Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dragi prijatelji!
Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
3715 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Dragi prijatelji!
Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
K sreči sem s kolesom hitro iz mesta in v nekaj minutah sredi kmečkega življenja. V teh poletnih dneh se je začela žetev. Ječmen je povesil klasje in čaka, da ga bodo pospravili. Včeraj sem videl prvi kombajn, za katerim se je pošteno kadilo. Nehote se mi je postavilo vprašanje: kdo izmed mojih dijakov bi hotel delati v tej vročini in tem prahu? Letos so imeli maturantje za maturo Tolstojev roman Ano Karenino. Pisatelj naj bi upodobil samega sebe v junaku Levinu, kmečkem plemiču, ki ne ve, kaj bi bil, ali kmet ali aristokrat. Dan pred pisno nalogo sem jim prinesel besedilo, kjer Levin končno ugotovi, kdo res živi pristno in pošteno. Odlomek opisuje njegovo delo skupaj s preprostimi kmeti pri mlačvi žita. Ob živem opisu trdega, a koristnega dela se Levinu končno razodene, kaj je odgovor na njegovo mučno iskanje pravega življenja. Pri pouku filozofije sem želel povezati literarno delo in spraševanje o dobrem življenju v duhu grškega misleca Aristotela. Morali smo se ustaviti že pri osnovnih pojmih, ki jih pisatelj uporabi. Kar nekaj jih ni vedelo, kaj so pleve. Potem sem sklepal, da bodo težko razumeli tudi, kaj pomeni ločevati pleve od zrn. Ugotovili smo tudi, da si težko predstavljajo, za kaj se je uporabljal cepec in kaj pomeni mlatiti prazno slamo. Namesto filozofije sem imel kmečke nasvete. Pri tem mi je k sreči pomagalo nekaj dijakov. Vseeno sem se vprašal, kako so lahko razumeli delo, o katerem bodo naslednji dan pisali zrelostni preizkus, če ne razumejo kopico besed. Kdo bi mi rekel, da jim tega tako in tako ni treba, in prav na to sem se spomnil, ko sem se peljal mimo kombajna. Ne bi želel odpirati kakšnega vzdihovanja po starih časih. Kot učitelj pa se moram vprašati, kje bodo mladi kot nekoč Levin lahko dobili odgovor, kaj je dobro življenje. Je dobro življenje res le v sterilno klimatizirani sobi, kjer lahko vzameš iz hladilnika kadarkoli in karkoli in se udobno pogovarjaš z vsakim, ki ga imaš na svojem telefonu? Ko sem, res od daleč, opazoval žetev v poletnem popoldnevu, se mi je, podobno kot junaku iz roma, utrnila misel, da v prahu in znoju veliko bolj čutimo življenje in v srbečem zajedanju plev lažje najdemo pot do pravega zadovoljstva. Vsem želim, da bi se ne bali takih ali drugačnih plev, ki nam pridejo do kože, in vsega prahu, ki se bo morda prikradel v naše življenje. Verjamem, da je v takih trenutkih vsak naš odgovor po temelju in smislu življenja bolj tehten in pristen.
Seneka, rimski stoiški filozof iz 1. stoletja, je verjel, da v svetu ni naključja, pač pa vsemu vlada usoda, višja sila oziroma božja previdnost, ki uravnava vse dogodke in jih vodi v skladu z razumom. Človek na potek dogodkov ne more vplivati, ker niso odvisni od njega, ampak so že vnaprej določeni; pač pa lahko vpliva na to, kako se bo na to odzval. Seneka in ostali stoiki so verjeli, da je idealno stanje človeka nevznemirjenost oziroma stanje umirjenega duha, to pa nastopi, ko ne dopustimo, da bi nas dogodki čustveno pretresli. Da bi dosegli in ohranili to stanje, je pomembno, da imamo vselej pred očmi delovanje nepredvidljive usode. Rimljani so jo zato upodabljali kot žensko, ki je v eni roki držala rog izobilja, v drugi pa ladijsko krmilo: rog je ponazarjal njeno sposobnost, da izpolnjuje želje in deli ljudem blagostanje, krmilo pa je opozarjalo na njeno moč, da preusmerja človeško usodo. V enem trenutku je lahko človeka zasula z darili in naklonjenostjo, takoj naslednji trenutek pa mu je lahko vse to vzela in ga pahnila v nesrečo. Stoiki so poudarjali zlasti to nenadno spremenljivost usode in ljudi opozarjali, naj bodo vselej pripravljeni na njene preobrate. Človek je namreč izredno občutljiv in ranljiv, je »kot posoda, ki se razbije ob najmanjšem tresljaju, ob najmanjšem udarcu.« Poleg tega je človek vedno odvisen od tuje pomoči in na milost ali nemilost prepuščen delovanju usode. Da bi se izognili trpljenju, se moramo tako s pomočjo filozofije pripravljati na nesreče, ki nas lahko doletijo, ob tem pa se zavedati, da v prihodnosti ni nič gotovega. Seneka v tolažbi matere, ki je izgubila sina, zato pravi: »Niti za nocojšnjo noč ti ni nič obljubljenega – ne, predolg odlog sem si izgovoril – niti za sedanjo uro ti ni nič obljubljenega«. Ali kakor je zapisal v nekem drugem premišljevanju: »Karkoli smo zgradili v dolgi vrsti let, /…/ je lahko v enem dnevu raztreseno in razdejano. Ne, tisti, ki je rekel »dan«, je nesreči določil prevelik odlok – ura ali zgolj trenutek povsem zadostujeta, da padejo cesarstva. /…/ Z vsem je treba računati, vse je treba pričakovati.« Modrec zato ničesar ne jemlje za samoumevno in se zaveda, da se lahko njegov položaj v trenutku spremeni. Ker pa se na to miselno pripravlja, bo lahko spremembe usode sprejel mirno in se tako izognil prevelikemu trpljenju.
