Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, kar lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista, bela duša živi dalje.
A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, kar bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zaradi česar ga zemeljske sile ne obtežujejo več.
Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.
3719 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, kar lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista, bela duša živi dalje.
A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, kar bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zaradi česar ga zemeljske sile ne obtežujejo več.
Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.
Žalost je že marsikoga ugonobila, od nje ni nobene koristi. Tako pravi svetopisemski modrec. Žalosti se znebi, preden dan ugasne, a spomin ohrani na trenutke jasne – to pa svetuje Simon Jenko. Najbrž sta oba imela dovolj izkušenj. Tudi sami jih imamo. Ne samo glede žalosti in tarnanja in njune druge plati; še o marsičem. Izkušnje, koliko in kaj je vredno komu zaupati. Teh smo si lahko nabrali že v otroških letih in bili tudi sami na preizkušnji, ali bomo izdali kakšno zapriseženo skrivnost, ko nas je jezik neizmerno srbel. Takrat se je hitro izkazalo, koliko je veljala »častna pionirska«. Izkušnje glede odlašanja in odlaganja. Bom jutri. Jutri pa zagotovo. Tistega jutri pa od nikoder. Izkušnje o bolezni in zdravljenju, o delavnosti in lenarjenju, resnicoljubnosti in pretvarjanju. O dobičku in izgubi. Navsezadnje še o teoriji in praksi. Zdaj spet prisegamo na izkušenjsko učenje tudi na šolskem področju. V mojem davnem šolanju je poskuse iz fizike in kemije opravljal samo učitelj. Še opazovali smo jih le iz klopi. Danes je že vsaka učilnica majhen laboratorij z dejavnimi učenci. Izkušnje v zvezi s povezovanjem in samozadostnostjo. Da sloga krepi in nesloga tlači in kar je še podobnih modrosti, vse to je usmerjeno k prijaznemu sobivanju. Odnosi imajo vedno posledice. Pomembno je, kakšne. Pravilo Kadar odrasli govore, otroci naj molče je veljalo dolga stoletja. Ko gre za oliko, je koristno še danes. Toda strogo zaprta otroška usta v družbi odraslih so zavirala otrokovo komunikativnost. Ko si v šoli moral kaj izdaviti iz sebe, se ti je tresel glas. Pridobivamo si izkušnje. Rek, da gre osel le enkrat na led, je star, a ga je Oton iz Vinice dopolnil s spoznanjem, da »drugič bo plesal po njem«. Na napakah se učimo je precej umesten nauk. Če nam porazi niso izziv, utegnejo biti v škodo, saj se nekam vmes ugnezdi otopelost. Ni pa z dna prav lahko vzleteti. Še ptič se lahkotneje požene z veje kot s tal. Ali pripomorejo izkušnje tudi do modrosti? Lahko, če si prizadevamo zanjo. Modrost in vzgojo zaničujejo bedaki, meni stari Pridigar. Najbrž ni bil brez izkušenj. Lastne so največ vredne, a tudi tuje je vredno slišati.
Še vedno me vznemirja trenutek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Čeprav je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihov odziv popolnoma šokiral. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira samo tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov je to, všečkov po slovensko. Binarni, črno-beli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač delujejo splet in njegova družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš nekaj dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem pa čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sploh ni. To je tisto najtežje pri vsej stvari. Všeček je izredno pomembna reč. Pod žarometom ti daje gotovost, da nisi sam. Da si opažen, da si sprejet. Kajti na odru si, v izložbi, v reklami, vedno, vsak dan, tako se živi po novem. Nikogar ne vidiš, vsi pa vidijo tebe. Zato pišeš, zato govoriš, zato počneš ne to, kar se ti zdi, da je prav, ampak to, kar bi znalo biti drugim všeč. Če namreč nikomur nisi všeč, potem je tako, kot da te ni. Kot da za druge sploh ne obstajaš. Zato se na sebku izzivalno slečeš. Zato posnameš potegavščino, ki je sicer ne bi. Zato sebi in drugim vse dovoliš. Ker moraš biti kul, da bi bil ljubljen. Ker je všečnost nenasitna pošast, ki hoče vedno več, ker se neznansko hitro zdolgočasi. Kako naj torej verjamem, da me nekdo ljubi, tudi če mu nisem všeč? In kako naj vem, da me ima nekdo res rad takega, kot sem, da se je res odločil zame in da ne bo enkrat kar na lepem odšel, da niso njegovi nasmehi samo maska, ki jo do večera, dokler ne odložim telefona in stopim do ogledala, do neobritega obraza z gubami, podočnjaki in štrenastimi lasmi, na sebi držim tudi sam? Edino, kar bi me lahko prepričalo, da ljubezen v svetu všečkov res obstaja, je trenutek, ko v svoje umazane roke dobim belo hostijo, golo, krhko telo, za katero se nisem trudil in ki si ga nisem zaslužil. In se malce umaže, jaz pa postanem nekoliko bolj siv.
