Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Živel je kralj, ki je bil pravičen in moder vladar. Zavidal pa je beraču, ki se je odpovedal vsemu in je živel brez skrbi. Hodil je iz kraja v kraj, spal tam, kjer ga je zatekla noč, in se zahvaljeval Gospodu. Zdelo se je, da je ves svet njegov. Njegovo edino bogastvo sta bili obleka, ki jo je imel na sebi, in bisaga, v kateri je nosil hrano, ki so mu jo podarili dobri ljudje.
Kralja je privlačil njegov način življenja. Berača je povabil v svojo palačo ter ga prosil, naj ga pouči o nenavezanosti. Prosjak je povabilo z veseljem sprejel. Več dni je ostal v kraljevi palači in ko je kralj imel čas, mu je govoril o svojem načinu življenja. Končno mu je uspelo prepričati kralja, da je nekega dne v revni obleki zapustil svojo palačo v spremstvu berača. Prehodila sta že precej poti, ko se je berač spomnil, da je v palači pozabil svojo torbo. Kralju je dejal, da brez torbe ne more nadaljevati poti, zato ga je prosil, naj mu dovoli, da jo gre iskat. Kralj ga je opomnil, da je on zapustil svojo palačo in svoje premoženje ter oblast, on, ki je vse življenje govoril o nenavezanosti, pa je zdaj pokazal, kako zelo je navezan na ničvredno stvar, na razcapano beraško bisago.
Bogastvo lahko postane velika ovira v odnosu med ljudmi in med Bogom in bogati ljudje so običajno v večji nevarnosti, da so navezani na stvari. Toda tudi ljudje, ki imajo malo, so lahko navezani na to malo, kar imajo.
Jezus je bogatega mladeniča v današnjem evangeliju povabil, naj podari drugim vse svoje premoženje. Mladenič je zavrnil Jezusovo vabilo, ker je bolj ljubil stvari kot ljudi. Bogati mladenič je Jezusu govoril o grehih, ki jih ni storil, Jezus pa je želel slišati o dobrih delih, ki jih je storil. Bil je duhovno ubog, predstavnik ljudi, ki sicer niso nič slabega naredili, pa tudi dobrega ne.
Resnična nevarnost posedovanja stvari je, da stvari oziroma bogastvo naše srce naveže k sebi. Preseneča nas, kako je bil bogat mladenič blizu božjega kraljestva. Postavljal je prava vprašanja. Razumel je Jezusov nauk. Toda končno ga je denar bolj privlačil. Bil je tako navezan na svoje imetje, da je to imelo večji vpliv na njega kot on nanj. Jezus ga je povabil v svobodo, a zdelo se mu je, da bi zanjo moral plačati previsoko ceno. Ne da bi ga obsojal, je Jezus mladeniču pokazal nekaj o njem, česar se sam ni zavedal. Bogastvo priklene človeka k zemlji. Rado ga naredi sebičnega. Slovenski pregovor pravi: Prej boš dobil od mrtvega besedo, kakor od bogatina denar. Vendar bogastva in denarja ne smemo postavljati v nasprotje duhovnega. Je res materialno, a prav z materialnimi stvarmi lahko opravljamo dobra dela. Le svojega srca ne smemo navezati nanje.
3717 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Živel je kralj, ki je bil pravičen in moder vladar. Zavidal pa je beraču, ki se je odpovedal vsemu in je živel brez skrbi. Hodil je iz kraja v kraj, spal tam, kjer ga je zatekla noč, in se zahvaljeval Gospodu. Zdelo se je, da je ves svet njegov. Njegovo edino bogastvo sta bili obleka, ki jo je imel na sebi, in bisaga, v kateri je nosil hrano, ki so mu jo podarili dobri ljudje.
Kralja je privlačil njegov način življenja. Berača je povabil v svojo palačo ter ga prosil, naj ga pouči o nenavezanosti. Prosjak je povabilo z veseljem sprejel. Več dni je ostal v kraljevi palači in ko je kralj imel čas, mu je govoril o svojem načinu življenja. Končno mu je uspelo prepričati kralja, da je nekega dne v revni obleki zapustil svojo palačo v spremstvu berača. Prehodila sta že precej poti, ko se je berač spomnil, da je v palači pozabil svojo torbo. Kralju je dejal, da brez torbe ne more nadaljevati poti, zato ga je prosil, naj mu dovoli, da jo gre iskat. Kralj ga je opomnil, da je on zapustil svojo palačo in svoje premoženje ter oblast, on, ki je vse življenje govoril o nenavezanosti, pa je zdaj pokazal, kako zelo je navezan na ničvredno stvar, na razcapano beraško bisago.
Bogastvo lahko postane velika ovira v odnosu med ljudmi in med Bogom in bogati ljudje so običajno v večji nevarnosti, da so navezani na stvari. Toda tudi ljudje, ki imajo malo, so lahko navezani na to malo, kar imajo.
Jezus je bogatega mladeniča v današnjem evangeliju povabil, naj podari drugim vse svoje premoženje. Mladenič je zavrnil Jezusovo vabilo, ker je bolj ljubil stvari kot ljudi. Bogati mladenič je Jezusu govoril o grehih, ki jih ni storil, Jezus pa je želel slišati o dobrih delih, ki jih je storil. Bil je duhovno ubog, predstavnik ljudi, ki sicer niso nič slabega naredili, pa tudi dobrega ne.
Resnična nevarnost posedovanja stvari je, da stvari oziroma bogastvo naše srce naveže k sebi. Preseneča nas, kako je bil bogat mladenič blizu božjega kraljestva. Postavljal je prava vprašanja. Razumel je Jezusov nauk. Toda končno ga je denar bolj privlačil. Bil je tako navezan na svoje imetje, da je to imelo večji vpliv na njega kot on nanj. Jezus ga je povabil v svobodo, a zdelo se mu je, da bi zanjo moral plačati previsoko ceno. Ne da bi ga obsojal, je Jezus mladeniču pokazal nekaj o njem, česar se sam ni zavedal. Bogastvo priklene človeka k zemlji. Rado ga naredi sebičnega. Slovenski pregovor pravi: Prej boš dobil od mrtvega besedo, kakor od bogatina denar. Vendar bogastva in denarja ne smemo postavljati v nasprotje duhovnega. Je res materialno, a prav z materialnimi stvarmi lahko opravljamo dobra dela. Le svojega srca ne smemo navezati nanje.
