Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zaskrbljeni soprog je svojo bolno ženo pripeljal k zdravniku. Bila je videti zelo slabo, zato so jo v čakalnici drugi bolniki spustili mimo vrste.
Zdravnik ji je predpisal številne preiskave, medtem pa je njen mož čakal v čakalnici. Ko je bilo vse opravljeno, ga je zdravnik povabil v ordinacijo in mu z zaskrbljenim obrazom povedal:
"Bojim se, da je vaša gospa v kritičnem stanju. Ugotovili smo redko obliko slabokrvnosti, in če se ne zdravi, lahko še umre. Vendar pa – zdravilo obstaja. Ne boste ga dobili v lekarni, ta bolezen namreč zahteva dobro domačo oskrbo."
"Samo povejte, gospod doktor, vse bom naredil, da bom ženi priskrbel, kar potrebuje."
"Dobro. Potrebno je naslednje: odpeljite jo domov in poskrbite zanjo, kakor da bi bila kraljica. Trikrat na dan ji pripravite obrok. Zajtrk ji postrezite v postelji. Ne dovolite ji, da bi po hiši naredila kar koli, kar bi lahko vi storili namesto nje. Če bo kaj potrebovala, ji to priskrbite. Zjutraj in zvečer ji obvezno zmasirajte hrbet. Ker je njena odpornost zelo šibka, morate vzdrževati tudi čistočo v hiši. Imate še kakšno vprašanje?"
Presenečeni soprog ni imel vprašanj, zato je zdravnik nadaljeval: "Želite, da ji novico o njenem stanju povem jaz ali boste to storili vi?"
"Ne, hvala, sam ji bom povedal," je odvrnil soprog in se odpravil v prostor, kjer ga je čakala žena. Ko ga je zagledala, je takoj začutila, da nekaj ni v redu, zato je zaskrbljeno vprašala: "Dragi, kaj je? Ali sem hudo bolna?"
Žalostno je odvrnil: "Zdravnik pravi, da boš umrla."
Tudi sami se velikokrat vedemo kot soprog iz zgodbe. Pravimo, da imamo radi svoje sorodnike in prijatelje, vendar se zaradi različnih razlogov umaknemo, ko je treba naklonjenost izraziti z dejanji.
Medtem ko je ljubezen dandanes opevana vsepovsod, pa smo izoblikovali kulturo površinske ljubezni, pozornost namenjamo le privlačnim in zanimivim osebam. Za ostarele, bolne in revne nam razumevanja zmanjka.
Zanimivo pa je, da v naravi vlada drugačno načelo, vse namreč služi drug drugemu.
Ne prikrajšajmo drugih za pomoč v vsakdanjem vrvežu, ne govorimo jim: Umrli boste, ko pa jim lahko pomagamo. Zdravilo je ljubezen, ki zahteva delovanje, in taka bo obrodila sadove.
V Svetem pismu beremo priporočilo za tako ravnanje : “Bodite pa med seboj blagi, milosrčni, odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog v Kristusu vam odpustil.”
3713 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zaskrbljeni soprog je svojo bolno ženo pripeljal k zdravniku. Bila je videti zelo slabo, zato so jo v čakalnici drugi bolniki spustili mimo vrste.
Zdravnik ji je predpisal številne preiskave, medtem pa je njen mož čakal v čakalnici. Ko je bilo vse opravljeno, ga je zdravnik povabil v ordinacijo in mu z zaskrbljenim obrazom povedal:
"Bojim se, da je vaša gospa v kritičnem stanju. Ugotovili smo redko obliko slabokrvnosti, in če se ne zdravi, lahko še umre. Vendar pa – zdravilo obstaja. Ne boste ga dobili v lekarni, ta bolezen namreč zahteva dobro domačo oskrbo."
"Samo povejte, gospod doktor, vse bom naredil, da bom ženi priskrbel, kar potrebuje."
"Dobro. Potrebno je naslednje: odpeljite jo domov in poskrbite zanjo, kakor da bi bila kraljica. Trikrat na dan ji pripravite obrok. Zajtrk ji postrezite v postelji. Ne dovolite ji, da bi po hiši naredila kar koli, kar bi lahko vi storili namesto nje. Če bo kaj potrebovala, ji to priskrbite. Zjutraj in zvečer ji obvezno zmasirajte hrbet. Ker je njena odpornost zelo šibka, morate vzdrževati tudi čistočo v hiši. Imate še kakšno vprašanje?"
Presenečeni soprog ni imel vprašanj, zato je zdravnik nadaljeval: "Želite, da ji novico o njenem stanju povem jaz ali boste to storili vi?"
"Ne, hvala, sam ji bom povedal," je odvrnil soprog in se odpravil v prostor, kjer ga je čakala žena. Ko ga je zagledala, je takoj začutila, da nekaj ni v redu, zato je zaskrbljeno vprašala: "Dragi, kaj je? Ali sem hudo bolna?"
Žalostno je odvrnil: "Zdravnik pravi, da boš umrla."
Tudi sami se velikokrat vedemo kot soprog iz zgodbe. Pravimo, da imamo radi svoje sorodnike in prijatelje, vendar se zaradi različnih razlogov umaknemo, ko je treba naklonjenost izraziti z dejanji.
Medtem ko je ljubezen dandanes opevana vsepovsod, pa smo izoblikovali kulturo površinske ljubezni, pozornost namenjamo le privlačnim in zanimivim osebam. Za ostarele, bolne in revne nam razumevanja zmanjka.
Zanimivo pa je, da v naravi vlada drugačno načelo, vse namreč služi drug drugemu.
Ne prikrajšajmo drugih za pomoč v vsakdanjem vrvežu, ne govorimo jim: Umrli boste, ko pa jim lahko pomagamo. Zdravilo je ljubezen, ki zahteva delovanje, in taka bo obrodila sadove.
V Svetem pismu beremo priporočilo za tako ravnanje : “Bodite pa med seboj blagi, milosrčni, odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog v Kristusu vam odpustil.”
