Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27).
V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili.
V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli.
Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi.
Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.
3718 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27).
V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili.
V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli.
Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi.
Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.
Sufiji, muslimanski mistiki, nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na splošno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznavni proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«
Ko današnje razmišljanje ni in ni hotelo steči po tipkovnici na prazen list računalniškega ekrana, sem se zazrla skozi okno študijske čitalnice, ki je obrnjeno proti zahodu. Pogled na sosednjo stavbo zastira divji kostanj. Njegovo cvetenje sem zamudila, zaradi zaprtega okna pa nisem mogla prisluhniti šumenju listja, ki ga je prinesel veter. Skupaj z listi so poplesavale tudi zelene ježice. Bodičasta lupina okrog ploda se bo razprla, ko bo plod dovolj zrel. Takrat bodo največ dela imeli smetarji. Ko sem se približala oknu in ga odprla, sem opazila, da nekaj ježic leži pod krošnjo drevesa, a ne zato, ker bi bile že zrele. Odpihnil jih je veter, še preden sta se njihova rast in zorenje končali, meni pa je veter na obraz prinesel svežino novega dne. Ne samo kostanjeve ježice, tudi nas veter maje in obrača. Za razliko od kostanjevega drevesa se lahko z malo truda premaknemo z mesta, kjer stojimo, in ujamemo veter v naša jadra. In začnemo krmariti lastno življenje. Brez prave moči vetra ne bomo izpluli iz pristana, kakor tudi ne, če ne bomo jader napeli. Še prej pa moramo dvigniti življenjsko sidro in odvezati močno vrv, ki nas zadržuje v na videz varnem privezu. V primerjavi z vodnimi ladjami, ki jih po brodolomu največkrat odpeljejo v razrez, je lupina ladje življenja veliko bolj trpežna in odporna, a ne nezlomljiva. Nezlomljivi smo samo toliko časa, dokler v naša jadra piha prijeten in osvežujoč veter ter dokler usmerjamo krmilo v pravo smer. Na življenjski plovbi se ne bomo mogli izogniti ostrim skalam, verjetno bomo tudi nasedli in stopili na bodečo ježico. V naša življenjska jadra se ne ujame samo šumenje listja, ki ga nosi veter, niti veter z jader ne odpihne samo plev. Poleg vseh vetrov, ki pihajo z vseh štirih strani neba, poznamo še hinavski veter, le da tega povzročamo ljudje. Ta se mi zdi veliko bolj nevaren od severnega vetra ali močne burje. Zmesti zna življenjsko iglo, s katero uravnavamo plovbo našega življenja. In kaj storiti, ko bomo v jadra ujeli hinavski veter? Ker na magnetno iglo kompasa, nepogrešljivega pripomočka vseh krmarjev, vplivajo odkloni in vplivi zunanjih magnetnih polj, kompas potrebuje popravek. Tako kot ga potrebujemo ljudje. Ko bomo spoznali, da nam kompas življenja ne kaže več prave smeri, moramo popravek narediti sami: spremeniti moramo smer plovbe in položaj. Ne bojte se, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, svoje plovbe. »Poglejte ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja.« (prim. Jak 3,4–5) Le nečesa ne smete pozabiti. Za čim varnejšo plovbo življenja morate vedeti, kam, kako, od kod in kdaj pihajo vetrovi na vaših poteh.
Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!
Po starem izročilu naj bi bil evangelist Luka po poklicu zdravnik. Zato je tudi zelo pozoren na ozdravljenja, ki jih izvršuje rabi iz Nazareta. S temi dejanji se Jezus ne razodene samo kot velik prerok, ampak prav tako kot Mesija. Takšnega so namreč napovedovali preroki, da bodo ob njem slepi znova videli, nemi spregovorili in pohabljeni poskakovali od veselja. Toda v tem trenutku Luka pripoveduje, kako so tudi Jezusovi učenci bili deležni podobnih darov in nam sporoča, da so mesijanski časi že tukaj. Vendar je nekaj zanimivo: Jezus pošilja širši krog svojih učencev naokrog, kar 72 jih je, z nekim pogojem. Zahteva, da nimajo pri sebi denarja, potovalnih torb, odlične obutve, skratka, naj ne bodo zanimivi za zlikovce in roparje. Tudi naj ne jemljejo svojega poslanstva kot prijeten izlet ali sprehod, ko bodo na poti srečevali ljudi in jih vabili k prijetnem druženju, »piknikovanju« in pripovedovanju zanimivih zgodb. Njihov cilj mora ostati jasen: stopiti morajo v hiše in na trge ter povedati, da njihov učitelj, ki je mesija, prihaja. Tega so lahko veselijo vsi ljudje na svetu. In še neki tehten razlog je, da gredo njegovi učeni brez vsega po svetu. Velika nevarnost je namreč bila, da bi svoj uspeh oznanjevanja pripisali temu, kar imajo in kar znajo. Če prinašajo radost in zdravje, to ne počnejo iz svojih lastnih moči in vedenja, ampak zaradi neizmerne Božje darežljivosti. Le malo zatem Luka v Apostolskih delih pripoveduje, kako je Peter pri tempeljskih vratih ozdravil hromega. Neki Jeruzalemčan je bi prepričan, da ima Peter magično moč in je bil pripravljen od njega odkupiti to veščino. Toda Petrova moč ne prihaja iz njega, ampak od zgoraj. Vsekakor so morali apostoli ob vrnitvi priznati, da jim kljub njihovi nemoči in uboštvu nič ni manjkalo. Kristus svojim učencem prizna pravico, da so navdušeni in veseli svojih uspehov, saj so ozdravili celo duševne in duhovne bolezni, kar je bilo za tisti čas velika redkost. Toda njihovo največje veselje je vendarle nekje drugje, namreč, da so sami stopili v Božje veselje in darežljivost. Odslej bo Bog prek njih navzoč na Zemlji. Ob tej priložnosti Jezus daje naročilo svojim učencem za vse časa. Prizadevanje, da bi naredili še kaj dobrega, ne bo dovolj. Vse to je hvalevredno, toda največ, kar lahko storijo, je, da pustijo Božji dobroti, usmiljenju in odpuščanju, da se naselijo med ljudmi. Veseli naj bodo, da so oni znanilci teh večnih radosti, zdravja in veselja.
Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš kaj bo zraslo. No, dobro, veš že KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, če izbranka po barvi, velikosti, oziroma »celostnem izgledu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to, kar sadiš, tudi dejansko izgledalo »kot na sliki«. Na rast vpliva veliko dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal zato, da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega zgolj na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene rabijo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru…, da o zemlji niti ne govorim. Treba je vzeti v roke škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer rastlino včasih privežeš, ji daš oporo… Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadarkoli in kamorkoli, oziroma kogarkoli… In ko že storiš vse, kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo… uniči vse za kar si si prizadeval. In ne veš zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja… in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja!
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.« \tAristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega«, že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro sklene, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano«, to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej ves čas sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci Radia Slovenija! V današnjem evangeliju beremo, kako je Jezus ozdravil mrtvoudnega človeka. Z vero so ljudje v stiski pristopili do potujočega učitelja Jezusa, ki je svoje besede potrjeval z dejanji čudežev. Jezusovo delovanje v deželah današnjega Bližnjega vzhoda je vzbudilo nemalo zanimanja pri ljudeh. Če nekoliko odmislimo dobro poznano zgodbo o Jezusovem rojstvu, je v svojem sicer kratkem javnem delovanju vzvalovil veliko zanimanja med preprostimi ljudmi, pa tudi med takratno vodstveno srenjo Judov. In kaj ne bi; s svojim naukom se je namreč razlikoval od tedaj uveljavljenih družbenih norm, s svojimi čudeži je presegal človeške zmožnosti in s svojim odnosom do svojega Očeta v nebesih je bil edinstven in neponovljiv. Oseba Jezusa je hkrati vzbujala zadržanost in pozneje odkrito sovraštvo in upanje ter vero pri ljudskih množicah. Takratnim verskim voditeljem v Jezusu ni uspelo prepoznati pravega Boga, saj so bili prepričani, da je Jezus zgolj človek. Lahko rečemo, da so bila njihova srca zakrknjena in oči zastrte. Tudi v današnjem času ne prepoznavamo Boga. Še več, kljub napredku ne prepoznavamo več človeka; kaj je njegovo dostojanstvo, ne kaj sta njegova odgovornost in krhkost. Množice se zadovoljijo s preprostimi parolami o Bogu, da tega ali ni ali pa je tako nedoločen, da ga niti poimenovati ne moremo. Mrtvoudni je potreboval Božjo pomoč in upal je, da jo bo našel v Kristusu. Vsi potrebujemo Božjo pomoč, a je ne iščemo vsi v Kristusu. Težko priznavamo, da ima Bog oblast tako na duhovnem področju kot v fizičnem svetu. Boli nas, ko naše življenje prizadene vsakovrstno trpljenje. To postane celo vir jeze, zamer in očitanja Bogu. Toda Kristus, Sin Boga, ni sveta po svoji smrti zapustil. Na izreden in neprecenljiv način je delo odrešenja tako na telesni kakor na duhovni ravni zaupal svojim apostolom. Ti so njegov nauk, delo in tesno povezavo z Bogom Očetom prenesli ljudem. Njihovo delo vse od začetka do današnjega dne nadaljujejo škofje, duhovniki in diakoni; na poseben način vse Božje ljudstvo. V tem tednu smo se v Cerkvi na Slovenskem duhovniškemu zboru pridružil štirje novi duhovniki – novomašniki in dva diakona. Velika dela na duhovnem področju: odvezovanje grehov, darovanje daritve svete maše, sprejemanje novih kristjanov po zakramentu krsta, bo odslej Kristus opravljal po naših življenjih. Naloge, ki jih opravljamo v Kristusovi osebi, so preobsežne celo za besede; so neizmeren dar, ki jih naša slabotna narava ne zmore. Zato prosimo verne za molitveno podporo, neverne pa za spoštljiv odnos, da bomo lahko opravljali poslanstvo duhovnikov in diakonov v korist vseh ljudi v naši domovini in bomo kakor mrtvoudni vsi vedno bolj polni življenja.
