Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo še ni slišal svetopisemskega reka: »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15-20)
Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.«
Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede.
Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razrase. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge.
Naša naloga je torej, da torej začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihove ozaljšane govorice, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.
3715 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kdo še ni slišal svetopisemskega reka: »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15-20)
Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.«
Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede.
Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razrase. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge.
Naša naloga je torej, da torej začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihove ozaljšane govorice, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.
Solon, sicer grški politik iz 6. stol. pr. Kr., je v zgodovini filozofije znan po svoji modrosti, tako da so ga že kmalu prištevali med sedmerico modrecev. Potem ko je v Atenah uvedel številne reforme, se je umaknil iz političnega dogajanja in odšel na večletno potovanje. Med drugim je prispel tudi na dvor kralja Krojza v Mali Aziji, ki je takrat veljal za najbogatejšega vladarja. Kralj ga je velikodušno sprejel, ga obilno pogostil, po nekaj dneh pa je služabnikom naročil, naj Solona pospremijo po njegovi palači in mu razkažejo vse bogastvo in druge dragocenosti. To priložnost je izkoristil tudi za to, da je Solona povprašal, kdo je po njegovem mnenju najsrečnejši človek na svetu – želel si je seveda, da bi modrec zaradi tolikšnega obilja dobrin in moči prav njega imel za najbolj blaženega. Solon naj bi nekoliko pomislil in nato odgovoril, da je to Atenčan Telos. Krojz se je izjemno začudil in hitro pobaral modreca, kdo je ta človek, saj zanj ni še nikdar slišal. Solon mu je dal tak odgovor: »Telos je živel v obdobju, ko je njegova skupnost dobro uspevala, imel je sinove, ki so bili lepi in tudi dobrega značaja, doživel je visoko starost, tako da je lahko videl odrasti celo svoje vnuke, ki so vsi preživeli. Tudi njegova smrt je bila nadvse veličastna, kajti padel je v bitki med Atenčani in njihovimi sosedi Elevzinci – umrl pa je v trenutku, ko je poskušal pomagati svojim prijateljem. Atenci so ga počastili z javnim pogrebom na kraju, na katerem je padel, in mu podelili najvišja odličja.« Solonov odgovor je bil popolno nasprotje tistega, kar je pričakoval Krojz: naziv najsrečnejšega človeka na svetu je namesto kralju pripisal sicer neznanemu in nepomembnemu atenskemu državljanu. Temelja sreče ni videl v denarju, bogastvu in materialnih dobrinah, pač pa je poudaril drugačne vrednote, ki jih tudi dandanes pogosto prezremo: Telos je bil srečen, ker je živel preprosto življenje v sožitju s skupnostjo in ohranjal dober značaj, uspelo pa mu ga je prenesti tudi na svoje otroke. Imel je srečo, da je doživel rojstvo svojih vnukov, od katerih ni nobeden hudo zbolel ali umrl v otroštvu. In ne nazadnje, izkazal se je za človeka, ki ljubi svojo domovino in sodržavljane ter je pripravljen zanje dati tudi življenje, to pa se mu je povrnilo z najvišjimi častmi po smrti.
Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi … veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje … V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze … V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč … Na moje veselje pa čakaš zaman … Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak … in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši, pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In bom odkril veselje v svojem srcu! Amen.
Spoštovani, številni moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojega početja sramovati, medtem ko so preostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Nekateri trpljenje zanikajo in se bojujejo proti njemu, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zato prenehal biti res človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor pred trpljenjem beži, išče nadomestke zanj. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga za koga kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922-2010), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje niso izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, za preostala bitja pa to ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni in vstopi v trpljenje in smrt, ne da bi v tem propadel. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko samo on s trpini sotrpi.
Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerastla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. \tKo se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in ji pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. \tŠe sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. \tPrav zdravilno se mi zdi slišati tako zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum.
Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisoval velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fi a?sani taqwimin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in ravno v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradiciji. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri čemer stoja predstavlja izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, a vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu predstavlja vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha je namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej preko dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik preko askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Nenazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.