Kaj je treba storiti, da bi uničili kateri koli odnos? Biti zloben? Lagati? Ne posvečati pozornosti? Kritizirati? Ko gre za škodovanje odnosu, je vsaka izmed teh stvari zelo učinkovita. Toda da bi uničili kateri koli odnos v svojem življenju, je dovolj, da ne igrate pošteno. Verjetno takega odgovora niste pričakovali ali pa se morda celo ne strinjate z njim. Dovolite mi, da pojasnim. Prav tako pa vam želim predlagati boljšo alternativo. Biti "fair" pomeni, da z drugimi ravnamo dobro, dokler tudi oni z nami ravnajo tako. Smo prijazni, dokler so drugi prijazni do nas. Smo ljubeči, dokler smo ljubljeni. Smo pošteni, dokler so drugi pošteni do nas. Toda kaj se zgodi, ko v odnosu dobimo manj, kot menimo, da si zaslužimo? Ali pa takrat, ko se nam to zgodi v poslu ali življenju na splošno? Takrat vrnemo z enakim. In to po navadi takoj. Naše besede ali pa dejanja govorijo: “Kar si storil, ni prav. Zato tudi jaz več ne bom dober. Pravzaprav ti bom vrnil natanko to, kar ti daješ meni. Potem boš videl, kako je to.” Težava delovanja po načelu poštene igre v katerem koli odnosu je, da je za uničenje odnosa dovolj, da ena oseba ne zadosti pričakovanjem druge. Potem se druga oseba odzove enako. Ena oseba se zapre vase, druga se zato počuti zapuščena in se odzove z molčečnostjo. Ena oseba je malo sarkastična, zato se druga odzove enako. Eden se razjezi, drugi ugrizne nazaj. Kaj menite, kakšen bo naslednji korak v vsakem izmed teh scenarijev? Po navaditak, da “žogico vrnemo čez mrežo”. Svoj odziv po navadi opravičujemo z besedami: “Ampak on je začel!” Kot da nam to daje pravico vrniti milo za drago. Toda tako ravnanje ne prinese nič dobrega, nobene pozitivne spremembe. Na koncu sta prizadeta dva, ne le eden. Bes in jeza sta se sprostila, toda težava še vedno ni rešena. Kaj torej lahko storimo? Ko nas kdo razočara, ali naj ravnamo, kot da se ni nič zgodilo? Ali naj vse molče sprejemamo in postanemo predpražnik? Bo to koristilo odnosu? Zagotovo ne! Kakšen je torej odgovor? V evangeliju po Luku 6,32-35 beremo: “Ali mislite, da imate kakšno posebno zaslugo, če imate radi ljudi, ki imajo radi vas? Tudi navadni grešniki imajo radi tiste, ki jih imajo radi. Ali mislite, da vam gre kakšno posebno priznanje, če ste dobri do ljudi, ki so dobri do vas? Tako vendar dela vsak povprečen človek, tudi tisti, ki se ne meni za Boga. Ali mislite, da vam gre posebna pohvala, če posojate ljudem, od katerih lahko pričakujete, da vam bodo vrnili? Še zločinec posoja svojemu tovarišu in pričakuje, da mu bo povrnil isto vrednost. Vi pa bodite drugačni. Imejte radi tudi svoje sovražnike. Bodite dobri do vseh. Posojajte brez pričakovanja, da vam bo kaj vrnjeno. Tako boste ravnali kakor sinovi in hčere Njega, ki je nad vsem, in on vas bo bogato nagradil. Bog je namreč radodaren tudi do hudobnežev, ki ne poznajo hvaležnosti.” Odgovor je torej zelo preprost, a ga je zelo težko uresničiti: Vrnite bolje, kot ste prejeli. To je edini način za ohranitev dobrih odnosov in izboljšanje težavnih. Zato upoštevajmo nasveta, zapisana v pismu Rimljanom: “Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Ne dajte se premagati hudemu, temveč premagajte hudo z dobrim.” (Rimljanom 12,17.21)
Spoštovani, vprašanje zla v svetu je za skrajne registre mojega razuma izziv, ker Boga jemljem tako zares, da se bojim, da bi me slepa vera zapeljala v zmoto. Kot jurišnik in upornik si privoščim majhna, a sladka zadovoljstva, misleč, da kalim večni mir v nebesih. Osrečuje me občutek evforije, da morda celo Bog nebogljeno zardeva pred mojim vprašanjem, zakaj trpljenje. Sprašujem ga, zastava katere barve naj plapola na strehi sveta. Rdeča, s črnim kljukastim križem, ali rdeča, z rumenim srpom in kladivom? Zvezda katere partije naj hipnotizira psihologijo histerične množice in umiri divje strasti? Zelene, rumene, bele, črne, mavrične …? Včasih imam občutek, da je dobri stari Bog zaspal in se pridružujem besedam svetopisemskega pisca: »Zbudi se! Zakaj spiš, o Gospod? Zakaj skrivaš svoje obličje, pozabljaš našo nesrečo in našo stisko?« (Psalm 44,24-27) Moreče vprašanje zla je v velikih filozofijah in religijah, posebno v krščanstvu, pravzaprav vprašanje metafizike in etike. Nemški filozof Leibniz (1646–1716) je skoval metafizično domišljijo o najboljšem mogočem svetu, ki lahko obstaja. A kaj, ko se je francoski filozof Voltaire (1694–1778) v satiričnem romanu z naslovom Kandid (1759) iz nje sarkastično norčeval in se ironično spopadel z realnim zlom, še posebno zaradi nedolžnih trpinov uničujočega potresa v Lizboni. S humorističnimi alegorijami je ošvrknil iluzijo naivnih o obljubljeni mitski deželi Eldorado. Bog nam je svobodo Eldorada podaril, a kaj, ko smo jo zlorabili. Tudi če bi bili ustvarjeni kot Božji sužnji, se avantura ne bi končala drugače; sprva bi bili srečni, ker smo se znebili odgovornosti, čez čas pa bi se duh sužnja v nas itak uprl. Tudi če se ne bi, bi se sužnja naveličal gospodar, ker mu suženj, avtomatizirani robot, nima ponuditi ničesar drugega razen čemerne poslušnosti. Kdo bi v nedogled živel s tem, da v poslušnosti ni svobode in ljubezni? Ker smo pravo svobodo zapravili, ustvarjamo politično in duhovno svobodo z nazadnjaškimi silami logike totalitarne svobode. Celo Bog ne more ničesar storiti za svet, ki mu ne dá prilike in prostora. Kaj storiti z našimi majhnimi razmišljanji o velikem Bogu? Koliko časa bo še zaprt v naši črni železni škatli, medtem ko nemirno sedimo na njej kot na sodu smodnika? Zakaj ne moremo dvigniti rok od svojega nevidnega spremljevalca in utišati svoje slabe vesti? Ujeli smo se v past in smo prepričani, da imamo v svetu podivjane praznine in tesnobe nekaj, česar nimamo.
