Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Svet potrebuje ljudi, ki so posvečeni mistični izkušnji«, je ob neki priložnosti dejal italijanski jezuit in islamolog Paolo DallʾOglio. A kaj pomeni biti posvečen mistični izkušnji? Kako razumeti ta poziv Paola DallʾOglia? Biti posvečen mistični izkušnji pomeni predvsem biti dovzeten za izkušnjo, ki presega našo vsakdanjo zavest v smeri nadčutnega in nadrazumskega doživetja Resničnosti. Mistična izkušnja je – v širšem pomenu besede – izkušnja presežne Resničnosti, ki nas hkrati spomni na naš lasten presežni izvor. Izkušnja polnosti te Resničnosti nas pripelje bližje globlji Resnici o svetu in nas samih. Kajti vsak od nas je na tak ali drugačen način »romar k Resnici«. Eksistencialna naloga vsakega od nas bi zato morala biti v kultiviranju pogojev, ki bi nam omogočili takšno izkušnjo. Če je Immanuel Kant spodbujal človeka, da se poslužuje svojega lastnega razuma, in se tako s pomočjo avtonomnega mišljenja prebije iz svoje nedoletnosti, je za tega istega človeka sedaj čas, da se poslužuje tudi svoje globlje narave – ki jo tradicionalni mistiki prepoznajo kot »subtilno srce« –, in preko kontemplacije ter čuječnosti preseže meje gole refleksije. Znamenita napoved velikega nemškega teologa Karl Rahnerja, pa kateri bo kristjan prihodnosti moral postati mistik ali pa ga ne bo več, bi veljalo prenesti na pripadnika vsakršne veroizpovedi, oz. jo razumeti kot poziv človeku sploh. Različica Rahnerjeve vizije bi se sedaj glasila: »človek prihodnosti bo mistik ali pa ga ne bo več!« Se ta različica zdi preveč radikalna? Proti morebitnim nesporazumom: Z mistiko ne mislim »iracionalnosti«, »ezoterične sentimentalnosti« ali svetu sovražne »introvertiranosti«; ravno nasprotno: »dinamizacijo duha«, »razširitev zavesti« in »predrugačenje lastnega značaja«. Kajti avtentična mistika, ki temelji na samopremagovanju, preiskovanju lastne vesti, uresničevanju dobrega in odkrivanju presežnih dimenzij realnosti, predstavlja pravi »eksistencialni revolt« proti vsakršni obliki nedoletnosti, brezbrižnosti in ignoranci. Torej, da: »Separe aude«! A poleg poguma za uporabo svojega lastnega razuma in mišljenja, imej tudi pogum za duhovni napor in za vzpon k »skrivnosti«! Kajti mistika nikakor ni proti-razumska, temveč nadgrajuje refleksijo, s tem, ko jo obogati za duhovno-izkustveno razsežnost. Ravno ta izkušnja vednost pripelje v stanje in stanje pretvori v spoznanje. Na iniciacijski poti so nam zakladi svetovnih religij in duhovnih sistemov vsekakor v neprecenljivo oporo. Toda mistična izkušnja je navsezadnje rezultat individualnega prizadevanja na eni, in »milosti transcendence«, na drugi strani. Pot, ki vodi k njej, je pot, ki jo mora vsak sam zase odkriti in jo navsezadnje povsem sam tudi prehoditi.
Razodeni, razodeni, svojo dušo s križa snemi. Pa dodal na ustnice si še tri ključavnice … To ugotavlja Jože Pogačnik v svojih Sinjih ozarah. Očitno gre za nekoga, ki ne verjame več v zaupanje. Pa saj takih ni malo in morebiti smo med njimi? Se je pa vredno vprašati, komu zaupati, kar nas teži, da se ne bi nad nami naslajalo pol sveta. Velja namreč stara izkušnja: 'Kar vesta dva, ve pol sveta. Kar vedo trije, pa vsi ljudje.' Med vojno so moja otroška ušesa včasih ujela besedo konspiracija. To mora biti nekaj tako velikega kot konj, če je k o n spiracija. Zdaj že dolgo vem, da pomeni skrivno, skrito, tajno, zaupno, neizdano. Pa ne le v vojni. Še vedno veljajo prisege molčečnosti. Zavezani so ji zdravniki, terapevti, lekarnarji, sodniki, duhovniki in sploh ne samo ti. Tudi jaz in vi. Če smo raztrosili v svet, kar nam je kdo zaupal, smo ga izdali. Kdor je izdal nas, mu skoraj gotovo ne zaupamo več. Zgubiti zaupanje je pa huje kot ostati brez kake potrebne gmotne dobrine. Psihološko – toda raje rečem duhovno – nismo odrasli, če slastno razlagamo zasebnosti koga drugega, čeprav nas ta nikoli ni prosil zaupanja. Prostodušno smo ga postavili na stojnico, da je lahko obran do kosti. Kajti, ko vesta dva, ve pol sveta. Ja, saj jemlje zelo močna zdravila; ali ne veš, da jih dobiva iz Švice? Naslednji skrbni oskrbnik informacij že pripoveduje, da ne bo več dolgo in kako da se bo žlahta zravsala za dediščino. Družinske zdrahe, zakonolom, zasvojenost, razne povezave so pa sploh imenitna poslastica za debate. Že iz davnine je znano, da je rimski veljak dal psu odsekati rep, samo da se je v cesarstvu spet o njem govorilo. Razodeni, razodeni, svojo dušo s križa snemi. Le kdo si ne želi ob sebi zaupljivega človeka, kadar ga duša boli? Pa dodal na ustnice si še tri ključavnice. Kar je žalostna posledica kake bridke izkušnje. Kdor pa je deležen zaupanja, naj ne pozabi stare basni o cesarju in njegovem brivcu. Ko je le-ta skrivnost, ki je res da ni hotel izdati nobenemu človeku, izšepetal v zemljo, so vse trave začele vpiti: Cesar Trajan ima kozja ušesa!