V verskem življenju prihaja pogosto do presenečenj in nenadejanih obratov. Kristus sam pravi, da nas bo pogosto presenetil s svojim obiskom. Ko pričakujemo kakšnega imenitnega gosta, navadno pospravimo stanovanje, poskrbimo, da bi imeli dati kaj na mizo in pazimo, da je hiša čista. Toda Kristusa ne zanima, s čim bi bil on postrežen, izvedeti hoče, kaj neki mi počnemo. Imenuje nas »oskrbnike«. A mi imamo včasih občutek, da marsikaj posedujemo, poleg hiše, premetov, knjig in igral še drug drugega, predvsem pa našo ljubo Zemljo. Kristus pa v današnjem evangeliju jasno pravi, da smo le oskrbniki, oskrbniki naših voda in gozdov ter vsega lepega, kar nas obdaja. Tudi nismo lastniki svojih otrok, prav tako ne prijateljev. Ne pripada nam ne znanje in tudi vera ne, vse smo prejeli in zdaj smo poklicani, da postanemo dobri oskrbniki. To pa ne pomeni, da ne bi mogli uživati sadov naše zemlje, se v poletni vročini predati divjim vodam in valovom, tudi ne, da si ne bi smeli privoščiti prijateljskih uric ob prijetnih pomenkih. Toda kot pravim, vse to je dar, vse, kar imamo, prihaja od Božje darežljivosti. Zanimivo je, da nas današnja Jezusova beseda najprej vabi, da se odrečemo materialnim stvarem. Razgrinja nam globoko modrost: če smo preveč navezani na stvari, potem pride do obrata in mi nimamo stvari, ampak one imajo nas. V svetu, kjer živimo, in v odnosu drug do drugega pa opravljamo le svoje poslanstvo. In če nam je iz ljubezni mar drug za drugega ter se ob tem znamo še čemu odreči, če nam je ljuba narava, v kateri živimo, in če tudi vere ne jemljemo kot svojo lastnino, ampak kot neizmerni dar, bo prišlo do velikega obrata. Nenadoma bomo na vse reči začeli gledati z Božjimi očmi, jih imeli radi in se jih veselili. Čutili bomo, da nam je vse to postregel sam Gospod. Kristus nas svari, da bo posebno strog, če bo kdo pretepal drugega človeka, se pravi, do bo hud do vsakogar, ki bo izrabljal svoj položaj za nasilje nad drugim. Vemo, da je bil Kristus posebej občutljiv za krivice, ki jih prenašajo ženske in otroci, šibki in ubogi. Takrat, pravi, se bo razsrdil. In obratno, ko bo videl, da skrbimo drug za druga in za naravo, bo tudi sam postal naš služabnik. Da, ničesar ne posedujemo, ne sveta in ne soljudi, tudi vere ne, saj je vera ljubezen in v veri in ljubezni samo hodimo ter se za vse zahvaljujemo. Prav čudoviti avgustovski dnevi so priložnost, da se zavemo, kaj vse lepega nas obdaja in Bogu zapojemo hvalnico.
Ležim v spalni vreči 4500 metrov visoko v dolini Rakuholta v gorovju Cordillera blanca v Peruju, ob jezeru Shaqsha. Ura je osem zjutraj in zavedam se, da sva s soplezalcem nekoliko pozna za "naskok" na želeni hrib. Počutje soplezalca oznanja, da danes ni dan za tovrstno početje. Razmišljam ... Kaj tiči za dnevi, kot je ta? Kolikor se poznam, težko sprejmem, kadar v hribih ne gre vse po načrtu. Vendar je vedno v ozadju nek namen. Na telefonu imam shranjenih nekaj fotografij strani iz knjige Vedno z Jezusom. Pobrskala sem po njih in našla besede za današnji dan (14.7.): "Bodi miren v moji navzočnosti in potrpežljivo čakaj name. Mir je dobrina, ki jo je v svetu le težko najti. Številni ljudje presojajo sebe in svoj dan glede na to, koliko so v njem dosegli. Počitka v moji navzočnosti po navadi ni med temi