Tam pred dvesto leti je Franc Cegnar, komaj še komu znan slovenski pesnik, prijazno upesnil čebelo: Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu. Mnogo let za njim opazujem Slakove prijateljice, ki se tri ali štiri spreletavajo s cveta na cvet travniške deteljice in mi ni jasno, kako da najdejo še kaj ustreznega za v panj, ko pa ta cvetni predpražnik pred mojimi vrati že poveneva. Pa tudi, od kod priletijo in zakaj se mučijo dan na dan. So vedno iste ali vedno druge? Bi bile v panju zaničevane, če bi se vrnile praznih nožic? Tam menda vlada neporušljiva hiearhija. Tam se ve, kdo kaj dela in koga naj se izvrže. Na deteljico sedajo tudi metulji. V nekaj hipih se na krpici sveta odvije najmanj pet prizorov; ponuja jih navadna trata in prelet žuželčjih kril. Tu so še mravlje in le zakaj spremenijo smer, če jih grdo pogledam? Preprosto obrnejo se. Visoko v zraku ujeda. Natančno deset minut čez polno uro prerohni ozračje jeklena ptica, uresničena Dedalova sanja. Bučelc to nič ne zmoti. Verjetno je znano, kako urno utripajo v letu njena krilca v primerjavi z zdržljivimi motorji - a če se objameta pernata in kovinska ptica, bosta obe končali svoj let. Po bučelah se vižaj, svetuje naš starodavni čebelar z Breznice. Še cesarica je vedela zanj. Čebelica drobna, povej, kako je kaj v našem uljnaku tam v senci kostanjevih vej, se sprašuje pesnik, izgnanec v časih zloglasnega firerja. Takoj ti bridko želo zapičim v trdo čelo, strahuje majhna živalca majhnega Cicibana. Na Slovenskem je čebela očlovečena, saj ne pogine, ampak umre. Govorimo o pridni čebeli. Za ljudi, sploh pa za najstnike, da naj ne omenjamo te oznake. Biti priden pomeni zdaj v nekaterih glavah podrejen, ubogljiv , upogljiv, podrepniški. Slovar SKJ navaja prvi pomen besede priden kot delaven in drugopomensko ubogljiv. Za vsako opravilo si raje priskrbim pridnega kot pa lenega mojstra - in takega, ki prisluhne mojim potrebam. »Ste bile kaj pridne, čebele, se v panjih satovje blesti??« Čbenca me j' pičva, pa nč ne boli, je rekel deček, ki se je od malega učil od narave in njenih čudes.
Edina vredna stvar, ki jo je imel indijski berač je bila stara, umazana posoda. Z njo je prosil vbogaime. Zaradi svoje revščine je menil, da ni nič vreden in ničesar sposoben ter je zato najbolj ubog človek na svetu. Nekoč je stopil v starinarnico, da bi prosil miloščine. Pred starinarja je pomolil svojo umazano posodo. Trgovec pa je prosil berača, če sme samo za trenutek pogledati umazano posodo. Berač ga je rotil, naj se ga usmili in mu da samo toliko denarja, da si bo lahko kupil nekaj hrane, posodo pa naj mu pusti, saj je to edina stvar, ki jo ima. Toda starinar mu je, potem ko je dobro pogledal posodo, dejal: »Kakšen berač ste. Imate zlato posodo, ki je veliko vredna. Prodajte jo in bogati boste. Zlata je!« (Zgodbe in prilike, 79.). Kristjani smo prepogosto podobni temu prosjaku, ki se ni zavedal in ni znal ceniti vrednosti beraške posode. Ne zavedamo se in ne cenimo neizmerne vrednosti Svetega Duha, ki prebiva v vsakem izmed nas in nam naklanja svoje darove in karizme. Na binkoštni praznik smo povabljeni, da okusimo in cenimo preoblikovalno in posvečevalno navzočnost Svetega Duha, ki prebiva v nas. To je priložnost, da obnovimo obljube, ki smo jih izrekli pri krstu in birmi. Neki duhovnik je v študentskem domu srečal mladeniča, za katerega je dejal, da je najbolj žalosten človek, kar jih srečal v življenju. Sostanovalec, tudi katoličan, ga je vprašal: »Zakaj te ne srečam ob nedeljah pri maši?« Fant mu je odgovoril: »Ali bom šel sam iz celega nadstropja?« Študent je prejel dar moči Svetega Duha, a se ga je bal uporabljati. Pa ne samo študent, mi vsi smo pri krstu in pri birmi prejeli sedmero darov Svetega Duha: duha modrosti, razumnosti, sveta, moči, vednosti, pobožnosti in strahu Božjega. S pomočjo teh darov lahko dosežemo velike stvari. Naučiti se jih moramo uporabljati. Lahko se vprašamo, kako to, da je dvanajst apostolov zmoglo oznaniti celemu svetu Jezusov evangelij in osvojiti cel svet za Kristusa, več kot milijarda današnjih kristjanov pa tega ni sposobna? Odgovor je preprost. Apostoli so popolnoma uporabljali darove Svetega Duha, mi pa ne. S pomočjo Svetega Duha ljudje dosežejo tako velike stvari, ki si jih niti ne predstavljamo. Napoleon Bonaparte je dejal: »Na svetu sta dve moči. Moč orožja in moč Duha. Moč duha je močnejša!« Če je ta vojskovodja, zavezan orožju, menil tako, lahko mi na današnji binkoštni praznik prosimo, da da bi pokazali s svojim življenjem, da je moč sv. Duha močnejša kot moč orožja.