Ljudje smo pač tako ustvarjeni, da imamo radi predstave in slikovite prizore. Tudi resico radi u-vidimo, vidimo, prav tako se nam zdi večnost, ali kot pravimo nebesa, nekje daleč, onkraj, tam za nebom. Pa vendar nam Biblija o tej večnosti govori drugače. Kristus, ki se po vstajenju večkrat prikaže apostolom, se z njimi pogovarja, tudi je z njimi in jim pomaga pri ulovu rib, ne pravi, da gre v nebesa, ampak k ljubemu Očetu. Prav tako Magdaleni, ki ga išče na vrtu ob grobu, pove, da zaenkrat še ni šel k Očetu. To pomeni, da za Kristusa pomenijo nebesa intimnost z Očetom. Potem takem gre za najgloblji in najčistejši osebni odnos z dobrim Bogom in ne za nek določen kraj. Morda mi bo nekdo ugovarjal, da Apostolska dela vendar govorijo o tem, kako je Jezus šel v nebo in kako ga je zakril oblak. Res je, kadar tudi v Stari zavezi sveto pisemski pisatelj govori o tem, kako je prišel oblak nad Izraelski tabor, pomeni, da je bil Bog njimi. Kaj pa je znotraj sebe oblak, navadnim očem ni bilo mogoče razbrati, se pravi, da šlo je za skrivnost. Božjo navzočnost med nami ostaja misterij, Bog se ne da ujeti ali vklenit v naše pojme in predstave, tudi takrat ne, ko se nam razodeva in ko nam spregovori. Razlagalci Svetega pisma radi poudarjajo, da se je razodevanje Boga njegovemu ljudstvu odvijalo v času njihovega slovesnega bogoslužja. V tej liturgiji so uporabljali veliko dišečega kadila, ki se je dvigalo v nebo in ustvarjalo zagonetne oblake. Zato jim je bil oblak znamenje, da se je skrivnost spuščala nazaj k njim, toda najprej se je njihova daritev dvigala v nebo. V tem duhu beremo tudi konec Lukovega evangelija, ki pravi, da so se učenci vrnili v Jeruzalem in v templju slavili Boga. To pomeni, da se Bog človeku razkriva v molitvi in daritvi ljubezni. Tudi krščanski mistiki bodo kasneje govorilo »o oblaku nevednega«, se pravi o Bogu, ki še vedno ostaja skrivnost, čeprav biva meda nami. Zato naša intimnost z Bogom, ko imamo občutek, da se je k nam sklonilo Nebo, ne pomeni, da bi odslej živeli zasanjano. Apostolska dela jasno povedo: »Možje Jeruzalemski, kaj gledate v nebo!« Učencem je razkrito, da bo Kristus znova prišel in bo Bog navzoč med njimi, če bodo skrbeli za uboge in če bodo prinašali upanje vsem ljudem. Tako tudi za nas praznik Vnebohoda pomeni nebesa med nami, ko se Bog iz večnosti sklanjanja k nam, pomeni skrivnost molitve in v ljubezenske daritve drug za drugega.
Sodobni puščavnik je zemljan, ki živi v svetu, a ni od sveta. Duh ga dviga v višave odmaknjenosti, premišljevanja, molitve. Teža svetnega življenja vleče človeka k tlom, on pa želi biti svoboden za višja spoznanja in pripravljen, da zastavi svoje moči za graditev duhovnosti. Vrvež sveta mu je odveč. Ne želi se predajati skrbem, kaj bo jedel in pil, kje domoval in kako živel. Ker je puščavnik zazrt v lepoto misli in čustev, v večno obzorje, je po merilih sveta čudak; posebnež, ki živi svojo odgovornost in mu ni mogoče naložiti naloge, po kateri bi prinašal drugim zemeljske dobrine. Res sodobni puščavnik nima omembe vrednega zaslužka in se preživlja od drobtin, ki padajo z mize bogatašev. A temu navkljub lahko prinaša svetu duhovno bogastvo. Njegov poklic je poklicanost človeka, ki odkriva resnico. Je znanilec vedenja, ki raste iz ljubezni. S svojim življenjem pričuje za pomen Božjega. Odmika se pogledu sveta, da bi ohranil sposobnost za duhovne uvide in čut za premišljevanje o nadnaravnem. Da bi prejemal odgovore na temeljna življenjska vprašanja, ki jih šepet nebes podarja budnemu srcu. Poleg vsega prinaša svetu kopico drugih vrednih spoznanj. Kdor je učitelj resnice, ga Večni živi. Kdor se je sposoben odreči svetu in zase ne potrebuje ničesar, daje vedeti, da je duh nad materijo in da ljubezen ostaja, tudi ko materija mine. In kdor ne poveličuje sveta, ni propadel, ampak se postavlja, notranje prenovljen, nadenj.
Moje okno gleda na cesto. Po njej gre vsako jutro od pete do osme ure veliko delavcev, ki stanujejo v samskem domu. Govorijo številne jezike – srbsko, bosansko, albansko, makedonsko … celo moldavsko. Najbolj številčni in najglasnejši so v poletnem času, ko je moje okno odprto in ko je v naši domovini zanje največ dela. Se razume, pri gradbeništvu ali na kmetijah. Sezonci so mladi in tudi starejši, od 18 do 60 let. Govorijo glasno, saj takrat mi še spimo, pa si lahko dajo duška. Zvečer, ko se vračajo, vsi po vrsti nosijo v rokah plastične vrečke. Lahko bi jih imenovali »moški s plastičnimi vrečkami«. V vrečkah so kruh in košček salame ter pivo. To je njihova klasična večerja. Kar me vedno znova preseneča, je njihov smeh. Njihovo veselje, njihovo pozdravljanje, njihova skrb eden za drugega. Največ se pogovarjajo o svojih družinah, o ženah, otrocih, bratih, sestrah, sosedih, botrih … Zadnje čase je bilo precej govora tudi o delodajalcih, ki ali ne plačajo redno ali zahtevajo vedno več dela. In potem spet kakšna šala in smeh! Moški s plastičnimi vrečkami se zvečer s trudnim korakom vzpenjajo na naš hrib v svojo nepostlano posteljo v samskem domu. Zvečer je tudi njihov pogovor počasnejši, a zmeraj znova jim ostane smeh! Neko nedeljo smo jim ponudili kavo na našem vrtu in domače kekse. In jih povprašali, koga imajo doma. Eden ima šest otrok, drugi stare starše, svoje in ženine, tretji zaročenko in dela za poroko, četrtemu so vsi umrli v vojni pa skrbi za vnuke, a vsak, prav vsak je imel nekoga, ki ga je doma pričakoval in zaradi katerega je delal. Mladi fant je končal visoko šolo, dela ni, pa je prišel v gradbeništvo, da si zasluži denar za nadaljevanje študija. In smeh? Veste, kaj bi »kukali«, to bi nam samo otežilo delo, rajši se nasmejemo, malo se zafrkavamo in dan gre hitreje mimo! In enoglasno povedo, da imajo radi Slovenijo, da so Slovenci zelo dobri in pridni, samo uživati – tega ne vedo! Veselim se moških s plastičnimi vrečkami, ki zjutraj ob petih hitijo na delo. Njihov smeh prinaša upanje in razigranost. Mogoče nas bodo »okužili« in bomo z leti tudi Slovenci postali smejoč se narod, hvaležni, da imamo dom, delo in kruh.