dosežki. Pa vendar je prav ta sveti počitek lahko vir tolikerih blagoslovov! V moji navzočnosti prebivata mir in veselje, a najdeš ju lahko le, če se potopiš v globine svoje notranjosti. Za to mi moraš tudi zaupati. Namesto da se vznemirjaš in besniš, kadar se tvoji načrti izjalovijo, potrpežljivo čakaj name, da posežem v dogajanje. Čakaj v upanju, da pridem, saj sem tvoj Bog in rešitelj. Bodi prepričan, da te bom uslišal. Morda ti ne bom odgovoril tako hitro, kot bi si želel, zagotovo pa ti bom odgovoril tako, kot je najbolje zate. (...)" Prebrane besede so me toliko pomirile, da sem brezpogojno sprejela položaj. Danes pač ni dan za plezanje v prvenstvenih smereh. Zakaj ne? Morda ni konkretnega razloga za to, morda bi kljub slabemu počutju odprla novo smer na hrib, če bi se za to odločila. A je Njegova beseda večja od dejanja. Že samo spoznanje in sprejetje, da dosežki v dnevu niso merilo za to, kdo in kaj smo ... Ponotranjenje Njegove besede je večje od dejanja samega. Iz prebranega mi je v mislih ostalo "Zaupaj." Sprejmem, zaupam! Da lahko govorimo o povezanosti z Gospodom, moramo do neke mere občutiti ranljivost. Paradoks je v tem, da se ravno v tej ranljivosti skriva naša moč. Ljudje, ki lahko govorijo o svoji ranljivosti, so namreč globoko v sebi zelo močni, prav zaradi te zmožnosti. Si zmožen govoriti o ranljivosti ali ne? V tem tiči razlika. Ob predlogu, da tudi sama podelim kakšno misel glede lastne duhovnosti, sem se najprej malo prestrašila. Ljudje namreč duhovnost tako različno dojemamo in smo s Svetim tako različno povezani, da bi lahko komu še storila krivico, če bi svoje ozko znanje delila z množico. Pa vendar, sem razmišljala, saj ne gre za znanje. Duhovnost se ne meri glede na količino znanja, ki ga imamo o njej. O duhovnosti lahko govori vsak, ki se ji odpre. Sama verjamem v resnico, da vsak izmed nas v sebi nosi tempelj svetega, ki se izraža v naši dobroti, naši radosti, našem verovanju v dobro in zaupanju v dobro. Brez tega bi namreč težko preživeli. In zame je že to izraz vere. Ker pa sem ravno v gorskem svetu, bom z vami podelila, kako pomembna je zame vera v hribih. Hribi meni osebno pomenijo zelo svet, a seveda tudi zelo nepredvidljiv prostor, zato je v moji navadi, da se vanje (nagibam se bolj k alpinizmu) ne odpravim, ne da bi izročila svojo varnost ter varnost svojih soplezalcev Njemu. Velikokrat tudi prosim za konkretna znamenja, kadar se v hribih ne morem odločati po svoji intuiciji. Samo izročanje varnosti in omenjene prošnje mi prinašajo notranjo pomiritev in sprejetje danosti. Menim, da je občutek varnosti, ki mi ga omogoča duhovnost, v hribih verjetno ključnega pomena, zato se je tako oprijemam. Predvsem se zavedam, da je moja moč Njegova moč. Pomembno mi je, da vsak dan, ki ga preživim ali v hribih ali v dolini, vključim v svoje delovanje in odločanje Njegovo voljo. Zanjo prosim s kratko molitvijo, po navadi že pri zajtrku. Ljudje imamo veliko prostora za svojo voljo, to je Gospodova milost, ki nam je dana, a seveda to ne pomeni, da smo se vedno zmožni odločati tako, kot je najbolje za nas in za druge. Zato je pomembno zaupanje v Gospodovo voljo ter izročanje dogodkov tudi v Njegove roke. Potem pa lahko čakamo in zgodilo se bo tako, kot je najbolje za nas. Zaupajmo!
