Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Seneka, rimski filozof iz prvega stoletja, je v 74. pismu prijatelju Luciliju zapisal nekaj misli o splošnem človeškem nagnjenju k temu, da smo nezadovoljni s svojo usodo in živimo v nenehnem strahu. »Nekdo je žalosten, če izgubi otroke, drugi je v skrbeh, če so bolni, tretji se žalostí zaradi njihovega slabega vedenja in če se kako osramotijo; vidiš, da ta trpi zaradi ljubezni do tuje žene, oni zaradi ljubosumnosti, ker se njegova žena ljubkuje z drugim. Dovolj je tudi takih, ki jih boli, če jim spodleti, kadar se za kaj potegujejo, nekatere pa celo dosežena častna služba naredi nesrečne. V vsem človeškem rodu je največ obžalovanja vrednih ljudi, ki jih straši smrt, ki jo povsod pričakujejo,« zapiše v uvodu. V nadaljevanju ugotavlja, da se je v našem kratkem življenju raznovrstnim udarcem usode nemogoče izogniti, ali ta zadene nas ali druge – vsepovsod je mogoče srečati koga, ki trpi zaradi neke nepredvidene nesreče. Nesreča nekoga drugega, ki smo ji priča, pa po njegovem mnenju prav zaradi bližine v nas vzbudi strah. Podobna je udarcu strele, ki ne zadene samo svojega cilja, pač pa presune tudi okolico. »Tuje in nenadne nesreče plašijo srca vseh. Kakor se ptice preplašijo, če le zaslišijo, da je nekdo ustrelil s fračo, tako nas vznemiri ne samo udarec, ampak že vsak hrup,« zapiše v svojem razmišljanju. Običajno je, da se človek ustraši, vendar pa je pretiran in dolgotrajen strah neutemeljen, je prepričan Seneka, saj tako posameznik sam sebi odvzema duševni mir. Če živimo v nenehnem strahu, ne moremo biti zares srečni, kajti ta nas bo hromil in obvladoval na vsakem nadaljnjem koraku. »Ni sreče brez neustrašnosti; slabo se živi, če je človek vedno v strahu,« ugotavlja filozof. Seneka je zato prepričan, da obstaja samo ena pot, ki nas bo pripeljala do mirnega življenja, osvobojenega pretirane bojazni pred usodo: pot kreposti oziroma poguma. »Kajti kdor meni, da je kaj boljše od kreposti in da je razen nje še kaka dobrina, sprejema v naročje vse, kar mu slepa sreča meče vanj, in boječe pričakuje njene izstrelke.« Če nismo zares krepostni in pogumni, bomo po njegovem mnenju vselej po tiho pričakovali nesrečo in se prepustili strahu, takšno življenje v nenehni vznemirjenosti pa nas gotovo ne bo osrečevalo. Njegov nasvet je zato, da se povsem predamo usodi, na katero tako ali tako nimamo nobenega vpliva, in pomirjeno sprejmemo, kar nas bo zadelo. Resnično pogumen človek tako ni tisti, ki nima nobenih strahov, pač pa tisti, ki se zanje ne zmeni in z zaupanjem stopa po svoji življenjski poti – tak, ki kljub vsem strahovom sprejme neznano.
Kako lepo je, da so danes okrog mojega doma tudi otroci, mlade družine, polne življenja. Otroški smeh, njihova igra, vriskanje, jok in veselje me poživlja in napolnjuje z upanjem. Svet je lepši. In kako lepo je, ko se mladi starši, mame in očetje pogovarjajo s svojimi otoki, se z njimi igrajo, jih spodbujajo k sodelovanju. Otroštvo je danes lepo in polno je izražanja skrbi za udobno življenje otrok. Ena od bistvenih skrbi odraslih je, da bi otroku prihranili kakršnekoli težave. Začne se pri dojenčku, ki že ob rojstvu dobi na kupe raznih pripomočkov, igrač, mehkih in spodbudnih za vsestranski razvoj. Kako drugačen svet kot na prvi pogled človek opazi v mnogih drugih koncih sveta, kjer lačne oči otrok pretresejo dušo. Kjer je za preživetje komaj kaj možnosti, kjer je otrok izkoriščan in brez igrač, marsikdaj brez možnosti izobraževanja… Prepad, kjer ni skupnega imenovalca. Ali pač? Na prvi pogled dva popolnoma nasprotna svetova. Eden čudovito srečen, drugi strašno nesrečen. Kakšno je doživljanje otroka? Kaj se dogaja v otroški duši? Kako se odziva ta mali angelček, ki se je znašel na tem svetu, v novih razmerah, z ljudmi, ki so mu dali možnost za življenje? Otroci so iz nebes, je knjiga, ki me je zelo nagovorila. Kot odsev čiste Ljubezni. Drobno bitje ne ve, kaj ga čaka. Le čuti ljubezen, ljubeznivo skrb, ki ji je mar njegovo bitje, ne zunanji videz. Čuti, če ima tisti pristen odnos, ki odžene hlad snežno belih rjuh in odejic, da doživlja predvsem nežno skrb za svoje potrebe, da je sprejet. Namesto tega pa ga lahko obdaja le kup kričečih, plastičnih oblik, ki naj bi ga razveseljevale, predvsem pa zaposlile, da ne bi bil preveč naporen, zahteven za odrasle. Tudi v pomanjkanju, v težkih okoliščinah otrok zazna iskreno ljubezen, skrben smerokaz, veselje ob uspehu, razumevanje ob padcih, ali pa odpor, poniževanje, krivico, celo sovraštvo. Kje je tisti človeški stik, ki ga vsakdo potrebuje za svoj razvoj, ki je spodbuda za pot, ki mu je določena, za poslanstvo na tem svetu? Včasih je v težkih razmerah celo več človeškega odnosa, srca in miline, kot pa v obilju razvitega sveta. A tudi sredi obilja je otrok upanje, da se človeško srce morda prebudi in se zave bistva bivanja. Pristna ljubezen odpira vrata za mir in izpolnitev. . Ljubezen vedno prinese pravo rešitev. In potem si otrok zaželi, da bi bil v središču dogajanja. Ne želi si samo ostati v »varnih mejah«, ampak si zaželi celovito aktivno doživljati Stvarstvo, sebe in druge ljudi.