Najboljša vprašanja postavljajo otroci. Imajo sto vprašanj in v določeni fazi odraščanja te lahko z novim vprašanjem prehitijo še preden odgovoriš na že postavljeno. Pravijo, da je pogosto večja modrost postaviti pravo vprašanje v pravem trenutku kot pa moder odgovor. Ko sem prvič brala evangeljski odlomek o dvanajstletnem Jezusu ki je v templju postavljal vprašanja učiteljem Postave, sem bila rahlo zmedena, saj sem iz svoje šole bila navajena, da vprašanja postavljajo učitelji, učenci pa nanje le odgovarjajo. Šele dosti pozneje sem razumela, da je Božja modrost zacvetela prav v Jezusovih vprašanjih. Vprašanja, posebej, če so neprijetna, nas spravijo v zadrego in v nas vzbudijo občutke, ki nas zmedejo in se različno odzovemo na njih. Ali se razjezimo, ali se nasmejimo ali pa preprosto zamahnemo z roko in gremo naprej. Velikokrat pa tisto vprašanje, ki zbode naše srce in se zakoplje v središče naše duše, ne da miru. Koplje in išče in odkriva, kaj je tisto, kar je odgovor našega življenja na to, kar smo bili vprašani. Med učenci pri verouku sem zelo rada imela skupine, ki so meni, katehetinji, postavljali najbolj neumna in nora vprašanja. Najrajši sem jim odgovarjala z dodatnimi vprašanji, da so potem sami prišli do odgovora. Tudi Jezus je rad postavljal vprašanja svojim apostolom, prosilcem za milost ozdravljenja, grešnikom in svojim nasprotnikom. To so vprašanja za vsa vremena, saj še danes zarežejo v srce vsakega, ki Vanj veruje. Ne moreš odgovoriti na njih neiskreno, ker veš, da Bog vidi v srce in ne prenese laži. Eno takšnih usodnih vprašanj je prav gotovo tisto znano vprašanje, ki ga je postavil svojim učencem: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Najprej jih je vprašal, kaj drugi mislijo o njem in na to vprašanje so prav vsi apostoli znali odgovor! Kar prehitevali so eden drugega, da bi mu povedali, kako ga imajo za preroka, za Janeza Krstnika, za Božjega poslanca… Ko pa jim je Jezus zastavil to znano drugo vprašanje – Kaj pa vi pravite, kdo sem? – je nastava velika tišina… Šele Peter se je opogumi lin odgovoril: Ti si Kristus, Sin živega Boga! Naš Odrešenik postavlja isto vprašanje tudi danes, tebi in meni: Kaj pa vi pravite, kdo sem jaz? Draga poslušalka in dragi poslušalec! Ali že poznaš odgovor?
Grški filozof Aristotel se v drugem razdelku svoje Nikomahove etike ukvarja zlasti z vprašanjem vrline in pravilnega delovanja – sprašuje se torej, kako postati kreposten in dober človek. Na začetku tako najprej razloči med naravnimi sposobnostmi in nravnimi krepostmi: med prve spadajo na primer naše zmožnosti čutnega zaznavanja, s katerimi smo se že rodili, so torej nekaj vrojenega, danega po naravi in jih zato ni mogoče prevzgojiti, vrline pa si »nasprotno, pridobimo ravno s tem, da se v nečem udejstvujemo«. To pomeni, da nam moralne kreposti niso že vrojene, pač pa nam jih narava ponuja kot možnost, na nas pa je, da jih izpopolnjujemo ali ne. Zaradi tega so po Aristotelovem mnenju precej podobne obrtem, saj se jih moramo najprej šele izučiti, da se potem lahko v njih udejstvujemo, izučimo pa se prav s tem, ko se v njih urimo in jih stalno obnavljamo. »Zidar postaneš s tem, da zidaš,« pravi Aristotel, »kitarist postaneš s tem, da igraš na kitaro. In tako postanemo tudi pravični, če ravnamo pravično, umerjeni, če umerjeno delamo, hrabri, če se hrabro zadržimo.« S tem hoče reči, da se človek ne rodi že kot dober in pravičen, pač pa se mora takega šele narediti, to pa mu bo uspelo samo tako, da bo neprestano ponavljal dobra oziroma pravična dejanja. Naša dejanja in odločitve so torej tisti, od katerih bo odvisno, kakšni ljudje bomo postali. Zato tudi sam v nadaljevanju opozori, da njegovo »razpravljanje ne sme biti samo teoretično kot druge razprave.« Kajti njegov cilj ni golo razpredanje z namenom, da bi ugotovili, kaj je vrlina, pač pa bi moral biti naš končni cilj, da se je dejansko priučimo in jo izvajamo, saj sicer od tega premišljevanja ne bi imeli nobene koristi. Prav v tem vidi največjo napako večine ljudi, saj se navadno »zatekajo k besedam, misleč, da bodo že z golim filozofiranjem postali pravični.« Aristotel jih zato primerja z bolniki, ki sicer »skrbno poslušajo zdravnikove besede, a ne izpolnjujejo njegovih navodil.« In kakor bolniki na tak način seveda ne bodo mogli ozdraveti, tako tudi ljudje, ki samo teoretizirajo in premišljujejo o pravičnem ravnanju, ne bodo mogli postati pravični in dobri. Smisel vrline je namreč prav v delovanju v skladu z njo in stalnem udejstvovanju, ne pa v premišljevanju o njej.
Za vse nas pomeni napaka nekaj slabega, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Vsi si prizadevamo, da bi naredili čim manj napak. Prizadevamo si za življenje brez napak – pa vendar je kljub temu prizadevanju povsod še in še napak. Tako nam ne preostane nič drugega, kot da se učimo živeti z napakami. Ob vsaki napaki se lahko zavemo, da res nismo popolni. Morda je prav to spoznanje za naše življenje še večjega pomena kot odsotnost vsakršne napake. Znanec mi je pripovedoval, kako je bil ogorčen, ko je v svoji knjigi, ko je bila že natisnjena, odkril dve napaki. Ne, to se res ne bi smelo zgoditi! Saj pred izidom knjige toliko ljudi bere tekst in išče napake. Za to so tudi plačani. Le kako so mogli to spregledati! Knjiga je bila zanj kot njegov otrok, lep in popoln. Res, da je pisal v knjigi o srečanjih z ljudmi, največ z ljudmi v stiski, tudi o njihovih življenjskih napakah, zaradi katerih je postala stiska še večja. Ampak to so oni, njemu pa se napaka v knjigi ne bi smela zgoditi. Pa tako si je želel, da bi bilo vse brezhibno! Tako je razmišljal in poslal nekaj ostrih protestov založbi. Knjiga pa je bila že natisnjena in pomagati se ni dalo več. Napaki sta bili tu in sta tudi ostali. Potem pa je vendarle začel razmišljati še drugače. Napaki pravzaprav sploh nista bili tako pomembni. Večina bralcev tega najverjetneje sploh ne bo opazila. In končno: če v knjigi piše o srečanjih z ljudmi in o tem, kako živijo s svojimi napakami, kako naj ob tem zganja tak kraval zaradi dveh majhnih napak, ki sploh nista bistveni. Še marsikaj veliko hujšega bi se lahko zgodilo. Tako sta ti napaki, ki sta se znašli v knjigi, postali prava življenjska lekcija za pisca knjige. Pravi, da sta se morali zgoditi in da je moral tako burno odreagirati pri založbi. Šele ob tem se je zavedel, da se razburja za prazen nič in da se mora tudi on učiti živeti z napakami. Življenja brez napak ni.