Ljudje imamo radi take in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, ki se mu čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko enostavnejša, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljajočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
V mojem domačem kraju z nekaj sto dušami je v času, ko so delodajalske in sindikalne organizacije dosegle dogovor o ureditvi delovnega časa v trgovinski dejavnosti, trgovina zaprla svoja vrata. Trgovke in trgovci v belih haljah so ostali na cesti. A brezposelnost ni edini problem, ki ga je s seboj prineslo zaprtje. V mojem domačem kraju so zaprli že marsikaj. Zaprli so šolo, pred leti tudi tovarniški obrat, odnesli poštni nabiralnik, zaprli turistično kmetijo, opustili nekaj avtobusnih linij, le bančnega avtomata ni bilo treba odnesti, ker ga kraj nikoli ni imel. Ko v zgodnjem jutru odpeljeta delavski in šolski avtobus, dolgočasje dolgih zimskih in mrzlih dni krajša le še bel dim iz dimnikov, ki naznanja, da tod še živijo ljudje. Sem pa tja oglušujočo tišino prekine le pasji lajež. Na oknih podeželske trgovinice bodo zaradi izklopljene električne energije zacvetele ledene rože. Trgovinica v mojem domačem kraju ni bila samo nakupovalni center, kjer bi ljudje ure dolgo čakali zaradi črnega petka in nizkih cen. V trgovino si šel pač takrat, ko si kaj potreboval. Trgovinica je bila preprosto prostor, kjer si lahko pustil pismo za pismonošo ali kupil enega izmed dveh izvodov dnevnega časopisja. V njej so se ustavljali tujci in spraševali, kam bodo prišli, če bodo pot nadaljevali naprej. Seveda, v naši trgovini si lahko zbiral tudi pike in nalepke, a kar je še pomembneje: kdaj pa kdaj si lahko zaradi denarne stiske ali prevelikega bankovca kupil tudi na kredo. Naša majhna trgovinica je bila pravzaprav svet v malem: obveščevalni in center prve pomoči, kraj druženja in sosedskega razumevanja. Maloštevilne trgovke so ostarelim vdovam po koncu delovnega dne nakupljeno blago odpeljale do hišnega praga. In v njej je bilo mogoče, tako kot na začetku 20. stoletja, kupiti vse tisto, kar skromni človek na podeželju potrebuje: od šivanke do škatlice žveplenk ter dúšic, ki so noč in dan brlele na domovih osamljenih ljudi. Mojo skoraj osemdesetletno mamo je zaprtje trgovine močno prizadelo. V njej je dobila vse tisto, kar ji je omogočilo samostojno življenje: sveži kvas za peko kruha in praznično potico, kilogram sladkorja in kavo, riž in mleko, košček mesa ter vrednostno kartico za mobilni telefon. Ko se je odpravljala v trgovino, si je oblekla praznični predpasnik, poklicala še bolj osamljeno in onemoglo sosedo, dopisala na listek še njene želje ter se počasi, opirajoč se na palico, odpravila v trgovino. Čeprav bi obe svoji skromni pokojnini v celoti pustili v naši trgovinici, se to v analizah dobičkonosnosti ne bi poznalo. Ampak ali je res dobiček edini vatel, s katerim se meri dandanašnji?
Bo držalo, da časti današnja družba predvsem uspešnost in mladost. Ne išče kamna modrosti, vztrajno pa lek zoper staranje. Vendar se iz davnih otroških let spominjam babic, ki so se vsak dan mladile z mlekom ali pa sokom kumaric. Sicer pa že v Svetem pismu piše, naj si nikar ne grdimo obraza, ampak naj se raje nadišavimo. Pristna narda ima res prelep vonj in trgovci z novci, Abrahamovi potomci, znajo z njo premamiti vsakega romarja. Sla po mladostnem videzu in nadišavljenosti ni nič novega. Precej novo je to, da veljajo danes izkušnje starejših veliko manj kot kdaj prej, kult mladosti pa postaja že nadomestek za vero. Obenem pa toliko tarnanja, kako da je današnja mladina nevzgojena. Nekateri primeri in dokazi res vzbujajo strah. Posploševanje pa je krivično. Doslej – do slej \t– mi še ni bilo dano srečati mladega človeka, ki bi me bil kakor koli trpko prizadel. Poznam pa veliko zgledov prostovoljstva, ko ravno mladi ljudje nesebično namenijo precej svojega časa povsem neznanim ljudem. Nič me ne moti, ko vidim mlade hiteti križem kražem, ne da bi se ozrli name. A ko se v avtobusu usede poleg nepoznani najstniški šolar in začne pogovor on, je to nov dokaz, da ne gre mladih kar povprek označevati za nevzgojene. In ko mi je že zdavnaj pri mojih tridesetih letih, ko sem otovorjena sopihala k avtobusu, čakajoči sprevodnik zaklical: Ej, mamca, dajmo, dajmo!, sem to razumela kot njegovo šegavo dobrovoljnost. Precej drugače pa neobzirnost kadilca, ki vam je takrat nikotin še lahko puhal pod nos. Ko bi se vzgojenost dalo kupiti tako kot reklamirane kreme in masaže. A prva in prava semena sožitnih odnosov so posejana v družini. Lepo je slišati malčka, ko reče, da bo bombon prihranil za babico. Če ga k sočutju spodbujajo še sosedska, družbena, verska vzgoja …, je skoraj nemogoče, da bi postal grobijan. Pa ne le k sočutju do človeka, ampak do vse narave. Ker smo se iz poljedelske kulture prelevili v industrijsko in kibernetsko družbo, moramo spoznati, da raste kruh še vedno na njivi. Kak otrok pravi, da v pekarni. »Iz zemlje smo prišli ljudje,« pravi pisatelj, »in smo lesenim kipcem podobni, kakršne rezljajo šamani.« Starci, ki jih njihov mladi rod – spoštuje.