»Bod' potolažena« je svoji soprogi, ki je kar naprej jadikovala, prigovarjal njen soprog. To se je hitro razvedelo med sosedi in ti so se samo smejali, pravzaprav celo norčevali. Že sama beseda se jim je zdela solzava, nihče od njih je ni imel na ustih. Zanje je nekaj veljalo nekoga potroštati, kar ima izvor v nemščini; der Trost. Potolažiti – potroštati – so pa ljudje znali zelo različno. Ni bilo razglašano, češ da je ob kakor koli prizadetem človeku treba predvsem z njim molče čutiti. Molčati ob njegovi stiski je bolj pomenilo biti neobčutljiv za tuje gorje. Treba je bilo vendar nekaj reči! In se je reklo. Marsikaj se je reklo: ne jokaj preveč, saj bo bolje, kar na berače pomisli, nekaj ti bom jaz lahko pomagal, a veš, da bi bilo lahko še huje … Ne, ni manjkalo primerjav in, zanimivo, delovale so tolažilno, nekako streznjujoče. Bognedaj priti danes z njimi na dan! Označen bi bil za neobčutljivca, za cenenega delivca cenenih nasvetov. "K'r potroštej se, sej bo bol'." Ja, tako so me, še dekletce, potolažili in, če verjamete ali ne, delovalo je spodbudno. Bila sem opažena, kar je že zelo zadoščalo. Zdaj slišim spet in spet, da je ob ožaloščenih treba molčati. Smešno: sveto besedilo pravi: reci le besedo in ozdravljena bo moja duša. Velja pa za mlado in staro. Soglašam, treba je biti obziren. Presoditi moramo, kaj je primerno. Z besedičenjem si bomo nakopali temu primeren vzdevek. Lepa beseda lepo mesto najde. Zakaj veljajo izrazi sožalja za dokaz sočutenja? Sprožena dlan, pa četudi molče. Za dotik gre, za duhovni ali telesni; za izraz človečnosti. Ne vem več, kateri filozof je dejal: Vse bolečine so enake. To se mi zdi zanimiva trditev; zjedrim jo v dejstvo: če boli, boli. Toda prag bolečine ni pri vseh ljudeh enak. Jamravce boli, še preden zaboli. Odporna nrav pa zlepa ne potoži. Ljubi pa prišel bo, stisnil roko, prec bo ozdravljeno srce bolno. Vredno je pomisliti na to, kako znajo tolažiti stare ljudske pesmi. Zelo stvarno. V Prešernovi izvedbi Lepe Vide kar nekoliko vzvišeno: "Id', kraljiča doji MOJGA sina, da te mine TVOJA bolečina …"
Na kaj pomislimo ob besedi »vztrajnost«? Mogoče na športnike, ki vztrajajo, tudi ko jim ne gre. Pomislimo na Tour de France ali kakšno drugo športno disciplino. Morda pomislimo na kakšno obdobje svojega življenja, ko smo vztrajali, čeprav nam je bilo težko, in smo se na koncu počutili kot zmagovalci. Morda pomislimo na bolnika z neozdravljivo boleznijo, ki se je z njo bojeval do konca. Če potegnemo črto, bi lahko rekli, da je vztrajnost lastnost, ki nas pelje više, bliže k cilju, pelje h globljim spoznanjem. Tudi v evangeliju današnje nedelje začutimo to razsežnost. Jezus je bil na poti proti severu, proti mestoma Tir in Sidon. To je bila poganska dežela. Tam je srečal kanaansko ženo; nanj se je obrnila s prošnjo, naj ozdravi njeno hčer, ki jo je mučil demon (prim. Mt 15,22). Žena, čeprav poganka, se ni bala zavpiti Jezusu: »Usmili se me!« In kako se je Jezus odzval na to prošnjo? Presenetljivo – odgovoril je z molkom. Toda ni šlo za neobčutljivost ob tuji bolečini. Jezus ji je odgovoril: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Tudi ta odgovor ji ni vzel poguma. Še naprej je vztrajala: »Gospod, pomagaj mi!« V svoji preprostosti in ponižnosti je bila zadovoljna z malim, z drobtinicami. Jezusa je presenetila vera te žene; na koncu se je je usmilil in rekel: »Zgodi naj se ti, kakor želiš.« (Mt 15, 28) Tudi mi smo poklicani, da rastemo v ljubezni, dobroti, odpuščanju, da rastemo v veri. Z ženo smemo klicati: »Podari nam vero! Pomagaj nam najti pot!« Ko prebiramo evangelij, opažamo, da so stvari, ki jih lahko na videz uresničujemo sami, s svojimi napori in intelektom. Toda ob srečanju z Jezusom marsikdo preseže te človeške dimenzije. Verujejo, da jim lahko Bog pomaga. V evangelijih imamo toliko primerov, ki kažejo, da so ljudje, ki so verovali, ki so zaupali v Njegovo moč, zmogli – človeško gledano – nepredstavljive stvari. V tem je vabilo, izziv naše vere. Zaupati, verovati, četudi se nam kdaj zdi nemogoče. Pri Bogu je namreč vse mogoče. Vztrajnost je velikokrat nagrajena, poplačana. Tone Pavček nas na tej poti spodbuja; takole je zapisal: Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova, poskusi: vnovič in zopet in znova.