Vprašanje je, kaj je v življenju dobro in kaj slabo. Zelo pogosto trdimo, da poznamo odgovor na to vprašanje – da torej vemo, katero dejanje na tem svetu povzroča škodo in katero škodo zmanjšuje. Po navadi je odgovor približno tak: dobro je nekaj, kar koristi meni, kar koristi moji družini in kar koristi moji skupnosti. Zlo pa je tisto, kar to korist zmanjšuje. Kako radi se postavljamo v vlogo poznavalcev dobrega in zla! In vendar krivica še kar naprej divja, vojne še kar besnijo, zlo še kar naprej vztraja. Dve osebi, ki se ju danes posebej spominjamo, sta prav tako mislili, da vesta, kaj je dobro in kaj slabo. Ime jima je bilo Peter in Pavel. Vsak izmed njiju je dobro vedel, kako v življenju ravnati: Petru je bilo jasno, da bo njegov narod, Izrael, rešen samo z močno politično oblastjo, ki bo premagala Rimljane. Pavlu je bilo jasno, da se je za dobro treba zavzemati tako, da iztrebiš drugače misleče. Očitno je, da sta se njuna pogleda na dobro in zlo razlikovala. Naposled sta zaradi svojih prepričanj stala na sovražnih bregovih. Oba sta mislila, da vesta, oba sta delovala v skladu s svojimi mislimi, oba sta se motila. Njuna prepričanja in vse njuno življenje pa se je kmalu obrnilo na glavo. V njuno življenje je vkorakala oseba, ki v nasprotju z njima ni vsiljevala svojih prepričanj o tem, kaj je dobro in kaj zlo. Prav nasprotno: Ta človek, imenovan Jezus, je prišel zato, da bi se vsa prepričanja drugih o dobrem in slabem nagrmadila nanj, ga strla in uničila. Jezusovo križanje je pomenilo, da se Peter, Pavel, vsi preostali Izraelci in tudi mi danes – vsak v svojih trdnih prepričanjih – do konca znesemo nad tistim, ki je edini pravičen; nad tistim, ki edini res ve, kaj je dobro, ker ga je poslal Bog. Jezusov križ je tisti, ki je omogočil, da sem poleg Petra in Pavla tudi sam spoznal, da vsa naša prepričanja o dobrem in slabem niso zadostna, niso dobra. Ker tudi moj greh križa Boga, zdaj lahko vidim, da prav to modrovanje o dobrem in zlu, ki se od človeka do človeka razlikuje, ustvarja napetosti v svetu in pomnožuje zlo. Zdaj pa je tukaj Kristus, ki je Resnica in Dobro samo, zdaj mi ni treba več modrovati na lastno pest. Peter in Pavel sta zavrgla samovoljna prepričanja in postala sveta Peter in Pavel. Ker tudi sam želim ravnati po njunem zgledu in sprejeti Kristusa, bom danes posvečen v katoliškega duhovnika. Zapustimo modrovanje o dobrem in zlu in v veri sprejmimo Kristusa, ki edini ve, kaj je dobro.
Dragi poslušalci, smo v delu leta, ko se bodo vse pogosteje pojavljale različne vrste vremena. Vroči dnevi in vročinske nevihte bodo del našega vsakdanjega življenja. Tega si ne želimo, saj naredijo veliko škode na naših poljih in imetju; ob počitnicah si prav tako nihče ne želi, da bi jim mir in počitek zmotila kakšna nevihta. A prav te grozljive naravne pojave so velikokrat doživljali prvi Jezusovi učenci. Veliko se jih je preživljalo z ribištvom, zato so bili še kako odvisni od vremena. In prav danes lahko beremo v evangeliju, kako je učence presenetila nevihta sredi mirne plovbe po morju. Učenci se prestrašeni trudijo, da bi rešili čoln, svoje imetje, a ob tem zagledajo zanje zelo nerazumljiv prizor. Jezus mirno spi na krmi. Pa se za hip postavimo v njihovo kožo: okoli nas divja strašen vihar, čoln premetavajo valovi, po najboljših močeh se ga trudimo umiriti in varno pripluti na obalo. Potem zagledamo Jezusa, Božjega Sina, kako spi. Zagotovo bi hitro podvomili, da je res Božji sin. Nato ga končno zbudimo in mu rečemo: »Gospod, reši nas, potapljamo se!« On pa okara našo nevero, nato pa pokaže svojo božansko naravo in pomiri vihar. In nastane popolna tišina. Tišina, ki je ni nihče pričakoval in je govorila močneje kot vsaka druga beseda. Kolikokrat se sami znajdemo v podobnem položaju. Okoli nas divjajo viharji, v katerih se utapljamo, ne vidimo izhoda, iščemo tišino. Naj bo to v službi, družini ali osebnem življenju. Vsak dan smo v skrbeh, kako se bomo znašli v težkih situacijah, ki nas čakajo, kako se bomo odzvali ob nepričakovanih dogodkih. Poskušamo se bojevati z našimi viharji po svojih najboljših močeh, vendar so pogosto močnejši. To nas lahko pripelje do nezadovoljstva, jeze ali celo nasilja. A v takih primerih imamo vedno dodatno možnost: Jezusa, ki čaka na krmi, čaka, da se bomo obrnili nanj in mu prepustili krmilo našega čolna. Če se mu prepustimo in mu zaupamo, da nas bo vodil po najboljši poti, četudi skozi strašne viharje, bomo varno dospeli na cilj, na obalo, na kateri sije sonce in vlada tišina. Zato vabim vsakega izmed vas, da se danes poskuša zavedati viharjev, ki divjajo v njegovi bližini, in z majhnim konkretnim dejanjem prispeva k umiritvi in tišini. To lahko storimo z lepo in spodbudno besedo, pohvalo, nasmehom ali z majhno pozornostjo do drugega, ki potrebuje ramo, na katero bi se lahko naslonil. Ob vem skupaj pa se zavedajmo, da je vsak majhen korak nasproti drugemu odgovor na božji klic k medsebojnemu razumevanju in slogi.
Spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci. Nov delovni teden začenjamo skupaj z evangelistom Matejem, ki nam v evangeliju današnjega dne predstavi pogled tega, ki se odloči slediti Jezusu. Odlomek namreč govori o pismouku, ki pride k Jezusu in mu izrazi željo, da bi hodil za njim. Jezus ga zavrne, ker njegova odločitev še ni bila svobodna in srčna – tudi ni bila izvedljiva takoj. Ta, ki prosi, se je obotavljal in bi, preden bi zares šel, še kaj postoril. Mi vsi radi razmišljamo in govorimo o spremembah: ob začetku novega leta, ko pridejo kakšni prazniki, ko se zamenja mesec, ali če ne drugega – s spremembo bomo začeli, ko pride nov teden. Pa pride teden, mesec, novi prazniki in novo leto mi pa še vedno z istimi cilji in pobožnimi načrti. Zapopasti namreč hojo za Kristusom vendarle zahteva občutek za Božje reči – mi bi prosili za čudež česarkoli, v Boga, ki nas želi imeti po smrti ob sebi pa ravno ne bi verjeli. Nadejali bi se uspehov, Gospodovega dne pa ne posvečevali. Naš Gospod vendarle ni naiven. Ne drži, če bi preprosto rekli, da deluje po sistemu daj¬–dam. Kar res želi, je, da si z nami živi in deli z nami veselje in težo vsakdana. To pa je odnos. Odnos vedno zahteva od vseh vsaj kanček truda, prizadevanja in naklonjenosti. Sedaj lažje razumemo, v kakšnem duhu in prepričanju naj bi bila odločitev slediti Jezusu tako pismouka, za katerega vemo, da je bil sam Matej, kakor vsakega izmed nas. To je odločitev, ki pri vsakem predvideva dobro obeh, ne pa sebičnega lagodja oz. koristi mene samega. Podobno tudi doživljam duhovniški poklic – duhovnik namreč ni poklican in usposobljen samemu sebi podeljevati zakramente, temveč drugim. In na ta način sledimo Jezusu – posvečuje nas služenje drugim, tistim, ki potrebujejo besedo spodbude in upanja ter nenazadnje iskanje kako se nam Bog razodeva v vsakdanjem življenju – po Božji besedi in Evharistiji. Kar lahko storiš danes, ne prelagaj na jutri. Začnimo torej ta nov dan in ta nov teden z razmislekom o tem, česa si želimo, od koga to pričakujemo in kaj smo v zameno za to pripravljeni storiti. S pomočjo Jezusovega zgleda oz. njegove zavrnitve sebičnih želja se lahko naučimo, da je za svojo lastno dobrobit velikokrat potrebno prej poskrbeti za dobrobit drugega. Seveda le z iskrenim namenom in ljubeznijo do drugega – ne da bi kaj pričakovali v zameno. To je Jezusova žeja in zagotovo tudi koristna za naš vsakdan – pa naj bo ponedeljek ali nedelja. Vsak dan smo vabljeni na to Jezusovo pot.
Viktor Frankl, svetovno znani logoterapevt, je preživel tri leta v koncentracijskih taboriščih. Kot zdravnik je veliko časa posvetil skrbi za bolne in umirajoče sotrpine. Proti koncu vojne sta s prijateljem naredila načrt, da pobegneta iz taborišča. Začel se je pripravljati na to. Frankl je šel še zadnjič pogledat bolnike, nemočne na lesenih pogradih v mrzli taboriščni baraki. Prišel je do umirajočega moža, svojega rojaka. Očitno je mož zaslutil zdravnikovo namero in mu s solzami v očeh dejal: »Torej odhajate.« Frankl je hotel to zanikati, toda besede moža so ga zadele in imel je občutek, da ga obtožujejo. Zdelo se mu je, da bi z odločitvijo izdal njega in vse druge bolnike. Jasno je začutil, kaj mora storiti. Poiskal je prijatelja in mu dejal, naj zbeži sam, on bo ostal s svojimi bolniki. V trenutku ga je zapustil moreči občutek izdajstva in navdal ga je notranji mir, ki ga doslej ni nikoli občutil. Frankl je taborišče preživel in pozneje je napisal veliko dragocenih del o pomembnosti smisla in predanosti za naše življenje. Taboriščne izkušnje so najlažje prenesli tisti, ki so bili globoko predani nekomu, ki so živeli za nekaj. To je dajalo smisel njihovemu življenju (Zgodbe za veselje do življenja, 113). Pomembno je vedeti, komu v življenju sledimo, za kom hodimo. Kristjani vemo, da hodimo za Kristusom. V današnjem evangeliju vidimo prelomnico v Jezusovem življenju. Lahko bi ostal, kjer je udobno živel, toda odločil se je, lahko bi rekli, da je svoje življenje posvetil nečemu – in se odpravil proti Jeruzalemu, kjer bo trpel in bo križan. Na