Ko se človek sreča z najrazličnejšimi težavami, je v prvem trenutku morda razumljivo, da se mu zazdi, da je najbolj ubog od vseh na svetu, da se nikomur ne godijo tako hude stvari kot njemu. Če pa takšno razpoloženje traja dalj časa, mora o tem resno razmisliti. Potem nekaj ni v redu z njegovim dojemanjem življenja in vsega, kar nam življenje prinaša. Zelo, zelo pomembno je, da znamo videti druge, da se ne vrtimo samo okrog sebe, da ne živimo v prepričanju, da smo sami središče sveta. Če znamo malo opazovati življenje ljudi okrog sebe, vidimo, da doživljajo ljudje veliko hudega. Pogosto moramo občudovati druge, da vse to tako dobro prenašajo. Vsaj meni se to vedno znova dogaja. Tudi ni slabo, če si včasih postavimo vprašanje: S kom pa bi res želel zamenjati svoje življenje? Za trenutek morda najdemo koga, s katerim bi želeli menjati, ko pa življenje tega človeka bolj natančno preučimo, se nam zazdi kar v redu, da smo v svoji koži. Če bi sami lahko načrtovali svoje življenje, bi verjetno marsikaj načrtovali drugače. Jaz bi si gotovo ne načrtovala invalidskega vozička. Ker pa okoliščin, v katerih sem, ne morem spremeniti, si moram predvsem prizadevati, da si v teh razmerah, kakršne so, uredim življenje čim bolje. Iz svojih izkušenj lahko rečem, da je lahko tudi življenje s številnimi omejitvami zelo kakovostno. Res je, da ni vedno lahko. Ampak to spada k vsakemu človeškemu življenju. Ena najpomembnejših stvari pa se mi zdi to, da znamo videti tudi druge. Da ne živimo tako, kot da smo sami središče sveta, okrog katerega se mora vse vrteti. Če znamo videti tudi druge, če znamo biti z njimi solidarni, postane naše življenje čisto drugačno. Čutimo se povezane z drugimi, osebna stiska izgubi svojo ostrino in težo, doživljamo se kot del velike množice, ki skupaj koraka po poti življenja, v upanju in veri, da nekoč mora biti vse dobro za vsakogar od nas.
Veliki indijski kralj Ašoka je bil v zgodnjih letih svojega kraljevanja zelo bojevit. Osvajal je sosednja kraljestva in pobil na tisoče ljudi. Njegov imperij je zajemal večino jugovzhodne Azije, vendar mu tudi to ni prineslo sreče, saj se je postopno zavedel, koliko trpljenja prinašajo vojne. Nekega dne je na potovanju slišal nekoga kričati: »Končno sem zmagal! Sem resničen zmagovalec!« Ašoka je svojim spremljevalcem ukazal, naj ugotovijo, kaj se dogaja. Našli so kričečega moža, ki je stal ob bregu reke, v katero je bil odvrgel svojo sabljo. Moža so privedli h kralju in Ašoka ga je vprašal: »Zakaj zganjate tak hrup? V čem ste zmagali?« Mož mu je odgovoril: »Dolgo sem bil poln sovraštva. Imel sem veliko sovražnikov, ki sem jih skušal enega za drugim pobiti. Na koncu sem spoznal, da se je za vsakim sovražnikom, ki sem ga ubil, pojavil nov sovražnik. Dokler bom v sebi gojil sovraštvo in željo po maščevanju, mojih sovražnikov ne bo nikoli konec. Od takrat skušam premagati svojo jezo in zdaj mi je končno uspelo. Svojo sabljo sem vrgel v reko. Od danes naprej ne bom več ubijal.« Njegove besede so prižgale iskrico v Ašokovem srcu in pomislil je: »To pa je izvedljivo!« Zatem je Ašoka sprejel filozofijo nenasilja in odigral vodilno vlogo pri širjenju budizma v Aziji. Iz krutega vladarja se je spremenil v zagovornika nenasilja in v svojem kraljestvu je ustvaril pravično in poduhovljeno družbo, uvedel je celo zakone o blaginji živali in okolja. Ta zgodba uči o tem, kako se lahko soočimo s svojo jezo in odpravimo sovraštvo. Vse dokler je naš um poln jeze in maščevalnih misli, vidimo vsakega človeka kot svojega sovražnika. Vsaka malenkost nas razjezi in v vsem zaznavamo morebitno nevarnost. Postanemo človek, ki v vsem najde nekaj slabega in spregleda vse, kar je dobrega, zato smo vedno nesrečni in zagrenjeni. Toda če spoznamo, da je naš um tisti, ki ustvarja tako zaznavo, potem je to kot iskrica v Ašokovem srcu – kar naenkrat uvidimo, da lahko to stanje izboljšamo. Manj ko imamo v sebi sovraštva in jeze, bolj v drugih opazimo dobroto in bolj se nam zdi prijetno naše okolje. Naš um je namreč tisti, ki pogojuje naša izkustva. In če je kralju Ašoki, ki je pred več kot dva tisoč leti na tako obširnem območju vladal milijonom ljudi, uspelo doseči mirno sobivanje, versko strpnost, splošno blaginjo, pravičnost, ekološko ozaveščenost in spoštovanje vseh živih bitij, zakaj ne bi to uspelo tudi nam?