Ko pomislimo na besedo mir danes običajno pomislimo na odsotnost vojne, oboroženih konfliktov, terorizma. Pomislimo na vse tiste ljudi, ki trpijo zaradi vojskovanj, na vse, ki dneve ter noči preživijo v pomanjkanju, strahu in človeka nevrednih razmerah. Pa vendar je mir še veliko več kot odsotnost vojne, je čas blagostanja. Judje za mir poznajo izraz shalom, podobno Arabci salam, kar tudi voščijo v pozdravu. S tem želijo sogovorniku blagoslova, urejenih odnosov, konec krivičnih razmerij in še več. Pri vsaki nedeljski maši nas duhovnik ali kdo drug povabi k pozdravu miru, k rokovanju, ob katerem drug drugemu zaželimo mir in si ponudimo zavezanost za mir. Z rokovanjem pokažemo, da prihajamo neoboroženi, brez skritega orožja, z rokovanjem pa hkrati pletemo mrežo odnosov, po katerem se lahko pretaka mir. Zgodba govori o puščavnikih, ki so se naselili v bližino potoka. Vsak si je postavil svojo kolibo in svoje dni preživljal v tišini, meditaciji in postu. Vsak puščavnik je bil poglobljen vase in je klical Boga, naj bo z njim. In zgodba nadaljuje, da jih je Bog hotel obiskati, a ni našel poti do puščavnikov. Vse, kar je bilo v puščavi videti, so bili njihove kolibe, majhne kot pike, pa še precej stran druga od druge so bile. Nekega dne pa je eden izmed puščavnikov moral do soseda, ker je nekaj potreboval. Na tleh je v pesku ostala sled. Drugi puščavnik mu je vrnil obisk in sled se je še poglobila. Tudi drugi puščavniki so se začeli obiskovati. To se je dogajalo vedno pogosteje. Nekega dne se je Bog, ko so ga puščavniki zopet klicali v svojih molitvah, sklonil na zemljo in videl mrežo poti, ki so povezovale kolibe puščavnikov. Tedaj je vzkliknil: »Zdaj pa lahko pridem. Zdaj vidim pot, po kateri jih lahko obiščem.« Pot miru se utrjuje preko naših medsebojnih odnosov. Blagoslov miru lahko pride tam, kjer je zanj odprta pot. Pot pa odpiramo z vsakodnevnimi odnosi, ki pa ne izključujejo konflikta, marveč zavezanost, da smo tudi konflikte pripravljeni razrešiti. Kdaj je dovolj že majhen korak, ki pusti majhno sled – za naslednjega potnika.
Z današnjim dnem se je za muslimane končal 30 dnevni post – mesec Ramadan. Ramadan predstavlja čas intenzivne duhovnosti, ki se odraža predvsem v preizkušanju lastne volje, raziskovanju lastne vesti, povečani čuječnosti in razmišljanju o Koranu. Kajti, kot je zapisano v samem Koranu: „Mesec Ramadan je tisti v katerem se je razodel Koran – vodilo ljudem in jasen dokaz prave poti in razlikovanja med dobrim in zlim. Kdor doživi ta mesec, naj se posti.“ (Koran 2:185) S postom, ki ga spremlja kontemplacija o Koranu, posameznik vstopa v duhovno ozračje Ramadana. Toda kontemplativno dimenzijo tega meseca dopolnjuje aktivna, ki se manifestira predvsem v ozaveščanju in uresničevanju duhovno-etičnih vrlin, kot so potrpljenje, stanovitnost, moč odpovedovanja, sočutje in milost. Mesec Ramadan je za muslimane sveti mesec, saj označuje obdobje, v katerem se je razodel Koran. Ta svetost se še posebej zgosti v tako imenovani laylatu-l-qadar, Noči Določitve, v kateri naj bi prišlo do prvega razodetja. O tej Noči Koran pravi: „Resnično, razodeli Smo ga v Noči Določitve. A kako naj bi vedel, kaj je Noč Določitve? Noč Določitve je vrednejša od tisoč mesecev! V Njej se spuščajo Angeli in Duh, na vsak ukaz, z dovoljenjem njihovega Gospodarja. Mir je ona, dokler se ne pojavi zora.“ (Koran 97) Z vsakokratnim prihodom meseca Ramadana muslimani torej počastijo ta svetovnozgodovinski dogodek, po katerem je prerok Mohamed prvič prejel Objavo. Ramadanski post je zato tudi čas duhovnega srečevanja s Svetim in duhovnega potovanja v globino lastne duše. Napor in trpljenje, ki ga med postom prenaša telo, je poplačano z duhovnim eliksirjem, s katerim se napajajo naši transcendentni organi. Po nekem svetem preroškem izročilu (arab. hadis) naj bi Bog dejal: „Vsako dejanje, ki ga človek naredi, pripada njemu – razen posta, kajti post je Zame in Jaz zanj posebej nagrajujem!“ Konec Ramadana okrona praznik – Id al-Fitr. Post je končan; človek se vrne k rutini svoje zemeljske eksistence. Toda duhovna izkušnja in preizkušnja, ki jo je v mesecu Ramadanu vsak posameznik doživel na svoj način, ostane. Se je spremenil moj odnos do zemeljskih dobrin? Sem postal bolj hvaležen? Bom lahko strpnejši? Sem sposoben obvladovati svojo animalno dimenzijo duševnosti? Mesec Ramadan se je iztekel: toda čas njegovih plodov je šele pred nami.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V mesecu juniju so posvetitve novih duhovnikov. Vsako leto se za ta nenavadni in neprofitni poklic odloči kar nekaj fantov. Radi tožimo, kako lepo je bilo nekoč, ko smo imeli novomašnikov koliko hočeš in smo jih celo - tako povedano - »izvažali« v misijone. Meni se zdi, da smo še zmeraj narod, ki ima veliko duhovnikov. In vsako leto me ganejo fotografije mladih fantov, ki so se odločili za duhovniški poklic. Ne moremo razumeti ta čudež, ki se dogaja med nami! Kaj je to v tem Jezusu, ki še po 2000 letih privablja mlade fante, da gredo na precej zahteven študij teologije, se odpovedo življenju, kot ga živi večina njihovih vrstnikov, se odpovedo zakonu in ljubezni do svoje žene Kaj je v tem Jezusu, da zmeraj znova pritegne mlade ne samo na filozofski svetovnonazorski ravni, ampak na osebni, življenjski ravni, da se njegov evangelij vgradi v vsako celico telesa in se njegov nauk živi vse dni življenja? Pred kratkim sem obiskala zelo razgibano župnijo na Hrvaškem. Župnik mi je razložil, da ima malo težav pri novih kaplanih. Veste, je povedal, mladi ko pridejo v župnijo, najprej kupijo dragi avto in se malo osamosvojijo in se šele nato vključijo v pastoral. Ker sem molčala, se je nasmehnil in povedal: Veste, pri nas mladi duhovniki takoj dobijo plačo in zavarovanje od države. Ja, pri sosedih je tako