V svojem planinskem nahrbtniku, čeprav ne osvajam vrtoglavih višin, vedno nosim Prusikovo ali pomožno vrvico, dolgo 5 metrov. Večkrat jo vzamem v roke, razpletem in jo s pomočjo enega izmed vozlov spet spletem v kito v dolžini pol metra ter vanjo vpnem vponko. Skoraj neznatna vrvica, ki v planinskem svetu pomeni začasno vez med plezalno vrvjo in pritrditveno točko za pritrditev padlega ali bremena in razbremenitev soplezalca ali reševalca, v mojem življenju pomeni simbolično vez. Vez, na katero sem obesila vsa bremena, ki mi jih nalaga življenje. Mogočne gore, tiste nad dva tisoč metri, sem prvič ugledala proti koncu srednje šole iz Bavšice, tipične visokogorske doline, ki je z vseh strani obdana z visokimi vrhovi in slemeni. V njej še danes domuje planinsko učno središče. Navidezna odmaknjenost doline je takrat pred menoj razgrnila vso prvinskost gorskega sveta. Sveta, ki me je zaznamoval za vedno. Tistega dne je gorsko tišino zarezal moj krčevit jok in krepak, skoraj kričeč glas alpinističnega inštruktorja. Moj gorski padec s poti na Bavški Grintavec, gore v Julijskih Alpah, ni prestrašil samo mene. Prestrašil je tudi prekaljenega alpinista, ki nas je učil prvih, nekoliko zahtevnejših korakov po gorah. Padec je zaustavila močna vrv v rokah soplezalca, ki me je varoval. Od tistega dogodka dalje me v življenju spremlja simbolika varovalne vrvi, prijateljske vezi in vponke. Ko se znajdem pred življenjskimi razpokami in prepadi, vzamem v roke vrvico in se vpnem. Na Bavški Grintavec se nisem povzpela nikoli več, se pa pogosto vračam v njegovo nedrje in potiho hrepenim o še neosvojenih lepotcih našega pa tudi tujega gorskega sveta. Čemu prav gore? V gorskem svetu se s svojo vrvico in vponko vpnem v neko drugo navezo, v navezo s Stvarnikom. Pogovor z njim na zelenih pašnikih ali redkih šopih trave ne poteka po ustaljenih molitvenih obrazcih. Tudi moja molitvena drža ne ustreza odlokom, ki so predpisani za nek drug prostor. Pogosto namreč zrem vanj iz neobičajne, žabje perspektive. Tako se mi zdi daljava med Njim in menoj krajša. Zdi se, da se tudi Stvarnik v gorskem svetu, eni izmed najlepših katedral, dobro počuti, sicer ne bi bil tako radodaren s prgišči lepot, ki jih je raztrosil ondod. V gorah najdem svojo bit ter odvržem vsakdanja oblačila, ki me vlečejo k tlom. Ko se vrnem domov ali na službeno mesto, čutim da mojo kratko navezo s Stvarnikom zaznajo tudi moji najbližji in sodelavci. Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Naj tudi vas, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tudi če bi hodili po globeli smrtne sence, Gospod vodi s svojo palico, naj bo vaša opora in tolažba.
Peljala sem se z avtobusom in nehote prisluhnila pogovoru dveh mladih ljudi za seboj. Dekle je pripovedovalo o nesreči, ki jo je doživelo, ko sta se s fantom peljala z motorjem. »Imela sta zares srečo, da se vama ni zgodilo kaj hujšega,« je rekel sogovornik. Dekle je odvrnilo: »Ne, to ni bila sreča. Imela sva angela.« Nekaj trenutkov je sledila tišina, potem pa je fant rekel: »Da, to ni bila samo sreča. To je bil angel.« Pomislila sem: zares, kolikokrat v življenju imamo občutek, da nas je samo »sreča« obvarovala neke hujše nesreče. Ne vem, če se pri tem dovolj pogosto zavemo, da ta »sreča« ni nekaj nedoločenega, česar ne bi znali razlagati, ampak je preprosto otipljiv božji poseg v naše življenje. Mož, ki je pred kratkim v prometni nesreči izgubil ženo in sam dobro ve, kaj pomeni doživljati stisko, mi je pripovedoval tole zgodbo. Peljal se je z mestnim avtobusom in neka ženska je spraševala, kje mora izstopiti. Povedal ji je, hkrati pa je tudi opazil, da je precej zmedena. Izstopil je na isti postaji kot ona in ji skušal pokazati ulico, ki jo je iskala. To je bil povod za pogovor, ki je trajal najmanj pol ure. Njemu, neznanemu človeku, je pripovedovala, da ji mož v bolnišnici umira, da je vsa zbegana, da ne ve, kako bo kos situaciji. Čeprav ga ni poznala, je v njem začutila človeka, ki jo zna poslušati in ki ga v tem trenutku potrebuje. Ko sta se poslovila, mu je rekla: »Hvala za ta pogovor. Pomagali ste mi.« V tem trenutku je bil zanjo ta neznani moški angel, ki ji ga je Bog poslal na pot, da je nekoliko omilil njeno stisko. Tako se naša življenja na čudovit način prepletajo. Verjetno se sami niti ne zavedamo, kolikokrat nas Bog pošilja kot angele na pot, da bi pomagali nekomu, ki ga sploh ne poznamo.
Enajsta knjiga Izpovedi latinskega filozofa in utemeljitelja krščanske teologije sv. Avrelija Avguština velja za temeljno klasično delo na področju filozofije časa. Avguštin nasprotuje aristotelski fizikalni opredelitvi časa kot »števila gibanja glede na prej in pozneje«, češ da zvaja čas zgolj na »zunanji« čas, in nasproti temu postavi lastno pojmovanje časa kot »notranje razsežnosti duše«. Najprej pa si zastavi tisto znamenito vprašanje: »Kaj je torej čas? Če me nihče ne vpraša, vem; če pa ga hočem na vprašanje razložiti, ne vem. Vendar si upam z gotovostjo trditi, da bi ne bilo preteklega časa, če bi nič ne prehajalo, da ne bi bilo prihodnjega časa, če ne bi nič prihajalo, in ne sedanjega časa, če ne bi bilo nič pričujoče.« (Avguštin, XI/14, slov. prev. str. 253–4) Torej tudi Avguštin navsezadnje le opredeli pojem časa. Rešitev uganke časa najde v duši, iskri večnosti, ki nosi v sebi, namreč v svoji sedanjosti, vse tri čase. Zato zapiše: »Kolikor je doslej jasno in očitno, je to, da niti prihodnost ne biva niti preteklost. Potemtakem pravzaprav ne moremo reči: trije časi so – pretekli, sedanji in prihodnji. Natančneje bi se reklo takole: trije časi so – sedanjost glede na preteklost, sedanjost glede na sedanjost in sedanjost glede na prihodnost. Zakaj le v duši bivajo časi kot te vrste trojstvo, drugje jih ne vidim: sedanjost glede preteklosti je spomin, sedanjost glede sedanjosti je vpogled, sedanjost glede prihodnosti je pričakovanje.« (Avguštin, prav tam, XI/20, str. 259) Vsi trije časi – preteklost, sedanjost in prihodnost – torej bivajo v duši, ker pa duša, vsaj na tem svetu, biva le v sedanjosti – četudi je njeno pravo domovanje »četrti čas«, namreč večnost –, lahko sklepamo iz sedanjosti duše, iz njene prisotnosti tu-in-zdaj, da so trije časi le trije načini sedanjosti, ki kakor troedini vodomet vrejo iz treh osnovnih duševnih funkcij: iz spomina, vpogleda in pričakovanja. – Potem pa sv. Avguštin v svoji duši išče Boga, v njenih »prostranih dvoranah spomina« … ampak to je že neka druga (čeprav obenem ista) zgodba. Prirejeni odlomek iz knjige Iskanje poti (Štirje časi – Pomlad), Lj. 2002, ponatis 2011, str. 266–268.