V letu, ko mineva 500 let od njegovega spreobrnenja, 400 let od njegove kanonizacije, danes, na dan, ko se je leta 1556 rodil za nebesa, obhajamo god svetega Ignacija Lojolskega, vojaka, spreobrnjenca, duhovnika in prvega generala na novo ustanovljenega jezuitskega reda – Družbe Jezusove. Današnje berilo (XVIII. nedelja med letom), ki ga Cerkev daje v branje svojim otrokom, iz pisma apostola Pavla Kološanom (3,1-5.9-11), pa primerno govori o prav tistem radikalnem spreobrnenju, ki ga je imel milost doživeti sveti Ignacij, ko pravi: »Če ste torej vstali s Kristusom, íščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, ki sedi na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Umrli ste namreč in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.« Umreti svetu, umeti lastni volji, lastnim predstavam in lastnim ciljem ter trdno zaupanje v Previdnost, je tista neizogibna nujnost, ki je potrebna za dosego (notranjega) miru. Ognjeviti apostol Pavel dobro pozna človeški napuh in zaverovanost v razum, zato zaman ne nadaljuje, rekoč: »Omrtvíte v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, pohotnost, strastnost, hudobno poželenje in pohlepnost, ki je isto kot malikovanje. Ne lážite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred in oblekli novega ...« Sleči starega človeka je težka naloga vsakega izmed nas, a nujnost, h kateri smo poklicani vsi; vsakič in vsak dan znova. Vendar pa je to, kot rečeno, težka naloga; naloga, ki jo danes svet, ki hoče ostajati politično korekten, ki hoče laž spremeniti v resnico in v želji po svobodnjaštvu zavrača pravo svobodo, to je naloga, spreobrnjenje namreč, ki jo danes svet odriva od sebe, ker bi to nujno pomenilo začeti pri sebi in spremeniti najprej sebe in svoje mišljenje, kakor svetuje današnji svetnik: »Želiš spremeniti svet; spremeni najprej sebe, sicer bodo tvoji napori zaman.« Spet drugje je sveti Ignacij zapisal: »Kdor nosi Boga v svojem srcu, nosi seboj nebesa, kamor koli gre.« Nosímo, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, nosímo Boga v svojem srcu, da bomo, kjer koli bomo že hodili, vedno s seboj nosili nebesa in torej razlog našega upanja razodevali svetu okoli nas.