V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega razmišlja o miru kot zelo pomembni vrednoti za vse nas, še posebno zdaj, v času vojne v Ukrajini. Mir pa moramo najprej doseči v svojih lastnih srcih. Kristjanke in kristjani se pri tem opirajo na Boga.
Neki osemleten deček je na preprost način razložil svojo »teologijo«: »Ena izmed najpomembnejših obveznosti Boga je, da ustvarja ljudi in jih postavlja tja, kjer je nekdo umrl. Tako je dovolj ljudi, da skrbijo za stvari na zemlji. Če veruješ v Boga, ne boš nikoli sam. Starši ne morejo iti vedno s teboj. Ne morejo, na primer v šolo v naravi, toda Bog lahko gre s tabo. Bog je s tabo, ko te je strah, ali ko si sam v temi, ali ko te starejši otroci potopijo globoko v vodo.« Temne ure so bile tudi v času, ko so Jezusa izdali, obsodili, mučili, zasmehovali in končno križali. Takrat se je zrušil svet dvanajstim apostolom. Jezus, zaradi katerega so vse zapustili, se je poslavljal. Ljubljeni učitelj jih je zapuščal. Njihovo sonce je zahajalo sredi dneva in njihove predstave o življenju so se jim podirale kakor hiša iz kart. Kdor je izkusil izgubo koga najdražjih, ve, kako težko je tako slovo. Predstavljamo si lahko, kako težko je slovo od nekoga, ki je bil tako dober, čigar prijateljstvo je bilo tako čisto in čigar ljubezen je bila tako popolna. Učence je morala navdajati neizmerna bolečina. Jezus je razumel žalost svojih učencev in jih zato tolažil: »Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši,« (Jn 14,27). Te besede so postale temelj tolažbe ne samo za učence takratnega časa, ampak tudi za nas. Ko se nam zdi, da je naše življenje nemogoče, da nam je prehudo, da ne zmoremo več, da ni kraja, kjer bi našli počitek, bomo našli izredno mehko blazino v besedah: »Vaše srce naj se ne vznemirja.« Zakaj naj se naše srce ne vznemirja? Prvič, ker zaupamo v njegovo navzočnost. Živimo v prepirih, razočaranjih in bolečini. Izkušamo tragične trenutke in globoko tesnobo, čas velike preizkušnje, a Bog je z nami. Na neki način je bolje, da je neviden, saj tako ni podvržen zakonom narave in telesnim omejenostim. Zato je lahko povsod, kjer koli ga potrebujemo. Dokler je bil na zemlji, je bil lahko navzoč na samo enem kraju. Zdaj je povsod na voljo tistim, ki verujemo vanj. Drugič, upajmo v njegovo osebo. Kristus je vse, kar potrebuje človekova oseba. Jezus nas vabi, naj mu zaupamo. Lahko zaupamo v njegovo navzočnost, njegove obljube in njegovo besedo, ker je on pot, resnica in življenje. Ni vprašanje, ali Bog govori ali ne, vprašanje je, ali bomo mi imeli ušesa odprta, da ga bomo slišalo, kaj nam govori. »Zaupaj mi in skoči. Ne boj se!« govorijo starši otrokom na bazenu ali igrišču, ko z odprtimi rokami čakajo, da bodo ujeli otroka. Na podoben način tudi nas Bog opogumlja: »Vaše srce naj se ne vznemirja.«
Mesec maj je v Katoliški cerkvi posvečen Mariji. Hkrati pa je zaradi bližine binkošti tudi mesec, ko je po župnijah veliko slovesnosti prvih svetih obhajil in birm. Birma pomeni nekakšen prehod v odraslo življenje kristjank in kristjanov. Avtorica današnje Duhovne misli Vasiljka Gamser birmanko opozarja na pomembnost tega zakramenta.
Zaskrbljenost ne pozna razlik. Siromašni so zaskrbljeni, ker nimajo denarja, bogati zato, ker ga imajo in ga ne želijo izgubiti. Prav tako tudi ni pomembno, ali ste mlajši ali v zrelih letih – zaskrbljenost je lahko vaša stalna spremljevalka, seveda če ji to dovolite. Kaj je pravzaprav zaskrbljenost? Zaskrbljenost je razmišljujoči del tesnobe – niz misli in podob, ki so prepolne negativnih čustev. Zaskrbljena oseba je popolnoma prepričana, da bo razplet dogodkov negativen. Zaskrbljenost je neprijeten, dušeč občutek, ki ga pogosto doživljamo, ko nas je strah ali ko smo v težavah. Ko smo zaskrbljeni, smo črnogledi glede prihodnosti in razmišljamo o najhujših možnih scenarijih ali posledicah. Kot pravi švedski pregovor, zaskrbljenost daje majhni stvari veliko senco. Učinki zaskrbljenosti so negativni in zelo obsežni. Zaskrbljenost povzroča nespečnost. Ko smo zaskrbljeni, se aktivnost v naših možganih tako poveča, da se ne moremo sprostiti. Ohromi nas in ovira pri tem, da bi glede težave storili kaj učinkovitega. Pogosto zaskrbljenost tudi deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba – ne le da ne more preprečiti tega, česar se bojimo, ampak lahko pravzaprav pripomore k temu, da se to res zgodi. Kaj lahko storite, da ne bi bili zaskrbljeni? Sveto pismo ponuja nekaj praktičnih nasvetov, ki jih lahko uporabite. Živite samo en dan naenkrat. “Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna teža.” (Matej 6,34 EKU) Tako se glasijo Kristusove besede. Zakaj bi se obremenjevali z možnimi težavami jutrišnjega dne, ko pa danes glede njih ne morete storiti ničesar? Osredotočite se na rešitev, ne na težavo. Ko se je apostol Peter v svoji znameniti hoji po vodi začel osredotočati na težavo (veter in valove), namesto na vir svoje moči in rešitev težave (na Kristusa), se je začel potapljati (Matej 14,22-33). Zaskrbljenost deluje enako. S svojim osredotočanjem na težavo ustvarjamo še več novih težav, vse dokler se popolnoma ne utopimo v njih. In še zadnje, nikakor ne najmanj pomembno: izročite svojo skrb Bogu. Peter se je iz svoje izkušnje hoje po vodi zagotovo nekaj naučil, saj je pozneje napisal: “Vse svoje skrbi preložite nanj (tj. na Boga), kajti on skrbi za vas.” (1. Petrovo pismo 5,7) V Pismu Filipljanom pa beremo: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Filipljanom 4,6) Kakšen pa bo učinek? “Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli.” (Filipljanom 4,7) In prav notranji mir je to, kar si takrat, ko smo zaskrbljeni, želimo in kar potrebujemo.