Pred nedavnim sem bil spet na Velikem Kleku, Grossglocknerju. Prvič sem na njegovem vrhu skupaj s prijatelji stal pri svojih 18 letih. Takrat smo preplezali Palaviccinijev žleb. V to goro, ki je skoraj štiritisočak, sem se kar nekako zaljubil. V desetletjih, ki so sledila, se je pristopov na Klekov vrh nabralo več kot sedemdeset. Vendar je bil eden zadnjih vzponov drugačen. Ko sem se na strmem grebenu približeval vrhu, sem bil skrajno utrujen. Polotila se me je močna omotica, skoraj dvojni vid, ki se je izboljšal šele po daljšem počitku. Najprej sem dogajanje pripisoval dejstvu, da sem star že 52 let in da je bila pretekla noč kratka. Šele ob počitku pri vršnem križu pa sem se spomnil, da sem bil pred petimi dnevi na krvodajalski akciji, a sem na to možnost kot vzrok slabega počutja preprosto pozabil. Po darovanju krvi lahko sposobnost telesa, da pridobi kisik, upade tudi do enajst odstotkov, kar se na redkem zraku pozna še bolj. Na tej višini je namreč kisika v zraku za več kot tretjino manj kot na morski gladini. Pa grebenu sem zato sestopal skrajno previdno. Pozneje, ko je bil korak zopet zanesljivejši, pa so mi misli ušle na številne alpiniste, ki so svoja najboljša leta, v prenesenem pomenu bi lahko rekel tako kot jaz svojo najboljšo kri, darovali za to, da danes mi hodimo in plezamo po uhojenih poteh in znanih smereh. Številnih od teh predhodnikov ne poznamo. Sejali so, da lahko mi žanjemo. Na sestopu me je tako prevevala močna hvaležnost za to povezanost in soodvisnost generacij, ki jih niti ne poznamo, kaj šele, da bi se jih spominjali. Med našimi gorniškimi predhodniki je v ospredju in je za Slovence še posbej pomemben alpinist in duhovnik Valentin Stanič. Pravkar sem prebral življenjepis tega velikega moža, ki ga je v romanu Klic gora povzel Ivan Sivec. Knjigo poslušalcem toplo priporočam. Ne govori le o tem, da je bil Stanič kot izkušen alpinist pomemben akter na prvem pristopu na Veliki Klek leta 1800. Takrat še bogoslovec je kot prvi z barometrom izmeril višino te gore. Kot rdeča nit se med vrsticami romana vije povezava med gorami in duhovnostjo. Voljo in energijo, ki jo je Stanič dobil na številnih vzponih, veliko med njimi je bilo prvenstvenih, je vložil v dobrobit soljudi na neverjetno veliko področjih: ustanovil je prvo slovensko gluhonemnico, bil je ljudski pesnik, v širokem sočutju je prvi v avstro-ogrski monarhiji na slovenskih tleh ustanovil društvo proti mučenju živali. In to je samo nekaj njegovih uspehov. Predvsem je bil rad z ljudmi. Glede hribolazenja priznava, da še sam ne ve, kaj ga je gnalo v gore. Preprosto odzval se je in poskušal odkrivati, kaj mu želi tam povedati Bog. Včasih je na kakšnem vrhu prebedel kar celo noč. Ali ni to tudi naša naloga in sposobnost hkrati? Ko v družbi ali v tišini sestopamo z vrha, kjer smo odložili veliko skrbi, tegob, izkušamo, kako se rešitve za spoprijemanje s sedanjostjo najdejo, da še sami ne vemo, kako. In sploh ni nujno, da so gore, ki so potrebne za ta uvid, zelo visoke. Začnemo lahko že s Šmarno goro ali bližnjim hribom.. Zato rad ponavljam besede švicarskega pisatelja Ernsta Jennya: V resnici ni dovoljeno pisati „jaz in gore“, ampak „gore in jaz“. Jaz s čisto majcenim „j“.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trosobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela za njih, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od sedaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se Oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa se ga še kar poslužujemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.
Recesija, kriza, nezaposlenost, stavke, protesti, potres, 200.000 mrtvih, ranjeni, nesreče, ubijanja, prevare, korupcija…. To so samo nekateri od kričečih naslovov v vseh današnjih medijih, od elektronskih do pisanih. Sredi vseh dogodkov, ki pretresajo današnji svet, jaz še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen….Kako si sploh upam stopiti pred mlade ljudi in jim govoriti o Bogu, ki ga ne vidijo, ki ga niti dobro ne poznajo in jim trditi, da je ta nevidni Bog – Ljubezen?! Pri pouku vedno znova gledam v oči otrok, ki odraščajo, ki se spreminjajo v fante in dekleta, in vedno znova ostrmim… Njim je namreč najpomembnejši dogodek danes to, kar se dogaja z njimi! Najtežji problem je, kako odrasti, kako potešiti neizmerno hrepenenje, ki raste v njihovih srcih, hrepenenje po ljubezni, sreči. In zato, zaradi teh otrok in njihovega hrepenenja še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Učim zato, ker ne govorim o sebi, ampak o Njem. Govorim o Njem kot o Ljubezni zato, ker sem Njegovo ljubezen doživela, ker se me je dotaknila sredi največje puščave mojega življenja. Učim otroke o ljubezni ne zato, ker bi jaz sama znala ljubiti, ker bi odkrila skrivnostne globine ljubezni, ampak zato, ker sem tudi sama iskalka, ki je v svojem srcu dotaknila podnožje Božjega prestola, pa ne more drugo kot hrepeneti, da bo enkrat znala zares ljubiti… V otroških očeh se skriva tisto, kar je bilo že na začetku sveta: hrepenenje po ljubezni, ki bo prežela vse globine našega bitja! Na zunaj se to hrepenenje lahko kaže kot upor, kot skrivnostno hihitanje, kot zasmehovanje, a v očeh se zrcali resnica: pomagajte nam, vi ,ki ste že ljubili, da se bomo tudi mi, ki vstopamo v pomlad življenja, naučili ljubiti! Zato bom jaz še naprej učila verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Kljub krizi, recesiji, svojim slabostim in slabostim moje Cerkve. Učila bom otroke o Bogu, ki je Ljubezen zato, da bi njihova življenjska pomlad bila polna cvetja, ki bi potem, ko odpade, prineslo sladke in okusne sadove prave ljubezni.
Vemo, Brezmadežna Devica, da se tvoj pogled, ki je na zemlji materinsko božal ponižno in trpečo Jezusovo človeškost, v nebesih nasičuje ob pogledu na poveličano človeškost neustvarjene Modrosti in da veselje tvoje duše ob pogledu na Prečastitljivo Trojico iz oči v oči tvoje srce navdaja z blaženo nežnostjo« - so besede hvalnice častitljivega Božjega služabnika papeža Pija XII., s katero zaključuje svojo homilijo ob slovesni razglasitvi dogme o Vnebovzetju Blažene Device Marije 1. novembra leta 1950 v baziliki svetega Petra v Rimu. Naša srca se danes radujejo iz dvojega vzgiba: prvič, ker Božja in naša Mati Blažena Devica Marija že uživa veselje poveličanja v vsej polnosti z dušom in telesom povzdignjena nad angelske zbore ter drugič, ker nam njeno poveličanje, njeno vnebovzetje daje poroštvo vstajenja tudi našega mesa. Devica Marija, četudi najodličnejša med vsemi ustvarjenimi bitji, pa vendar vseeno ena izmed nas ljudi, doseže vstajenje pred nami vsemi. Zlasti vzhodno izročilo govori o Marijinem zaspanju, implicitno tako že od najzgodnejših časih smrti nikoli ne povezuje s smrtjo, kako bi mogla namreč umreti ta, ki je svetu rodila Življenje, Jezusa Kristusa? Četudi je skrivnost današnjega praznika dogmatično definirana razmeroma pozno, pa je krščanski svet že od samega začetka proslavljal to resnico. Ni naključje, da je papež Pij XII. za slovesno razglasitev dogme izbral 1. november, sicer slovesni praznik vseh svetnikov, da bi s tem poudaril naš skupen cilj, ki so nebesa; obenem je v luči spomina vseh vernih rajnih, 2. novembra, podčrtal in poudaril krščansko učenje, da telo ni razlog vsega greha, nekaj kar duha ovira pri doseganju Boga, kakor učijo vzhodna praznoverja in obenem sodobna spiritualistična gibanja, marveč, da je Bog odrešil človeka kot osebo, kot celoto materije in duha, in to na edinstven in najodličnejši način že udejanil v Blaženi Devici Mariji. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, doseganje in občestvo z Bogom ni pridržana le nekakšnim razsvetljenim, temveč ostaja možnost za slehernega med nami. Oklenimo se blažene Device, da bomo mogli skupaj z njo zreti poveličano človeškost neustvarjene Modrosti nekoč tudi mi. Prijeten praznik vam želim.