Lepo majsko jutro. Sonce je pozlatilo nebo, trava je dvignila svoje mokre cvetove in zazelenela z najbolj zeleno barvo na svetu, ptice so v gručah začele izvajati svoj neponovljivi jutranji koncert! Toliko sonca, toliko upanja, veselja, da te kar vrže iz postelje. Potem pa … stopim pred ogledalo in se zazrem v obraz, ki me gleda. Obraz, ki ni nič podoben cvetočemu maju, obraz, ki je zjutraj ves prepreden z malimi in večjimi gubami in gubicami, lasje, ki so na sencih začeli počasi a vztrajno siveti, veke, ki so se povesile, podbradek, ki raste in raste… Ja, staram se, cvetoča pomlad je zunaj, a človeški obraz se spreminja n se ne obnavlja z vsako pomladjo kot narava, ampak z vsakim novim rojstnim dnevom doda kašno starostno spremembo. In tako se nehote spomnim na velikanske napore mnogih ljudi, posebej žena, posebej tistih v javnosti, ki jih gledamo na vse mogočih zaslonih in plakatih. Kaj vse naredijo, da bi čim dlje ostale mlade, zanosne, cvetoče in sijoče. Kako močna industrija stoji za temi ženskimi željami po večni mladosti in nespremenljivi lepoti! Nehote se nasmehnem. Ne želim biti del tega sveta, ki ne dovoli, da izgleda drugače kot pred dvajsetimi leti! Ne želim biti del sveta, ki občuduje ženo predvsem zato, ker je čim dlje časa mlada in sijoča, ki je tudi pri šestdesetih videti kot pri dvajsetih! Mislim, da bi si žene morale izbojevati pravico do starosti, do tega, da so lahko tudi stare. Da so pri šestdesetih enako vredne, tudi če niso več poskočne in cvetoče, tudi če imajo deset gub na obrazu več kot pred enim letom in tudi če so njihovi lasje vse bolj sijoče srebro. Lepota žene, tista prava lepota, o kateri govori Sveto pismo, ni v zunanji podobi. Lepota žene je v njenem srcu, v njenih dejanjih in besedah. Vprašajte otroke, vnuke, tudi mlade! Ali imajo manj radi svoje mame in babice, ko se postarajo in jih ne morejo več uloviti na dvorišču? Oni vedo, da pravo lepoto daje ljubezen, tista tako sijoča in cvetoča ljubezen, ki jo rodi materinstvo, a žensko srce, tudi če ni telesna mati, zna vzljubiti tako kot nobeno drugo srce. Obrnem ogledalo narobe in se glasno zasmejem. Dovolite mi, da sem danes stara toliko, kot sem, a moje srce je ostalo mlado, zato vas ljubim enako kot pred dvajsetimi ali tudi petdesetimi leti. Dobro jutro, moja starost!
Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. \tCiceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. \tSlepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … Imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni … Dajte mi ves teden. Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor, na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (za zdaj še ne, hvala Bogu), glede pogovora pa: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem … Toda ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam so šle? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči: Nimam časa, Vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem: Izgubil sem čas. Ukradel sem čas. Porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti ne dati. Ne morem ga ne izgubiti ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim … Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic … Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam, je sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. (Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem ga vam. Hvala!
Večkrat doživim, da ni vse po moje, naj bo to v družini ali tudi drugje, v vsakdanjih situacijah ali tudi v čisto posebnih. Pa se spomnim, da nas je Bog ustvaril kot enkratne. Nismo vsi po enem kopitu, vsak je svoj in skupaj lahko marsikaj pomnožujemo, da nam je bolje. Kako povedati staršem, da sem stopil na svojo pot, da sem preprosto sam svoj, da sem sprejel odgovornost zase, čeprav se mi lahko zgodi tudi kakšen neroden korak. Lastne odločitve, moja vizija, vedno večja samostojnost, vse to je nekaj podobnega, kot bi se odprlo okno in bi lahko polno zadihal čisti zrak. Še mene samega to preseneti, saj se zelo hitro lahko zgodi kaj takega, kar ne ustreza povsem mojim pričakovanjem. A sta tudi to prepoznavanje in sprejemanje življenja, takega, kot je, to pa vodi v osebnostno rast, odkrivanje in spreminjanje identitete, prepoznavanje življenjske naloge, mojega poslanstva. Zelo močna spodbuda je zaupanje, ki mi ga podarijo moji dosedanji odrasli, najprej moji starši, moji varuhi, učitelji, moji idoli. Navdihujejo me spoštovanje, njihova senzibilna podpora, empatičen odnos, ko se znajdem pred preizkušnjo, ki ji nisem povsem kos. Podpirajo me tudi takrat, ko se naši pogledi na življenje (vsaj navidezno) povsem ne skladajo. Kot na dlani se vidijo naši različni pristopi, sposobnosti, tempo in način reševanja problemov. Kadar staršem oziroma pomembnim odraslim uspe jasno izraziti spoštovanje, ki ni samo na razumski ravni, ampak je objeto tudi z ljubeznijo, se marsikdaj zgodi, da spet z zanimanjem prisluhnemo drug drugemu. Seveda je to mogoče le, če v tej komunikaciji ni ukazovanja, očitanja, obvladovanja kar tako (Dokler si pod mojo streho, bo tako …). Prevlada spoštovanje namesto agresivnosti. Poteka pogovor z »zrelim«, kritičnim, iščočim »odraslim otrokom«, ki si morda želi nasveta brez agresivnosti. Starši so še bolj na trnih kot mladostnik, zanje je to kot neke vrste izpit, mladostnik pa tako preverja njihovo trdnost in ljubezen. Ko otroci odraščajo, se babice in dedki velikokrat nasmehnemo, starši pa se pogosto razjezijo. A razlike v ljubezni pa med nami ni. Vsi jih imamo radi, vsi jim želimo, da bi odrasli v samostojne osebnosti, opremljene za življenje, ki je polno vsega, ni samo lepo, je tudi težko, a »kar te ne »ubije, to te okrepi«, reče moja čudovita vnukinja. Torej lahko sprejmemo modrost mojega moža, ki je ponavljal, da je živeti smrtno nevarno, pa vendar je vredno. Življenje je prepletanje mogočega in nemogočega, je čudovita, skrivnostna harmonija zemeljskega in nebeškega.