Revna vdova iz vasi v Bengalu v vzhodni Indiji ni imela niti dovolj denarja, da bi sinu plačala avtobus do šole. Tako je mogel fantič ob začetku pouka povsem sam skoraj uro dolgo hoditi po gozdu do šolske zgradbe. Da bi ga opogumila, mu je mama dejala: "Ne boj se gozda, sin moj. Prosi boga Krišno, da gre s tabo. On bo uslišal tvoje molitve in prošnje." Fant je prisluhnil materinemu nasvetu, molil k hinduističnemu bogu in res se je Krišna prikazal in od tistega dne je fanta zvesto spremljal na njegovi poti v šolo. Ob učiteljevem rojstnem dnevu je bila navada, da mu učenci poklonijo majhno darilo. Ko se je ta dan približeval, je fant prosil mamo za nekaj denarja, da bi lahko kupil rojstnodnevno darilo. Mati mu je odgovorila: "Prav nobenega denarja nimamo, sin. Prosi svojega brata Krišno, da ti priskrbi darilo." Naslednjega dne je fant svojo težavo zaupal Krišni, ki mu je priskrbel steklenico mleka. To je fant ponosno prinesel v šolo in jo izročil učitelju. Ampak darila drugih otrok so bila večja in fantovega darila skoraj ni opazil. Čez čas je le vprašal fanta: "Kje si dobil to steklenico mleka?" "Krišna, bog gozda, mi jo je dal." Učitelj in sošolci so se vsi naenkrat zakrohotali. "V gozdu vendar ni bogov, to je le vraževerje," je končno pojasnil učitelj. "Ampak če tvoj Krišna obstaja, pojdimo v gozd in si ga oglejmo." Ves razred se je odpravil v gozd. Fant je začel klicati Krišno, ampak ta se ni pojavil od nikoder. "Brat Krišna, moj učitelj te želi videti. Prosim, pokaži se!" V tistem trenutku se je končno oglasil močan glas, k je odmeval po gozdu in po kraju, da ga je lahko vsak slišal: "Ne morem se pokazati. On niti ne verjame, da obstajam!" Ob tej zgodbi bi lahko marsikdo le zamahnil z roko in pomiloval vraževerno miselnost otroka in njegove matere. Vendar ima lahko zgodba tudi za današnji dan pomembno lekcijo. Opozarja nas lahko na cinično in vzvišeno miselnost, da je resnično le tisto, kar lahko primemo ali dokažemo. Vse, kar je več od tega, se razume kot vraževerno, varljivo, celo slaboumno. Ampak pogosto nas v življenju ’nese’ prav pomanjkanje vere. Pa ne nujno religiozne vere, ampak tudi vere vase, vere v dobro v drugih, vere kot zaupanja, vere kot vizije, kot dopuščanja možnosti, da je nekaj, kar presega našo trenutno sposobnost razumevanja sveta. Če ne verjamemo, da je nekaj sploh mogoče, se za to ne bomo trudili. Pustimo se danes presenetiti in dopustiti, da v naš gotovi svet vstopi tudi kaj presenetljivega, nepričakovanega.
Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje« kot smo rekli pri nas. Ali pa velik krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, a včasih je šlo zelo zares… Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri… No, če sem čisto natančen je po navadi komu najprej kri zavrela in posledično pri kom drugem tekla! A kri je vrela in tekla… trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Skozi (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil… ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse… ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami, ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt? Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko bolj tehtna vprašanja za politike, kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, je veliko težje!
