Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Vsakdo izmed nas ima v življenju svoje poslanstvo – če si to priznamo ali ne. Verjetno se spomnimo svojih otroških let, ko smo »sanjali«, kaj bomo, ko bomo »veliki«. In te sanje so bile zares predrzne: eni so sanjali, da bodo piloti, drugi zdravniki, spet drugi kuharji, ker je bila njihova mama najboljša kuharica na svetu. Ta seznam naših otroških želja je neskončen. Na drugi strani pa smo imeli vzornike: ko bom »velik«, bom filmski igralec, najboljši nogometaš na svetu … Ko leta minevajo, doživljamo vzpone in padce, doživljamo uspehe in neuspehe in kar hitro ugotovimo, da ima vsakdo izmed nas svojo pot. Najprej iščemo svoje mesto v družini, potem v širšem življenjskem okolju. Dve poti nista enaki. In prej ko človek to dojame, bolje je, lažje živi in lažje uresničuje svoje življenje. In ob vstopanju v logiko, da ima vsak svojo pot, nam pomaga tudi današnji evangelij. Pred dvema dnevoma smo obhajali božič, praznik rojstva Jezusa Kristusa, danes pa obhajamo nedeljo Svete družine. Beremo, kako sta Marija in Jožef Jezusa prinesla v tempelj, da bi bil kot prvorojenec posvečen Gospodu. Zanj so žrtvovali dve grlici ali dva golobčka. Jezus je tako že na začetku svojega življenja približno vedel, kaj bo, »ko bo velik«. V istem evangeljskem odlomku srečamo še dve zanimivi osebi. Najprej je tukaj Simeon, za katerega evangelist zapiše, da je bil pravičen in bogaboječ. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega maziljenca, to je Jezusa Kristusa. Simeonovo življenje sta bili tako čakanje in pričakovanje. In ko se je ta napoved uresničila, je lahko rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika. Izpolnil je svoje življenje.« Evangelist potem doda, da je bila tam tudi prerokinja Ana. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga. Toliko različnih ljudi, oseb – vsakdo s svojim poslanstvom. Kako pomembno je, da odkrijemo svoj poklic, da ga vzamemo za svojega in ga poskušamo uresničiti »na polno«. Neki prijatelj mi je dejal: »Andrej, jaz berem še samo evangelij. Ko se mi v življenju ustavi, ko ne vem kaj in kako, dobim odgovor v evangeliju.« Dobra zamisel – morda se tudi za naše življenje v evangeljski besedi skriva navdih za uresničitev našega življenjskega poslanstva.
Iskrenost je pomembna vrlina človeškega življenja in bivanja. Zdi pa se, da s pospeševanjem ekonomskega razvoja v smeri vse bolj odprte tržne in tekmovalne družbe vse bolj izginja oz. jo izrinjajo druge bolj profane dobrine. Splošna in nenehna izpostavljenost vsakovrstnim primerjavam, tekmovanju za prestiž, dobiček ali za golo preživetje, nas namreč sili v konkurenčne odnose z drugimi ljudmi okrog nas, celo z našimi najbližjimi. Tako ljudje, žal, vse bolj gojimo do drugih ljudi preračunljiv, tržni ali kar manipulativni odnos. Posledica je naraščanje neiskrenosti in pomanjkanja sočutja. Ne zavedamo se, koliko ob tem početju izgubljamo. Ne znamo več vzdrževati odkritih medsebojnih odnosov, tudi povsem intimnih, npr. partnerskih ali starševskih odnosov. Posledica je, da se nam zdi, da nas nihče nima res rad in nas nihče resnično ne razume. Nekaj časa lahko odrivamo te vtise in občutke. Še večji problem pa je, da sčasoma nismo več iskreni niti sami s seboj, ker igre moči, vlog, mask, varanja uprizarjamo tudi sami s seboj. S tem pa izgubljamo spoštovanje pred samim seboj. Rečeno v prispodobi »izgubljamo obraz«. Izguba obraza je metafora za izgubo dostojanstva, ugodne samopodobe in spoštovanja v očeh drugih ljudi. Ko je naše osebno dostojanstvo ogroženo, ko »izgubimo obraz«, je to velik madež na človekovi samopodobi, pa če si to priznamo ali ne, če to javnost obsoja ali ne. Kakšna je pot iz te zagate ali bolje brezpotja nepristnosti in neiskrenosti? Zdi se mi, da je koristen začetni korak že to, da skušamo vsaj v odnosih z bližnjimi drugega vsaj za nekaj hipov jemati tako, kot da bi bili mi sami v njegovi koži, in skušamo biti ob tem kar se da iskreni. Morda se nam bo ob tem vsaj za hip posvetilo, da jaz pravzaprav nisem samo jaz, temveč tudi moj bližnji in bližnji ni samo »drugi«, temveč jaz sam. Osebno dostojanstvo ni nekaj, kar je shranjeno na telesu ali na obrazu, ampak nekaj, kar je navzoče v srečanju, v odnosu. In pot do samospoštovanja je samo spoštovanje drugih in iskren odnos do drugih in do sebe.
Danes je eden največjih krščanskih praznikov, božič. Upokojeni celjski škof dr. Stanislav Lipovšek se je prijazno odzval našemu vabilu in za današnjo Duhovno misel pripravil božični nagovor.
