Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27).
V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili.
V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli.
Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi.
Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.
3719 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27).
V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili.
V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli.
Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi.
Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.
Danes bomo v duhovnike posvečeni fantje, ki smo skozi šestletno pripravo v svojem srcu prečistili, da nas Bog kliče ljudem oznanjati Božjo ljubezen, upanje in mir. Še posebej želimo oznanjati, da nismo sami na tem svetu, v svojih vsakdanjih zaskrbljenostih, nemoči, nesmislu, osamljenosti, brezupu. Bog je z nami, je med nami, On živi in nas vabi, da bi odkrivali bolj polno življenje, z Njim, v nam na videz dolgočasnem, sivem vsakdanu, v svetu, ki se nam pogosto kažev popačeni sliki. Zmorem videti, da to ni edina slika in je veliko tudi lepega in dobrega? Bog nam vsak dan, ker nas ima neskončno rad, ponuja desnico. Želi nam pomagati, da bi skozi življenje, ki je včasih res polno težkih trenutkov, videli in začutili in doživeli tudi lepo. V sebi čutim, da nas je On ustvaril iz ljubezni, da bi tudi sami širili dobro v svet okoli nas. Verjetno smo že večkrat začutili, da če sami širimo upanje, veselje, srečo, darujemo del sebe za druge, postajamo tudi sam bolj polni tega. Pravzaprav smo vsi ljudje poklicani k temu, saj ravno po ljubezni, upanju, sreči, … globoko v sebi hrepenimo in si želimo. Res veliko, odgovorno, a hkrati čudovito poslanstvo želi nam vsem zaupati Bog, Jezus. V Svetem pismu imamo zapisanih veliko njegovih čudovitih zgledov, dejanj ljubezni. Vera v Boga se mora pokazati v ljubezni do sočloveka. Je dovolj šestletna priprava za poslanstvo duhovnika, za ta čas danes? Bom zmogel? Tudi sam o tem premišljujem in ugotavljam, kako šibek sem, dostikrat nemočen pred vsemi izzivi, ki so pred mano v svetu, družbi, ki se naglo spreminja. A ravno tu hkrati odkrivam zanko skušnjave, v katero se pogosto ujamemo najbrž vsi: kako bom JAZ zmogel opraviti to in to … Jaz? Bog pa nas vabi, da poslanstva v življenju ne bi izpolnjevali le po svoji moči, saj ne bo uspeha ali bo le kratkotrajen (morda smo to že doživeli). Ampak, da bi se učili rasti v prepuščanju Bogu, da se v nas razodene Njegova moč, volja in se vedno bolj zavem najboljšega, božjega načrta zame. Ni vse odvisno od nas! Vabi me, da bi rasel v zaupanju: koliko sam znam in zmorem bom naredil, se potrudil, ostalo prepustim Bogu, da vstopi v mojo situacijo. V molitvi, v vsakdanjih dolžnostih se učim tega izročanja Njemu: Ti, prosim, vstopi v mojo situacijo, tebi izročam svojo nemoč. In ko mi je to uspevalo, koliko lažje mi je bilo iti dalje. Marsikdaj za kakšno stvar, ki se zdi brezizhodna, površno rečemo ali slišimo: »Samo Bog ti lahko pomaga.« Recimo vsaj danes in to z vedno bolj in bolj trdno vero: Bog mi pomagaj in tudi: Bog ti lahko pomaga, spoštovana poslušalka, poslušalec!
Jutri bom posvečen v duhovnika. Da bi vsaj malo osvetlil razlog za ta korak, se to jutro vračam v sobo dijaškega doma. Dokaj običajen gimnazijec, nasmejan, družaben in navdušen, se po razgibanih dnevih ob večerih v sobi znajdem sam. Glasovi prijateljev utihnejo, zbegane misli se umirijo, šolske skrbi se ob topli svetlobi sveče zdijo daleč. Pravzaprav se vse zdi daleč. No, Bog se zdi blizu. Bližina noči in samota prineseta misel, da se vse to enkrat konča, da ima tudi življenje svoj konec. Ob samotnem večeru v dijaškem domu pomislim na smrt. In na to, kaj je tisto, kar ostane za vedno. V kaj je smiselno vložiti svoje moči? Komu naj prisluhnem? Kam naj gre moje življenje? Ugotavljam, da na pragu noči in v trenutku smrti ostajava samo dva: jaz in Bog. In da je ta odnos zato tako pomemben, da mu moram dati priložnost. V takih večerih mi je jasno, da je Bog »Ti« v najboljšem pomenu besede – Nanj se lahko zmeraj obrnem, ob Njem sem lahko vedno to, kar sem, z Njim postaja življenje veselo in smiselno, čutim, da sem na svojem mestu. Jutri bom posvečen v duhovnika. Zakaj? Ker sem odkril v tem smisel svojega življenja, ker hočem pomagati ljudem in v ta svet prinašati lepoto in upanje, ker se mi zdi, da je to dober način, kako preživeti svoje življenje, ker me je Cerkev spoznala za primernega, ker je duhovniško življenje polno… Razloge bi lahko še dolgo našteval, celo zelo prepričljive sem našel. A raje priznam, da je tudi zame vse to skrivnost. Čeprav skrivnosti – sploh takih, ki v naše življenje močno posežejo – ni lahko sprejeti. Vsak duhovniški poklic je skrivnost. Zakaj jaz? Najbrž so se podobno spraševali apostoli, ko jih je izbral Kristus in ko so ugotavljali, kako močno Njegov načrt presega njihove sposobnosti in pričakovanja. Jutri bom posvečen v duhovnika. Zakaj? Vem in obenem ne vem. Na nek skrivnosten način pa trdno verjamem, da to ni brca v temo, da z Bogom ne morem zgrešiti, verjamem da je prava veličina v darovanju in da bo v mojih večerih – in tudi na zadnji večer – žarela luč tistega Odnosa, ki vso mojo temo spreminja v svetlobo. Jutri bom posvečen v duhovnika. Ne zase – za druge. Vse vas prosim, da me na tej poti spremljate z dobrohotnostjo in vam želim, da bi vaše večere razsvetljevali žarki tiste Luči, ki daje življenju globino in smisel.