Postni čas je zdravilen. Ne moremo se bolj strinjati s tistimi, ki pravijo, da je za telo post bolj koristen kot marsikatero drugo zdravilo, za krepitev volje in duhovne moči pa sploh. Ni večje in pomembnejše in koristnejše zmage, kot je tista nad samim seboj. In to naj bi dosegli s tremi stebri postnega časa, pravi Jezus, s postenjem v svojih razvadah, z dobrodelnostjo, z molitvijo. Vendar pa post v sebi vedno nosi določeno nevarnost, lahko rečemo tudi skušnjavo. Post se lahko spridi, če postane tekmovanje. Tekmovanje z drugimi in tekmovanje s samim sabo. In če post postane poligon naših moči in oder naših sposobnosti, če post postane dokazovanje, česa vsega smo sposobni, potem bomo z njim naredili veliko več slabega kot dobrega. Če bomo v njem zmagali, bomo postali še bolj sami, kot smo, če bomo izgubili, se bomo v občutku manjvrednosti še bolj zaprli pred drugimi. Zato se na začetku posta posipamo s pepelom, da bi se spomnili, da smo minljivi. In da živimo, dokler živimo v odnosih. Da smo torej reveži, dokler smo sami, ker se nihče ni sposoben rešiti sam. Prav zato postni čas ni toliko namenjen krepitvi svojih moči in sposobnosti, kolikor temu, da v sebi napravimo več prostora drugemu. Ker je drugi bistven za naše dobro življenje: »Ni dobro za človeka, da je sam.« (1 Mz 2,18) Če torej s postom shujšamo, bo ta shujševalna kura res dobra, če bo zaradi nje kdo »debelejši«. Da bi tisto preveč, kar ga imamo, dobil nekdo, ki ga ima premalo. Sicer nima smisla. Sami se ne bomo rešili. Rešeni bomo šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,25)
Priljubljena logična igra sudoku nas zabava in umsko bistri. Dostop do nje je preprost. Mrežo njenih 81 celic iščemo v dnevnikih, tednikih, časopisih, igramo jo prek spleta. Uganka je sestavljena tako, da jo lahko reši vsak. Težava pri Rubikovi kocki je razočaranje zaradi neuspeha. Pri sudokuju pa imamo stopnje težavnosti in sami izberemo stopnjo, ki smo ji kos. Tako kot druge uganke sudoku spodbuja živčne celice. Razreševanje umskih iger ohranja prožnost uma, saj z njimi izboljšujemo spretnosti, kot so spomin, branje in pisanje. Reševanje uganke in prepričanje, da je ta rešljiva, pomenita izziv in spodbudo k reševanju. Prizadevanje za rešitev in dober izid nas nagradita z »zmagovalnim učinkom«, ki utrjuje samozavest. Dobro spodbudi dobro. Morda je to, kar nekateri imenujejo karma. In res. Zakon karme se nanaša na vse, kar obstaja – na misli, besede, dejanja. Marsikaj je posledica naših preteklih dejanj. Tudi krščanstvo je naravnano k tej pozitivni miselnosti in vedno nagovarja k dobremu. Sam rad rešujem sudokuje. Posebno zvečer, ko je vse bolj ali manj nared, se prepustim razvedrilu in sredi reševanja me zaziba v spanec. Redko kdaj rešim sudoku v celoti, a to sploh ni pomembno. Naslednji dan nerešeno uganko z lahkoto končam. Sprva me je igra zasvajala, potem sem našel način, kako si jo privoščiti brez nevšečnih posledic. Predvsem da mi ob pogrezanju v spanec številke ne poplesavajo še dolgo v noč … Ko se širše zazrem v vsakdanjost, opažam, da pravi sudoku poteka povsem drugje ali pa kar povsod. Tu že ne gre več za igro, tudi za razvedrilo ne. Lahko ima devet različnih številk v vodoravni črti in devet v navpični, vendar v tem pravem življenjskem sudokuju število polj niha. Lahko jih ima manj ali precej več. A za skladnost kombinacij mora vsaka številka biti na mestu, sicer se vse podre in je treba začeti znova ali popravljati od tam, kjer si ga polomil. Kar pa je vedno neprijetno. V življenjskem sudokuju pa ne gre za števila, gre za partnerja, prijatelje, sinove, sorodnike, znance, se pravi za ljudi. Tudi sam si eden izmed členov, kot posameznik in vse, kar sodi zraven – obveznosti do družbe, države, do svojega lastnega videza in ugleda; pri tem je treba upoštevati bonton, prepričanja, osebni slog, razvade, nagnjenosti, strahove, materialne možnosti in še kaj. Vse to v kombinaciji z medsebojnimi odnosi v družini, v partnerstvu, s sosedi, v službi, s sorodniki in prijatelji. Za povrh rešitve niso matematične, včasih jih je celo več. Nerešene kombinacije ustvarijo nove vzporedne sudokuje. Res zahteven izziv, pri katerem zagotovo veš, da boš doživel poraze, verjameš pa v končni uspeh. Žal (ali pač ne) ne morem izbirati stopenj življenjske težavnosti, vemo pa, da so skrbi, težave in pomanjkanja stalni sestavni del človeškega življenja. Ključ je najbrž v zaupanju, da je tak življenjski sudoku rešljiv, kar pomeni velik izziv in je dobra spodbuda za njegovo reševanje. So dnevi, ko se zbudim z neumornim upanjem, da je lepo življenje na dosegu roke. Takrat se nasmehnem in rečem: Dober dan ti želim!