Bog je vedno presenečal, tako v zgodovini judovskega ljudstva kot pozneje v evangeljskih besedah Jezusa iz Nazareta, Božjega sina. Prav življenjska zgodba preroka Elije pa je tipičen primer božjega posega v človeško življenje, ki je vedno presenetljiv. Elija je bil v 9. stoletju pred Kristusom med svojimi rojaki neizprosen in odločen zagovornik vere v enega samega Boga. Znamenit je dogodek na gori Karmel, ko je kanaanskim svečenikom, ki so častili boga Baala, dokazoval, kdo je v resnici pravi Bog. S kolikšno zagnanostjo, tudi besom in srditostjo, je z vzklikanjem imena svojega Boga Jahveja priklical ogenj na njihove žgalno daritev. Zaradi njegove gorečnosti so ga Judje imeli za Mojzesovega predhodnika in Janez Krstnik ni mogel prejeti lepše oznake od svojih rojakov, kot je bila ta, da je »novi Elija«. Toda čeprav je Bog, presenetljivo, dovolil, da je Elija z ognjem pokončal poganski daritveni oltar in tudi njegove svečenike, pa za čuda isti Bog s tem rezultatom ni bil zadovoljen. Elija je moral v izgnanstvo v puščavo in tam bi skoraj umrl, ko ga ne bi Bog večkrat na presenetljiv način rešil. Največje presenečenje pa je bilo, da se mu potem ni razkril ne v viharju, ki je lomil skale, ne v strašnem potresu, tudi v ognju ne. Bog je šel ob njem v tihem šumljanju vetra. V tem je čudovita prispodoba. Na eni strani potrditev, daj je Jahve gospodar neba in zemlje, in na drugi, da ne potrebuje ne nasilja ne ognja, ampak prihaja v človeško srce v tihem mrmranju vetra. Pozneje je Jezus, ki se je razodel kot Mesija, dejal, da si želi, da bi ogenj vrgel na zemljo in da bi se že vnel. Toda ni mislil na uničujoči ogenj, ki použiva vse, česar se dotakne, ampak na ogenj Ljubezni, ki je milina in ki odpušča, ki prinaša radost na ta svet. Ljudje se bodo vedno morali spoprijemati z nasilnim ognjem, pa tudi z ujmami, povodnjimi in potresi na naši ljubi Zemlji. Današnji evangelij nam pravi, da kadar so med nami prijateljstvo in vzajemna pomoč, lahko vse premagamo. Vendar pa vere in ljubezni v človeku ne smemo preveč idealizirati. Celo Peter, prvak apostolov, ki se je pogumno pognal v Genezareško jezero k Jezusu, ko so ga učenci opazili, je v nekem trenutku podvomil. Kaj je naravnejše kot to, da se v nas vzbudi tudi dvom nad našimi sposobnostmi in vprašanje, ali smo sploh prav razumeli Boga? Tudi prerok Elija je moral najprej podvomiti o svojem nasilnem ravnanju na gori Karmel, da je lahko razumel, da Bog tega ne mara, ampak prihaja k njemu brez grozovitosti, v tišini človeškega srca.
Pred kratkim je mojemu soplezalcu in meni neznanec ukradel nekaj alpinistične opreme, medtem ko sva plezala v Begunjščici. Ker je ta oprema zelo specifična, sklepam, da je to storil plezalec. To se mi ni zgodilo prvič, vem, da imajo take izkušnje tudi mnogi drugi, me je pa napeljalo k razmišljanju, kako sem včasih naivno verjela, da v hribih ni pokvarjenosti. Da so hribovci, sploh alpinisti, nekakšni nadljudje. Samo dobri, pošteni, iskreni … Brala sem o skalaših in spoznavala njihova visoka moralna načela ter bila prepričana, da to drži za vsakega, ki hodi v gore po tisto, česar ne dobi v dolini. Ampak nekateri to očitno počnejo preveč dobesedno … Pri tem pa ne gre le za to, da na preprost, a nepošten način pridobiš nekaj (običajno) dragega, nekaj, kar vzameš, ker je ravno tam in ker ravno nihče ne gleda. Gre za problematiko človekovega odnosa do sveta, narave, drugih ljudi in do sebe, gre za dejanja, ki so dobra ali slaba. Za nekaj, kar je pravilno ali napačno. Nekdo je lahko izjemen gasilec, odličen učitelj, uslužbenec meseca, gorski tekač ali alpinist svetovnega slovesa, ampak to še ne pomeni, da je v resnici dober. Človeka ne definirajo njegova funkcija, ugled, izobrazba ali sloves, definirata ga njegovo ravnanje z drugimi in njegov odnos do drugih, kadar ga nihče ne vidi. Moralnost se torej manifestira v našem ravnanju ne glede na to, kaj smo, najpogosteje in najočitnejše takrat, ko smo lahko najbolj intimni. Kar v gorah zagotovo smo, sploh če smo tam sami. V hribih je nešteto priložnosti za spoznavanje samega sebe (in drugih), ker se naša prava narava in nrav ravno v najbolj prvinskem okolju najbolj razgalita. Ker se tam soočamo sami s sabo. Uvodno vprašanje sem si izposodila iz Molierove komedije Tartuffe, saj se mi zdi odličen namig za preizpraševanje samega sebe in konec koncev za razmislek o tem, kako spolzke postanejo strmine, ko enkrat upravičimo nemoralno dejanje, češ – saj ne bo izvedel nihče …
Ena izmed zanimivih stvari, ki jih opazimo v evangelijih, je, da Jezus Kristus pogosto zastavlja vprašanja. Njegove najzgodnejše zapisane besede imajo obliko vprašanja (Luka 2,49) in po poročilih dveh evangelistov so bile vprašanje tudi njegove zadnje besede na križu (Matej 27,46 in Marko15,34). Celo vstali Kristus zastavlja vprašanja (Luka 24,17; Janez 20,15; 21,5; 15,16,17.). Nekatera izmed njih so preprosta in neposredna (Luka 24,17), druga retorična (Matej 6,25). Tretja so neposreden izziv poslušalcem (Matej 26,40), četrta pa prodirajo v globino in se izmikajo neposrednemu odgovoru (Matej 16,15). V nasprotju s tem, kako je velikokrat predstavljen, nam Jezus, o katerem beremo v evangelijih, ne ponuja duhovnih nasvetov. Ne daje preprostih odgovorov. Namesto tega zastavlja težka vprašanja. Lahki odgovori nam lahko dajo občutek dokončnosti. Odgovori so lahko ponujeni kot sklep. Vprašanja pa so