poti v Jeruzalem je srečal več vrst ljudi, ki bi lahko hodili za njim, a so jih od tega odvračali druge skrbi in razlogi. Prvo srečanje je s samarijskimi vaščani. Vaščanu prepreči hojo za Jezusom njegov nacionalizem, pretirano poudarjanje svojega naroda. Ljubezen do naroda in domovine je lepa stvar, toda v trenutku, ko zato sovražimo pripadnike drugih narodov in podcenjujemo vse, kar ni »naše«, postane škodljivo. Drugo srečanje je srečanje s človekom, ki je rekel: »'Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.' Jezus mu je odgovoril: 'Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil'« (Lk 9,57-58). Najbrž je Jezus videl, da ima pred seboj človeka, ki mu izredno veliko pomeni materialna gotovost. Dobro je, če lahko gmotno poskrbimo sami zase in za tiste, za katere moramo skrbeti. Toda prevelika navezanost na udobje in materialno ugodnost nas ovira, da bi se popolnoma predali Bogu. Potem je tu še mož, ki se je želel posloviti od svojih domačih, preden bi šel za Jezusom. Ta mož je postavil visoko družinske vrednote ter prijateljske vezi. Samo želimo si lahko, da bi vsi ljudje tako visoko spoštovali družino. Toda tudi pred prijateljskimi in družinskimi vezmi ima prednost Gospodov klic (prim Lk 9.62). Ti primeri nam kažejo, da moramo hoditi za Kristusom brezpogojno. Vedimo pa tudi, da kdor se njemu popolnoma preda, najde velik smisel svojemu življenju.
Vesel sem, da se v zadnjem času spet govori o spravi našega naroda, tako ali drugače, samo da se. Da se o njej pogovarjamo kot o neki nujno potrebni stvari, ker je naša tako zelo razdeljena resničnost res že pretežka, da bi se lahko sprijaznili z njo. Naj si to priznamo ali ne, smo vedno bolj prijatelji vojne, ne miru. Ne ker bi si želeli bojev in krvi, ampak ker si želimo, da bi bili vsi enaki, beri, takšni, kakršni smo sami. Samo zato se človek vojskuje z drugim, ga napada, psuje, samo zato se ga boji, ker je … različen. Problem različnosti, drugačnih pogledov in stališč – ki so seveda nekaj povsem naravnega – pa je samo v tem, da vedno postavlja vprašanja in dvome, da nas ne pusti pri miru. Proti temu se pravzaprav borimo, ko hočemo, da bi bili vsi enaki, proti naporu, ki mu rečemo ljubezen. Iz te lenobe izvirajo naše vojne in razdeljenosti. Vedno se najbolj borimo proti človeku, za katerega vemo, da ima prav – ker se nočemo spremeniti. Na to bojno polje razlik stopi Jezus in pove pomembno stvar: Božja volja je, da smo si »brat in sestra in mati« (Mr 3,35). To ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak da sicer različni, neenaki, spadamo v isto družino. Bratje nimajo nič skupnega, razen skupnega Očeta, zato je On tisto, kar jih povezuje, zaradi njega bivajo skupaj. In samo to je pomembno: da so bratje skupaj. Da ne rinejo vsak po svoje, ampak da so skupaj, da skupaj sedijo, da sodelujejo. Levi in desni, rdeči in beli, črni in mavrični. To bo naredilo vse, kar je potrebno – če bodo skupaj, ob svojem Očetu. To so novi odnosi, ki jih oznanja evangelij. Odnosi, ki edini lahko premagujejo razdeljenost, to najimenitnejšo lastnost hudiča. Naša slovenska stvarnost je seveda drugačna, preveliko čustvenih in zgodovinskih ran še nosimo, da bi se lahko drugače misleči usedli za isto mizo ali se zjokali drug drugemu v naročju. Ne moremo še poslušati drug drugega, poskušati razumeti, si pritrditi, tudi če ima drugi prav. To je menda tako, ker vsakokrat, ko stopamo do drugače mislečega, pristopamo k njemu zato, da bi ga spremenili. Zato morda za zdaj niti še ne moremo doseči sprave, kajti sprave se človek ne nauči, dozoreti mora zanjo. In če verjamem nauku svojega Boga, človek za spravo ne dozori v miru, umaknjen nekam sam zase, v svoj prav, ampak na bojnem polju vsakega dneva, tam, kjer se med seboj različni srečujemo, kjer se pogovarjamo, kjer si delimo skupno mizo. Za spravo in sodelovanje se je tako treba boriti najprej s samim seboj, da bi drug ob drugem vztrajali. Samo zato, ker so tisti, ki volijo SDS, in tisti, ki volijo Levico, in tretji, ki sovražijo oboje, vsi moji bratje in sestre. Vsi imamo istega Očeta.