Nekateri ljudje so navijači določenega športnega kluba ali feni določene glasbene skupine in se identificirajo z njimi. Nosijo njihove majice, šale, včasih celo uniforme … Tudi Kristus želi, da bi se identificirali z njim in njegovim moštvom. Ker v njegovem času niso poznali majic, šalov in drugega propagandnega materiala, je svojim sledilcem priporočal preprosto prepoznavno sredstvo. Dejal je, da bodo ljudje vedeli, da smo njegovi učenci, če se bomo ljubili med seboj. Ne potrebujemo posebnih drugih znamenj, znamenje naše identifikacije je naša medsebojna ljubezen, saj pravi: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli med seboj ljubezen,« (Jn 13,35). Lahko je govoriti o ljubezni, težko pa je ljubezen živeti v medsebojnih odnosih. Sin se je vrnil domov iz vietnamske vojne. Iz San Francisca je telefoniral staršem. »Oče, prihajam domov in bi te prosil za uslugo. S seboj bi pripeljal prijatelja.« »Seveda,« je odvrnil oče »zelo radi bi se srečali z njim.« »Toda moram ti povedati še nekaj,« je nadaljeval sin. »Med boji je bil težko ranjen. Stopil je na mino in izgubil je eno roko in nogo. Sedaj nima kam iti. Zato bi rad videl, da bi poslej živel z nami.« »Joj, sin! Kaj ne poveš! Morda bi mu lahko našli kakšen prostor, kjer bi živel.« »Ne, oče, rad bi videl, da živi z nami.« Na to je oče odgovoril: »Sin, ne veš, kaj govoriš. Tako invaliden človek bi bil za nas izredno težko breme. Imamo svoje življenje in ne moremo dopustiti, da bi nekaj takega vplivalo nanj. Pridi domov in pozabi na tega fanta. Se bo že kako znašel.« Tedaj je sin odložil slušalko. Starši ga niso več slišali. Čez nekaj dni jih je poklicala policija iz San Francisca in sporočila, da se je njihov sin smrtno ponesrečil pri padcu z zgradbe. Policija je domnevala, da gre za samomor. Starša sta se odpravila v mesto, da bi prepoznala truplo. Takoj sta videla, da je to njun sin. Toda, groza, odkrila sta: njun sin je imel samo eno nogo in samo eno roko! (Zgodbe za pogum, 23). Sveta Mati Terezija iz Kalkute je dejala, da največja bolezen našega časa ni tuberkuloza ne gobavost niti AIDS, ampak je največja bolezen nezaželenost, neljubljenost. Lahko nam je ljubiti ljudi, ki so dobri z nami ali nam ne povzročajo problemov. Izogibamo pa se ljudi, ob katerih se počutimo neugodno. Pogosto slišimo izgovor, da je nekdo nezaželen in nezadovoljen že celo življenje. Vendar ni mogel biti vedno tak, ampak se je odločil za to. Zato to lahko tudi spremeni. Ljubezni se lahko znova naučimo in lahko spremenimo svoje življenje. Ni treba, da ljudje trpijo zaradi nezaželenosti in neljubljenosti. Zavedajmo se, da nas Bog prvi ljubi, saj pravi Jezus v današnjem evangeliju: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 15, 34). Ljubljeni ljubijo. Mi potem lahko ljubimo druge, ker nas Kristus prvi ljubi.
Astronavt je dejal, da je iz vesolja zaznati Zemljo kot drobcen prah. Na enem koncu tega prahu da človek v vojski nezaslišano mikasti drugega človeka. In naprej je bilo v oddaji rečeno, da je človek najviše razvita žival. In še veliko pretresljivega je bilo povedano. Tudi to, da to svoje domovanje, ta prah, sam uničuje. Hja, prah si in v prah se povrneš. A dokler se mi to ne zgodi, se kot visoko razvita živalca prebijam skozi življenje. In že mi prizvanja neka druga stroka, da imamo neumrljivo dušo. Ampak tretja pravi, da smo se tega mišljenja nalezli v družbi in njeni kulturi. Potem pomislim na staro Ančnico , ki je znala gospodarit brez vsakega šolskega znanja in je trdila, da so časopisi navadne gosposke laži, ljudje pa da se »rihtajo po vremenu«. Nad njeno modrostjo strmim in kako je mogoče, da še danes velja? Pogruntala jo je pa sama; pač kot najviše razvita ... Mar ni zanimivo: ponekod komu ljubkovalno pravijo pridna žvalca in pomilovalno: ta uboga žvau. Bogve, ali se morda ta čas že kakih milijon let spet ne očlovečuje kaka živalska vrsta? Ostajam pa pri lažeh in pri vremenu. Laži ne manjka na nobenem področju, velja pa za naglavni ali smrtni greh. Čemur zdaj raje rečemo le grešna priložnost. Menda je eden od vélikih obetovalcev raja na zemlji svojim učencem naročal: Lažite, lažite, nekaj se bo že prijelo. Ni pa vedno možno oceniti, kaj je laž in kaj razgreta domišljija. Kdaj velja laž za tolažbo in ali to sploh je? Ali zgolj nekaj neškodljivega; a white lie, kot rečejo Angleži. Laž, laž … za moje pojme je gnusoba. Ob raznih poročilih pogosto pomislim na Ančnico. Ta je mami svetovala, naj me – jokavega otroka – pokadi z ježevimi bodicami. V njenem času je imelo pánanje urokov še nekaj veljave. Vreme tudi ni samo za vremenoslovce. Daleč pred njimi so se ljudje ravnali po njem. Vplivalo je na kure in na otroke. Glede slednjih imam šolske izkušnje. Ne le učenci, tudi učitelji smo (bili) njegov plen. Kar nevarno je bilo. Na šolski fronti gre največkrat za eksplozijo, na bolj zasebni pa za potlačenost, melanholijo, brezvoljnost, čemur pravimo zdaj depresija. Da ima en navaden oblačen dan tako moč! In da se vse to in vse drugo dogaja na enem majhnem prahcu v vesolju!