Spoštovani, ko me kot teologa sprašujejo o vprašanju zla, ne morejo mimo vprašanja, zakaj Bog ni ustvaril sveta brez možnosti izbire zla? Da bi to vzdržalo, Bog ne bi smel ustvariti ničesar. Vendar »nič« filozofsko ni bolje kot »nekaj«. Filozof Leibniz je v delu Teodiceja zapisal, da bi Bog lahko ustvaril katerikoli možni svet, vendar se je odločil ustvariti najboljši izmed možnih svetov, ki pa upošteva človekovo svobodno voljo, čeprav vključuje tudi trpljenje in krivice. Kajti drugačen svet bi bil brez morale, ker ljudje ne bi mogli in imeli kaj izbirati. Tako ločimo naravno zlo, ko trpljenje izhaja iz naravnih procesov, na katere nimamo vpliva; nesreče, potresi, cunamiji, bolezen, smrt … in so rezultat življenja v padlem svetu greha ter vključuje vse ljudi, verujoče in neverujoče. Ločimo tudi moralno zlo, ko razumno bitje drugemu čutečemu bitju zavestno in namerno prizadene trpljenje, za kar smo odgovorni (razen na primer bolečine, ko jo prizadene zdravnik). Ločimo pa tudi metafizično zlo, ki je nujno pomanjkanje popolnosti, ki obstaja v ustvarjenem kozmosu, saj ne more biti nič tako popolno kakor Bog. Končno, zakaj se glede zla vedno sprašujemo samo v odnosu do dobrih ljudi? Jezus Kristus kot najboljši človek, ki je kdaj živel na svetu, je rekel, da ni nihče dober, razen Boga. Peter Kreeft, eden največjih sodobnih filozofov, pravi, da zato vprašanje ne sme glasiti le – Zakaj se slabe stvari zgodijo dobrim ljudem? – ampak – Zakaj se dobre stvari zgodijo slabim ljudem? Nadalje, zakaj vedno trdimo, da je trpljenje nekaj slabega. Namreč človek, ki ni trpel, ne ve ničesar, in ne more ljubiti, razumeti, niti pomagati. Prav nesreče ljudi najbolj povezujejo. Trpljenje pa je dobro za naš razvoj in za zorenje modrosti. In končno, kdo pravi, da moramo ljudje poznati vse Božje razloge? Živali tudi nas ne morejo razumeti. Prav tako so Božji načrti izven našega umevanja, kajti Božje misli so nad našimi mislimi. (Iz 55,8-9) Njegovi sklepi pa so nedoumljivi in kdo bi lahko spoznal Gospodov um? (Rim 11,33-34) Bog ne obljublja, da na svetu ne bomo trpeli. Obljublja pa konec zlu, saj prihaja dan, ko bo obrisal vse solze z naših oči in smrti ne bo več, kajti prejšnje bo minilo, saj pričakujemo novo nebo in novo zemljo. (Raz 21,4-5) Bog je vprašanje zla rešil z učlovečenjem Kristusa. Križ je praktična, ne pa teoretična rešitev zla. Kristus, ki je osmislil bolečino trpljenja, je »začetnik in dopolnitelj vere« (Heb 12,2), kajti »upanje ne osramoti« (Rim 5,5). Človek lahko živi brez hrane štirideset dni, brez vode tri dni, brez zraka nekaj minut, brez upanja pa niti ene sekunde.
Pred mnogimi leti sta na kitajskem živela dva prijatelja. Prvi je izvrstno igral harfo, drugi ga je pa izredno pazljivo poslušal. Ko je prvi igral ali pel pesmi, ki je na primer govorila o gori, je drugi dejal: »Vidim goro, kakor da stoji pred mano.« Ko je prvi igral o potoku, je ta, ki je poslušal, dejal: »Slišim, kako teče voda po skalah!« Nekega dne je poslušalec zbolel in umrl … Njegov prijatelj je prerezal strune na harfi in ni več igral. … Dejansko obstajamo samo, če nas kdo posluša. Da, obstajamo samo, če nas kdo posluša in obstajamo, samo, če je kdo ob nas. Otrok se zave sebe v odnosu z drugimi ljudmi. Drugi človek je za nas drugi, s katerim lahko začnem dialog. V tem dialogu lahko spoznam resnico, pa tudi sebe vidim prav šele v dialogu z drugimi. So misleci, ki pravijo, da so drugi za nas pekel, zlo. Tudi tako lahko gledamo na druge. Če gledamo tako, potem drugi zlahka taki tudi postanejo. Toda drugi je za nas lahko tudi zakrament, tisti ki nas dela svetega, torej tisti, po katerem se posvečujemo, postajamo bolj božji. K Bogu lahko pridemo samo skupaj z bližnjim. Ruski mislec je to lepo izrazil: V pekel gre vsak sam, v nebesa pa gremo lahko samo vsi skupaj. Zato se kristjani združujemo v skupnost, v Cerkev. V današnjem času pretiranega individualizma nekateri to že težko razumejo. Zakaj tak odpor proti skupnosti? Mogoče tudi zaradi režimov, ki so tako poudarjali skupnost, kolektiv, da so zanemarjali ali celo zatirali osebo, samostojnost vsakega človeka, ki se svobodno odloči, da bo pripadal skupnosti. Če v tej skupnosti vladajo vezi ljubezni, mu je ta odločitev lažja.
Pred kratkim je slovenski kulturnik Mitja Čander dejal, da živimo v normalni državi, ker sovražimo intelektualce. V mislih je imel najbrž usodo starogrškega modreca Sokrata, ki ga je v času atenske demokracije država zaradi njegove kritičnosti do samooklicanih strokovnjakov s področja politike, umetnosti in drugih veščin obsodila celo na smrt. Kljub skoraj dvainpoltisočletni časovni razdalji med obema družbama nedvomno obstajajo podobnosti – tudi v majhni slovenski državici uživamo sadove demokracije in tudi v naši družbi so kritični intelektualci obsojeni ne fizični, pač pa na duhovni propad. Biti kritičen intelektualec je bilo v času komunistične vladavine skorajda lažje kot danes – bil si sicer lahko fizično likvidiran, a bil si junak naroda, disident, ki si je upal povedati na glas nekaj, za kar večina prebivalcev ni našla poguma. Danes pa proces utišanja kritično razmišljujočih ljudi poteka po postopku: najprej se slovenskega Sokrata javno degradira ali pa se o njem preprosto ne piše. Javni, medijski likvidaciji sledi pritajeno finančno uničenje, saj tak javni izobčenec zaradi svoje nepredvidljivosti in nelojalnosti do enega ali drugega lobija zanesljivo ne dobi več dela, kaj šele zaposlitve. Zaradi potrebe, da se v pehanju za dnevno preživetje preusmeri v druge poklice, je končno tudi duhovno likvidiran. Toda nekaj je Mitja Čander v svojem razmišljanju o sovražni nastrojenosti sodobne slovenske družbe do razmišljujočih vendarle zamolčal. Najhujši sovražniki kritičnih intelektualcev danes niso več politiki, ampak tako imenovana intelektualna elita sama – tisti, ki ščitijo svojo udobno premišljevanje v službenih in domačih foteljih. Zoper take samooklicane intelektualce, ki stroko zlorabljajo le za svojo korist in kovanje dobička, pa je prav Sokrat zastavil ne le svojo kritično besedo, ampak tudi življenje.