Zavest zbere posamezne tone v melodijo, v »časovni predmet« Prirejeni odlomek iz knjige Iskanje poti (Štirje časi – Pomlad), Lj. 2002 (2011), str. 289–291. Nemški filozof Edmund Husserl, utemeljitelj sodobne fenomenologije, je razlikoval med doživljajskim časom zavesti in fizikalnim časom, pri čemer je poudarjal primarnost prvega. V svojih Predavanjih k fenomenologiji notranjega zavedanja časa (1905–1910, obj. 1928) je podal naslednji primer: »Ko zazveni nov ton v melodiji, tedaj prejšnji ne izgine brez sledi, sicer ne bi mogli opaziti medsebojnih razmerij med toni, ampak bi imeli vsak hip le en sam ton in eventualno v času med dvema tonoma pavzo, nikoli pa ne bi imeli predstave neke melodije« (Husserl, op. cit., § 3). Za doživljanje časa je bistvenega pomena naša sposobnost retencije, zadrževanja nekega občutka ali zaznave ali mislih, v zavestni pozornosti. Golo zaporedje tonov še ni melodija. Če bi se zaporedje tonov kot nihanj strun oziroma nasploh kakih fizičnih dogodkov dogajalo zgolj v »zunanjem« času, še ne bi bilo v pravem pomenu časovno, saj se ne bi »časilo« v celoviti melodiji, kajti zanjo je nujna povezanost tonov, ki pa jo omogoča zavest. Enako velja, če traja le en sam ton, kajti ne glede na to, ali je ton en sam ali jih je več ali so povezani v melodijo, je »trajanje občutka nekaj drugega kot občutek trajanja« (Husserl, prav tam, 10). Občutek trajanja pa je možen samo v zavesti – in ko struna izzveni, ko preneha slušni dražljaj, ton ostaja v zavesti, čeprav se spremeni iz zdajšnjega v pretekli ton, saj nenehno novi zdaj izpodriva prejšnjega, vsak prejšnji zdaj pa se spreminja v pravkar. Vsak ton kot »časovni predmet« izzveneva v retenciji, podobno kakor se kak vidni predmet v prostoru oddaljuje od nas. Husserl primerja to izzvenevanje tona s kometovim repom, ki se vleče za glavo kometa daleč v vesoljni prostor. Husserlovo pojmovanje časa je v marsičem blizu njegovemu sodobniku, slavnemu francoskemu pisatelju Marcelu Proustu. Tudi Proust je v svojih romanih pod skupnim naslovom Iskanje izgubljenega časa napisal mnogo lepih in resničnih misli o glasbi, na primer tole: »Ko se mi je odkrilo to, kar je v Vinteuilovi sonati najbolj skritega, se mi je tisto, kar sem razločil in vzljubil takoj spočetka, začelo zaradi privajenosti, nad katero čustvo nima moči, že izmikati in mi uhajati. Ker vsega tistega, kar mi je sonata nudila, nisem mogel vzljubiti hkrati, ampak le po kosih, drugo za drugim, ni bila nikoli v celoti moja – bila je pač taka kot življenje.« (V senci cvetočih deklet, str. 113–4)
Sodelavka me je nekega krasnega jutra, ko sem ji govorila o lepoti vzhajajočega sonca in čudovitih barvah zarje, trdo postavila na realna tla z besedami: Veš, jaz tega danes nisem videla niti občutila … Razmišljam samo o tem, da je danes zadnji dan, ko moram plačati kup položnic … Ni me užalila, samo v moje navdušeno govorjenje se je priplazila skrb matere, žene in gospodinje, ki mora danes plačati kup položnic in še ne ve, ali ji bo sploh ostalo kaj denarja za jutri. Res je, položnice se del našega življenja, naših skrbi in upov, če seveda nismo med tistimi srečneži, ki imajo sanjske službe in kup denarja. Lahko smo še tako duhovno usmerjeni in verni, ko na mizi ležijo položnice kot grozeče zveri, ki požirajo denar, je naša prva in edina skrb: ali imamo dovolj, da vse to plačamo? Položnice so me spomnile na delo misijonarjev, ki so odhajali in še odhajajo v najbolj odročne kraje sveta, navadno med najrevnejše ljudi. Tam svojega delovanja ne začnejo z zidavo cerkve ali kapelice, ampak najprej pomagajo ljudem preživeti. Prav presenečena sem bila, ko je misijonar frančiškan, ki je bil v našem samostanu na dopustu, na vprašanje, kaj dela, odgovoril nekaj čisto drugega, kot sem pričakovala. Ni govoril o številnih krstih, poučevanju verouka in tako naprej, ampak je preprosto dejal: Kopljem vodnjake. To je bilo njegovo delo, njegovo misijonsko poslanstvo – kopati vodnjake in ljudem pomagati, da najdejo vodo za preživetje! Tam v Afriki, v vodnjaku, ki ga je skopal slovenski misijonar, se še danes zbira voda in vsa vas živi od tega božjega daru. Zato je pomembno in bi rada pomagala, da bi vsi ljudje lahko plačali svoje položnice vsak mesec sproti in bi jim še kaj ostalo. Moja sodelavka se zna tudi prešerno nasmejati. Ne smeji se, ko plača položnice, ampak ko vzame v naročje svojega prvega vnuka in jo ta objame z malimi ročicami in ji v otroškem jeziku pripoveduje nekaj, kar samo on razume. Kot žuboreča voda iz misijonskega vodnjaka v Afriki se prižge svetloba v njenih trudnih očeh. Ve, zakaj hodi na delo in zakaj se trudi, da vsak mesec plača tiste položnice. Ve, zakaj živi, in to je nekaj tako lepega in dragocenega kot zarja po temni noči.
Ker sem učitelj zenovske meditacije, verjamem, da je prav povedati nekaj osnovnega tudi o budizmu, ki je temelj zenovske tradicije. Predvidevati je, da najbrž tudi številni poslušalci o budizmu ne vedo prav veliko. Zgodovinski Sidharta Gautama, imenovan tudi Buda, je izviral iz plemiške družine in je živel v petem stoletju pred našim štetjem na področju severovzhodne Indije, današnjega južnega Nepala. Kot devetindvajsetletni kraljevi naslednik je zapustil ženo in otroka, trdno odločen, da bo poiskal odgovor na večno vprašanje trpljenja in smrti. Odgovor je po približno 6 letih preizkušanja različnih metod meditacij in telesne askeze našel in ga strnil v nauk o štirih plemenitih resnicah: resnico o trpljenju, resnico o vzrokih trpljenja, resnico o odpravi trpljenja in resnico o osemčleni poti, ki vodi k odpravi trpljenja. Pri tem je poudarjal, da ni primerno oziroma je celo škodljivo, če se človek na tej poti zateka v pretirani asketizem ali pa povsem predaja telesno duševnemu uživanju. Učil je srednjo pot med obema ekstremoma, s poudarkom na meditaciji. Zgodovinskega Gautamo Sidharto imenujejo Buda zato, ker je doživel prebujenje k izvorni človekovi naravi. Zanimivo je, da se slovenska beseda buden precej ali pa v celoti prekriva s sanskrtsko besedo BUDHA, ki označuje prosvetljenje oziroma prebujenje k izvorni človekovi naravi. Budizem ni le etični kodeks, racionalna filozofija ali pa psihološko razlaganje človeka, je tudi religija. Pa ne zaradi tega, ker je Buda kasneje postal oboževani, pač pa zaradi elementov vere v bistvo njegovega nauka. V budizmu je zato primerneje govoriti o veri v sočutje, strpnost, v razumevanje ter o veri v metode, kako razvijati takšne lastnosti. Gre za vero v to, da je še v času življenja mogoče preseči človekov “mali jaz’’ in ego, ki sta posredno ali neposredno odgovorna za večino človeških zablod in trpljenja. Učenje srednje poti med strogim asketizmom in običajnim življenjem človeka spodbuja, da svojega intelekta ne bi uporabljal le za zadovoljevanje potreb ega, temveč za preseganje le-tega. Iz Indije se je Sidhartov nauk razširil še v druge azijske dežele. Največ zaslug za to ima kralj Ašoka (304-232 pr. n. št.), ki je želel, da bi se s to miroljubno religijo seznanili po vsem svetu. Budistične menihe je pošiljal daleč zunaj meja svojega kraljestva, celo do stare Grčije in Egipta. Tudi sam je živel in vladal po budističnih načelih. Zgodovinarji menijo, da je prav zaradi takšnega načina vladanja razpadlo največje kraljestvo na indijski podcelini, ki je tedaj obsegalo tudi današnji Afganistan.