Odločitev za duhovniški poklic je bila zame morda na videz videti enostavna; po končani splošni maturi sem se vpisal na Teološko fakulteto in v bogoslovno semenišče. A bolj ko se oziram na prehojeno pot, bolj vidim, da odločitev za duhovniški poklic ni samoumevna. Še posebej, če se ozremo na vse slabo, kar se danes o duhovnikih in Cerkvi govori. Poleg tipičnih »notranjih bojev«, ki sem jih imel kot mladostnik, me je vedno globoko prizadelo vse, kar se je slabega govorilo o duhovnikih in Cerkvi. Ob vsakem napadu na Cerkev sem se vedno postavil v obrambno držo, saj preprosto nisem mogel sprejeti dejstva, da je vse tako zelo črno, ko pa sem imel sam pozitivno podobo Cerkve in duhovniškega poklica. Moja pozitivna izkušnja Cerkve in duhovniškega poklica je bil eden izmed dejavnikov, ki so vplivali na mojo odločitev za ta poklic. Ravno vprašanje slabih izkušenj, ki jih nekateri ljudje danes imajo z duhovniki in Cerkvijo, so zame še danes velika skrivnost, ob tem pa tudi vir spraševanja in preverjanja moje poklicanosti, saj sem med teološkim študijem in pripravo na duhovniški poklic v semenišču spoznal, da je bistvena naloga nas duhovnikov v prihodnosti delati za čim bolj pristno človečnost, graditi na takšnih odnosih z vsemi ljudmi, da bodo prepoznavali v nas tistega Kristusa, ki se ni bal oznanjati Božje kraljestvo najbolj obrobnim. S tem je tvegal veliko, nasprotovanje verskih in državnih oblasti, slabo javno podobo po tem, ko je povedal preprosto resnico, kako je pot k odrešenju velikokrat strma in težka. Vsak, ki se danes odloči za duhovniški poklic, vsak, ki si prizadeva za pristno krščansko življenje, ter nenazadnje vsak, ki si v življenju in delovanju prizadeva za resnico in dobroto, tvega, da bo doživel razočaranje, nerazumevanje, posmeh in nasprotovanje, včasih celo od ljudi, ki so nam najbližji (ki naj bi nas imeli najrajši). Vendar je za dosego boljšega sveta, odrešenja in graditve božjega kraljestva treba vztrajati, kljub vsem raznim drugačnim ponudbam današnjega sveta, (ki pa ne prinašajo sreče in zadovoljstva). Človek današnjega časa potrebuje duhovnika, da mu preprosto kdo sporoči, da ni le gola snov, ki živi le za ta trenutek. Potrebuje duhovnika, ker ta nepopolni svet potrebuje nekoga, ki bo klical, ne samo k spreobrnjenju in pravičnosti temveč tudi k usmiljenju. Za vse to je potreben pogum, za vse to se je treba odločiti in nenazadnje tudi tvegati. Bodimo v tem tveganju drug drugemu v oporo in spodbudo.
Spoštovane poslušalke, dragi poslušalci, kaj pravzaprav pomeni “biti duhovnik” in kaj je naloga duhovnika v svetu? Začel bi z osebno zgodbo. Bilo je pred približno sedmimi leti. Sam sem živel v stanovanju, hodil v službo in želel sem si ustvariti družino. Pomembna prelomnica je bila, da sem začel na poti v službo moliti rožni venec. Recimo pet minut. Takrat sem izvedel za družino, ki je razpadala, in sem dodal še molitev zanjo. Postopoma sem molil za vedno več ljudi v težkem položaju. Počasi se mi je začelo dogajati, da sem v molitvi začutil, da oseba, ki ji govorim – namreč Bog – zares obstaja. To me je večkrat prešinilo. Vedno bolj me je spremljalo veselje nad Njegovo navzočnostjo. Nisem se počutil samega, hkrati pa mi je pogovor z njim prinašal veselje, mir in srečo. V meni je tako počasi rasla želja, da bi svoje življenje posvetil Bogu. Videl sem lepoto tega, da se prepustiš Gospodu in ob tem porežeš vrvi rezervnega čolna. Ta zavest je vedno bolj rasla, ob tem pa sem močno čutil tudi to, kako težko se odpovem želji, da bi imel družino. Tako sem se nekaj časa bojeval in na koncu zelo jasno uvidel: Moja moč je prešibka, da bi odločitev sprejel sam. Zgodba se je potem razvijala naprej in bila je naporna, končni rezultat pa je bil tak: Gospodu sem rekel DA. In ko sem to rekel, sem zelo zelo močno čutil, da tega nisem naredil sam, ampak mi je to željo izpolnil Bog. To je bila zame neizmerna sreča in zelo močna izkušnja: BOG OBSTAJA! Prav zares deluje v mojem življenju! To je bilo neizmerno osrečujoče. Med nadaljnjo pripravo na duhovništvo se je moj odnos z Bogom krepil. Doživljal sem ga kot tistega, ki me ima neizmerno rad – tistega, ki izpolnjuje moje življenje. Lahko rečem, da poslanstvo duhovnika vidim prav v tem: da ljudem povem, da niso sami – da jih ima Bog neizmerno rad, da daje moč v težavah, da rešuje zapletene situacije, da prinaša veselje. Drage poslušalke, spoštovani poslušalci, poskusite! Začnite se pogovarjati z Bogom. Če si iskreno želite povezati z Njim, ga boste zagotovo srečali tudi vi. Hvala za Vašo pozornost in blagoslovljen dan Vam želim.
