo.« – Tako poglavar Stoječi Medved. Dozorel je čas, da se povrnemo k pravičnosti, odgovornosti in spoštljivosti do vsega ustvarjenega. Človek ni nad stvarstvom; v njem ni bolj ali manj vrednih; vsak je najvrednejši v svojem redu. In prav Bog – Veliki Duh – Najvišji Red nas obvezuje k spoštljivemu sožitju.
Filozofija eksistencializma je ob svojem nastanku zaradi svojih idej močno pretresla sočasno družbo. Predstavniki so namreč trdili, da je človek v vseh situacijah, četudi se zdijo še tako brezizhodne, popolnoma svoboden in ima moč izbire, kar pa seveda nosi s sabo tudi breme odgovornosti in s tem občutja tesnobe. Sartre, utemeljitelj te filozofske smeri iz 20. stoletja, je tako zatrjeval, da ljudje »nimamo pred seboj ne vrednot ne ukazov, ki bi pozakonili naše obnašanje. Tako nimamo ne za sabo ne pred sabo na svetlem področju vrednot nobenih opravičil ne upravičil.« To pomeni, da ni nobenih od zunaj danih pravil, ki bi usmerjali naše delovanje in nam kazali pravo pot. Morala mora priti od znotraj, iz vsakega posameznika posebej, s tem pa smo seveda odgovorni za svoja dejanja. Sartre to v eni izmed opredelitev izrazi takole: »Človek je obsojen na svobodo. Obsojen, ker se ni ustvaril sam, sicer pa vendar svoboden, ker je potem, ko je bil vržen v svet, odgovoren za vse, kar počne.« Kajti »človek, ki se angažira in se pri tem zaveda, da ni samo tisto, kar si je izbral biti, temveč še zakonodajalec, ki z izbiro samega sebe izbira celotno človeštvo, skoraj ne more mimo čustva svoje velike in totalne odgovornosti.« Svoboda je torej dvorezen meč: po eni strani nam odpira možnosti in nam daje suverenost, po drugi strani je lahko vir strahu in tesnobe, saj je odgovornost včasih prevelika. Človek je tako vselej v primežu tesnobe. Tudi tisti ljudje, ki zase zatrjujejo, da tesnobe ne občutijo, po Sartrovem mnenju to občutje le prikrivajo in bežijo pred njim. Tesnoba je namreč tesni spremljevalec svobode, ki pa po Sartru ne vodi v dejavnost – ravno nasprotno, ko človek spozna, da je pravzaprav sam postavlja vrednote, postane aktiven v svojem življenju, začenja zavestno sprejemati odločitve in »tedaj lahko hoče samo še eno stvar, namreč svobodo kot podlago vseh vrednot. Svobodo hočemo zaradi nje, in to v vsakem posameznem primeru. In ko jo hočemo, se nam odkrije, da je popolnoma odvisna od svobode drugih in da je svoboda drugih popolnoma odvisna od naše svobode.« Človek kot absolutno svobodno in odgovorno bitje se torej zaveda, da ga omejuje le svoboda sočloveka. Zato Sartre trdi, da »ni bolj optimističnega nauka od eksistencializma, saj človekovo usodo išče v človeku samem.« Človek sam se opredeljuje, v njem samem se nahaja temelj morale, v njegovem delovanju pa se nahaja upanje za prihodnost – in prav njegovo dejanje je tisto, »kar daje človeku živeti«. Naš smisel življenja je torej v svobodi nas samih in drugih.