Poznam gospo, ki ob službi in družini že petnajst let skrbi za svojo bolno in ostarelo mamo. Mamino stanje se z vsakim letom poslabša, zato je asistenca z vsakim dnem bolj celostna. V vseh teh letih ta gospa ni bila na dopustu, preživela ni niti ene same noči zdoma, njen prosti čas je čas oskrbe. O tej zgodbi bi lahko rekli marsikaj, mene nagovarjajo predvsem odzivi okolice. Skoraj vsi so si enotni, da je položaj krut in nepošten, da gospa iz leta v leto bolj nepreklicno izgublja svoje lastno življenje in da bi se morala nemudoma obrniti na dom za ostarele. Da je opisani položaj nadvse težak, vejo vsi, ki so kaj podobnega že izkusili. Na ozadju potrošniškega povzdigovanja potreb in želja pa se pozivi okolice razumejo še drugače – lahko bi rekli, da kot klici k zdravemu razumu. Ta gospa, tako se zdi, se zdravemu razumu nepreklicno odreka in ubira povsem nerazumo pot. V njeni drži je nekaj, česar ne smemo uzreti, če naj ne načnemo temljev, ki nam dajejo udobje in varnost. V družbi, ki hoče regulirati vse sfere našega obstoja, so izbira, užitek in svoboda, pa naj bodo še tako zlagani, sveti. V taki družbi je drža te gospe opredeljena kot čudaštvo, ki ga je treba izkoreniniti. A prav v tem izzivalnem kljubovanju je skrito sporočilo. To, kar spreglejujemo, sije. Sije iz zatemnjenega zakulisja odra, na katerem hočemo odigrati vsak svojo neponovljivo vlogo, in nam govori. Kaj nam govori? Govori nam, da življenje v svoji neskončni zapletenosti postavlja pred nas izzive, ki jim brez kančka norosti ne bi mogli biti kos. Da z uravnilovkami zdravega razuma, pravičnosti in preračunljivosti nekaterih odločitev ne moremo pojasniti. Govori nam, da so zunaj sfere egocentričnih aktov, ki prek medijske samopromocije uživajo navidezen monopol, še druge mogoče drže. Da za večino teh drž ne bomo nikoli izvedeli, ker je prava plemenitost zadržana. Da je prepričevanje prepričanih jalovo in da so molčeča dejanja nad besedami. Govori nam, da tudi v obubožanem času, kakršen je naš, posamezniki še vedno, zavestno ali instinktivno, živijo karitas. Manj neposredno pa nam morda govori tudi o tem, da dajati se ne pomeni nujno končati svoje lastno življenje. Z dajanjem življenje morda zares šele začnemo. Odpremo ga za nekaj novega, za nekaj, v najboljšem pomenu besede – drugega.
Z malce žlehtnobe bi se dalo evangeljski odlomek današnje nedelje zelo manipulativno interpretirati. Ker je namreč danes zadnja nedelja v cerkvenem letu, je tema usmerjena na konec časa, na poslednjo sodbo. Ko Jezus s podobo govori, kdo bo lahko vstopil v nebeško kraljestvo, bi se njegove besede dalo izzivalno uporabiti v političnem smislu. Namreč: da bodo tisti, ki so na desnici, lahko vstopili v nebeško kraljestvo, tisti na levici pa ne. Seveda je podoba vzeta iz konteksta, samo zaradi provokacije. Delitev ob koncu časov, o kateri govori Jezus, ni na politično levico in desnico. Ta delitev nima zveze s politično, rasno, filozofsko ali ideološko pripadnostjo. Tudi ne s tem, ali intelektualno priznavam Boga ali ne. Edini faktor, ki bo štel, je ljubezen. In to ne neka romantično sladkobna zaljubljenost, temveč konkretna, dejavna ljubezen. Jezus poda nekaj primerov: ko sem iz ljubezni nasitil lačnega; ko sem nekomu omogočil, da se je odžejal – ne nujno s pijačo, ampak v trenutku, ko je potreboval razumevanje, tolažbo, ali preprosto nekoga, ki mu je pripravljen prisluhniti. Dejavna ljubezen, ko sem poskrbel za tujca, za ubogega, za bolnega. To, kar v času epidemije na zelo konkreten način udejanja vse naše zdravstveno osebje. Dejavna ljubezen, ko sem obiskal nekoga, ki je bil zaprt – ne nujno v zaporu, morda v svoji osamljenosti, žalosti ali tesnobi. Edino, kar bo štelo, je ljubezen. Sem živel svoje življenje v ljubezni, ki je bila ustvarjalna, podarjajoča in me je vodila k drugemu, ali pa sem svoje življenje živel v sebični zagledanosti vase, v svoj popek, v samo svoje zahteve, potrebe in želje? Tisto torej, kar bo ločevalo na levo ali desno, na zunaj ali noter, bo sebičnost ali podarjajoča se ljubezen. V uvodu smo se srečali z malce izzivalno interpretacijo Jezusovih besed, sklep pa naj bo raje nekoliko hudomušen. Izposojen je od italijanskega pisatelja Giovannina Guareschija, očeta slavnih junakov duhovnika don Camilla in komunističnega župana Pepponeja, ki sta doživela tudi več filmskih upodobitev s slavnim Fernandelom. V mnogih zgodbah se, kot sad literarne ustvarjalnosti, don Camillo pogovarja s Kristusom na križu, ta pa mu odgovarja. V neki zgodbi se takole pogovarja z Jezusom. »Približujemo se volitvam,« je pripomnil don Camillo, »in po mojem je to, politično gledano, zgrešena taktika.« Križani pa mu odvrne: »Čisto mogoče, don Camillo, ampak naj te ne skrbi za volitve: jaz ne bom na nobeni listi, ne bom šel v koalicijo z nikomer in ne bom proti nikomur. Jaz sem zmagal že pred časom.«
… pa bi vas vprašal: si tega res želite? Uresničiti svoje sanje? Če premislim, kaj sem prejšnji teden sanjal, je moj odgovor odločen: NE! NIKAKOR! Kaj so sploh sanje? Wikipedia me pouči: Sanje so namišljeno doživetje zvokov, slik ali drugih občutkov med spanjem. Zgodijo se v zadnji, peti fazi spanja. Sanje se pojavljajo pri ljudeh, večini sesalcev in pri nekaterih vrstah ptičev. Si lahko želim, da bi kaj določenega sanjal? – DA. Kakšna je verjetnost, da se to res zgodi? – Zelo majhna, predvsem pa nepredvidljiva! Se lahko odločim, kaj bom sanjal? – NE. Ali lahko dosežem, da bom sanjal oziroma da se bom sanj spomnil? – NE. Si lahko sanje uresničim? – Odvisno od sanj: včasih sanjam nemogoče stvari, včasih pa samo neverjetne! Si res želim, da bi se mi vse sanje uresničile? – Nikakor. Še posebno če pomislim, da so tudi more sanje!! O čem torej govorimo, ko govorimo o »uresničenju sanj«? Zelo preprosto: govorimo o željah in načrtih! O svojih željah in načrtih! O željah, ki so tako velike, drzne in ambiciozne, da se nam zdijo neverjetne: neizvedljive – nemogoče! In o načrtih, ki so prav tako veliki, drzni, ambiciozni, težki in naporni, da se nam zdijo neverjetni: neizvedljivi … in nemogoči! In jih zato spravimo v rubriko: Sanje! Pomembno je slediti tem sanjam: načrtom in željam, ki jih je – tako verjamem – Bog položil v naše srce, v našo notranjost. Treba je prepoznati te sanje … še preden jih pokvari svet … ali naš napuh … ali naš strah. Treba je spoštovati te sanje, ki jih Bog že zelo zgodaj položi človeku v srce … že v otroštvu. Treba je spoštovati te čiste otroške želje in načrte … otroške »sanje«: Ko bom velik, bom zdravnik. Ko bom velika, bom učiteljica. Ko bom velik, bom astronavt, ko bom velik, bom vozil smetarski avto, ko bom velik, bom mesar, kmet, znanstvenik … Na žalost pa vse prevečkrat strahovi ali ambicije … naše lastne ali naših staršev, okolja in družbe … povozijo te želje in načrte, razbijejo in razblinijo »sanje«: Ti boš, ja … Ali pa: O, to pa že ne … Pa se pri tem ne zavedamo, da bo človek, kar koli bo že počel v življenju, počel v skladu s temi svojimi prvimi željami, v skladu z načrtom – Božjim načrtom. Nekdo, ki si je želel biti mesar … bo mesaril … pa če bo zdravnik ali profesor ali Jack Razparač! Nekdo, ki si je želel biti astronavt … bo astronavt … pa čeprav bo filozof, pesnik ali vremenar. Nekdo, ki si je želel voziti smetarski avto … bo vozil, kot da prevaža smeti … pa čeprav bo šofer avtobusa, policaj ali frizer! Uresničiti svoje sanje pomeni izpolniti božjo voljo.