Prihaja čas, ko postavljamo jaslice. Nekateri iz nabožnih vzgibov, drugi iz navade ali le za dekoracijo. A nekaj stvari je vseeno treba vedeti. Ko izbirate prostor za jaslice, se morate zavedati, da ne gre za prostor v vaših domovanjih, temveč za prostor v vašem srcu! Ne gre za predsobe, spalnice in dnevne sobe, kjer preživljate svoje dneve in noči, temveč za kamrice vašega srca, kjer živite svoje življenje! Ne gre za mizo, kjer nahranite svoje telo, temveč za mizo, kjer Gost postane Gostitelj! Ko bo prostor izbran, pripravite mah. Mah. To je vaše bistvo. Vaša duša. Tisto, kar je v vas najbolj mehkega, kar preživi tudi pod debelo ledeno odejo. Nabirate ga lahko vse življenje, vse leto. A najbolj voljan se je ločiti od kamnite podlage prav v adventu, v pričakovanju. Po tem mahu razporedite korenine, ob katere se spotikate. Kamne, ob katere ste se spotaknili. Kamne spotike. Nato so na vrsti figurice. Najprej čreda, katere del ste tudi sami. Tu so vaši sorodniki. Vaši bližnji. In oddaljeni. Ovce: črne, bele, progaste in marogaste, koštruni in ovni. Tudi kakšen kozel se najde. Ali koza. K njim postavite pastirje. Prve ljudi, ki so smeli videti in pozdraviti novorojenega Kralja. To so vaši pastirji. Vaši voditelji. Vaši duhovniki. Kakršni koli že so. Čisti in umazani. Skrbni in malo manj skrbni. Sveti in malo manj sveti. Vaši pastirji. Nekateri med njimi so v preteklem letu preživljali zanimive preizkušnje. Težke. In smešne. Potrebne in nepotrebne. Potem je na vrsti hlevček. Štala, vsekakor. To je vaš vsakdan. Lahko je lep. Lahko podrt. Trden. Majav. Zakrpan. Prepišen. Topel. Svetal. Ali pa zapuščen. Votlina, morda … V ta hlevček postavite oslička in volička. Svoje delo in molitve. Svoj napor, s katerim vlečete naprej ta svet. In svoj mir v »prežvekovanju« tega sveta in večnosti. In ko se približa ura, bosta vstopila Jožef in Marija. Pripravite še seno ali slamo, samo da ne bo prazna, in nanjo položite Najsvetejše. Najsvetejšega. In pustite, da vas Otrok blagoslovi.
Lepa steza vodi po robu, z rjavo preprogo iz zelišč prekrit greben. Višina je 5000 m, kisika je tu malo. Pogled z rezila te lepo oblikovane vzpetine odpre duhu krila. Na drugi strani so čudovite figure iz peska, kamenja, rastlinja in potokov, ki zapolnjujejo izpraznjene kotanje ledenikov. Zelena očesca ledeniških jezer, ki zdaj so, kmalu pa jih ne bo več, dajejo mističen pridih moreni, ki se na obeh straneh doline konča z ostrino, podobno noževi konici. V ozadju se tu in tam zruši serak. Stene nad dolino zapirajo gore pravilnih geometrijskih oblik. Tiste, ki je podobna enakostraničnemu trikotniku, skoraj ne moreš spustiti iz oči. Potem pa te megle, meglice in oblaki, ki razpredajo mrežo okrog njih. Ne uspe jim prekriti vsega neba. Zaradi vetra je vsaj del pokrajine vedno obsijan s soncem. Z grebena res ni težko spremljati te igre narave. Če je ena stran meglena, je druga sončna. Na vrhu vzpetine nad vasjo Kare je polno možicev. Prav je tako, saj vrh ni tipičen. Le rahlo se spusti, potem pa nadaljuje v razbit greben; ta se že po nekaj sto metrih vzpne v steno. Začetek je krušljiv, rjav in siv, značilen del stene, ki ga je še pred kratkim zakrival ledenik. Igra barv, sonca in senc je ob sestopu pospešila utrip srca, duša je pila lepoto stvarstva, duh pa je slavil svojega Stvarnika. Je bilo sonce, ki se je postavilo pred naju z Ano, privid Boga? Okroglo, sijoče sonce, obdano z avreolo oblakov, sem lahko opazovala le s sončnimi očali. Bleščava je bila premočna. Rob oblakov je žarel kot čipke, obljubljajoč nedoumljivo lepoto v večnosti. Samo kratek pogled na levo od te presunljive sončne podobe, čez nebesno pot, prekrito s temnimi oblaki. Še eno okno modrine. V njej se je bohotil vrh Mera Peaka, cilj našega trekinga. Vse, kar je zmoglo moje srce, je bila slavilna pesem, zahvala in slava Vsemogočnemu, ki je bil, ki je in ki bo. Ozrla sem se na Ano, ki je doživljala nekaj podobnega. Objeli sva se, besede so bile odveč. Hvala, Gospod, za to neizmerno lepoto, ki mi jo daš spoznavati iz dneva v dan. Daj se spoznati, Gospod, Kralj kraljev, da bi kot Avguštin ali Pavel lahko rekli, da je vse, naj je še tako lepo, le smet v primeri s spoznanjem Božje ljubezni.
Sedim na vlaku in opazujem ljudi. Sami mrki, zaskrbljeni obrazi. Hodim po cesti in opazujem ljudi. Sami mrki, zaskrbljeni obrazi. Sedim sredi dvorane neke prestave in spet opazujem ljudi. Tudi tu so sami mrki, zaskrbljeni in resni ljudje. Razmišljam in se spomnim na zgodbo: Nekoč, davno že, je šla karavana po puščavi in srečali so kugo. Vodja, pogumen mož, jo je vprašal: »Pozdravljena, kuga. Kam greš?« Odgovorila je kratko: »V Kairo.« »Zakaj?« je spet vprašal vodja. »Zato, ker nameravam vzeti 150 duš.« Tedaj se je vodja razjezil: »Kako si lahko tako kruta? Gotovo bodo med njimi tudi mladi ljudje. Pred sabo imajo še vse življenje!« Kuga ni odgovorila. Šla je dalje, karavana pa tudi. Nazaj grede so jo spet srečali v spremstvu 1500 duš. Na vprašanje zakaj, ko je vendar rekla samo 150, je odgovorila: »Jaz sem jih vzela samo 150, tako kot sem rekla. Vsi ostali so se kar sami nalepili zraven. Bili so brez vsake volje in veselja do življenja.« Vodja jo je poslušal in razmišljal, nato je vprašal: »Ne verjamem ti in ne zaupam. Bojim se, da boš vzela tudi mene.« Kuga je odkimala in mu odgovorila: »Tebe ne!« »Zakaj pa ne? Imam kakšno zagotovilo?« je začudeno vprašal vodja karavane. »Imaš. Ves dan si na zraku in soncu, zato si zdrav, krepak in poln veselja do življenja,« mu je odgovorila in odšla svojo pot, karavana pa tudi. Ob tej zgodbi moram povedati, da nas starodavne vede že tisočletja učijo, da sta dolgoročno za dober imunski sistem največje zagotovilo veselje do življenja. Nezadovoljstvo, skrb, žalost, jeza, strah, negotovost in občutek ujetosti ga zanesljivo zelo slabijo in temu pritrjuje tudi sodobna znanost. Kdor sije od ljubezni, hvaležnosti in zaupanja, bo za viruse in bolezni trši oreh. Morda zveni to poetično, a je v resnici dosegljivo vsakomur. Poti, kako to doseči, pa je veliko.