V Sloveniji, zamejstvu in tudi med Slovenci drugod po svetu te dni potekajo slovesnosti ob Dnevu državnosti. Spominjamo se uradne neodvisnosti države, ki je bila sicer razglašena naslednji dan, 26. junija. Ob prazniku bo razmišljal teolog in duhovnik dr. Jože Plut.
»Kaj neki bo iz tega otroka?«, so se ob rojstvu Janeza Krstnika, ki danes goduje, spraševali sosedje v kraju En Karem v judovskem pogorju nedaleč od Jeruzalema. Mimogrede: Janez Krstnik je bil približno pol leta starejši od Jezusa. Vprašanje, kaj bo iz otroka, se navadno nanaša na to, kaj bo otrok v življenju dosegel, koliko moči, dobrin in ugleda si bo pridobil. Rojstvo je videti kot točka nič, s katere se poženemo proti cilju, ki je neprekinjena rast telesne, intelektualne in psihične moči, dokler se s staranjem krivulja rasti ne obrne navzdol. Steven Pinker, jezikoslovec, kognitivni psiholog in profesor na Harvardu v knjigi Nepopisan list razlaga, da rojstvo ni točka nič, kajti naša narava ni nepopisan list, kot od Jean-Jacquesa Rousseauja (1712–1778) naprej mislijo mnogi filozofi. Že na štartu svojega življenja so po Pinkerjevem prepričanju na nas navezane nekakšne uteži, ker smo od spočetja naprej bitno zaznamovani s številnimi predzavestnimi neprijetnimi motivi, kot so nagnjenost k samoprevari, ljubosumju, pohoti, želji po nadvladi in maščevanju. Kar je pravzaprav isto, kar uči krščanski nauk, da je v nas pred vsako osebno krivdo že zapis napuha, lakomnosti, požrešnosti, lenobe itd. S tem uvidom Steven Pinker bistveno dopolnjuje psihologe, ki menijo, da smo popisani samo z nezavednimi čustvenimi vsebinami in doživetji iz zgodnjega otroštva, ki so organsko vpisana v naše telo in naš organski spomin. Po Pinkerju smo popisani še preden se naše otroštvo začne, torej že pred štartom. Točke nič oziroma čistine dejansko ni. Kar pa nam ne odvzame zmožnosti svobodnega odločanja. Ki pa je seveda vedno omejena. Janez Krstnik je za duhovno zgodovino neprecenljive vrednosti. S tem ko v mladeniških letih odide v samoto, se obleče v kameljo dlako, si nadene usnjen pas okoli ledij ter se hrani s kobilicami in divjim medom, pokaže, da ga pridobivanje moči, dobrin in ugleda ne zanima. Mnogi so v tem videli čudaštvo. Toda čudak ne more prinašati univerzalnega sporočila. Janez Krstnik je bil kljub nenavadnemu življenjskemu slogu absolutno uravnovešen. Bolj kot kdor koli od sodobnikov je doumel, da so uteži, ki so po Pinkerju na nas navezane že s spočetjem, tiste sile, ki vlečejo k tlom in v nered tako posameznika kot družbo. V to bitno človekovo ranljivost, ki je sami ne moremo ozdraviti, je Janez Krstnik umestil Kristusa. Njegovo enkratno in neponovljivo sporočilo je bilo: Glejte, Jagnje Božje, ozrite se na Kristusa, on po svojem Duhu od znotraj zdravi vaše duše, njegovo notranje delovanje je podstat, da je lahko učinkovito tudi delo psihologov, on nas usmerja onstran vidnega, da ne omagamo in se ne potolčemo v boju za moč in prevlado.
Nedavno me je na zelo zanimiv način presenetil neki gospod. »Poslušajte, pater,« mi je rekel. »Berem in poslušam o tem, kako bodo zdaj na nekaterih fakultetah ukinili moška in ženska stranišča. Kar je za moje pojme čisto zgrešeno z naravno logiko. Ampak prav posebej me je pa vrglo v »luft«, ko sem o tem bral celo v Svetem pismu!« »Ta je pa dobra,« sem si mislil in ga z nekoliko cinizma vprašal: »Kje v Svetem pismu pa piše o ukinjanju moških in ženskih sekretov?« Pa je gospod hitro začel pojasnjevati, da ni bral o ukinjanju stranišč, ampak o tem, da apostol Pavel piše o ukinjanju spolov. Hitro je postalo jasno, da ima gospod v mislih Pismo Galačanom, v katerem je Pavel zapisal sledeče: »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske.« Pri tem pa gre za neko povsem drugačno revolucijo kot je to v duhu sodobnega časa razumel dotični gospod. Revolucijo, ki jo je za prvo in tudi vsa nadaljnja stoletja prineslo krščanstvo. Če se skušamo samo za silo umestiti v družbene razmere in čas prvega stoletja, v katerem je deloval Pavel iz Tarza. To je bil čas, ko je bila delitev na sužnje in svobodne ali pa na sužnje in gospodarje nekaj družbeno sprejemljivega. Za tedanjo patriarhalno družbo pa je bilo seveda povsem normalno, da je moški nekdo, ki nekaj velja, ženska pa je praktično njegova lastnina. In v to situacijo vstopi revolucionarna novost krščanstva. Odrasel človek, ki se odloči, da bo prejel zakrament krsta, s tem postane del občestva Cerkve, oziroma kot zapiše apostol Pavel: »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa.« Obleči Kristusa pa pomeni, sprejeti nov način življenja, ko se zavem, da me Bog ljubi in me vabi, da tudi jaz to zaživim v odnosih z drugimi. To posledično vodi v podiranje pregrad, ki jih ustvarjajo družbene norme ter kulturna in narodna pripadnost. Če namreč nekdo s krstom postan kristjan in pripada Kristusu, ni več pomembno ali je suženj ali gospodar; ni pomembno ali Jud, Grk, Slovenec, Hrvat ali Italijan; ni pomembno ali je moški ali ženska. Pred Bogom smo vsi enaki, nihče ni boljši, pomembnejši ali več vreden. Vsak je vreden in ljubljen takšen, kakršen je in seveda poklican, da to živi tudi z drugimi. V zavesti svojega spola, stanu, poklica ali narodnosti. V zavesti, da za nas, kristjane »ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske,« ampak da smo vsi »eden v Kristusu Jezusu.«
Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku o tišini.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim vam dan poln srčnih dejan in v njem malo praznih besed. Kdo ne bi hitel mimo človeka, za katerega ve, da veliko govori, preveč govori in vedno bolj govori in ga na noben način ne moremo ustaviti. Takega se, če se le da, na daleč izognemo. Pred dnevi mi to ravno ni uspelo. Spet sem se srečal z znancem, ki je znan po svojem besedičenju. Ne bi mogel reči, da ga nekaj časa ni prijetno poslušati. Priznati moram, da te njegova zavzetost in predvsem njegovi visokoleteči načrti za nekaj časa pritegnejo. Vsakič znova se navduši nad čem novim. Poln je prihodnosti, njegove besede nizajo uspehe, spreminjajo ne le domači kraj, ampak kar cel svet. Sam bo znašel take in drugačne naprave, ki bodo človeštvo rešile vseh mogočih nadlog. Z besedami zmore to vse lepo in natančno opisati. Če ga dobro ne poznaš, bi hitro verjel, da je vizionar, ki jih sodobna družba še kako potrebuje. Ker ga poznam in vem, kakšna je njegova hiša, stanje njegove družine in njegova zmožnost, da se drži vsaj kakšnega dela, da bi tako vsaj malo poskrbel zase in svoje domače, ga vsakič znova poslušam bolj z zaskrbljenostjo kot z navdušenjem. Sprašujem se, kdaj bo vendar odrastel, kdaj bo znal skrbeti zase in za te, za katere je prevzel odgovornost. Na to vprašanje vedno težje najdem odgovor. Kljub številnim sposobnostim in dobrim možnostim, se bojim, da bo težko kdaj sprejel stvarnost življenja. Nisem edini, ki srečuje take ljudi. Poznamo: polni so besed, a pri dejanjih se ustavi. Naj se še tako naprezamo, da bi jih prizemljili, nam ne uspe. Bolj ko se z njimi prerekamo, višje letajo njihove besede. Kdo ne bi pomislil na tisto pesem: besede, besede, besede. Dobri ljudje se izgubljajo v načrtih, sanjah, besedah, ki nikoli ne bodo postale dejanje. A človeški govor zares zaživi samo takrat, kadar temu sledijo dejanja. Kot sem sam bolj ali manj prisluhnil znancu iz usmiljenja, tako tudi mi že vnaprej preslišimo take, ki zgolj govorijo, a temu ne sledijo dejanja. Tehtna beseda, beseda, ki jo resno vzamemo, prihaja iz ust človeka, za katerega vemo, da je mož dejanja. Ne gre, da bi se pohujševali nad sanjači, taki so vedno bili in bodo. Sami negujmo besede, ki jih govorimo. Naj bodo podkrepljene z našimi dejanji. Dnevi so dolgi in v teh dolgih dneh smo veliko več v družbi, zato je to lepa priložnost, da ohranjamo besede pri življenju. Ohranimo jih tako, da stojimo za njimi. Naj bo vsaj današnji dan brez praznih besed in poln dejanj. Le tako lahko ohranjamo vero v besede drug drugega.
Sem izredna delivka obhajila v cerkvi. Ob praznikih in posebnih dogodkih, ali ob nedeljah, delim posvečene hostije, kruh življenja. To je moje najljubše opravilo. In ob tem se zmeraj počutim kot odlikovani sodelavka duhovnika, ki sme delati nekaj svetega in pomembnega. Ko stopam pred oltar, da iz duhovnikovih rok prejmem kelih z hostijami, se vedno spomnim na prizore zadnje večerje, ko je Jezus svojim učencem razdelil kruh. Kot bi s tem razdelil sam sebe. Spomnim se tudi mame, ki je rezala sveže pečen kruh, ter ga polagala v naše otroške roke. Kako slasten je bil! Ko delim obhajilo, polagam z veliko spoštovanja ta novoposvečeni kruh življenja v roke, ki se iztegujejo proti meni. In to so tako različne roke! Otroci, katerih roke moram pogosto kar poiskati kje so, saj jih pozabijo dvigniti dovolj visoko; mladi, z lepo urejenimi, tudi nadišavljenimi rokami in punce z okrašenimi nohti; delavci, ki opravljajo težka fizična dela in imajo vidljive brazde na obeh straneh rok; mamice, ki jim roke dišijo po mleku; kmečke roke, porjavele od dela na soncu in zemlji; trepetajoče roke starih in bolnih…. V vse te roke položim belo hostijo in čutim neizmerno srečo, da jim smem podariti nekaj, kar ni moje, kar je večje od mene, a nahrani ne njihova telesa, ampak njihove duše in srca. Na veliki četrtek je Jezus med svoje učence razdelil kruh in vino in povedal, da je to njegovo telo in njegova kri in naj to delajo v njegov spomin. Pri vsaki maši se spominjamo prav tega dogodka. In pri vsaki maši pri deljenju obhajila, se na vse razširi vonj Jezusovega blagoslova in prisotnosti…Ko sem pri maši v domu ostarelih, ostrmim, da tudi dementni ljudje, ki so skoraj vse pozabili, z duhovnikom ponavljajo glavne besede mašnega obreda: »Vzemite in jejte, to je moje telo, to je moja kri. To delajte v moj spomin!« Ko polagam bele hostije v človeške roke, ki lahko naredijo toliko dobrega pa tudi toliko hudega, želim, da bi znali iz prejetega kruha črpati moč za radost življenja in za življenje, ki traja večno ...