Že preden sem krenil na Camino, so mi številni svetovali, naj grem sam. Da je tako ta pot veliko bolj tisto, kar mora biti, da tako spoznaš veliko več novih ljudi, ker se ne zapiraš v krog svojih prijateljev, in da imaš tako veliko časa za tišino in razmislek o svojem življenju. Vendar nisem hotel iti sam. Priznam, da zato, ker me je bilo strah, da se ne bi imel na koga obrniti, če bi se mi na poti kaj zgodilo. Tako sem na Camino odšel z dvema prijateljicama. In z njima naredil pot, ki je zagotovo ne bi, če bi odšel sam. Družba me je povsem razgalila. Ne samo, da sem spoznal, da nimam toliko moči kot drugi, da sem šibkejši, kot sem si mislil pred tem. V veliki meri sem spoznal tudi svoje sence. Svoje kaprice, svoje muhe, svojo trmo in trdoto. Zgrozil sem se pred samim sabo. Bil sem nekdo, ki ga nisem poznal. Za to sta bili odgovorni moji prijateljici. Jaz sem poznal njiju in onidve mene. Če bi hodil z neznanci, bi se vedno lahko umaknil v svoj mehki svet iluzije, da je z menoj vse v redu, da so drugi tisti, ki so slabiči. Tako pa sem vsak dan pred njiju stopil kakor pred svoje ogledalo. Dokler je človek sam, nikdar v resnici ne ve, kdo in kakšen je. Ko pa hodi v družbi, se njegova pot spremeni. Tako ne gre več, kamor bi sam hotel priti, temveč tja, kamor bi moral priti. In tja tudi pride. Jezus vse zapovedi povzame v dve ključni, ki imata enak cilj, ustvariti skupnost. Prav verjetno je to storil zato, ker je to edini način, da zapovedi tako ne postanejo nikakršno dokazovanje, česa vsega smo sposobni, ne postanejo iskanje popolnosti, temveč to, čemur so namenjene – iskanju odnosa. Ljubezen ne more biti zapoved. Ne moremo ljubiti, če nam kdo to ukaže, zapove. Zapoved ljubezni zato v bistvu razumem kot zapoved skupnosti, zapoved, naj vedno hodimo skupaj, tudi ko smo sami. Kdor hodi v skupnosti, ne more zgrešiti poti. Ker ga skupnost sama od sebe vedno pripelje tja, kamor mora priti. Zato res ni treba nobenih drugih usmeritev, nobenih pravil, nobenih zapovedi. Skupnost je edina zapoved. Kdor živi skupnost, je razumel krščanstvo.
Pozdravljeni, drage poslušalke in dragi poslušalci! Oddaja je namenjena duhovni misli, zato bi vam rad govoril o duhovnem življenju. Človek išče neko razsežnost, za katero ve, da jo potrebuje, in ki jo imenujemo duhovna. Kaj je pravzaprav duhovno življenje? V krščanski tradiciji se je zgodaj razvila teorija, ki razloži, da je človek sestavljen iz telesa, duševnosti (psihe) in duha. Dana sta nam telo in psiha, da lahko živimo telesno in duševno. Dan nam je tudi Duh, zato lahko živimo duhovno življenje. Duhovno življenje je dialog s tem Duhom, ki je v nas, ali preprosto rečeno dialog s presežnim; s tistim v nas, kar kliče po večnosti. Duhovno življenje je upoštevanje te razsežnosti naše osebe. Namen Duha pa je, da učinkuje. Gre torej za odnos. Če pogledamo Sveto pismo, vidimo, da v celotnem svetem pismu Bog išče človeka in odnos z njim. Začne se že v raju, ko Bog po grehu kliče Adama: Adam, kje si? Naš Bog je Bog odnosa, je osebni Bog, ki nagovarja osebno, kliče po imenu! Tako postaneta tudi naša duhovnost in molitev odgovor na nagovor Boga. Torej si duhovnega življenja ne moremo predstavljati brez osebnega odnosa z Bogom. Kakšen je duhoven človek? Predvsem je to človek enosti, ki živi harmonijo med telesom, duševnostjo in Duhom. Tak človek je tudi trden in se nanj lahko nasloniš. Danes imajo ljudje, ki v sebi nosijo veliko duhovno moč, veliko dela! Ko ima človek izkušnjo, da je ljubljen, lahko tudi sam ljubi. In ljubljen človek je lep, nekaj je na njem, kar ga dela lepega, takemu človeku rad zaupaš. Sad duhovnega življenja je hvaležnost. Duhoven človek se zaveda, da je vse dar, ob vsakem daru se spomni na darovalca. Ko nimam ničesar, s čimer bi si zaslužil, se znajdem pred popolno zastonjskostjo in takrat se v meni začne pot hvaležnosti. Zato je lahko vsaka človeška stiska priložnost za hvaležnost in vrata v duhovno življenje. Sad duhovnega življenja je tudi preprostost. Zdi se, da ves svet rešuje probleme, če jih ni, jih pa naredi. Duhoven človek ne bo zapletal stvari. V duhovnem življenju je pomembno čakanje. Današnji svet pa je narejen na "takoj in zdaj". Zato postaja beseda čakanje sveta beseda, ker se v čakanju in pričakovanju veča v naši globini prostor hrepenenja in želje, posredno pa se oblikuje tudi hvaležnost. Želim vam lep dan z okusom po hvaležnosti.
Zadnji sončni žarki bledijo na pobočju gore v osrčju Nepala. Avtobus pripelje v vas, kjer življenje živi na ulici. Tam so otroci vseh starosti, mladi ljudje in starejši. Praznik, podoben našemu božiču, privabi na ulice vse. Doma so, pred svojo hišo, kjer veselje do življenja kipi v vsaki besedi in pogledu. Praznično so napravljeni, v najboljših oblačilih. Ne razumem besed, ki jih izgovarjajo, razumem pa čustva, ki jih ob tem izražajo. Radost in spoštovanje do življenja izžareva iz temnih obrazov. V ozadju teh temnih obrazov slutim ljubezen. Oči se brez zadrege srečajo z mojimi in v njih iščejo odmev moje ljubezni. Zadnji sončni žarki ugasnejo. Pobočje se zavije v temo. Posamezni odsevi sveče plapolajo v skromnih domovih. Kako lepa noč! Kako čudoviti glasovi narave grejejo moje srce. Vem, Gospod, gledam v tvoje oči, polne hudournikov in snežnih gora, pritajenih glasov v zavetju noči, kjer ni elektrike, je le procesija zvezd v Rimski cesti. Iščem ljubezen svojega Boga, svojega Očeta in jo prepoznavam. Prekrije me s toploto, izvabi solze v oči in privabi besede zahvale na ustnice. Vem, Gospod, Stvarnik vse lepote, ki me obdaja, da me ljubiš. Vem, Gospod, Stvarnik vse lepote, ki me obdaja, da ljubiš vsakega človeka in razumem, da hrepeniš po tem, da to ljubezen spoznamo. Najprej v lepoti stvarstva, potem pa v odmevu te lepote, v sprejemanju svojega bližnjega.