Sv. Terezija Avilska, mistikinja in učiteljica Cerkve, zagotavlja, da »potrpežljivost vse doseže«. Danes v dobi preobilja in tehnologije pa velja predvsem načelo »vse – in to takoj«. Kako lahko v takih okoliščinah, ko od drugih pričakujemo takojšen odgovor na elektronsko pošto ali SMS sporočilo, sploh postanemo potrpežljivi? Ko mislimo, da se mora vse zgoditi po naših željah in pričakovanjih? Najprej se moramo odpovedati nadzoru nad vsako podrobnostjo v našem življenju in začeti zaupati, da nekdo skrbi za nas, nas varuje in vodi. Prepustiti se presežnemu Viru ali Previdnosti je prvi korak na poti do potrpežljivosti. Potrpežljivost se kaže na raznolike načine: ali znam potolažiti otroka, ko neutolažljivo joka, ali sem sposoben skrbeti za bolnega sorodnika, ki je morda spričo bolezni postal razdražljiv, ali sem pripravljen poslušati prijatelja, ki se je znašel v stiski. Potrpežljivost je odvisna tudi od značaja, eni so bolj potrpežljivi od drugih, toda slej ko prej naša potrpežljivost naleti na svoje meje. Običajno smo še nekako potrpežljivi, ko nam gre dobro in ko se zdi, da imamo svojo usodo trdno v rokah. Povsem drugače pa se začnemo obnašati, ko se znajdemo v preizkušnji, bodisi ko zbolimo, ko nas zapusti ljubljena oseba ali ko se stvari ne odvijajo po naših načrtih. Tedaj se v nas navadno prebudi upor, celo nasilje ali želja po maščevanju. Ko je Terezija hudo zbolela, se je postopoma učila potrpežljivosti. Na tej poti ji je pomagala molitev. Molila je z Jobovimi besedami: »Če torej prejemamo iz Gospodove roke dobre stvari, zakaj ne bi trpeli tudi bridkosti«. Terezija je doumela, da potrpežljivost, s katero je prenašala bolečine in kljub temu ohranila vedrost in sproščenost, ni prihajala od nje, temveč iz globljega vira, od Gospodarja življenja in smrti. Zato jo je vsako najmanjše izboljšanje nadvse klavrnega zdravstvenega stanja navdajalo z nepopisnim veseljem. Ko je po več kot osmih mesecih spet lahko vstala s postelje in začela hoditi z berglami, je slavila Boga, kot poroča v Lastnem življenjepisu. Potrpežljivost gre torej z roko v roki s še eno pomembno krepostjo: hvaležnostjo. Hvaležnost za dobro kot tudi tisto bolj grenko v življenju nas bo končno naredila bolj potrpežljive. Potrpežljive za uresničitev tistega, kar presega vse naše želje in pričakovanja. Tedaj se bomo spomnili Terezijinih besed: »potrpežljivost vse doseže«.
Mark Avrelij, rimski cesar iz 2. stoletja, je bil velik privrženec stoicizma. V svojih meditacijah, naslovljenih Samemu sebi, je premišljeval zlasti o vlogi človeka v svetu in drži, ki vodi do sreče. Te premisleke je zapisal za svoj lasten moralni napredek in obnavljanje temeljnih načel stoicizma, ki jih je želel vselej udejanjati v življenju. Glavno vodilo, okrog katerega so zbrana premišljevanja, je v prepričanju, da imamo sami nadzor nad lastnim razumom in mišljenjem – ko bomo to spoznali, bomo po Avreliju našli tudi moč za dobro življenje. Sreča je tako povsem v naših rokah in je odvisna od naših misli. »Otresi se utvare, da se ti je zgodila krivica, pa ne boš več tožil, da si užaljen,« pravi Avrelij. Najpomembneje je, da se zavedamo, da ne moremo vplivati na dogodke okoli nas, pač pa lahko uravnavamo naše odzive: vsako húdo ima svoj izvor v nas samih, v naši domišljiji, ki si dela sodbe o svetu. »Zato glej, da jih ne bo delala, pa bo vse prav,« je Avrelijev sklep. Dejstvo, da so tudi nesreče neizogibni del življenja, moramo sicer sprejeti, a za našo duhovni mir je veliko bolje, če nanje gledamo kot na priložnosti za osebno rast, saj naj prav taki dogodki prisilijo, da se stalno prevprašujemo o svojih predstavah o svetu in hkrati krepimo svojo potrpežljivost, radodarnost in pogum. Od nas samih je torej odvisno, kako se bomo odzvali na dejanja drugih ljudi. Avrelij to prikaže v naslednji miselni vaji: »Zjutraj si reci: danes se bom srečal z malenkostnim, nehvaležnim, ošabnim, spletkarskim, obrekljivim, nepriljudnim človekom. Vse te napake so se nabrale v ljudeh, ki ne ločijo dobrega od hudega. Toda meni /…/ ne more nihče od njih škodovati, zakaj nobeden od njih me ne bo zapletel v sramotno dejanje.« Če bomo trdni v duhu in bomo sledili svojemu razumu, nas nihče ne bo mogel zvabiti na kriva pota. To spoznanje nam bo vlilo notranjega miru in nam dalo moči, da bomo lažje premagovali vsakodnevne tegobe. »Ne vznemirjaj samega sebe!« naroča Avrelij, saj tisti, ki dela škodo, škoduje le sebi. Moder človek pa se bo zavedal, da le on sam odloča, kako se bo odzval na takšno dejanje.