Kako si? je vprašanje, na katerega le stežka odgovorim. Že za to, da evidentiram čustva, ki jih naplavi jutro, je potreben napor. Če se osredotočim na vse, kar me še čaka do večera, postane še bolj zapleteno. Ko se naposled spomnim dnevnih novic, se zavem, da je na svetu, kjer se tudi ta hip pri belem dnevu dogajajo nočne more, neodgovorno počutiti se drugače kot razbolelo. Včasih vrnem žogico z brezizraznim »Pa ti?« ali s slovansko melanholičnim »Gre«, a v obeh takih primerih se počutim, kot bi izdala prijatelja. Največkrat zato sebi in sogovorniku zadam udarec nelagodja s predolgo trajajočo tišino. Avtomatizacija vsakdanje rutine je orodje preživetja in ni, da bi se ob vsakem »Kako si?« spuščali pregloboko pod gladino. A vendar se zdi, da to rutinsko vprašanje danes zveni drugače in zato kliče po drugačnem premisleku. Zdi se, da duh časa zaznamuje nekakšna umetna zareza med osebnim in javnim. Po njej hrumi hudournik pretirane opreznosti, ki podira vsak na hitro postavljen zasilni most. Skepticizem premoščamo s formalnostjo, osamljenost pa z vzporednim življenjem na družabnih omrežjih – a oboje na način motrenja drugega skozi gost filter lastnih interesov in frustracij. Če povemo s Frommom, je kdo smo zamenjal kaj smo. In kar smo v času izvotlenega potrošništva, brezštevilnih vojnih žarišč in migracijske problematike vzbuja v najboljšem primeru tesnobo. Vprašanje »Kako si?« doživljam kot poslednji trk na vrata, da se prepričamo, kdo je na drugi strani in kako je z njim. Je čuječ ali je otopel, se z vsemi štirimi drži tega sveta ali lebdi med nebom in zemljo, kot kdo, ki se ne znajde več. Kot nekakšen lakmusov papir razkrije, ali še obstaja del nas, kjer se družbene, biološke in svetovnonazorske vloge sesedejo vase in kjer se vzpostavlja polje zgolj človeškega. Tega določajo temeljne koordinate bivanja, ki veljajo za vse in v enaki meri. Tam smo vsi izgubljeni in vsi najdeni. Ni toliko pomembno, kako se odločimo odgovoriti, kot se mi zdi pomembno začutiti izziv, ki ga to preprosto vprašanje postavlja pred nas. V sodobnem času, ki si mora pot do primarne iskrenosti in zaupljivosti šele na novo izboriti, zadrega predolgo trajajoče tišine morda vendarle ni najslabši odgovor.
Pogovarjala sem se z gospo srednjih let, ki je doživela že marsikaj težkega. Zelo zavestno se srečuje z vsem, kar ji življenje prinaša. Pogovor s takim človekom je res nekaj, kar te obogati, kar ti pomaga, da tudi svoje življenje zaokrožiš kot celoto in ga doživiš kot smiselnega z vsem, kar doživljaš. \tTakole je pripovedovala: »Z leti sem se naučila, da v življenju ne postavljam pik, ampak vejice. Nikoli ne rečem ,zdaj je tako in pika'. Nikoli ne obstanem na mestu. Zavedam se, da bom do konca življenja šla naprej, se učila, se tudi spreminjala. Bog daj, da bi se spreminjala na dobro, da ne bi postala zagrenjena, da bi znala biti zadovoljna.« \tPomislila sem na številne ljudi, stare in manj stare, ki razmišljajo ravno obrnjeno. Nikoli niso zadovoljni, vse pričakujejo samo od drugih, niso pripravljeni sami delati korakov. Stopicajo na mestu in tarnajo. Sami sebi se zdijo največji reveži. Breme so sebi in drugim, ki prihajajo z njimi v stik. Zdi se mi, da je v današnji družbi veliko preveč ljudi te vrste in se to pozna na vseh področjih življenja, od zdravstva do kulture, šolstva, politike in seveda še povsod drugod. \tNikogar ne moreš prisiliti, da razmišlja o svojem življenju, nikogar ne moreš prisiliti, da hodi. Lahko mu pomagaš, lahko mu daš berglo, lahko ga opogumljaš, toda korak mora vsak narediti sam. Nikogar ne moreš prisiliti, da namesto pik postavlja vejice. Včasih je res laže postaviti piko in opustiti vse napore, da bi bilo kaj drugače. Pa pika človeka ne osreči. Ni več napora, zadovoljstva pa tudi ne. Verjetno vsak izmed nas postavlja oboje, hudo pa je, če je v življenju preveč pik in premalo vejic. Sami si jih postavljamo, pa so za nas potem velikokrat drugi krivi. \tKo se poslavljamo, vedno znova slišimo koga reči: »Ostani tak, kot si.« To naj bi veljalo za poklon. Pa vendar. Ali ne bi bilo bolje reči: »Napreduj, hodi, razvijaj se, nikoli ne odnehaj!«
Kako dolgočasen dan, so pogosti vzdihi mladih, ko morajo v šolo. Učitelji se trudijo pripraviti izlete, predstavitve, srečanja z različnimi ljudmi, a mlade to le redko prevzame. Na koncu dobijo le molčečo množico, ki zre v svoje pametne telefone in čaka, da bo vsega skupaj konec. Ko te zdolgočasene mlade opazujemo, se nehote vprašamo, kje so se izgubili tako radovedni otroci, ki so nas še pred kratkim s svojimi vprašanji nenehno izzivali k premisleku. Sam ob tem pritoževanju in spraševanju težko prezrem sebe. Ko smo v teh časih izpostavljeni raznim sestankom, predavanjem, srečanjem na digitalnih orodjih in gledamo le v zaslon, je težko ostati zbran. Toliko stvari nas vznemirja v vsakem trenutku, da težko ostanemo samo pri eni stvari. Ko si na računalniku in v pogovoru prek take ali drugačne aplikacije s kom, se ti ves čas pojavljajo nova obvestila. Hočemo biti takoj obveščeni, če nam je kdo poslal pošto, vedeti moramo, ali nas kdo kliče po telefonu, seznanjeni moramo biti z najnovejšimi novicami. Kdo bi zmogel ostati samo pri eni stvari in se tej posvetiti?! V svetu, kjer smo slišali toliko obljub o poenostavitvi življenja, smo vse bolj razpeti na najrazličnejše strani. Vse jemljemo na hitro in površno, zato se nas nobena stvar več zares ne dotakne. Ob neštetih možnostih gremo nepotešeni in nezadovoljni skozi življenje. Ko se učitelj trudi pritegniti pozornost mladih, išče točko, ki bi jih zanimala in jih ob tej snovi obdržala vsaj nekaj trenutkov. Da bi mu to uspelo, jim mora pokazati kaj, kar jih bo presenetilo in jim razkrilo nov pogled. Poznamo tisto o poslušanju z odprtimi usti. Prav to mladi potrebujejo, da jih kaj tako prevzame, da se ustavijo in čudijo. Ne v zaprepadenosti ali strahu, ampak ob navdušenju in prevzetosti. Kot otrok, ki zmore ob drobni stvari ustvariti najčudovitejšo igračo, ob najpreprostejši zadevi postaviti najbolj zapleteno vprašanje, bi moral vsak izmed nas prepoznati priložnost za čudenje. Brez tega bo življenje dolgočasno in brez notranjega zagona. Če starejši pogosto vzdihujemo, kako bi potrebovali pravi čudež, da bi mlade nad čem, kar je pomembno za prihodnost, navdušili, bo to brez učinka, če tega ne bomo sami doživeli. Človek, ki se ne zna vsak dan znova in znova čuditi vsaj čemu, bo težko verjel v čudeže. Še manj bo vir navdiha drugim. Postati kot otrok ne pomeni biti otročji, ampak odprt za veselje življenja. Zato vas, drage poslušalke, dragi poslušalci, vabim, da se vsaj malo zberemo, smo pozorni do drobnih stvari okrog sebe in se vsaj čemu čudimo, da bo življenje spet postalo čudežno, polno čarobnih trenutkov.