Pri nas se pa fantje odločijo za duhovniški poklic kljub temu, da ne bodo imeli visoke plače, da si bodo morali sami plačevati zavarovanje, da bodo živeli precej skromno in tiho – odvisno kam jih pošlje njihov šef – škof. Zato se pri naših mladih duhovnikih čuti, da je res, kar je zapisal eden največjih mislecev krščanstva sv. Avguštin : Za sebe si nas ustvaril o Bog in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi! Duhovniki ohranjajo vero in med nami utelesijo Božjo prisotnost. Delijo zakramente, dvigajo roke na blagoslov, v zakramentu spovedi rešujejo človeške duše grehov in teme, spremljajo nas od rojstva do smrti. Čim manj jih je tem bolj so dragoceni. Kajti preko duhovnikov čutimo, da je tudi v 21. stoletju Bog sredi med nami, navadnimi ljudmi, ki se utapljamo v svojih vsakdanjih težavah in skrbeh in ne najdemo rešitve za tisoč svari ki nam ranijo srce. Duhovniki so namreč nekaj več kot le navadni psihologi, terapevti, ali spremljevalci. Po duhovnikih je naš Bog v direktni povezavi z nami. Ker nas ima rad in mu je stalo do nas . Tako so tudi letos slovenski novomašniki čudež vere, molitve in upanja. So dokaz, da je Božji klic nekaj tako silnega in močnega, da se sliši sredi hrupa, nemira in materialnega bogastva današnjega časa. Novomašniki so podaljšana božja roka, ki nas boža in rešuje iz valov smrti in vseh nevarnostih. Zato sem ponosna in hvaležna za letošnje novomašnike in jim iskreno čestitam za pogum in odprtost Božjemu klicu.
Ko naletimo na ljudi, ki prihajajo od drugod in se jim že na obrazu vidi, da so druge narodnosti in vere kot smo sami, nas morda spreletijo čustva negotovosti o lastni identiteti. Naša identiteta je sicer nekaj enovitega, vendar večplastnega. Najprej nas določa naša individualnost, katere izraz je ime, ki ga nosimo. Vsak od nas je po prstnem odtisu, načinu čustvovanja in razmišljanja ter po svoji zunanjosti enkratna in neponovljiva osebnost. Nismo kopija nikogar. Z rojstvom pa pridobimo tudi svojo narodno, kulturno in svetovnonazorsko identiteto. Kako močno nas določa narodnost, prepoznamo, denimo, ob velikih športnih dogodkih, ko navijamo za svoje in razvijamo svoje narodne in državne simbole. Imamo tudi svoj materin jezik, vero, ali kak drug svetovni nazor. A to še ni vse, smo namreč tudi državljani vsega sveta, zato čutimo vsaj minimalno odgovornost tudi za ljudi drugih celin. Vsak izmed nas ima torej svojo individualno, narodno in tudi svetovno oziroma kozmopolitko identiteto. V praksi te identitete niso vedno uravnotežene. Nekateri se ne zmenijo za svojo narodnost, zato jih imamo za individualiste. Tisti, ki so preveč osredotočeni na svojo narodnost, pa so v nevarnosti, da postanejo nacionalisti. V dobi globalizacije nekateri podcenjujejo pomen svoje domovine in materinega jezika in vzdržujejo samo še svojo kozmopolitsko identiteto. Kristjani pa govorimo še o četrti ravni naše identitete, ki jo pridobimo s krstom, po katerem postanemo božji otroci. Identiteta božjega otroštva temelji na vseh treh identitetah, saj pri krstu dobimo ime, s katerim je potrjena naša individualnost, ovrednotena je tudi naša narodnost, pa tudi zavest o temeljni edinosti vseh ljudi. Božje otroštvo vse omenjene identitete povzema, jih vključuje, toda nobene posamezne ne absolutizira, da ne postanemo ne individualisti ne nacionalisti in ne brezbarvni kozmopoliti. Božje otroštvo je duhovna, presežna istovetnost, ker ne temelji na nobenem tosvetnem interesu, zato lahko preostale tri istovetnosti harmonizira, uravnoteži in jim na ta način da polni pomen.
Na Sv. Joštu nad Kranjem smo imeli duhovni vikend za skavtske voditelje. Prvi dan vikenda smo imeli uvodne dejavnosti - izzive po osebni izbiri. Pritegnila me je žoga za ameriški nogomet, v pol ure, ki je bila na razpolago, sem nameravala izboljšati prijem in metanje. A Sv. Jošt je vrh, pod Finžgarjevim domom, kjer smo bili, je bilo eno samo travnato pobočje, ki se je spuščalo proti gozdu. To so neugodni kraji za metanje žoge, kar videla sem se, kako jo lovim po bregu navzdol. K sreči je bila sredi pobočja vrezana kolovozna pot kot terasa in vaja z metanjem se je tam lahko začela. Na pomoč mi je priskočil duhovni voditelj, vešč te spretnosti. Žoga se je sicer obračala v zraku, a meti so bili dovolj natančni, da ni bilo treba nobenemu teči po bregu. 'Tedaj me spreleti: izziv nam je bil zastavljen posamično, za individualno delo, ne v dvoje.' Hkrati zagledam ob kolovozu levo navzgor drugi del pobočja - ne pobočje, ki mi bo žoge odnašalo, pač pa pobočje, ki bi mi žogo prinašalo, vračalo. Zagledala seme se v pobočje navzgor. Odkritje me pritegne. Zahvalim se 'inštruktorju' za pomoč in se odločim za samostojni izziv. Mečem žogo na označena mesta v hrib nad seboj in vedno se mi prikotali nazaj v roke. Hrib je odličen prostor za trening metanja! V tem kratkem izzivu v pol ure se mi je odprl nov pogled na isto stvarnost. V isti stvarnosti sem doživela obrat v zaznavanju od potencialne izgube k viru priložnosti. Podoba pobočja, ki ima na sredini vrezan kolovoz, mi je postala prispodoba, s katero preverjam svojo notranjo držo: izbiram v sebi samo pogled, ki vidi le izgubo ali prepoznavam tudi moč za obrat k tveganju kot priložnosti? Delovanje Svetega Duha v človeku je včasih podobno temu spoznanju, da obstaja na istem pobočju tudi zgornji del, ki ti žogo vrača. Je milostni poseg, ki odpre nov vidik, ki vzbudi upanje, ki daje poguma. Sveti Duh je tisti, ki vstopa v človeška srca zato, da pomaga. Imenujemo Ga Tolažnik, Svetovalec. Pozna nas bolj, kot se poznamo sami. A nas nikoli v nič ne sili, le predlaga. Izkušnja življenja v Svetem Duhu ima za dragoceni sad hrepenenje, da bi bil Sveti Duh v nas stalni gost. Odprimo mu okna in vrata srca, da vstopa in nam pomaga skozi zaplete življenja.