Pred kratkim me je oče vprašal za svojega najmlajšega otroka, kako naj ga vzgaja, da bo premagal hudo trmo, ki se je pojavila pred kratkim. Kljub izkušnjam s starejšimi otroki, je pri najmlajšem brez pravega odgovora, zatrjuje. Sedeli smo pri obedu, kjer je prav ta otrok na vsak način hotel uveljaviti svoje. Nekaj časa so ga poskušali pomiriti, nato pregovarjati, a ker ni mogel doseči svoje, je uporabil še zadnje: jok. Glasno, kolikor mu je dalo grlo, je dopovedoval vsem, ki so bili na dosegu stotih metrov, da se mu godi krivica. Številni ljudje, saj smo bili v gostilni, so se ozirali in lahko si sklepal po izrazih na njihovih obrazih, kaj si mislijo. Starša se nista kaj dosti menila za te poglede. Mati je otroka prijela in ga preprosto odpeljala proč. Seveda ni šlo z lahkoto, a vseeno je po nekaj minutah glasen jok, ki je bil bolj podoben kričanju, potihnil. Kolikokrat smo priča takim prizorom. V trgovini, ko otrok hoče na vsak način vzeti kaj s police in mu starši vztrajno dopovedujejo, da tega ne potrebuje. Na ulici, ko otrok noče več naprej ter se usede na tla in joka. V avtobusih, ko hoče na vsak način pritiskati to ali ono tipko ali se držati te ali one ročice. In vedno so krivi starši, vsaj v pogledih neznancev, ki z vso vzgojiteljsko modrostjo opazujejo napore staršev s trmastimi otroki. Če bi tem vznemirjenim opazovalcem otroške trme bral misli, bi v takih trenutkih lahko sestavil najboljše vzgojne priročnike: vsi smo takrat tako pametni, a kaj, ko imamo sami opravka z otrok,i nam to kaj dosti ne koristi. Prav zaradi te nemoči t. i. pametnih nasvetov zaskrbljenemu očetu nisem odgovoril. Ko je mati prišla nazaj z bolj ali manj pomirjenim otrokom, sem jo pohvalil in povezal njeno ravnanje z vzgojno literaturo. Sama je le zavzdihnila, da so danes ljudje tako nestrpni do otroškega joka. Pa sem jo opogumil, da je bolje za otroka, da se v njenem ljubečem naročju nauči, da vsega, kar si vbije v glavo, ne more imeti. Če se tega ne bo naučil sedaj, bo s svojo sebičnostjo in brezobzirnostjo veliko bolj neznosen, kot je danes njegov trmasti jok. Vsem skupaj želim dan, v katerem bomo imeli potrpljenje z odraščajočimi. Če jih nimamo, lahko vsaj podpremo vztrajne in požrtvovalne starše, ko se trudijo, da bi gradili otrokovo prihodnost in ne le gledali na njegovo trenutno dobro počutje.
Slavimo vnebovzetje Device Marije in se veselimo njenega poveličanja, premišljujemo njene kreposti in posnemamo njen zgled, krepimo našo vero, upanje, ljubezen, in se veselimo poveličanja, ki čaka tudi nas. Kristus se je s poveličanim telesom dvignil v nebo, da nam prostor pripravi, in svojo mater Devico Marijo je s poveličanim telesom vzel k sebi, da nam potrjuje obljubo, ki jo je dal svojim apostolom in vsem, ki izpolnjujejo njegove zapovedi. In sveto leto usmiljenja, ki ga doživljamo, nam seveda daje lepo priložnost, da si prikličemo v spomin, kakšna je vloga usmiljenja na naši poti do poveličanja. Prvi pogoj za zveličanje in poveličanje je vsekakor vera, kakor pravi pismo: »Brez vere namreč ni mogoče biti Bogu pogodu, kajti kdor hoče priti k Bogu, mora verovati, da je in da je tistim, ki ga iščejo, plačnik« (Heb 11,6). »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan; kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen,« je svojim učencem zagotovil Kristus pred svojim vnebohodom (Mr 16,16). Seveda pa ne zadostuje vsaka vera in ne kakršnakoli vera, temveč samo vera, ki je dejavna, kakor pravi apostol Jakob: »Pokaži mi svojo vero brez del, in jaz ti iz svojih del pokažem vero!« (Jk 2,18). In kakor naroča Gospod: »Tako naj sveti vaša luč (vera!) pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16). Tako vsa telesna kot vsa duhovna dobra dela pa se imenujejo 'dela usmiljenja.' Temeljna krepost, iz katere izhajajo vsa dobra dela, je torej usmiljenje, kakor pravi tudi prerok Mihej: »Bilo ti je razodeto, o človek, kaj je dobro in kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš usmiljenje in ponižno hodiš s svojim Bogom! (Mih 6,8). Znamenje prave vere so daritve in žrtve, pa nas kljub temu Gospod opominja: »Usmiljenja hočem in ne daritve!« (Mt 9,13). In podobno apostol Jakob: »Kajti brez usmiljenja bo sojen, kdor ne izkazuje usmiljenja, usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo« (Jk 2,13). Temeljna krepost naše vere in osnovno izhodišče našega zasluženja je torej usmiljenje. Ta resnica je lepo razvidna tudi iz naše vsakdanje molitve, to je Očenaš, ki vsebuje sedem prošenj in na petem mestu prošnjo: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). In apostol Pavel nam naroča: »Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil!« (Ef 4,32). Bratje! Noben človek nikoli ni večji kot takrat, ko odpušča in ko prosi odpuščanja! In noben človek nikoli ni tako malo človek kot takrat, ko ne more odpustiti in ko ne more prositi odpuščanja!
Če obiščete prestolnice velikih in slavnih držav, boste skoraj gotovo našli gradove, spomenike ali grobnice njihovih vladarjev. Slovenci smo kot država stari komaj 25 let. Imamo kralja Matjaža, ki spi pod Peco in čaka lepše čase, da bi se končno pokazal svojemu narodu. In to je skoraj vse… Nimamo v naši zgodovini posebno slavnih kraljev ali kraljic… A vendar, tudi Slovenci imamo kraljico! Kraljico, ki nosi krono, je izredno priljubljena med narodom in skoraj ni človeka, ki ne bi poznal njen dom in njeno ime. Naša kraljica je namreč Marija, Božja mati. Njene cerkve so najbolj obiskana svetišča pri nas - od Turnišča preko Ptujske gore do Svetih gora, Zaplaza, Brezij vse tja do zadnjega svetišča – Svete Gore ob italijanski meji. Marija je Mati Jezusa, našega Odrešenika in Boga. V slovenskem narodu ima posebno mesto. Ne samo da je ime Marija zelo pogosto pri deklicah, povezava z Marijo je duhovna povezanost, ki nagovori vsakega človeka. Ali veste, katera pesem se najpogosteje poje v slovenščini? To je Marija skoz življenje, precej težka zborovska skladba, ki je v slovenska srca segla s svojim sporočilom in prekrasno melodijo. Kraljica je narodu v ponos in čast, narod jo ljubi in spoštuje. Slovenski narod je pokazal neizmerno spoštovanje, ljubezen in prizadetost, ko so moderni glasbeniki hoteli prodati svoj album tako, da so na njega prilepili sliko najsvetejše podobe Marije iz Brezij s podgano v naročju! To dejanje je bolelo tudi mene daleč od domovine. Jokala sem skupaj z mojo mamo, ki me je v stiski poklicala daleč na jug in mi izlila svojo srčno bolečino. Potem pa se je zgodil neverjetni dogodek – ljudje so vstali, pred nočjo in ponoči in se odpravili na romanje na Brezje – peš, z avtomobili, avtobusi, kolesi. Šli so globoko prizadeti pokazati vsemu svetu da vendar ni vse dovoljeno, da je nekaj kar je sveto, kar je spoštovano, in nihče nima pravice norčevati se in teptati svetinje. To je bila najbolj nenavadna in neorganizirana vstaja našega naroda, ki ni dal vzeti dostojanstva svoji Kraljici, Materi in Pomočnici. Nikoli več se ni tako pelo in molilo kot tiste noči in tiste dni! Med vojno za samostojno Slovenijo smo največ svojih molitev in prošenj prinašali prav Njej, Materi Mariji, in verjeli, da nas ona ne bo zapustila, da bo ohranila našo majhno deželico in dvemilionski narod tudi, če ne bomo imeli nikogar na zemlji, da se zavzame za nas in nas podpre. Vojna se je hitro končala in dobili smo neverjetni čudež – svojo državo, svojo Slovenijo. Zato je Marija edina slovenska kraljica. Kdor enkrat spozna njeno ljubezen in dobroto, niti ne išče druge kraljice. Le ta namreč skoz življenje voditi srečno zna!