Poznal sem človeka, ki je med drugo svetovno vojno pri nas, tako kot večina Slovencev, doživel zelo travmatične dogodke, ki so ga zaznamovali za vse življenje. Ob koncu vojne je ženi s tremi otroki, s pomočjo dobrih ljudi, uspelo umakniti se preko Ljubelja na avstrijsko stran, in po treh letih begunskega taborišča oditi v Ameriko. Gospodu Francetu pa to ni uspelo, ker so ga pridržali nekateri vaščani in ga je oblast dolga leta mučila. Eden od njegovih sovaščanov je bil pri tem še posebej aktiven. Po devetih letih ga je takratna oblast izpustila in dala dovoljenje, da se izseli in odpotuje v Ameriko in se končno sreča s svojo družino, ki ga je že zelo težko pričakovala. Veselje ob snidenju je bilo nepopisno. Zaživel je novo življenje. Živeli so blizu nas, v predmestju velikega mesta. Spoznal sem ga, ko sem bil še otrok. Iz njegovih oči je sijala dobrota, pa tudi bolečina, ki se je nakopičila skozi leta vojnih grozot. Leta 1991, ko smo se Slovenci osamosvojili in se je družba demokratizirala, Slovenija pa je postala svetovno priznana država, kar je bil sen naših prednikov že stoletja, je gospod France v sebi začutil željo, da obišče rodni kraj, da bi šel do vsakega vaščana in mu segel v roke, tudi glavnemu mučitelju in se z njim spravil. Tako je tudi storil. Vaščani so doumeli, da ga vodijo le dobri nameni, zato so ga z veseljem sprejeli, se z njim pogovarjali in pojasnjevali medvojne dogodke. Le družina glavnega mučitelja je bila v strahu, da morda prihaja z maščevalnim namenom. Sosedje so pomagali, da je prišlo tudi do srečanja Franceta in njegovega mučitelja. Trenutek je bil napet. Segla sta si v roke in slišale so se besede Franceta: "Vse ti odpustim, nimam več sovraštva do tebe." Objela sta se in zjokala. Odleglo je obema. Duši sta se pomirili. Kako lep zgled za vse človeštvo, sem si mislil. Sosedje so potem vedeli povedat, da v hiši mučitelja ponoči ni več gorela luč, kakor vsa tista dolga desetletja po vojni. Ko odpremo srce drugim, takrat smo najmočnejši.
Predstavljajte si, da obstaja banka, ki vam vsako jutro na vaš račun nakaže štiriinosemdeset tisoč evrov. Tudi to jutro! Vsako jutro banka izbriše celoten ostanek, ki vam ga ni uspelo porabiti prejšnji dan. Kaj bi storili vi? Seveda bi vsak dan porabili vsak stotin. Naj vam nekaj zaupam – vsi uporabljamo storitve te banke. Njeno ime je ČAS. Vsako juto na naš račun dobimo šestinosemdeset tisoč štiristo sekund. Vsako noč se število odpiše, kot izgubljeno, če nam ga ne uspe dobro investirati. Ne prinaša nobenega kritja in ne pusti nikakršne prekoračitve. Vsak dan se odpre povsem nov račun za vsakega posebej. Vsako noč izgine ostanek od prejšnjega dne. Če ti ne uspe porabiti dnevnega depozita, je izguba povsem tvoja. Ni nobene možnosti vrnitve nazaj. Živeti je treba tukaj in zdaj, ob pomoči današnjega depozita. Od tega, kako ga bomo investirali, je odvisna kakovost našega življenja. Da bi prepoznali resnično vrednost enega leta, vprašajte študenta, ki mu ni uspelo izdelati letnika. Da bi prepoznali resnično vrednost enega meseca, vprašajte mamo, ki je prezgodaj rodila. Da bi prepoznali resnično vrednost enega tedna, vprašajte urednika tedenske revije. Da bi prepoznali resnično vrednost ene ure, vprašajte zaljubljenca, ki čakata na zmenek. Da bi prepoznali resnično vrednost ene minute, vprašajte osebo, ki je zamudila vlak. Da bi prepoznali resnično vrednost ene sekunde, vprašajte osebo, ki se je za malo izognila avtomobilski nesreči. Čas ne čaka na nikogar. Včeraj je že preteklost, jutri je skrivnost, ostane nam le dar, ki se mu reče danes!