Sonce se je kar precej nagnilo, ko smo prispeli do cerkve. Čisto nova stoji na vzpetini zelene jase. Pri vhodu nam plošča pove, da je cerkev sezidala plemenita gospa v trajen spomin svojega blagega soproga. Aristokratska družina, katoliška; fevdalna gosposka, verjetno socialno bolj malo čuteča. Notranjost je izredno skladno zamišljena. Ladje imajo obliko križa, mojstrsko strešno tramovje v temnem lesu rožičevca se lepo ujema s surovo opeko. In še druga posebnost: steklena stena za oltarjem, ki učinkuje kot naraven vitraj, slika v naravnih barvah: česa? Gozda! Občutek imaš, da si v naravnem svetišču, v gozdu z borovci, srebrnimi topoli, grmovjem. Prevzame me ta posebna naravnanost svetišča. Tako je, kot če bi okno odprl še drugi, nenavadni božji navzočnosti. Poleg zgodovinske, ki je v slikah in simbolih, in verske, ki je v daritvi, se odpre pogled v novo razsežnost svetega – Bog je navzoč tudi v stvarstvu, gozdu, drevju, barvah, svetlobi. Cerkev je tako obrnjena, da poletno sonce zahaja prav za gozdom v vitraju. Medtem ko se je liturgična daritev spreminjala v skrivnostno božjo navzočnost, se je spočela igra sončnih žarkov v krošnjah dreves, v gozdni poltemi. Komaj zaznaven mimohod božje svetlobe – skozi deviško gozdno prvobitnost. Božanska vzporednost se je stopnjevala, čim bolj se je sonce nagibalo. Vrhunec je nastal, ko je lahen veter razgibal topolovo listje. Takrat je srebrno lesketanje stopilo v svetišče: igra svetlobe v zelenju in srebru je zalila oltar, prevzela občestvo: zlila se je s skrivnostnim spremenjenjem na oltarju. Bog se je razodeval čutilom – medtem ko se je skrival v podobah kruha in vina. Tantum ergo sacramentum. Torej edina skrivnost. Takole že dalj časa premišljujem: kruh je božje telo in vino božja kri, tudi v najbolj dobesednem pomenu, namreč da je Bog življenje in duša vesolja. Da je poleg njegove transcendence resnična tudi njegova imanenca. Tako kot sta kruh in vino sinteza žlahtne narave in dela, tako simbolizirata božjo navzočnost v rasti, zorenju in v pripravi zemeljskih sadov za našo hrano. Od božjega daru do božje substance za mistika ni prehude razdalje.
Horacij, rimski lirični pesnik iz 1. stol. pr. Kr., je v svoji zreli dobi ustvarjanja izdal štiri knjige z naslovom Ode, v njih pa je poleg premišljevanj o ljubezni, prijateljstvu, vinu in kratkosti človeškega življenja bralcem posredoval tudi misli o zlati sredini – tako jih večkrat poziva k umirjenemu življenju, obvladovanju čustev in strasti ter k zmernemu uživanju dobrin. Bistvo njegove osebne filozofije je namreč iskanje duševnega ravnotežja, ki se izogiba obeh skrajnosti. V pesmi št. 10 iz druge knjige Od pesnik to misel ponazori z nagovorom prijatelja: Srečnejši boš, če na morja širine ne rineš zmerom, niti se boječ viharjev ne držiš preveč kopnine, kjer prej nasedeš na podvodno kleč. Kdor se za zlato srednjo pot odloči, je najbolj varen: skromen je in čist. Pesnik svojemu prijatelju (s tem pa seveda vsem bralcem) naroča, naj se varujejo skrajnosti, kajti te ne prinašajo duševnega miru: v življenju nam bosta namreč tako predrznost kot pretirana plašnost prinesli nesrečo. Tudi strele največkrat udarijo prav v najvišje smreke in vrhove, nas v nadaljevanju opomni pesnik. Po njegovem mnenju mora človek vselej iskati pravo mero med dvema lastnostma in to mero hkrati tudi prilagajati razmeram – zlata sredina (lat. aurea mediocritas) je tako najbolj varna in zanesljiva pot, ki nam bo dala notranji mir in tudi trdnost. Umirjen mož se v sreči ne omami, v nesreči upanja ne izgubi, zapiše v nadaljevanju: pomirjen človek se ne bo vznemiril zaradi prevelikega veselja, niti ga ne bo žalost tako potrla, da bi povsem obupal, pač pa se bo zavedal, da sta sreča in nesreča le dva trenutka v njegovem življenju, ki bosta enako hitro tudi minila … Moder človek je zato tisti, ki mu bo uspelo uravnavati dve skrajnosti. Ravno to pa je nasvet, ki ga bralcu v sklepni kitici da pesnik: Ostani hraber, dŕži se čvrsteje, če te gorje teži! A jadra zvij, če ti jih sapa, ki ugodno veje, preveč napne: tako modrost veli.
Neveljaven email naslov