»Roke kvišku!« zakliče ropar z najlonko na glavi, ki skupaj s pajdašem priteče v banko, da bi jo oropal. Brez skrbi, gre le za prizor iz akcijskega filma, takšnega, ki ga morda ujamete zvečer na televizijskih ekranih. V nadaljevanju filma se poziv ponovi, ko policija po dolgem zasledovanju z avtomobili, ki vključuje veliko akcijskih prizorov, ujame roparja. Končno pride do preobrata, ko se negativni junak z dvignjenimi rokami preda, in nasploh se vse dobro izteče. Dvignjene roke lahko pomenijo predajo, pomenijo, da smo nad nečim dvignili roke, obupali. Nekdo ali nekaj je močnejše od nas in soočenje nima več smisla. Ne iščemo več načinov ali pripomočkov, s katerimi bi se izvlekli iz zapletene situacije. Ničesar več nam ne ostane, ničesar več nimamo v rokah ali pri roki in to tudi pokažemo. Predati se je mogoče bodisi tako, da priznamo lasten poraz, svojo nemoč, majhnost in odvisnost od drugega. Mogoče se je predati tudi določenemu delu, prizadevanju, poslanstvu … Mogoče pa se je predati tudi osebi, mogoče se je predati Bogu. Dvignjene roke namreč lahko pomenijo tudi predajo v smislu izročanja, darovanja. Razprostrte roke simbolizirajo molitev, ki se dviga k Bogu, in hkrati našo pripravljenost sprejeti pomoč »od zgoraj«. Pri maši nas duhovnik povabi tudi, da dvignemo srca, kar pomeni to, kar smo, v vsej svoji pristnosti. Predamo svojo nemoč, svoje poraze in neuspehe Bogu in vse ostalo izpustimo iz rok. Vse ostalo tako postaja drugotno, v tistem trenutku je pomembno naše znamenje odprtosti za pomoč. Dvignjene roke so neke vrste S.O.S., poziv k reševanju. Molitev z dvignjenimi rokami pomeni tudi znamenje slavljenja, zahvaljevanja za vse dobro, za vso prejeto podporo. Drža naših rok lahko veliko pove o naši osebni situaciji, z dvignjenimi rokami gotovo izražamo svojo nesamozadostnost. Človek z dvignjenimi rokami priznava, da ni vse odvisno od njega in njegove moči. Zaveda se, da potrebuje pomoč, spominja pa se, da jo je že prejel in da vsi njegovi uspehi niso le plod njegovega truda. Dvignjene roke sočloveka izražajo prošnjo v stiski ali zahvalo, pričakovanje ali navdušenje. Dvignjene roke predstavljajo poraz zaprtosti ali zahrbtnosti in nas vabijo, da se jim pridružimo v prošnji ali veselju.
Ni dvoma, da smo trenutno v težki situaciji, ki od nas terja veliko samoomejevanja – zaradi zdravja nas samih, naših bližnjih in družbe kot celote. Tudi ni mogoče zanikati, da so nekatere omejitve pretirane, morda celo nepotrebne, in drastično spreminjajo naš vsakdan, toda upiranje in neupoštevanje ukrepov gotovo ne bosta pripomogla k rešitvi. Glasniki individualizma in osebnih pravic dandanes radi pozabljajo, da smo vendarle vsi del neke skupnosti. Na svetu človek ni sam, pač pa ga z drugimi ljudmi povezuje tisoč nevidnih vezi, med katerimi so nekatere trdnejše in trajnejše, druge pa bolj kratkotrajnega značaja. Zato človek nima le pravic, ampak je tudi družbeno odgovoren. To misel so poudarjali zlasti pripadniki stoicizma, med katere se prišteva tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stoletja, ki je živel v izredno nezavidljivih časih, saj je rimski državi grozil propad, ljudje so množično umirali v vojnah ali pa sta jih pestili lakota in kuga. V svojih dnevniških zapisih je takole razmišljal o medsebojni povezanosti: »Vse, kar je, se prepleta med seboj. /…/ Kajti eden je svet, ki vse zaobjemlje, eden je bog, ki vse prešinja, ena je snov in zakon eden, eden je um, vsem razumnim bitjem skupen, in ena je resnica.« Po takem nazoru smo vsi ljudje del neke višje celote. »Kakršno je pri telesni celoti razmerje med posameznimi udi, takšno je – čeprav so ločena – medsebojno razmerje med razumnimi bitji,« je zapisal in s tem poudaril pomen skupnosti. Prav zaradi te medsebojne povezanosti bi morali še toliko bolj čutiti naklonjenost do svojega bližnjega in delovati v njegov, s tem pa pravzaprav v skupni prid: če smo namreč med seboj soodvisni, bodo vsa naša dejanja vplivala na skupnost kot celoto kot tudi na njene posamezne dele, torej na bližnje in navsezadnje na nas same. In nasprotno: če se odločimo, da ne bomo sledili navodilom, ki naj bi delovala z namenom ohranjanja javnega zdravja, s tem ne ogrožamo samo sebe, ampak tudi druge. Na drugem mestu zato Mark Avrelij zapiše naslednje: »Morda si videl že kdaj odsekano roko ali nogo ali glavo, ki je ležala kje ločena od ostalega telesa: táko podobo daje človek, ki je na svojo usodo nejevoljen, ki se – kolikor se le lahko – izloča iz družbe ali dela kaj sebičnega. S tem se človek, rekel bi, odtrga od naravne celote: bil je del telesa, pa se je sam odsekal.« S to primero filozof svoje bralce poziva, naj se zavedajo, da imajo vsa naša dobra in slaba oziroma nepremišljena dejanja posledice, ki se ne tičejo samo nas samih, ampak vedno tudi neke širše skupnosti. Opominja nas, da kot svobodni državljani nimamo samo pravic, pač pa tudi dolžnosti: do nas samih, do države, predvsem pa do sočloveka.
Nekoč so se zbrali na srečanju nekdanji učenci šole, ko so jo vodili redovniki. Starejši duhovnik, ki se je tudi udeležil srečanja, se je znašel v krogu nekdanjih učencev, ki jih ni videl, odkar so končali šolanje. Prijazno je sprejel nekdanje gojence, ki so drug za drugim pripovedovali o sebi. Eden je bil arhitekt, ki je zgradil vrsto javnih zgradb, celo dve cerkvi. Drugi je bil univerzitetni profesor, ki je napisal več znanstvenih del. Zopet drugi je bil vodja menedžmenta velikega podjetja, ki je imel poslovalnice v številnih državah … Stari duhovnik je z zanimanjem poslušal naštevanje dosežkov in uspehov. Videti je bilo, da med njimi ni bilo nikogar, ki ne bi uspel. Duhovnik se je ob poslušanju pripovedi nekdanjih gojencev zadovoljno smehljal. Ko so končali pripovedovati, jim je čestital za njihove uspehe. Potem jih je prijazno vprašal: »Sedaj mi pa povejte, kaj ste naredili iz samih sebe?« Sledila je dolga tišina. Zelo zgovorni so bili samo, ko so govorili o sebi. Zdelo se je, da jih je kariera tako vsrkala vase, da so zanemarili osebno življenje. Svoje moči so tako osredotočili na učinkovitost, da niso imeli časa za čustveno, kaj šele duhovno rast. Ljudje lahko naredijo velikio v javnem življenju, doživijo pa polom v osebnem. So ljudje, ki so uspešni v poklicni karieri, zapostavljajo pa svoje osebno življenje. V evangeliju Kristus govori o treh ljudeh, ki so prejeli različno število talentov. Pohvalil je prva dva, ker sta dobro uporabila svoje talente, in grajal tretjega, ker je zakopal svoj talent. Ko Kristus govori o talentih, to ne pomeni talentov za glasbo ali šport. Tudi ti so sicer pomembni in v našem času so precenjeni in se še preveč ukvarjamo z njimi ter jim namenimo preveč časa. Kristusova prilika gre globlje. Pomembno je, kaj naredimo iz sebe, iz svojega življenja. Saj je življenje največji talent, ki nam ga je podaril Bog. Drugi talent so naši bližnji. Tudi te nam je Bog podaril in negovati ter razvijati moramo odnos z njimi, zlasti v družini. Končno je izredno velik talent naša vera. To je največji Božji dar, ki so nam ga posredovali naši starši in vzgojitelji v veri. Kako ga negujemo? V prvem berilu smo slišali hvalo vrli ženi. Ni uspešna in ni znana osebnost in vendar nam jo Sveto pismo daje za vzor. Zakaj? Ker je delovna, skrbna, modra in krepostna. Ima nekaj vrednejšega od materialnih dobrin in več od lepote. Ima ljubeznivo, razumevajoče in usmiljeno srce. Svoje številne talente daje v službo družine, sosedov in potrebnih ljudi ter je zato njen zgled izziv tudi za nas.