Že od malega je humor moj način bivanja. Zelo mi je pomembno, da mojo »naravno« resnost, ki jo ljudje pri meni običajno doživljajo, lahko obogatim, oplemenitim z veseljem. Šale so mi všeč, če so kulturne, duhovite, spoštljive. Posebno so simpatične, če se človek zna pošaliti tudi na svoj račun. Pomembno se mi zdi, da so zgodbe, ki imajo dober humor, prisotne tudi v Svetem pismu. In da so tudi krščanski svetniki, učitelji pogosto govorili duhovito, posredovali nauke s humorjem. S humorjem naj bi predvsem spodbujali ljudi, pa tudi odkrivali hinavščino, sprenevedanje ipd. Nikoli pa naj humor ne bi uničeval, poniževal šibkih, žalil dostojanstva človeka. Dober humor lahko poglablja odnos z Bogom, slab humor pa ta odnos poslabšuje, rahlja. Veselje je eden od temeljnih darov Svetega duha. Kot pravi Tomaž Akvinski, je veselje povezano z ljubeznijo. Človek se veseli sreče drugega. Veselje je globoko zakoreninjena posledica človekove povezanosti z Bogom. Ob tem začutim pravo radost bivanja. Zdi se mi, da kristjana lahko hitro zanese in misli, da so resnost, molitve na samem najboljša drža, čeprav pa je resnica, da v samotnosti lahko hitro prileze potrtost, občutek kislosti življenja. Ni čudno, da pravimo, da se kristjani včasih držimo tako, kot da bi bili krščeni s kisom, ne z vodo. Na svoj smisel za humor gledam kot na duhovni dar, je tudi odgovornost, da ta dar delim, ga darujem drugim. Kakšna čistost veselja je v malem otroku, ko zagleda znan obraz, mamo, očeta. Smeh je naraven, globoko v nas. Z zdravim humorjem poživljamo sebe in druge. To je del zdravja, človekovega ravnotežja. Saj pravi pregovor, da dan, ko se nisi nasmejal, je izgubljen. Pavel VI. je opozoril na dejstvo, ki ga tudi danes sami lahko opazimo. V kulturi »obilja« je žal malo smeha, tu veselje ne prihaja pogosto iz duhovnih izvirov, ampak so v ospredju narejenost, plehka zunanjost, užitek, neka oblika sebičnosti. Verjamem, da pristno veselje pogosto izvira iz negovanja globokega stika z Bogom. To sem v otroštvu doživljala v svoji družini, ko smo ob praznikih prepevali, pa tudi ob našem veselem župniku. Ko se je s kolesom vozil po svoji župniji, je vsepovsod, kjer se je ustavil, donel smeh. Odmeval je v srcih tudi tistih, ki smo ga slišali od daleč. Njegov humor je odražal veselje do svojega poslanstva, vero v Boga, globoko povezanost z Njim in svojim občestvom. Rad je bil med ljudmi. Vzbujal je zaupanje in ljudje so z njim delili svoje življenjske zgodbe, ki so tako postajale manj obremenjujoče, tudi vesele. Naj ljubezen in smeh brstita v naših srcih. »Smeh je veličasten zvok duše, ki se prebuja!«
Peljala sem se z avtobusom in nehote prisluhnila pogovoru dveh mladih ljudi za seboj. Dekle je pripovedovalo o nesreči, ki jo je doživelo, ko sta se s fantom peljala z motorjem. »Imela sta zares srečo, da se vama ni zgodilo kaj hujšega,« je rekel sogovornik. Dekle je odvrnilo: »Ne, to ni bila sreča. Imela sva angela.« Nekaj trenutkov je sledila tišina, potem pa je fant rekel: »Da, to ni bila samo sreča. To je bil angel.« \tPomislila sem: zares, kolikokrat v življenju imamo občutek, da nas je samo »sreča« obvarovala neke hujše nesreče. Ne vem, če se pri tem dovolj pogosto zavemo, da ta »sreča« ni nekaj nedoločenega, česar ne bi znali razlagati, ampak je preprosto otipljiv božji poseg v naše življenje. \tMož, ki je pred kratkim v prometni nesreči izgubil ženo in sam dobro ve, kaj pomeni doživljati stisko, mi je pripovedoval tole zgodbo. Peljal se je z mestnim avtobusom in neka ženska je spraševala, kje mora izstopiti. Povedal ji je, hkrati pa je tudi opazil, da je precej zmedena. Izstopil je na isti postaji kot ona in ji skušal pokazati ulico, ki jo je iskala. To je bil povod za pogovor, ki je trajal najmanj pol ure. Njemu, neznanemu človeku, je pripovedovala, da ji mož v bolnišnici umira, da je vsa zbegana, da ne ve, kako bo kos situaciji. Čeprav ga ni poznala, je v njem začutila človeka, ki jo zna poslušati in ki ga v tem trenutku potrebuje. Ko sta se poslovila, mu je rekla: »Hvala za ta pogovor. Pomagali ste mi.« V tem trenutku je bil zanjo ta neznani moški angel, ki ji ga je Bog poslal na pot, da je nekoliko omilil njeno stisko. \tTako se naša življenja na čudovit način prepletajo. Verjetno se sami niti ne zavedamo, kolikokrat nas Bog pošilja kot angele na pot, da bi pomagali nekomu, ki ga sploh ne poznamo.