Spoštovani, pozdravljeni! »Zakaj nam nikoli ne spregovoriš o sebi? – O tem kako se ti rešuješ iz ujetosti, žalosti, negotovosti …« Tako mi je rekel eden izmed fantov v komuni – šoli življenja v kateri se mladostniki vračajo iz zasvojenosti nazaj v odgovornosti zadovoljno življenje. Dal mi je misliti. Res tolikokrat leporečim in nagovarjam s trenutno priznanimi teorijami. Toda, saj vemo: besede mičejo, zgledi – pričevanje pa je tisto, ki pritegne. Predvsem s svojim življenjem nagovarjamo naš čas. Spoznavam, da je temeljno poslanstvo vsakega izmed nas: biti s pristno iskrenostjo sočutni sopotnik bližnjim s katerimi doživljamo toliko vsega na poti življenja. To je Jezusov zgled. To je Jezusova metoda s katero nas rešuje in odrešuje. Iz presežnih resničnosti – lahko bi rekli iz teorije o Bogu se je sklonil v našo stvarnost in postal sopotnik – ljubeča bližina k našemu življenju. Z nami je prehodil človeško pot in nam ob tem odpiral nove horizonte bivanja. Ne toliko v Jezusovi teoriji, kot v njegovih dejanjih je navdih in vizija za naše življenje. Od takrat dalje vemo, da smo božanski, kadar sprejmemo Jezusov zgled in se tudi sami sklonimo k bližnjim, da bi jim bili v pomoč v življenju. V bolnišnici sem opazoval klovne z rdečimi noski, ki zdravijo z dobro voljo. Klovnesa Eva Škofič Maurer mi je pripovedovala, kako je umetnost prinašanja svetlega razpoloženja tistim, ki so v stiski, v tem, da se skloniš k njihovemu življenju in jim z vsem kar si že sam hudega doživel in predelal podariš svojo bližino. Rdečo nosek na obrazu je samo zato, da premaga začetno zadrego. Poslanstvo je, pristopati k osamljenim v stiski. – Z vsem kar smo že sami prestali in v božji in človeških bližinah predelali in ozdravili, ne spregledujemo tistih h katerim nas pokliče ljubezen. Temeljni poklic slehernega izmed nas je ljubiti. Ko bomo prestopili prag večnosti – tako pravijo tisti, ki so doživeli obsmrtno izkušnjo – bomo spoznali, da je glavni uspeh življenja: znati s svojim sočutenjem pričarati smehljaj v duši naših življenjskih sopotnikov. To je poslanstvo – lahko bi mu rekli tudi: najbolj pomembna življenjska kariera; to je mojstrstvo, ki se ga moramo po naklonjenosti bližnjih k našemu življenju najprej sami priučiti in ga potem živeti in deliti. Preprost nasmeh, pozorna sklonjenost in naklonjenost k najbližjim in k tistim h katerim nas Ljubezen pritegne in pokliče. Tudi danes ne spreglejmo njen klic!
V sobi župnišča, kjer preživljam svoje dneve, je na vrhu najvišje omare postavljen večji globus. Ta mene in biskovalce spominja na to, da smo vsi prebivalci tega planeta ena sama velika družina, vedno na poti, vedno na romanju. Takšno razmišljanje se je v meni prebujalo že v nižjih razredih klasične gimnazije v Ljubljani. Razlog je preprost: takrat sem pri Svetem Jožefu v Ljubljani kot član Marijine kongregacije obiskoval misijonski krožek. Tako sem se zanimal za misijone, da sem poznal po imenu vse tedanje slovenske misijonarje in misijonarke. Ob premišljevanju o teh slovenskih misijonskih apostolih me je prešinila misel: Ali ne bi šel tudi ti tja, na misijonske poljane? Odločitev je bila hitra in dokončna: grem. Tedaj sem imel 14 let. Po končanem šestem razredu ljubljanske klasične gimnazije sem se pridružil jezuitom. Noviciat je bil v Zagrebu. Pri vstopu sem izrazil željo, da bi me predstojniki poslali v misijone, kjerkoli, v Aziji ali v Afriki. Res sem bil deležen te milosti. Štirinajst let sem bil kot duhovnik-misijonar v Afriki, v Zambiji, v glavnem mestu Lusaki. Trikrat sem tudi obiskal naše misijonarje v Indiji. V Zambiji sem srečal misel, ki je ne morem pozabiti: ŽIVIMO NA POSOJENEM ČASU. Nekega dne dobim v Lusaki telefonsko sporočilo: Kristina Mlakar, laiška misijonarka in profesorica na katoliški gimnaziji v Lusaki, leži v bolnišnici in je hudo poškodovana. Takoj sem pohitel v bolnišnico. Kaj se je zgodilo? Profesorica Kristina Mlakar se je pripravljala na vozniški izpit in pri vožnji čez most je z avtom nesrečno zapeljala čez ograjo, tako da je njeh volkswagen (hrošč) zgrmel sedem metrov globoko in pristal na kamnih popolnoma suhe rečne struge. Vsi trije potniki so bili ranjeni, eden pa se je uspel povzpeti na cesto in prositi za pomoč. Brez tega podviga bi verjetno vsi izkrvaveli globoko pod mostom. Ob obisku v bolnišnici mi je profesorica Kristina rekla: "Odslej živim na posojenem času - on borrowed time. Bog mi ga je podaril." Res primerno vodilo za naše življenje.