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
V času srednješolskega izobraževanja smo pri predmetu kemija uporabljali periodni sistem elementov – tabelarični prikaz znanih kemijskih elementov po atomskem številu in elektronski konfiguraciji, tako da mnoge kemijske lastnosti sledijo pravilnim vzorcem po njem. Vsak element je v periodnem sistemu običajno predstavljen s kemijskim simbolom in atomskim številom. Od zaključka mojega srednješolskega šolanja pa do danes so odkrili kar nekaj novih elementov. Naravoslovne vede so moja šibka stran, čeprav mi je šolska psihologinja v osmem razredu na podlagi testov predlagala šolanje, povezano s kemijo in biologijo. Moja kemijska enačba se že ob koncu drugega letnika ni več izšla. Zato se danes raje kot z analitično kemijo ukvarjam z življenjsko. A urejanje življenjskih enačb, še posebej lastnih, zna biti še zahtevnejše. Kemija ni samo na videz dolgočasni periodni sistem, prisotna je tudi v naših medsebojnih odnosih: ljudje se privlačimo in odbijamo. Včasih med nami ni niti najmanjše osnovne kemije, zato je lahko reakcija zelo burna in medosebni trki pripeljejo do čustvene eksplozije. Verjetno bi se redki med nami lahko spojili z večino ljudi, ki jih dnevno srečujemo na vsakdanjih poteh: na avtobusu, delovnem mestu, v šoli. Ne, nič ni narobe z nami. To govori le o pestrosti človeške družbe in zapletenosti človeškega periodnega sistema, v katerem je več kot 118 elementov, kolikor jih trenutno vsebuje periodni sistem. Le urediti nas je treba, tako kot kemijsko enačbo. Vsi ne moremo biti kisik, kemijski element s simbolom O in atomskim številom 8, ki se zlahka spaja z večino elementov. Brez kisika ni življenja. Kisik je za razliko od nas brez barve, vonja in okusa. A navkljub naši barvi, vonju in trpkemu okusu smo lahko drug drugemu kisikova maska. V srednjem veku so alkimisti poskušali spreminjati nežlahtne kovine v zlato in srebro. V to vrsto čarovnije ne verjamem, verjamem pa v moč kisikove maske in v prevetrene medsebojne odnose. Če se hočemo povzpeti na najvišji vrh človeške žlahtnosti ali pa se potopiti v globine človeške nežlahtnosti, si moramo nadeti kisikovo masko. A vse po pameti. Za potapljanje v večje globine morate kisik znatno razredčiti z inertnimi plini, na primer dušikom ali helijem, da boste preprečili zastrupitev s kisikom. Cenjeni poslušalke in poslušalci, verjetno bi vas vaši najbližji, prijatelji in sodelavci ter nadrejeni v današnjem jutru, če bi s seboj nosili kisikove maske ali za seboj vlekli težke kisikove bombe, čudno gledali. Veste, včasih zadostuje, če želimo uživati v medsebojni žlahtnosti, da odpremo okna in vrata in zdramimo sever, medse spustimo še jug in prepihamo naše odnose ter tako postanemo drug drugemu kisikova maska.
Vsakdo je bil že kdaj poražen in potem v tistem razočaranju pride kdo, ki te spomni na pregovor, da je veličina v tem, da se po padcu vedno zbereš in pobereš. Ne pričakuj, da ne boš nikoli padel, da ne boš nikoli premagan, to je pač nemogoče. Se zgodi, da je nekdo vsepovsod, kjerkoli se pojavi, najboljši, vedno prvi - na upravičen ali tudi ne povsem upravičen način. Že v šoli poznamo pravilo, da tisti, ki se je izkazal kot dober učenec, zlahka ali pa kar vedno dobi boljšo oceno. Če pa je nekdo dobil sloves slabega učenca, pa se kaj rade, druga za drugo vrstijo slabe ocene. Iz nekega »skrivnostnega« razloga kar ponavlja neuspehe. To mu lahko vzame veselje do učenja, ga spravi v stanje nezaupanja vase, tudi nezaupanja v druge. Poznam zgodbo učenca, ki je danes zelo uspešen strokovnjak in voditelj na svojem področju. V zahtevno šolo so ga poslali, ker so opazili njegovo nadarjenost. V novi šoli pa je doživel šok. Nihče ni upošteval, da prihaja iz manj razvitega okolja, da so pri njem pogoji za učenje bistveno slabši kot pri sošolcih. Tudi njegova urejenost ni bila primerljiva z zelo negovanimi sošolci. Ljubezen do geografije, ki jo je gojil, je bila izjemna. Veliko je sam odkrival na tem področju in bil je navdušen nad profesorjem tega predmeta, ki je bil vrhunski. Toda, čeprav se je s posebno zagnanostjo učil, imel tudi veliko širšega znanja, je pri ocenjevanju lahko dobil le trojko. Krivica, nerazumevanje, skoraj zavrženost tam, kjer je hrepenel po ljubezni, podpori, potrditvi… Bil je pač zaznamovano slab. Po enem letu je bil kljub nadarjenosti prešolan nazaj v manj zahtevno šolo. V zrelih letih rad pripoveduje o tem. Brez zamere. Poraz se je sčasoma obrnil v vztrajno odkrivanje sveta, stvarstva, svoje vloge v njem, bivanja. Verjame, da je za vsem tem globlji smisel, da je to del božje volje, enkratne naloge, ki jo ima na tem svetu. Neuspeh ga je okrepil. Vse to je povezal s pogumom, da razlikuje in raziskuje globlje, zmage in poraze. Ob neuspehu, prevlada vedrina, saj se iz tega uči, poskuša ponovno, še enkrat in spet, da dokonča nalogo. Poln hvaležnosti uresniči tisto, kar je njegovo poslanstvo. In se veseli tudi majhnih zmag, jih nikoli ne omalovažuje. Hrepenenje po polnosti življenja je tako močno in neskončno navzoče v vsakem človeku, da ga je treba samo prebuditi. Prebuditi zatrto dušo. Začneš poslušati sebe in svoje hrepenenje do Boga, ki daje neverjetne možnosti.