Doživel sem presenečenje: Po dolgih letih sta me obiskala mož in žena s katerima sem se seznanil v času svojega bivanja na Ptuju. Neko nedeljo sem svetoval ljudem naj preizkusijo učinkovanje Boga v lastnem izkustvu: »Ko se vam v misel in srce zaleze strah ali mračna turobnost, kličite Jezusovo ime – in sveto in svetlo bo preželo vašo notrino,« sem rekel. Popoldne, istega dne je pozvonil telefon: »Moram vam povedat, da deluje.« Bila je gospa, ki je izvedela, da ima težko bolezen. »Sedaj sem bolj mirna, čeprav vem da bom umrla!« mi je rekla. »Kaj pa, če mora umreti le to, kar vas ‘mori’ in razjeda?« sem vprašal v zaznavi. In kasneje sva ugotavljala kaj bi bilo vredno v odnosih preurediti, da ne bo morilo njena čutenja. Potrebno je bilo ODPUSTITI. Saj veste: običajno zrastejo zamere iz naše občutljivosti in zato so dovolj malenkosti. Vsem s katerimi sta z možem živela v tihi zameri sta napisala pismo. Kolikor se spomnim, se je glasilo nekako takole: »Zbolela sem … morda tudi zato, ker me marsikaj razjeda. Vsaj z moje strani ugotavljam, da je med nami kakor neka zamera. Če je res: kaj ni nespametno, da jo gojimo? Prosim odpustite mi moje nerodnosti … Ker sva z možem sklenila, da po najini smrti ne bo pogostitve ob sedmini, vas vabiva na piknik že sedaj. Zakaj se ne bi, ko še imamo čas, poveselili medsebojne bližine? …« Prišli so prav vsi in je bilo poravnano! Drugo, kar je bilo mnogo težje: potrebno je bilo DOPUSTITI in sicer odraščajočim otrokom, da jih uči življenje tudi po bolečih izkustvih. Mnogi starši bi želeli obvarovati svoje otroke bolečin: a pogosto jih prav ta ‘izučijo’ in postavijo na pravo mesto. Dopustiti življenju njegovo resničnost je običajno težje kakor odpustiti. Od tiste nedelje je minilo že dvaindvajset let. Sami ste ugotovili: ni še prestopila praga večnosti. Kot pravi: bolj kot kdajkoli je živa in zadovoljna. Bolezen ni bila za smrt; za njo je bila v priložnost, da je odmrlo to, kar jo je ‘morilo’ – notranje temnilo. Dopustiti – izpustiti – odpustiti pomeni osvoboditi se v življenju za ž/Življenje! Želim ga tudi vam in to v polni meri!
Kaj je Sveto? Kdo je Bog? Kje ga najti? Od kod prihajam? Kam grem? Kdo sem? Vprašanja, ki si jih človeški um zastavlja ob iskanju Boga in samega sebe. Sveto ali Božje je človeškemu umu težko dojemljivo, zato se je bolje vprašati: Kako se povezati z Bogom, s samim seboj, kako vstopiti v prostor njegovega svetišča? Če vstopamo v svetišče iz našega uma, Boga ne moremo resnično doživeti. Spustiti se moramo globlje v svojo zavest in se odpreti v prostoru znotraj nas samih, kjer je um tih in kjer se lahko odpremo v srcu in duhu, da bi tako lahko začutili svetost sebe, drugih, prostora, vsega živega. Sveto ali Bog namreč prebiva v vsem, kar je ustvarjeno in ni ločeno od nikogar in ničesar. To je lahko razumeti, težje pa resnično doživeti in živeti. Vsa naša življenja so edinstvena in kot taka sveta. Vsak od nas nosi Božjo iskro čiste ljubezni, ki se izraža v milijonih različnih življenj, pogledov, idej, prepričanj, verovanj, doživljanja realnosti, doživljanja Boga in s tem življenja samega v vseh oblikah pojavnosti. In vsak izmed nas nosi svojo osebno povezavo z Bogom. Naši predniki so bili povezani z Božanskim in častili so naravo, žensko, moškega kot Božanski aspekt vsega ustvarjenega. V današnjem času se je ta svetost izgubila. Izgubil se je prenos svete energije od prednikov na potomce. Današnjemu človeku nič več ni sveto. V obilici dela, materialnih dobrin in načina življenja je ta sveta povezava prekinjena. Kaj je sveto, ne učimo v šolah. Če bi učili, potem ne bi bilo toliko nasilja, tekmovalnosti, potrebe po pozornosti, dokazovanju da smo dobri in najboljši in najlepši. Sprejeli bi drugega in ga spoštovali v vsej njegovi raznolikosti in videli v njemu podobo Jezusa ali Marije. Vendar naš um temu nasprotuje. Loči nas na dobre in slabe ljudi, bele in črne, revne in bogate, izobražene in neizobražene, modre in nore, svete in nesvete, begunce in tujce, kriminalce in svetnike. Iz te ločenosti pa izvirajo vojne, sovraštvo, nasilje, hierarhija, globalna apatija in nespoštovanje življenja kot svetega. Če bi vsak izmed nas doživel božansko povezavo, jo gojil in jo vsak dan živel v svoji resnični povezanosti z vsem kar nas obdaja, potem bi zagotovo živeli v svetu sočutja in ljubezni, resnice in sprejemanju vseh različnosti, ki nam jih ponuja bogastvo vsega ustvarjenega v Bogu.