»In Beseda je postala meso in se naselila med nami« – Jn 1,14. Znane vrstice Svetega pisma nas opominjajo na brezpogojno ljubezen in veselje, ki sta bila podarjena človeštvu. Za kristjane je december čas adventa. Čas upanja in pričakovanja. Je čas prihoda in uresničitve obljubljene Besede. December je postal za verne in neverne simbol družine in praznovanja. Čas obdarovanja in srečevanja. Je tisti čas v letu, ki ga namenimo najbližjim in razveseljevanju drugih. Z darili odmaknemo sebe in damo mesto drugemu. Z darili izkazujemo ljubezen in svojo skrb do drugih. Z darili podarjamo sebe in kažemo svoj mar za sočloveka. Ker je letos drugačen čas, čas koronavirusne bolezni, so pred nami drugačni prazniki. Skoraj gotovo nas čaka manj osebnega srečevanja pa tudi manj obdarovanja. Razmere, ki so nastale zaradi koronavirusne bolezni, nam dajejo priložnost za drugačnost, da stopimo iz znanih okvirov in na primer namesto kupljenih daril sami nekaj ustvarimo ali pa preprosto napišemo in pošljemo. Kdaj ste nazadnje prejeli pismo? In kdaj ste nazadnje ljubljeni osebi rekli ali napisali: »Rad ali rada te imam«, »Ljubim te«? Beseda nič ne stane. A veliko da. Z besedo smo približani božjemu, ker z besedo tudi mi ljubimo in podarjamo. Z besedo tudi mi ustvarjamo odnos in bližino, kot to počne Bog z nami. V besedi Bog živi. V Besedi živimo mi. V svoji besedi smo lahko darilo. Z besedo smo lahko upanje sočloveku. Letos imamo priložnost za drugačno podarjanje. Da gremo mimo daril, ki so medij izkazovanja ljubezni. Podarimo sebe. Podarimo svoj čas. Podarimo svojo ustvarjalnost. Podarimo iskreno besedo. Podarimo poljub. Podarimo dotik. Podarimo tisto, kar največ šteje – sebe, v Luči, ki sveti v nas. Spomnimo se časa Jezusovega prihoda. Bil je čas zasedbe. Bil je čas negotovosti. Za marsikoga je bil čas revščine in diskriminacije. Bil je čas neozdravljivih bolezni. Za marsikoga na našem svetu je letošnji adventni čas enak kot ob Jezusovem prihodu. Včasih se nam zdi, da čas obstane ali da se ponovi. Bodimo letos drugačni in dopolnimo spomin prihoda. Bodimo sami prihod upanja in ljubezen za sočloveka. Letos se lahko mi podarimo človeku. To sta naša moč in svoboda. To je naš največji dar.
Božič je pred vrati. Do praznika Jezusovega rojstva nas ločijo samo še štirje dnevi. Kakorkoli obračamo, bo letošnji božič drugačen. Nekaj posebnega predvsem zaradi okoliščin epidemije koronavirusa. Tudi če bomo lahko obhajali maše, bo to zaradi varnosti vseh nas v zelo omejenih in okrnjenih pogojih. Prav tako tudi verjetno ne bo mogoče imeti srečanj in praznovanj s sorodniki ali prijatelji – spet zaradi varnosti nas vseh. Vse to nas lahko spravi v stisko, še posebej, če pomislimo na oddaljenost, osamljenost, oziroma na drugi strani hrepenenje po srečanju, po stiku, po bližini. To, kar močno pogrešamo že lep čas. Ob praznikih, ko naj bi skupaj obhajali spomin na rojstvo Odrešenika sveta, pa nam je ta bližina še toliko bolj pomembna. Poleg božiča je pred nami tudi praznovanje tridesete obletnice plebiscita, ko smo se enotno odločili za pot samostojnosti naše male, a tako čudovite dežele. Pa vendar se zdi, kot da je trenutno vzdušje in stanje v našem narodu prav nasprotno od tistega izpred tridesetih let. Kot da iz dneva v dan bolj tolče ven naša razklanost. In to povzroča precej bolečine … V takem vzdušju razklanosti in izolacije, obolelih in celo umrlih zaradi koronavirusa naj bi praznovali božič in potem še novo leto? Vse to zdi bolj kot nekakšna misija nemogoče. Kako naj bi bilo praznovanje božiča lepo v takem vzdušju? V čem naj bi bil blagoslovljen božič in srečno novo leto? V razklanosti, v izoliranosti, osamljenosti? Zakaj ne? Nenazadnje bistvo božiča ni v nekem veseljačenju, nažiranju s kulinaričnimi dobrotami in medsebojnem obdarovanju. Bistvo je v odrešenju. Bog se na ta svet rodi kot človek. Da vstopi v našo bedo in stisko, v našo človeško ranjenost. Ja, v našo razklanost, izoliranost, osamljenost; v naše preizkušnje, trpljenje in celo v smrt. Rojstvo Božjega Sina ni z namenom, da bi od nas odpravil vse naše tegobe in preizkušnje, ampak da bi v vsem tem zmogli stopiti na pot ljubljenosti – zavedanja, da nas Bog Oče ljubi in vabi, da bi to ljubljenost prinašali tudi drug drugemu. Nekako v duhu tega, kar prepevamo v naših državni himni: »Ne vrag, le sosed bo mejak!« Da drug človek ni sovražnik, ampak oseba, sodržavljan, sosed, moj bližnji. In ob tem pomislimo še na tiste, ki so nam najbližji. Letošnji božič in novo leto bosta zaradi epidemije precej okleščena kar zadeva darila. In to je dobro. Predvsem, da se ne bomo utapljali v materializmu, ampak si bomo lahko vzeli priložnost, da drug drugega obdarimo na oseben način. Svojim, ki jih želimo obdarovati, napišimo, za kaj vse smo jim hvaležni, kaj pri njih cenimo in spoštujemo, v čem je naše življenje lepše in bogatejše zaradi njih. Darilo, kakršnega mogoče do zdaj še nismo dali …
Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju sedaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum. Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi zgolj zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije. Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen na prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem. Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša. Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1. adventne nedelje – C).