vabilo k premišljevanju. Vprašanja nas pošljejo na popotovanje in pogosto spodbudijo k iskanju nečesa dragocenega. Njihov namen ni podati znanje, ampak v poslušalcu izzvati novo razumevanje. Med 307 vprašanji, ki jih Jezus zastavi v evangelijih, je eno, ki ga ponovi večkrat, in to v različnih okoliščinah: “Koga/kaj iščeš?” (Janez 1,38; 18,4.7; 20,15.) Ne glede na to, katero različico izberemo, gre za vprašanje, ki nam pomaga do razumevanja naših najglobljih hrepenenj, in vprašanje, na katero ni lahko odgovoriti. Ne vemo vedno, kaj iščemo, ali ne? V znani skladbi skupine U2 z naslovom “Še vedno nisem našel tega, kar iščem” pevec Bono poje o nizu človeških izkušenj, tako tistih, ki spadajo med vrhunce našega življenja, kot tistih, ko smo na dnu. A se vedno znova vrača k refrenu: Toda še vedno nisem našel tega, kar iščem. Pesem ima hiter tempo, a način, kako je refren zapet, izraža bolečino. Težko je, če ne najdemo tega, kar iščemo. Toda pesem nakazuje nekaj več. Ponavljanje refrena v celotni pesmi razkrije, da pevec očitno ne ve, kaj išče: to pa je še večji izziv. Zamislite si ta prizor: pridete v kuhinjo in greste k hladilniku, odprete vrata in gledate vanj. Ste lačni, a ne morete natančno povedati, česa. Zato raziskujete možnosti. Sir? Ne, hvala. Hladna pizza? Ne, hvala. Ostanki solate od kosila? Mogoče kdaj drugič. S police vzamete sadni jogurt, pojeste žlico ali dve in ga spet postavite nazaj. Hladilnik je dovolj poln in vaš želodec dovolj prazen, a nič ni videti kot tisto pravo. Zaprete vrata in jih hip zatem spet odprete v upanju, da vam bo ena izmed možnosti končno pomahala in vas popolnoma zadovoljila. Številni ljudje živijo tako: z nejasnimi hrepenenji, za katera ne vedo, kako naj jih zadovoljijo. Hrepenijo po nečem, pa ne vedo, po čem konkretno. Nekaj časa poskušajo eno stvar ali pa vsaj razmišljajo o tem, potem se preselijo k nečemu drugemu. Toda nič ni dovolj dobro; nič jih ne zadovolji. In nikoli ne moremo dobiti dovolj tega, kar ne zadovolji. Pogosto ne vemo, kaj pravzaprav želimo, in potem smo razočarani, ko tega ne dobimo. Kaj iščete? Koga iščete? Prve besede 42. psalma se glasijo: “Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.” Sv. Avguštin je zapazil, da so naša srca nemirna, dokler ne najdejo miru, ki je samo v Bogu. Filozof Blaise Pascal je rekel nekaj podobnega, ko je izjavil, da se vsakdo izmed nas rodi s praznino v našem srcu; praznino, ki je v obliki Boga, to pa pomeni, da je nič in nihče drug ne more popolnoma in dokončno zapolniti. Lahko jo poskušamo zapolniti z drugimi stvarmi, človeškimi odnosi, kariero, dosežki, celo s pripadnostjo cerkvi, toda vse to nas bo prej ali slej pustilo nezadovoljene. Zato Jezus v ključnih trenutkih svojega življenja in službe sprašuje: “Kaj iščeš?” in “Koga iščeš?” Očitno misli, da je to vprašanje, ki ga je vredno ponavljati; vprašanje, ki si ga je vredno vedno znova in znova postaviti. Koga ali kaj iščete vi?
Ko sem aprila letela nad Slovenijo, sem kakor Cankar pila, srkala lepoto teh »nebes pod Triglavom«. Na desni so se v soncu kopale gore, pokrite z belo snežno kapo, pod mano se je v tisočerih barvnih tonih razprostiralo neskončno zelenilo in Blejsko jezero je bilo videti kakor jezerce s kot pika velikim otočkom. Spokojnost je legala nad pokrajino. Danes je vse drugače. Lepoto je zalilo, prekrilo, izmaličilo vodovje apokaliptičnih razsežnosti. Spokojnost je zamenjala uničujoča moč narave, ki je v nekaj urah ljudem vzela dom in varno zatočišče, jim iztrgala iz rok vse, kar so te roke leta in desetletja, skupaj s predniki morda tudi stoletja, ustvarjale s trudom, garanjem, odrekanjem … Ob takih prizorih je čas, da se oglasi vsak izmed nas, čas, da se oglasi glas solidarnosti. A ne samo z besedami podpore vsem prizadetim, temveč z dejanji. Narava nas opominja, naj mladi pokažejo, ali smo jih vzgojili v sočutne ljudi. Šole naj pozovejo sošolce, da si priskočijo na pomoč. Imamo več kot 27.000 nevladnih organizacij. Vsaka lahko organizira obliko pomoči žrtvam poplav. Če bi vsaka dala samo tisoč evrov, bi zbrali kar 27 milijonov evrov zanje. Poleg gasilskih in drugih humanitarnim društev, ki so s prizadetimi na terenu že od prvega trenutka, je tu na stotine športnih društev, ki se lahko za en sam dan odrečejo treningu in gredo odstranjevat blato terposledice vodne ujme na najbližja območja poplav. Na stotine je kulturnih društev, ki se lahko odrečejo svojim članarinam ali izkupiček od kulturnih dogodkov namenijo temu, da bo Slovenija spet – kot jo je opisal Cankar – postala »nebesa pod Triglavom« za vsakogar, ki tu prebiva. Nikakor nazadnje pa je tudi odgovornost nas staršev, da svoje otrokepredramimo k sočutju. Zdaj imamo priložnost, da nekaj spremenimo, da svoje otroke od ugodja in mobitelov, iz virtualnega sveta, prestavimo nazaj v resničnost, ki je pogosto kruta in dobesedno blatna, a edina resnična. Kajti v tej in taki resničnosti bodo morali živeti, ko bodo zapustili varno udobje doma. In ne splet, ne grmade znanja, ne ugodje, pač pa samo sočutje in pomoč drugemu jih lahko oblikujeta v Ljudi z veliko začetnico. Bistvo človeka namreč ni boj z drugim, kot nas že desetletja poskušajo prepričati različne modne ideologije, ampak je tisto, kar človeka dela človeka, bila, je in bo njegova Človečnost. Ko bomo popolnoma pozabili na to svoje bistvo, bosta prišla tudi pozaba in izničenje človeštva.