Po britanskem referendumu o odhodu iz Evropske unije se je začelo splošno preizpraševanje o prihodnosti Evrope. Vsi skupaj smo začutili, da varnost in blaginja v Evropi nista samoumevni danosti. Gospodarski in politični centri moči se na novo prerazporejajo. Izid spopadov je negotov. Kako naj vse skupaj razumemo, da nas ne bodo preplavili strahovi in jeza nad aroganco nedotakljivih? Kako se dvigniti nad vse to, da naših src ne bo preplavila vsakovrstna destruktivnost? O tem, kako živeti v prelomnih in kriznih časih, nas uči sv. Benedikt, eden največjih duhov prvega tisočletja, ki je bil rojen okoli leta 480, približno petnajst let po razpadu rimskega cesarstva. Ves tedanji svet je prekril mrak, ki je bil iz leta v leto gostejši, na rimskem forumu so se pasle ovce, mnogi so se pripravljali na konec sveta. Ko je bil Benedikt star komaj dvajset let, je uvidel, da študij prava v svetu, ki se pogreza v brezpravnost, nima nobenega smisla več. Čemu pravo, ko se je pravni red nepovratno razkrajal. Italija je bila cilj številnih narodov, ki so prihajali z Vzhoda. Ti so predvsem ropali in rušili. Na vse to propadanje Benedikt ni imel nobenega odgovora, kot ga tudi ni imel nihče drug. Zapustil je Rim in se naselil na vrhu neobljudene soteske, v pečini nad reko Anion. Živel je v popolni samoti, v skrajno neudobni skalnati votlini, brez redne hrane. Svet sam iz sebe ne more več iztisniti nobene rešitve, je prevevalo sv. Benedikta. Čakanje na božji odgovor v molitvi se je vleklo več let. A odgovor je vendarle prišel. Novi svet, nova kultura, nova Evropa, nova krščanska civilizacija, se je rodila najprej v Benediktovem srcu. Benedikt je v svoji duši postopoma zaživel prihodnji čas, novo Evropo, čeprav je stara rimska Evropa zaradi neprekinjenih pohodov barbarskih ljudstev nezadržno razpadala naprej, še polnih tristo let. Toda obrat se je zgodil. Prvi gradnik nove podobe Evrope je bil postavljen v Benediktovem srcu. Benediktove zgodbe danes ne moremo ponoviti. Iz njegove izkušnje pa lahko razberemo, da se izhod iz krize in iskra upanja v duši prižge takrat, ko v preprostosti srca potrpežljivo stojimo pred Gospodom in poslušamo njegov glas kot nekoč Mojzes, ki mu je bilo razodeto: »Prav blizu tebe je (moja) beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu.«
Leta, ki sem jih kot otrok preživela na podeželju, so zaznamovali vaški posebneži in Romi iz nekaj deset kilometrov oddaljenega naselja. Otroke nas niti niso ne vem, kako hudo strašili z njimi češ, da če ne bomo pridni, nas bodo odpeljali s seboj. No, le domislici starejšega brata, da sem padla z romskega voza, se še danes skupaj nasmejiva. Mogoče je tej njegovi razlagi botrovalo dejstvo, da me je bilo vsepovsod dovolj, le doma ne. Da sem se rada potepala po vasi, obiskovala prezgodaj ovdovele vdove, jim prinesla naročaj drv ali vedro vode ter s tem zaslužila kakšen dinar. Starih očetov moja generacija ni poznala. Polovica jih je izgubila mlada življenja v bližnjem gozdu, druga umrla v koncentracijskem taborišču na enem izmed sončnih jadranskih otokov. Ko me prevzame domotožje, se podobe ljudi mojega odraščanja nizajo druga za drugo. Od sosedovega Franceta, ki me je naučil izdelovati leskove piščalke, do Andrejeve tete s slastnim biskvitnim pecivom. V poletnih mesecih smo otroci še posebej z zanimanjem opazovali sosedovega Amerikanca in prvič okusili ameriški žvečilni gumi v lističih. Iz bližnjega Makovega hriba sta enkrat na mesec na vrata naše hiše potrkal Rom Tone in Romkinja Mica. Romu, ki mu je levo roko odtrgala razjarjena medvedka, imena ne vem več. Dvakrat ali trikrat na leto so se na rob našega polja naselili Romi ter v miru nabirali zelišča in smrekove storže. Njihova naselja smo otroci opazovali le od daleč, pa tudi sami se nam niso nikoli preveč približali. Kako neprecenljiva je bila izkušnja, ko sem se ob hudi uri z mežnarico po trhlih stopnicah vzpenjala v vrh zvonika. Mežnarica Julka je vlekla vrv velikega in srednjega zvona, jaz malega. In očitno je zaleglo: hude nevihte in strele sva tisti dan pregnali. To je bil moj črno beli svet odraščanja. Danes v moji vasi skorajda ni več posebnežev oziroma je njihov svet že zdavnaj spremenil barve. V našo vas Romi že desetletja niso prišli s konjsko vprego, niti se ne dviguje več beli dim iz njihovih šotorov. Le enkrat ali dvakrat letno poberejo odvečno železo. V obcestnih jarkih že dolgo več ne ležijo najhujši vaški pijanci, katerim smo otroci pomagali domov. Stiske in posebnosti so z desetletji dobile drugačne razsežnosti, skupaj z njimi je moj navidezno brezskrbni otroški svet prerasel v svet odrasle osebe. A nekaj se vendarle ni spremenilo. Moj odnos do posebnežev, do človeških stisk in nevidnih bolečin. Še vedno mi privabijo solze v oči.