Sosed, ki ga Nesrudin ni preveč maral, je prišel nekega večera na obisk. Prišel je z namenom, da Nesrudina poprosi, da mu posodi osla. Potreboval ga je, da bi nekaj pretovoril na njivo ob koncu vasi. Nesrudinu je bil sosed tako zoprn, da mu nikakor ni želel posoditi osla. Rekel mu je: »Z veseljem bi ti posodil svojega osla, ampak ravno včeraj je prišel k meni brat iz sosednje vasi in si ga je sposodil, da bi pretovoril nekaj pšenice v bližnji mlin. Žal osla ni tukaj.« Sosed je bil razočaran, saj mu je to prekrižalo načrte. Vseeno pa se je prijazno zahvalil Nesrudinu in se obrnil, da bi odšel. Ko je naredil le nekaj korakov stran, je iz hleva zaslišal oslovo riganje. Nekoliko zmeden se je obrnil k Nesrudinu in ga vprašal: »Sosed, mar mi nisi rekel, da osla ni tukaj?« Nesrudin pa se je ozrl k sosedu in mu odvrnil: »Prijatelj, komu boš vendar verjel? Meni ali oslu?« Ljudje imajo zelo močno sposobnost, da se o nečem prepričajo, rečemo celo, da nekdo tako laže, da samemu sebi verjame. Živimo tudi v obdobju lažnivih novic, ki nam ne dajejo gotovosti, ampak ima vsak izmed nas nalogo, da prebira zrno od plevela. To nam jemlje precej moči in pozornosti, ki bi jo sicer lahko namenili čemu drugemu. Vendar je pomembno, da postavimo predse filter, ki ne spusti kar vsakega plevela skozi. Vseeno pa je dobro, če znamo tudi v novicah, ki pridejo do nas, odkriti plati, ki nam sprva niso čisto razvidne. Morda novica z bombastičnim naslovom v sebi skriva tudi kaj dobrega, če smo to pripravljeni videti. Tako se je tudi v Nesrudinovem kraju razširila razburljiva vest, da se je njegov osel izgubil. Ko so za to novico izvedeli Nesrudinovi sosedi, so se razžalostili. Odpravili so se k našemu učenjaku na dom, da bi mu pomagali poiskati dragocenega osla. Ko pa so prispeli pred hišo, so zagledali Nesrudina, kako se veseli in zahvaljuje Bogu. Vprašali so ga: »Učenjak, mar nisi žalosten, ker se je tvoj osel izgubil?« Nesrudin pa se je le nasmejal in jim rekel: »Pravzaprav sem vesel, da mi je Bog pomagal, da nisem jezdil osla, sicer bi se z njim izgubil še sam!«
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal v zaslon, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred menoj sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža niti hitro računati niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in ne prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri oglašanju želodcau prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
»Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno«, so besede iz znamenite knjige Mali princ. Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno opominja na moč čustev pri oblikovanju empatije.
Zadnje besede umirajočega človeka so izredno pomembne. Za številne ljudi, zlasti za najbližje, so naravnost svete. V današnjem evangeliju beremo Jezusove zadnje besede, ki jih je namenil učencem malo pred svojo smrtjo. Učenci so se, ne da bi vedeli, kaj se bo zgodilo, zbrali okoli učitelja in poslušali njegove zadnje besede, ki so pravzaprav molitev. Za kaj je Jezus prosil Očeta? Najprej zato, da jih Oče varuje: »Prosim, …. da jih obvaruješ hudega« (Jn 17,15). In vendar so učenci prebili veliko hudega. Že Apostolska dela, ki opisujejo življenje prve Cerkve, pripovedujejo o tem. Vsi apostoli, razen Janeza, so umrli kot mučenci. Zgodovina Cerkve je zgodovina preganjanja njenih članov. V vseh dobah imamo mučence. V 20. stoletju več kot v vseh treh prvih stoletjih, je poudarjal sv. Janez Pavel II. Najbrž tudi mi doživljamo težave kot kristjani v družini, službi in v družbi. Nismo prvi, ki jih doživljamo, zato nas ne smejo zmesti in prestrašiti. Če gledamo zgodovino Cerkve, vidimo, da naše težave niso najhujše! Kaj vse so pretrpeli kristjani v zgodovini! A v težavah nismo sami. Sam Jezus je v svetem trenutku pred smrtjo prosil za nas, za varstvo sredi težav na tem svetu. V težavah se moramo zavedati Božjega varstva. Današnji evangeljski odlomek je nekaj posebnega, saj je evangelist Janez samo v njem uporabil besedi »sveti oče« (Jn 17,11). Kakor da bi hotel poudariti, da nas Bog varuje kot oče svoje otroke. Poglejmo na to Jezusovo prošnjo s starševskega vidika. Starši so vzgojili otroke. Ti so zdaj odrasli in odhajajo od doma, na primer na študij. Zapustili bodo svoj varni, topli dom. In starši zdaj preprosto prosijo Boga, naj jih odslej On varuje, ker sami tega ne morejo več. Podobno Jezus v molitvi v evangeliju prosi, naj Oče varuje tiste, ki mu jih je dal, kajti sam jih ne more več varovati. Kako ljubeče in skrbno se nam kaže Jezusovo srce iz teh besed! Drugič Jezus Očetu izroča v varstvo svoje učence, ko ga prosi, naj jih obvaruje hudega. Spet poglejmo to s starševskega vidika. Starši se bojijo za svoje otroke. V negotovosti se sprašujejo, ali se bodo zdaj izgubili, potem ko so jih toliko let varovali. Ne želijo, da bi bili izpostavljeni nevarnostim, ki jim grozijo »v svetu«. Hkrati pa se zavedajo, da bodo izpostavljeni vsem nevarnostim in pastem »tega sveta« (Jn18,14), ko bodo zapustili dom. Zato Jezus preprosto prosi Očeta, naj jih obvaruje hudega. Tako prosijo tudi številni današnji starši in tako prosimo tudi mi.