Jezus Kristus je središče krščanskega življenja, vendar pa ne pripada izključno krščanstvu. Jezus je namreč ena od osrednjih osebnosti tudi v religiji islama. Koran ga omenja v nič manj kot 15 surah in skupno v kar 108 verzih. In o njem vselej govori z najvišjo spoštljivostjo! Čeprav mu odreka božanskost – kajti po islamu velja, da »ni boga razen Boga«, ki »ni rodil in ni rojen« in kateremu »ni enak nihče« –, ga priznava kot Marijinega sina, mesijo in preroka. Po Koranu Jezus velja za Božjo milost in Božjo besedo, za poslanca, ki je obdarjen s Svetim duhom. Rekli bi lahko, da Koran Jezusa opisuje zelo krščansko. V 253. verzu 2. sure beremo: »Jezusu, Marijinemu sinu, smo dali jasna znamenja in ga podprli s Svetim Duhom (angelom Gabrijelom).« V 110. verzu 5. sure Bog neposredno nagovori Jezusa: »O Jezus, Marijin sin, spomni se blagoslova, ki sem ga dal tebi in tvoji materi, ko sem te podprl s Svetim Duhom (angelom Gabrijelom) in si ljudem govoril, ko si bil še v zibelki in kot odrasel mož; ko sem te poučil o Knjigi, modrosti, Tori in Evangeliju; ko si z Mojim dovoljenjem iz zemlje ustvaril podobo ptice in dahnil vanjo, da je z Mojim dovoljenjem postala (prava) ptica; ko si z Mojim dovoljenjem pozdravil slepega in gobavca; ko si z Mojim dovoljenjem oživil mrtve...« V 30. verzu 19. sure pa Koran neposredno skozi Jezusove besede opredeli glavne lastnosti njegove poslanske drže. Takole pravi: »Jaz sem resnično Božji suženj. On mi je dal Knjigo in me naredil za Glasnika vere. Naredil me je blagoslovljenega, kjerkoli bom, in mi priporočil naj opravljam molitev in delim miloščino, vse dokler sem živ. Naredil me je, da sem dober do matere, ne pa nadut in nesrečen. Naj je mir z mano na dan, ko sem se rodil, na dan, ko bom umrl in na dan, ko bom ponovno oživljen od mrtvih.« Jezusovo poslanstvo je integralni del islamske duhovne identitete. Njegovo rojstvo in tudi njegovo življenje sta skrbno opisana predvsem v 3. suri, ki nosi ime po Jezusovi materi, Marija – v arabščini Marjam. Božič torej tudi muslimanom ponuja priložnost, da počastijo preroka, ki prav tako predstavlja sestavni del njihovega duhovnega izročila. Božič je zato povabilo kristjanom in muslimanom k skupni besedi – ja, k skupni izkušnji svetosti, dobrote in Božje milosti.
Marsikdo bi se strinjal z mislijo, da je rojstvo eden najlepših dogodkov v življenju, še posebno za otrokove starše. Ne želim, da bi se spustili v vrednotenje posameznih življenjskih obdobij, ker je pravzaprav vsako obdobje življenja enkratno in neponovljivo. Z rojstvom posameznika pa so še posebno povezani veselje, čudenje, načrti in odgovornost. Rojstvo pa ni le začetek življenjske poti človeka, ampak se pravzaprav vse v našem življenju na neki način rojeva. Rodi se lahko pesem, rodi se nov dan, rodi se ljubezen dveh, rodi se vsako naše dejanje. Podobno se v nas rojevajo tudi nova spoznanja in življenjske odločitve. K temu je spodbujal svoje sodobnike že grški filozof Sokrat z znano metodo majevtike ali babiške metode. Iz svojih sogovornikov je lahko izvabil le spoznanja, ki so se že spočela v njih. Sokrat je le s primernimi vprašanji spodbudil porod novih spoznanj in odločitev svojih sogovornikov oz. prispeval k njemu. Res je, da se rodi vsako dejanje, ko dobi dovolj prostora v mojem življenju. Premalokrat se zavedam, kaj vse rojevam v svojem dnevu, v tej uri, v tem trenutku. Znam izkoristiti čas, ki mi je podarjen, da ga napolnim? Rojevam z vsako izgovorjeno besedo, ki jo oblikujejo moja usta, z vsakim dejanjem, ki ga storim. In tako kot sta oče in mati odgovorna za novorojenega otroka, ki vstopa v naša življenja, je vsak izmed nas postavljen pred odgovornost za vse, kar se rodi v njegovem življenju. Ko prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, namesto da bi iskali opravičila in izgovore, se lahko rodi nekaj dragocenega v našem življenju. Rojstvo je nekaj lepega, če se nanj pripravimo, če prebudimo zavest o svoji vlogi pri njem. Ni treba zbežati ali se skriti, ker bi nas bilo mogoče strah tega dogodka, ker bi se morda čutili nepripravljene ali ne dovolj sposobne. V naša življenja pogosto vstopi kaj novega, ne da bi bilo to popolnoma odvisno od nas. A rojstva ne more biti brez našega sodelovanja, naše pripravljenosti. Danes imamo spet priložnost, da rodimo misli, besede in dejanja, za katere bi z veseljem prevzeli odgovornost.