Človek je bivajoče bitje, ki je razpeto med rojstvom in smrtjo; edino bitje, ki se zaveda svoje lastne umrljivosti. Toda ali človek za svojo umrljivost zgolj »ve«, ali pa se je dejansko »zaveda« v polni meri? Čeprav se smrti zavedamo, pogosto nanjo gledamo kot na nekaj, kar se bo »zgodilo« drugemu, in ne nam samim. Misel na svojo lastno smrt spremlja hkrati misel o nedokočnosti njenega prihoda. O tem je pisal že Freud, ki pravi, da v lastno smrt pravzaprav nihče ne verjame, oziroma, da je v svoji podzavesti vsakdo od nas prepričan o lastni nesmrtnosti. Naravna smrt nas lahko doleti kadarkoli. Četudi jo lahko včasih predvidimo – recimo takrat, ko gre za neozdravljivo bolezen –, naravna smrt v osnovi nima svoje »logike«, na katero bi se lahko zanesli, jo povsem natančno predvideli ali se ji celo izognili. Nikoli se ne izognemo smrti; izognemo se kvečjemu le smrtni nevarnosti. Levinas v svojem delu »Čas in drugi« navaja Epikurja, ki trdi: »če si, smrti ni; če ona je, tebe ni«. Je potemtakem lastno smrt sploh mogoče neposredno »izkusiti«? Ali pa jo je mogoče »izkusiti« zgolj »posredno« – skozi umrljivost drugega? Lastne smrti naj ne bi mogli izkusiti, ker ni »dogodek« naše zavesti, saj naj bi se smrt in zavest absolutno izključevale. Izkusiti je mogoče bližino smrti, smrtno nevarnost ali smrt drugega, medtem ko lastna smrt »uide« vsakršni dimenziji izkustva. »Kajti izkušnja vselej že pomeni spoznanje, svetlobo in iniciativo; izkušnja namreč pomeni tudi vrnitev objekta k subjektu« (Levinas). Vendar pa v trenutku smrti ta vrnitev ravno umanjka – saj ni več subjekta. Smrt je dejstvo, ki »zaznamuje konec možatosti in subjektovega junaštva«, pravi Levinas. Toda religijska izročila in duhovne tradicije razodevajo drugačno zgodbo. Koran recimo o odnosu med zavestjo in smrtjo pravi, da bo »vsaka duša okusila smrt« (3:185). »Okušanje« je na tem mestu treba razumeti v čisto metafizičnem smislu: kot zmožnost »izkustva« povsem transcendentne razsežnosti. Smrt tu ne pomeni dokončne ukinitve, temveč »radikalno transformacijo« biti. Prerok Mohamed je dejal, da ljudje spijo, šele ko umrejo, se dejansko prebudijo. Prebudijo se v resničnost, ki naj bi bila bolj resnična od resničnosti, ki so jo zapustili. Smrt v islamski tradiciji tako ne predstavlja »dogodka onstran zavesti«, temveč prav nasprotno, »skrajni dogodek« zavesti: metafizični prehod iz ontološko nižje k ontološko višji ravni resničnosti. Po naraciji Korana vsaka duša »izkusi«, torej navsezadnje: »preživi« svojo smrt. Toda sama narava te transcendentne izkušnje in tega, kar sledi po njej, vselej ostaja ena največjih skrivnosti.
Otroka, ki je zdrav in zadovoljen, se ne moremo nagledati. Drugačen je od vsega drugega, kar še obstaja. Njegovo telo in vse, kar lahko izrazi s svojim otroškim mišljenjem in čustvovanjem, je utelešeno upanje. V otroku ni notranjih bojev, velikih dilem in strahov, ki tarejo odrasle. Ker se popolnoma zanese na svoje starše, lahko mirno zaspi. Otrokovo spanje je zares videti sladko, saj ga preplavlja presežna milina angelov varuhov. Ker popolnoma zaupa, bremena prelaga na tiste, ki ga imajo radi. Zato ni čudno, da Jezus odrasle večkrat spomni, naj bomo kakor otroci. Predvsem v tem, naj tako kot otroci staršem sami zaupamo Bogu. Upanje nas ohranja. Toda upanje ni isto kot optimizem, kot nekakšna pozitivna notranja naravnanost. Sv. Peter pravi, da nas je Kristus prerodil za živo upanje. To upanje se ne navezuje na kak konkreten cilj ali željo, ki jo imamo. Pač pa je upanje tisto notranje duhovno stanje, da lahko gledamo prek vseh protislovij tega sveta, kriz, zmot, katastrof in bolečin, ki nas zadenejo. Upanje je po Pavlu poseben dar Svetega Duha, da nas ne stre spoznanje, ker se moramo nenehno poslavljati od toliko lepega, kar je ohranjeno v našem spominu, na kar smo navezani in je postalo del nas. Ob vsem, kar izgubljamo in od česar se poslavljamo, se lahko pogreznemo v brezdanjo otopelost. Izgubljanje dragih oseb in dobrin se seli v boleč spomin; prek njega skušamo krčevito ohranjati, kar se ohraniti ne more. Minevanje želimo nekako nadzorovati in ga narediti za neboleče. Sv. Peter pa nam jasno pove, da to ni mogoče, pač pa je možno nekaj drugega, da se lahko po veri v nas razodeva Božja moč, da v vsem lepem, kar doživimo, ne vidimo ničesar dokončnega, temveč samo znamenje prihodnjega življenja, ki nam je obljubljeno, čeprav o njem nimamo predstave. Do časa tega razodetja, dodaja sv. Peter, trpimo bridkosti, v njih se preizkuša naša vera, ki pa je dragocenejša od zlata, ki je minljivo. Petrov pogled je morda videti nerazumljiv, ali celo prazno obračanje besed, a kogar se je vsaj od daleč dotaknila Kristusova beseda, bo upanju, o katerem govori sv. Peter, pritrdil.