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. V današnjem jutru vas bom povabila, da spet sedemo v šolske klopi. Ne za ves dan, ampak samo za slabo šolsko uro. Povabila vas bom k pisanju šolskega spisa. Pri pouku slovenskega jezika smo, če me spomin ne vara, v vsakem ocenjevalnem obdobju morali napisati tudi šolski spis. Enkrat smo morali pisni izdelek izvirno oblikovati, drugič pa spis napisati po prebranem besedilu. V tretjem in četrtem letniku srednje šole sem sedela v isti klopi kot prijateljica, ki ji je pisanje šolskega spisa pomenilo najhujšo šolsko moro. Meni je tesnobne občutke povzročala matematika, a pri tej si je bilo vendarle malo laže pomagati z nedovoljenim prepisovanjem pri reševanju nalog kot pa pri izlivanju črnila na bel list papirja. Matematični testi so bili navadno sestavljeni iz lažjih in težjih nalog, pri pisanju šolskega spisa pa smo se morali držati preprostih sestavnih delov spisa: napisati uvod, jedro in sklep. Drugih formul nismo imeli. H končni oceni spisa sta nekaj pripomogla tudi naše poznavanje pravopisa in vsebina. Seveda je bila ta, vsaj pri meni, odvisna tudi od izvirnosti naslova, ki ga je določil učitelj. Sem pa tja sem svoj šolski spis na glas prebrala pred razredom. Dragi poslušalci, drage poslušalke, tako moja kot vaša življenjska zgodba si zaslužita, da ju kdo prebere na glas. Zato vas v današnjem jutru povabim, da napišete preprost spis z naslovom Življenjska zgodba. Toda z enim pogojem: pri pisanju spisa boste morali enega izmed treh sestavnih delov prepustiti komu drugemu. Za katerega izmed treh delov bi se odločili: za uvod, jedro ali sklep? Veste, ko drugim pripovedujemo svojo zgodbo, si naši poslušalci, četudi ta že ima konec, najraje sami izmislijo, kako se je končala. Vsakdo, ki bo našo zgodbo bral ali poslušal, bo slišal drugačno. Nekaterim bo pritegnila pozornost, drugim vzbudila usmiljenje ali pa bodo ob prebiranju zdolgočaseno zehali. Ni treba, da ste mojstri umetniške besede in da imate bogat besedni zaklad. Zato ošilite pero in se posvetite pisanju, predvsem pa pozabite na malo prej postavljene pogoje. Če želite, da bo vaša zgodba zanimiva za večji krog poslušalcev, lahko pustite, da zadnje poglavje napišejo drugi. Tako bo zgodba dobila pridih senzacionalnosti. In ne pozabite: samo vi sami ste tisti, ki lahko napiše vašo življenjsko zgodbo: z uvodom, vsebino in sklepom. Včasih bodo prišli nenadni zapleti, a tudi razpleti, žalostni in veseli. Ne dopustite, da poglavja vašega življenja zlagajo drugi. Zložiti jih morate sami, zašiti z močno nitjo in povezati s trdimi platnicami.
Vstopili smo v mesec maj, mesec ljubezni, kot pravijo, mesec zaljubljenosti… In o zaljubljenosti od nekdaj govorimo tako malo v oklepajih, z omalovažujočim prizvokom, kot o nekakšni otroški, šolski bolezni kot so norice ali ošpice, kot o nečem prehodnem, nečem kar nujno mine, kot o nečem kar je le del odraščanja, začetni del nekega odnosa, kot o nečem kar še ni ljubezen in ki le utrjuje in pripravlja pot za tisto pravo ljubezen… Pa je temu res tako? Zakaj potem mi, odrasli, zreli ljudje, ki smo že krepko zakoračili po utrjeni in pravi poti ljubezni, hrepenimo po zaljubljenosti in skušamo svoj odnos vedno znova pomlajevati in ga osveževati z zaljubljenostjo? Je mar kje kdo, ki bi si želel še enkrat prebolevati norice? Ali ošpice? Gre res le za hrepenenje po mladosti? Ali pa hrepenimo po obdobju, ko smo premogli toliko ljubezni, da smo bili slepi za vse drugo razen za ljubljeno osebo? Ko smo bili sposobni spregledati, pozabiti in odpustiti vse, in ko smo verjeli, da je tudi nam vse spregledano, pozabljeno in odpuščeno! Saj vendar ljubimo! Ko smo živeli in dihali le eno: ljubljeno osebo in ime. In smo v tej svoji zaljubljeni ljubezni vedno in povsod, hote in nehote zapisovali: ljubim, ljubim, ljubim… Na šolsko klop, na sosedov plot, na steno gasilskega doma, na debla dreves… Srček pri srčku in: ljubim, ljubim, ljubim… O, te pomladne norosti, zaljubljenosti v slehernega … v Boga, v Marijo, v bližnjega, v oddaljenega, skratka: v stvarstvo, ti želim v tem mesecu, mesecu ljubezni.
Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi pa tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot s menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati to upanje. Jasen nam mora biti cilj h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve, pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si določena skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za drugega človeka. Ko v sebi začutimo željo, da bi moral nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjal k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da je dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, ga ohranja ta naš svet pri življenju. Potrebna je vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo na tisoče družin. Kot pravi Peter Opeka, treba je vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Trenutno se zdi, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebej potrebno ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas?
Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se vede pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal? Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se vedli, da se bomo lahko vključili v utečeno življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?« Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Hočemo ali nočemo, že od mladega smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije. Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki stalno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo. So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in biti pozoren na lepe lastnosti svojih bližnjih.