Prirejeni odlomek iz knjige O sencah (Štirje časi – Zima), CZ, Lj. 2015, str. 361–2. Visoke stolpe modernega sveta sicer občudujemo, vendar nas pri občudovanju te silne moči, vse te pameti in elegance navdaja tesnoba, ko se zavemo: vlada nam Jabolko, ki ga je ugriznil nekdo, pravzaprav Nihče, se pravi – vsak izmed nas. Virtualni svetovni splet s svojimi titani, z Googlom, Amazonom, Applom idr., postaja iz dneva v dan močnejši v odnosu do našega »realnega sveta«, sploh pa je v svoji mikavnosti bližji od že skoraj pozabljenega »nebeškega kraljestva«. V sodobnem »razsvetenem«, virtualno-realnem svetu presvetljene sence vseh barv in odtenkov niso več angeli, tako kot so bile nekdaj svetleče postave na gotskih vitrajih, ampak so le še njihovi simulakri, »angelike« in »angeliki«: na televizijskih in telefonskih zaslonih, na velikih uličnih panojih, vsepovsod. Večina teh sodobnih angelcev nas gleda »iz oči v oči«, »iz obličja v obličje«, kakor da nam hočejo dopovedati, da prav zares živijo, da niso samo naši zrcalni odsevi, temveč da so naši »avatarji«, in nas vabijo, naj se jim pridružimo ter z njimi ali skoznje zaživimo še bolje, še bolj uživaško, razsipno in seveda tudi karseda ležerno, brezskrbno, kot najsrečnejši potrošniki tega krasnega novega sveta. Svetovni splet postaja univerzalna senca prav tega našega, istega sveta, širi se kot preplet neštetih virtualnih senc, ki se raztezajo in križajo čez vsa tri kraljestva sodobne božanske komedije, čez moderni pekel, vice in nebesa; obenem pa je ta drugi svet – internet vselej prav tu, »pri roki«, »v mislih«. Toda vsa ta sijajna virtualizacija sveta, od velikanskih jumbotronov do vse bolj pametnih telefonov, prikriva s svojo svetlečo površino veliko temnejšo realnost: namreč to, da postajamo vse bolj prostovoljni sužnji (ali usužnjeni svobodnjaki) tega neznanskega, tehnološkega & ekonomskega svetovnega imperija, ki se spreminja v kaotičen in razsrediščen vesoljni Labirint, v katerem se je izgubil tudi sam stari Minotaver, ki je zdaj povsod in nikjer, v vsakem in nobenem izmed nas – pa tudi nekdaj rešilna Ariadnina nít nam ne more več kaj dosti pomagati, saj se zdi, da kake zunanjosti sploh ni, da ni izhoda … Toda ali je resnično tako? Mislim in upam, da vendarle ni povsem tako, kajti kljub tej prevladi virtualne realnosti še vedno in vselej ostaja »zunaj nje« naša notranjost, globina sveta v meni, v zavesti, duši in duhu – in pot nazaj je pot k sebi. Še vedno je najpomembnejše prav to, kar je učil že stari ljubitelj modrosti, filozof Sokrat: Spoznaj samega sebe! Kajti: sam si senca, sam si luč …
Pisatelj Marjan Rožanc je napisal zelo zanimiv roman «Indijanska zima«, ki govori o delovanju slovenskega misijonarja Friderika Barage med Indijanci Severne Amerike. Odlika romana so najprej slikoviti opisi Baragovega junaštva. Občudujemo ga, s kolikšno strastjo je naš misijonar v zimi hodil v oddaljene indijanske vasi in tabore, da bi jim podaril luč evangelija. Zanimivo se nam zdi, kakšne tehnične veščine jim je prinesel iz naših slovenskih logov. Toda največja očarljivost knjige je to, da se je pisatelj ob branju etnoloških knjig o Očipvejcih prav tako sam navdušil za njihovo starodavno kulturo in skušal pokazati, kaj se je slovenski misijonar od svojih Indijancev tudi naučil. Tukaj gre za odnos do narave, do katere ameriški staroselci niso samo ravnodušni izkoriščevalci, ampak znajo z njo živeti v simbiozi. Svoje prednike in tudi sebe ter samega Boga doživljajo v osrčju narave, kjer žive. S tem pa njihova tradicionalna družba opozarja še nas, da narava človeku ni dana samo, da bi jo izkoristil, se povzpel nad njo in ji gospodoval. Narava ostaja Božje darilo. Človek je nima pravice uničiti, ampak jo mora podariti prihodnjim rodovom. Lansko leto, ko je v Parizu gorela katedrala Notre Dame in tudi letos, ko je bil ogenj podtaknjen v stolnici v Nantesu, nas je zabolelo in nam je bilo žal, da največje umetnine naše civilizacije gorijo pred našimi očmi. Koliko večja pa bi lahko bila naša bol, ko vidimo, da propada najlepša katedrala, ki jo je ustvaril Bog Stvarnik sam. Vsi čutimo, da se bo naš odnos do narave spremenil, če jo začnemo tudi mi doživljati kot svet prostor. To ne pomeni, da bi nam rastline in živali pomenile več kot človek sam. Biblija nas uči, da človek ostaja na vrhu samega stvarstva. Sveto pismo nam poroča, kako je Adam opazoval živa bitja, jih razvrščal in jim dajal imena. A človek svoje inteligence ne more udejanjiti zunaj narave, okolje ga poučuje. Prav je, da z naravo čuti in da ga zaboli, ko nekdo z njo ravna brezobzirno. Rekli smo, da je okolje svet prostor. V naravi se lahko človek zave, da je tudi duhovno bitje in ob opazovanju narave se bo naučil meditirati ter hvaliti Boga Stvarnika za njeno lepoto. Spomnimo pa se tudi, da je kralj David je svojimi tovariši jedel v svetišču posvečene hlebe. To pomeni, da nas lahko narava, če jo začnemo doživljati kot svet prostor, tudi duhovno nahrani in celo posveti. Začeli jo bomo doživljati podobno kot Baragovi Indijanci, se pravi, tudi v jeseni in zimi bomo začutili njeno toplino poletja.