Ne dovolimo si grdega obraza. Bodimo urejeni. To svetuje tudi Sveto pismo. Iz njega zvemo, da je nosil Jezus suknjo »scela tkano«. Se pravi brez šiva. Nobel oblačilo, prav gotovo. Tkalka je morala biti mojstrica posla; verjetno kar njegova mati. On pa ne kak zanemarjen vandrovec, saj rad omenja snažnost. Bolj pa poudarja tako imenovano notranjo lepoto kot zunanji blišč. Očitno so mu šli na živce razni cofki in volančki, sicer ne bi omenjal, kako se kdo ponaša z njimi. Dišave mu tudi niso bile neznane. Omenjena je alabastrna posodica z dehtečim oljem. Ni mu manjkal smisel za lepoto; da se Salomon ni oblačil lepše, je dejal, kakor se odevajo z lepoto lilije na polju. Lepota in lepotičenje tudi nam ni tuje. Kozmetika je postala industrija. Potrebuje laboratorij. Vodice in kreme in olja in dišave in losjoni in obliži vse tja do fantazijskih pripomočkov in silikona. Recimo, da je vse to potrebno, a pretiravati vseeno ni treba. Največji človekov organ je koža in prav to si po neumnem poškodujemo v pretirani skrbi, da bi bili na pogled kar najbolj čedni. Biti lep obsede že otroka. Mogoče k temu pripomorejo kar starši, sicer petletno dekletce ne bi imelo pobarvanih nohtov in celo z različnimi odtenki. Jaz sem si znala pomagati sama. Namazala sem si lica z rdečim krep papirjem in odhitela v prvi razred. Na poti do šole je šminkarija na srečo zbledela, sicer ne vem, kako bi se zmenili s strogo gospodično učiteljico. Znala je tudi kresniti. Nič ne nasprotujem kozmetiki, navsezadnje se smem sklicevati na samega Odrešenika! Trajno odrešila me pa ne bo. Nihče ne zlepi k licu spet, kar odleti spod časa dlet, pravi Janez Menart, od nekdaj je bil čas kipar in človek le njegova tvar. Hudomušno dodaja, da bi ženskam »vsa mazala rekviriral, zrcala pa za jezo pustil jim«.
Sufijski mistik Bajazid je takole zapisal v svojo avtobiografijo: »Ko sem bil mlad sem razmišljal in tako molil k Bogu: ’Daj mi moč, da bom lahko spremenil ves svet’. Vse se mi je zdelo narobe in krivično. Bil sem revolucionar in hotel sem spremeniti videz vse Zemlje. Ko sem nekoliko dozorel, sem začel razmišljati, da tako ne bo šlo naprej, to je zame preveč. Življenje mi uhaja iz roke, skoraj pol življenja je za mano in ni mi uspelo spremeniti niti ene same osebe, kaj šele celoten svet. Tako sem molil k Bogu: ’Moja družina je dovolj. Daj, da bom lahko spremenil svojo družino.’ »In ko sem se postaral,« zapiše Bajazid, »sem spoznal, da je celo družina izven mojega dosega. Kdo sploh sem, da bi jih spreminjal? Takrat sem spoznal, da če spremenim samega sebe, bo to dovolj, več kot dovolj. Takole sem molil: ’Zdaj sem prišel do pravega spoznanja. Prosim te le to, da bi lahko spremenil samega sebe.« Tedaj je prišel Bajazid še do enega spoznanja. Njegova molitev je bila skoraj prepozna, lahko bi mu uspelo, če bi tako molil že pred mnogimi leti, ko je bila takšna sprememba še uresničljiva. Ta zgodba iz sufijske tradicije nas lahko danes zjutraj hitro strezni. Morda smo še večer prej v molitvi tožili čez svoje bližnje, čez šefa, sodelavca, čez politike, čez cel svet. Že pri poročilih smo lahko dobili dovolj gradiva za tožbe in pritožbe. Marsikdaj nas lahko spravijo v slabo voljo, nas razjezijo, ob mnogih novicah lahko tudi obupujemo in se sprašujemo, ali bo kdaj drugače. Niti ne vemo, kaj naj z vsemi temi informacijami, glede katerih nimamo verjetno prav nobenega vpliva. Sploh na vse svetovne dogodke, spopade ali vojne. Sufijski mistik Bajazid je šele na stara leta prišel do spoznanja, da ne more spreminjati niti svojih najbližjih. Lahko pa prosi Boga, da mu pomaga spreminjati sebe. Tako pa lahko vpliva tudi na svojo bližnjo in manj bližnjo okolico. Mahatma Gandija poznamo tudi po njegovi slavni izjavi: »Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu.« Ne prelagajmo vse odgovornosti na druge, ampak bodimo zahtevni najprej do samih sebe. Danes nam je dana nova priložnost, da se osredotočimo na tisto, kar lahko spremenimo. Da ne bi tako kot Bajazid nekega dne spoznali, da je morda že prepozno. Verjamem, da danes za naš še ni prepozno.