Pogost očitek modernim družbam je, da smo v njih ljudje pozabili na bližnje, da znamo druge le izkoristiti, ne pa spoštovati, biti do njih sočutni ali jim pomagati. Res je, da se zdi težko graditi pristno sočutje, altruizem ali ljubezen v svetu, ki vsega tega ne ceni ali celo ne čuti. Zdi se celo, da je danes bolj smiselno gojiti razumni egoizem, torej da čim bolje poskrbimo zase in upoštevamo druge le tedaj, če nam to koristi ali vsaj ne škodi. Taka razmišljanja se pojavljajo in krepijo zlasti v časih velikih družbenih in kulturnih kriz, ko se zdi, da ljudem preostaja le še zatekanje v zasebne svetove in zasledovanje lastnih interesov. Sklicevanje na razumni egoizem pa je pogosto tudi posledica pomanjkanja samospoštovanja, ko ljudje lastno dostojanstvo in samospoštovanje zamenjujejo z zunanjimi znaki prestiža in družbene moči, kot so potrošne dobrine, uspeh, telesni videz ipd. Psihološke raziskave, pa tudi naše vsakdanje izkušnje nam govorijo, da ljudje, ki gradijo svojo samopodobo na takšnih znakih, v resnici ne cenijo prav veliko samega sebe. Sočutni in altruistični ljudje ne potrebujejo zunanjih znakov potrditve. Samopodobo gradijo na ravnovesju med sprejemanjem in dajanjem. Ljudje, ki takšnega ravnovesja nimajo, so hitro pripravljeni na razne igre z ljudmi, npr. postavljanje samega sebe v službo interesov drugih in izkoriščanje drugih za lastne namene. Naš čas žal podpira prav takšne igre. Upajmo, da gre samo za prehodno obdobje, da se bo vendarle povrnilo zaupanje v odnose, kjer vlada ravnovesje med sprejemanjem in dajanjem, kjer sta sodelovanje in sočutje pomembna dela samopodobe in družbene mentalitete, kjer nam bo mar za drugega, kdor koli že to je, kot za samega sebe. Ljudje dobre volje pa lahko že danes delujemo tako, kot da je ta čas že tu, in gojimo sočutje in sodelovanje brez računic in brez potrebe po zunanjih znakih prestiža in družbene moči. Če želimo spremeniti družbo na bolje, v takšno, v kateri bo altruizem samoumeven, ne pa izjema, začnimo pri sebi, z razvijanjem sočutja in iskrenega altruizma.
Te dni so prihajale iz Francije pretresljive novice o nasilju v francoskih šolah in cerkvah. Zato je prav, da se prav na današnji dan, ko praznujemo god sv. Martina Tourskega, spomnimo, da iz Francije prihajajo tudi veliki znanilci miru. Kot vemo, je sv. Martin kot škof v mestu Tours že v 4. stoletju nasprotoval smrtni kazni. Ta tudi za Slovence prikupen svetnik velja za prvega krščanskega svetnika, ki je svojo svetost dosegel na drugačen način kot z mučeništvom. Njegovo svetništvo je bilo v izkazovanju ljubezni do ubogih. Ljubezen je torej nekaj tako čudovitega, da nadomešča celo največje junaštvo, to je, da nekdo podari svoje življenje za drugega. Tudi naša življenjska izkušnja nas uči modrosti sv. Martina, da je pogosto težje za nekoga v polnosti živeti, kot pa zanj umreti. Toda sv. Martin nam je prav tako pokazal, da je potrebno mlade za vrednote vzgajati in jih učiti. Zato je tudi sam vztrajno poučeval svojo meniško skupnost mladih redovnikov in ni odnehal, četudi je bil kdaj neuspešen. Kdaj se je kakšen učenec tudi oddaljil od njegovega nauka in ni več verjel, da bi bil človek sposoben prave božanske ljubezni. Da, verjeti, da se Bog sklanja k človeku z neizmerno ljubeznijo, kljub njegovi bedi in nemoči, zato je bil potrebno ob zatonu Rimskega cesarstva kar velik pogum. Še večji pogum pa je bil potreben za verovanje, da je vse stvarstvo nekaj čudovitega in da ni sovražno razpoloženo do sočloveka. Še več kot same teološke in filozofske razprave o nauku in življenju sv. Martina, nam razgrnejo legende, ki so se o njem izoblikovale. Tako nam že njegov prvi življenje pisec, Sulpicij Severij pripoveduje zgodbo, kako je svetniku, ki je hodil skozi naše kraje, medved pojedel njegovo živinče. Toda svetnik ga je pokaral in medved je sprejel, da popravi škodo ter je zato nosil njegovo prtljago na mesto živinčeta. Ta zgodba razgrinja veliko modrost. Na eni strani je potrebno sprejeti, da so živali med seboj v bojevitem razmerju. Tukaj človek ne sme posegati v naravo, kajti s tem podre njeno ravnovesje in živalske vrste, kar se dogaja danes, iz čudovitega Božjega stvarstva začno izginjati. In na drugi strani nam ta legenda pove, da človek lahko živi v prijateljstvu z živalmi ter jih iz svojih nasprotnikov naredi za zaveznike. V tej razsežnosti je sv. Martin zelo sodoben, kajti tudi današnji naravo varstveniki nas uče, da so vse živali v Božje stvarstvu na ta ali oni način človekove zaveznice.
Iščem obraz, oziram se vanj, a je pokrit z masko. Prav presune me, ko v očeh vendarle prepoznam obraz »svojega brata, svoje sestre«. Spominjam se, kako sem na seminarjih, različnih predavanjih, srečanjih, učila o odprtosti pogleda. Kako se pogledamo, ko govorimo z nekom, kako gledamo, ko se pozdravimo, ko si sežemo v roke. Kako lepo je, če si lahko sežemo v roke, me prešine. Danes ob opravkih skušam na hitro urediti, kar moram, se izogibati bližini. Hitro se oddaljim, ko je gneča, zavedam se svoje odgovornosti za zdravje, svoje in drugih. A vendarle se vedno srečam. Srečam se z očmi. Tisto, česar me je epidemija naučila, je zagotovo pomembnost skromnosti. S ponižnostjo v srcu se oziram na nemoč, ki jo doživljajo ljudje na vseh koncih sveta. Naučila sem se, da upoštevam dobronamerne nasvete, pravila stroke, če se le ne zmotim, če v naglici ne pozabim. Kako požrtvovalno, iznajdljivo, tudi z drobnimi pozornostmi skrbijo, da bi bili ljudje čim manj ogroženi. Hvaležnost postaja moj vsakdanji občutek. Za vse, ki delajo dobro, ki zdravijo bolne, za tiste, ki skrbijo zase, za druge. Koliko pozornosti je med nami, koliko pomoči, pripomočkov za varnost. Hvaležno se ozrem v oči nad masko, ki pokriva preostali obraz. In opazim pozoren pogled, odprt pogled. Nič odmikanja – kot sicer stori toliko ljudi. Navidezno pogledajo vate in hitro odmaknejo pogled. Te vprašajo, kako si, a pogledajo stran. Kot da bi se bali stika. Danes pa je toliko odprtih oči. Gledam. Včasih lahko opazim barvo, vidim toplo rjave, svetle, temne. Včasih so oči priprte. Močne so. Kako so se približale! Vedno večkrat vidim v njih malo, drobno srečanje, pogosto vprašanje, negotovost ali prijaznost. Le redko opazim strah, morda le nelagodje, negotovost, a vendarle prevlada radovednost. Oči govorijo. Z očmi se spoznavamo, nikoli ne sodimo. Naj v mojih očeh nikoli ne prevlada mračnost, agresivnost. Naj bo v mojih očeh žarek upanja, skrb zate. Da se s tem utrjujejo upanje, pogum in dobrota. Pomislila sem in zazdelo se mi je, da sem med enkratnimi, skrivnostnimi ogledali duš. In velja, kot pravi Jezus: kdor je med vami vsemi najmanjši, ta je velik. Ko sprejmem tega »božjega otroka«, sprejmem tebe, moj Bog.