Verjetno ta zgodnja nedeljska ura ni najbolj primerna za matematične akrobacije, a je morda vseeno vredno poskusiti. Vsak prvošolček zna izračunati: ena + ena + ena = tri. Logično. In vsem je to jasno. Kaj pa, če je seštevek ena + ena + ena = ena. Tukaj pa ni logike. Noben matematik se ne bo s tem strinjal. Se bo pa teolog. Seveda ne na ravni matematike, ampak na nivoju teologije o Sveti Trojici. Namreč, da so tri Božje osebe en sam Bog. Se pravi, da je ena + ena + ena dejansko ena. Torej, da so Oče in Sin in Sveti Duh en sam Bog. Na logično matematični ravni pač to ne zdrži. Na odnosni ravni pa se pokaže povsem druga razsežnost. Na začetku Svetega pisma beremo, da je »Bog ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« Ampak, kako je lahko človek podoben Bogu? V čem je dejansko ta človekova bogopodobnost? Oče, Sin in Sveti Duh so tri Božje osebe, ki so v tako močni in tesni odnosni povezanosti, da so en sam Bog. In prav v tem je v nas odtisnjena podoba našega Boga. Zelo konkretno: ko zmoreta moški in ženska, mož in žena takó globoko bližino v odnosu, ko zmoreta ljubiti drug drugega v odprtosti in sprejemanju, takrat med njima nastane prostor za tretjega. Takrat se poraja tretji, ki ni moteč in vsiljivec v tem odnosu, ampak dejansko izpolnitev tega odnosa. Odprta in podarjajoča se ljubezen med možem in ženo torej vedno znova ustvarja prostor za novo človeško življenje. Tako novo bitje ni vsiljivec, ampak je dobesedno utelešenje ljubezenskega odnosa. Prav v tem je človek najbolj podoben Bogu. Oziroma bi bilo bolj pošteno, če bi rekli, da postaja podoben Bogu. Vsi namreč dobro vemo, da so naši odnosi zelo občutljivi, krhki in ranljivi in nemalokrat precej ranjeni in se zato lahko samo približujemo tej Božji podobi. Danes, ko v bogoslužju obhajamo nedeljo Svete Trojice, je to lahko v izziv ali pa vsaj v spodbudni premislek, kako in koliko skušam v svojem življenju ustvarjati in živeti povezanost v odnosih, ki niso izključujoči, ampak povezovalni. Kjer se ob lepem in dobrem prijateljstvu najde odprtost in sprejetost še za tretjega, kjer je torej odnos odprt še za druge. S tem, ko se trudim živeti v odprtosti in sprejemanju drugega, puščam odtis Boga v tem svetu, odtis tistega, v čemer smo podobni Bogu. Ta čudovita zmožnost, da živimo in se kot človeška bitja uresničujemo v pristnih, odprtih in podarjajočih se odnosih.
Spominjam se drobnega dogodka, ki se marsikomu morda ne zdi nič posebnega, meni pa se zdi vendarle pomembno o njem razmišljati in govoriti. S prijateljico, mlajšo od mene, ki je po prometni nesreči pred več kot tridesetimi leti tetrapelgičarka, sva na vroč poletni dan sedeli nekje na terasi in se pogovarjali. Pili sva vodo in na mizi je bil vrč z vodo, da sva si lahko še natočili. Naenkrat ga prijateljica dvigne in si skuša natočiti sveže vode. Videla sem, da to zanjo ni tako lahko in sem ji hotela pomagati. »Ne, pusti, bom sama.« In po nekajkratnem poskusu ji je to res uspelo. O tem sploh nisva več govorili, priznam pa, da sem bila zelo vesela njenega uspeha. Vedno znova sem vesela in tudi hvaležna ob takšnih srečanjih. Tudi meni dajejo pogum, da je vredno vztrajati in se potruditi. Lahko bi ji vodo nalil tudi nekdo drug, ampak čisto drugače je, če to narediš sam. Tudi če to ni tako lahko. Ob tem sem se spomnila stare gospe, ki živi po poškodbi noge v domu za stare in je na vozičku, si pa z rokami veliko pomaga in naredi zase čim več sama. Tudi posteljo si sama postelje in seveda še veliko drugega. Pravi, da ji to daje občutek, da je kljub invalidnosti še precej samostojna. Pravzaprav poznam veliko starih in manj starih ljudi, ki so kljub takšni ali drugačni prizadetosti še vedno do neke mere samostojni. Potem jim je tudi veliko laže prositi za pomoč, ko je to tudi res potrebno. Dobro je, da človek naredi vse tisto, kar sam lahko naredi, pa tudi če to naredi težko, prav tako pa je tudi dobro, da zna sprejeti pomoč, ko je to potrebno. Nič manj pomembno pa ni za spremljevalce, za vse tiste, ki se znajdejo ob tem človeku. Ljudje, ki tega niso navajeni, so pogosto v hudi zadregi in se jim zdi, da morajo takoj stopiti v akcijo. Tudi prave pomoči se je treba učiti. Pustiti prizadetega, da sam naredi vse tisto, kar lahko, pomagati pa povsod tam, kjer tega ne more. Nobenega vsesplošnega recepta ni, vedno znova je treba videti slišati, premisliti in se odločiti.