Spoštovani, Jezus je za učno metodo uporabljal slikovite prispodobe. Znane so prilika o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi (kovancu) in izgubljenem sinu (Lk 15), a med njimi je razlika. Pastir, ki ima sto ovac in eno izmed njih pogreša, gre pogrešano ovco iskat. Žena, ki ima deset kovancev in enega izmed njih izgubi, gre izgubljeni kovanec iskat. Potem sta še dva sinova in enega izmed njiju več ni, ker odide od doma, a ga oče ne gre pridno iskat. V prilikah manjka en odstotek ovac, deset odstotkov kovancev in kar petdeset odstotkov sinov. Kakšno stopnjevanje! Sin je neprecenljiv in nenadomestljiv. Jezus je naglasil, da sta bila ovca in kovanec izgubljena, a sta bila nato najdena, sin pa ni bil le izgubljen, ampak je bil tudi mrtev, nakar je oživel. Sinovo stanje je najbolj tragično. Ovca in kovanec se nista izgubila namenoma, neodgovorni sin pa je svoje dejanje načrtoval in je odšel od očeta namerno. Toda v stiski je pogledal vase in si rekel: »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem …« (Lk 15,17-18) Resnično spreobrnjenje prihaja od znotraj. Žal se mnogi spovedujejo, malo pa se jih kesa. Jezus je v priliki o razvpitem izgubljenem sinu povedal veliko podrobnosti, zato je ta prilika daljša od prvih dveh. Običajno se enačim z mlajšim sinom, ki je očeta zapustil, a se je nato vrnil. Zaustavim se pri proslavi, ki je bila sklicana zaradi velikega veselja ob najdeni ovci, kovancu in mlajšem sinu. Kaj pa, če sem v vlogi starejšega brata in pri tako nepravičnem praznovanju nočem sodelovati ter se zaradi vrnitve očetovega mlajšega sina, ki je moj brat, nočem veseliti, ampak očetu očitam. Dejansko je bil starejši brat bolj vesel, dokler njegovega mlajšega brata ni bilo doma. V resnici je bil izgubljen starejši sin, ne pa mlajši. Mlajši sin je bil daleč od doma, a s srcem blizu očeta, starejši sin pa je bil ves čas doma, a s srcem daleč od očeta. Nevarno je biti ves čas z milostnim očetom, vendar ne postati podoben očetu. Prava ljubezen je nesrečna, če ve, da je kdo nesrečen. Boga ne smem ubogati iz dolžnosti, ampak iz ljubezni. Ne smem poveličevati pravil, medtem ko oče namesto pravičnosti izkazuje milost. Bog ne sprejme vsakogar, ampak samo grešnike. Mlajši sin je izšel iz svojega greha, starejši sin pa je ostal v svoji pravičnosti. Sprašujem se, kdaj bo spoznal, da se lahko v pekel vstopi tudi skozi nebeška vrata.
Na današnjo nedeljo obhajamo praznik Jezusove spremenitve na gori. Papež Benedikt je ob današnjem evangeliju zapisal, da gre za gledanje teme z očmi vere. Treba se je povzeti v višave, da bi lahko gledali na dogajanje v svetu z Božjim pogledom. Jezus se je povzpel na goro, da bi molil. Gora je kraj bližine z Bogom. Gora je kraj, kamor se povzpnemo iz kraja, v katerem vsak dan prebivamo, da bi zadihali čisti zrak stvarstva. Za vernega je gora tudi kraj odmika, kraj molitve, kraj meditacije. In vsebina današnjega praznika je spremenitev, je dogodek molitve. Jezus se v molitvi potopi v Boga in luč ga obsije, toda ne izstopi iz zgodovine, ne pobegne poslanstvu, zaradi katerega je prišel na svet. Za kristjana moliti ne pomeni uiti iz resničnosti, uiti odgovornosti, temveč jo sprejeti ter jo zaupati zvesti in neizčrpni Gospodovi ljubezni. Na sceni današnjega praznika imamo Boga Očeta, potem Jezusa Kristusa in njegove apostole: Petra, Jakoba in Janeza. Bog Oče v evangelijih spregovori samo dvakrat. Prvič, ko Jezusa razglasi za Sina, pri krstu, in drugič tukaj, po napovedi njegove smrti in vstajenja. Spremenitev je tako potrditev poti, na katero je krenil s krstom, je predujem velikonočne slave. Bog Oče se razodeva po Sinu. Mi spoznavamo Boga po Sinu. Po Sinu spoznavamo Boga Očeta. In v tem kontekstu začutimo pomembnost Božje besede, pomen evangelija, ki nam govori o Jezusu. To je ena najboljših poti, če želimo spoznati Boga. Ob prebiranju današnjega evangelija bi lahko zavidali Petru, Jakobu in Janezu za njihovo izjemno doživetje: zrli so slavo Božjega Sina in predokušali delček raja. Toda dokler smo tukaj, je naš odnos z Bogom bolj v poslušnosti kot v gledanju. Po Jezusu se je apostolom razodel Bog sam. Na gori Tabor jim je bilo tako lepo, da so želeli ostati. Toda ne, z Jezusom so se spustili z gore, vrnili so se v »ta« svet, v življenje. Čas dopustov je, čas oddiha, ki ga mnogi preživijo na morju, v planinah, na potovanjih, na duhovnih vajah, v molitvi. Toda to ni naše »stalno prebivališče«. Tudi mi bi radi ostali »tam«. Pa ne gre – moramo se vrniti. Izziv je, da se vrnemo drugačni, bogatejši, pomirjeni. Za verne pa tudi izziv odkrivanja, da je Bog vedno z nami. Mati Terezija je zapisala: »Če najdeš srečo in veselje, ljudje utegnejo biti ljubosumni. Vseeno bodi vesel. Dobro, ki ga danes delaš, bodo jutri ljudje pozabili, vseeno delaj dobro. Daj svetu najboljše, kar imaš, in morda to ne bo dovolj. Vseeno daj svetu najboljše, kar premoreš.«
Gore so danes za večino obiskovalcev predvsem igrišče in gledališče. Na srečo so še vedno tudi kraj samote in kraj pobega. V gore so se zatekali puščavniki. Na gorah ali na njihovih pobočjih so gradili samostane in svetišča. V jame najvišjih gora so se umikali himalajski modreci. Danes se zdi, da teh praks ni več. Morda gore postajajo vse bolj prazne prav zato, ker so vse bolj polne? Zato se pogosto sprašujem, kako bi lahko v sodobnem svetu gore videl kot svetišče? Zakaj bi jih želel videti kot svetišče? Sam verjamem, da je življenje velik misterij. Če bi rekel skrivnost, bi se zdelo, da gre za nekaj, kar nam je nekdo zamolčal. Tega ne verjamem. Verjamem, da gre za skrivnost, ki je nihče zares ne pozna. Verjamem tudi, da je njeno odkrivanje naša življenjska naloga. Sobica, tempelj, cerkev, samostan, meditacija, terapevtska ordinacija so lahko prostor gledanja vase, prostor reševanja lastnih težav. Tudi v samoti gora, med hojo, lahko premlevam podobna vprašanja. Toda premlevanje je vendarle zgolj premlevanje. Tempo vsakdanjega življenja me ščiti pred spraševanjem o skrivnosti o življenju in smrti. Sili me bežati, da se ne bi spraševal po smislu. Soba, prazna cerkev, meditacija in terapija so kraji zaščite in varnosti. Tudi zato, da tam lahko varno gledam vase. Gore so kraj nevarnosti in tveganja, so čas, ko moram pogledati prek sebe. Cepina sem moral zapičiti v zmrznjen mah na vrhu previsa in verjeti, da bosta zdržala mojo težo. Ključno mesto sem nujno moral preplezati, ker bi bil padec prehud. S smučmi sem zapeljal na strmino, ki me je strašila v trenutku, ko sem potreboval popolno koncentracijo. Da bi preživel, sem moral sprejeti možnost smrti. Vem, sliši se fatalistično, malo noro, morda celo samomorilsko? Teh tveganj, trenutkov in občutkov nisem zavestno iskal. Zgodili so se, kot se zgodijo marsikomu, ki se pogosto potika po gorah. Kot gorski reševalec sem videl tudi tiste, ki so tvegali preveč. Vse to bi me lahko povsem prestrašilo ali pokazalo na nesmiselnost takega početja. Toda trenutki preživetja so mi vsakič prinesli občutek smisla. V tistih trenutkih življenje ni imelo nikakršne plehkosti, takrat ni bilo pomanjkanja smisla, niti ni bilo osebnih težav. Bila je le neskončna volja do življenja. Vera, da je treba živeti. Danes vem, da sem tvegal preveč. A bistven nauk je, da je življenje skrivnostna igra s smrtjo. Življenje ni bežanje pred smrtjo. Življenje je pogled smrti v oči. Pogled v to skrivnost nas napolni z življenjem in smislom. Od tod se lahko rodijo vera, upanje in ljubezen, ne glede na njihovo pojavno obliko. Gore so zame svetišče, zato ker sem tam najbolj jasno razumel rob, med časom, ko me še ni bilo, in časom, ko me ne bo več. Rob, ki mu pravimo življenje.