Spoštovani, živimo v obdobju, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Stalno sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker ne znamo več živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdanjika vztrajno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi namesto rafala napadov proti njemu raje predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu popolnoma drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o njegovih bolečinah, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križan in s tem resničen. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se poskušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije, znamenja božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil križ v poganstvu znamenje kazni za bogove, Božji Sin pa je na znamenju človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu taka spodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze, dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz popolne ljubezni, ni imel izkušnje s tem, kako je biti človek. Zato se je učlovečil, to pa je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«
Včasih lahko neko besedilo, ko ga iztrgamo iz konteksta, zveni prav nenavadno. Tako bi se lahko poigrali in rekli, da v Svetem pismu piše: »Ni Boga.« Res je, tako je zapisano čisto na začetku štirinajstega psalma. In ob tem bi se lahko kdo zafrkaval in rekel: »Glej, celo v samem Svetem pismu piše, da ni Boga!« Res tako piše, ampak to je samo del verza, ki pa se v celoti glasi: »Bedak pravi v svojem srcu: 'Ni Boga.'« Na podoben način bi lahko kdo s tendencioznostjo skušal prikazati, da apostol Pavel zagovarja teorijo spola, ko v Pismu Galačanom zapiše: »Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske.« Če bi torej nekdo želel napeti to besedilo na svoje kopito, bi ga lahko interpretiral v smislu, da Pavel ukinja vse – nacionalno pripadnost, družbene razrede in na koncu ukinja tudi sam spol – ni ne moškega ne ženske. Toda to v resnici ne drži. Pavel je pisal to kratko pismo prebivalcem rimske maloazijske pokrajine Galatije, ki se je raztezala zahodno od današnje turške prestolnice Ankare. Verjetno je pismo nastalo leta 55, torej na začetku vladavine cesarja Nerona. Prav zaradi družbenih okoliščin odstirajo te vrstice, če jih navedemo v celoti, revolucionarno moč krščanstva: »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« V prvi Cerkvi so bile napetosti med kristjani, ki so izvirali iz judovstva, in kristjani, ki so izvirali iz vrst poganov – torej v prvi vrsti Grkov, nato še ostalih. Toda za Pavla so s krstom pred Bogom vsi enaki. Predvsem pa Pavel useka po enem temeljnih elementov rimskega imperija – po sužnjelastništvu, ko namreč pravi, da »ni ne sužnja ne svobodnjaka«, saj je vsak, ki je krščen, z enakim dostojanstvom pred Bogom. Prav tako pa je tudi z moškim in žensko. Njuno razmerje je v rimskem imperiju je bilo izrazito patriarhalno in ženska je bila praktično lastnina moškega. Pavel pa to obrne na glavo, ko pravi, da sta po krstu moški in ženska enaka pred Bogom. S tem Pavel poudarja, da krst briše vse razlike in pregrade: nacionalne, družbene in celo spolne, ker je temelj vse edinosti Kristus, v katerega smo krščeni. Pri tem pa se človek kot oseba ne izgubi v neki brezoblični množici, ampak je vsak poklican, da s svojimi lastnostmi, danostmi in talenti živi svoje življenje Bogu v čast in slavo. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da Bog ljubi raznovrstnost in pestrost, da Bog ljubi sorto.
Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, na katerega so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, naj odkrije svoje bistvo in svoj položaj v vesolju. Kajti pred spoznanjem Resnice o svetu pride spoznanje spoznavajočega subjekta – četudi je tako razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju sodi predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili skoraj vsi filozofi, ki so mu sledili. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja Abu Hamid al-Ghazali je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana s spoznanjem, katerega poglavitni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen le nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči le s sintezo (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Samospoznavanje kot pojem je nikoli popolnoma dokončan proces, ki zahteva ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem delovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. Za to pa je vselej potrebno samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva, da bi ves čas presegal samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oz. teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi predvsem spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj za samoizpopolnitev – tako v spoznavnem kot moralnem pomenu besede. K spoznanju samega sebe sodi spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v temeljni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju sodi tudi nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi prišlo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen na kontemplacijo o lastnem koncu, se ne bo vdal pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju navsezadnje vedno sodi tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost, strah in spoštovanje, ki niso le vrline, temveč podlaga za spoznavno-duhovni vzpon, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje svojega obstoja. Tako bo samospoznanje še naprej ostalo eksistencialna naloga in neizogiben podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.
Sodobni svet, vsem napredkom navkljub, zahteva veliko od človeka. Značilnost poindustrijske dobe je namreč, da stavi na znanje, informatizacijo, globalizacijo. Medmrežje je nova svetovna platforma, ki digitalno povezuje kraje, narode in posameznike v soodvisnost in soodgovornost pri oblikovanju novih družbenih odnosov. Še nikoli svet ni bil tako prepleten, kot je danes. A vendar se zdi, da so prepadi – kulturni, miselni, gospodarski – med regijami in celinami nespremenjeno globoki. Nekako trajni, ob sicer nenehnih prizadevanjih, da bi jih zasuli. Hkrati se pojavljajo nove razpoke v tektonski plošči, ki ji pravimo življenje človeštva. Vedno znova se rojevajo konflikti, pa še obstoječih nismo znali odpraviti. V svetu negotovosti, tudi zasebne, je zato posameznik na nenehni in zahtevni preizkušnji. Bo obstal? Ali se bo uveljavil kot bitje smisla, drznih načrtov, vidnih uspehov? Vse večji izzivi, da bi obvladovali svet, vlivajo strah in dajejo občutek nemoči. Ti vodijo, če nam jih ne uspe zatreti, v potrtost in apatijo. Človek današnjega veka je tako bitje kronične zaskrbljenosti, velikokrat tudi izmučenosti. Je izžet in oropan resnične življenjske sile. Dvigati duha, sredi vseh teh pojavov, sodi zato k našim glavnim dnevnim opravilom. Drug drugega, pa tudi sebe, nenehno notranje dvigati! To lahko počne vsak – tisti, ki veruje, in tisti, ki ne pozna Boga. A uspešnejši smo, če pri tem črpamo iz zakladnice nebeškega bogastva, iz Jezusove nepreklicne modrosti in trajne srčnosti.
Neveljaven email naslov