Med duhovna dela usmiljenja spada tolaženje žalostnih. Pa to ni prav lahka naloga. Danes reči mladi materi, ki je izgubila komaj rojenega otroka, češ nič ne žaluj, »saj je med angelci«, se zdi komu posmeh, ne pa tolažba. Prav to, da je otrokec zdaj prerojen v popolnejše bitje, je pa nekoč pomirilo žalujoče srce. In reči »glej, saj boš lahko imela še veliko otrok«, je oni dan razlagala psihologinja, ni nikakršna tolažba. Ni pa povedala, kaj in kakšen je pravi tolažilni balzam za razbolelo srce. Na zadnji strani časnika Delo je bila pred leti objavljena iskriva misel: ' Vse bolečine so enake.' Po tem sodeč, so tudi vse žalosti enake in enake vse tolažbe. Lahko je takole modrovati, težko je pa izraziti žalujočemu človeku pravo besedo in način sočutja. Preveč smo se navadili na hitre rešitve. Vedno manj smo potrpežljivi. Odkar tehnologija omogoča bliskovit dostop do najrazličnejših storitev, je težko čakati v kaki vrsti. Naša razvajenost ima vzrok v tem, da smo ostali raz vaje. Lagodnost bivanja ima pa tudi kako slabo posledico. Ko nas prizadene težka preizkušnja, ni mogoče prav nikamor klikniti, da bi bilo takoj spet vse dobro in v najlepšem redu. Bolezen, izguba službe, smrt … udarijo s tako močjo, da povsem oglušimo za preprosto človeško tolažbo. Stroka kaj dosti več, kot da je treba človeku dopustiti žalovanje, ne premore. A ni s tem odkrila nič novega. Po celo leto so najbližji sorodniki žalovali za pokojnikom. Črnina je bila sporočilo: žalujem, bodi obziren. In potolažila je tudi navadna spodbuda: nič ne maraj, vse bo še dobro. Komaj danes to še upam komu reči, meni pa še okrepi upanje. Menim, da zato, ker nisem raz-vajena, saj kljub sodobnemu medolino čokolino standardu zajtrkujem zgolj kruh in navadno kavo. Menim tudi, da sta tolažba sočutje kaj več kot zgolj beseda v slovarju. Tudi to vem, da še tako preprosta in vsakdanja beseda potolaži, če ji je dodan ton sočutnosti pa pogled, nasmeh, gesta, objem. Kako že pravi stara narodna - … prišel bo, stisnil roko, prec bo ozdravljeno srce bolno. Pa ona obsvetopisemska: Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša. Ponuja se nam možnost – že danes.
Življenje je polno izzivov in od nas je odvisno, ali jih sprejmemo in se spoprimemo z njimi ali pa gremo raje mimo njih. Druga pot je udobnejša, bolj gotova, hkrati pa tudi veliko bolj siromašna. Vsak izziv spravlja človeka v negotovost. Ne ve, ali mu bo uspelo ali ne. Poznam ljudi, ki so odlični misleci in znajo zelo dobro pisati – pa zelo redko kaj napišejo, ker mora biti vsaka beseda tisočkrat pretehtana in še ni dovolj. Škoda, tako tudi drugi nimajo nič od njih. Poznam ženske, ki so poleg službe še žene, matere in gospodinje, ki se mučijo in skoraj umirajo ob nečloveških naporih, ker hočejo, da bo vse popolno. Seveda pa postane stvar še hujša in še bolj zapletena takrat, ko zahtevajo to tudi od drugih, s katerimi živijo – in ko pričakujejo takšno popolnost tudi v medčloveških odnosih. V naših medčloveških odnosih pa takšne popolnosti preprosto ni! Veliko sem premišljevala o tem in ugotovila, da lahko pišem samo zaradi svojega poguma za nepopolnost. Ničesar ne bi napisala, če bi hotela doseči popolnost. To velja tudi za vsa ostala področja. Medčloveške odnose si upam začenjati in živeti samo v zavesti, da smo vsi, ki vanje vstopamo, nepopolni in da bodo tudi naši odnosi vedno ostali nepopolni. Na izzive, ki nam jih ponuja življenje, lahko odgovarjamo samo, če imamo pogum za nepopolnost in če smo pripravljeni tvegati poraz. Življenje je veliko, če je pripravljeno postati tudi majhno, če je pripravljeno izpuščati in izgubljati. Pridejo situacije, ko moraš izpustiti ljubljenega človeka, otroke, imetje, položaj, službo – in čisto nazadnje bomo morali izpustiti še svoje življenje. Kdor se vadi v pogumu za nepopolnost, bo morda tudi laže izpuščal – in zanimivo, čim več bo izpustil, toliko bogatejši bo.