V spisu z naslovom O prostem času je Seneka, rimski filozof iz 1. stol., razmišljal, ali ima prosti čas in življenje v zasebnosti sploh kakšno vrednost. Delo je v marsikaterem pogledu zelo aktualno: današnji storilnostni pogled na svet, ki ga je vpeljal kapitalizem in poveličuje aktivnost, produktivnost in trdo delo, je namreč precej blizu rimski družbi, ki je bila prav tako izredno praktično naravnana: Rimljani so v primerjavi s filozofskimi Grki veljali za narod pragmatičnih pravnikov, osvajalskih vojakov in uspešnih politikov. Njihovo življenje se je odvijalo sredi vrveža na forumu, javno udejstvovanje je višjim slojem utelešalo življenjski cilj, filozofija in deloma poezija pa sta sprva pogosto obveljali za nekoristni dejavnosti brez širše družbene vrednosti. V tem spisu, ki velja za najkrajšega, Seneka prevrednoti tipično rimsko pojmovanje in v duhu stoiške filozofije pripisuje umiku v zasebnost izjemen pomen za duševno zdravje. Njegovo delo je tako pravzaprav nekakšna hvalnica notranjemu, poduhovljenemu življenju. »Boljši bomo, ko bomo zaživeli sami zase,« je zapisal in nadaljeval: »Še več: umik nam omogoča, da stopimo v družbo najboljših ljudi in si izberemo kak primeren zgled, po katerem bomo uravnavali svoje življenje. Brez prostega časa pa to ni mogoče.« Trdil je torej, da lahko človek samoizpolnitev doseže s tem, ko se občasno odmakne od vrveža množice, ko ne usmerja več glavnine svojih moči v zunanji svet, pač pa goji svojo notranjost in duhovno širino. S tem sicer ne zavrača povsem javnega udejstvovanja, saj so bili stoiki načeloma naklonjeni delu za skupnost, vendar poudarja, da je zasebno, intimno življenje enako ali celo še bolj temeljno za lastno in družbeno dobrobit. Ti dve sferi, zasebno in javno, predstavi kot dve državi, ki jima je vsak podložen: prva je skupna, duhovna, večja in nima meja, druga pa je fizična in nam jo je določilo naključje. »Tej, večji, moremo služiti tudi v prostem času,« zapiše, »pravzaprav počnemo to še bolje ravno v prostem času, ko se sprašujemo, kaj je resnica, ali je ena ali jih je še več; ali je človek dober po naravi ali zaradi omike,« in podobno. Kajti narava je po stoiškem prepričanju človeka ustvarila za oboje: »za kontemplacijo sveta in za dejavnost.« Lahko bi torej rekli, da je posameznikova dolžnost, da poleg javnega enako skrbno v okviru prostega časa goji tudi svoje notranje življenje ter v svojem polnemu urniku opravkov in obveznosti nujno najde tudi nekaj uric prostega časa.
Zanimivo je poslušati ljudi, kako si predstavljajo srečo. Zanimivo jih je tudi opazovati, ali se počutijo srečne. Največkrat nimaš občutka, da so srečni. Večina pa postavlja kot pogoj za srečo zdravje. »Samo da bo zdravje, pa bo že šlo,« pravijo. Potem pa zdravje je, pa kljub temu ne gre. Ali pa nasprotno, zdravja ni, pa kljub temu gre. Znanka, katere mož je bil nekaj časa težko pokreten in na vozičku in je pred nekaj meseci nenadoma umrl, povsem nepričakovano, mi večkrat pripoveduje, kako sta si s skupnimi močmi skušala narediti življenje za oba čim bolj znosno. On ni bil nikoli siten, ona pa je tudi znala biti potrpežljiva in iznajdljiva. Zdaj, po njegovi smrti, ji je sicer težko, v tolažbo pa ji je dejstvo, da sta toliko let res lepo preživela skupaj. Kljub njegovi invalidnosti. Zdaj pogosto hodi na pokopališče in sreča tam veliko ljudi. S številnimi se zaplete v pogovor in prav o takšnem pogovoru mi je pripovedovala. Ženski, ki ji je tudi pred kratkim umrl mož, je rekla: »Res sem vesela, da sva triintrideset let tako srečno preživela skupaj.« »Kaj, triintrideset let je bil zdrav?« je zanimalo žensko. »Ne, ne, midva sva bila srečna do konca, tudi še po tem, ko je bil na vozičku in povsem odvisen od tuje pomoči. Ne morete si predstavljati, koliko sva se midva presmejala, celo ob nezgodah, ki so se nama zgodile z vozičkom.« Ženska tega ni mogla povsem razumeti, kot da je prišla iz nekega drugega sveta. Večina ljudi res ne more razumeti, da sreča ni odvisna od zdravja, od premoženja, od popolne brezhibnosti. Zato si tudi ljudje veliko bolj prizadevajo za nabiranje materialnih dobrin in delajo mogoče in včasih skoraj nemogoče stvari, samo da bi ostali zdravi, namesto da bi več svoje energije vlagali v dobre medsebojne odnose. Ti ne prihajajo kar sami od sebe, zanje si je treba prizadevati, vsak dan znova. In to prizadevanje se ne sme nikoli končati, tudi ne v starosti, tudi ne tik pred smrtjo.
Neveljaven email naslov