Indijske filozofske in mistične tradicije pravijo, da ima človekov obstoj izvor v tem, čemur pravimo Jaz. In v tem jazu nekako domuje to, čemur pravimo Ego, ki je tesno povezan z osebnostjo. Gre za nekakšen skupek simbiotično prepletenih miselnih in čustvenih vzorcev oziroma procesov, gre za prepričanje in verjetje, da sem to, kar izkušam s telesom, s čutili oziroma z umom. Ko je moja zavest, moj um v stanju, ki mu pravimo sanje, sem prav tako prepričan, da je vse, kar doživljam, zelo resnično. Večina pozna misel kitajskega modreca Džvang Džova, ki je sanjal, da je metulj, ki svobodno leta naokoli. Ko se je zbudil, se je vprašal, ali ni morda metulj, ki sanja, da je človek. Enako kot za običajne sanje lahko velja za vsakdanjo budnost in predstavlja naše dejavno življenje od rojstva do smrti. Zato v indijski mistiki imenujejo stanje posameznika, ki se zbudi oziroma ki se premakne iz običajnega stanja budnosti v novo stanje, ki je izza običajne zavesti - Prebujeni. Izraz Buda pomeni le prebujeni in nič drugega. Najkrajša in najučinkovitejša ter preprosta pot k takšnemu prebujenju je metoda, kjer človek verjame, da ni ne telo ne um. Če gledamo s tega zornega kota, ni težko razumeti, da se um (misli, prepričanja …) nenehno spreminja in da se telo spreminja še bolj, zato ne moreta biti nekaj stalnega in resničnega. Vendar pa je pri človeku nekaj, kar je stalno in vseskozi nespremenljivo. To je na začetku omenjeni Jaz, človekov občutek bivanja, občutek obstoja, zavedanje, da ''sem'' - jaz sem. Temu bi lahko rekli tudi nekakšno stanje pričevalca, to je tistega, ki se mu dogaja življenje. Ko skušajo govoriti o pričevalcu, lahko govorijo zgolj o nekakšnem stanju duha, stanju zavedanja. To je stanje, kjer besede poniknejo in miselni procesi izzvenijo, zato je o njem težko razpravljati in ga opisovati, še težje pa razumeti. Gre za stanje duha, kjer um nekako zdrsne v Srce, zato je posameznik, ki izkusi takšno stanje, povsem prežet z nekakšno ekstazo ljubezni brez razloga. S tem pa smo se dotaknili vsebine, ki je srčika vseh religij in mistik tega sveta – vprašanje obstoja, vprašanje življenja in smrti. Na vratih starih zenovskih templjev pogosto najdemo napis, ki obiskovalce vabi oziroma svari: vstop imajo le tisti, ki so popolnoma prežeti z vprašanjem življenja in smrti. Lahko bi rekli tudi drugače – z vprašanjem človeka in Boga. "Da bi bil dan, ki je pred nami prijazen in umirjen, ter da bi bila noč, ki prihaja, čim bolj spokojna, drage poslušalke in dragi poslušalci."
Bolniški duhovnik je pripovedoval, da je pri svojem delu med bolniki srečal dve vrsti ljudi: »Prvi so bili prestrašeni, zmedeni ali jezni bolniki ali člani njihovih družin. Spraševali so se, kaj se dogaja? Ali obstaja Bog, če se to dogaja? Le kaj sem jaz ali moja mama, oče, otrok, sorodnik ali prijatelj naredil narobe, da sem si to zaslužil? Na drugi strani sem srečal bolnike, ki so se bili sredi najhujšega trpljenja sposobni nasmehniti in reči: »Bog me je blagoslovil v življenju. Popolnoma zaupam vanj, ker me ljubi.« Iz tega sem sklepal, da more bolečina sobivati z veseljem. To me je vodilo k spoznanju, da izvor veselja ni v nas, ampak ima veselje svoj izvor v Jezusu Kristusu, ki nas je odrešil.« »Stopnja« našega veselja je odvisna od tega, kako blizu smo Jezusu. Zato ljudje, ki so zelo blizu Jezusu, prejemajo veliko veselje. Čeprav so blizu trpečemu in križanemu Jezusu, prejemajo od njega veselje. To veselje presega bolečino in trpljenje. To veselje je seveda veliko večje od preproste sreče ali narejenega nasmeška. Veselje zaznamuje tudi sporočilo tretje adventne nedelje, ki jo imenujemo tudi nedelja veselja ali Gaudete. V drugem berilu iz pisma Tesaloničanom kliče apostol Pavel: »Vedno se veselite« (1Tes 5,16). V evangeliju pa nam Janez Krstnik pokaže pot do veselja, ko ljudem, ki ga sprašujejo, ali je on Kristus, zagotavlja, da ni. Če kakšna pot ne vodi k veselju, potem ne vodi tista, ki je tlakovana z našimi predstavami, da smo mi božanstvo. Tlakovana je s samoljubjem, osredotočenostjo nase in z napuhom. Številni ljudje radi ponavljajo napako, da precenjujejo svoje sposobnosti. Veselje pa nam prinaša zavest, da smo podobni Bogu in da smo mu neskončno dragoceni. Naše domišljanje, da smo bogovi, to pomeni, da se imamo za veliko več, kot smo v resnici, vodi v žalost. Prizadevanje, da živimo podobno kot Kristus, pa nas vodi v veselje. Druga tema današnjega evangelija pa je preroštvo oziroma pomen preroške službe. Tudi to premišljujemo ob liku Janeza Krstnika. Tema preroštva je povezana s prvo. Janez Krstnik ne kaže nase, ampak je njegovo poslanstvo (po)kazati na drugega. Evangelij pravi o Janezu: »Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči (Jn 1,8). Pričeval naj bi o luči, ki je ljudje sploh niso prepoznali, to je o Kristusu, ki je začenjal svoje javno delovanje. Janez ni osredotočen nase, na svoj ego, ampak njemu življenje pomeni Kristus. Zanj živi in to ga napolnjuje s smislom in posledično z veseljem.