Avlij Gelij, ki je živel v 2. stoletju n.št., je bil rimski pisec, a se je nekaj časa izobraževal v Atenah. Tam je v dolgih zimskih nočeh začel pisati obsežno delo Atiške noči, ki ga sestavlja 20 knjig in je danes skoraj v celoti ohranjeno. V 9. knjigi svojih zapiskov navaja anekdoto o uglednem Grku Herodu Atiškem. Bil je znan po široki razgledanosti in izjemnem premoženju. Slovel je tudi kot darežljiv podpornik umetnikov in postal prvi Grk, ki je v Rimu zasedel položaj konzula. Avlij Gelij omenja, da naj bi k uglednemu Herodu nekoč pristopil moški v plašču, z dolgimi lasmi in brado, ki mu je segala skoraj do pasu. Prosil ga je, naj mu zaradi njegove brade da nekaj denarja. Ko ga je Herod vprašal, kdo vendar je, da se sklicuje na svojo brado, ga je mož le začudeno pogledal, češ, kako vendar po bradi ne sklepa, da je modrec oziroma filozof. Herod pa mu je odgovoril: »Vidim brado in plašč, ne vidim pa nobenega filozofa.« Čeprav je nato nekaj tovarišev Heroda opozorilo, da je mož pred njim berač sumljivega značaja in spornega obnašanja, je Herod vseeno ukazal, naj mu dajo toliko denarja, da bo imel trideset dni za kruh. »Ne zato, ker je on mož, ampak zato ker smo mi možje,« je še dostavil. Pred Avlijem Gelijem je že Plutarh, ki je popisoval življenja znamenitih Grkov in Rimljanov, poudaril, da dolga brada in oguljen plašč še ne naredita človeka za modreca. S tem je opozarjal na ljudi, ki posnemajo filozofsko zanemarjanje zunanjosti, ne da bi dojeli bistvo filozofske drže človeka – to je skrb za njegovo dušo in modrost. Danes, ko so mnoge lažne besede zavite le v šumeč celofan lepe govorice in zunanjega blišča, pogosto pozabljamo na pomen lepote naše duše in presojamo le še človekov družbeni položaj, njegov vpliv in materialno moč. Nobena obleka nas ne bo nikoli naredila za človeka in z zunanjim videzom nikoli ne bomo mogli zakriti plitkosti naše duše, če ne negujemo temeljnih platonističnih vrednot, kot so lepota, dobrota in stremljenje k resnici, tudi k resnici o nas samih.
V hišo Ljubhospica so pripeljali staro gospo z rešilcem. Bila je že precej izgubljena in ni vedela ne kje je ne kdo je z njo. Ko smo jo namestili v njeni sobi, smo ji hoteli vzeti iz rok že precej umazano okrasno krpico. No gospa jo je stisnila tako čvrsto, da smo ji krpico morali pustiti v roki. Njena hčerka nam je razložila, da je gospa s to krpico pred nekaj meseci obrisala zadnje solze svojega moža in da je od takrat ne da več iz roke. Za njo to ni bila umazana krpica, ampak dragocen spomin na dragega moža, s katerim sta živela skupaj več kot 50 let. Spominčki so dragoceni zaradi tistega, kar pomenijo. Nimajo vrednosti zaradi svoje umetniške oblike, ali materiala iz katerega so narejeni, niti zaradi svoje zgodovinske vrednosti. Spominčkom dajejo vrednost ljudje, ki jih hranijo. Kot da bi del skrivnosti svojega srca prelili v materialno obliko. V spominčkih je skrit spomin na ljubezen, žalost, trpljenje, srečanje, slovo, odlikovanje, skratka na poseben trenutek življenja, ki bi ga radi zadržali, imeli zmeraj ob sebi, ga nikoli pozabili. Mene še zmeraj globoko gane zgodba o odkritju Tutankamonove grobnice. Ko slišimo e besede, najprej pomislimo na Egipt, piramide, faraone, zlato, bogastvo. A pravijo in so zapisali, da je arheologa, ki je odkril to eno največjih in najbolj bogatih grobnic na svetu, presunilo nekaj čisto drugega. Ko je namreč snel zlati oklep, ki je prekrival mumijo, je mlademu faraonu na prsih še vedno ležal šopek suhih rož, ki mo ga je kot zadnje znamenje ljubezni v grob položila njegova žena… Po več tisočih letih je ta skromni šopek še zmeraj pripovedoval zgodbo o ljubezni dveh prezgodaj umrlih ljudi. Tudi Jezus je želel, da učenci nekaj naredijo njemu v spomin. Da se zbirajo okrog svete mize in si delijo evharistični kruh in vino – njegovo kri in telo. Spomin, da je On dal svoje življenje za svoje vernike. Spomin, da, kot je sam tekel, »nima večje ljubezni nihče, kot ta, ki da svoje življenje za svoje brate«. Mogoče prav zato spomin na Njega ne zbledi nikoli več. Vse življenje nabiramo spomine, saj prav spomini pomagajo ljudem, da gredo iz preteklosti naprej v prihodnost in da bogastvo svojih izkustev nosijo s seboj. Mnogi imajo doma prave male muzeje svojih življenj. Nekdo je zapisal – spomini ostanejo, ljudje ne… Mogoče prav zato radi shranimo nekaj, kar je naša vez z ljubljenimi tudi, ko odidejo na drugo stran obale življenja. Da se počasi naučimo novih duhovnih vezi in povezav.
Neveljaven email naslov