Slovenija je letos dobila veliko milost - obiskala sta jo dva svetnika! Sveti pater Pij in sveti Leopold Mandić. Dva svetnika usmiljenja in Božje ljubezni. Kljub delu in utrujenosti, sem prišla v cerkev v Štepanji vasi, da bi molila in se jima poklonila. In obakrat je bilo nenavadno veliko ljudi, tako da sem se morala preriniti do relikvij. In to na navaden delovni dan, ko so mnogi ob petih popoldne prišli utrujeni iz službe, kaj pojedli, oblekli otroke in odšli v cerkev molit. Slovenci nismo posebno pobožen narod, zato me je ta velika množica toplo presenetila. Tudi mi v sebi nosimo hrepenenje po dotiku svetosti. Javno smo pokazali, da bi radi imeli svetnike med nami! Ker nam samo oni na vidljiv in razumljiv način približajo Božjo prisotnost in Njegovo nedoumljivo svetost. V gneči ob relikvijah, sem videla potrebo ljudi, da se dotaknejo svetih stvari, da pokleknejo pred nečim svetim – večjim, nedoumljivim, a prisotnim in resničnim. Iz študija duhovnosti mi je ostal v spominu stavek znanega duhovnika, da se nihče sam od sebe ne more postaviti za duhovnega voditelja ali svetnika. Izberejo ga ljudje sami. Ljudi lahko prevaraš v mnogih stvareh – v denarju, pravičnosti, celo ljubezni. A ne moreš jih prevarati v svetosti. Če jo imaš, bodo ljudje to spoznali, četudi ne boš o njej govoril, šli bodo za teboj, četudi jih ne boš vabil. V svojem življenju sem spoznala kar nekaj svetnikov – ne tiste, ki jih že častimo na oltarjih, ampak tiste, ki jih bomo spoznali šele v nebesih. To so - pater jezuit, ki se je desetletja vozil s kolesom in obiskal vsakega vernika po vseh hribih barske nadškofije; to je naša sestra redovnica, ki je mlada umrla od raka, a je do konca negovala bolnike in molila za njih; bila je to bosanska mati vdova, ki je ostala sama z 11 otroki, na velikonočni ponedeljek izgubila še dva sinova, potem pa kot begunka bežala iz svoje vasi in umrla v malem stanovanju sred velikega mesta . Srečala sem svetnike tudi pri nas doma – kapucinskega patra Metoda, preprosto mamico muslimanko v hiši hospica; teto Jožefo, ki je kljub bolezni bila vsa topla in nežna, da smo hodili k njej iskat upanje mi, medicinsko osebje… Srečanje s svetniki nas naredi mehke in dobre, nas gane v srce kot ljudi, ko so se dotikali in poljubljali svete relikvije. Preplavi nas val sreče in polnosti, ker se zavemo, da smo bili z ljudmi, ki so Boga gledali, čutili in se ga dotikali že na zemlji. In se v nas naseli še večje hrepenenje. Po Bogu, ki je vse v vsem.
Prijatlji! odrodile so trte vince nam sladkó, ki nam oživlja žile, srce razjásni in oko, ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi! Komú narpred veselo zdravljico, bratje! čmo zapét'! Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere! V sovražnike 'z oblakov rodú naj naš'ga treši gróm; prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencov dom; naj zdrobé njih roké si spone, ki jih še težé! Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo, de oblast in z njo čast, ko préd, spet naša boste last! Bog žívi vas Slovenke, prelepe, žlahtne rožice; ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinóv zarod nov iz vas bo strah sovražnikov! Mladenči, zdaj se pije zdravljica vaša, vi naš up; ljubezni domačije noben naj vam ne usmŕti strup; ker zdaj vas kakor nas, jo sŕčno bránit kliče čas! Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat dan, ko, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! Nazadnje še, prijatlji, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbratli, ker dobro v srcu mislimo; dókaj dni naj živí vsak, kar nas dobrih je ljudi!
Ko sem se s svojim osmošolcem nedavno pogovarjala o šoli, sem z grozo ugotovila, da je predmet, ki ga najbolj sovraži, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika. »Nisem edini,« mi je še pritrdil, »saj tako mislijo skoraj vsi sošolci.« Boleče spoznanje je bilo ob zadnjih besedah le še večje. Počutila sem se, da sem bila v hipu poražena v dveh svojih ključnih življenjskih vlogah - kot filozofinja, ki je ob študiju antične filozofije etiko spoznala kot nujen sistem vrednot, ki človeka šele naredi človečnega. In na drugi strani sem bila poražena kot mati, ki je svojim otrokom korenine njihovega življenja ves čas poskušala zalivati z ljubeznijo do slehernega živega bitja, do doma in do koščka sveta, ki se imenuje Slovenija. Predmet, ki je bil v šole uveden z namenom, da bi v otrocih od zgodnjih korakov krepil njihovo domovinsko in etično zavest, je nasprotno podrl še tiste trdne temelje ljubezni do naroda in sveta, ki sem jih vsak dan gradila sama. Še več, nekdo je bil plačan zato, da je napisal učbenike, ki so v otrocih vzbudili odpor do slehernega spraševanja o pomenu etike in domovine. Več kot petsto učiteljev je vsak dan plačanih zato, da naučijo otroke, kako je učenje o domovini nekaj zoprnega in etika nekaj, kar je skrajno brez veze. V glavo jim poskušajo vtepsti definicije, kaj sta etika in kaj domovina, ko bi ju morali prikazati skozi igro, tako da bi otroci prebirali in pisali različne literarne zgodbe na omenjeni temi in igrali različne družbene vloge. Ali je res pomembno samo še dobro prodati učenost in imeti službo, da ni nikomur več mar, ko generacije odhajajo iz šol s tujim, skorajda sovražnim odnosom do domovine in etike? Nam je res postalo že povsem vseeno, kako pred očmi izginjata naš narod in naš sistem vrednot? Zakaj s takimi občutki bodo prihodnje generacije z lahkoto razprodale še tistih nekaj drobtinic rodne zemlje in jezika, ki jim bodo morebiti ostale.
V času vojne je vdova izgubila edinega otroka. Jokala je, da je nihče ni mogel utolažiti. Ni čudno, saj je ostala popolnoma sama. V svojem žalovanju je ponavljala: »O da bi ga lahko vsaj še enkrat videla! Ljubi Bog, daj mi ga samo še enkrat videti.« Nekega dne pa jo je neznan človek vprašal: »Če bi se jutri Bog odločil izpolniti tvojo prošnjo in ti vrniti sina za pet minut, katerih pet minut iz njegovega življenja bi izbrala?« Mati se je zamislila. Dolgo je mislila. Težko ji je bilo izbrati, kdaj ji je bil sin najdražji in kdaj se ji je zdel najlepši. Še naprej so jo spraševali: »Ali bi ga rada videla kot 24-letnega mladeniča v vojaški uniformi?« »Ne, videla sem ga še lepšega!« »A takrat, ko je maturiral?« »Ne, videla sem ga še lepšega! Najraje bi videla, da bi se vrnil tistega dne, ko se je na ulici igral z otroki in razbil okno. Ves žalosten in skesan ter ves solzan je prihitel v hišo, mi padel v objem in jokajoč prosil: 'Mama, oprosti mi. Nikoli več ne bom naredil tega!'« Solznih oči je še dodala: »Polnih 24 let njegovega življenja ga nisem nikoli videla lepšega kot takrat, ko je izgovarjal besede: 'Oprosti mi!'« Ne samo najlepši, tudi najplemenitejši je človek takrat, ko odpušča. Ni lahko odpuščati, zato je vodja ekumenske skupnosti v Taizeju lepo dejal, da je odpuščanje najvišja oblika ljubezni. Že ljubiti ni vedno lahko, kaj šele, da si pridobimo najvišjo obliko ljubezni, ki je odpuščanje. Toda obenem vemo, da brez odpuščanja ni življenja. V življenju moramo vedno znova odpuščati. Skupno življenje ni mogoče, če ne znamo ali zmoremo drug drugemu odpuščati. Ali lahko obstane zakon, kjer ni odpuščanja? Tudi družina ne more preživeti brez odpuščanja. Človek, ki se zaveda, koliko mu je odpuščeno, laže odpušča. Pravijo, da je Bog ustvaril svet, a naj se je še tako trudil, mu ta ni stal pokonci. Dolgo je premišljeval, kaj naj stori, da bi odpravil to napako. Nato je ustvaril odpuščanje in ga položil na zemljo. Od takrat zemlja stoji pokonci.