Kako naj se človek vede v času, ko se izmikajo, spodmikajo številna oporišča, na katera je lahko doslej opiral svoje razmisleke in zlasti svoja življenjska vodila? Po eni strani nam je na voljo do zdaj nevideno bogastvo različnih izbir. Po drugi strani pa smo vse bolj nadzorovani in manipulirani, tudi v svojih izbirah in motivih zanje. Zdi se, da smo se znašli v nerešljivem nasprotju med neznansko svobodo praznih izbir in vse večjim nadzorovanjem. Kako torej ravnati zaradi tega nasprotja. Najprej velja malo globlje pogledati v to nasprotje. Že malo bolj poglobljen uvid nam pokaže, da morda sploh ne gre za kako nasprotje, pač pa za dve strani iste stvarnosti. Namreč za dve strani iste temeljne plehkosti sodobnega življenja in kulture. Bogastvo izbir je po večini bogastvo znotraj potrošniško in medijsko propagiranih in s tem tudi nadzorovanih izbir. Tudi oblike nadzorovanja v glavnem skrbijo zato, da bi ljudje ostali znotraj predvidljivega potrošniškega vedenja. Zato iskanje izhoda iz nasprotja med izbirami in nadzorovanjem ni v tem, da skušamo izigrati mehanizme nadzora, ali v tem, da se umaknemo v svojo zasebnost ali v osamo. Treba je poiskati drugačen zorni kot gledanja na te probleme. Tu nam vsekakor lahko pomaga omrežje medosebnih povezav, s katerimi soustvarjamo in soosmišljamo svoj svet. Ta mreža je sicer lahko krhka, vendar daje smisel našemu življenju in početju. Še več, če se poglobimo v vsestransko povezanost in soodvisnost ljudi, morda lahko uvidimo, da je svoboda predvsem v sposobnosti, da prostovoljno prevzemamo svoj del odgovornosti za to omrežje soodvisnosti, čemur lahko rečemo tudi temeljna pozornost in sočutje do drugih ljudi (pa tudi drugih živih bitij, s katerimi si delimo ta planet). Takšen odnos do sveta nam bo hitro razkril iluzornost praznih obetov svobode in groženj z nesvobodo sodobne potrošniško in medijsko konstruirane družbe.
“Ne bodi preveč pravičen in ne delaj se pretirano modrega: zakaj bi se ugonabljal?” (Pridigar 7,16) Te besede dajo misiliti. Očitno je, da naj bi si po eni strani prizadevali za pravičnost in modrost, po drugi strani pa nas Salomon, ki je to napisal, opozarja, naj ne bomo preveč pravični še posebej, ko sodimo o drugih, predvsem pa se ne bahajmo s tem. Povedano drugače: Ne bodimo torej samopravični. To pomeni, naj ne postanemo ošabni, in to ne glede za katero našo lastnost, spoznanje ali dosežek gre. Pozvani smo razmišljati o sebi, se vprašati, zakaj se do drugih vedemo kot sodniki in zakaj se bahamo s svojim znanjem oziroma tem, kar vemo ali kar smo dosegli. Neizpodbitno dejstvo je namreč, da na zemlji ni človeka, ki bi delal samo dobro in nikoli ne bi naredil ničesar narobe. Vozniki avtomobilov se srečujemo s trenutki, ko nam zastane dih; nevarna prehitevanja in prehitra vožnja sta zagotovo primer tega. Prav tako pa tudi s trenutki, ki nas ujezijo: ko nam nekdo vzame prednost ali se s prehitevanjem kolone na avtocesti poskuša vrniti pred vse čakajoče in tako pridobiti nekaj metrov. Toda če smo iskreni, si moramo priznati, da tudi sami kdaj prekršimo kakšen prometni predpis, spregledamo kakšen avto ali s prehitevanjem poskušamo pridobiti nekaj sekund na naši poti do cilja kamor potujemo. V Pismu Rimljanom 12,3 piše: “Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal.” S temi besedami smo povabljeni, da se bolje spoznamo, da smo v določenih okoliščinah bolj zadržani in da drugim ne vsiljujemo svojih pogledov. Prav je, da smo v življenju načelni; a poučevanje drugih o tem kakšni bi morali biti, ohranimo za tiste res redke trenutke in posebne priložnosti, ko je to na mestu. Največkrat je vse, kar ljudje okrog nas potrebujejo od nas le malo ljubezni, usmiljenja in razumevanja. Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bomo danes hitri v hvaljenju in počasni v graji. Hitri v odpuščanju in počasni v sojenju, htiri v pomoči in počasni v zavračanju. Brzdajmo svoj temperament in svoj jezik, da bomo namesto besed, ki ranijo in povzročajo škodo, govorili tiste, ki zdravijo in prinašajo korist. Ne bodimo samopravični in ne delajmo se pretirano modre: ne škodimo sebi in drugim!
Advent je tisti čas v letu, ko izprežemo iz vsakdanjih obveznosti in svoj čas namenimo družini, prijateljem in sebi. Je čas, ko se iz zunanjega, pridobitnega sveta umaknemo v umirjeno vzdušje doma. Lahko se odklopimo, pamet spustimo »na pašo« in se poglobimo vase. Noge vržemo na fotelj in ne počnemo ničesar. Preprosto lenuharimo. Tudi to nam advent dopušča, dovoljuje. A zakaj bi za to, da ne počnemo ničesar, sploh potrebovali dovoljenje? Ali ni naš čas le naš čas in tako z njim lahko počnemo, kar nas je volja? Lahko ga investiramo v kaj koristnega ali smiselnega, lahko pa tudi ne. Lahko za določen vložek dobimo določen iztržek, lahko pa tudi ne. Lahko pa vložimo nič (vsaj v smislu surove ekonomske logike), pa dobimo ogromno. In ravno v tem je moč brezdelja oziroma, če povemo naravnost in mimo vseh ovinkov, lenobe. Poglejmo si le enega izmed najbolj znanih primerov. Za Sokrata, očeta filozofije, bi težko rekli, da si je vsakdanji kruh služil v potu težaškega dela. Vsaj ne v smislu danes vse prežemajoče ideologije dela. Sokrat ni bil vpet v dvanajsturni delavnik. V tem smislu ni investiral veliko svojega časa. Pa vendar se je ves čas poglabljal vase in si zastavljal moralna, politična, duhovna in druga eksistencialno pomembna vprašanja. Zanimala ga je resnica. In resnico je nenehno preverjal v pogovoru z drugimi. Sokrat je posedal in premišljeval, ter spet posedal in se o tem pogovarjal z drugimi. Kaj je to drugega kot podoba lenuha? Še ne tako dolgo nazaj so nekateri v zelo podobnih barvah slikali moderne Grke: posedajo, nič ne delajo in veliko govorijo. A Sokrat je s tem, da je počel nič, da je investiral nič, iztržil ogromno, ali natančneje, ogromno smo iztržili mi, ki danes živimo idejo Evrope. Sokrat z vprašanji ni spravljal v obup le sogovorcev, ampak je postavil temelje filozofije in tako določil kurz duhovnemu evropskemu razvoju za prihodnjih 2.500 let. Nemški pisatelj Heinrich Böll v eni svojih kratkih zgodb pripoveduje o turistu, ki brezdelnemu ribiču prigovarja, naj podjetneje porabi svoj čas. Saj mu bo to zagotovilo blaginjo, da bo lahko v miru in brez naprezanja preživel svojo starost. Ribič ga začudeno pogleda: zakaj bi se naprezal, da bi lahko šele čez toliko in toliko let sedel na obali in lenobno opazoval sončni zahod, če to lahko počne že zdaj. To bi bila zares neekonomična investicija časa. Sokrat se je držal točno tega načela, pa poglejte, kaj vse se je rodilo iz tega.