Cesar Mark Avrelij je v svojih premišljevanjih precej poudarjal povezanost sveta in ljudi in tako pogosto ponavljal, da smo mi vsi dejavni udje tega enega telesa. Celotni svet je živ organizem, ena vseobsegajoča celota, znotraj katere je vse med seboj prepleteno in neločljivo povezano med sabo. Dalje je verjel, da ta svet vodi neka božanska razumska sila, neka praduša, ki ga usmerja k popolnosti in deluje tudi znotraj vsakega razumnega bitja. Vsak posameznik, najsi bo suženj ali svoboden, Grk, Rimljan ali pripadnik kakega drugega ljudstva, nosi torej v sebi dušo, ki je iskra vesoljne duše. Zaradi te duše so si vsi ljudje podobni, med sabo so v sorodu, »ne sicer po krvi,« pravi Mark Avrelij, »pač pa, ker imajo z menoj vred razum in delež božji.« Narava sama nas je rodila kot sorodnike, med sabo enake, saj nas je ustvarila na isti način in v nas vsadila božansko dušo. Mi vsi smo torej le drobci vesoljstva, ki mu vlada narava, z drugimi delci smo že od začetka nekako notranje povezani, a moramo to povezanost še nadalje aktivno negovati in ohranjati, saj bomo v nasprotnem primeru odpadli od skupnosti. Poleg tega Avrelij verjame tudi, da je ta vesoljni um, ki ureja vesoljstvo, vsakemu posamezniku odredil neko mesto v svetu in določil njegovo vlogo v njem. Posameznikova naloga je, da ta svoj smoter prepozna in prostovoljno izpolnjuje dodeljeno vlogo. V nasprotnem primeru bo namreč z upiranjem, s kljubovanjem in negodovanjem nad svojo usodo rušil vesoljni red in tudi sebe prikrajšal za srečo. »Kajti nezadovoljstvo s čimer koli, kar se dogaja, je toliko kot izločitev iz vesoljne narave,« pravi Avrelij. Vsakdo ima torej moč, da prispeva k celoti in nanjo vpliva, oziroma kot pravi Avrelij: »vsakdo prinese usojeni mu del s seboj na svet in vsak del prispeva k namenu celote.« Od nas pa je odvisno, kakšen bo naš prispevek. Če se bomo vselej zavedali, da so si vsa razumna bitja v sorodu, bomo skrbeli za skupno dobrobit in za vse ljudi enako. »Vsi delamo skupno za en smoter, eni zavestno in razumno, drugi nezavestno,« trdi Mark Avrelij in nadaljuje: »Seveda deluje vsak na svoj posebni način: za kratek čas tudi godrnjavec in tisti, ki skuša dogajanje zavirati in zatreti. Zakaj tudi ti so na svetu potrebni. Premisli torej, med katere od teh postavljaš sebe!«
O vprašanju »Ali čas resnično biva?« je prvi analitično razmišljal Aristotel, čeprav je to presenetljivo vprašanje prevzel od starejših filozofov – od Parmenida in Heraklita ter zlasti od svojega učitelja Platona. Toda Aristotel odgovarja nanj drugače od svojih predhodnikov, čeprav tudi sam najprej močno podvomi o resničnem bivanju časa. Ugotavlja namreč, da preteklosti ni več, prihodnosti še ni, sedanjost pa je zgolj drseči, brezrazsežni zdaj, trenutek, ki je podoben točki v prostoru, a še tako veliko število točk ne more tvoriti premice. Aristotel zastavlja temeljna filozofska vprašanja o času, ki so še dandanes aktualna in večinoma še vedno neodgovorjena: Kaj je čas? Ali čas sploh »kaj« je? Kakšna je zveza med časom in »zdajem«? Pa med časom in zavestjo? Itd. Lahko pa se tudi vprašamo: Kje je čas? Čas si namreč lažje predstavljamo, če ga ponazorimo v prostoru in se potem, recimo, vprašamo: Kje je Rimsko cesarstvo, namreč prav zdaj, v 21. stoletju? Ja, kje drugje kot tu: Rimsko cesarstvo je še vedno tu, prisotno je v sedanjem prostoru sveta: z ruševinami rimskih mest, vklesanimi napisi na nagrobnikih, kamni v temeljih starih cest, pa seveda z latinskim jezikom, institucijami, kulturo … in kar je najpomembnejše: prisotno je v našem živem zgodovinskem spominu. Sicer pa je Aristotel na vprašanje, kaj je čas, odgovoril z znamenito definicijo, ki jo najdemo v njegovi knjigi z naslovom Fizika: čas je »število gibanja glede na prej in pozneje« (219b2). Aristotel je torej čas bistveno povezal s fizičnim gibanjem, kajti čas merijo oziroma štejejo ure, različna nihala, od naših korakov do kroženja nebesnih teles in (kar vemo seveda šele danes) nihanja oziroma valovanja elementarnih delcev, kvantov snovi in/ali energije. Aristotelovo definicijo časa se običajno razume kot filozofsko opredelitev fizikalnega oziroma »zunanjega« časa v nasprotju z »notranjim«, doživljajskim časom zavesti, duše – vendar sam Aristotel ni postavil ostre ločnice med zunanjim in notranjim časom, saj je na vprašanje »Ali bi čas bival, ko ne bi bilo duše?« odgovoril: »Če v naravi ne šteje nič drugega kakor duša oziroma um duše, potem ni mogoče, da bi čas bival, ko ne bi bilo duše« (ibid., 223a23-25). – In ravno zato je sedanji trenutek, prav ta zdaj, kot pravi Aristotel, »v enem pomenu isti, v drugem pa ni isti«: trenutki sedanjosti so kot zaporedje mnogi in različni, njihova »podlaga«, se pravi duša, pa je v svojem najglobljem bistvu vselej ena in ista.
Čas se je nagnil že v sredino poletja, od svetlobe in vročine pa kakor da postaja vse razsvetljeno in svetlo, da zagledamo še najmanjše malenkosti. Svetloba je simbol vsega dobrega, simbol življenja in poletje nam postreže z njo na svoj poseben način. Za vsakega je poletje drugačen čas, za nekatere še močno delaven, za druge pa je to čas počitnic, oddiha, sprostitve. To je čas za družino, za prijateljstva, za potovanja, kakor si pač človek zaželi ali kakor daleč doseže. Navkljub močni poletni vročini in svetlobi pa vemo, da se nam ravno ta ena posebna življenjska svetloba, če jo lahko tako poimenujem, izmika. Nekako zmanjka večkrat marsikaj. Ne le, da se človek v tem počitniškem času ne spočije dovolj, ampak vleče naprej mnoge skrbi in stare reči. Delaven človek si zasluži počitnice in mir, a človek je narejen tako, da ga najbolj izpolnjuje in osrečuje ta posebna življenjska svetloba v njem in med ljudmi, katera naj ga spremlja skozi ves čas. Pa veste, o čem govorim. Vse to, kar gradi naš vsakdanjik vsak dan, vsak trenutek… Ko smo skupaj, ko se pogovarjamo, ko delamo, ko živimo pod isto streho - vse vezi so vštete v to, tudi ko srečamo tujca nekje na cesti. Tujca, katerega imena ne poznamo, vendar ima ime in vse ostalo prav tako. Ta življenjska svetloba v človeku kristjanu je v bistvu najbolj osnoven klic. Ta resnična kvaliteta človeka, njegovega dela in počitka, njegove odgovornosti in radosti je tista osnovna stvar, svetloba v njem. Biblija pravi temu Božja podoba v nas, vse tisto, zaradi česar je človek krona stvarstva. Ko potujemo tako skozi čas letnih obdobij, večkrat mnogi premišljujemo tudi naglas, da je na vseh nas, da bomo mi sami in otroci, zanamci deležni te Božje, dobre svetlobe, napredka in trdnega koraka naprej v dobro, socialno in prijazno prihodnost. In vedno bolj premišljujemo, da je Bog na tej poti, Kristus, tista izvorna svetloba, kakor nas na raznolik način uči Božja beseda Svetega pisma. Marsikateri zakladi so skriti v tej starodavni knjigi, katera želi širiti ravno to svetlobo s svetlobno hitrostjo, če se lahko tako izrazim. Ravno v smislu te starodavne, a vedno sveže besede Božje vam želim, da si podarite nazaj vso to svetlobo še bolj, torej da boste našli svoj mir in počitek od skrbi, zamer, težav in od preteklosti, katera vas spremlja. Želim vam, da se podate na pot pogumno in brez stare navlake, ampak prežeti z novim srcem in duhom, kakor nas vabi sam Bog. In vemo, da dela ravno to naše življenje bogato in bolj srečno, mirno in stanovitno.
Neveljaven email naslov