Tudi na današnji dan se bomo odpravili opravljanju svojega poslanstva naproti. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, ne nazadnje imata besedi poslanstvo in poklic soroden pomen. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali pa bolj občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo odgovorno in skrbno, lahko preraste opis nalog in zares postane poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali na katero izmed njih morda ne bo znala odgovoriti. Ustavilo se ji je pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, ni vedela. Pravzaprav z njo še nikoli ni spregovorila niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje upoštevano pri oceni testa. »Absolutno,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsak posebej je pomemben. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko dobilo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebno težko je vzdrževati tako naklonjenost do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan vidimo. Vendar v pristne odnose ni treba vlagati veliko truda, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake h graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso nikoli več pozabili.
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?« Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6). Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
Vemo, da je gostoljubje v puščavi nekaj svetega, saj je od njega odvisno, ali bo popotnik preživel ali ne. Toda pri obisku treh mladeničev pri očaku Abrahamu gre še za veliko več, tokrat se nam razkrivata radost in veselje, da je prišel nekdo na obisk. Veselje je tolikšno, da očak Abraham pripravi pravo pojedino, da bi se njegovi obiskovalci počutili kakor svatje. Besedilo Prve Mojzesove knjige, ki govori o tem obisku, pravi, daj je očak Abraham želel prihajajoče najprej pogostiti, preden bi povedali, zakaj so ga obiskali. Kako pomenljiva je takšna gesta, saj je treba najprej pokazati, da nam je nekdo drag, njegov obisk dragocen in da smo ga iz srca veseli. Šele ko nekomu izkažemo ljubezen in prijateljstvo, ga s tem opogumimo, da nam pove novico, s katero je prišel, pa naj bo ta radostna ali pa grenka. Abrahamovi obiskovalci vidijo očakovo iskrenost in mu dajo priznanje za njegovo veliko spoštljivost, saj je padel pred njimi na tla in jih prosil, naj bodo vendarle njegovi gostje. Razodenejo mu, da prihajajo od samega Boga najvišjega in mu prinašajo veselo vest, da bo dobil sina. Toda obisk vendar ne poteka tako lepo, kot so si ga obiskovalci in Abraham zamislili. Očak je čisto zaprepaden nad Božjo dobroto, a njegova žena Sara kar ne more verjeti v nenadejani Božji poseg in se zasmeji. To ni smeh radosti, ampak smeh nad nesmislom, da bo ona v tako visoki starosti postala mati. Sara še ne verjame v vsemogočnost Božje ljubezni. Toda kmalu se zave šibkosti svoje vere in hoče svoj posmeh pozabiti in ga celo zanika. In Bog sprejme njeno spreobrnjenje ter ji nakloni sina Izaka. Zelo pomenljivo o gostoljubju in o srečevanju človeka z Bogom in med ljudmi govori tudi današnji evangelij. Gre za znamenito zgodbo Marte in Marije. Marta izpolni prvi del obveznosti gostitelja, se pravi, da je treba odličnega gosta, rabija iz Nazareta, postreči. Toda potem, ko se je Jezus oddahnil, ji niti ne more povedati, zakaj je prišel v njihovo hišo, ker ona še vedno kar naprej streže. Obratno pa njena sestra Marija Jezusove besede kar požira. Odrešenik Marti, ki jo ima rad, jasno pove, da je njeno gostoljubje zgrešilo cilj. Če pri prijateljskem srečanju ni priložnosti, da bi povedali tisto, kar v sebi čutimo, si privoščili toplo besedo in delili med seboj upanje za jutrišnji dan, potem smo zgrešili cilj srečanja. V poletnih dneh se bomo pogosto prijateljsko srečevali, si natočili sveže pijače, morda tudi postregli, a najlepše pride potem, ko si bomo izrekli besede prijateljstva in veselja.
Neveljaven email naslov