Ni malo takih, ki izkoristijo vsako priliko, da bi šli v naravo, na izlet ali samo na krajši sprehod, velikokrat tudi ne glede na to, kakšno je vreme. Samo da so na čistem zraku, obdani z brezskrbnim žvrgolenjem ptic, lazenjem žuželk po travniških cvetlicah, kamni, ki se nastavljajo žgočemu soncu ali deževnimi lužami, ki sramežljivo usihajo. Da bi lahko človek vse to opazil, mora biti sproščen in nikamor se mu ne sme muditi. Ko je takšen, je tudi spravljen s seboj in z življenjem, ki ga živi. V ljudeh, ki jih srečuje, ne vidi slabega, kvečjemu opazi kakšno njihovo nerodnost. Kje se torej človek najbolj spočije ali poživi utrujena duha in telo, če ne prav v naravi? Četudi živi v še tako lepem in udobnem domu, ali obstaja kaj takega, kar bi lahko nadomestilo neopisljivo harmonijo, lepoto in zdravilno moč narave? Ste se kdaj vprašali zakaj se je tako enostavno sprostiti v naravi in zakaj veliko težje v običajnem socialnem okolju, kjer smo obkroženi z drugimi ljudmi, z betonom, asfaltom, oziroma z vsem mogočim? Da bi si lahko odgovorili na takšna vprašanja, je potrebno uvideti, kako je narava v svojem harmoničnem sozvočju neštetih raznolikosti in navideznih nasprotij, vedno odprta in vsa na voljo. Tudi takrat, ko se prebujajo njene rušilne moči, človeka dovolj zgodaj opozori, da se lahko umakne na varno. Narava po ničemer ne hlepi, ničesar ne zahteva, nikoli ničesar ne pričakuje in le daje – sebe, takšno, kakršna je. In to prav vsakomur enako, ne izbira med nikomer. Narava ne ogroža človekovega ega, njegovega ponosa, konceptov ali prepričanj. Narava namreč nima stališč ali mnenj, ničesar ne zagovarja in ničemur ne nasprotuje. Človek lahko v naravi brezskrbno odloži številne ščite, številne maske, za katere je prepričan, da so potrebne, če hoče v vsakdanjem življenju preživeti psihološko oziroma materialno. Lahko tudi človek sobiva z naravo in predvsem s sočlovekom na podoben način? Zagotovo, a v polni meri šele takrat, ko lahko najprej v miru biva sam s seboj. Tak človek je zdrav in radoživ, bistrega in odprtega duha, v srcu pa osvobojen jeze, ponosa, zamer, sovraštva in podobnih zablod. Njegova življenjska pričakovanja so uravnovešena, tudi v malenkostih vsakdanjega življenja najde veselje. Poglavitne razloge, ki preprečujejo takšno življenjsko držo, je iskati v raztresenosti in zmedenosti uma, pa tudi v nevednosti o tem, da je mogoče, ne glede na okoliščine v katerih se človek nahaja, živeti zadovoljno in umirjeno.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Športni navdušenci vemo, kaj pomeni gledati prenos nogometne tekme ali pa biti na tekmi sami. In če se odločimo, da bomo šli na tekmo, imamo dve možnosti. Prva je, da vnaprej kupimo karto in v miru čakamo dan nogometne tekme. Lahko pa izberemo tudi drugo pot: da gremo na tekmo, rekoč, če karto dobim, bom šel, če ne, pa ne. Ta način razmišljanja bi lahko preslikali tudi na naše življenje. Moder in preudaren človek razmišlja o prihodnosti, tudi o koncu svojega življenja, o večnosti. Ta način razmišljanja nam lahko pomaga razumeti današnji evangelij, ki pripoveduje o desetih dekletih, povabljenih na svatbo. Svatba v evangeljskem kontekstu pomeni nebeško kraljestvo, večno življenje. Svatba je nekaj veselega, kljub temu pa Jezus pokaže na resnost življenja in zdajšnjega trenutka, saj nas pouči o resnici, ki nas pretrese: od desetih jih le pet lahko vstopi na svatbo. Zakaj? Ker imajo ob ženinovem prihodu olje, da lahko prižgejo svoje svetilke, medtem ko ostalih pet ostane zunaj, ker, neumnice, s seboj niso prinesle olja. Kaj torej predstavlja »olje«, ki je nujno potrebno, da nas spustijo na svatbo? Sveti Avguštin, kakor tudi drugi starodavni avtorji, razberejo v tem simbolu ljubezen, ki se ne more kupiti, temveč se jo dobi kot dar, se jo ohrani v notranjosti ter se jo udejanja v dobrih delih. Prava modrost je v tem, da izkoristimo to naše umrljivo življenje za ljubezen, za dobra dela, za dela usmiljenja, saj po smrti to ne bo več mogoče. Ljubezen je torej »glavna karta« našega življenja. Spomnim se redovnega sobrata, ki je mlad umrl za rakom. Potem ko mu je zdravnik povedal diagnozo, mi je rekel: nisem se spomnil na vse svoje uspehe v življenju, nisem se spomnil na diplomo na biotehniški fakulteti, nisem se spomnil svojega poslanstva v Zambiji, nisem se spomnil … Edino vprašanje, ki mi je priplavalo na površje, je bilo, koliko ljubezni je bilo v mojem življenju, koliko sem ljubil svoje bližnje, koliko ljubezni je bilo položene v delo, ki sem ga opravljal. Danes se izplača kupiti karto za nogometno tekmo, pa četudi bo nogometna tekma šele prihodnji mesec. Danes se izplača biti dober in živeti ljubezen, kajti drugi mesec se lahko zgodi, da bo že prepozno.
Če se vprašam, ali je skrivnostna globina, tista sublimna, popolna in večna lepota, ki sije iz Bachove glasbe, izraz njegove osebne vere, še več, ali je Bachova glasba kot taka religiozna – ali pa, če si zastavim vprašanje drugače, manj osebno: ali je smisel, ki ga nosi ta glasba v sebi in s tem »dokazuje« tudi véliki smisel sveta, navsezadnje religiozni smisel, smisel vere, morda celo izraz poslednjega, eshatološkega upanja – potem lahko na to vprašanje odgovorim samo dvoumno, s paradoksom: »da in ne«. Iz Bachove biografije vemo, da je bil globoko veren človek, napisal je tudi veliko sakralnih del, glasbenih maš, oratorijev, koralov idr., vendar pa okoliščina, da njegovo, zlasti »posvetno« glasbo (preludije, fuge, partite, sonate, koncerte idr.) posluša nekdo, ki ni kristjan, na primer kak Japonec, prav nič ne zmanjšuje njene vrednosti za tega poslušalca. Prepričan sem, da tudi če bi Bacha poslušali glasbeno občutljivi »marsovci«, bi v tej glasbi slišali tisto vesoljno lepoto in harmonijo, ki jo slišimo mi. Po drugi strani pa je religiozna vsaka, tudi najmanjša »posvetna« skladba velikega mojstra, recimo Mali harmonični labirint za orgle – tako kot so religiozne Van Goghove slike zvezdnega neba. Podobno, čeprav seveda drugače, je »religiozna« tudi znanost: takrat, ko išče resnico narave, ko skuša razbrati »božje misli«. Tako je treba razumeti tudi tiste slavne Einsteinove besede: »Znanost brez religije je hroma, religija brez znanosti je slepa.« Einstein ni bil konfesionalno veren, verjel pa je v vesoljnega Boga, podobno kot pred tremi stoletji njegov najljubši filozof Spinoza. Naj torej sklenem z mislijo, da je lepota, bodisi umetniška bodisi znanstvena bodisi lepota same narave, tudi religiozna, vselej ko je v njej globina, skrivnost – kajti – nič ni samo to, kar se kaže na površini, obenem pa ni globine brez površine.
Neveljaven email naslov