Na enem od mojih potovanjih po Afriki sem se znašel v pokrajini ob blatni reki Omo na jugu Etiopije. Bolj, ko sem se bližal območju jezera Turkano, bolj je bila pokrajina podobna neskončni praznini peska, požganih črnih gora v ozadju in neznosni vročini. Ko sem opazoval redke prebivalce sem se neizmerno čudil njihovi prvinskosti. Bili so od sonca posušeni in neznansko prijazni. Sledil sem njihovim stopinjam. Vonju. Ostal sem pri njih, da sem se učil iz Življenja za Življenje. Moji novi prijatelji so častili istega Boga kot mi, le da ga imenujejo drugače. Imenujejo ga Življenje, včasih tudi Ljubezen. Neverjetno lep je ta njihov Bog in se kaže v neštetih oblikah: v jutranji rosi, v nasmehu kamel, v zlatem siju puščavskega peska, v razigranem smehu otrok, v plesu neštetih lučk na večernem nebu, v ljubeči skrbi matere do otroka, do slehernega člana skupnosti, v spoštovanju do vsake najmanjše rastilne in živali. Skozi njihove oči začutiš vso globino in skrivnost vesolja. Vso ljubezen, ki nima imena in imena tudi ne potrebuje. Je tukaj že od nekdaj in že od nekdaj nas povezuje v Eno. V trenutkih, ko se je večer rokoval z nočjo sem občutil to neverjetno enost vsega na tej naši čudoviti zemlji. Ja, to je njihova vera. Njihovi obredi so eno samo zahvaljevanje Življenju za vse kar jim namenja, so neverjetna ponižnost in ljubeča skrb za vse kar jih obdaja. Zahvaljujejo se tako, da so radostni, da so ljubeči do drug drugega. Sočutni, lepi in nasmejani. Pa naj bo to zjutraj ali zvečer, v času opoldanske vročine ali ko so lačni in žejni. Zvečer smo zakurili ogenj in okoli ognja plesali in peli. Pravzaprav so vedno plesali tudi, ko je bilo sonce najvišje na nebu in je bilo najhuje. Takrat so poplesavali kot kresničke in se ob tem neznansko zabavali. Govoril sem, da sem kristjan, budist, pa musliman, animist. Nihče me ni razumel. »Pa saj so to samo različna imena enega, istega Boga,« je bilo razbrati iz začudenih, nemih obrazov. Čez čas me je potegnil za roko starec s culo na rami in mi šepnil: »Dragi moj, vse je v tebi. V sebi nosiš vse skrivnosti tega sveta. V sebi nosiš božje sporočilo in božjo ljubezen. Vse je v tebi. Tudi ljubezen. In tudi Bog. Pa naj ima kakršno koli ime. Vseeno je. Bog je samo eden. In v tebi je.«
Med glavne oz. kardinalne kreposti sodi tudi pravičnost. Pravičnost je zelo varljiv pojem in pogosto podoben dvoreznemu meču ali kot pravi antični izrek: »Največja pravica je pogosto največja krivica«. Kajti marsikdaj so ljudje v imenu pravičnosti in pravice, storili mnogo zlega. A vendar je za mirno življenje v družbi, pravičnost nujno potrebna. Ena izmed velikokrat slišanih opredelitev pravičnosti je, da vsak prejme tisto, kar mu pripada. Občutek pravičnosti gradi celotno skupnost in omogoča mirno sožitje. Krepost krepost o kateri razmišljam v tem jutru se prizadeva za pravične medosebne odnose. Lahko bi rekli, da z njo skrbimo za fair-play. Opazimo jo lahko pri otrocih, ki v športni igri neprimerno početje hitro označijo, da ni »fer«. Lahko bi rekli, da imamo kot otroci precej izostren občutek za pravičnost. Pri odraslih začnejo pogosto prevladovati različni motivi, ki se ne skladajo s pravičnostjo. Pretirana pogoltnost, nesolidarnost, izkoriščanje ljudi in okolja itd. Marsikdo se upravičeno počuti prikrajšanega in odrinjenega na rob. Pravičnost je zgrajena na odgovornosti, ki jo imamo do svojega okolja in družbe. Vsak nosi del odgovornosti za naše odnose, a vse preveč radi jo prelagamo na bremena drugih. Zdi se mi, da je naš zaničevalni odnos do politike in skrivanje za stavki, da so »vsi isti« ali pa »da vsi samo kradejo« kakor se sliši, značilno izogibanje odgovornosti za naše skupno dobro. Tako se le redko kdo želi »umazati s politiko«, ki bi morala biti častna služba skrbi za pravičnost v družbi. S pravičnostjo se ukvarjajo tudi sodišča in Slovenci radi iščemo pravico v njih. A kaj to pove o nas samih? Morda tudi to, da sami nismo še dovolj dorasli za obvladovanje konfliktov in za dobro komunikacijo. Za vse to se je potrebno vzgajati in se v tem vaditi. Lažje je to nalogo preložiti na drugega, a kaj ko se pri tem ne zavedamo, da sami izgubljamo. Izgubljamo priložnost, da bi si pridobili občutek za pravičnost. V judovstvu so poznali tako imenovano jubilejno leto, ko so odpisali vse dolgove svojim dolžnikom. V tedanji družbi je bilo prisotno globoko zavedanje, da nihče ni povsem pravičen. Tako je vsak posameznik prejel možnost, da ponovno začne iz ničle in se trudi za dobro. Dati drugemu priložnost za nov začetek in se truditi za pravičnost, ki daje življenje je lahko izziv tudi skozi današnji dan.