Spoštovani, razburljivo in neustavljivo gonjo zoper teror nebes zasledimo vse od Sofokleja, Joba, Danteja, Becketta, Dostojevskega, Camusa, Heineja … Noben prepirljivec z Bogom ne izpusti te kljuke iz rok. Tudi slavna sufijska poetična drama Zborovanje ptic, ki jo je leta 1177 napisal perzijski pisec Farid ud-Din Attar, govori o iskanju mitskega kralja ptic z imenom Simorgh in je metaforična vseživljenjska zgodba o iskanju smisla življenja, trpljenja in minevanja. O Bogu je težko govoriti tudi tistim, ki vanj verujemo. Sploh ko v temni noči vere ostanemo brez besed. Toda najslabše je, če se ne sprašujemo; takrat se odpovemo človeškosti in živimo kot neuka žival. Takrat vera v Boga izhlapi in nastopi praznina z neskončnim hladom (Friedrich Nietzsche). Takrat se ne osramoti vera v Boga, ampak se osramotimo mi. Brez Boga ni nobene instance več, na katero bi se bilo mogoče sklicevati, in nobenega upanja več v poslednji smisel in poslednjo pravičnost. Reševanje vprašanja trpljenja brez Boga je zato domišljavost. Tudi Franz Kafka (1883–1924), veliki pisatelj judovskega rodu, je iskal rešitve. Ne drži, da Kafka ni verjel v nobenega Boga; verjel je v vsaj »nemočnega« Boga, danes pa je Bog zradiran. Kafka je v delu Cesarjevo sporočilo (1919) pisal o neznanem cesarju (Bogu?), ki na smrtni postelji zaupa svojemu glasniku skrivnostno sporočilo, ta pa ga mora prenesti neznanemu naslovniku. Glasnik se ves čas prebija skozi množico in gnečo prisotnih v cesarjevi palači, a kljub prerivanju nikoli ne pride do cilja. Njegova prizadevanja, da bi skrivnostno sporočilo predal, postanejo neznosno moreča, saj se na hodnikih cesarjeve palače vse bolj izgublja. Glasnik nikoli ne zapusti palače, ker ne najde poti do vrat. Brezizhoden položaj se konča brezizhodno tudi za čakajočega naslovnika, ki sedi na oknu in zre v votlo noč, upajoč, da glasnik prihaja … Pisatelj je že vnaprej uprizoril krizo postmodernega človeka. Ker smo Boga izgnali skozi glavna vrata, nam skozi okna, špranje in luknje vdira v izpraznjen prostor groza nihilističnega šoka. Ne čudimo se, da po neuspelem magičnem svojem lastnem pomlajevanju čofotamo in hropemo v kaosu teme, obsedeni z miselnimi stroji in lovljenjem mističnih signalov iz vesolja, a brez utehe in kisika. »Nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« (Pridigar 1,2) Tako je zapisal svetopisemski judovski filozof.
Eno izmed pravil sobivanja – predvsem tam, kjer je več otrok – se glasi: “V naši družini/šoli se ne tepemo.” Zagotovo je to dobro pravilo, ki naj bi se ga držali tudi odrasli. Toda velikokrat nam tako mlajšim kakor tudi starejšim uspe, da čeprav ne uporabljamo svojih pesti, tepemo drug drugega s svojimi besedami. Verjetno ste že kdaj srečali koga, ki je ponosen na svojo sposobnost, da z ostrimi besedami poniža ali užali drugega. Seveda se običajno ta drugi prav tako odzove z ostrimi besedami. Po navadi to pomeni začetek besedne vojne ali pa vsaj tekmovanja, kdo bo pametnejši ali boljši od drugega. Ton takšnega soočenja je napet, rezultat pa vedno pomilovanja vreden. Za uporabo zbadljivk in žaljivk se običajno skriva močan občutek manjvrednosti. Gre za poskus, da oseba, ki se počuti manjvredno, drugo osebo potegne na svoj nivo. Kakor da bi tak človek želel reči: “Ko se primerjam s teboj, se počutim manjvrednega. Zato te bom poskusil prikazati slabšega, kot si, in potem bodo drugi morda mislili, da si tako slab, kot sem jaz.” Tisti, ki spretno in ustvarjalno uporabljajo zmerljivke in žaljivke, imajo temeljno potrebo po gotovosti glede lastne vrednosti in po sprejemanju samega sebe. Kako se lahko odzovemo, kadar smo tarča strupenih besed? Protistrup je potrditev. Ko se na žaljive besede odzovem s potrditvijo, to iz izmenjave besed odstrani želo maščevanja; hkrati pa lahko naše pozitivne besede podprejo osebo, ki se očitno počuti manjvredno. Vsekakor je pri tem dobro poskrbeti, da to željo po potrditvi drugega izraža tudi ton našega glasu, saj je sicer zelo verjetno, da bodo naše besede zvenele sarkastično ali cinično. Če vas oseba poskuša ponižati s tem, da govori o vašem videzu, se ni treba strinjati ali preslišati komentarja. Odzovite se nanj z iskreno potrditvijo kot na primer: “Tvoja pričeska je vedno čudovita. V čem je skrivnost?” Če se nekdo oklepa tega, kar ste rekli, in vašo izjavo namenoma napačno razlaga ali pa izrablja vašo napako, se lahko, recimo, odzovete tako: “Želim si, da bi imel tvoj smisel za humor in tvojo sposobnost jasnega izražanja.” Osebi, ki vas pogosto zbada s svojimi besedami, pa vendarle morate pokazati, da takega ravnanja ne odobravate. A naredite to zasebno in nežno z izjavo, kot je: “Niso mi všeč misli, ki se mi podijo po glavi, ko me ponižuješ s svojimi besedami. Si za to, da se od zdaj naprej drug do drugega vedeva pozitivno?” Če vadimo in izražamo iskrene potrditve drugih, te postanejo naša navada. In skoraj vsakdo si bolj želi biti v potrjujočem kot pa jedkem okolju. Vi ne? Odločimo se torej, da bomo danes in od danes naprej, ko gre za naše besede in odzive, uresničevali ta svetopisemska nasveta: “Zato spodbujajte drug drugega in drug drugega izgrajujte.” (1 Tes 5,11) ter: “Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.” (Rim 12,21)
Danes nekatere pravoslavne cerkve, med njimi je tudi Srbska pravoslavna cerkev, praznujejo veliko noč. Srbski pravoslavni duhovnik, paroh Aleksandar Obradović v Duhovni misli govori o velikem upanju, ki ga prinaša Jezusovo vstajenje od smrti.