"Nekoč boste slišali, da sem umrl, vendar temu ne verjemite; bolj živ bom kot kdaj prej." S tem bi se strinjal tudi Viktor Frankl (rojen je bil l. 1905, umrl pa je l. 1997). Avstrijski profesor nevrologije in psihiatrije je kot Jud preživel kalvarijo koncentracijskih taborišč peklenskega holokavsta in velja za ustanovitelja logoterapije. Pozneje je vsakemu pacientu zastavil vprašanje: »Zakaj se niste ubili?« S tem je hotel v njem prebuditi voljo do življenja. Logoterapija zdravi ob pomoči smisla, ki pa ga brez Boga ni. Zaradi ideologij smrti si postavljamo vprašanje, ali je vera v Boga sploh še mogoča. Francoski filozof André Glucksmann je v knjigi Tretja smrt Boga (La Troisieme Mort de Dieu) zapisal, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja in tretjič v duši evropskega človeka zaradi zla in trpljenja v taboriščih smrti in gulagih. Tako kot se ima hudič za boga v peklu, se ima človek za boga na Zemlji. Nič čudnega ni, da se dušimo v krvi. Toda zmerjanje Boga je pravzaprav iskanje Boga, kajti vsak »ne« zahteva ustrezni »da«. To je zagovarjal francoski filozof Jacques Derrida (živel je v letih 1930–2004), rekoč, da ni zunajbesedilnosti. Pretresljiva Franklova izkušnja je aktualna tudi glede trpljenja eksistencialnega vakuuma sodobnega človeka danes. Dokazal je učinkovitost nasprotnega namena, pri katerem človek svoj strah premaga celo tako, da si zaželi, da bi se uresničilo prav tisto, česar se boji. Ko ne moremo spremeniti položaja, smo izzvani, da spremenimo sebe. Človek brez cilja želi posnemati tisto, kar počnejo drugi – temu rečemo konformizem – ali pa počne tisto, kar zahtevajo drugi; temu rečemo totalitarizem. Samo krščanstvo presega tako prvo kot drugo, saj veruje, da je ljubezen zadnji in najvišji smisel človekove eksistence. Frankl je trdil, da je človekova odrešitev možna le v ljubezni, saj sta ljubezen in človek neločljiva. Krščanstvo je edina religija, ki ne temelji na nauku, ampak na osebi Jezusa Kristusa, ki je vidna slika nevidnega Boga. Bog ne zagotavlja smisla samo v življenju, ampak tudi v trpljenju in smrti. Vabi nas k večnemu smislu, rekoč: »Jaz sem vstajenje in življenje.« (Jn 11,25) Izpolniti najgloblji smisel svojega življenja pomeni izpolniti s smislom tudi svoje trpljenje. Ko trpljenje dobi smisel, preneha biti trpljenje.
Sveti Anton Padovanski velja za enega najbolj priljubljenih svetnikov zahodnega krščanstva. Živel je v 12. stoletju in kot vemo, je v tem cvetočem pristaniškem mestu obiskoval katedralno šolo. Poleg pogovornih romanskih jezikov, je zelo dobro obvladal klasično latinščino, grščino in arabščino. Pogled na ocean, ki se mu je razkrival iz njegovega mesta, je v njem prebujal željo pa daljnih deželah, kjer bi lahko bogastvo sveto pisemske modrosti in izrekov cerkvenih očetov delil z drugimi. Čutil je, da mora za besede evangelija goreti z vsem srcem, da bi tako lahko prižigal ogenj ljubezni tudi pri drugih. To je bil čas, ko se je sv. Frančišek v Egiptu srečal s sultanom Malikom Al Kamilom. Srečala in razšla sta se kot prijatelja. Toda že leto dni kasneje l. 1220 drugi Frančiškovi bratje niso imeli te sreče in so bili v Maroku usmrčeni. Ferdinand je bil ob tem dogodku pretresen. Še vedno je verjel v moč ljubezni, zato je vstopil med Frančiškove brate in dobil ime Anton ter se odpravil v Maroko. Toda tam je zbolel in moral se je vrniti. Spoznal je, da se morajo krščanski narodi najprej sami prenoviti, predno bi lahko oznanjali evangelij tudi drugim. Legenda pravi, da je bil v Italiji najprej tihi brat v kuhinji in da je le neka zagata hotela, da spregovori namesto bolnega brata. Vsekakor so bratje kmalu odkrili njegovo odlično poznavanje Svetega pisma in cerkvenih očetov. Vendar tudi ta zgodba razodeva globoko modrost, namreč, da lahko modra beseda prihaja le iz tišine, ko človek prisluškuje Bogu. Anton je postal znameniti pridigar širom po Italiji in v Južni Franciji. Cerkve so bile premajhne, zato je govoril na trgih in v srcih ljudi prižigal ogenj dobrote in usmiljenja. A bil je pojoča duša, saj je napisal nekaj sto komentarjev bibličnih psalmov. Nanj so vplivalo grški misleci kot Bazilij in Krizostom, od latinskih pa sveti Bernard. Njegova globina srca se je združevala z visokim intelektom, zato mu je sv. Frančišek zaupal frančiškansko teološko šolo in ga klical »Brat Anton, dragi mi učitelj«. Pri tem pa je Anton Padovanski rad ščitil in pomagal revežem. Na to nas spominjajo po cerkvah še danes njegovi kipi z nabiralnikom za reveže.