Montaigne si je v svojih esejih prizadeval prekiniti z idealiziranjem človeka, ki je bilo značilno tako za antiko kot za srednji vek. V svojih spisih je poskušal vpeljati bolj realen, bolj prizemljen, predvsem pa bolj blag pogled na ljudi in svet. »Nič človeškega mi ni tuje,« je večkrat ponovil za Terencijem – s tem je hotel poudariti, da je vse, kar človek počne, povsem naravno in se tega ne bi smeti sramovati. Montaigne si je na vseh področjih zelo prizadeval, da bi se rešil spon in pravil življenja, ki mu jih družba predstavljala kot razumska vodila, ki bi se jih moral človek strogo držati, saj naj bi le delovanje v skladu z njimi vodilo k sreči. Poslušanje občutij ali nagonov pa so takšni misleci predstavljali kot nekaj nizkotnega in zaničevanja vrednega. Montaigne je zagovarjal prav nasprotni pogled; trdil je, da je življenje živali veliko boljše od življenja razumnih mož, saj nas ta dar razuma, ki ga številni tako slavijo in ga imajo za višjega od čustev, navadno le muči: ker razmišljamo, namesto da bi kot živali sledili občutkom, smo nestanovitni, omahljivi, častihlepni, ljubosumni, neobvladljivi, polni dvomov, predsodkov, laži in skrbi o tem, kaj se šele bo zgodilo. Pri tem Montaigne ni želel odstraniti razuma, pač pa mu le nadeti nekoliko bolj realno podobo: inteligenca, visoka kultura in družbena pravila bi morala imeti po njegovem mnenju manjšo, skromnejšo vlogo v človekovem življenju. Ideje o sledenju razumu je sicer imel za plemenite, a je menil, da jim je v realnosti skoraj nemogoče slediti, saj od človeka zahtevajo preveč in presegajo njegove zmožnosti. Filozofi, ki za merilo postavljajo razumskega človeka, se preveč oddaljijo od realnega posameznika in čislajo idealno, božansko podobo, ki s tuzemskim bitjem skorajda nima nič skupnega. Od človeka pa ni mogoče pričakovati, »da svoje dolžnosti kroji po merilih bitij druge vrste.« Zaradi tega si je Montaigne prizadeval združiti telo in razum v celostno podobo človeka, pri čemer bi bila oba dela povsem enakovredna. Če bi človeka poskušali raztrgati na dvoje, ga nasilno ločiti na razum in na telo, bi ga s tem le nepopravljivo pohabili. V nas namreč ni »ničesar popolnoma telesnega niti povsem duhovnega,« pač pa smo celota duha in telesa.
Obiskala nas je mlada, poletna sosestra iz Albanije. Veliko nam je pripovedovala o življenju v nekdaj najbolj ubogi evropski državi Albaniji. Spomnila sem se, kakšen pravi »kulturni šok« sem doživela, ko sem prvič obiskala to balkansko zemljo. Nisem mogla verjeti, da je del Evrope! Uboštvo, nezaposlenost, nered…A sredi vsega tega skoraj divjega sveta, je cvetela krščanska skupnost! Ljudje so po dolgih letih službenega ateizma znova našli pot do vere, do katoliške Cerkve. Zdelo se mi je, da sem prišla v prvo krščansko skupnost, saj je tam Sveti Duh deloval v živo, vidljivo in je vera bila največja dragocenost. Lansko leto sem spet bila v Albaniji. In spet doživela veliko presenečenje. Država se je uredila, dobili so šole, avtoceste, delo, red, policiste! Vse bolj so podobni Evropi- in vse manj je tistega navdušenega krščanstva izpred nekaj leti… Naša sestra je med drugim pripovedovala o mladem škof, ki ga osebno poznam. Kot mlad duhovnik je odšel iz Kosova v Albanijo in tam postal škof v eni najbolj ubogih obrobnih škofij. Verniki nadvse spoštujejo njegovo dobroto in modrost. Ko ga je naša sestra pred nekaj meseci obiskala, ker je slišala, da je bolan, ji je sredi obiska dejal - Pridi, da ti pokažem moje največje bogastvo! Sestra je radovedno šla za njim skozi prostore škofijske stavbe in pričakovala, da bo videla kakšen posebno dragocen predmet – križ ali ikono, ali kaj drugega. Škof pa je odprl vrata in jo popeljal v sobo polno otrok - duševno zaostalih, bolnih otrok, sirot! Ne morejo govoriti, mnogi niti hoditi. Škof jih je našel po različnih ustanovah in jim ponudil oskrbo, nego in dom v enem delu svoje škofijske stavbe! Sklonil se je med otroke, jih objel in poljubil, dopustil da so njegovo škofovsko obleko poslinili, umazali. Pogledal je v sestro z očmi polnimi svetlobe in ljubezni ter ponosno rekel – Glej, to je moje največje bogastvo! V Cerkvi, ki jo mnogi vidijo le kot nebodigatreba ustanovo, vse vodstvene funkcije – škofe, predstojnike, pa kot tiste, ki iščejo oblast ali čast ali bogastvo, so tudi takšni škofje, katerim so največje bogastvo duševno zaostali zavrženi otroci. So škofje, ki se ne bojijo umazati svojega škofovskega pasu s slinami in umazanimi otroškimi prsti! Zato je Cerkev živa tudi v 21. stoletju. Zato je Cerkev skupnost iznad vseh svetovnih nazorov, politik in narodnosti. Cerkev, v kateri živi Kristus, živi v tem mladem bolnem škofu iz Albanije, živi v škofih, ki jih poznam in vem, da so šli skozi križev pot in se niso zlomili. Zato ostajam v tej Cerkvi in sem ponosna na njo.
Neveljaven email naslov