Leto 2023 je bilo med drugim posvečeno spominu na 750. obletnico smrti enega najvplivnejših muslimanskih mistikov in pesnikov, Mavlane Dzalaladdina Rumija, ki s svojo bogato duhovno poezijo še dandanes navdušuje in zapeljuje ljubitelje lepe besede. V ta namen so se lansko leto po vsem svetu dogajale številne prireditve, na katerih so umetniki in intelektualci s svojimi nagovori in prispevki počastili tega velika muslimanskega učenjaka in sufija. Toda kdo je bil Rumi in v čem je pravzaprav njegova veličina? Rumi, ki se je rodil v Balkhu na severu današnjega Afganistana in je kot religijski učitelj in učenjak preživel večino svojega življenja v Konji, ne pripada enemu narodu in enemu kraju. Rumi je – tako kot Goethe, Shakespeare ali Dante – “svetovni fenomen”. Njegov opus, ki zajema več kot petinpetdeset tisoč verzov in je preveden v številne jezike, predstavlja sam biser islamske literature in – kot pravi izvrsten poznavalec sufizma slovensko-poljskega rodu Marjan Molè – enega “izmed vrhov perzijske mistične poezije” (Molè, 2003, str. 110). Njegovo zagotovo najbolj znano delo “Masnavi” je tako zaradi svoje duhovno-etične vsebine kot tudi zaradi jezikovno-slogovne lepote kot edino delo v islamski tradiciji označeno s častnim nazivom “perzijski Koran”. Znano je tudi, da je Rumijevo srečanje s skrivnostnim dervišem Šamsom iz Tabriza pomenilo preobrat v mistikovem življenju. Poslej naj bi namreč Rumi prevzel obliko mističnega zamaknjenja, ki jo je poznal Šams, mistična ekstaza (“samā`”), ki jo je mogoče doseči, prek duhovne glasbe, plesa in invokacije Božjega imena, pa je postala središče ne le duhovnega življenja Rumija, temveč tudi njegovega sufijskega reda, ki se je uveljavil in razširil predvsem na območju Turčije. Tako je tudi Rumijevo glavno delo Masnavi nastalo predvsem pod vplivom strastne ljubezni, hrepenenja in izkustev mistične zamaknjenosti. To pa so tudi osrednje teme Rumijeve poezije, h katerim lahko dodamo še vprašanja duhovnega iskanja, smrti in posmrtnega življenja, bolečine ločitve in blaženosti mističnega zedinjenja, trpljenja in odrešitve ter vprašanje skrivnega védenja, narave uma in spoznanja poslednje resničnosti. Ljubezen pomeni za Rumija izvor vsega; ustvarjalno silo, ki presega razum. Njegova najbolj notranja izkušnja ga je pripeljala do spoznanja, da je prek ljubezni do Stvarnika mogoče ljubiti celotno stvarstvo. Religija Islama za Rumija tako ni le utemeljena na religijskem zakonu, “šariji”, temveč pomeni notranjo pot, “tariqo”, ki je prvenstveno “pot ljubezni”. Resnična in dokončna predanost Absolutu za Rumija ni mogoča brez ljubezni kot “alkimije duha”, ki ima spoznavni značaj in presega razumska spoznanja. Rumi pravi, da »ko ljubimci vino v sebi odkrijejo […] intelekt izgubijo”, kajti “intelekt zanika ljubezen, a kljub temu meni, da pozna skrivnosti ljubezni. […]” (Rumi, Masnavi, Knjiga 1, prev. Viktorija Kos). Če se torej bralec nemara sprašuje, kaj se lahko mi, ki živimo v 21. stoletju, naučimo od Rumija, lahko to najbolje povem z odgovorom, ki ga je ob neki priložnosti podal iranski filozof in teolog Abdolkarim Sorush: »Preprosto berite njegovo delo! Kajti njegovo delo je kakor širen ocean. A kdor želi vedeti, kaj je ocean, se mora podati vanj in se v njem naučiti plavati. Kdor prebira […] Rumija, bo odkril neki drug svet. In prav to potrebujemo.« Seveda tako branje ne predpostavlja le izhodiščnega zanimanja za mistično misel, temveč od bralca zahteva tudi kontemplativni pristop – in nekaj potrpljenja.
Rimski stoični filozof Seneka v tolažilnem pismu Marciji, ki je izgubila dva svoja sinova in nikakor ni mogla preboleti njune smrti, med drugim razmišlja tudi o človeku in krhkosti njegovega življenja. Večkrat poudari, da je človek v svojem temelju minljivo bitje – v trenutku, ko se rodi, je obsojen na to, da bo enkrat tudi umrl. Zato Marciji reče: »Če žaluješ, ker ti je umrl otrok, obtožuješ uro, ko se je rodil; smrt mu je bila namreč naznanjena že ob rojstvu. Pod takšno postavo ti je bil dan; taka usoda ga je zasledovala od trenutka, ko je prišel iz materinega telesa.« Smrt je torej del našega življenja, z nami je že od trenutka našega rojstva in je naša večna spremljevalka na življenjski poti, ki nas venomer opominja, kako krhka bitja pravzaprav smo. Seneka v nadaljevanju človeka zato primerja s posodo, »ki jo lahko zdrobi že najšibkejši udarec, že najmanjši tresljaj.« Tako je ranljiv in občutljiv, da »ni treba hudega viharja, da ga sesuješ v prah: kjerkoli udariš, ga boš zlomil.« Kajti človek se rodi kot nebogljeno in šibko dete, povsem »brez naravne obrambe, potrebno tuje pomoči, izpostavljeno vsem napadom in poniževanju usode.« Pa tudi kasneje, ko že odraste, ko uri svoje telo in duha, je še vedno krhek, saj je občutljiv na mraz, vročino, napor in druge nadloge – »kamor se le gane, se takoj zave svoje nemoči,« ugotavlja Seneka. S takšnim razmišljanjem želi filozof Marcijo spomniti, da smo ljudje umrljiva bitja, katerih smrt je neizbežno del vsakdana. »Smrtnica si se rodila,« opominja Seneka Marcijo, »smrtnikom si dala življenje; ti sama si trohljivo, minljivo telo, ki ga pogosto napadajo bolezni: si mar upala, da bo iz tako krhke snovi zraslo trdno in večno bitje?« Seneka namreč verjame, da bomo lažje prenašali vse tegobe življenja, še zlasti pa izgube bližnjih, če bomo imeli vselej pred očmi to našo krhko naravo. Kajti smrt grozi vsem ljudem, »nič na svetu ne uide tem grabežljivim rokam,« ljudje pa si kljub temu stalno prizadevajo, da bi jo nekako zaobšli. To po njegovem mnenju ni prava filozofska pot – bolje bi storili, če bi sprejeli to končnost kot dejstvo našega obstoja, saj nas tako smrt ne bi mogla nikdar presenetiti in nas prizadeti. Po drugi strani ravno ta naša končnost daje vrednost našemu kratkemu veku – takšno razmišljanje je potemtakem pravzaprav poziv k temu, da začnemo ceniti vse, kar nam je v življenju dano.
Neveljaven email naslov