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Čudežno, skrivnostno, presenetljivo. Take izraze uporabljamo, kadar se nam zgodi kaj zelo nenavadnega. Lahko da večkrat v življenju, mogočesamo enkrat, pozabiti pa ni mogoče. Spodbudí k razmišljanju in oblikovanju našega odnosa do ljudi in stvari. Denimo, da se zaradi nepredstavljivih okoliščin naletita drug na drugega povsem tuja človeka, ki niti ne živita na isti celini. Nič posebnega, a zaradi poslovne povezave se vzpostavijo potrebni stiki. Zavoljo zamudnih administrativnih postopkov lahko zelo dolgo trajajo. Medtem ti osebi ohranjata stike, a drug o drugem še ne vesta nič osebnega. Ko se mimogrede odpre kaka špranja zunajposlovnega okolja, se začne razpirati vzporedno obzorje. Tako ugotovita, da sta pred več kot pol stoletja študirala v istem mestu, se vozila z istim trolejbusom, zahajala v isto cerkev, brala iste pisatelje, imela rada iste Kosovelove verze. A kar je najbolj presenetljivo: ta z druge celine – ne da bi vedel, za koga pravzaprav – vodi uradni postopek za onega drugega. Nekakšno naključje počasi poveže v prijazno trajno poznanstvo dva krajevno zelo oddaljena rojaka. Pisatelj Pavle Zidar pravi: Slučaja ni; slučaj je simulacija milosti. Vredno si je zapomniti: slučaja ni, slučaj je simulacija milosti. Zgodi se, da šolarček, ki mu učitelj nekoč ni namenil malo boljše ocene, mnogo pozneje prav njega reši z zahtevno operacijo drobovja. Zgodi se, da zanikrni vajenec prekosi mojstra in postane znan iztumitelj. Predvidena žrtev reši krvnika. V različnih oblikah se ponavlja svetopisemska zgodba o prodanem Jožefu, ki je pozneje pred lakoto otel vse svoje brate. Kdo nam vozla in razvozlava življenjske štrene? Hiter odgovor je: usoda. A to mi navrže vprašanje: ali ima ta značaj biti, presoje, presežnega, absolutnega? Ali je samo beseda za nekaj, za kar ne vem, kaj je? O tem lahko razmišljajo tudi zakonci. Simon Gregorčič takole pojasnjuje njim določeni preplet dogajanja: Ko srca ustvarja Bog višin, iz raznih dela jih tvarin; iz vedno iste pa snovi po dvoje src on naredi – in vrže ju med širni svet, da našla bi se v teku let. Do 'najdenja' prehodita pot in je marsikatera nerazumljivo ovinkasta, presenetljiva, tudi z vonjem skrivnostnega. Če naključij ni in je to načrtovana možnost uresničitve, utegne biti akterju ime Sem, ki sem.
Eden najbolj priljubljenih pregovorov rimskega cesarja Tiberija, ki je vladal v 1. stoletju po začetku našega štetja, se je v latinščini glasil: »Bóni pastóris est tondére pecus non deglúbere, kar bi v slovenščino prevedli kot: »Dober pastir ovco striže, ne odira.« Omenjeni cesar ni slovel kot miren in uravnotežen oblastnik, pač pa se je zlasti v drugi polovici svojega vladanja zapletal v obračunavanja s svojo družino. Umoriti naj bi dal tudi sina Druza, češ, da je nevarno posegel po prestolu. Pa vendar je kljub vsej svoji okrutnosti v odnosu do prebivalcev takratnega Rimskega imperija, kot nakazuje njegov izbrani izrek, pokazal nekaj sočutnosti. Nasvet, da »dober pastir ovco striže, ne odira« je namreč uperil zoper tiste upravnike provinc, ki so izrazili zahtevo po zvišanju davkov za financiranje vseh stroškov rimske države. Zavedal se je, da lahko množico finančno obremeniš največ toliko, da preživi, ne smeš pa je odreti do smrti. Najbrž se je tudi bal, da se bo rimsko ljudstvo na točki, ko bodo dajatve postale neznosne, uprlo. Tak svetel zgodovinski vzgled na naših tleh so kmečki upori, ki so jih od konca srednjega veka pa vse do začetka 18. stoletja organizirali kmetje, ker niso mogli več pridelati toliko hrane, kot jo je terjal fevdalni gospodar, niti služiti vsem drugim njegovim domislicam, s katerimi jih je prignal do skrajne revščine in lakote. Današnja duhovna misel je namenjena sodobnim politikom, ki si izmišljujejo nove in nove davke, s katerimi polnijo državne blagajne in svoje lastne žepe. Če že ne morejo v svojem človeškem repertoarju zoper tako uveljavljeno prakso najti nobenih etičnih razlogov, imenovanih sočutje do sočloveka in izkoriščanih, iz čigar delovnih rok si polnijo lastna pogoltna usta, naj jim bo navdih vsaj Tiberij. Ovco je torej treba samo striči in veselo uporabljati njeno volno. Že dva tisoč let pa vedo, da bo, če ji odereš kožo, pač zanesljivo crknila.
Neveljaven email naslov