Življenje v Bogu je kot življenje oceana. Gladina se nenehno spreminja. Lahko je gladka, kot olje mirna površina, ki pa se zaradi različnih podnebnih dejavnosti hitro spremeni v večje ali manjše valove. Lahko pride celo cunami z rušilnimi posledicami v morju in na obali, ki uniči ali vsaj popolnoma spremeni življenje. Toda v globini ostaja ocean miren, naravna svetloba vanj ne prodre. Dnevna dogajanja na gladini ne vplivajo na ustaljen življenjski red organizmov, ki so se v teh izjemnih razmerah razvili v nenavadne oblike. Tak mir nam obljublja Jezus v svojih prilikah, ko vedno znova pravi, da nam daje mir, kakršnega svet ne more dati. Leta in leta sem razmišljala, o kakšnem miru govori Božja beseda. Saj vendar ne moreš ostati miren ob vsakdanjih obveznostih in dogodkih, ki se vrstijo minuto za minuto in zahtevajo nenehne odločitve. Povzročajo valove napetosti, skrbi in strahove, pogosto pa tudi valove veselja, zanosa in navdušenja. Nikakor pa ne more človek ostati miren ob veselih in še pogosteje tragičnih dogodkih v širšem družbenem okolju. Mir in počitek v Bogu ne pomeni imeti gladino svojega življenja ves čas mirno in gladko kot olje. Ta mir pomeni valove, ki razburkajo naše življenje, a ne prerastejo v velike, rušilne valove ali cunamije, ki uničijo naše odnose in duševno zdravje. Umirijo se v gotovosti globine Boga, v popolni veri, da vse pripomore k blaginji tistega, ki veruje. Je pa pomembno zaporedje bibličnih besed, ki obljubljajo zaupanje in mir v tem razburkanem svetu. Pavel pravi, da najdemo mir in počitek v Bogu, ne z Bogom. Biti v Bogu pomeni, da nam pomeni kisik v nas in nas obdaja z vseh strani vsak trenutek življenja. Z Bogom pa pomeni, da nam je Bog kot nahrbtnik, ki ga odložimo, kjer koli nam ustreza, in nanj celo pozabimo. To pa je nevarno. Lahko pridejo cunamiji.
V duhovnem življenju so pomembne drže, razpoloženja. Te drže nam omogočajo sprejemanje tistega toplega, lepega nadnaravnega, kar nam je namenjeno. Prva stvar je dialoškost, odprtost za pogovor, sprejemanje. Molitev je pogovor, je zavedanje in sprejemanje Božje navzočnosti, biti v območju nekoga, ki te ima rad. Brez zaupanja ne bo šlo. Do tistega, ki mu zaupamo, smo odprti in sprejemljivi. Bog od nas ne pričakuje, da bomo popolni ampak, da mu zaupamo, bolj ko mu zaupamo, več milosti prejemamo. Zaupanje, ki je osnovano na Božji ljubezni in usmiljenju. Ponižnost je naslednja drža, ki pritegne Božje darove. Ponižnost je v tem, da dam prostor drugemu, najprej s priznanjem svoje nepopolnosti nato s priznanjem svojih darov in meja dovolim, da se drugi ob meni počuti kot doma. Danes nihče več noče biti pokoren nikomur. Po moje gre za napačno interpretacijo pojma. Pokorščino smo iztrgali iz območja ljubezni, zato jo prevečkrat razumemo kot prisilo in kratenje svobode. Če imaš nekoga zares rad, ti ni težko reči prav imaš. Zato je poslušnost ali pokoršina tudi drža, ki je potrebna v duhovnem življenju. Še en pomemben pogoj za duhovno življenje je: da živmo sedanji trenutek. Preteklost je za nami – lahko jo samo izročimo Božjemu usmiljenju, prihodnost je neoprijemljiva, nedorečena in jo lahko predložimo Božji previdnosti. Samo ta trenutek nam je dan in v tem trenutku se nam lahko Bog daje. Bolj ko bomo v sedanjosti, bolj bomo stiku z resničnostjo, s seboj in presežnim. Da srce ohranjamo svobodno in prosto je pomembna nenavezanost. Potrebno je imete svoje načrte, se lotevati dela toda ne trmariti in škodljivo vztrajati pri svojem programu, gledanju in svoji modrosti. Lahko bi rekli storiti vse kar je v naši moči, potem pa izročiti, da kakšna stvar gre tudi drugače kot smo načrtovali mi in se pozneje izkaže kot dobra. Duhoven človek živi v miru. Najprej z Bogom, s samim seboj in z drugimi. Ohranjati v sebi notranji mir mi omogoča, da se dobro odločam, premislim in tudi modro ravnam. In zadnja drža, ki se mi zdi, da je sad duhovnega življenja, je hvaležnost. Hvaležnost je silno rodovitna zato, ker kaže na to, da smo dojeli, da nam je vse podarjeno in nam omogoča sprejemanje novih danosti. Hvaležen človek je lep človek, ker je odprt in v hvaležnosti sprejema to, kar mu življenje prinaša.
Neveljaven email naslov